FAKULTETA ZA MANAGEMENT
MAGISTRSKA NALOGA
ŽAKLINA ŽNAJDER
KOPER, 2018
2 MA G IST RS K A N A L O G A Ž A K L IN A Ž N A JD E R
Magistrska naloga
EKODIZAJN IN OKOLJSKO OZNAČEVANJE PREHRAMBNIH IZDELKOV
Žaklina Žnajder
Koper, 2018 Mentor: doc. dr. Faganel Armand
III
Zmanjšanje količine odpadne embalaže in prekomerne odpadne hrane lahko dosežemo s pojavom trajnostne embalaže. To lahko dobimo s primernim okoljskim oblikovanjem oziroma ekodizajnom in upoštevanjem celotnega življenjskega cikla izdelka. Prav prehrambni izdelki so deležni posebne pozornosti zaradi neposrednega stika živila z embalažo. V nalogi so najprej predstavljene specifike trajnostne embalaže in trendi oblikovanja. Sledi predstavitev koncepta ekodizajn, smernice in okvirji okoljskega oblikovanja ter pomen ekodizajna pri ekološki učinkovitosti. Empirična raziskava nam omogoča vpogled poznavanja ekodizajna in pomen embalaže za okolje na primeru lokalnih proizvajalcev mlečnih izdelkov. Embalaža je ključna pri ohranjanju kakovosti hrane in podaljševanju njene uporabnosti z vidika trajnosti, ki pa ima večje negativne posledice v primeru neuporabe kot sam vpliv embalaže na okolje.
Ključne besede: prekomerna potrošnja, odpadna embalaža, okoljsko načrtovanje embalaže, ekodizajn, okoljske oznake.
SUMMARY
Reducing the quantity of waste packaging and food waste can be achieved by the emergence of sustainable packaging. This can be achieved through appropriate environmental design or eco- design, and taking into account the entire lifecycle of the product. Food products are given special attention due to the direct contact of the food with packaging. The thesis presents the specifics of sustainable packaging and design trends. Follow the presentation of the concept of eco-design, guidelines and frameworks for environmental design, and the importance of eco- efficiency. Empirical research gives us an insight into the knowledge of the eco-diversity and the importance of packaging for the environment in the case of local dairy producers. Packaging is essential in preserving the quality of food and extending its usefulness in terms of sustainability, but which has a greater negative impact in the event of non-use than the environmental impact of the packaging.
Key words: over-consumption, waste packaging, environmental packaging design, eco-design, environmental labels.
UDK: 502.15:338.43(043.2)
V
1.1 Opredelitev obravnavane problematike ...1
1.2 Namen, cilji in hipoteze naloge ...2
1.3 Metode raziskovanja ...3
1.4 Predpostavke in omejitve raziskave ...3
2 EMBALAŽA ... 5
2.1 Opredelitev embalaže ...6
2.2 Funkcije embalaže ...7
2.3 Trajnostna embalaža ... 10
2.4 Trajnostna potrošnja in embalaža ... 13
3 EMBALAŽA V ŽIVILSKI INDUSTRIJI ... 16
3.1 Lastnosti in posebnosti embalaže za prehrambne izdelke ... 16
3.2 Vpliv embalaže za prehrambne izdelke na okolje ... 16
3.3 Embalažni materiali ... 17
3.4 Ravnanje z embalažo po uporabi ... 19
3.5 Trendi trajnostne embalaže za prehrambne izdelke ... 22
4 EKODIZAJN EMBALAŽE ... 26
4.1 Definicija in razvoj koncepta ekodizajn ... 26
4.2 Trajnostno oblikovanje embalaže ... 28
4.2.1 Smernice okoljskega oblikovanja embalaže ... 34
4.2.2 Ekološka učinkovitost ... 35
4.2.3 Okviri za trajnostno oblikovanje embalaže ... 36
4.3 Ekodizajn in ustvarjanje lokalne vrednosti ... 39
4.4 Življenjski cikel proizvoda ... 40
5 OKOLJSKO OZNAČEVANJE EMBALAŽE ... 44
5.1 Mednarodni standardi na področju embalaže ... 46
5.2 Označevanje okoljske primernosti... 47
6 EMPIRIČNA RAZISKAVA ... 50
6.1 Opis obdelave podatkov ... 50
6.2 Vzorčenje ... 51
6.3 Izvedba ... 52
6.4 Analiza podatkov ... 52
6.5 Odgovori na raziskovalna vprašanja ... 59
6.6 Prispevek k stroki... 60
6.7 Predlogi za nadaljni razvoj, raziskovanje in poslovno prakso ... 61
7 SKLEP ... 62
LITERATURA ... 65
PRILOGE ... 71
VI
PREGLEDNICE
Preglednica 1: Funkcije embalaže in njene lastnosti ... 9
Preglednica 2: Potencialni vplivi, stroški in dobiček embalaže glede na tri komponente trajnostnega razvoja ... 12
Preglednica 3: Koncept trajnosti sistemov embalaže in izdelkov ... 12
Preglednica 4: Ekološke oznake s področja ravnanja z odpadno embalažo ... 20
Preglednica 5: Vrste plastike ... 21
Preglednica 6: Glavni dejavniki okoljskega oblikovanja skozi faze proizvodnje, uporabe in odstranitve ... 31
Preglednica 7: Primeri »win-win« embalažne trajnostne strategije ... 33
Preglednica 8: Okoljske oznake ... 45
Preglednica 9: Predstavitev intervjuvancev ... 51
Preglednica 10: Opis kategorije »Ekodizajn služi kot osnova za okoljsko oblikovanje embalaže« ... 53
Preglednica 11: Opis kategorije »Pomen embalaže pri doseganju trajnosti« ... 55
Preglednica 12: Opis kategorije »Okoljske oznake embalaže« ... 58
SLIKE Slika 1: Aktivna embalaža za svežo narezano hrano. ... 22
Slika 2: Biološko razgradljiva embalaža ... 23
Slika 3: Tetra Pak Aseptic ... 24
Slika 4: Oblikovan embalažni material, ki ga izdeluje podjetje Ecovative iz gliv. ... 25
Slika 5: 5P trajnostne embalaže: ljudje, planet, dobiček, pakiran izdelek in embalaža (People, Planet, Profit, Packed product and Packaging) ... 26
Slika 6: Kriteriji razvoja proizvoda z upoštevanim varstvom okolja ... 27
Slika 7: Oblikovanje za okolje in njegova povezava s koncepti življenjskega cikla ... 29
Slika 8: Okvir za pristop k oblikovanju trajnostne embalaže prehrambnih izdelkov ... 37
Slika 9: Okoljski življenjski cikel embalaže ... 40
Slika 10: Razvoj koncepta proizvoda ... 41
Slika 11: ISO 14006 – smernice za vpeljevanje ekološkega načrtovanja ... 48
Slika 12: Oznake na embalaži jogurta ... 58
VII KRAJŠAVE
ARSO Agencija Republike Slovenije za okolje
INCPEN The Industry Council for Packaging and the Environment ISO International Organization for Standardization
LCA Life Cycle Assessment (življenjski cikel izdelka) MSP mikro, mala in srednja podjetja
SPA Sustainable Packaging Alliance SPC Sustainable Packaging Coalition SVO Svet za varstvo okolja
UREOE Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo
1 1 UVOD
Globalizacija, širina ponudbe, odnos uporabi in zavrzi ter drugi dejavniki so privedli do prekomerne potrošnje, ki nima le družbenega in gospodarskega vpliva, temveč tudi nezaželene okoljske vplive. Za ponovno vzpostavitev ravnovesja med tremi temeljnimi načeli trajnostnega razvoja je pomemben korak trajnostna potrošnja. Ni le naloga potrošnikov, da se začno vesti odgovorneje do okolja, ampak tudi proizvajalcev in trgovcev. Krajnc (2014, 13) pravi, »da trajnostno načrtovanje proizvoda ali ekodizajn izboljšuje učinkovitost podjetja, kakovost proizvodov in tržnih priložnostih ob hkratnem izboljšanju okoljske učinkovitosti, družbenih vplivov in dobičkonosnosti.« Ovrednotenje trajnostne embalaže ni tako enostavno oziroma bolje rečeno zanjo ne obstaja točna definicija. Zajema pa pojme, ki nakazujejo na širšo družbeno in gospodarsko vlogo embalaže.
1.1 Opredelitev obravnavane problematike
Od poplave vseh proizvodov na trgu so prav prehrambni izdelki deležni največje pozornosti in najbolj neposredno odvisni od embalaže zaradi visokih zahtev ohranjanja kakovosti izdelka in uporabe pri potrošniku. Zadnja leta v supermarketih težko najdemo sveže sadje in zelenjavo, ki ne bi bilo zapakirano v plastično embalažo; da ne omenjamo ostalih prehrambnih izdelkov.
Prav slednje nas je pritegnilo k preučevanju vloge embalaže in njene nujnosti, če lahko temu tako rečemo, toda v takšni obliki, da bo ta do okolja prijazna in hkrati zmanjšala količine odpadne hrane. V določenih državah po svetu, kjer je uporaba embalaže minimalna ali je sploh ni, se na poti do končnega uporabnika izgubi kar 50 % pridelane hrane (SVO 2014). Na drugi strani pa se soočamo z veliko problematiko onesnaževanja okolja z odpadno embalažo. Naj omenimo, da danes plastične smeti najdemo v praktično vsakem kilometru morske vode. Ob navedenem primeru je mogoče doumeti dimenzije našega smetenja, ki na okolje vplivajo obremenjujoče in ostajajo še dolgo za nami.
