KMEČKA OPRAVILA: POZNAVANJE KMEČKIH OPRAVIL NA PODRUŽNIČNI

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

MATEJA ŠURLA

(2)

PEDAGOŠKA FAKULTETA RAZREDNI POUK

KMEČKA OPRAVILA: POZNAVANJE KMEČKIH OPRAVIL NA PODRUŽNIČNI

OSNOVNI ŠOLI BIRČNA VAS

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: dr. Darja Kerec, doc. Kandidatka: Mateja Šurla

Ljubljana, november 2012

(3)

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici dr. Darji Kerec za strokovne nasvete pri nastajanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi ravnateljici Osnovne šole Šmihel mag. Ireni Hlača, ki mi je omogočila izvedbo diplomskega dela, ter razrednim učiteljem na podružnični Osnovni šoli Birčna vas za

sodelovanje.

Hvala kustosinji Dolenjskega muzeja Ivici Križ za nesebično pomoč.

Velika zahvala gre moji družini, ki me je na tej poti spodbujala, me podpirala in verjela vame.

Hvala mojemu fantu Jaki za pomoč, ljubezen in podporo.

(4)

V diplomskem delu so predstavljena stara kmečka opravila šestih vej kmetijstva, in sicer poljedelstvo, živinoreja, sadjarstvo, vrtnarstvo, vinogradništvo in gozdarstvo, ter orodja in naprave, ki so jih nekoč uporabljali za opravljanje teh kmečkih opravil. Predstavljena je tudi kratka zgodovina kmetijstva ter razvoj rala in pluga.

Didaktični del vsebuje štiri učne priprave, eno za vsak razred od 1. do 4. razreda devetletne osnovne šole. Uporabljene učne vsebine oziroma učni cilji, ki so bili vzeti iz učnega načrta, so bili različni glede na razred. Namen raziskave je bil ugotoviti znanje učencev o kmečkih opravilih, orodjih in strojih na kmetiji nekoč in danes za vsak razred posebej. V raziskavo je bilo vključenih 44 učencev 1., 2., 3. in 4. razreda devetletne podružnice, Osnovne šole Birčna vas.

Diplomska naloga vsebuje tudi intervju s starejšima krajankama iz dveh vasi na Dolenjskem:

Gorenje Lakovnice in Jurna vas.

KLJUČNE BESEDE:

kmetijstvo, kmečka opravila, intervju,

pouk, anketa.

(5)

In my diploma thesis I am presenting old farm chores of the six branches of farm work:

agriculture, livestock, fruit cultivation, horticulture, viticulture, forestry. I have listed and described tools, machinery and equipment that were once used to perform farm chores. There is also presented a brief history of agriculture and the development of plows.

Didactic part contains four lesson preparations, one for every grade from 1st to 5th grade of nine-year primary school. The teaching content and learning objectives, which were taken from the curriculum, differ from one another according to the grade. The purpose of this study was to determine pupils knowledge about farm work, tools and machinery on the farm in the past and present, for each grade.

The study involved 44 pupils prom 1st, 2nd, 3rd and 4th grade of nine-year primary school Birčna vas.

The diploma thesis also includes an interview with older women from two villages in Dolenjska.

KEY WORDS Agriculture, Farm chores, Interview, Lesson, Survey.

(6)

1 UVOD ... 1

2 ZGODOVINA KMETIJSTVA ... 2

2.1 PRIDOBIVANJE PLODNEGA ZEMLJIŠČA– URBANIZACIJA ... 4

2.1.1 KRČENJE ... 4

2.1.2 POŽIGALNIŠTVO ... 5

2.2. OBDELOVANJE ZEMLJE ... 5

2.2.1 KOPAŠKO OBDELOVANJE ... 5

2.2.2 ORNO OBDELOVANJE ... 7

2.3 KULTURNE RASTLINE NA SLOVENSKEM ... 10

2.3.1 ŽITARICE ... 10

2.3.2 OKOPAVINE ... 10

3 KMEČKA OPRAVILA ... 11

3.1POLJEDELJSKA KMEČKA OPRAVILA ... 11

3.1.1 GNOJENJE IN GNOJOVOŽAALI GNOJAVOŽA ... 11

3.1.2BRANANJE ... 12

3.1.3SETEV ... 13

3.1.4 SAJENJE ... 14

3.1.5 ŽETEV ... 15

3.1.6 MLATEV ALI MLAČEV ... 17

3.1.7 METEV ... 20

3.1.8 TERITEV ... 21

3.8.9 LIČKANJE ... 22

3.2 ŽIVINOREJSKA KMEČKA OPRAVILA ... 23

3.2.1 REJA ŽIVALI ... 23

3.2.2 KOŠNJA ... 23

3.2.3PAŠNA ŽIVINOREJA ... 25

3.2.4 MOLŽA IN PREDELAVA MLEKA ... 26

3.2.5 VOŽNJA LISTJA ... 27

3.3 SADJARSKA OPRAVILA ... 27

3.3.1 ŽGANJEKUHA ... 28

3.4 VRTNARSKA OPRAVILA ... 30

3.5 VINOGRADNIŠKA OPRAVILA ... 31

3.5.1 OBDELOVANJE VINOGRADA ... 32

3.5.2 OSKRBOVANJE TRTE ... 32

3.5.3 TRGATEV ... 33

3.6 GOZDARSKA OPRAVILA ... 34

3.7 KMEČKA OPRAVILA DANES ... 36

4 INTERVJU ... 37

5 DIDAKTIČNI DEL ... 40

5.1 UČNI NAČRT ZA PREDMET SPOZNAVANJA OKOLJA ... 40

5.1.1 UČNI NAČRT ZA 1. RAZRED DEVETLETNE OSNOVNE ŠOLE ... 40

(7)

5.3 UČNE PRIPRAVE ZA PREDMET SPOZNAVANJE OKOLJA ... 45

5.3.1 UČNA PRIPRAVA ZA 1. RAZRED DEVETLETNE OSNOVNE ŠOLE ... 45

5.4 ANALIZA UČNIH UR ... 56

5.4.1 ANALIZA UČNE URE V 1. RAZREDU ... 56

6 EMPIRIČNI DEL ... 60

6.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 60

6.2 CILJI ... 60

6.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA OZIROMA HIPOTEZE ... 60

6.4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ... 61

6.5 ANALIZA REZULTATOV ... 62

6.5.1 ANALIZA ANKETNEGA VPRAŠALNIKA ZA 1. RAZRED ... 62

7 ZAKLJUČEK ... 77

8 LITERATURA IN VIRI ... 78

8.1 LITERATURA ... 78

8.2 SPLETNI VIRI ... 79

8.3 USTNI VIRI ... 80

9 KAZALO SLIK IN GRAFIKONOV ... 81

9.1 SLIKE ... 81

9.2 TABELE ... 82

9.3 GRAFIKONI ... 82

10 PRILOGE ... 83

(8)

(9)

1 UVOD

»Kmečki poklic je med najbolj pomembnimi, ker je pridelovanje hrane poglavitna stvar na svetu. Dober kmet mora biti agronom, gozdar, živinozdravnik, gospodarstvenik, vremenoslovec, organizator, načrtovalec, raziskovalec in še kaj« (Marija Makarovič,

Kmet).

Živimo v času hitrega tempa življenja. Čedalje manj časa imamo za najpomembnejše stvari, kot je reči »stop« in pojestikvaliteten obrok skupaj z družino. Čedalje več je takšnih družin, ki se za mizo ob doma pripravljeni hrani zbere le enkrat na teden ali še manj. Pa je res, da nam primanjkuje časa ali si ga enostavno ne vzamemo?

Kako pa so ljudje živeli včasih? Kje so našli čas, da so se z družino vsak dan skupaj usedli za mizo, se pogovorili o vsakdanjih stvareh, dogovorili o delu, ki ga je potrebno storiti, in iz skupnega krožnika pojedli žgance in zelje z domačimi ocvirki, povrhu pa spili kozarec domačega vina?

Ko sem pisala diplomsko nalogo, sem se večkrat spraševala, zakaj je naše življenje danes tako drugačno, kot je bilo včasih. Pri nas doma smo imeli kmetijo, ki smo jo pred nekaj leti opustili. Starša sta mi pripovedovala o kmečkem življenju, ko sta bila še otroka. Na kmetiji je bilo vedno veliko dela. Takoj po šoli ni bilo časa za pisanje domače naloge, kaj šele za gledanje televizije, ki je takrat sploh še ni bilo. Pač pa sta morala zavihati rokave in prijeti za delo, ki je bilo na kmetiji stalnica. Potrebno je bilo nahraniti živino ali jo gnati na pašo, poleti je bilo veliko dela s košnjo in z žetvijo. Skozi vse leto je bilo delo v vinogradu, pa tudi v sadovnjaku. Vse to pa je bilo potrebno opraviti brez strojev in naprav, le s pomočjo preprostega orodja in udomačenih živali. Toda kljub trdemu delu so se med sabo več družili, hrana pa je bila zaradi načina pridelave inbrez umetnih škropiv bolj kvalitetna. Zato so bili ljudje bolj zdravi in vitkejši.

