PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Posebne razvojne in učne težave
Vita Tanko
EVALVACIJA PRILAGOJENEGA PROGRAMA MALI SONČEK ZA PREDŠOLSKE OTROKE Z GIBALNO OVIRANOSTJO
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Posebne razvojne in učne težave
Vita Tanko
EVALVACIJA PRILAGOJENEGA PROGRAMA MALI SONČEK ZA PREDŠOLSKE OTROKE Z GIBALNO OVIRANOSTJO
EVALUATION OF THE ADAPTED SPORTS PROGRAMME MALI SONČEK FOR PRESCHOOL CHILDREN WITH PHYSICAL DISABILITIES
Magistrsko delo
Mentorica: dr. Tjaša Filipčič, izr. prof.
Ljubljana, 2021
Zahvala
Za strokovno usmerjanje, odzivnost in podporo v procesu nastajanja magistrskega dela se iskreno zahvaljujem mentorici dr. Tjaši Filipčič.
Pomembno vlogo pri nastanku dela so imeli otroci, s katerimi sem začela svojo poklicno pot. Hvala za prijetno sodelovanje tudi staršem.
Zahvala gre vsem bližnjim, ki so me podpirali na poti do cilja.
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana Vita Tanko izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Evalvacija prilagojenega programa Mali sonček za predšolske otroke z gibalno oviranostjo pod mentorstvom dr. Tjaše Filipčič moje avtorsko delo. Uporabljena literatura in viri so navedeni korektno, avtor je vedno naveden.
Datum: _______________ Podpis: _______________
individualnih razlik in zagovarja aktiven življenjski slog za vse. V prilagojenem programu za predšolske otroke, kamor so lahko vključeni otroci z gibalno oviranostjo, je gibanje eno izmed temeljnih področij. Da bi vsem zagotovili aktivno sodelovanje in doživljanje uspehov, je pri načrtovanju in izvedbi gibalno/športnih dejavnosti za otroke z gibalno oviranostjo potrebno upoštevati prilagoditve na različnih ravneh. V ta namen je nastal Priročnik za izvajanje interesnih programov športa otrok, mladine in odraslih s posebnimi potrebami, ki poleg drugih vsebuje prilagoditve športnega/gibalnega programa Mali sonček za različne skupine oseb s posebnimi potrebami, tudi otroke z gibalno oviranostjo. Pestre gibalne naloge otrokom z gibalno oviranostjo individualno prilagajamo glede na njihove gibalne sposobnosti, obliko gibalne oviranosti in predhodne gibalne izkušnje, pri tem moramo upoštevati zakonitosti prilagojene športne vadbe, znati motivirati otroka, zaznati utrujenost, dobro opazovati ter vadbo smiselno nadgrajevati.
Z raziskavo smo želeli v praksi preizkusiti gibalne naloge programa Mali sonček s predšolskimi otroki z gibalno oviranostjo in ugotoviti, kakšne prilagoditve potrebujejo, v kolikšni meri prilagoditve iz priročnika zadostujejo pri izvedbi gibalno/športnih dejavnosti z izbranimi otroki ter usmeriti k predlogom za nadgradnjo. Znotraj kvalitativnega raziskovalnega pristopa je bila uporabljena multipla študija primera. V študijo primera so bili vključeni trije predšolski otroci z gibalno oviranostjo, ki obiskujejo prilagojeni program za predšolske otroke.
Ugotovitve so pokazale, da izbrani otroci pri izvajanju gibalno/športnih dejavnosti pri vsaki gibalni nalogi iz programa Mali sonček potrebujejo prilagoditve, s pomočjo katerih naloge izvajajo z različno stopnjo samostojnosti. Iz izsledkov raziskave lahko zaključimo, da otroci potrebujejo prilagoditve navodil in pravil iger, prilagojene pripomočke in opremo, prilagojeno okolje ter organizacijo gibalno/športnih dejavnosti. Izbrani otroci so največ prilagoditev potrebovali pri Igrah brez meja in Igrah z žogo, deček še pri nalogi Vožnja s poganjalčkom, pri kateri sta deklici potrebovali najmanj prilagoditev. Dečku smo najmanj prilagajali nalogo Naravne oblike gibanja. Nadgradnjo prilagoditev vidimo v širjenju znanja izvajalcev programa, prebiranju dodatnega gradiva s področja prilagojene športne dejavnosti in bolj tesnega sodelovanja z zunanjimi strokovnjaki.
Ključne besede: otroci z gibalno oviranostjo, cerebralna paraliza, razvojni zaostanek, prilagojeni program za predšolske otroke, prilagojena gibalno/športna dejavnost, gibalno/športni program Mali sonček.
ABSTRACT
Adapted physical activity is multidisciplinary area that is based on respecting individual differences. It argues for an active lifestyle for everyone. Adapted programme for preschool children, which also includes children with physical disabilities, represents physical activity as one of its basic areas. To ensure active participation and success, it is necessary to plan and implement physical activities for children with disabilities thoroughly and adapt them on different levels. For this purpose, Priročnik za izvajanje interesenih programov športa otrok, mladine in odraslih s posebnimi potrebami was written, which contains among others adaptations of the Mali sonček sports programme for children with special needs, also children with physical disabilities. Varied physical activities are individually adjusted to children with physical disabilities considering their physical abilities, type of physical disability and previous physical experiences. In the process, the laws of adapted physical activity must be taken into account. We have to know, how to motivate children, notice when they are tired, observe well and upgrade exercise reasonably.
In doing this research, we wanted to apply the theory to practice and test physical exercises of the Mali sonček sports programme with preschool children with physical disabilities. We wanted to find out what kind of modifications do they need and to what extent modifications from the manual suffice in implementation of physical activities with children who were being chosen for this reserach. We also wanted to guide them to upgrade their proposals. Multiple case study was carried out inside qualitative research. The case study included three preschool children with physical disabilities who attend adapted programme for preschool children.
The findings show that children need modifications when implementing physical activities in each exercise from the Mali sonček programme. Modifications enable children to implement activities at different levels of independence. From the results of the research we came to the conclusion that children need modifications of instructions, rules of the games, adapted accessories and equipment, adapted environment and planning of the physical activities.
Children needed the most modifications by games like Igre brez meja and Igre z žogo, a boy also with the exercise Vožnja s poganjalčkom which cause girls least problems. The exercise Naravne oblike gibanja was adapted for the boy at least. We see the upgrade of modifications in expansion of knowledge among perfomers of the programme, in reading extra materials in the field of adapted physical activity and in close cooperation of experts.
Key words: children with physical disabilities, cerebral palsy, developmental delay, adapted program for preschool children, adapted physical activity, the Mali sonček sports programme.
2 TEORETIČNI DEL ...2
2.1 Otroci z gibalno oviranostjo ...2
2.1.1 Stopnje gibalne oviranosti ...2
2.1.2 Cerebralna paraliza ...3
2.1.3 Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok z gibalno oviranostjo ...7
2.2 Gibanje v prilagojenem programu za predšolske otroke...8
2.3 Načrtovanje gibalno/športnih dejavnosti za otroke s posebnimi potrebami ...9
2.4 Prilagojena gibalno/športna dejavnost ... 11
2.4.1 Vključevanje oseb s posebnimi potrebami v prilagojeno gibalno/športno dejavnost ... 11
2.4.2 Prilagoditve gibalno/športnih dejavnosti za otroke z gibalno oviranostjo ... 12
2.4.3 Kompetence izvajalcev prilagojenih gibalno/športnih dejavnosti ... 14
2.5 Gibalno/športni program Mali sonček s prilagoditvami za otroke z gibalno oviranostjo 16 2.6 Gibalni razvoj v predšolskem obdobju ... 20
2.6.1 Zgodnji opozorilni znaki ... 20
2.6.2 Gibalne sposobnosti ... 21
2.6.3 Gibalne sposobnosti pri otrocih z razvojnim zaostankom ... 22
2.6.4 Gibalne spretnosti ... 22
2.7 Pomen gibanja ... 26
2.7.1 Koristi gibanja za človeka ... 26
2.7.2 Pomen staršev in okolja pri spodbujanju otrok za gibalno/športno aktivnost .... 26
2.7.3 Pomen gibanja za otroke z gibalno oviranostjo ... 27
3 EMPIRIČNI DEL... 28
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 28
3.2 Cilji raziskovanja in raziskovalna vprašanja ... 29
3.3 Metode dela in raziskovalni pristop ... 30
3.3.1 Opis vzorca ... 30
3.3.2 Opis merskega pripomočka ... 31
3.3.3 Opis postopka zbiranja podatkov ... 32
3.3.4 Opis obdelave podatkov ... 32
3.4 Analiza rezultatov z interpretacijo ... 33
3.4.1 Stopnja samostojnosti in prilagoditve, ki jih potrebujejo izbrani otroci za izvedbo gibalnih nalog programa Mali sonček ... 33
3.4.4 Gibalna naloga, ki zahteva najmanj prilagoditev za izbrane otroke ... 51
3.4.5 Nadgradnja prilagoditev programa Mali sonček ... 52
4 SKLEP ... 54
5 LITERATURA ... 56
Preglednica 1: Stopnja samostojnosti pri nalogi Modri planinec... 33
Preglednica 2: Prilagoditve pri nalogi Modri planinec ... 35
Preglednica 3: Stopnja samostojnosti pri nalogi Igre brez meja ... 36
Preglednica 4: Prilagoditve pri nalogi Igre brez meja ... 37
Preglednica 5: Stopnja samostojnosti pri nalogi NOG na prostem ... 38
Preglednica 6: Prilagoditve pri nalogi NOG na prostem ... 39
Preglednica 7: Stopnja samostojnosti pri nalogi Igre na prostem pozimi ... 39
Preglednica 8: Prilagoditve pri nalogi Igre na prostem pozimi ... 40
Preglednica 9: Stopnja samostojnosti pri nalogi Vožnja s poganjalčkom ... 41
Preglednica 10: Prilagoditve pri nalogi Vožnja s poganjalčkom ... 42
Preglednica 11: Stopnja samostojnosti pri nalogi Igre z žogo ... 42
Preglednica 12: Prilagoditve pri nalogi Igre z žogo ... 43
Preglednica 13: Stopnja samostojnosti pri nalogi Ustvarjanje z gibom in ritmom ... 45
Preglednica 14: Prilagoditve pri nalogi Ustvarjanje z gibom in ritmom ... 46
Preglednica 15: Stopnja samostojnosti pri nalogi NOG ... 46
Preglednica 16: Prilagoditve pri nalogi NOG ... 47
1
1 UVOD
Otroci z gibalno oviranostjo (v nadaljevanju GO) se od rojstva srečujejo s pomanjkanjem ustreznih gibalnih vzorcev, kar vpliva na njihovo učenje, igro, vsakodnevne aktivnosti, posledično imajo šibkejše zavedanje o sebi in prostoru. Zato je že v predšolskem obdobju ključnega pomena načrtovati ustrezno prilagojene gibalno/športne dejavnosti, preko katerih bo otrok z GO pridobil čim več čutno-gibalnih izkušenj. Po besedah Vuteja (1999) so osebe s posebnimi potrebami (v nadaljevanju PP) uspešno vključene v gibalno/športne dejavnosti, ko so njihove zmožnosti usklajene s cilji dejavnosti. Otroci z GO so heterogena skupina, zato je težko načrtovati jasne prilagoditve, ki bi ustrezale vsem. Tudi otroci s cerebralno paralizo (v nadaljevanju CP), ki je eden najpogostejših vzrokov GO in se kaže kot skupina težav gibanja in drže (Bregant in Jones, 2020), so si po sposobnostih zelo različni, kar pomeni, da moramo biti pri načrtovanju prilagojenih gibalno/športnih dejavnosti dobro seznanjeni z značilnostmi gibanja posameznih otrok in morebitnimi pridruženimi primanjkljaji.