Z vprašanji o trajnostnih trendih embalaže, njeni vračljivosti, izbiri med plastiko in steklom ipd.
bi se morali ukvarjati proizvajalci embalaže in prav tako tudi njeni uporabniki. Še posebej v živilski industriji so predpisi zaradi neposrednega stika z živili toliko bolj strogi. Primarna naloga embalaže je zaščita embaliranega blaga in zmanjševanje odpadne hrane, ki znaša letno 90 milijonov ton, še posebej pri transportu na daljše razdalje, hkrati pa minimizirati embalažne stroške in vplive na okolje v celotnem življenjskem ciklu embalaže. Začetek cikla predstavlja pridobivanje osnovnih surovin, proizvodnja embalažnih materialov in embaliranega blaga, temu sledi pakiranje, distribucija, veleprodaja, maloprodaja, uporaba in ravnanje z odpadki (Gornjak 2013, 11). Pri oblikovanju mora embalaža poleg kreativnosti in inovativnosti zagotavljati varnost živil, po drugi strani pa mora zadostiti tudi zahtevam okoljske zakonodaje.
Dodatne prednosti uporabe embalaže so tudi podaljševanje roka uporabnosti, povečanje pomembnosti varovanja javnega zdravja (težnja po mikrobiološki varnosti) in zagotavljanje informacij o izdelkih potrošnikom (Radonjič 2014, 16).
2
Danes več kot polovico embalaže v obtoku predstavlja embalaža za pijače in živila. Predpisi držav članic EU, razni ukrepi za zmanjšanje količin embalaže in odpadne embalaže ter razvoj novih embalažnih materialov niso zadostni, saj količina odpadne embalaže še narašča (SVO 2014). Proizvajalci embalaže oziroma embalerji in uvozniki morajo zagotoviti ustrezno ravnanje z embalažo, ki jo dajejo na trg (z izdelkom) tudi, ko jo potrošnik odvrže, kar razširja njihovo odgovornost za embalažo tudi v popotrošniškem delu življenjskega cikla embalaže. To naj bi spodbudilo vključitev okoljskih vidikov, ki se nanašajo na enostavnejšo predelavo odpadka že med zasnovo embalaže. Najpogosteje se osebe, ki dajejo embalirane izdelke na trg, odločijo za vključitev v skupne sisteme ravnanja z odpadno embalažo, ki jih pri nas upravljajo družbe za ravnanje z odpadno embalažo ali v skladu s slovensko uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur. l. RS, št. 84/2006, 106/2006, 110/2007, 67/2011, 68/2011 - popr., 18/2014, 57/2015, 103/2015, 2/2016).
1.2 Namen, cilji in hipoteze naloge
Namen magistrskega dela je preučiti pomen embalaže prehrambnih izdelkov z okoljskega vidika, pomen okoljske zasnove izdelka ter prednosti okoljskih oznak. Združili smo problematiko prekomerne potrošnje, odpadne embalaže in z njo povezane odpadne hrane ter uvajanje ekodizajna kot okoljsko primerne zasnove. Podrobneje smo se seznanili z lastnostmi različnih materialov embalaže za prehrambne izdelke, njenih prednosti in slabosti.
Namen raziskovalnega dela magistrskega dela je preučiti poznavanje koncepta ekodizajn in upoštevanje trajnostne embalaže na primeru lokalnih proizvajalcev mlečnih izdelkov. Na podlagi pregledane domače in tuje strokovne literature ter analize pridobljenih podatkov z intervjujema smo podali sklepe glede namembnosti in pomembnosti embalaže pri zmanjševanju vpliva na okolje v njeni celotni življenjski dobi, poudarili pomen lokalizacije prehrambnih izdelkov pri vpeljevanju ekodizajna v proizvodni proces ter predlagali smernice za nadaljnje raziskave.
Cilji magistrskega dela so:
– Preučiti vrste embalaže prehrambnih izdelkov in pomen izbora za podjetje.
– Pregledati evropsko okoljsko zakonodajo in osnovna načela, ki jih je potrebno upoštevati pri zasnovi proizvodov.
– Predstaviti koncept ekodizajna kot izhodišče za podporo okoljske zasnove embalaže.
– Preko analize koncepta ekodizajna smiselno povezati okoljsko označevanje izdelkov in predstaviti najpomembnejše ekološke oznake.
– Poglobiti vpogled v sodobne trende trajnostnega oblikovanja embalaže in predstaviti najbolj zanimive na področju embalaže za prehrambne izdelke.
– Raziskati, kako pomembna je trajnostna embalaža manjšim lokalnim proizvajalcem mlečnih izdelkov.
3
– Primerjati stališča intervjuvancev do okolju prijazne embalaže z drugimi podobnimi raziskavami.
V nalogi smo preučili naslednja raziskovalna vprašanja:
RV 1. Kako koncept ekodizajna služi kot osnova za okoljsko oblikovanje embalaže?
RV 2. Kakšen »sloves« ima embalaža prehrambnih izdelkov pri doseganju trajnosti?
RV 3. Kako okoljske oznake embalaže spodbujajo izvajanje ekodizajna?
1.3 Metode raziskovanja
Magistrsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega raziskovalnega dela. Teoretični del naloge temelji na analizi in sintezi obstoječe domače in tuje strokovne in znanstvene literature ter drugih virov (člankov iz strokovnih revij, monografskih publikacij, zbornikov iz konferenc ipd.) z obravnavanega področja. Za povzemanje raziskane vsebine smo uporabili metodo deskripcije (enostavno opisovanje ter oris dejstev) in metodo kompilacije (povzemanje stališč, spoznanj in navedb iz domačega in tujega strokovnega in znanstveno raziskovalnega dela).
Za empirični del magistrskega dela smo uporabili kvalitativno metodo globinskega intervjuja, ki smo ga izvedli s predstavniki dveh lokalnih proizvajalcev mlečnih izdelkov, ki delujeta na področju severovzhodne Slovenije. Izvedli smo polstrukturiran globinski intervju, kjer smo imeli v obliki opomnika vnaprej določena vprašanja z možnostjo dodatnih vprašanj, ki so se porajala med samim intervjujem. Sodelujoči so tako ob postavljenih odprtih vprašanjih imeli večjo svobodo odgovorov, ki so rezultat njihovega razmišljanja in brez usmerjanja. Omenjena metoda je za tovrstno neraziskano problematiko najbolj primerna in nam je pomagala odkriti različnost, kar je po mnenju Meseca (1998, 44) bolj zanimivo in pomembno kot preštevanje pogostosti. Avtorica magistrskega dela je pogovor snemala in ga nato prepisala ter obdelala podatke. Z metodo primerjave smo primerjali pridobljene podatke z dosegljivimi podatki iz podobnih raziskav na področju okolju prijazne embalaže.
1.4 Predpostavke in omejitve raziskave
Magistrsko delo temelji na naslednjih predpostavkah:
– Polstrukturiran globinski intervju nam je omogočil boljši vpogled in razumevanje obravnavane tematike kot anketni vprašalnik.
– Kljub novejši obravnavani tematiki obstaja dovolj strokovne literature in virov, ki se nanašajo na področje naše raziskave.
Magistrsko delo temelji na naslednjih vsebinskih in metodoloških omejitvah:
– Osredinili smo se na embalažo za prehrambne izdelke.
4
– Nabor domače in tuje strokovne ter znanstvene literature je subjektiven.
– V raziskavo smo vključili dva lokalna proizvajalca mlečnih izdelkov.
– Izidov raziskave ni možno posploševati na vse lokalne proizvajalce mlečnih izdelkov.
– Subjektivna priprava vprašalnika - opomnika za intervju.
– Okoljsko odgovornost smo povezovali z glavnimi področji ISO standarda 14001.
5 2 EMBALAŽA
Beseda embalaža je francoskega izvora (fr. l’emballage) in v najširšem smislu pomeni nosilca ali ovoj oziroma sredstvo, v katerega zavijemo, polnimo ali vstavimo blago. V Sloveniji poznamo za embalažo še izraz ovojnina (Snoj 1981, 9).