Za to temo sem se odločila, ker sem tudi sama živela na kmetiji in veliko kmečkih del poznam iz izkušenj. Zanimala pa so me tista kmečka opravila, ki so že skoraj pozabljena, radovedna pa sem bila tudi, koliko jih poznajo učenci, ki so eno generacijo mlajši. Zdi se mi pomembno, da se tudi v šoli učenci učijo o starih kmečkih opravilih, saj nas poznavanje lastne kulturne dediščine bogati in nam predvsem pomaga razumeti našo sedanjost.

(10)

2 ZGODOVINA KMETIJSTVA

Prehod pri pridobivanju hrane, od lova in nabiranja semen do pridelovanja poljskih pridelkov, je bil po predvidevanjih najpomembnejši korak v zgodovini človeške civilizacije. Sprememba v načinu pridobivanja hrane pa narekuje drugačen način življenja. Od prvotnega nomadskega in lovskega življenja zahteva poljedelstvo od človeka nastanitev s stalnim ognjiščem.

Zgodovina kmetijstva se začne z orodji, ki jih je pračlovek izdelal in uporabljal, ko je spoznal, da mu poleg lova in obiranja plodov tudi obdelana zemlja daje vsakdanji kruh.

Stalna in v okviru možnega predvidevanja je bila pridelava hrane mogoča šele, ko si je človek izdelal preprosta orodja za prerahljavanje zemlje, spravilo pridelkov ter njihovo pripravo za hrano. Izdelava kmetijskih orodij je tudi tista stopnica v razvoju človeka, preko katere je takratno bitje stopilo na raven umnega bitja – homo sapiensa. Z načrtno pridelavo kulturnih rastlin in rejo živine je postavljena večja varnost preživetja, s tem pa tudi povečanje prebivalstva.

Težnostna točka razvoja in visoke kulture leži v Mezopotamiji in Egiptu okoli 3000 tisoč let pred našim štetjem (A.D.).¹

Obdelavo zemljišča so opravljali z enostavnimi ročnimi orodji in udomačenimi živalmi, ki so jih uporabljali kot izvor vlečne moči. Prvo in najpomembnejše orodje v poljedelstvu je bil plug, ki ima tudi simbolni pomen, ker je ustvaril most, preko katerega je človek stopil s stopnje primitivnega do olikanega človeškega bitja na Zemlji. Plug je bil vedno čaščeno in spoštovano orodje, kar je prispevalo k temu, da je do konca 18. stoletja ostal v svoji osnovni zamisli nespremenjen.²

Pri Slovanih je bil v prazgodovini ekstenzivni način obdelave zemlje pogosto v obliki požigalništva. To delo je zahtevalo večje število delovne sile. Na obsežnih gospodarstvih so gospodarile posamezne skupine, njeni člani pa so si pridelke delili med seboj. S preseljevanjem je požigalništvo postopoma pojenjalo in se vse bolj umikalo ornemu obdelovanju, s tem pa se je spreminjal tudi obseg gospodarstev. Skupine so se zmanjšale, vendar je prišlo do individualnega uživanja zemlje šele z oblikovanjem kmečkih gospodarstev z določenim obsegom zemlje in z dvoletnim ali triletnim kolobarjenjem.

1Rajko Bernik, Tehnika v kmetijstvu: predavanja za študente agronomije in zootehnike (dalje: R. Bernik, Tehnika v kmetijstvu), Biotehniška fakulteta, Ljubljana 2005, str. 7.

2Prav tam.

(11)

Sedaj se delo lahko opravlja posamično, ne več skupinsko. Do teh sprememb je prišlo s formiranjem gospostev, ki so uvedla individualne odnose podložnikov do zemlje.

Položaj kmetov se je v fevdalni družbeni ureditvi močno poslabšal. Kmetje so morali dajati vedno večje dajatve, ki niso bile v skladu z urbarji. Dajati so morali vladarju, cerkvi, plačevati vojni davek. Dajatev je bilo toliko, da kmetje niso mogli več plačevati.

Vse to pa je bilo zaradi vedno pogostejših vpadov Turkov na naše ozemlje. Ostalo jim je vedno manj pridelka, in tu je že eden izmed vzrokov za kmečke upore, ki so se dogajali po vsemslovenskemozemlju. Z vedno številčnejšimi punti zaradi razvoja obrti in meščanstva je prehajal fevdalizem v hudo krizo. Proizvajalna sredstva so se vedno bolj razvijala, pojavile so se potrebe po obrtniških izdelkih. Razvijati se je začel kapitalizem.

Z razvojem kapitalizma je začelo kmetijstvo zaostajati, kajti kmetje so zapuščali zemljo in odhajali v tovarne. Čimveč je bilo delovne sile na voljo, slabše so bile njihove mezdne plače. Nekateri izmed kmetov so ostali na domovih in si povečali kmetije. Nastajala so veleposestva, ki so bila v rokah tujih gospodarjev. Za delo so najemali domačo delovno silo. Ta posestva so obstajala vse do konca druge svetovne vojne, dokler jih nova družbena ureditev ni odpravila z agrarno reformo.

Pred drugo svetovno vojno se je v Jugoslaviji ukvarjalo s kmetijstvom 85% prebivalstva.

Kmetije so bile slabo razvite in celotno kmetijstvo je tvorilo 50% narodnega dohodka.

Kmetije so bile po površini zelo različne, saj so imele velike kmetije obseg16 ha, srednje 8 ha in male kmetije od 1 do 4 ha zemlje.Že po prvi svetovni vojni je bila izvedena agrarna reforma, ki pa se je iznakazila s tem, da so veleposestniki oddajali v agrarno reformo le težko dostopna zemljišča (pašniki na zelo strmih področjih, ledine ipd.)

.

³

Po drugi svetovni vojni pa je prišlo do druge agrarne reforme, ki je bila mnogo boljša od prve. Z njo je bila popolnoma odpravljena veleposest, uresničilo se je geslo: »Zemljo tistim, ki jo obdelujejo!«Za razliko od agrarne reforme v stari Jugoslaviji je agrarna reforma v novi Jugoslaviji bistveno posegla v lastninske odnose na vasi. Z njo so bili kapitalistični odnosi odpravljeni. Vendar je bilo na večjih posestvih še dosti možnosti za izkoriščanje tuje delovne sile, ker lastniki velikih posestev sami niso mogli obdelovati.

Čeprav to ni pomenilo nevarnosti obnove kapitalizma, pa je bila leta 1953 agrarna reforma dopolnjena tako, do so zemljiški maksimum znižali na 10 ha obdelovalne zemlje.

3Ema Kastelic, Modernizacija kmetijstva na Dolenjskem (dalje: modernizacija kmetijstva na Dolenjskem), Novo mesto 1978 str 1–2.

(12)

Vsa odvečna zemljišča so bila oddana v poseben sklad, ki pa ni bil razdeljen agrarnim interesentom, temveč kmetijskim posestvom in zadrugam.⁴

V obdobju, ki je trajalo do konca druge svetovne vojne do osamosvojitve Slovenije, smo bili priča vedno večji uporabi kmetijske mehanizacije in posledično opuščanju površin, manj primernih za strojno obdelavo. Na večjih strnjenih, za kmetijstvo ugodnih območjih pa so se oblikovala državna kmetijska gospodarstva. Zlasti v petdesetih in šestdesetih letih je država načrtno spodbujala urbanizacijo in industrializacijo. Niso bili redki primeri, da so kmečko prebivalstvo zaposlili v tovarnah. Na podeželju je bilo vedno več polkmečkega prebivalstva, ki je hodilo v službo v mesto, v prostem času pa doma kmetovalo. Kmetijstvo je tako za mnoge nekdanje kmečke družine postalo dopolnilna dejavnost, ki je bila namenjena bolj samooskrbi kot trgu, obenem pa je zagotavljala kultiviranost podeželske krajine.⁵

2.1 PRIDOBIVANJE PLODNEGA ZEMLJIŠČA

–

URBANIZACIJA

Pridobivanje neizkoriščenega zemljišča za poljedelsko obdelovanje imenujemo tudi urbanizacija zemljišča.⁶

Na Slovenskem se je dogajalo to največ s krčenjem gozda, in sicer v dveh različicah: z izsekavanjem in požiganjem. Obe različici sta se ohranili do najnovejše dobe. Ponekod so pridobivali zemljo za poljedelstvo z osuševanjem in s posameznimi izjemnimi načini (nanašanje zemlje v strminah in na goličavah itd.).

2.1.1 KRČENJE

Za krčenje grmičevja in kleščenje vej so uporabljali vejnike in kajnice. Štore in skale so izkopavali s krampom (krampico), ki se v podobni obliki uporablja še danes na vsem slovenskem ozemlju.⁷

4Modernizacija kmetijstva na Dolenjskem, str. 5.