V teoretičnem delu smo opredelili otroke z GO, predstavili definicijo, oblike in značilnosti gibanja otrok s CP ter navedli motnjo v duševnem razvoju (v nadaljevanju MDR) kot pogost pridružen primanjkljaj. Navedli smo programa, v katera se vključujejo predšolski otroci z GO.
Predstavili smo področje gibanja v prilagojenem programu za predšolske otroke in se kasneje osredotočili na gibalno/športni program Mali sonček s prilagoditvami za otroke z GO po Priročniku za izvajanje interesnih programov športa otrok, mladine in odraslih s posebnimi potrebami (Filipčič in Štrumbelj, 2016). Nadalje smo se posvetili prilagojeni gibalno/športni dejavnosti, načinom vključevanja oseb s PP, načrtovanju in oblikam prilagoditev gibalno/športnih dejavnosti. Za potrebe natančnega načrtovanja prilagojenih gibalno/športnih dejavnosti smo raziskali gibalni razvoj predšolskih otrok, gibalne sposobnosti in spretnosti ter osvetlili posebnosti, ki se tičejo otrok z GO in/ali razvojnim zaostankom. Teoretični del smo zaključili s poglavjem o pomenu gibanja.
V empiričnem delu smo raziskovali kompleksnost prilagajanja gibalno/športnih dejavnosti za predšolske otroke z GO. Opredelili smo raziskovalni problem in cilj raziskave, navedli raziskovalna vprašanja, metode dela, raziskovalni pristop ter predstavili analizo rezultatov z interpretacijo in sklep. V raziskavo smo vključili tri predšolske otroke s težjo obliko GO, cerebralno paralizo, ki so zaradi celostnega razvojnega zaostanka vključeni v prilagojeni program za predšolske otroke. Opis globalnega funkcioniranja izbranih otrok s poudarkom na področju gibanja smo vključili v opis vzorca. Z raziskavo smo preko praktične izvedbe prilagojenega programa Mali sonček želeli izvedeti, s kolikšno stopnjo samostojnosti in s kakšnimi prilagoditvami izbrani otroci opravljajo gibalne naloge ter usmeriti k dodatnim prilagoditvam programa. Rezultate smo kvalitativno obdelali in jih povezali z utemeljitvami iz literature. Preko multiple študije primera smo dobili lastno izkušnjo načrtovanja prilagojenih gibalno/športnih dejavnosti, ki bo v obliki tega magistrskega dela lahko iztočnica za nadaljnje raziskave na področju prilagojene gibalno/športne dejavnosti za predšolske otroke z GO.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 Otroci z gibalno oviranostjo
Otroci z GO so ena izmed devetih skupin otrok s PP (Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami, 2015). GO je širok pojem in se pri posameznikih razlikuje v obliki, stopnji in vzroku nastanka.
Skupina oseb z GO je zelo heterogena, od tistih, pri katerih je oviranost komaj opazna in potrebujejo minimalno podporo do tistih, ki pri gibanju potrebujejo različne pripomočke in pomoč drugih oseb (Bregant in Jones, 2020). Otroci z GO imajo lahko pridružene primanjkljaje, kot so MDR, epilepsija, težave s senzoričnimi zaznavami, primanjkljaji na področju vida in/ali sluha, govorno-jezikovni primanjkljaji, vedenjske težave ali motnje, motnje pozornosti in hiperaktivnosti (Žgur idr., 2014). Prav tako so različni vzroki za pojav GO. Naštevamo nekaj najbolj pogostih: cerebralna paraliza, mišična in živčno-mišična obolenja, multipla skleroza, stanja po poškodbi glave, stanja po poškodbi hrbtenice, kronične bolezni (Bregant in Jones, 2020).
2.1.1 Stopnje gibalne oviranosti
V Sloveniji so otroci z GO oziroma otroci z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja opredeljeni kot otroci s prirojenimi ali pridobljenimi okvarami gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živčevja. Razlikujemo lažjo, zmerno, težjo in težko obliko GO glede na to, v kolikšni meri lahko otrok pri gibanju, dnevnih in šolskih (vrtčevskih) dejavnostih sodeluje ter koliko pomoči in podpore potrebuje (Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami, 2015). V nadaljevanju podajamo opis funkcioniranja otrok glede na stopnjo GO.
Lažja GO
Otrok za gibanje ne potrebuje pripomočkov, samostojno hodi, s težavami se srečuje pri hoji in teku po neravnem terenu, ima slabše ravnotežje, manj koordinirane gibe, zmanjšano spretnost rok, motnje senzorne integracije. Samostojen je pri dnevnih opravilih, šolskem delu, športnih dejavnostih, uporablja prilagojene pripomočke za izvajanje dejavnosti, prilagajamo mu izvedbo dejavnosti in okolje.
Zmerna GO
Otrok samostojno hodi znotraj zaprtih prostorov in na krajše razdalje, lahko uporablja pripomočke za gibanje (čevlji, ortoze, bergle), na daljše razdalje uporablja tricikel ali voziček, težave ima pri hoji po neravnem terenu in po stopnicah. Ima zmerno zmanjšano spretnost rok, zmerne motnje senzorne integracije. Potrebuje občasno fizično pomoč pri dnevnih opravilih, šolskem delu, športnih dejavnostih, uporablja prilagojene pripomočke, prilagajamo izvedbo dejavnosti in okolje, lahko ima motnje kontrole sfinktrov.
3 Težja GO
Hoja ni funkcionalna, otrok lahko stopi na nogi, s pripomočki prehodi krajše razdalje, za gibanje potrebuje voziček ali prilagojeno kolo, potrebuje pomoč druge osebe, ima težko motnjo orientacije, spretnost ene ali obeh rok je zelo zmanjšana, prisotne so težje motnje senzorne integracije. Potrebuje stalno delno pomoč pri dnevnih opravilih, pri šolskem delu in športnih dejavnostih, uporablja prilagojene pripomočke, prilagajamo mu izvedbo in okolje, možna je motnja kontrole sfinktrov in potreba po kateterizaciji.
Težka GO
Zmožnosti gibanja so povsem zmanjšane, otrok je popolnoma funkcionalno odvisen od drugih, samostojno se giblje z vozičkom, ima posebej prilagojene pripomočke za sedenje, funkcionalnih gibov rok je malo, ima hude motnje zaznavanja in senzorne integracije. Odvisen je od stalne fizične pomoči pri vseh dnevnih opravilih, šolskem delu in športnih dejavnostih, uporablja prilagojene pripomočke, prilagajamo mu izvedbo dejavnosti in okolje, možna je potreba po prilagoditvah hranjenja po sondi in motnja kontrole sfinktrov, ki zahteva urejanje druge osebe (Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami, 2015; Žgur, idr., 2014).
2.1.2 Cerebralna paraliza
Skupina oseb z GO je zelo raznolika, oblike oviranosti lahko ločimo glede na vzroke nastanka.
V nadaljevanju podrobneje predstavljamo enega najpogostejših vzrokov za GO, to je cerebralna paraliza (CP).
Definicija cerebralne paralize
CP je nevrološka razvojna motnja, ki se kaže kot skupina težav gibanja in drže ter vpliva na mišični tonus, reflekse, koordinacijo in položaj telesa (Bregant in Jones, 2020). Prevladujejo težave na področju gibanja, ki jih lahko spremljajo zmanjšane spoznavne zmožnosti, kot so motnje pozornosti, učne težave, MDR in zmanjšane zaznavne zmožnosti, kot so težave vida, sluha, propriocepcije, govorno-jezikovne, vedenjske težave, motnje požiranja, pogosta je tudi epilepsija (Bregant in Jones, 2020).