Po slovenskih določilih se dopušča strokovni izraz embalaža in je definiran »kot vsi tisti izdelki iz katerega koli materiala, ki so namenjeni temu, da blago ne glede na to, ali gre za surovine ali izdelke, obdajajo ali držijo skupaj zaradi hranjenja ali varovanja, rokovanja z njim, njegove dostave ali predstavitve na poti od embalerja do končnega uporabnika« (Ur. l. RS, št. 84/2006, 106/2006, 110/2007, 67/2011, 68/2011 - popr., 18/2014, 57/2015, 103/2015, 2/2016). Med embalažo se uvrščajo tudi izdelki, za katere se da očitno ugotoviti, da bo iz njih v nadaljnjih postopkih (na primer konfekcioniranje) izdelana embalaža, uporabljena za prej opredeljene namene Upoštevati je potrebno tudi čas, predviden za varovanje in ohranjanje izdelka do ponovne uporabe, uničenja ali recikliranja. Med embalažo se uvrščajo tudi pomožna sredstva za embaliranje, ki se uporabljajo za ovijanje ali povezovanje blaga, zlasti za pakiranje, neprodušno zapiranje, pripravo za odpremo in označevanje blaga. Pri tem je potrebno omeniti pojem pakiranja, ki se pogosto uporablja kot sinonim za embaliranje, čeprav je pomen pakiranja širši, saj zajema vse postopke od priprave izdelka in njegovega zlaganja v embalažo, vključno s kontrolo, merjenjem, signiranjem in evidenco, vključuje še pripravo za odpremo, transport ter distribucijo izdelkov do končnega uporabnika (Radonjič 2008, 17). Po definiciji Snoja (1981, 9) pa je pakiranje sestavni del tehnološkega procesa in je zato v tesni povezavi z mehanizacijo oziroma avtomatizacijo proizvodnje. Ožji pomen pripisuje izrazu embaliranje, ki ga opredeljuje kot delovni postopek »združevanja« izdelka in embalaže, izdelek kot predmet oziroma objekt embaliranja, embalažo pa kot sredstvo v katero oziroma s pomočjo katere embaliramo.
Embalaža je z razvojem postala bolj zapletena, zato je potrebna opredelitev z različnih vidikov (Pregrad, Musil in Žerjal 1993, 152):
– Z vidika proizvodnje je embalaža sredstvo, v katerega se daje proizvod, da ga varuje pri prevažanju, uskladiščevanju in uporabi.
– Z vidika zaščite in varovanja je embalaža sredstvo, ki skupaj s proizvodom tvori celoto in ga varuje pred zunanjimi vplivi (mehanskimi, biološkimi, kemijskimi).
– Z vidika konstrukcije je embalaža predstavljena kot funkcionalna, enostavna, izvirna, in ustreza različnim željam in okusom.
– Z vidika ekonomičnosti predstavlja embalaža »zadostno pakiranje«, ki bi naj ob minimalnih stroških varovalo in predstavljalo proizvod.
6 2.1 Opredelitev embalaže
Embalažo razvrščamo glede na različna merila, med katerimi so najpomembnejša razvrščanja glede na embalažni material, namen uporabe oziroma glede na osnovno funkcijo in glede na trajnost (Stričević 1982, po Radonjič 2008, 17). V nadaljevanju predstavljamo najpogostejše klasifikacije embalaže (Radonjič 2008, 17-19):
– Glede na material za izdelavo embalaže ločimo papirno in kartonsko, kovinsko, stekleno, leseno, plastično, tekstilno in kompleksno embalažo (sestavljeno iz več različnih materialov). Znotraj posamezne skupine osnovnih embalažnih materialov je možna še podrobnejša delitev glede na določene značilnosti, kot na primer delitev plastične embalaže glede na vrste polimernih materialov.
– Glede na namen uporabe ali glede osnovne funkcije (ravni pakiranja) ločimo prodajno, ovojno in transportno embalažo.
Prodajna ali primarna embalaža je namenjena za blago široke uporabe, saj varuje in določa osnovno prodajno enoto blaga, namenjeno končnemu uporabniku na prodajnem mestu kakor tudi pospeševanju prodaje, zato je pomemben tudi njen izgled na policah. Poleg informiranja uporabnika o vsebini primarna embalaža tako služi kot dejavnik prepoznavanja blaga enega proizvajalca glede na konkurenco. S svojo primarno funkcijo, da varuje pakirano blago pred razsutjem, razlitjem, mehanskimi poškodbami, vlago, mikroorganizmi in svetlobo, mora embalaža ohranjati tudi osnovne značilnosti pakiranega blaga, kot so sestava, okus, vonj, barva itn. Zelo pomembna je tudi velikost prodajne embalaže in cenovna ustreznost pakiranemu blagu ter izvirnost glede na inovativno obliko ali pestrost barv. Zaradi takšnih pristopov oblikovalcev pa je raznolikost uporabe osnovnih in pomožnih materialov privedla do težav pri ravnanju z odpadno prodajno embalažo.
Ovojna, skupinska ali sekundarna embalaža je tista vrsta embalaže, ki obdaja ali drži skupaj več osnovnih prodajnih enot istovrstnega ali raznovrstnega blaga, ne glede na to, ali je skupaj z blagom prodana končnemu uporabniku ali je odstranjena na prodajnem mestu in je namenjena razpošiljanju, skladiščenju, prevozu ter odpremi blaga ali prodaji končnemu uporabniku in se lahko odstrani z blaga, ne da bi to spremenilo njegove lastnosti (Ur. l. RS, št. 84/2006, 106/2006, 110/2007, 67/2011, 68/2011 - popr., 18/2014, 57/2015, 103/2015, 2/2016). Ovojna embalaža, kakor nam že samo ime pove, dodatno varuje blago pred poškodbami in krajo ter dodatno olajšuje transport vključno z nakladanjem in razkladanjem blaga. Zaradi spremenjenih živjenjskih vzorcev in načinov kupovanja (na zalogo zaradi pomanjkanja časa) dobiva ovojna embalaža dodaten pomen ob hkratnem uveljavljanju potreb po prodajni ali skupinski embalaži v enem kosu.
Transportna, prevozna ali terciarna embalaža je namenjena skupnemu pakiranju več prodajnih enot in mora varovati blago pred vsemi poškodbami, do katerih lahko pride med transportom, skladiščenjem in manipulacijo blaga. Pri izbiri transportne embalaže je pomembna vrsta
7
pakiranega blaga in vrsta prevoza ter ne toliko njen videz, saj ne prihaja v neposreden stik s končnim uporabnikom. Oblikovalci transportne embalaže in njeni uporabniki težijo k standardizaciji in uporabi čim bolj trdnih materialov. Transportna embalaža pomembno vpliva na stroške vsake logistične aktivnosti in ima izjemen pomen za produktivnost logističnih procesov.
Vse tri kategorije embalaže (prodajna, skupinska, transportna) so med seboj povezane in soodvisne, kjer inovativne spremembe v eni obliki vplivajo na izbor (obliko) druge embalaže.
– Glede na trajnost delimo embalažo na vračljivo ali povratno in na nevračljivo ali nepovratno embalažo. V Uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur. l. RS, št. 84/2006, 106/2006, 110/2007, 67/2011, 68/2011 - popr., 18/2014, 57/2015, 103/2015, 2/2016) je zapisano, »da je za vračljivo embalažo zagotovljeno nadzorovano kroženje embalaže za plačilo kavcije ali brezplačno, tako da je v največji mogoči meri po vsakokratni vrnitvi uporabljene embalaže znotraj nadzorovanega kroženja vračljive embalaže zagotovljena njena ponovna uporaba.« Največkrat je vračljiva embalaža transportna (škatle, palete, zaboji, sodi), v nekaterih primerih pa tudi prodajna (steklenice ali plastenke). Na trgu danes prevladuje nevračljiva embalaža, ki se uporablja le za enkratno pakiranje blaga.
– Glede na spojenost embalaže z izdelkom ločimo ločljivo in neločljivo (integralno) embalažo. Ločljiva embalaža ne predstavlja sestavnega dela izdelka in nima stalne oblike, dokler ne ovije izdelka ali je predhodno oblikovana, da lahko blago vanjo vstavimo.
Neločljiva embalaža pa predstavlja sestavni del izdelka in se loči po njegovi končni uporabi (tube, pločevinke, steklenice ipd.).
– Glede na obliko delimo embalažo na škatle, zaboje, sode, palete, folije, tube itn. v tesni povezavi z materialom, iz katerega je izdelana.
2.2 Funkcije embalaže
Embalaža ima toliko funkcij, kolikor je različnih uporabnikov in so tesno povezane z zahtevami uporabnikov, hkrati pa morajo ustrezati pakiranemu blagu (Radonjič 2008, 29). V nadaljevanju navajamo najpomembnejše funkcije embalaže.
Zaščitna funkcija ima vlogo varovanja izdelka pred različnimi vplivi (mehanski, kemični, mikrobiološki in atmosferski) vse od njegovega nastanka do uporabe z namenom ohranjanja vrednosti pakiranega blaga. Večjo zaščito zahteva blago, ki je namenjeno izvozu zaradi večjih obtežitev med transportom ter pogostejših in daljših transportnih poti. Stalna izpostavljenost možnosti škode na blagu otežuje optimiranje zaščitnih funkcij embalaže (Radonjič 2008, 29).
Distribucijska funkcija embalaže s svojo obliko, dimenzijami, količino pakiranega blaga omogoča enostavnejši in varnejši prevoz ter skladiščenje pri izpolnjevanju standardizacije in tipizacije embalaže (Radonjič 2008, 30).
8
Identifikacijska funkcija je tista funkcija embalaže, ki jo v značilnih oblikah, dimenzijah, materialih in drugih komunikacijskih elementih (ime izdelka, naziv proizvajalca, zaščitni znak, ilustracije, besedilo in barvne kombinacije na površini embalaže), opravlja embalaža (Radonjič 2008, 30). Funkcija identifikacije je bistvena takrat, ko uporabniki ne morejo ločiti drobnih razlik med konkurenčnimi znamkami (Snoj 1981, 22).