5Tomaž Golob, Podeželje se spreminja (v: Dolenjski list), 8. Marec 2012, str. 22 .

6Marija Makarovič, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem (dalje: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem), Mladinska knjiga, Ljubljana 1978, str. 10.

7 Prav tam, str. 11.

(13)

Pomembno orodje pa so bile tudi sekire in noži za sekanje vej. Pri Slovencih je bilo krčenje še v 2. polovici 20. stoletja prevladujoči način pridobivanja zemlje.⁸

2.1.2 POŽIGALNIŠTVO

Požigalništvo je bila zgodnja oblika poljedelstva, značilna za stari in zgodnji srednji vek.⁹ Ločimo požigalništvov lazih (v precej strmem svetu), namenjenih za pašnike, s katerih so odstranili grmovje in praprot, in pa na fratah (na gozdnih površinah).

Drevje ali grmičevje so najpogosteje posekali in ga razprostrli po tleh. Ko je bilo suho, so kup zažgali. Ogenj so največkrat usmerjali od vrha navzdol. Nato so pepel enakomerno porazdelili po površini in zemljo prekopali. Na isto površino so sejali največ trikrat, nato so jo približno dve leti uporabljali za pašnik in ponovno za 15 do 30 let prepustili gozdu.

Postopek so ponovili.¹⁰

To delo so opravljali ob suhem, sončnem in mirnem vremenu. Ker je sodilo požiganje med najtežja kmečka dela, so ga opravljali večinoma moški. Za požiganje so uporabljali krevlje (orodje, s katerim so uravnavali širjenje ognja).¹¹

2.2. OBDELOVANJE ZEMLJE

2.2.1 KOPAŠKO OBDELOVANJE

Je obdelovalni način, pri katerem se pripravlja zemljišče za setev ali saditev z uporabo motik ali kopač. Glavni obliki kopaškega obdelovanja sta bili požigalništvo (na gozdnih površinah) in kopaštvo v ožjem pomenu besede (na odprti neporasli zemlji). Pri starejšem kopaškem obdelovanju, brez uporabe gnojil, njive niso bile ustaljene. Ob naselitvi v Vzhodnih Alpah je pri Slovanih najverjetneje prevladovalo kopaško obdelovanje ob istočasni uporabi rala. Prehod od kopaškega k pravemu ornemu poljedelstvu se je sklenil med 9. in 11. stoletjem. Kopaštvo se je ob ornem poljedelstvu ohranilo v odročnejših

8 Slovenski etnološki leksikon (Dalje: Slovenski etnološki leksikon), Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2004, str. 251.

9(http://sl.wikipedia.org/wiki/Po%C5%BEigalni%C5%A1tvo (13. 7. 2012).

10Slovenski etnološki leksikon, str. 458.

11Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, str. 11).

(14)

krajih za obdelavo zemlje pri zahtevnejših kulturnih rastlinah (vinogradništvo) in za obdelavo na zahtevnejših legah. Specializirana oblika kopaštva je vrtnarstvo.¹²

Pri požigalništvu so izsekali gozd, zažgali posekan les in raztresli pepel namesto gnoja.

Nato so njive prekopali in jo za dve ali tri leta izrabljali kot njive, potem so jo namenjali za pašo in zopet za gozd. Ta postopek se je ponavljal na drugi gozdni površini.

Pri kopaštvu v ožjem pomenu besede pa so bile njive samo na odprti zemlji, ki ni bila porasla z gozdom in se je obdelovala s kopačami ali z motikami. Ko se je zemlja po nekaj letih takšnega obdelovanja izčrpala, so se urejale njive drugje. Motično poljedelstvo ni imelo ustaljenih njiv.¹³

Za motično poljedelstvo so se uporabljale različne motike. Motika je orodje s trikotnim, štirikotnim ali polkrožnim kovinskim listom na dolgem lesenem držalu (toporišču) pod kotom 60–90^o, ki so jo uporabljali za kopanje, rahljanje, ogrebanje rastlin in izkopavanje plodov. Ob naselitvi Slovanov v Vzhodnih Alpah je bila v motičnem poljedelstvu (ob ralu) najpomembnejše orodje za pripravo zemlje. Z uveljavitvijo ornega poljedelstva v 9.–11. stoletju se je ohranila kot poglavitno orodje v poljedelstvu.

Na Slovenskem se je razvilo približno 300 vrst motik različnih oblik, velikosti in teže, prilagojenih uporabi, kakovosti zemlje in geomorfološki izoblikovanosti zemljišča.¹⁴

Slika 1: Karta motik na Slovenskem¹⁵

12Med naravo in kulturo, vodnik po stalni razstavi Slovenskega etnografskega muzeja (dalje: Med naravo in kulturo) Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 2008, str. 35.

13 Slovensko ljudsko izročilo, pregled etnologije Slovencev (dalje: Slovensko ljudsko izročilo), Cankarjeva založba, Ljubljana 1980, str. 22-23.

15Slika iz: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, str. 24.

(15)

2.2.2 ORNO OBDELOVANJE

»Zorana njiva je kakor mati, rad jo imaš in rad jo moraš imeti.« (Rajko B.)

Orno obdelovanje je obdelovalni način, pri katerem pripravljajo njive za setev ali saditev z ornim orodjem, ki ga vleče živina (govedo, konj) ali stroj. Orno obdelovanje se je razvilo na odprtem zemljišču ali stalnih in očiščenih krčevinah. Njive so praviloma ustaljene v določenih letih v prahi.¹⁶

Orno obdelovanje oz. poljedelstvo je nastalo v povezavi kopaškega poljedelstva z vzrejo velikih domačih živali. Pri Slovanih se je začelo uveljavljati pred sredo 1. tisočletja in se je na Slovenskem od 6. stoletja širilo najprej z uporabo rala, med 10. in 11. stoletjem pa z uporabo lesenega pluga. Orno poljedelstvo je spodrivalo starejše kopaštvo in požigalništvo. Z ornim orodjem je bilo mogoče obdelati petkrat toliko zemljišča kakor s kopaškim.¹⁷

2.2.2.1 Razvoj rala in pluga

Razvoj pluga je v tisočletjih nastajal s potrebo po boljši obdelavi zemljišča, s čimer je plug pridobival vse večji pomen. Osnovna stopnja razvoja je bil ošiljen kavelj ali veja, imenovan tudi ralo. To orodje je bolj služilo rahljanju zemlje kot pa delovanju pluga, kakršnega poznamo danes. Bili so nestabilni pri delu in težko vodljivi. Z dodatkom elementov, kot so plaz, črtalo in plužna deska so se stabilnost in učinek dela povečali.

Razvoj orodja, kot je plug, ni bil »tehnična metoda«, ampak nujnost pri obdelavi zemlje.

Vlečna moč za obdelavo je bila izključno človeškega ali živalskega izvora, ki pa je omejena v velikosti. Tako se je za boljšo izrabo in učinek izvora energije lahko prilagajalo le orodje, s katerim je človek želel z manjšim naporom doseči večji učinek.

Teoretične stopnje razvoja pluga so podane v 7 generacijah. Prva generacija predstavlja obdelano vejo – ralo, pri delu pripeto na žival ali človeka. Te vrste plug se je imenoval arl, adl ali alr. Z dodatkom lesenega dela na plug je bil lažje vodljiv in je predstavljal 3.

generacijo v razvoju pluga. V času bronaste in železne dobe je plug na obrabljivih mestih dobil elemente iz kovine. V nadaljevanju razvoja pluga je njegovo trdnostno obstojnost povečala vgraditev pravokotnega elementa, kar pa predstavlja 4. generacijo razvoja. Vse

16Med naravo in kulturo, str. 35.

17Prav tam, str. 35–36.

(16)

navedene izvedbe plugov pa so imele skupno slabo lastnost, da so bile zelo težko vodljive po globini oranja in plug je bil pri delu zelo nestabilen. To pomanjkljivost odpravi 5.

generacija plugov, ki ima vgrajen plaz in peto plaza. S horizontalno povezavo vseh elementov na plugu – namestitev gredlja je plug zopet dosegel visoko trdnostno obstojnost in predstavlja 6. generacijo plugov. Še vedno pa je obstoječa izvedba pluga delovala kot ralo ali rahljalnik zemlje. Z dodatkom plužne deske pa se je zrahljana zemlja dvignila ter brazdo obrnila na stran. Ta izvedba predstavlja 7. generacijo razvoja pluga, ki obstaja v osnovni konstrukcijski obliki še danes.