Primarno jo opredeljujemo kot nenapredujočo, vseživljenjsko stanje in ne bolezen, saj okvara osrednjega živčevja celo življenje ostaja enaka (Damjan in Groleger Sršen, 2010), a obstaja možnost, da se zaradi vplivov rasti, zorenja in staranja skozi leta kaže drugače kot v otroštvu (Bregant in Jones, 2020; CerebralPalsySource.com). Zdravljenja v smislu zdravil ali preprečitve vzrokov še ne poznamo, obstajajo poskusi zdravljenja z matičnimi celicami, a so do zdaj neuspešni. CP zato obravnavamo s podpornim načinom zdravljenja, simptomatsko. Za razvijanje ohranjenih delov telesa se uporabljajo različne podporne terapije (fizioterapija, delovna terapija, hipoterapija) in obravnave (specialnopedagoška, logopedska) (Bregant in Jones, 2020).
4
Nastanek, pojavnost, vzroki cerebralne paralize
Motnja drže in gibanja nastane zaradi nepravilnosti v razvoju možganov, poškodb dela ali delov možganov ali okvare med nosečnostjo, ob rojstvu ali v zgodnjem obdobju otroka. Pri več kot 70 % otrok se okvara zgodi pred rojstvom, pri slabih 20 % ob porodu ali kmalu za tem, pri ostalih 10 % v prvih dveh letih življenja (Bregant in Jones, 2020). Pojavi se pri približno 2–4 otrocih na 1000 živorojenih in je prisotna neodvisno glede na spol, starost, poreklo staršev in socialno okolje (Stavsky idr., 2017).
Vzroki so večinoma neznani, največkrat so pojasnjeni kot genetska ali kromosomska nepravilnost, lahko tudi kot prednatalno, perinatalano ali postnatalno nastala nevrološka okvara.
CP je tako pogosto povezana z nedonošenostjo ali predčasnim rojstvom, pri tem so najbolj ogroženi najbolj nedonošeni (Bregant in Jones, 2020), z zahtevnimi porodi s pomanjkanjem kisika, možganskimi krvavitvami, padci, zastrupitvami nosečnice, poporodno zlatenico ali infekcijami, kot sta meningitis in encefalitis (Groleger Sršen, b. d.). CP je torej raznovrstna motnja, obdobje, v katerem pride do okvare možganov se glede na posameznika razlikuje, zato je različen tudi čas, ko se pojavijo prvi simptomi in znaki. Iz tega sledi, da ni splošnega pravila, kdaj se postavlja diagnoza, jo je pa navadno mogoče postaviti pred drugim letom starosti (Groleger Sršen, 2014).
Kot že zgoraj omenjeno je primarno mesto okvare v možganih. Gre za okvaro zgornjega motoričnega nevrona, natančneje kortikospinalne proge, ki poteka od možganske skorje do hrbtenjače in naprej do mišic. Pri različnih oblikah so vzroki nastanka in mesta okvare v možganih različni (Bregant in Jones, 2020). Stopnja GO je odvisna od več dejavnikov, zato znotraj skupine oseb s CP prihaja do razlik. Na področju gibanja in življenja so osebe s CP lahko samostojne, delno samostojne ali popolnoma nesamostojne (Burja, 2020). Njihove težave so odvisne od tega, kateri del možganov in v kolikšnem obsegu je okvarjen, od časa nastanka okvare in morebitnih pridruženih težav ali genetskih motenj. Poleg naštetih dejavnikov, ki izvirajo iz otroka, ima vpliv na obseg težav tudi življenjsko okolje, s čimer mislimo na podporo ožje in širše družine, pomoč javnih institucij, vzgojno-izobraževalne ustanove, dostopnost terapij in možnosti vključevanja v širše okolje (Bregant in Jones, 2020).
Oblike cerebralne paralize in sistem razvrščanja
Eden od načinov definiranja oblik CP je opredelitev glede na živčno-mišično prizadetost.
Najpogostejša je spastična oblika CP, za katero je značilna motnja mišičnega tonusa in se pojavlja pri 50–70 % primerih oseb s CP. Mišični tonus je lahko povišan, kar imenujemo hipertonija ali spastičnost in se kaže kot otrdelost mišic, ali znižan, takrat pravimo, da gre za hipotonijo oziroma ohlapnost mišic. Poznamo tudi distonijo ali spremenljiv mišični tonus, ki povzroča nenadne spremembe položaja udov (Bregant in Jones, 2020; Zveza sonček, b. d.).
Atetoidno obliko zaznamo pri 20–30 % oseb s CP. Gre za zmanjšan nadzor gibov, pojav nehotnih gibov, ki lahko zajamejo celo telo, zaznamo jih kot počasno tresenje, večina ljudi z atetozo se giba samostojno (Bregant in Jones, 2020; Zveza sonček, b. d.).
5
Ataksična oblika CP je povezana z delovanjem malih možganov in se kaže kot težave z ravnotežjem. Pojavlja se redko, pri 5–10 % oseb s CP, pogosto je pridružena drugim oblikam.
Prisotne so težave prostorskega zavedanja, hoja je manj stabilna (Bregant in Jones, 2020).
Mešana oblika CP se najpogosteje kaže kot kombinacija med spastično in atetoidno obliko, prisotna je pri osebah z zmerno do težjo GO, značilne so še druge pridružene težave (Zveza sonček, b. d.).
Pri opredelitvah CP je pomembno razlikovanje pojmov pareza in plegija. Ko govorimo o parezi pomeni, da je delovanje mišic vsaj delno ohranjeno, medtem ko gre pri plegiji za popolno okvaro in odsotnost giba v prizadetem delu (Bregant in Jones, 2020).
V nadaljevanju opisujemo oblike CP glede na prizadete dele telesa (topografsko).
Monopareza/monoplegija je oblika CP, pri kateri je prizadeta ena okončina, ta se pojavlja zelo redko. Pri hemiparezi/hemiplegiji sta prizadeti obe okončini na eni strani telesa, pri čemer je za kakovost funkcioniranja oseb ključno, v kolikšni meri je ohranjena zgornja okončina. Prisoten je povišan mišični tonus na eni strani telesa, kar izhaja iz okvare možganov na strani, ki je nasprotna strani okvare telesa (pri desnostranski hemiparezi je mesto okvare v levi možganski polobli, v tem primeru je pogosto okrnjen tudi govor), to obliko zaznamo pri tretjini oseb s CP.
Pri diparezi/diplegiji sta prizadeti obe spodnji okončini. Pri triparezi/triplegiji (izraz je redko v rabi) gre največkrat za kombinacijo diplegije in hemipareze, gre za okvaro spodnjih okončin in ene zgornje, ta oblika je precej redka. Tetrapareza/tetraplegija je oblika CP, pri kateri gre za okvaro vseh štirih okončin in je prisotna pri približno petini oseb s CP (Bregant in Jones, 2020).
Enotna evropska klasifikacija kot sistem razvrščanja otrok s CP glede na grobe gibalne sposobnosti (Gross Motor Function Classification System, v rabi kratica GMFCS) (Palisano idr., 2007) je najbolj uveljavljen sistem, ki služi razvrščanju otrok s CP, starih 2–12 let, glede na zmožnost samostojnega gibanja in uporabo pripomočkov. Znotraj ustrezne starostne skupine otroka uvrstimo na eno od petih stopenj funkcioniranja, ki so označene z rimskimi številkami, pri čemer I. stopnja predstavlja najvišjo stopnjo zmogljivosti, V. stopnja pa najnižjo. Pri tem je potrebno poudariti, da ne gre za test, temveč za sistem razvrščanja, ki omogoča bolj poenoteno spremljanje pogostosti, vzrokov in obravnav otrok s CP. Klasifikacija se v majhni meri osredotoča na kakovost gibanja, na funkcionalnost se opre le, ko je otrok na meji med dvema stopnjama (Groleger Sršen, 2014). Natančne klinične smernice za diagnostiko in spremljanje oseb s CP v rehabilitaciji v članku predstavlja Groleger Sršen (2014), ki ravno uporabo sistema za razvrščanje CP glede na grobe gibalne sposobnosti označuje kot primer dobre prakse pri nas, še širše predstavljajo ocenjevanje otrok s CP tudi avtorji Groleger Sršen idr. (2016).
Značilnosti gibanja otrok s cerebralno paralizo
CP se torej kaže kot skupek nekoordiniranih gibov telesa in neustreznih gibalnih vzorcev, ki temeljijo na motnji mišičnega tonusa. Neustrezni gibalni vzorci peljejo do otežene izvedbe vsakdanjih funkcionalnih aktivnosti, pri čemer je pogosto prisotna telesna asimetrija, kar vodi v razvoj deformacij in patoloških vzorcev gibanja (Burja, 2020).
Otroci s CP imajo težave z vzravnavo, ravnotežjem in izvedbo selektivnih gibov. Primanjkljaji se kažejo na senzoričnem in proprioceptivnem področju, še posebej pri zaznavanju telesne
6
sheme. Osnova za gibanje in vsako hoteno, tudi gibalno/športno, dejavnost je dobra drža. Zato je potrebno otrokom zagotavljati ustrezno, simetrično držo s postavljanjem v pravilne položaje, s čimer krepimo tudi gibljivost sklepov. Položaje aktivno spreminjamo, otroke spodbujamo h gibanju in rabi ustreznih gibalnih vzorcev. Nekateri v ta namen potrebujejo medicinske pripomočke (npr. stojke, različne ortoze). Ortoze so največkrat v funkciji zagotavljanja nadzora nad položajem stopala in gležnja, uporabljajo se tudi za nadzor kolčnih sklepov in izteg noge v kolenih (Damjan in Groleger Sršen, 2010). Za tiste, ki hodijo ali stojijo ob opori, je pomembna primerna obutev, ki jim zagotavlja stabilnost. Otroci, ki ne hodijo, lahko uporabljajo električne vozičke ali vozičke na ročni pogon, ki so individualno prilagojeni. Otroci s težko obliko CP težko samostojno upravljajo voziček, zato potrebujejo pomoč druge osebe (Burja, 2020).