Informacijska funkcija embalaže postane pomembna pri vstopu na trg, saj vsebuje informacije o pakiranem izdelku in navodila za uporabo (tehnična navodila, datum proizvodnje in rok uporabnosti, opozorila o morebitnih škodljivih učinkih ipd.) pri katerih je potrebno upoštevati tehnične parametre in zakonske predpise (Radonjič 2008, 30).
Prodajna funkcija embalaže služi kot funkcija spodbujanja k nakupu proizvoda, ki je še posebej pomembna takrat, ko se uporabnik prvič srečuje z nekim proizvodom in še nima nobenih izkušenj. S tem namenom mora biti vizualnost embalaže privlačna in oblikovana na način, da z lahkoto vpliva na kupčeve želje, nagnjenja in potrebe. Zato je pomen prodajne funkcije ozko povezan s psihološkimi učinki embaliranega blaga pri kupcih, kjer je lahko embalaža tudi zavajajočega učinka, ko je blago slabše kakovosti pakirano v dražjo embalažo kljub tveganju, da bi izdelek zaradi višje cene za kupca postal manj privlačen. Sodobni razvoj trgovine široke porabe, razvoj samopostrežnih trgovin in rast velikih blagovnih centrov je embalaži dodelil novo vlogo (Radonjič 2008, 30-31). Široka in kakovostna ponudba živil ter vseh drugih izdelkov je postala samoumevna in pri tem je embalaža postala ključen instrument prodaje ter vira informacij o izdelkih, je pa postala tudi sorazmerno velika okoljska problematika (INCPEN 2003).
Tehnološka funkcija embalaže se neposredno navezuje na operacije pakiranja in usklajenost s proizvodnjo, pri čemer embalerji pričakujejo, da bodo embalažni materiali enostavni za oblikovanje in da bo embalaža omogočala čim smotrnejše polnjenje z blagom (Radonjič 2008, 31).
Okoljska funkcija je pokazatelj, da ima embalaža med proizvodnjo in po uporabi čim manjši vpliv na okolje, zato je pomembno, da je že vnaprej temu ustrezno oblikovana. Slednje lahko najustrezneje uresničujemo z zniževanjem porabe materiala, energije in emisij na enoto embalaže, z možnostjo ponovne uporabe oziroma reciklaže, uporabo okoljskih oznak na površini embalaže itn. (Radonjič 2008, 31). Okoljska funkcija embalaže predstavlja središče in vodilo naše raziskave na primeru prehrambnih izdelkov.
Funkcija ekonomičnosti velja za racionalno opravljanje embalaže, in sicer ob najnižjih stroških.
Glede na prodajno uspešnost embalaže bi zadostovali zmerni stroški, ki krijejo nabavo embalaže, skladiščenje, manipuliranje in uporabo pakiranega blaga ter druge dejavnosti, vezane na embalažo. Predvsem tam, kjer so stroški embalaže v prodajni ceni izdelka visoki, je potrebno to funkcijo pazljivo upoštevati. Embalaža tako opravlja funkcijo ekonomičnosti, ko s svojo
9
(estetsko) oblikovnostjo povečuje vrednost izdelka v očeh uporabnika in s tem vpliva na uspešnejšo prodajo (Radonjič 2008, 31).
Preglednica 1: Funkcije embalaže in njene lastnosti
Funkcija Lastnosti
Zaščita - preprečevanje zloma (mehanska zaščita) in drugih poškodb (ovira za vlago, pline, svetlobo, arome)
- preprečevanje kontaminacije in krajo - povečuje rok uporabnosti
Promocija - opis izdelka - seznam sestavin
- značilnosti in prednosti izdelka
- promocijska sporočila in promocija blagovne znamke Informacije - identifikacija izdelka
- priprava in uporaba izdelka - hranilna vrednost izdelka - varnostna opozorila - kontaktni podatki
- navodila za odpiranje in shranjevanje - ravnanje po uporabi
Priročnost - priprava in servisiranje izdelkov - skladiščenje izdelkov
- delitev (porcije)
Uporaba - zagotavljanje potrošniških enot
- zagotavljanje maloprodajnih in transportnih enot Ravnanje - prevoz od proizvajalca do trgovca na drobno
- prikaz na prodajnem mestu
Zmanjšanje odpadkov - omogoča centralizirano obdelavo in ponovno uporabo stranskih proizvodov1
- olajša delitev in shranjevanje - podaljšuje rok uporabnosti - zmanjšuje transportno energijo Vir: EUROPEN, po Lewis 2012, 45.
Embalaža je pridobila na pomenu zaradi svoje prepoznavnosti (oblike oziroma dizajna) in predstavlja mnogo več kot primarno funkcijo zaščite in prenašanja blaga. Njena prodajna vloga se je zelo okrepila; le-tej se je zaradi strožje okoljske zakonodaje in okoljske ozaveščenosti
1 V uporabi je več pomensko sorodnih pojmov. Pojem proizvod je vezan na materialno proizvodnjo dobrin s pomočjo tehnoloških procesov. Pojem izdelek je širši, saj poleg proizvodov zajema kmetijske izdelke, izdelke domačih obrti, umetniška dela ipd. Iz tega sledi, da ima pojem proizvod tehniško- tehnološki značaj, pojem izdelek pa se pogosteje uporablja na področju trženja. Ob tem velja omeniti še pojem blaga, ki se uporablja v sorodnem kontekstu, a ima širši ekonomsko-komercialni značaj (blagovna znamka, blagovni centri, blagovne rezerve ipd.) (Radonjič 2008, 17). Sinonim za proizvod ali izdelek je tudi pojem produkt, ki je pokazatelj rezultata, dosežka (SSKJ).
10
družbe pridružila okoljska funkcija (Radonjič 2008, 32). Z razvojem novih materialov in različnih potreb uporabnikov se funkcije embalaže nenehno širijo in dopolnjujejo z novimi nameni (preglednica 1). Količina pokvarjene hrane in drugih izdelkov bi brez embalaže oziroma ob nezadostni embalaži zelo narasla, kar bi samo še povečalo količine odpadkov. V državah tretjega sveta se neredko dogaja, da se polovica živil pokvari še preden dosežejo kupce. V Zahodni Evropi in ZDA pa je ta delež približno 3 %. Razlika je poslednica sodobnih industrijskih sistemov, sodobne embalaže in velike raznovrstnosti embalažnih izdelkov (Oki in Sasaki 2000, 49).
2.3 Trajnostna embalaža
Ovrednotenje trajnostne embalaže ni tako enostavno oziroma bolje rečeno zanjo ne obstaja točne definicije. Gornjak (2013, 10) navaja ključne kriterije za »trajnostno embalažo«, ki upošteva družbeni in gospodarski smisel embalaže:
Je koristna, varna, zdrava za posameznike in širšo skupnost v svojem celotnem življenjskem ciklu;
zadosti trženjskim kriterijem glede izvedbe, uporabe in stroškov; pri pridobivanju surovin, v proizvodnji, transportu in reciklaži se uporabljajo obnovljivi viri energije; prispeva k optimalni rabi obnovljivih virov in reciklatov; proizvedena je v skladu s kriteriji čistejše proizvodnje in najboljših razpoložljivih tehnik (iz materialov, ki niso škodljivi za zdravje) in oblikovana na način, da zmanjša porabo materialov in energije; mogoče jo je učinkovito predelati in vzpostaviti krožne toke.
Definicijo pojma trajnostne embalaže podajajo tudi različne organizacije, ki delujejo na področju embalaže in zaščite okolja. Med njimi velja omeniti Evropsko organizacijo za embalažo in okolje, čigar člani se aktivno ukvarjajo s tem, da je naše gospodarstvo trajnostno.
EUROPEN (b. l.) navaja naslednje značilnosti za opredelitev trajnostne embalaže:
– je razvita celostno skupaj z izdelkom z namenom optimiziranja celotnega okoljskega učinka,
– je izdelana iz materialov, pridobljenih na odgovoren način,
– je oblikovana na način, ki omogoča učinkovitost in varnost skozi celoten življenjski cikel, – ustreza tržnim kriterijem na področju kakovosti in stroškov,
– ustreza pričakovanjem uporabnikov in
– jo je po uporabi možno ponovno učinkovito uporabiti.
Koalicija za trajnostno embalažo iz Kanade (SPC 2011, 1) opredeljuje trajnostno embalažo kot tisto, ki:
– je posameznikom in skupnostim skozi celoten življenjski cikel koristna, varna in zdravju neškodljiva,
– izpolnjuje tržne kriterije kakovosti in stroškov,
– je pridobljena, proizvedena, prepeljana in reciklirana z uporabo obnovljivih virov energije, – optimizira uporabo obnovljivih ali recikliranih materialov,
– je proizvedena z uporabo čistih proizvodnih tehnologij in dobrih praks,
11
– je narejena iz materialov, ki so zdravju neškodljivi v nobenem od možnih scenarijev ravnanja z odpadno embalažo po njeni končani življenjski dobi,
– je fizično oblikovana tako, da optimizira uporabo materialov in energije,
– je učinkovito zbrana in koristno uporabljena v bioloških in/ali industrijskih ciklih s povratno zanko.