Ugotovitev, da zorana zemlja daje boljše pridelke, je nezadržno zahtevala od človeka potrebo, da stroj, kot je plug, nenehno izboljšuje in ga prilagaja obstoječim potrebam in zmožnostim dela z njim. Spoznanja, ki so danes samoumevna, so bila v tistem času

»revolucionarnega« pomena za kmetijstvo. Med te prištevamo: zavito ali upognjeno plužno desko, vozno kolo, drsa ali kolca pred plužnim telesom na gredlju pluga, zamenjave lesene plužne deske s kovinsko in pri tem zmanjšanje plužnega upora, postavitev kriterijev, kako mora plug delovati. Ti so: pravokotni in gladek odrez brazde, obračanje brazde, omogočati zorani zemlji vpliv okolice – zmrzali.

Glede na te zahteve in vedno večje možnosti izdelave so začele nastajati različne izvedbe plugov, ki so se že delili po obliki plužne deske, namenu pluga in prilagoditvi obstoječemu zemljišču ali kraju, kjer se je potreboval. V vsakem kraju pa se je z ustnim izročilom ali pa z zgledi dela in boljših učinkov pri delu to znanje nezadržno širilo.¹⁸

18Tehnika v kmetijstvu, str. 9-10.

(17)

Slika 2: Razvoj pluga¹⁹

19 Slika iz: Tehnika v kmetijstvu, str. 10.

(18)

2.3 KULTURNE RASTLINE NA SLOVENSKEM

2.3.1 ŽITARICE

Vsaj do sredine 19. stoletja so bile najpomembnejši vir vsakdanje kmetove prehrane razne vrste žitaric. V srednjeveških urbarjih se večkrat omenjajo proso, pšenica, ječmen, oves, pira in pšeno med obveznimi podložnikovimi dajatvami. Proti koncu srednjega veka se je med kulturnimi rastlinami pojavila tudi ajda. Konec 17. stoletja so začeli kmetje pospešeno saditi tudi koruzo, verjetno zato, ker je bila oproščena desetine, in ne zaradi priljubljenosti.²⁰

Uvajanje okopavin in detelje je bilo povezano z vzporednim zmanjševanjem poljskih površin za starejše razširjene vrste žita. Obenem se je spreminjalo razmerje med posameznimi žitnimi posevki. Na Kranjskem in Štajerskem je že v prvi polovici 19.

stoletja nazadovalo pridelovanje ovsa in ječmena, pridelovanje pšenice in rži pa je naraščalo.V prvi polovici 20. stoletja pa je posevk žitaric še bolj nazadoval.

Danes se kmetje preusmerjajo v gojenje najrazličnejših monokultur, saj so gojenje tistih žitaric, s katerimi imajo veliko dela, ob neugodnih razmerah (npr. suša) pa ne dajo dosti pridelka, opustili.²¹

2.3.2 OKOPAVINE

Poleg žita so zavzemale tudi stročnice in okopavine (razen krompirja) pomemben del njivske površine vsakega kmečkega gospodarstva vse do začetka 19. stoletja, ko se je začel uveljavljati krompir. Okopavine sodijo bodisi samostojno ali med ostale kulture.

Stročnice, kot so cizara, čičerika, leča in bob, se malokrat omenjajo v srednjeveških dajatvah, ker navadno niso sodile mednje. Navadno so stročnice v urbarjih navedene pod skupnim imenom. Medtem ko sta cizara in čičerika v glavnem že izginili z naših polj, sta leča in bob predstavljala precejšnji del posevka, ponekod tudi še v 20. stoletju. Danes pa je z bobom ali lečo zasajena njiva že prava redkost.

Konec 17. stoletja se je, kot omenja tudi Valvasor, na Kranjsko razširil fižol. Tako je zelo verjetno pod vplivom uvajanja okusnejšega fižola začelo v 18. stoletju nazadovati pridelovanje stročnic, cizare in čičerike, nekaj kasneje tudi boba in leče. Nedvomno je do

20 Kmečko gospodarstvo, str. 37.

21Prav tam, str. 38-39.

(19)

danes fižol dokončno izpodrinil ostale stročnice tudi v prehranjevanju, saj je razširjen na celotnem slovenskem ozemlju.²²

Že od srednjega veka so med poljskimi pridelki verjetno zavzemale ustrezen del njivske površine tudi korenovke, kot so repa, korenje in zelje. Korenovke, predvsem zelje in repa, so imele še po drugi svetovni vojni pomemben delež v vsakodnevni kmečki prehrani. V zadnjih nekaj desetletjih, ko se je v marsičem spremenil in izboljšal način kmečke prehrane, sadijo kmetovalci manj ljudem namenjenih korenovk. Obenem s peso, repo, krompirjem in korenjem so danes namenjene predvsem za rejo svinj. Krompir, ki se je le s težavo in skoraj po petstoletnem uvajanju začel hitreje širiti šele po letu 1820, je danes vsaj ponekod med najvažnejšimi pridelki.²³

3 KMEČKA OPRAVILA

3.1 POLJEDELJSKA KMEČKA OPRAVILA

3.1.1 GNOJENJE IN GNOJOVOŽAALI GNOJAVOŽA

»Brez gnoja ni prosa.« (Slovenski pregovor)

Najstarejši način gnojenja zemlje je bilo gnojenje s pepelom, ki se ponekod uporablja še danes. Gnojenje s pepelom omenja za Kranjsko konec 18. stoletja potopisec Hermann, ko pravi, da gnojijo pozimi s pepelom, ki ga trosijo po snegu. Ponekod pa so zemljo gnojili tudi s požiganjem raznih odpadkov (mlad les, listje, repno in korenjevo listje, krompirjeva stebla ...). Pepel so nato raztrosili po njivi.²⁴

Mlajši način gnojenja pa je gnojenje s hlevskim gnojem.²⁵

Še med obema vojnama so vozili gnoj na njive v gnojenem košu. To je bil iz podolgovat, iz leskovih in vrbovih viter (iz SSKJ: tanek trak lesa) pleten koš s 4 kolesi. Temu opravilu pravimo gnojvoža ali gnojavoža (verjetno pa obstaja še kakšno drugačno ime za to

22Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, str. 42.

23Prav tam, str. 42–43.

24Prav tam, str. 16.

25Slovensko ljudsko izročilo, str. 51.

(20)

opravilo). Pri delu so kmetu pomagali sosedje z vozovi in voli. Na vsakem vozu je bil voznik – »vozarni«, po dva »kidača«, na njivi pa so čakali »skoparniki«, ki so gnoj skopali z voza, če pa ga je bilo treba v koših znositi na strme njive, so to delali »gnojarji«.

Ženske so trosile gnoj po njivi.²⁶

Kasneje pa so za gnojvožo uporabljali lojtrnike (iz SSKJ: voz z lestvi podobno pripravo na straneh), ki so jih preuredili tako, da so lestve odstranili in namesto njih položili deske.

Ko so pripeljali voz na njivo, so eno stranico odmaknili in gnoj skopali z različno oblikovanimi kopačami (na Dolenjskem in v Beli Krajini).²⁷

Slika 3: Gnojni koš²⁸ Slika 4: Kopača za skopavanje gnoja iz voza²⁹

3.1.2 BRANANJE

Ko je bila zemlja preorana, so jo kmetje obdelali še z branami.Z vlačenjem ali brananjem kmetje zemljo prerahljajo, zagrebejo seme in gnoj, zatirajo plevel in drobijo kepe.³⁰ Prvotna oblika bran so bile povezane veje, obtežene s kamni, kasneje pa so se uveljavile lesene brane, ki so imele lesen okvir, preko katerega so bile pritrjene lesene prečke, opremljene z lesenimi klini. Da so bile brane še težje, so kmetje na brano položili leseno

26 Slovensko ljudsko izročilo, str. 51.

27Kmečko gospodarstvo, str. 17.

28Foto: Ivica Križ , 9. 7. 2012.

29Foto: Mateja Šurla, 23. 7. 2012.

30Kmečko gospodarstvo, str. 19.

(21)

klado, verige ali kolo od voza, včasih pa so nanje položili otroka.³¹Kasneje so začeli kmetje uporabljati brane z lesenimi in železnimi okviri in s prečkami iz enake snovi in pa z železnimi klini.³²

Slika 5: Lesene brane z železnimi klini³³

3.1.3 SETEV

»Kar boš pomladi sejal, boš jeseni žel.« (Slovenski pregovor)

Setev je razmeroma zahtevno delo, saj je od enakomernega sejanja odvisna rast in pridelek žita. Način setve se je prilagajal tudi načinu oranja. Kjer so orali na »kraje«, so namreč sejali pol metra široko, in sicer tako, da so z roko metali seme vodoravno predse.

Sejalec je pest žita vrgel štirikrat. Pri oranju na »ploh« so sejali na »širjavo požez« (3–4 metre široko). Pri tem načinu sejalec značilno zamahuje v polkrogu. Slab sejalec seje neenakomerno ali pušča prazen prostor. Lepo na roke posejana njiva je bila sejalcu v ponos.³⁴

Setev je bila večinoma moško opravilo, lan pa je sejala ženska. danes pa seje tisti, ki to zna, tudi mlajši člani družine. Pred setvijo so njivo pognojili s hlevskim gnojem, nato so jo preorali in pobranali. Posejali so seme, nato pa njivo še enkrat pobranali, da se je seme

31Marija Makarovič, Kmečka abeceda (dalje: Kmečka abeceda), Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1979, str.