Za nekatere otroke s CP je velik napor že zadrževanje pokončnega položaja, kar je potrebno imeti v mislih in jim omogočiti počitek. Veliko informacij in znanja s tega področja ima otrokov fizioterapevt, zato je pomembno pridobivanje in izmenjava informacij o gibalnih zmožnostih ter ustrezni podpori pri izvajanju gibalno/športnih dejavnosti (prav tam).
CP povzroči, da se zaradi nevroloških in drugih okvar gibalni vzorci med seboj ne prepletajo in razvojno ne dopolnjujejo (Žgur, 2007). Žgur (2010) ugotavlja, da se otroci s hemiplegijo razlikujejo v zavzemanju motoričnega prostora od otrok z drugimi oblikami CP. Otroci s hemiplegijo so dosegli boljše rezultate na motoričnih testih, kjer so v ospredju osnovni motorični vidiki, ki omogočajo vzravnavo v pokončni položaj. Prisotnost nevromotoričnih primanjkljajev pri hemiplegiji je drugačna kot pri diplegiji, kar ima za posledico različno, predvsem bolj ohranjeno gibanje. Ustrezna osredotočenost na močnejšo stran telesa skrbi za dinamiko gibanja, ki omogoča integracijo zahtevnejših motoričnih struktur. Hipoteza, da obstaja statistično pomembna povezava med tipom CP (hemiplegija, diplegija, druge oblike) in razvojem otrokovih gibalnih sposobnosti, je bila v raziskavi potrjena, saj rezultati kažejo, da se otroci s hemiplegijo pomembno razlikujejo v gibalnih sposobnostih od otrok z drugimi oblikami CP. Otroci s hemiplegijo so torej motorično bolj ohranjeni, gibalno bolj spretni, praviloma prej shodijo in imajo manj kompenzatornih vzorcev. Njihovo gibanje je bolj stabilno, dinamično in funkcionalno ter se v zrelosti motoričnih struktur pomembno razlikuje od otrok z drugimi oblikami CP.
7
2.1.3 Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok z gibalno oviranostjo
Otroci z GO se vključujejo v različne programe vzgoje in izobraževanja, kar je odvisno predvsem od posameznikovih intelektualnih sposobnosti in prilagoditvenih spretnosti.
Predšolski otroci z GO se vključujejo v naslednje programe vzgoje in izobraževanja:
- program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, - prilagojen program za predšolske otroke.
Kadar je pri otroku prisotna le GO, brez intelektualnih primanjkljajev, se prilagoditve v vrtcu nanašajo predvsem na fizično okolje (dostop do vrtca, prilagoditev toaletnih prostorov, pripomočki za hranjenje, sedenje, likovno ustvarjanje in gibalno/športne dejavnosti). S težavnostjo stopnje GO se povečuje tudi stopnja pomoči in podpore, ki jo otrok potrebuje.
Naloga strokovnih delavcev je, da redno spremljajo funkcioniranje otroka, kakšne so njegove potrebe, kakšne prilagoditve potrebuje, da bo kar se da uspešno napredoval. Če je pri otroku poleg GO prisotna še zmerna, težja ali težka MDR, se otroka vključi v prilagojeni program za predšolske otroke (Opara, 2005).
Pri otrocih z MDR je prisotno pomembno znižano splošno intelektualno funkcioniranje, kar pomeni znižane sposobnosti učenja, sklepanja in reševanja problemskih okoliščin ter znižane sposobnosti abstraktnega mišljenja in presojanja. Ob tem ugotavljamo pomembne primanjkljaje prilagoditvenih spretnosti, ki se kažejo na področju govora in komunikacije, socialnih spretnosti, samostojnosti in skrbi zase, učnih in delovnih zmožnosti, funkcionalnih učnih sposobnosti in skrbi za lastno varnost (Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami, 2015). Pri opisih MDR se vedno bolj opušča opisovanje po stopnjah (lažja, zmerna, težja, težka), namesto tega se uveljavlja opisovanje področij, na katerih oseba potrebuje podporo, ki je lahko občasna, omejena, razširjena ali stalna (Carr in O'Reilly, 2007a, v Kodrič, 2010). Predlagano je, da se vsaj do dopolnjenega 2. leta, ali do 5. leta, rabo izraza MDR nadomesti z izrazom razvojni zaostanek (Kodrič, 2010).
V kolikor je otrok z GO usmerjen v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, se mu zagotovi spremljevalec. V prilagojenem programu za predšolske otroke otrok z GO spremljevalca navadno nima (Kesič Dimic, 2010).
8
2.2 Gibanje v prilagojenem programu za predšolske otroke
V tem poglavju opisujemo kurikularno področje gibanja pri otrocih z GO, ki so zaradi stopnje primanjkljajev vključeni v prilagojeni program za predšolske otroke.
V prilagojeni program za predšolske otroke so vključeni otroci, ki imajo zmerne, težje in težke MDR in otroci, ki imajo poleg naštetih še druge pridružene primanjkljaje. Program je namenjen tudi gluhim in naglušnim, slepim in slabovidnim, otrokom z GO in otrokom z govorno- jezikovnimi motnjami, ki imajo najtežje oblike primanjkljajev in za premagovanje teh potrebujejo prilagojeni program (Kurikulum za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke, 2006).
Gibanje je eno izmed šestih temeljnih področij dejavnosti v Kurikulumu za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke. Ker gre za prilagojeni program, se dejavnosti in cilji iz Kurikuluma za predšolske otroke prilagajajo otrokovim individualnim značilnostim in potrebam ter dopolnjujejo s specialno pedagoškimi cilji iz individualiziranega programa otroka tako, da skupek vsega ustvarja optimalne spodbude za največji razvoj otroka (Kurikulum za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke, 2006).
Prilagojeni kurikulum na področju gibanja za otroke z GO izpostavlja naslednje cilje, ki so pomembni za otrokov ustrezen gibalni razvoj:
pridobivanje in ohranjanje kakovostnih gibalnih vzorcev,
vzpostavljanje dobre kontrole trupa,
preprečevanje patoloških gibalnih vzorcev,
pridobivanje čim večjega števila čutno-gibalnih izkušenj,
urjenje vizualno-motorične koordinacije,
urjenje koordinacije oko-roka (Kurikulum za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke, 2006).
V sklopu specialno-didaktičnih priporočil za otroke z GO je zapisano, da je potrebno v vrtcu zagotavljati različne oblike gibalno/športnih dejavnosti, ki so nujno potrebne za otrokov razvoj, naštevajo plavanje, hipoterapijo, tudi prilagojene zimske športe, kot sta prilagojeno smučanje in sankanje. Gibanje sega tudi na področje umetnosti, in sicer znotraj področja glasbe in plesa se spodbuja dejavnosti, ki povezujejo ustvarjanje z gibom in ritmom. Otrokom z GO je potrebno prilagajati prostor glede na individualne gibalne potrebe, sicer pa za vse velja naj bo igralnica velik in pregleden prostor, ki omogoča tudi izvedbo prilagojenih gibalno/športnih dejavnosti (Kurikulum za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke, 2006).
9
2.3 Načrtovanje gibalno/športnih dejavnosti za otroke s posebnimi potrebami
Pri otrocih z razvojnim zaostankom obstaja možnost, da gibalni razvoj ne poteka linearno.
Otroci z GO se že od rojstva srečujejo s pomanjkanjem ustreznih gibalnih vzorcev, kar vpliva na njihovo učenje, igro, vsakodnevne aktivnosti, poleg tega imajo šibkejše zavedanje o sebi in lahko kasnijo v socialnem razvoju. Zaradi vsega naštetega je ključnega pomena že v predšolskem obdobju načrtovati gibalno/športne dejavnosti, preko katerih bo otrok z zaostankom v razvoju pridobil čim več čutno-gibalnih izkušenj (Gallahue in Cleland Donnelly, 2003).
Gibalno/športne dejavnosti načrtujemo glede na sposobnosti in PP otrok, s katerimi delamo.
Pred izbiro dejavnosti in pripravo prilagoditev je potrebno poiskati odgovore na naslednja vprašanja: kakšne vrste primanjkljaj je prisoten, katere sekundarne značilnosti otroka lahko vplivajo na vadbo (npr. učinki zdravil, mišični krči, krhke kosti, epilepsija, MDR, ...), ali je GO napredujoča ali nenapredujoča, vedeti moramo, kateri del telesa je šibkejši in se vprašati, ali obstaja možnost, da bi z določenim načinom vadbe nehote spodbudili patološke gibalne vzorce (Vidovič idr., 2003). Otrok s CP z nepravilnim gibanjem spodbuja vzorce spastičnosti, kar vodi v razvoj kompenzacijskih mehanizmov, slednje pa do asimetrij telesa in poglabljanje patologije (Krušec, 2011). Dobro se je pozanimati o otrokovih interesih, saj z izbiro otroku ljubih vsebin pridobimo njegovo pozornost in povečamo motivacijo za sodelovanje pri dejavnostih (Lamovec in Burja, 2020).
Pri načrtovanju gibalno/športnih dejavnosti za otroke z GO lahko naletimo na različne ovire, ki so bodisi objektivne in na njih težje vplivamo bodisi bolj subjektivne narave in so posledica naših predstav, predsodkov, neznanja. Zmotno je mišljenje, da je delo pri načrtovanju gibalno/športnih dejavnosti za otroke s težjimi oblikami GO lažje ali manj zahtevno. K večjemu velja obratno, saj manjša kot je mobilnost otroka, več pozornosti moramo nameniti pripravi gibalno/športnih dejavnosti zanj (Moderc, 2010).