Pomembno pa je, da ne pozabimo, da embalaža sama po sebi nima lastne funkcije. Embalaža namreč obstaja samo, da zagotovi, da blago pride do točke uporabe v primernih okoliščinah.
Če ne bi bilo nobenega blaga, potem tudi ne bi bilo potrebe po embalaži (Emblem in Emblem 2012, 79).
Leta 2011 je izšel globalni protokol za trajnostno embalažo, ki so ga oblikovali največji trgovci ter nekateri veliki proizvajalci embalaže v svetu (Unilever, Proctor&Gamble, Nestlé ipd.). Pri tem so postavili 42 indikatorjev za trajnostno embalažo, kar kaže na to, za kako kompleksno področje gre. Mednje so vključeni tako ekonomski kot socialni in okoljski kriteriji, pri čemer so najbolj obsežni slednji: »masa embalaže, razmerje mase embalaže in izdelka, embalažni odpadki, količina recikliranih materialov, količina obnovljivih surovinskih virov, minimiranje nevarnih snovi, odgovorna poraba vode pri proizvodnji, stopnja vračljivosti, stopnja predelave, optimalno izkoriščanje transportnega prostora, kumulativna uporaba energije, ogljični odtis, toksične snovi in trdi delci, raba neobnovljivih virov (v življenjskem ciklu) idr.« S temi kazalniki t. i. Global Protocol on Packaging Sustainability2 omogoča gradnjo svojega ugleda trajnosti (Gornjak 2013, 10). Namen te opredelitve je uskladiti dragoceno vlogo embalaže v socialnih in gospodarskih sistemih, hkrati pa zadostiti potrebi po ambicioznih okoljskih ciljih (Sonneveld idr. 2005, 1). Preglednica 2 prikazuje pregled vplivov in dobičkov embalaže, povezanih s tremi komponentami trajnosti.
2 GPPS je globalni protokol za trajnostno embalažo, ki omogoča industriji potrošniškega blaga, da bolje oceni relativno vzdržnost embalaže. Vsebuje globalni jezik za pakiranje in trajnost ter opisuje meritve in kazalnike trajnosti embalaže.
12
Preglednica 2: Potencialni vplivi, stroški in dobiček embalaže glede na tri komponente trajnostnega razvoja
Trajnostna komponenta
Potencialni vplivi in stroški Potencialni dobiček
Ekonomska (dobiček)
Nakup materiala, energije, stroški predelave, preoblikovanja, tiskanja, prevoza, itd.
Izboljšanje tržnega potenciala s pomočjo:
podaljšanja roka trajanja, spodbujanja prodaje s pomočjo marketinga koristnosti.
Okoljska (planet) Vpliv materialov,
vpliv obdelave, preoblikovanja, tiskanja, prevoza, itd.
Zmanjševanje izgube hrane.
Zmanjšanje škode na izdelkih.
Omogočanje razpoložljivosti hrane v regijah v razvoju.
Zagotavljanje zaposlovanja.
Omogočanje življenjskega sloga.
Zaščita otrok pred škodljivimi snovmi.
Prepričevanje pravilnega odlaganja.
Družbena (ljudje) Vzgajanje netrajnostih navad uporabnikov – mentaliteta metanja stran.
Vir: Wever in Tempelman (2009, 4).
Obstaja kar nekaj priročnikov, kjer je razloženo, kako lahko proizvajalci in distributerji oblikujejo embalažo, ki poleg zaščite izdelka in drugih funkcionalnih vlog tudi pozitivno prispevajo k trajnostni proizvodnji, distribuciji in porabi, kar pomeni pridobivanje materialov in energije iz znanih, trajnostnih virov in oblikovanje embalaže in izdelka tako, da se materiali in lastna energija lahko obnovijo po uporabi, kar smo zasledili v vodiču za eko oblikovanje Envirowise guide (INCPEN 2008, 5). Glavni namen pakiranja je shramba in zaščita hrane ter drugega blaga od točke pridelave do točke porabe. Izziv pri tem je, da to storimo z optimizacijo materialov, vode in energije, kar zmanjšuje količino odpadkov in maksimira izrabo rabljene embalaže (preglednica 3).
Preglednica 3: Koncept trajnosti sistemov embalaže in izdelkov Surovine, pridobivanje
energije
Proizvodnja, distribucija
Uporaba Konec živjenjskega
cikla proizvoda Optimiziranje Maksimiranje Pomoč potrošnikom
živeti bolj trajnostno
Maksimiranje
Surovine, energija, voda
Nevarne sestavine
Učinkovitost pakiranja
Učinkovitost sistema Logistika
Predelava surovin in energije iz rabljene embalaže
Minimiziranje Odpadki in izpusti v vodo, zrak
Vir: INCPEN 2008, 5.
13
Poglejmo nekaj bistvenih zahtev direktive za embalažo in odpadno embalažo (INCPEN 2008, 12):
– Obseg in teža embalaže morata biti zmanjšana na minimum, ki je potreben in sprejemljiv za varnost, higieno in zaščito izdelka za dobavitelja in končnega uporabnika.
– Embalaža mora biti primerna za recikliranje, kompostiranje ali energetsko predelavo in primerna za ponovno uporabo, če je le-ta zahtevana.
– Vse škodljive ali nevarne sestavine embalaže je potrebno zmanjšati, da bi zmanjšali vpliv na okolje po uporabi, ki se konča z recikliranjem, kompostiranjem, sežigom ali odpadom.
Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, v nadaljevanju UREOE (Ur. l. RS, št.
84/2006, 106/2006, 110/2007, 67/2011, 68/2011 - popr., 18/2014, 57/2015, 103/2015, 2/2016) pri izdelavi embalaže, embaliranju blaga in dajanju embalaže ali embaliranega blaga v promet pravi, »da morajo biti uporabljene najboljše, v praksi uspešno preizkušene in na trgu dostopne zasnove, tehnologije ali proizvodni postopki, ki glede na razumno višje stroške prispevajo k zmanjševanju količine odpadne embalaže, preprečevanju in zmanjševanju škodljivih vplivov na okolje zaradi embalažnega materiala in snovi, ki jih vsebuje embalaža ali odpadna embalaža, in preprečevanju in zmanjševanju škodljivih vplivov na okolje pri proizvodnji embalaže, prometu z njo, njeni distribuciji in uporabi ter pri predelavi ali odstranjevanju odpadne embalaže.«
UREOE (Ur. l. RS, št. 84/2006, 106/2006, 110/2007, 67/2011, 68/2011 - popr., 18/2014, 57/2015, 103/2015, 2/2016) ureja vso embalažo, dano na trg Evropske unije, ne glede na to ali gre za industrijsko, komercialno, pisarniško, trgovsko, gospodinjsko embalažo in ne glede na vrsto uporabljenega materiala. Države članice so zavezane razviti informacijski sistem o embalaži in odpadni embalaži z namenom nadzora doseganja predpisanih ciljev. Zagotoviti morajo, da so uporabnikom embalaže, zlasti pa potrošnikom, na voljo podatki o sistemih vračanja, zbiranja in predelave, možnostih predelave in ponovne uporabe embalaže in njenem recikliranju ter pomenu oznak na embalaži.
2.4 Trajnostna potrošnja in embalaža
Danes potrošniki zahtevajo več od blagovne znamke kot kadarkoli prej. Hočejo razkošje in prizanesljivost, hkrati pa varnost hrane in zdravstveno inteligenco. Vse te elemente je potrebno uravnotežiti z dokazljivo skrbjo za trajnost in etiko. Industrija embalaže je zelo zahtevna za obravnavanje vseh teh dimenzij. Obstaja še en element, ki ga je potrebno upoštevati. Vedno bolj želijo potrošniki vedeti poreklo, krajino in vpliv proizvoda na okolje. Hočejo pravo stvar, kar se mora odražati tudi v oblikovanju embalaže. Vendar pa zeleni3 potrošnik, ki verjame, da ima večina izdelkov preprosto preveč embalaže in vključuje preveč netrajnostnih materialov,
3 Zeleni potrošnik je nekdo, ki se izogiba izdelkom, ki ogrožajo zdravje ali okolje med proizvodnjo, uporabo in odlaganjem in povzročajo nepotrebne odpadke (Elkington 1994).
14
pritiska na proizvajalce, da aktivno iščejo inovativne metode za radikalno zmanjšanje in zmanjšanje zaščitne plasti, ki se giblje okrog njihovih izdelkov kot tudi izbiro materialov, ki jih je lahko reciklirati ali ponovno uporabiti. Odplačilo je v materialnem prihranku, kar bo vplivalo na stroškovne strukture in pritegnilo tudi potrošnike, ki izvajajo zavestno porabo, tako da izdelek brez odvečne embalaže postane prva izbira (EUROPEN 2011, 6-8).