2.

33 Foto: Mateja Šurla, 24. 7. 2012.

(22)

skrilo v zemljo.³⁵Žito so pred sejanjem očistili. Za to opravilo so uporabljali rešeta, na katerih so vejali žito, to pomeni, da so iz žita odstranjevali pleve in primesi. Danes pa večinoma žito očistijo s strojem, ponekod pa še vedno z vejanjem.Sejalec je nosil zrnje v posebno oblikovani košari, ki se je imenovala sejalnica ali prtu (predpasniku), zavezanim okoli vratu. Iz njega je z roko zajemal zrnje in ga v enakomernih zamahih metal po njivi.

Po letu 1960 so za sejanje večji posestniki začeli uporabljati sejalne stroje, vendar danes še marsikje sejejo ročno.³⁶

Slika 6: Košara za sadike iz leta 1961³⁷ Slika 7: Setev³⁸

3.1.4 SAJENJE

S sajenjem so se večinoma ukvarjale ženske, moški pa so opravljali le popravljalna dela.

Sadili so bob, repo, grah, lečo, zelje, lan, fižol ... Koruza je prišla k nam v 17. stoletju, tehtneje pa se je uveljavila v 18. stoletju. V drugi polovici 18. stoletja pa so začeli uvajati krompir, ki se je uveljavil v 1. polovici 19. stoletja.³⁹

36Prav tam.

37Slika iz: http://www.etno-muzej.si/sl/spletne-zbirke/lokacije/hrastno, (26. 7. 2012).

38Slika iz: Slovenski etnološki leksikon, str. 529.

39 Slovensko ljudsko izročilo, str. 28.

(23)

Semena za sajenje so vzgojili sami.⁴⁰ Sadili so z motikami, motikicami in klini, na večjih površinah tudi z osipalniki (iz SSKJ: osipalnik je plugu podobna naprava za

osipavanje).⁴¹

3.1.5 ŽETEV

Žetev je sodila med težja in pri večjih kmečkih posestvih tudi med več dni trajajoča dela, pri katerih so si kmetje med seboj pomagali vse do uvedbe kosilnice.⁴²Žeti so začeli konec julija, ob prazniku sv. Jakoba (25. 7.) in sv. Ane (26. 7.), čas žetve pa je bil odvisen tudi od vremena in od lege polja, saj je na sončnih legah žito dozorelo prej. Najprej so želi ječmen, nadaljevali so z ržjo, na koncu pa so poželi še pšenico.

Žetev je bila vse do konca 50. let 20. stoletja ročno opravilo. Sprva so s srpom žele samo ženske. Na začetku 60. let so začeli uporabljati koso z lokom in žetev je postala tudi moško delo. Konec 60. let so začeli žeti z motornimi kosilnicami, s katerimi so posamezniki hodili kosit žito po vaseh in zaračunali le toliko, da so si pokrili stroške goriva. Okoli leta 1958 so začeli žeti s kombajni.⁴³Žetev je ponavadi trajala tudi do 3 in več dni. Z delom so žanjice začele že okoli tretje ure zjutraj in delale do večera, včasih tudi še ob mraku in polni luni. Delo je bilo izredno naporno zaradi vročine in zato, ker so bile skoraj ves čas sklonjene.

Ko so v 60. letih 20. stoletja začeli žeti s koso, je delo potekalo hitreje, kljub temu pa so začeli zelo zgodaj. Ponavadi so z delom končali najkasneje do druge ure dopoldan in se tako izognili največji vročini.

Za delo so se žanjice lepo oblekle. Okoli pasu so si zavezale bel predpasnik, na glavo pa so dale ruto. Lase so si ponavadi spletle v kiti in ju nad čelom navzkrižno pripele. Tako lepo so se oblekle zaradi spoštovanja do žita in kruha ter do dela, ki so ga opravljale.

Rade pa so se tudi pokazale pred fanti, ki so sodelovali pri delu.

S seboj so prinesle srpe, ki so jih že doma dobro nabrusile in sklepale.Uporabljale so srpe z bolj ali manj ukrivljenim rezilom. Za žetev so bili slednji bolj primerni, saj so z njimi

40Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, str.44.

41 Slovenski etnološki leksikon, str. 520.

42 Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, str. 47.

43 Na podeželju, etnološke raziskave na območju vzhodneda dela Mestne občine Ljubljana (dalje: Na podeželju), Mestna občina Ljubljana in CIZA, Ljubljana 2006, str. 60.

(24)

lahko rezale bolj »na široko«. Tudi med delom so žanjice srpe brusile z brusnimi kamni.

Hranile so jih v oselnikih, ki so jih imele privezane okrog pasu.

Slika 8: Srpa, ki sta v uporabi še danes⁴⁴ Slika 9: Kosa za žito s platnom⁴⁵

Vsaka ženska je žela svoj pas njive. Žito so s srpom odrezale čim bolj pri tleh, kjer se je lažje rezalo. Požeto žito so povezale v snope. Najprej so si na tla pripravile osnovo (priveso, prevesu) – šop slame so razdelile na dva dela in en del ovile okoli drugega, da so dobile daljši trak. Položile so ga na tla, nanj dale šop žita in ga zvezale. Narediti so morale srednje velike in trdno povezane snope, da se jih je lahko kasneje lepše mlatilo.⁴⁶

Slika 10: Žetev žita nekoč⁴⁷

Snope so moški nato naložili na voz in jih peljali do kozolca na kmetiji, kjer so jih zatikali med tramove, da so se posušili.Kasneje so želi tudi moški, in sicer s posebej oblikovanimi

44Foto: Mateja Šurla, 23. 7. 2012.

45Slika iz: http://www.etno-muzej.si/sl/spletne-zbirke/orodje-za-zetev/r000000222, (23. 7. 2012).

46 Na podeželju, str. 61-62.

47lika iz: (http://www.etno-muzej.si/sl/spletne-zbirke/zetev/f0000012041, (26. 7. 2012).

(25)

kosami za žetev, ki so imele pritrjeno platno, da žito ni šlo »v nič«.Žito, še posebej pšenica, je bilo izredno dragoceno. Tako pri žetvi kot pri mlačvi so pazili, da so pobrali vsak klas in vsa zrnja. To delo so opravljali predvsem otroci.⁴⁸

3.1.6 MLATEV ALI MLAČEV

Snopi žita so se v kozolcih sušili približno dva do tri tedne. Sledila je mlatev ali mlačev.

Pri delu so sodelovali vsi družinski člani, če jih ni bilo dovolj, so pomagali tudi sosedje.

Mlačev je lahko trajala tudi cel teden.Sprva so mlatili s cepci, kar je bilo večinoma moško opravilo. Vsak mlatič je imel svoj cepec, ki ga je ponavadi izdelal sam. Bil je v celoti lesen, sestavljen iz ročaja (ročnik) in premičnega dela (štible) z odebeljenim zaključkom (batkom), ki je bil na ročaj pritrjen in povezan z usnjeno vrvico (gožo).

Slika 11: Cepec, star približno 50 let⁴⁹

Slika 12: Mlatenje žita s cepci⁵⁰

Mlatili so v parih, in sicer en par, če je bilo žita manj, in dva para, če ga je bilo več. Snope so položili na tla v dve vrsti, tako da je bilo klasje vedno na sredini. Mlatili so od enega

48 Na podeželju, str. 61-62.

49Slika iz: http://www.o-fp.kr.edus.si/slike/0607/Dan_sole_Kokrica_10-02-2007/pages/cepec%2050%20let.htm, (25. 7. 2012).

50Slika iz: http://td.polensak.com/g_zetev_12.php, (25. 7. 2012).

(26)

do drugega konca vrste, eden za drugim, pri čemer je vsak mlatič omlatil vse snope. Ko so jih omlatili na eni strani, so jih obrnili in postopek ponovili. S cepci so morali udarjati v ritmu drug za drugim po natančnem vrstnem redu, drugače se je lahko tudi zgodilo, da so jih »dobili po glavi«. Če sta mlatila dva, je bil ritem pik-pok, če pa so bili štirje, je bil ritem: pika-pok-pika-pok ali tika-toka-tika-toka. Ko so snope omlatili, so jih z rokami še stresli, da je iz njih popadalo zrnje. Slamo so odstranili in jo povezali v snope, nato pa jih z vilami pospravili v hlev. Žito so pograbili skupaj, ga najprej z lopato (vevnico) zmetali iz enega v drug kot poda, pri čemer so odstranili del smeti in slame. Preostale smeti in slamo so odstranili z večjim redkejšim sitom (rehto), nato pa so ga presejali (zrehtali) še z manjšim, bolj gostim in ga na ta način očistili še plev. Tako očiščeno žito so shranili v lesene skrinje ali v lesene predale v kašči (iz SSKJ: prostor ali shramba za shranjevanje žita).⁵¹

Drug način mlatve pa je otepavanje, ki so ga poznali po vsej Sloveniji. Največkrat so otepavali rž in ajdo. Slamo od rži so nato uporabili za prekrivanje streh. Otepavali so jo tako, da so s klasjem udarjali ob klop, da se je zrnje ločilo od slame.⁵²

Slika 13: Vejanje žita⁵³

Po 1. sv. vojni pa so se uveljavile mlatilnice na vitel ali gepl (iz SSKJ: naprava, na katero se navije vrv, žica) in vprežno živino. Pri mlačvi so uporabljali konje ali vole. Ti so hodili v krogu in poganjali vitel. Med seboj so morali biti usklajeni.