Zavedati se moramo, da otrok z GO (in razvojnim zaostankom) za usvojitev določene gibalne naloge potrebuje več časa in veliko ponovitev v različnih situacijah (Vidovič idr., 2003). Zato moramo biti potrpežljivi in jim omogočiti dovolj časa, spodbud in priložnosti (Vute, 1999).
V začetku je ključno, da z otrokom vzpostavimo odnos, si pridobimo njegovo zaupanje in naklonjenost ter ustvarimo prijetno, sproščeno vzdušje. Učenje gibanja se začne z demonstracijo, s tem pridobimo otrokovo pozornost, hkrati otrok dobi vizualno-motorično predstavo o tem, kaj se bo počelo, ne pa še, kako bo gibanje izvedel (Vidovič idr., 2003).
Konkretno učenje se začne takrat, ko otrok preide iz opazovanja v telesno aktivno vlogo, torej ko se začne gibati, aktivno vključevati in s tem pridobivati različne gibalne izkušnje. Usvajanje gibalnih znanj pri otrocih z GO je dolgotrajen in zahteven proces, ki zahteva aktivno sodelovanje otroka (Vute, 1999). Na tej točki lahko metodo demonstracije že nadomesti besedno usmerjanje, v kolikor otrok še potrebuje več pomoči pa fizično vodenje. Sledi veliko število ponovitev, preko katerih otrokovo gibanje postaja vedno bolj povezano, natančno in koordinirano. Nekateri otroci z zmerno, težjo, težko MDR težje dosežejo nivo utrditve gibalnih
10
nalog, zanje je pomembno, da do najvišje meje razvijejo svoje sposobnosti, jih ohranjajo in tako živijo čim bolj samostojno in kakovostno življenje (Vidovič idr., 2003).
Pri načrtovanju in izvedbi gibalno/športnih dejavnosti mora biti skrb za varnost vedno na prvem mestu, zato je optimalno, da začetno učenje poteka individualno (Block idr., 2007; Lamovec in Burja, 2020). Tveganje, da pride do nesreče, udarca, padca ali kakršnekoli poškodbe, je pri športu vedno prisotno. Še posebej moramo paziti na omenjeno pri otrocih z GO, zato je potrebno vnaprej predvideti nevarnosti, podrobno načrtovati pripravo prostora in pripomočke (Peljhan, 2004). Pomembno je tudi, da vrstnike ozaveščamo, kako poskrbeti za svojo varnost in varnost vrstnikov z GO, skupaj postavimo pravila in razložimo, zakaj bomo sprejeli določene varnostne ukrepe (preprečimo zaletavanje, spotikanje, padce, ...) (Block idr., 2007), spodbujamo k strpnosti, sprejemanju različnosti in medsebojni pomoči (Lamovec in Burja, 2020). Natančno opazovanje tekom izvajanja gibalno/športnih aktivnosti je pomembno tudi z vidika prepoznavanja utrujenosti otroka z GO. Paziti moramo, da ne prihaja do prevelikih obremenitev in otroke navajati na zaznavanje lastne utrujenosti (Peljhan, 2004).
Kot navaja Murata (2003) je idealno, da je vsak gibalni program zastavljen v sodelovanju s strokovnjakom za prilagojene gibalno/športne dejavnosti, fizioterapevtom ali delovnim terapevtom. S povezovanjem znanj, multidisciplinarnim pristopom bo gibalni program za otroka z razvojnim zaostankom ustrezno načrtovan, imel podprta vsa področja razvoja in bil v največji meri prilagojen otrokovim zmožnostim (Murata, 2003). Timsko delo s fizioterapevtom ali delovnim terapevtom daje strokovnemu delavcu dodatno samozavest in občutek varnosti, pomemben vir informacij pri spoznavanju otrokovih zmožnosti so lahko tudi starši (Vute, 1999).
11
2.4 Prilagojena gibalno/športna dejavnost
Prilagojena gibalno/športna dejavnost je multidisciplinarno področje, ki temelji na sprejemanju in upoštevanju individualnih razlik med posamezniki ter zagovarja aktiven življenjski slog ne glede ne ovire (IFAPA, b. d.). Osnovna pogoja, na katerima temelji ta multidisciplinarna dejavnost, sta individualizacija in diferenciacija (Lamovec in Burja, 2020).
Danes se posebej poudarja skrb za človekovo duševno in telesno zdravje, fizično pripravljenost in dobro počutje. Na vsem naštetem lahko gradimo z redno športno aktivnostjo. Da bi v gibalno/športne dejavnosti vključili in za gibanje spodbudili tudi osebe z GO, jim moramo dejavnosti v določeni meri prilagajati. Kako, kdaj, koliko in na kakšen način? To je vprašanje, s katerim se srečujejo mnogi strokovni delavci in odgovor nanj ni enostaven. Navodila za prilagojeno izvajanje gibalno/športnih dejavnosti je težko globalno zapisati in s tem zajeti raznovrstno skupino oseb z GO (Lamovec in Burja, 2020), kar poudarjajo tudi avtorji priročnika s prilagoditvami programa Mali sonček, ki v navodilih izvajalce spodbujajo, da naloge individualno prilagajajo otrokovim zmožnostim (Filipčič in Štrumbelj, 2016).
Prilagojena gibalno/športna dejavnost poleg področja vzgoje in izobraževanja zajema tudi polje medicine, rehabilitacije, fizioterapije, kineziologije ter specialne in rehabilitacijske pedagogike.
Prizadeva si za vključitev ljudi z različnimi ovirami v gibalno/športne dejavnosti in temelji na prepričanju, da so vsi lahko športno aktivni. Vodilno vlogo pri tem imajo izvajalci prilagojene gibalno/športne dejavnosti, katerih ključna vloga je natančno načrtovanje in prilagajanje dejavnosti PP vključenih. Pri osebah s PP gre največkrat za prepletanje različnih težav, kar nakazuje na to, da je tudi pri prilagajanju vadbe potrebno veliko premisleka, sistematičnega načrtovanja in iznajdljivosti (Vute, 1999).
2.4.1 Vključevanje oseb s posebnimi potrebami v prilagojeno gibalno/športno dejavnost
Vključevanje oseb s PP v gibalno/športno dejavnost je odvisno od več dejavnikov, kot so posameznikove gibalne sposobnosti, oblika gibalno/športne dejavnosti, motivacija, podpora domačega okolja, možnosti za prilagojeno gibalno/športno dejavnost v okolici doma (Vute, 1999).
Splošna navodila znotraj poglavja Osebe z gibalno oviranostjo v Priročniku za izvajanje interesnih programov športa otrok, mladine in odraslih s posebnimi potrebami pravijo, da otroka z GO vključujemo v vse predvidene dejavnosti, ki jih prilagodimo (npr. krajša razdalja, manjše število ponovitev) njegovim gibalnim zmožnostim glede na vrsto in stopnjo prisotne GO.
Pozorni smo na izbiro ustreznega prostora, ki naj bo varen, dostopen, dovolj velik, brez motečih dejavnikov. Izogibati se moramo gibalno/športnih dejavnosti, ki bi lahko povzročile kontraindikacije, takrat raje izberemo drugo dejavnost, pri tem se posvetujemo s strokovnim timom in starši. V dogovoru s starši in strokovnjaki izbiramo in uporabljamo individualne medicinske pripomočke (npr. plazilni voziček/rolka, poganjalček, kolo, sanke, žoge, ...).
Priporoča se, da pri težjih nalogah otroku najprej dovolimo samoiniciativnost in mu omogočimo, da nalogo izvaja po svoje, pri tem ga spodbujamo, vodimo, usmerjamo. V kolikor
12
aktivnosti ne zmore, demonstriramo prilagojeno različico ali izberemo drugo nalogo (Filipčič in Štrumbelj, 2016).
Pozorni moramo biti, da otrok s PP ne ščitimo prekomerno, jih ne delamo odvisne od naše pomoči in jim nudimo podporo zgolj tam, kjer jo potrebujejo. Naša pričakovanja naj hkrati ne bodo prenizka. Pri načrtovanju prilagojene gibalno/športne dejavnosti upoštevamo telesne sposobnosti, duševno stanje in, zelo pomembno, predhodne gibalne izkušnje otroka. Ko spremljamo napredek otrok z GO na gibalnem/športnem področju moramo opazovati relativen napredek, izhajati iz otroka, njegovega začetnega stanja in objektivnih zmožnosti (Vute, 1999).
V nadaljevanju predstavljamo petstopenjski model vključevanja oseb s PP v gibalno/športno dejavnost (Winnick in Porretta, 2017).
1. stopnja: popolno vključevanje oseb s PP v redno gibalno/športno dejavnost, brez posebnih prilagoditev;
2. stopnja: redni gibalno/športni dejavnosti so dodane prilagoditve, ki omogočajo prožnost dejavnosti in doseganje ciljev vsem vključenim;
3. stopnja: osebe s PP so vključene v isto vrsto dejavnosti, a jo izvajajo na prilagojen način;
4. stopnja: vsi vključeni izvajajo dejavnosti, prilagojene osebam s PP;
5. stopnja: v prilagojeno gibalno/športno dejavnost so vključene samo osebe s PP (prav tam).
Otrok naj vsekakor ne bo izvzet iz gibalno/športnih dejavnosti, naloga izvajalca je, da naloge prilagodi, jih približa otroku in s tem pripomore, da vzljubi gibanje in šport, kar nam po navadi ostane za vse življenje. V kolikor otrok res ne more aktivno sodelovati pri dejavnosti, ga vključimo drugače, npr. pomaga izvajalcu pri pripravi nalog, podajanju navodil, razdelitvi materiala, vodi zapisnik. Udejstvovanje v gibalno/športne dejavnosti mora biti dostopno vsem, zato si želimo večjo pozornost družbe in povezovanja med strokovnjaki, da bi dosegli šport za vse. Ta celostno vpliva na psihofizično počutje in razvoj otroka, zato naj bo glavno vodilo, da je otrok v največji meri vključen v gibalno/športno dejavnost (Lamovec in Burja, 2020).