Evropska komisija (2010, 5) v naslednjih stavkih navaja definicijo »trajnostne potrošnje«:
Trajnostna potrošnja in proizvodnja pomenita učinkovitejšo rabo naravnih virov in energije ter zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in drugih vplivov na okolje. Gre za to, da izdelke in storitve proizvajamo in uporabljamo na način, ki je okolju najmanj škodljiv. Namen je zadostiti temeljnim potrebam po izdelkih in storitvah ter dosegati boljšo kakovost živjenja in zagotavljati zadostne vire za prihodnje rodove. Trajnostna potrošnja zadeva naš živjenjski slog, nakupovalne navade ter način uporabe in odlaganja izdelkov in storitev. Trajnostna proizvodnja se osredotoča na zmanjševanje okoljskih vplivov proizvodnih procesov in oblikovanje boljših izdelkov.
Projekti zmanjševanja embalaže so v sodobni proizvodnji že od nekdaj pomembni. Še vedno pa so na trgu znamke – podjetja, ki so samo marketinško usmerjene in uporabljajo več embalažnega materiala kot je potrebno, kar ni samo neodgovorno do okolja, ampak je tudi gospodarsko katastrofalno. Pravna skladnost je naslednja ovira z razširjeno zakonodajo glede uporabe in odstranjevanja embalaže. Neodgovorno je ignorirati okoljski vpliv katerekoli odločitve danes, ne samo embalažne odločitve. Odgovorni proizvajalci naj razmislijo, kako najbolje zmanjšati uporabo embalaže, da bo ponovno uporabljena ali reciklirana ter nesporno bolj okolju prijazna (Emblem in Emblem 2012, 9).
Za doseganje manjšega obremenjevanja okolja zaradi uporabe embalaže je glavni izziv prav osveščanje uporabnikov in pridobivanje njihove aktivne udeležbe. Razlog, da se podjetja odločajo za vlaganje v trajnostno oblikovanje produktov in mehanizacijo čistejše proizvodnje, je predvsem zavedanje, da sedanja pretirana potrošnja in industrializacija na dolgi rok ne bosta prinašali pozitivnih rezultatov za naše prihodnje generacije in za naš planet. Narava nam vrača udarec z naravnimi katastrofami, uničuje naša domovanja, življenje, saj ne zmore prenesti pritiskov masovne izrabe naravnih virov in hitrejšega obnavljanja, kot ga zahteva današnja naraščajoča populacija in njene ne tako trajnostne navade.
Pri doseganju trajnosti na področju ravnanja z embalažo so pomembni zastavljeni cilji na tem področju, ki aktivno vključujejo potrošnike in ne samo proizvajalce embalaže. Božič Cerar (2016) je v okviru konference o novostih na zakonodajnem področju v zvezi z embalažo in odpadno embalažo poudarila, kaj se dogaja na področju krožne ekonomije, kjer je seveda ključnega pomena embalaža. Optimistični cilji ponovne uporabe v primeru ponovne polnitve, kavcije in kroženja predstavljajo 5 % embalaže danes na trgu do decembra 2025 in 10 % embalaže dane na trg do decembra 2030. Cilji ponovne uporabe in reciklaže odpadne embalaže kot celote pa 70 % do leta 2025 od predlaganih 65 % in 80 % do leta 2030. Omenjeni cilji so razdeljeni tudi po materialih, ki so odstotno predstavljene vrednosti ponovne uporabe materiala
15
v krožnem toku. Med omenjenimi ukrepi za embalažo in odpadno embalažo so predlagali obdavčitev blagajne, PAYT (pay-as-you-throw) sisteme, razširjena odgovornost in vključitev lokalnih skupnosti, izboljšanje tržnih pogojev uporabe embalaže na bio osnovi, torej obnovljivih virov, ter omogočeno sledljivost nevarnih snovi in odpadkov. Bistvene zahteve so obvezna minimizacija in preprečevanje nastanka odpadne embalaže, temu sledi trenutna opcija s ponovno uporabo embalaže in nato embalaža, ki jo je možno predelati (snovna reciklaža, energijska reciklaža, kompostiranje in biološka razgradnja do CO2, biomase in H2O).
Gospodarska zbornica Slovenije aktivno deluje na oblikovanju predloga ukrepov o ravnanju z embalažo, ki je ni možno reciklirati, vsebuje nevarne snovi, je za enkratno uporabo, je namenjena odmetu in se pojavlja v pretirani količini. Med drugim za proizvajalce takšne embalaže pomeni to omejen dostop do trga. Cilji za živilske odpadke predstavljajo 50 % manj embalaže do leta 2030 (Božič Cerar 2016).
K dosegu teh ciljev vsekakor pripomore povečanje ozaveščanosti potrošnikov o okoljskih in družbenih prehranjevanih verigah v razvitih državah, ki spodbujajo odpiranje trgovin z živili, ki niso zapakirana v embalažo za enkratno uporabo (Beitzen-Heineke, Balta-Ozkan in Reefke 2016, 1528). Gre za prodajalne, kjer živila in druge izdelke ponujajo v razsutem stanju z možnostjo ponovnega polnjenja. Raznovrstnost živil je omejena in ponavadi zajema osnovna žita, testenine, oreščke, riž, stročnice, olja, sladkarije, kavo, začimbe, mila, detergente ipd. Gre v večini za lokalne ali vsaj ekološke izdelke, kar zmanjšuje njihov ogljični odtis (Uršič 2013).
Široko sprejetje t. i. »nič pakiranja« bo zahtevalo vpliv na vedenje potrošnikov, prepričevanje dobaviteljev, da spremenijo svoje postopke pakiranja, in reševanje odvisnosti logistike hrane od embalaže. Z namenom doseči okoljske in družbene spremembe bodo morale trgovine brez embalaže ponujati raven storitev na takem stopnji, da bodo primerljive s klasičnimi supermarketi (Beitzen-Heineke, Balta-Ozkan in Reefke 2016, 1528).
16 3 EMBALAŽA V ŽIVILSKI INDUSTRIJI
Pakiranje živil mora izpolnjevati številne naloge in izpolnjevati veliko zahtev in pogojev, kjer je v ospredju ohranjanje kakovosti in zaščita živil. Ob naraščanju količin odpadne embalaže pa je pomembno, da bi se nastale količine zmanjšale in optimitizirale.
3.1 Lastnosti in posebnosti embalaže za prehrambne izdelke
Glavna naloga embalaže za hrano je varovanje prehrambnih izdelkov pred zunanjimi vplivi (kisik, svetloba, vlaga, mikroorganizmi, insekti, glodalci, prah idr.) in mehanskimi poškodbami ter potrošnikom zagotoviti informacije o sestavinah in hranilnih vrednostih. Cilj embalaže za prehrambne izdelke je, da mora varovati živilo na stroškovno učinkovit način, ki zadovoljuje zahteve industrije in želje potrošnikov, ohranja varnost živila in zmanjšuje vplive na okolje (Marsh in Bugusu 2007, 39). Embalaža mora biti sposobna tudi recikliranja ali ponovne uporabe in vsem tem zahtevam ustrezati tako v funkcionalnem kot ekonomskem pogledu (Plestenjak 2007, 10).
»Trendi današnje družbe, kot so celodnevna zaposlitev, naraščajoče število samskih gospodinjstev, uporaba mikrovalovnih pečic silijo proizvajalce, distributerje in trgovce k nenehnim izboljšavam, ki omogočajo, da embalaža zagotavlja živilu kakovost, svežost in varnost. Tudi zmanjševanje aditivov in konzervansov v živilih v zadnjem času še dodatno nalaga nove funkcije embalaži in načinom pakiranja,« pravi Plestenjak (2007, 10).
Prav prehrambni izdelki so najbolj odvisni od embalaže zaradi stika z živili ob zagotavljanju neoporečnosti in neškodljivosti zdravju človeka. Pri embalaži za živila, tako primarni kot sekundarni, je potrebno ugotoviti, da so uporabljeni materiali dovolj inertni, da ne povzročajo nikakršnih migracij strupenih snovi v živilo (Pangerl, 2014).
3.2 Vpliv embalaže za prehrambne izdelke na okolje
Živilska industrija se je znatno spremenila v preteklih desetletjih, tako za dobavitelje kot za potrošnike. Medtem ko je leta 1954 v prodajalni bilo v ponudbi 1400 izdelkov, je danes več kot 30 000 različnih izdelkov, v nekaterih prodajalnah tudi do 90 000 (Beitzen-Heineke, Balta- Ozkan in Reefke 2016, 1529). Veliki trgovci na drobno so cenovno zelo konkurenčni, globalno črpajo vire hrane in upravljajo njihovo distribucijo preko večplastnih struktur. Potrošniki zahtevajo v celoti zaloge trgovin in celotno paleto izdelkov ne glede na sezono. Trendi promocije počasne hrane in zavestnega prehranjevanja v primerjavi z uporabo procesirane hrane nakazujejo možne kompromise potrošnikov med udobjem pripravljenih jedi in kuhanjem doma. Dodatni trendi, ki prevladujejo v zahodnih gospodarstvih, so staranje prebivalstva in manjša gospodinjstva, kar ima za posledico zelo različne vzorce uporabe. Povečuje se delež gospodinjstev z enim članom, kar ustvarja do 45 % več živilskih odpadkov na osebo od
17
povprečnega tri- do štiričlanskega gospodinjstva. Prodajalci na drobno ponujajo izdelke v manjših pakiranjih, kar lahko zmanjšuje količino živilskih odpadkov, hkrati pa povečuje embalažo na enoto za živila (Beitzen-Heineke, Balta-Ozkan in Reefke 2016, 1529). Ocenjeno je, da se na vsak odstotek povečanja količin embalaže za živila zmanjša količina zavržene hrane za približno 1,6 % (Radonjič 2008, 154).