Eden je odvezoval snope; dva ali trije so odstranjevali slamo, ki je ostala, eden pa je odstranjeval zrnje. Delo je bilo sicer manj naporno, vendar pa je vseeno trajalo nekaj dni.

51Na podeželju, str. 63.

53Slika iz: http://www.ra-rod.si/stara/rilke/pr-jurec/2-kdo-sejanje-velika.html, (10. 9. 2012).

(27)

Za čiščenje so uporabljali vetrnik (pajkl), kjer so z vrtenjem ustvarjali veter, ta pa je iz zrnja odpihnil slamo in pleve. Po čiščenju v vetrniku so žito dodatno očistili še na rešetu.

Konec 60. let 20. stoletja so začeli uporabljati motorne mlatilnice, ki so v celoti nadomestile druge oblike mlatenja. Lastniki mlatilnice so skupaj s še osmimi do desetimi moškimi hodili od hiše do hiše, dokler niso obšli cele vasi in mlatili, za kar so bili plačani.

Taka mlatilnica je že ločevala slamo, vseeno pa je bilo potem potrebno žito še ločiti od plev, za kar so uporabljali pajkl. Ponekod je bila taka mlatilnica v lasti vaške skupnosti.

Mlatev so zaključili z družabnim srečanjem, ko so se fantom pridružila tudi dekleta.⁵⁴

»Pri mlatvi je bila značilna navada, da so na začetku dela nekam na vidno mesto (ponavadi na vrata) obesili »pušlc« (šopek rož). Ker je v istem času mlatilo več domačij iz iste vasi, je vsak obesil svoj šopek. Nato pa so mlatiči hodili »pušlce krast« (šopke krasti). Za tistega, ki mu je bil šopekukraden, je veljala velika sramota.«⁵⁵

Slika 14: Mlatenje z motorno kosilnico leta 1956⁵⁶

Slika 15: Pajkl-naprava za čiščenje žita iz leta 1957⁵⁷

54 Na podeželju, str. 63–64.

55Po pripovedovanju Ane iz Jurne vasi, letnik 1933 (12. 7. 2012).

56Slika iz: http://www.etno-muzej.si/en/spletne-zbirke/mlatev/f0000013232, (23. 7. 2012).

57Slika iz: http://www.etno-muzej.si/sl/spletne-zbirke/orodje-naprava-za-poljedelstvo/f0000014079, (23. 7.

2012).

(28)

3.1.7 METEV

Ko so poželi proso, so pazili, da se ni usulo. Pripeljali so ga domov in ga razprostrli po podu, kjer je nekaj časa ležal, »se mehčal«. Snope so nato postavili pokonci drug zraven drugega in naredili kopico, v kateri je bilo lahko tudi do 6 snopov. Ko je bila kopica pripravljena, so začeli z metvijo prosa. Povabili so moške in ženske (mence) »na kopico«.V gospodarskem poslopju, podu, so pripravili ob steni drog (žrd), za katerega so se držali menci. To so bili ponavadi mladi fantje. Delali so skupaj v paru z dekletom.

Prijeli so se za žrd in najpogosteje z bosimi nogami mencali ali »meli« snop pod nogami in ga odrivali od stene. Ženske so snop vrtile in ga porivale moškemu nazaj pod noge.

Posamezni par je obdelal tudi do 30 snopov. Naenkrat so lahko meli tudi po trije ali štirje pari. Ometene snope so nato dali na lestev (lojtro), ki je bila prepletena z vrvjo, da slama ni padla skozi. Lestev so stresali, da je iz snopov popadalo vse zrnje, nato so ga pobrali in z rehto še dodatno očistili.⁵⁸

Slika 16: Mencanje prosa⁵⁹

Očiščeno proso so nato več dni sušili na soncu, in ko je bilo popolnoma suho, so ga shranili v vreče in ga spravili v kašče. Slamo (prosenico)so zavezali v snope in jo v kozolcu posušili, nato so jo zrezali in z njo hranili živino.⁶⁰

59Slika iz: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, str. 55.

60 Na podeželju str. 64.

(29)

Ljudje so radi hodili »na kopico«, saj je bila to dobra priložnost, da so se mladi med seboj spoznavali in družili. Med delom so se zabavali tako, da so katerega od mencev vrgli na vrh kopice in se mu potem smejali ali pa so katero od deklet posadili na lestev in jo premetavali. Ponavadi so v sredino kopice dali snop, v katerega so navezali steklenico žganja in kakšen priboljšek, npr. potico ali štrukelj. Sledilo je tekmovanje, kdo bo dobil snop z darilom, zato so drug drugemu jemali snope. Za zadnji snop (babo) so se fantje večkrat stepli.

Konec 50. let 20. stoletja so večinoma prenehali sejati proso, s čimer so izginile tudi šege in navade, povezane z metvijo.⁶¹

3.1.8 TERITEV

Pri teritvi so izločili iz posušenih lanenih stebel vlakna, tako imenovano laneno predivo.

Teritev je bila najbolj razširjena v nižinskih predelih Slovenije, kjer so gojili največ lanu.

Pridelava lanu se je začela na Slovenskem zmanjševati v drugi polovici 20. stoletja zaradi uveljavljanja drugih prediv.

Teritev je bila jesensko delo. Pred teritvijo so z izruvanih lanovih stebel s smukalnikom osmukali semenske glavice, stebla so godili na soncu in dežju na pokošenem travniku in jih nato najpogosteje sušili v sušilnici, sušilni jami, redkeje po peki v krušni peči ali na ognjišču pred odprtino peči. Sledila je teritev stebel posušenega lanu s trlicami, lesenimi škarjam podobnimi pripravami za teritev lanu in konoplje. Trlice so bile enojne (med mirujočima deskama je bila žleb za premično desko – jezik ali nož) ali dvojne (med mirujočimi tremi deskami sta bila žlebova za premični deski – jezika ali noža), različnih velikosti, najpogosteje meter do poldrugi meter dolge, široke približno 20 cm. Jezik z ročajem za pritiskanje noža je bil premično pritrjen na spodnji del trlice le na enem koncu. Pri teritvi je odpadlo zdrobljeno steblovje (pezdir) in slabše predivo; v rokah so ostajala vlakna za dobro predivo, ki so jih zlagali na kup.

Trle so najpogosteje ženske, ponekod tudi moški, delavce za teritev so najeli ali pa so si gospodinjstva medsebojno pomagala. Za teritev so pripravljali obilno in boljšo hrano od vsakdanje, delo so pogosto sklenili s šegami, ki so jih vodila dekleta in ženske.Preden so strto laneno predivo spredli s kolovrati, so ga razčesali na grebenih.⁶²

62Med naravo in kulturo, str. 39–40.

(30)

3.8.9 LIČKANJE

Ličkanje koruze je bilo skupinsko delo in priložnost za zabavo in druženje. Jeseni so domači koruzo najprej pobrali, nato pa so povabili sosede, da so jim pomagali pri ličkanju. Pod kup koruze so včasih skrili kakšno steklenico žganja, da je bilo delo še bolj veselo. Za dekle, ki je pri ličkanju dobila sedem koruznih storžev z rdečim zrnjem, so verjeli, da se bo še isto leto poročilo.⁶³

Ob kupu koruze je bilo zbranih veliko ljudi, ki so si med seboj pripovedovali zgodbe, se šalili, peli in se pogovarjali. Navadno so ličkali tudi do polnoči, sledila je večerja, potem pa se je začel ples in zabava. Fantje so pogosto igrali na harmoniko, gospodinje pa so za zaključek (likof) spekle potico in piškote. Ko so koruzo oličkali, so dva ali štiri storže (štroke) povezali in jih dali sušit v kozolec. Uporabili so vse dele koruze. Koruzne laske so dajali živini kot hrano, z ličkanjem pa so napolnili vzmetnice v postelji (cehte). Iz ličkanja pa so izdelovali tudi predpražnike.