2.4.2 Prilagoditve gibalno/športnih dejavnosti za otroke z gibalno oviranostjo
Otroci z GO so raznovrstna skupina, ki se razlikuje tudi glede na stopnjo samostojnosti in podpore, ki jo potrebujejo pri izvedbi gibalno/športnih dejavnosti, zato te prilagajamo individualno.
Prilagajamo vsebino, načine in organizacijo dela (Block idr., 2011). Pri kurikularnih oz.
vsebinskih prilagoditvah ožimo razmik med otrokovimi gibalnimi sposobnostmi in zahtevami vsebine, npr. prilagajamo opremo, pravila iger, velikost, težo, barvo, material pripomočkov.
Prilagoditve v izvedbi dejavnosti se nanašajo na način, kako strokovnjak predstavi dejavnost in navodila otroku, npr. podajanje navodil s pomočjo video modelinga, vizualne podpore, uporaba enostavnih navodil. Celotna organizacija in izbor oblik dela sta odvisni od PP otrok in se nanašata na individualizacijo gibalnih nalog ter ciljev (prav tam; Wilson idr., 2016). Wilson idr.
(2016) predlagajo organizacijo gibalno/športnih dejavnosti na način dela po postajah, kar
13
omogoča tako prilagajanje vsebine kot navodil in lažje sledenje otrokovim zmožnostim. V kolikor organiziramo več postaj, kot je strokovnih delavcev, si zagotovimo dodatno pomoč.
V individualiziran program otroka jasno zapišemo prilagoditve, ki jih otrok potrebuje, pri izvedbi gibalno/športnih dejavnosti nismo prestrogi, znižamo kriterije za natančnost izvedbe.
Otrok bo za vadbo bolj motiviran, če bo doživljal uspehe, bil pohvaljen in videl napredek (Lamovec in Burja, 2020).
V nadaljevanju predstavljamo oblike prilagoditev, ki lahko osebam z GO omogočijo bolj enakovredno sodelovanje pri gibalno/športnih dejavnostih.
Prilagajanje navodil
Navodila gibalno/športnih dejavnosti prilagajamo glede na prisotnost pridruženih primanjkljajev, npr. MDR, primanjkljaji na vidnem, slušnem področju, motnje avtističnega spektra, ... (Vute, 1999).
Uvod v novo gibalno/športno dejavnost mora vsebovati demonstracijo gibalne naloge, tako otrok dobi predstavo, kako zgleda izvedba dane naloge (Vidovič idr., 2003). Navodila so navadno podana verbalno, na kratek in jasen način, pri tem se spustimo na otrokovo višino in sproti preverjamo razumevanje (Vute, 1999), navodila so lahko podprta z natisnjenimi simboli, sličicami, fotografijami dejavnosti, da se otrok lahko spomni na navodilo (Adaptive Physical Education, 2009).
Prilagajanje pravil
Pravila iger za otroke z GO prilagodimo tako, da jim omogočimo enake možnosti za doživljanje uspeha, npr. zmanjšamo razdaljo (v kolikor je pravilo, da otroci na koš mečejo z razdalje 3 m, bo otrok z GO za uspešnost pri nalogi metal s krajše razdalje, npr. 1,5 m). Otroku z GO omogočimo več časa za opravljanje gibalnih nalog, pripravo in prehode med dejavnostmi. Pri pravilih lahko izključimo vse tekme na čas in izpadanja za otroka z GO (Adaptive Physical Education, 2009). Pravila lahko prilagodimo za vse otroke, npr. tek nadomestimo s hojo, prilagodimo začetni položaj vadbe, ples v krogu nadomestimo s plazenjem v krogu, ... Dobro je upoštevati to, da igra kljub prilagoditvam ostane prepoznavna. Ena izmed prilagoditev je ta, da otrok nalogo izvaja po svoje, pri tem ne ocenjujemo tehnike, kljub temu popravljamo izvedbo (Lamovec in Burja, 2020).
Prilagajanje pripomočkov, opreme
Otroci z GO potrebujejo prilagoditve športnih pripomočkov, npr. uporaba lažje/večje/manjše žoge, balona, znižanje višine koša/mreže, večja in bližja tarča, uporaba prilagojenega tricikla, uporaba rolke, ... (Adaptive Physical Education, 2009). Pripomočki, ki prispevajo k lažjemu gibanju so tudi različne vrste medicinskih pripomočkov, kot so vozički, hodulje, ortoze, palice, stezniki, opore. Za številne so ti pripomočki ključni pri vsakdanjem funkcioniranju, velikokrat so tudi sestavni del športne vadbe (Vute, 1999).
V kolikor vrtec nima ustreznega orodja in pripomočkov, se izvajalec prilagojene gibalno/športne dejavnosti posluži improviziranih športnih pripomočkov, pri tem naj bo
14
njegovo vodilo iznajdljivost (Filipčič in Štrumbelj, 2016). Izposojo različnih pripomočkov in opreme na svoji spletni strani nudi CIRIUS Kamnik.
Prilagajanje prostora
Prostor mora biti varen, s prilagojeno opremo, nudi naj držala za hojo ob opori. Igralna površina pri elementarnih igrah mora biti jasno označena s črtami ali drugimi barvnimi oznakami (Adaptive Physical Education, 2009). Prostor naj hkrati ne bo ne prevelik ne premajhen. Preveč prostora lahko odvrne pozornost otrok od opravljanja naloge, premalo prostora pa povzroči konflikt med otroki, ki so postavljeni preblizu drug drugemu (Učni načrt programa Mladi športnik, b. d.).
Pomoč druge osebe/spremljevalca
V kolikor so gibalne zmožnosti otroka zmanjšane do mere, da ne more samostojno opravljati gibalne naloge, vključimo pomoč druge osebe/spremljevalca, ki otroku nudi potrebno mero podpore. Npr. otrok s težko obliko GO lahko sodeluje na tekaški prireditvi tako, da ga spremljevalec potiska na vozičku, otrok bo vključen v gibalno/športno dejavnost tudi, če ne zmore aktivno gibalno sodelovati. Preko tega bo dobil novo čutno-gibalno izkušnjo (občutek hitrosti, veter v laseh, zadihanost ljudi, ki tečejo, spodbujanje gledalcev, uspeh ob prihodu na cilj) in občutek sodelovanja (Peljhan, 2004).
2.4.3 Kompetence izvajalcev prilagojenih gibalno/športnih dejavnosti
Izvajalec prilagojenih gibalno/športnih dejavnosti ima pomembno vlogo, ki zahteva znanje z različnih področij. Filipčič in Senegačnik (2006) sta raziskovali strokovno usposobljenost in občutek kompetentnosti za izvajanje gibalno/športnih dejavnosti za otroke z GO. Primerjali sta študente specialne in rehabilitacijske pedagogike s Pedagoške fakultete v Ljubljani in študente Fakultete za šport. Res, da so rezultati, ki kažejo, da se študenti specialne in rehabilitacijske pedagogike čutijo bolj usposobljeni in kompetentni pri izvajanju športne vzgoje za otroke z GO kot študenti Fakultete za šport, stari 15 let, a glede na odsotnost večjih sprememb v vsebini študijskih programov na področju prilagojene gibalno/športne dejavnosti, tudi danes lahko sklepamo o podobnih zaključkih.
Oseba, ki načrtuje gibalno/športno dejavnost za otroke z GO, mora biti pozorna na več vidikov.
Dobro mora poznati in razumeti osebe s PP, poznati zakonitosti prilagojene gibalno/športne vadbe, izbrati in prilagoditi metode in načine dela otrokovim sposobnostim, znati motivirati otroka, dobro opazovati gibanje, oceniti sposobnosti posameznika in preko vadbe višati zahteve ter jo nadgrajevati. Pri izvajanju prilagojenih gibalno/športnih dejavnosti lahko nastopijo težave zaradi slabšega poznavanja različnih področij, ki jih prilagojena gibalno/športna dejavnost obsega. Bodisi je izvajalec gibalno/športne dejavnosti osredotočen na športno stroko, ne pozna pa toliko področja oseb s PP in strategij dela z njimi bodisi je oseba strokovnjak za področje dela z osebami s PP in nima toliko znanja s področja športa (Vute, 1999). Prav zato se poudarja interdisciplinarnost, timsko delo različnih strokovnjakov, npr. fizioterapevt, kineziolog, delovni terapevt, športni pedagog, vzgojitelj, specialni in rehabilitacijski pedagog. Pomanjkljivosti poznavanja vpletenih področij prinaša manj kakovostno gibalno/športno dejavnost. Rešitve naj
15
bi se iskalo v povezovanju področij in izmenjavi znanj med strokami, v pomoč pri prilagoditvah so lahko strokovnjaki iz URI Soča, fizioterapevti, pediatri (Kesič Dimic, 2010).
Z raziskavo sta Majhen in Pišot (2010) dokazala, da se strokovnjaki iz pedagoške, športne in zdravstvene stroke zavedajo pomena sodelovanja pri načrtovanju gibalno/športnih dejavnosti, a ugotavljata, da tovrstno sodelovanje v našem prostoru še ni toliko prisotno. Avtorja se sklicujeta na izhodišča Strategije vlade RS na področju telesne aktivnosti in pripravljenost strok na sodelovanje ter pri tem apelirata na ustrezne (finančne) spodbude državnih ustanov za podporo interdisciplinarnega pristopa na področju gibalno/športne dejavnosti za osebe s PP.