Embalaža je pomemben dejavnik pri obremenjevanju okolja, zato v odnosu do okolja doživlja kar veliko kritik predvsem kot potrošnik naravnih virov in kot okoljski onesnaževalec. Ta kritika je redkokdaj upravičena, je daleč od potrošnje naravnih virov, embalaža je lahko izjemno koristna pri preprečevanju pokvarljivosti izdelka ali fizičnih poškodb. Dejansko moderna družba ne bi bila sposobna delovati brez uporabe embalaže in potencialna okoljska škoda neuporabe embalaže bi bila mnogo večja kot sicer z uporabo. Ocenjeno je, da so izgube naročil v dobavni verigi med 40 % in 60 % v manj razvitih državah v primerjavi z Zahodno Evropo, kjer se ta izguba giblje okrog 3 % (Emblem in Emblem 2012, 9).
Radonjič (2008, 158) pravi, da embalažni podsistem (izbor materiala in tehnologije) ne sme biti preučevan in optimiran izven celotnega sistema, znotraj katerega opravlja embalaža svoje funkcije. Za primer lahko navedemo Nizozemsko, kjer povprečno zavržejo 5-30 % mleka zaradi različnih razlogov, med drugim tudi zaradi pokvarljivosti. Za proizvodnjo embalaže za liter mleka je potrebna energija 400-600 kJ, kar je v povprečju neprimerno manj kot izgubljene energije na liter mleka (250-1500 kJ) zaradi izgube. Iz tega izhaja upravičeno embaliranje mleka v manjše pakirne enote in pri tem povzročene nekoliko večje količine embalažnih odpadkov in porabo embalažnih materialov, toda tako se v gospodinjstvih ohranja več živilskih izdelkov, kot bi se, če bi obstajalo le pakiranje v večjo enolitrsko embalažo (prav tam). Z neracionalno porabo embaliranih izdelkov (predvsem hrane) posredno povišujemo tudi delež odpadne embalaže, saj zaradi hrane, ki ji je potekel rok uporabe, kupimo novo z embalažo vred.
3.3 Embalažni materiali
Okrog 70 % embalaže je uporabljene za hrano in pijačo, vendar pa tudi drugi sektorji, kot so skrb za zdravje, lepotni produkti, kemikalije, oblačila, električna in elektronska oprema, potrebujejo embalažo, da ostanejo v sprejemljivih pogojih od proizvajalca do potrošnika.
Današnja embalažna industrija je ocenjena preko 400 milijard ameriških dolarjev, okvirno razdeljena na 36 % papir in karton, 34 % plastika, 17 % kovina (jeklo in aluminij), in 10 % steklo (Emblem in Emblem 2012, 7). Danes je uporaba plastike kot embalaže za živila precej razširjena in po zadnjih analizah trga naj bi bilo 70 % embalaže, ki prihaja v stik z živili iz plastike, 3,5 % embalaže pa iz papirja (Pangerl 2014). Pri upoštevanju ekodizajna pri plastičnih kompozitih (materiali sestavljeni iz dveh ali več komponent) bi bilo idealno, da je kompozit iz enake vrste materialov, ki so organskega izvora. V kompozitih prehrambne embalaže so najbolj moteči plastifikatorji, ki so umetnega izvora, toda nujno pomembni za podaljševanje rokov uporabnosti.
18
Obravnavanje embalaže v širšem okviru dobavne verige blaga daje drugačno sliko tudi za nekatere embalažne materiale, ki imajo v širši javnosti manj ugodno podobo (na primer plastična embalaža). Stekleni kozarec za jogurt skupaj z aluminijastim pokrovčkom ima maso 85 g, medtem ko je masa plastične čaše iz polistirena skupaj z enakim pokrovčkom le 5,5 g za transport enake količine jogurta, kar pomeni, da kamion, natovorjen z jogurtom, pakiranim v polistirenske čaše, prevaža 3,5 masnih odstotkov embalaže ter 96,5 masnih odstotkov pakirane vsebine. Z alternativno stekleno embalažo pa masni odstotek transportirane embalaže naraste na 36,2 % mase transportiranega blaga. Poenostavljeno lahko rečemo, da morajo namesto dveh kamionov, natovorjenih z jogurtom v plastičnih čašah, na pot trije kamioni z isto količino jogurta v stekleni embalaži (Radonjič 2008, 155).
Eno od pomembnejših okoljskih postavk znotraj živilskega sektorja predstavlja tudi poraba energije za hlajenje in zmrzovanje hrane in pijač. Za učinkovito izboljšanje vplivov na okolje znotraj živilsko proizvodno-distribucijske verige je potrebno obravnavati embalažo skupaj s pakirnim izdelkom zato, ker so embalažne funkcije zelo odvisne od zahtev pakiranega blaga.
Za izdelke, kjer je rok uporabe bistveno daljši, pa je uporaba večjih embalažnih enot zaradi manjše porabe embalažnega materiala na enoto izdelka ugodnejša (Radonjič 2008, 155-159).
Marsh in Bugusu (2007, 39) kot cilj embalaže prehrambnih izdelkov navajata stroškovno učinkovit način pakirane hrane, ki izpolnjuje zahteve industrije in potrošniške želje, ohranja varnost hrane in zmanjšuje vpliv na okolje. Embalaža preprečuje pokvarljivost izdelka, ohranja koristne učinke predelave, podaljšuje rok uporabnosti, vzdržuje ali povečuje kakovost in varnost hrane. S temi lastnostmi embalaža zagotavlja zaščito pred tremi večjimi skupinami zunanjih vplivov, in sicer kemičnimi, biološkimi in fizičnimi.
Kemična zaščita zmanjšuje spremembe, povzročene z okoljskimi vplivi, kot je izpostavljenost plinom (običajno kisik), vlagi (povečanje ali zmanjšanje) ali svetlobi (vidna, infrardeča ali ultravijolična). Veliko različnih embalažnih materialov lahko zagotovi kemično oviro. Steklo ali kovina zagotavljajo skoraj absolutno oviro kemičnih ali drugih okoljskih dejavnikov, toda večina embalaže je kombinacija različnih materialov (zaprtje in odprtje embalaže). Zaprtje naprave lahko vsebuje materiale, ki omogočajo minimalno stopnjo prepustnosti. Na primer, plastični zamaški imajo nekaj prepustnosti za pline in hlape. Plastična embalaža ponuja številne oviralne lastnosti, vendar je na splošno bolj prepustna kot steklo ali kovine (Marsh in Bugusu 2007, 39).
Izbira materiala za pakiranje živil ni tako enostavna, je pa ključnega pomena izbrati embalažni material in oblikovanje, ki najbolj ustreza konkurenčnim potrebam glede na lastnosti/karakteristike izdelka, marketinške usmeritve (vključno z distribucijskimi potrebami in potrebami potrošnikov), okoljsko in odpadno problematiko ter stroški. Ne samo, da je vzdrževanje tolikšnih dejavnikov težavno, vendar zahteva tudi drugačno analizo za vsak izdelek, kot so lastnosti embalažnega materiala, vrsta hrane, ki jo je potrebno pakirati, morebitne interakcije živilo-embalaža, načrtovan trg za prodajo izdelka, želeno življenjsko
19
dobo izdelka, pogoje med skladiščenjem in distribucijo, končno uporabo izdelka, morebitno odstranjevanje embalaže in stroški, povezani z embalažo v celotnem proizvodnem in distribucijskem procesu. Nekateri od teh dejavnikov so med seboj povezani, na primer vrsta hrane in lastnosti embalažnega materiala določajo naravo interakcije hrana-embalaža med shranjevanjem. Drugi dejavniki pa so si lahko nasprotni, na primer embalaža za enkratno uporabo izpolnjuje potrebe potrošnika, vendar je embalaža v razsutem stanju boljša zaradi okoljskih razlogov. Preglednica v prilogi ponuja pregled različnih dejavnikov pri izbiri embalaže (Marsh in Bugusu 2007, 51).
Še posebno je pri embalaži prehrambnih izdelkov potrebno upoštevati 3.člen Uredbe 1935/2004/ES, ki navaja način proizvodnje materialov in izdelkov z dobro proizvodno prakso, da ne glede na pogoje uporabe v živila ne prehajajo sestavine embalaže v količinah, nevarnih za zdravje ljudi in ne pride do drugih sprememb v sestavi živil ter poslabšanja organoleptičnih lastnosti. Medtem pa se na noben način ne sme zavajati potrošnikov na primer z oznakami, oglasi in napačnim navajanjem vrste materiala. Na migracijo snovi iz materiala v živilo vpliva več dejavnikov, kot so vrsta materiala, vrsta živila, čas, temperatura in razmerje med površino in prostornino (Gornjak 2013, 13).