Ličkanje se je ohranilo do 70. oziroma 80. let 20. stoletja, ko so začeli koruzo uporabljati večinoma le še za silažo(iz SSKJ: konzervirana zličkana koruza).⁶⁴

Slika 17: Ličkanje koruze leta 1965⁶⁵

63 Na podeželju, str. 67.

64 Na podeželju, str. 67.

65Slika iz: http://www.etno-muzej.si/sl/search/node/li%C4%8Dkanje, (27. 7. 2012).

(31)

3.2 ŽIVINOREJSKA KMEČKA OPRAVILA

3.2.1 REJA ŽIVALI

Pri Slovanih je bila živinoreja pred prihodom v Vzhodne Alpe poleg prevladujočega poljedelstva pomembna gospodarska dejavnost, ob naselitvi je prevzela prvine staroselske živinoreje. Predniki današnjih Slovencev so redili živino najprej za pridobivanje hrane, od širjenja ustaljenih njiv (med 9. in 11. stoletjem) za vprežno silo in z rastjo trgovine v 16.

stoletju, predvsem ob morju, za trgovanje.

Panoge živinoreje na Slovenskem so bile govedoreja, konjereja, kozjereja, ovčereja, perutninarstvo, prašičereja in reja kuncev. Ob naselitvi je bila najpomembnejša ovčereja, na začetku 21. stoletja govedoreja, prašičereja in perutninarstvo. Od druge polovice 18.

stoletja prevladuje hlevska živinoreja, pred njo je prevladovala pašna.

Na razvoj živinoreje je od srede 18. stoletja vplivalo uvajanje novih krmnih rastlin (detelja, korenovke, koruza in krompir), sredi 19. stoletja zboljševanje starih in uvajanje novih pasem, po 2. svetovni vojni pa uporaba cepiv in umetno osemenjevanje.

V drugi polovici 20. stoletja so se na Slovenskem razvile farmska reja živine, tržna živinoreja na kmetih in domača reja, namenjena samooskrbi gospodinjstev. Poleg živinoreje je na Slovenskem razvita tudi reja čebel in manjših hišnih živali.⁶⁶

Nekako od sredine preteklega stoletja naprej so v veliki meri pripomogli k boljši živinoreji vedno številčnejši nasveti po časnikih in revijah, namenjeni kmečkim živinorejcem. Da je živina zdrava in odporna, pa danes pripomorejo razna cepljenja in umetno osemenjevanje.⁶⁷

3.2.2 KOŠNJA

Vse do srede 50. let 20. stoletja so kosili na roke. Kosili so ponavadi dvakrat na leto:

prvič okoli sv. Antona (13. 6.), drugič otavo okoli velikega šmarna (15. 8.). Na visokih bregovih in v senci so večinoma kosili samo enkrat, verjetno zaradi tega, ker kmetje travnikov skoraj niso gnojili. Za košnjo so kmetje najeli od osem do deset koscev, lahko pa tudi več. To so bili odrasli moški, ki »so jih nabirali po vaseh«.

(32)

Po 2. svetovni vojni pa so jih najemali v zadrugah. Med drugo svetovno vojno so kosile večinoma ženske, ki so v hitrosti in spretnosti prekašale marsikaterega moškega.

Kosci so bili oblečeni v bele srajce in delovne hlače. Okoli pasu so imeli privezane oselnike (iz SSKJ: posoda za shranjevanje osla). S košnjo so ponavadi začeli okoli četrte ure zjutraj, ko se je komaj delal dan. Prvi, ki je prišel na travnik, je poklical ostale kosce, da se mu pridružijo. Preden so začeli z delom, je vsak kosec dobil malo žganja (štamprle).

Najprej je začel kositi gospodar ali pa najboljši in najspretnejši kosec, drugi pa so mu sledili. Delo je bilo naporno, zato so se redko pogovarjali. Včasih so na poti do travnika zapeli, drugače pa je bil čas za družabnost po opravljenem delu.

Ob sedmih zjutraj je gospodarica ali hči prinesla na travnik močnejši zajtrk, ponavadi žgance in kislo zelje, žganje, sok in kavo (projo, cikorjo). Po košnji pa so jim postregli kosilo,najpogosteje krompir v kosih, kruh, ješprenj, mlečni riž in cmoke.⁶⁸

Navada je bila, da je najmlajša gospodarjeva hči na travnik opoldne prinesla kosilo za kosce in s sabo prinesla tudi šopek rož, ki ga je nabrala s svojega lončka in ga povezala z rdečim trakom. Rdeč trak je predstavljal zaščito pred zli duhovi in uroki. Dobri duhovi naj bi ščitili košnjo pred točo in nevihto.⁶⁹

Kosili so več dni zaporedoma, dokler ni bilo vse pokošeno, potem pa so šli k drugemu kmetu. Ponavadi so jim plačali z denarjem, lahko pa le s hrano. Pogosto so jim kmetje kot plačilo naredili kakšno uslugo, tako da so jim pomagali pri košnji njihovih travnikov ali pa so jim v zameno zorali njivo. Ko so vse pokosili, so začeli z mešanjem in obračanjem trave, in sicer tako dolgo, da se je na travniku do konca posušila. Le popolnoma suha je bila primerna za živali. Ponavadi so jo obračale ženske, pomagali pa so jim otroci. V primeru slabega vremena ali pa če niso imeli dovolj časa so travo pospravili, preden se je do konca posušila. Pograbili so jo v kupe (zgrabke), jo naložili na voz in jo dali v kozolec.

En moški je z vilami podajal, trije pa so jo nalagali med late (iz SSKJ: drog v kozolcu).

68 Na podeželju, str. 58–59.

69Slovenian customs and songs, from January to December, samozaložba Dušica Kunaver, Ljubljana 2006, str.

137

(33)

Slika 18: Košnja⁷⁰ Slika 19: Spravljanje sena na voz⁷¹

V sredini 50. let 20. stoletja so začeli uporabljati ročne motorne kosilnice. Travnike so začeli gnojiti z umetnim gnojem, kar je pospešilo rast trave in njeno zorenje. Ker je delo lahko opravil en človek, so začele izginjati navade in šege, povezane s košnjo. Do začetka 80. let se je ohranila le medsebojna pomoč pri spravljanju sena, z množičnim pojavom traktorjev z obračalkami in nakladalkami pa je tudi ta do konca 80. let izginila.

Danes najpogosteje seno spravljajo v bale in izdelujejo silažo (konzervirana krma) iz sveže trave.⁷²

3.2.3 PAŠNA ŽIVINOREJA

Je ekstenzivna živinoreja, pri kateri se živina prosto ali pod nadzorom pastirja prehranjuje pretežno s pašo. Prevladovala je do srede 18. stoletja, ko so postopno začeli uvajati hlevsko živinorejo v sodobnem pomenu. Od prevlade hlevske živinoreje paša le še dopolnjuje krmljenje v hlevu.

Postopno sta se razvili paša v bližini naselja in paša na daljavo. Posebna oblika paše v bližini naselja je bila gmajnska paša (paša na skupnem vaškem svetu), od koder se je živina vsak dan vračala v hlev. Na gmajni so pasli zgodaj spomladi in pozno jeseni, poleti tudi na območjih, na katerih ni bila razvita planinska paša. Gmajnska paša je bila pogosta do razdeljevanja skupnega vaškega sveta, nato so pasli na zasebnih ali občinskih pašnikih v bližini domov. Paša na daljavo obsega planinsko pašo in transhumanco.

70Slika iz: http://www.gorisnica.eu/index.php?stran=vasi&podstran=formin, (28. 7. 2012) 71 Slika iz: http://konji.marjanj.org/ne-samo-o-konjih/64-kmetovanje-nekoc-danes, (28. 7. 2012) 72 Na podeželju, str. 60.

(34)

Planinska paša zajema urejanje, vzdrževanje in rabo pašnikov v gorskem in hribovitem svetu, največkrat tudi molžo in predelavo mleka. Dejavnost, povezana z njo, je planšarstvo. Poleg planin za različne živali so bile na Slovenskem tudi planine za posamične vrste živali (ovce, konje ...). Z industrializacijo v dolinah, z razvojem usmerjene živinoreje z velikimi hlevi in z ustanavljanjem mlekarn v dolinah se je po 2.

svetovni vojni obseg planinske paše zmanjšal. Poznali so jo že staroselci. Transhumanca je ovčarstvo s selitveno pašo, oblika ovčereje, povezana s podnebnimi vegetacijskimi posebnostmi kake pokrajine in ekstenzivnim načinom agrarnega gospodarstva.