16
2.5 Gibalno/športni program Mali sonček s prilagoditvami za otroke z gibalno oviranostjo
Gibanje in igra sta otrokovi primarni potrebi (Kurikulum za vrtce 1999), kar pomeni, da je izvajanje dodatnih gibalno/športnih dejavnosti vedno dobrodošlo, zato vrtci po Sloveniji že vrsto let izvajajo gibalno/športni program Mali sonček, ki ga podrobneje s prilagoditvami za otroke z GO predstavljamo v nadaljevanju.
Obogatitev področja gibanja v vrtcu predstavlja program Mali sonček, ki zajema raznovrstne gibalno/športne dejavnosti. Snovalci Malega sončka v ospredje postavljajo vlogo izzivov, ki jih nudijo različne gibalne naloge in stimulativno ter z ustvarjalnostjo prežeto okolje, ki otroke spodbuja k samostojnemu reševanju gibalnih problemov. Gibanje ne sme biti izolirano področje, temveč ga je smiselno povezovati z ostalimi področji dejavnosti. Vse skupaj naj temelji na igri, ki predstavlja otrokov temeljni element motivacije za gibanje (Videmšek idr., 2012).
Program Mali sonček je namenjen otrokom od 2. do 6. leta starosti in se izvaja v štirih stopnjah, ki se vsebinsko dopolnjujejo, zato je zaželeno, da otrok predela celoten program. Stopnje si po vrstnem redu sledijo: Mali sonček – modri, Mali sonček – zeleni, Mali sonček – oranžni in Mali sonček – rumeni (prav tam).
Prve tri stopnje (Mali sonček – modri, zeleni in oranžni) zajemajo 8 gibalnih nalog, zadnja stopnja programa (Mali sonček – rumeni) zajema 11 nalog. Otrok za vsako opravljeno nalogo dobi nalepko, ki jo nalepi na ustrezno mesto v knjižici. Za prejem nagrade (priznanje in športni pripomoček) naj bi otrok opravil vsaj 5 nalog v sklopu vsake od prvih treh stopenj in vsaj 7 nalog na zadnji stopnji programa (prav tam).
V primeru, da vrtec nima športne dvorane in ustreznih športnih pripomočkov, se priporoča raba improviziranih pripomočkov. Pri izvedbi programa se vrtec lahko poveže s športnimi klubi, društvi ali zasebniki, ki imajo večji nabor športnih pripomočkov. Sicer je program zasnovan tako, da spodbuja dejavnosti na prostem, v vseh letnih časih, v različnih vremenskih razmerah (prav tam).
Cilji programa Mali sonček so poleg tistih, ki so opredeljeni v Kurikulumu za vrtce (1999) znotraj področja gibanja, še:
obogatiti gibalno/športne dejavnosti v vrtcu z raznovrstnimi sodobnimi in improviziranimi pripomočki, zlasti na prostem;
spodbuditi otroke in starše k aktivnemu življenjskemu slogu in preživljanju prostega časa ne glede na vremenske razmere in letni čas;
spodbuditi starše k aktivnemu sodelovanju pri izvedbi programa;
spodbuditi navade, želje po športnem udejstvovanju pri otrocih;
spodbujati uspeh vsakega otroka;
spodbuditi športna društva, klube, zveze in druge k sistematičnemu in celostnemu pristopu pri izvedbi gibalno/športnih dejavnosti za predšolske otroke;
učiti spoštovati razlike med vrstniki (Videmšek idr., 2012).
17
V programu Mali sonček so omenjeni manj uspešni otroci in otroci s PP. Avtorji programa navajajo, da je tem otrokom potrebno posvetiti več pozornosti in jim ustrezno prilagoditi gibalne naloge skladno s primanjkljaji na način, da naloge ostanejo vsebinsko podobne predlaganim. Kot pomembno izpostavljajo pridobitev staršev za sodelovanje in pomoč pri izvedbi celotnega programa. Pri tem poudarjajo, da je proces pomembnejši od uspešne izvedbe naloge, zato naj vsi, ki so aktivno vključeni in v gibalno/športne dejavnosti vlagajo trud, dobijo priznanje (prav tam).
Leta 2016 je v okviru projekta Aktivni, zdravi, zadovoljni nastal Priročnik za izvajanje interesnih programov športa otrok, mladine in odraslih s posebnimi potrebami (Filipčič in Štrumbelj, 2016), ki poleg drugih vsebuje prilagoditve programa Mali sonček za različne skupine oseb s PP, tudi otroke z GO. Vodilo priročnika je, da vsi otroci sodelujejo in uspešno opravljajo gibalne naloge. Cilj je, čim bolj samostojna izvedba gibalno/športnih dejavnosti s strani otrok z GO, zato so vsebine prilagojene gibalnim zmožnostim otrok. Otrok lahko aktivnost opravlja samostojno, z delno pomočjo (oseba otroka usmerja fizično ali besedno) ali s popolno pomočjo (oseba pomaga otroku ves čas izvajanja aktivnosti) (prav tam).
Za potrebe empiričnega dela predstavljamo naloge prve stopnje programa Mali sonček – modri v povezavi s prilagoditvami za otroke s težjo in težko obliko GO (III. in IV. kategorija po stopnji GO znotraj prilagojenega programa Mali sonček):
1. Modri planinec
Naloga predvideva 4 izlete, 3 organizira vrtec v različnih letnih časih, enega starši sami. Izlet naj zajema vsaj 2 uri bivanja na prostem (pozimi manj), od tega vsaj 30 minut hoje. Priporočeno je, da so izleti domišljijsko zasnovani in se povezujejo s cilji drugih področij dejavnosti. Pri tem se, če je mogoče, izognemo asfaltnim površinam in urbanim naseljem (Videmšek idr., 2012).
Predlagane prilagoditve za otroke z GO zajemajo prilagoditev izleta otrokovim psihofizičnim zmožnostim v smislu trajanja izleta in same poti. Glede na stopnjo GO in pripomočke, ki jih otrok uporablja za gibanje, izberemo pot, ki jo bo lahko čim bolj samostojno opravil. V primeru, da je otrok zmožen hoje, naj hodi z vmesnimi postanki. Pri večjih razdaljah hojo kombinira s pripomočki (voziček). Poudarek je na samostojnosti in aktivnosti otroka pri izvedbi naloge. V kolikor je otrok na vozičku, ga vozi strokovni delavec oziroma starši. V tem primeru izberemo dostopen kraj, s potjo primerno za vožnjo z vozičkom (Filipčič in Štrumbelj, 2016).
2. Igre brez meja
Naloga zajema športno popoldne s starši in se izvaja na zunanjih površinah vrtca, kjer načrtujemo sklop družabnih gibalnih iger, pri katerih aktivno sodelujejo tudi starši. Gre za preproste elementarne igre, ki jih lahko izvajamo v kateremkoli letnem času (npr.: Lisička, kaj rada ješ?, Kdo se boji črnega moža?, Jakec, kje si?, Tek čez igrišča, Poplava, …) (Videmšek idr., 2012).
Predlog prilagoditev za otroke z GO gre v smeri upoštevanja individualnih posebnosti, vožnje na vozičku, vodenja za roko ali nošenja otroka v naročju. Poudarjeno je, da že vnaprej izberemo igre, kjer vemo, da je otrok z GO lahko bolj samostojen (Filipčič in Štrumbelj, 2016).
18
3. Naravne oblike gibanja na prostem ali dejavnosti na trim stezi
Naloga narekuje organizacijo športnega dopoldneva, ki vključuje naravne oblike gibanja (v nadaljevanju NOG), na igrišču ali drugih zunanjih površinah vrtca, kjer lahko uporabimo naravne ovire, pripomočke in že postavljena igrala. Druga možnost je organizacija dejavnosti na trim stezi, kjer pripravimo delo po postajah, obogateno z zgodbo in slikami (Videmšek idr., 2012). Cilj naloge je, da otroci NOG izvajajo sproščeno in skladno glede na svoje gibalne sposobnosti (Filipčič in Štrumbelj, 2016).
Prilagoditve za otroke z GO narekujejo, da otroku s težjo in težko GO pomagamo tako, da mu nudimo oporo, ga vozimo v vozičku ali vzamemo v naročje (prav tam).
4. Igre na prostem pozimi
V okviru naloge se otroci igrajo na snegu, s snegom, kar vključuje sankanje po manjšem hribu, izdelavo sneženega moža, ustvarjanje s snegom, oblikovanje snežnih kep. V kolikor ni snega se igrajo z nestrukturiranim materialom, kot so pesek, listje, kamenčki (Videmšek idr., 2012).
Znotraj prilagoditev za otroke z GO je zapisano, da otroka na saneh vozi spremljevalec, ki lahko sedi za otrokom in se po manjši strmini spušča skupaj z njim. Za sankanje otrok lahko uporablja prilagojene sani, obroč ali bob. Poudarjeno je pridobivanje prijetnih čutno-gibalnih izkušenj preko različnih dejavnosti na snegu (Filipčič in Štrumbelj, 2016).
5. Vožnja s poganjalčkom
V sklopu naloge je predvideno, da otrok vozi primerno velik, varen poganjalec ob ali po zarisani črti in se zna pravočasno ustaviti (Videmšek idr., 2012).
Prilagoditve za otroke z GO narekujejo, da upoštevamo individualne posebnosti in prilagoditve ter da otroka na vozičku ali prilagojenem poganjalčku vozi spremljevalec, pri tem otrok nakazuje smer gibanja in da znak za ustavljanje (Filipčič in Štrumbelj, 2016).
6. Igre z žogo
V sklopu naloge otroci usvajajo osnovne dejavnosti z žogo, kot so poigravanje z različnimi žogami in baloni, prenašanje, metanje žog, riževih vrečk, lovljenje kotaleče žoge, brcanje, kotaljenje žoge z rokami (Videmšek idr., 2012).