3.4 Ravnanje z embalažo po uporabi
Vsaka embalaža po uporabi postane odpadna embalaža, zato je poleg varnosti in zaščite živilskega izdelka pri zasnovi potrebno upoštevati izbiro in sestavo materiala. V kolikor je material primerno izbran, lahko odpadna embalaža postane nov surovinski vir. Izpolnitev bistvenih zahtev ne sme ogrožati osnovnih funkcij embalaže, ki zagotavljajo tako zaščito potrošnika kot tudi blaga. Za področje ravnanja z odpadno embalažo je osnovna zakonodaja Uredba o odpadkih, nato še specifična Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. V 22. členu te uredbe so določeni okoljski cilji, ki jih je potrebno upoštevati pri proizvodnji in dajanju embalaže v promet ter pri ravnanju z odpadno embalažo v zvezi z (Ur. l. RS, št. 84/2006, 106/2006, 110/2007, 67/2011, 68/2011 - popr., 18/2014, 57/2015, 103/2015, 2/2016):
– deležem celotne mase odpadne embalaže, ki jo je potrebno predelati, – deležem celotne mase odpadne embalaže, ki jo je potrebno reciklirati,
– in deležem mase posameznega embalažnega materiala v celotni masi odpadne embalaže, ki ga je potrebno reciklirati.
UREOE navaja, da sta ključni nalogi proizvajalcev embalaže upoštevanje in izvajanje ustreznih postopkov pri proizvodnji embalaže z uporabo najboljše na trgu dostopne tehnološke rešitve, ki vodi k zmanjševanju količine odpadne embalaže ob hkratnem preprečevanju in zmanjšanju škodljivih vplivov na okolje v celotnem procesu izdelave in uporabe embalaže (Ur. l. RS, št.
84/2006, 106/2006, 110/2007, 67/2011, 68/2011 - popr., 18/2014, 57/2015, 103/2015, 2/2016).
V isti uredbi so navedene zahteve, ki proizvajalcu ali uvozniku ob upoštevanju izdelave in
20
obsega sestave embalaže ter njene primernosti za ponovno uporabo in predelavo ter reciklažo omogočajo dati embalažo v promet. Odpadna embalaža močno obremenjuje okolje. Rešitev predstavljajo sistemski pristopi reševanja omenjene problematike, in sicer naj bi se začeli že na izvoru. Najbolj uspešni učinki bodo doseženi le v primeru sprememb konstrukcije embalaže, ki se določa z razvojnimi oziroma oblikovalskimi rešitvami (Radonjič 2008, 261).
Številni embalažni izdelki se ne dajo reciklirati oziroma so narejeni iz nekompatibilnih materialov, kar otežuje reciklažo in stroške. Pri tem je faza načrtovanja oziroma oblikovanja ključnega pomena za vpeljevanje vidikov ekodizajna in pripravo embalaže za učinkovito reciklažo (Gornjak 2013, 11). Pri tem se morajo zasnovati tudi oznake, ki bodo uporabnika informirale o odgovornem ravnanju z odpadno embalažo. Osnovni ekološki znaki so predstavljeni v preglednici 4, ki so priporočljivi pri embalaži široke potrošnje (SVO 2014).
Preglednica 4: Ekološke oznake s področja ravnanja z odpadno embalažo
Simbol Ime Pomen
Mobiosova zanka Je mednarodno veljaven simbol za
recikliranje. Vsaka izmed puščic predstavlja enega od korakov v programih za recikliranje:
zbiranje, predelava v nov izdelek in nakup izdelka iz reciklata.
Zelena pika Simbol je najprepoznavnejši ekološki znak v Evropi in izkazuje vključenost v največji evropski sistem ravnanja z odpadno embalažo – Pro Europe (v Sloveniji Slopak). »Znamka Zelena pika na embalaži označuje, da je za to embalažo plačana embalažnina družbi za ravnanje z odpadno embalažo, ki deluje v skladu z načeli, določenimi v Direktivi Evropskega parlamenta in sveta 94/62/ ES in njej ustrezni zakonodaji« (Slopak 2010).
Smetnjak Simbol smetnjaka opozarja, da je embalažo potrebno odvreči na primerno mesto. Z vzpostavitvijo sistema za ravnanje z odpadno embalažo je primerno mesto zbiralnica.
Simbol s krožnico Znak se uporablja za embalažo, ki je delno ali v celoti izdelana iz recikliranega materiala.
Trikotnik Trikotnik je mednarodni simbol, ki pomeni, da izdelek lahko recikliramo. Praviloma je sredi trikotnika napisana številka, spodaj pa je kratica, ki označuje vrsto materiala.
Vir: Snaga b. l.; Slopak 2010.
21
Cilji direktive se spreminjajo vsakih pet let in so praviloma vedno višji. Pomembnejši okoljski cilji na področju odpadkov do leta 2020 so (Peterlin 2012):
– Povečati pripravo za ponovno uporabo ter recikliranje odpadnega papirja, kovin, plastike in stekla iz gospodinjstev in drugih virov, kjer nastajajo tem odpadkom podobni odpadki, na najmanj 50 % skupne teže.
– Postopno zmanjšati delež odloženih biološko razgradljivih snovi v komunalnih odpadkih na 35 % glede na izhodiščno leto 1995.
– Zagotoviti 25 % delež energije iz obnovljivih virov v skupni porabi energije.
Preden se plastika odda na reciklažo, se presortira na posamezne vrste, glede na oznake, ki jih lahko vidimo v preglednici 5. Zaradi težav in stroškov zbiranja, čiščenja in predelave pastike je ekonomsko opravičljiva le reciklaža plastike z oznakami PET, PE HD in PVC. Najbolj pogosto reciklirana plastika nosi oznako 1 (PET), iz katere so izdelane plastenke za različne pijače, ker tej plastiki običajno ne dodajajo barvil (Več kot odpadki b. l).
Preglednica 5: Vrste plastike
Znak Okrajšava Ime polimera Uporaba
PET Polietilenteraftalat Za proizvodnjo poliestrskih vlaken, plastenk za
brezalkoholne pijače.
PE HD Polietilen visoke gostote Za proizvodnjo različne embalaže, nakupovalnih vrečk, košar, cevi, pastičnih igral in vrtnega pohištva.
PVC Polivinil klorid Za cevi, ograje in neživilske embalaže.
PE LD Polietilen nizke gostote Za plastične vrečke, embalažo, laboratorijsko opremo različnih oblik, cevi.
PP Polipropilen Za avtomobilske dele in
industrijska vlakna, pokrovčke.
PS Polistiren Za pisarniški material, pladnje,
igrače, škatle za DVD-je in CD- je, stiropora.
Ostala plastika kot je akril, polikarbonat, najlon, steklena volna Vir: Več kot odpadki b. l.
22
3.5 Trendi trajnostne embalaže za prehrambne izdelke
Gornjak (2013, 11) pravi, da »je potrebno izpolniti več kriterijev in zagotoviti minimizacijo vplivov na okolje in stroške v celotnem življenjskem ciklu embalaže. Ta se začne s pridobivanjem osnovnih surovin, proizvodnjo embalažnih materialov in embaliranega blaga ter nadaljuje s pakiranjem, distribucijo, veleprodajo, maloprodajo, uporabo (hramba izdelka pri potrošniku) in ravnanjem z odpadki.« Trend, ki ga opažajo v zadnjih letih, je zmanjševanje mase embalaže za isti namen uporabe (na enoto pakiranega izdelka), narekovan s strani stroškov in tehnološkega razvoja. Dematerializacija prispeva k racionalni rabi virov in njihovemu prihranku, toda zmanjšuje zmožnost reciklaže materialov na nič. Z vidika trajnosti je težko na pamet ugotoviti, kateri trend je pomembnejši, nam pa pri tem pomaga izračun z metodologijo analize življenjskega cikla. Še vedno pa je bolje, da je izdelek nekoliko bolj zavarovan kot tvegati izgubo pakirane vsebine (Gornjak 2013, 11).
V živilski industriji je pomembno zmanjšati količino odpadne hrane, ki znaša letno 90 milijonov ton. Z namenom zmanjšanja teh izgub se je pojavila aktivna in inteligentna embalaža (ang.
»active and inteligent packaging«). Inteligentni sistemi pakiranja, vgrajeni v embalažni material ali natisnjeni na embalažo, nudijo izboljšane možnosti za spremljanje kakovosti izdelkov, sledenje kritičnim točkam in podrobnejše informacije v celotni dobavni verigi. Pokazatelji sprememb pogojev so vgrajeni TTI indikatorje (ang. »time-temperature indicators« - časovno temperaturni indikatorji), ki so zasnovani tako, da zagotavljajo informacije o pogojih shranjevanja živila, kot so vsebnost temperature, časa, kisika ali ogljikovega dioksida in s tem posredne informacije o kakovosti hrane in datumov končne uporabe. Namen aktivne embalaže je podaljševanje roka uporabnosti hrane in vzdrževanje ali celo izboljšanje njegove kakovosti.
Medtem ko je namen inteligentne embalaže, da navede in spremlja svežino hrane (Dainelli idr.
2008, 107). Na področju razvoja tako aktivne kot tudi inteligentne embalaže je mogoče opaziti trende naraščanja posebno v ZDA, na Japonskem, Kanadi in v Avstraliji ter nekoliko manj v Evropi zaradi bolj stroge zakonodaje (Gornjak 2013, 11).
Slika 1: Aktivna embalaža za sveže narezano hrano Vir: Paper Pak Industries 2018.