Značilnosti transhumance sta sezonska selitev čred in pastirjev in sestava skupine ljudi, ki so spremljali črede. Poleti so pasli na planinskih pašnikih bolj ali manj v bližini stalnega bivališča, pozimi pa se je skupina pastirjev s čredami preselila zunaj vasi. Ob naselitvi Slovanov na današnjem slovenskem ozemlju so poznali takšno pašo Vlahi. Prevzeli so jo na Krasu, v Brkinih, Čičariji in na Pivki. Na Pivškem se je ohranila do srede 20.

stoletja.⁷³

V 70. letih 20. stoletja so se začeli za prosto pašo živine brez pastirja uveljavljati električni pastirji.⁷⁴

»Zame je bilo to najlepše opravilo. To je bil čas igre in brezdelja. Mati so mi ponavadi v robec zavili kos črnega kruha, na paši pa sem s kakšnega drevesa utrgala jabolko ali hruško.Rada sem se igrala z otroki iz sosednjih vasi. Vedno smo se spomnili kakšne igre.

Z veseljem se spominjam paše, saj je bilo to kmečko delo v primerjavi z ostalim najlažje.«⁷⁵

3.2.4 MOLŽA IN PREDELAVA MLEKA

Molža je dnevno ročno ali strojno iztiskanje mleka iz vimen. Najstarejša je ročna molža, pri njej molzejo čepe, deloma kleče ali sede na molznem stoluv posebno sprva leseno, kasneje kovinsko posodo(golido). Pri hitrejši strojni molži na vimena namestijo molzni stroj.

Strojna molža se je začela množično uveljavljati v 80. letih 20. stoletja. Zanjo so v zadnjih letih urejeni posebni prostori ob hlevih. Namolzeno mleko hranijo v večji hladilni

73Med naravo in kulturo str. 44.

75 Po pripovedovanju Marije iz Birčne vasi, letnik 1934 (9. 8. 2012).

(35)

posodi. Smetano s svežega ali prekuhanega mleka predelujejo v maslo. V preteklosti so ga medli v različno oblikovanih pinjah, z glinastimi motivnicami, manjše količine smetane pa kar s kuhalnico. Maslo so oblikovali v modelih za maslo ali z rokami v manjše štruce. V zadnjih desetletjih predvsem tam, kjer redijo več krav, uporabljajo za predelavo smetane v maslo mehanizirane stroje za posnemanje in predelovanje smetane.

Mleko predelujejo tudi v sir in skuto. Sir so poznali že staroselci. Domači ali najeti sirarji so sir pridelovali s segrevanjem sladkega ali posnetega kislega mleka. Tehnike pridelave sira so se zboljšale v drugi polovici 19. stoletja. Sedaj ga pripravljajo industrijsko ali v manjših količinah na planinah, kmetijah in v mlekarnah. Skuto, izdelek pri sirjenju, ali kuhano in zapečeno kravje mleko po telitvi so prav tako poznali že staroselci. V srednjem veku so bile znane dajatve v skuti. Ob koncu 20. stoletja so jo začeli v večjih količinah uporabljati v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu.⁷⁶

3.2.5 VOŽNJA LISTJA

Listje, ki so ga vozili iz gozda, so uporabljali za nastilo živalim (dali so jo pod živali, da so na njej ležale). Slamo so vozili dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Jeseni so čakali, da je listje padlo z dreves. Včasih jih je zima prehitela in je zapadel sneg, preden so uspeli pripeljati listje iz gozda.

Z delom so začeli že zelo zgodaj, dokler je bilo listje še vlažno. Če je bilo presuho, se je drobilo in ni bilo uporabno. Listje so najprej pograbili na kupe, nato pa naredili plasti in jih dali na voz. Kot za gnojvožo so za vožnjo listja uporabljali gnojni koš. Ko je bil voz poln, so listje še vlagali. To pomeni, da so ga tlačili in na voz nalagali tako, da so nanj spravili čim več. V enem dnevu so lahko pripeljali tudi 10 vozov listja. Ko se je listje posušilo, so z delom prenehali in delo nadaljevali naslednje dni.Vožnja listja se je ohranila nekje do 70. let 20. stoletja.⁷⁷

3.3 SADJARSKA OPRAVILA

Sadjarstvo je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem sadnega drevja in pridelovanjem sadja. Kljub prizadevanju države za pospeševanje sadjarstva konec 18. in v

77 Po pripovedovanju Milke iz Gorenjih Lakovnic, letnik 1933(23. 7. 2012).

(36)

1. polovici 19. stoletja je sadjarstvo na Slovenskem sredi 19. stoletja povečini še vedno pomenila dejavnost naprednejših posestnikov. Večinoma kmetje takrat še niso vedeli veliko o sadjarstvu in so pogosto le malo skrbeli za sadno drevje.⁷⁸

V 2. polovici 19. stoletja se je pokazala potreba, da si kmetijstvo izboljša obstanek tudi s sadjarstvom. Potrebno je bilo gojiti tiste sadne sorte, ki so lahko garantirale dober pridelek. Tako so izbirali in pospeševali določene sorte. Do 1. svetovne vojne je naše sadjarstvo v količinskem pogledu zelo napredovalo.

Pred 2. svetovno vojno so bile najpomembnejše vrste sadja jabolka, češplje in hruške. V Dravski Banovini je bilo v tistem času kot v 2. polovici 19. stoletja sadjarstvo najbolj razvito v severovzhodni Sloveniji. S sadjarstvom so se ukvarjali pretežno kmetje, ki jim je bilo to večinoma drugotna dejavnost. Tudi na najbolj razvitih sadjarskih ozemljih je bilo manj kmetov, ki jim je pomenilo sadjarstvo poglavitno kmetijsko panogo. Poleg kmetov pa so sadno drevje gojili, in sicer zlasti za domače potrebe, tudi mestni hišni lastniki, ki so imeli nekaj zemlje.

Drugače kakor mestni so kmečki sadjarji jedli sadje največ posušeno; sušili so ga na soncu ali v sušilnicah. Kjer so delali sadni mošt, so najprej v koritih mečkali sadje s kamni ali ga tolkli z raznimi pripravami, nato je prišlo v stiskalnice. Danes za ta namen uporabljajo sadne mline in stiskalnice, ki jih izdeluje industrija. Ponekod je še danes razvita žganjekuha.⁷⁹

3.3.1 ŽGANJEKUHA

V 17. stoletju že Valvasor omenja brinjevec, ki so ga kuhali na Kranjskem, vendar se je kuhanje žganja po posameznih območjih močneje razširilo šele v prvi polovici 19.

stoletja. Kuhanje žganja, s katerim se danes bolj ali manj ukvarjajo na vseh območjih Slovenije, kaže razmeroma enoten značaj. Tako na splošno poimenujejo žganje žgane, žgajne, šnops, v severovzhodni Sloveniji pa žganica.

Žganje kuhajo jeseni, precej pogosto pa tudi pozimi. Ponavadi ga kuhajo iz slabšega, vendar ne gnilega sadja. Za kuhanje žganja sadje zdrobijo, stolčejo. Včasih so ga podobno kot za mošt stolkli s tolkači v koritu, danes pa ga navadno zrežejo v reporeznici (stroj za mletje) ali sadnem mlinu. Stolčeno ali zrezano sadje dajo v čeber ali kad in nalijejo toliko

78 Slovenski etnološki leksikon, str. 520.

(37)

vode, da zmes plava. Nato pustijo sadje približno 10 dni, da dobro prevre, vmes pa zmes večkrat premešajo (ponavadi z motiko).

Kuhanje žganja je bilo ponavadi moško opravilo. Danes splošno razširjena naprava za kuhanje žganja je večji ali manjši bakren lonec (kotu), ki ga pokrijejo s pokrovom (kapo),iz katerega gledata ena ali dve daljši cevi. Cevi sta speljani skozi čeber, napolnjen z vodo, ki stoji poleg kotla. Kotel ima ob straneh dva ročaja, s katerima ga postavijo v pečico. Ta je železna, zidana ali sestavljena iz opek in stoji na prostem, kjer običajno kuhajo žganje. Ko se voda v čebru segreje, jo zamenjajo z mrzlo.

Ohlajena para se odceja po ceveh izpod kape na kotlu. Pod kotlom je treba primerno kuriti. Če gori preveč, se lahko žganje zažge, prismodi. Če kurijo pravilno, priteče približno čez pol urebilna, sirarka, Bevka. Ko žganje do konca odteče, poberejo goščo iz kotla, kotel pomijejo in znova napolnijo. Iz sedmih kotlov dobijo približno po en kotel bline. To vlijejo znova v kotel in ponovno kuhajo. Sedaj priteče najprej bev (tekočina, ki jo vržejo proč), nato približno dva decilitra cveta, ki ga shranijo in z njim mažejo rane, šele potem priteče pravo žganje, ki ga spravijo v steklenice. Pred več desetletji so ga shranjevali v posebnih lončenih posodah, ki so bile namenjene le za shranjevanje žganja.⁸⁰

Slika 20: Žganjekuha leta 1950⁸¹

80 M. Makarovič, Kmečko gospodarstvo, str. 114115.

81Slika iz:http://www.etno-muzej.si/sl/spletne-zbirke/klasifikacije/zganjekuha, (23. 8. 2012).