Prilagoditve za otroke z GO narekujejo opravljanje naloge s pomočjo spremljevalca tako, da ta sedi za otrokom in ga vodi. Pri tem lahko otrok žogo lovi in podaja v sedečem položaju ter odbija žogo ali balon z različnimi deli telesa (Filipčič in Štrumbelj, 2016).
7. Ustvarjanje z gibom in ritmom
Naloga od otrok zahteva, da se gibalno izražajo na podlagi ilustracij v slikanici, poznajo vsaj eno bibarijo in eno ljudsko rajalno igro (Videmšek idr., 2012). Bibarije so gibalne igre med otrokom in odraslim, pri katerih gre za izgovarjanje ritmičnega besedila in gibanja na telesu otroka in/ali odraslega. Predstavljajo sredstvo za ustvarjanje toplega, varnega odnosa med odraslim in otrokom (Zidar, 2011). Rajalne igre so preplet besedila, melodije in gibanja, preko
19
katerih otrok razvija gibalne sposobnosti, posluh, občutek za ritem, petje in pridobiva gibalno- prostorske predstave (Koban Dobnik, 2005).
Prilagoditve za otroke z GO predvidevajo pomoč spremljevalca, ki otroka drži v naročju ali ga vozi v vozičku in skupaj udarjata, ploskata po ritmu, otrok naj bo aktiven pri prepevanju, izražanju z lastnimi glaasbili in igranju na inštrumente (Filipčič in Štrumbelj, 2016).
8. Naravne oblike gibanja
Proces urjenja NOG traja celo leto, otroci izvajajo hojo, tek, lazenje, plazenje, plezanje, skoke, valjanje, dvigovanje, nošenje, potiskanje, vlečenje. Naloga se šteje kot opravljena, ko otrok usvoji obliko dela poligon, v sklopu katerega izvede več različnih NOG (Videmšek idr., 2012).
V prilagoditvah za otroke z GO se svetuje pomoč spremljevalca, ki otroka drži v naročju in skupaj nosita, potiskata, vlečeta, poskočita. Spremljevalec lahko otroku pomaga pri valjanju, plezanju, dvigovanju. Tek in hojo se nadomešča z vožnjo na vozičku ali prilagojenem poganjalčku (Filipčič in Štrumbelj, 2016).
20
2.6 Gibalni razvoj v predšolskem obdobju
Za načrtovanje prilagojenih gibalno/športnih dejavnosti je pomembno dobro poznavanje zakonitosti gibalnega razvoja otrok in posebnosti, ki so prisotne v razvoju otrok z GO.
Gibalni razvoj je v predšolskem obdobju izjemno hiter in močno povezan z ostalimi področji otrokovega razvoja. Možnost raziskovanja prostora in rokovanje s predmeti sta pomembna za otrokov zaznavni, spoznavni razvoj in vstopanje v socialne interakcije (Marjanovič Umek idr., 2004). Otrok doživlja svet na osnovi informacij, ki jih dobi preko gibanja, zaznavanja okolice in gibalnih izkušenj, pridobljenih preko igre (Videmšek idr., 2012; Videmšek in Pišot, 2007).
Preko gibanja otrok doživlja občutke zadovoljstva, ugodja, varnosti, dojema prostor in čas ter razvija občutek za hitrost in ritem (Videmšek idr., 2012).
Zgodnji gibalni razvoj poteka v skladu z dvema zakonitostma. Načelo cefalokavdalnosti pomeni, da otrokov gibalni razvoj poteka v smeri od glave navzdol, najprej usvoji nadzor glave, nato nadzira trup, kasneje se plazi, vstaja in hodi. Načelo proksimodistalnosti pomeni, da razvoj poteka od bližnjega k oddaljenemu, torej od sredine telesa navzven, tako otrok najprej usvoji gibe ramen, nato komolca, zapestja in prstov (Marjanovič Umek idr., 2004).
2.6.1 Zgodnji opozorilni znaki
Pomembni pokazatelji otrokovega najzgodnejšega gibalnega in nevrološkega razvoja so prisotnost, moč in izginjanje refleksov. Refleksi so nenamerni gibi posameznih mišic ali spremembe položajev telesa, ki nastanejo kot odgovor na določen dražljaj in lahko nastopajo v funkciji varnosti pred nevarnimi dražljaji, kot umiritev čustvenega razburjenja, lahko imajo prilagoditveno funkcijo ali pa so jo imeli nekoč v evoluciji. Večina refleksov je značilna za zgodnje obdobje novorojenčka in z razvojem, do nekje 9. meseca, izgine (npr. sesalni, refleks Babinskega, Babkinov refleks) ali se spremeni (npr. prijemalni v namerno prijemanje), nekateri se tudi ohranijo (npr. kihanje, zehanje, razširitev zenic v temi). Z Brazeltonovim preizkusom, ki služi ocenjevanju novorojenčkovega vedenja, poleg gibalnih sposobnosti, otrokovih odzivov na dražljaje in ravni dejavnosti ocenjujemo tudi reflekse in ugotavljamo morebitno prisotnost patogenih refleksov, ki lahko nakazujejo na zaostanek v razvoju (Marjanovič Umek idr., 2004).
Otrok gibalne vzorce in vedenja usvaja v določenem zaporedju, pravimo, da sledi mejnikom v gibalnem razvoju. Mejniki služijo spremljanju in napovedovanju otrokovega razvoja, pri tem se pojavljajo individualne razlike v časovnem vidiku. Spremljanje otrokovega razvoja od enega meseca do šestih let in prepoznavanje otrok, ki v razvoju zaostajajo, omogoča Denverski razvojni presejalni test (DRPT). V okviru DRPT ocenjujemo grobe in drobne gibe, govorni in socialni razvoj. Za okvirni preizkus gibalnega razvoja nam služijo tudi Lestvice zgodnjega razvoja Bayley (BSID-II; Bayley, 1993, v Marjanovič Umek idr., 2004).
21 2.6.2 Gibalne sposobnosti
Gibalne sposobnosti so zmožnosti, ki so odgovorne za izvedbo gibov telesa, zaradi njih smo zmožni opravljati gibalne naloge in reševati gibalne probleme (Videmšek in Pišot, 2007;
Vidovič idr., 2003). Gibalne sposobnosti so tako kot ostale človekove sposobnosti v določeni meri prirojene, odstotek prirojenosti je težko jasno določljiv in se razlikuje od posamezne sposobnosti. Z redno in ustrezno gibalno aktivnostjo ter načinom življenja jih je možno izboljšati, torej so tudi pridobljene (Pistotnik idr., 2002; Videmšek in Pišot, 2007). Razvoj gibalnih sposobnosti je kontinuiran z vmesnimi obdobji stagnacij in upadanja določenih sposobnosti. Nekatere se polno razvijejo že zgodaj, druge kasneje (Videmšek in Pišot, 2007).
V predšolski dobi se nekatere gibalne sposobnosti, kot sta hitrost in koordinacija razvijajo intenzivno, medtem ko se ravnotežje, moč, vzdržljivost in gibljivost v tem obdobju razvijajo počasneje (Videmšek in Pišot, 2007). Gallahue in Ozmun (2006) pri tem opozarjata na lasten tempo razvoja in individualne razlike med posamezniki.
Naštevamo in kratko opisujemo šest gibalnih sposobnosti in eno funkcionalno, ki so temelj za razvijanje različnih gibalnih spretnosti.
Koordinacija je sposobnost, ki preko pravilnosti, pravočasnosti, racionalnosti, izvirnosti in stabilnosti gibanja omogoča izvedbo sestavljenih gibalnih nalog. Koordinacija gibanja se razvija preko izvajanja NOG in osnovnih elementarnih iger, premagovanja poligonov, vadbe z različnimi pripomočki.
Ravnotežje pomeni sposobnost ohranjanja telesa v stabilnem položaju in hitre rabe korekcijskih gibov. Predšolski otroci imajo pomanjkljivo razvit ravnotežni sistem, zato ga je smiselno že zgodaj začeti razvijati preko različnih vaj hoje po črti, gredi, skakanja po eni nogi, ...
Moč je poglavitna gibalna sposobnost, ki omogoča gibanje. Pri mlajših otrocih jo razvijamo preko plezanja po letveniku, žabjimi, zajčjimi skoki, skoki s kolebnico in elementarnih iger, ki vsebujejo mete, poskoke, plezanje. Pri tem moramo biti pozorni na simetrijo telesa, ustrezno držo in nevarnost prevelikih obremenitev.
Hitrost je izmed vseh sposobnosti v največji meri prirojena in pomeni gibanje v najkrajšem možnem času. Pomembna je pri premagovanju kratkih razdalj in pri zahtevah hitre izvedbe posameznega giba. Urimo jo preko različnih elementarnih iger, ki vključujejo tek oziroma izvajanje starta.
Gibljivost omogoča izvedbo gibov z velikimi razponi v sklepih in sklepnih sistemih.
Stopnja prirojenosti je nizka, kar pomeni, da jo lahko v večji meri razvijamo. Urimo jo lahko z vajami zamahov (dinamično) ali raztezanjem (statično). Predšolski otroci brez posebnosti v razvoju so zelo gibljivi zaradi elastičnih telesnih struktur. Vaje za gibljivost so pomembne tudi za zavedanje telesa.
Preciznost je sposobnost, da izberemo ustrezno smer in silo za premik telesa ali predmeta k želenemu cilju. Predšolski otroci so v gibanju še manj precizni, pri dejavnostih za razvoj natančnosti jim hitro upade motivacija, zato naj bodo cilji realni, dosegljivi, dejavnosti naj omogočajo uspeh.
