PEDAGOŠKA FAKULTETA
URŠA ZALAR
LIKOVNA UMETNINA KOT LIKOVNI MOTIV DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2015
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA LIKOVNO PEDAGOGIKO
URŠA ZALAR
Mentor: red. prof. mag. Črtomir Frelih, spec.
Somentorica: asist. dr. Uršula Podobnik
LIKOVNA UMETNINA KOT LIKOVNI MOTIV DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2015
POVZETEK
Raziskala sem vse vrste likovnih motivov, osredotočila sem se na likovno umetnino kot likovni motiv. Kako sliko prenesti v risbo. Želela sem raziskati različne vrste likovnih motivov, različne teorije o tem, kako se slika prenese v risbo. Zanima me, kako učenci opazujejo likovno delo.
V praktičnem delu sem sodelovala z Osnovno šolo Milana Šuštaršiča, kjer sem v 8.b razredu izvedla raziskavo. Učencem sem naredila manjšo razstavo reprodukcij iz Narodne galerije.
Izbrali so svojo najljubšo sliko, ki so jo kasneje prenesli v risbo. Nato sem izbrala nekaj zanimivih del in jih analizirala.
KLJUČNE BESEDE: učenci, likovni motiv, likovna umetnina, risba, opazovanje likovnega dela.
ABSTRACT
I was researching all art motives; landscape, still life, portrait and so on. My main focus, that I worked on was art work as an art motive. How to transmit painting into drawing. I was working on different theories about transmitin painting into drawing. I wanted to know how kids observe an art work.
For my practical part I was colaborating with OŠ Milana Šuštaršiča. In class 8.b I did a research. I made a little exhibition, of reproductions of art works from Narodna galerija.
Pupils choosed their own favourite reproduction, which they have transmited into a drawing. I analized a few interesting drawings.
KEY WORDS: children, art motive, art work, drawing, observing an art work
3
KAZALO
1. UVOD ... 4
2. TEORETIČNI DEL ... 5
2.1 LIKOVNI MOTIVI ... 5
2.1.1 Krajina ... 5
2.1.2 Tihožitje ... 6
2.1.3 Žanr ... 7
2.1.4 Portret ... 8
2.1.5 Akt ... 9
3. RAZISKOVALNI DEL ... 14
4. ZAKLJUČEK ... 26
6. LITERATURA ... 27
7. VIRI SLIKOVNEGA GRADIVA ... 28
5. PRILOGE ... 29
4
1. UVOD
»Učenec je dejavna, ustvarjalna osebnost, vendar nerazvita in nezrela, zato jo je potrebno razvijati, poučevati, vzgajati, socializirati v dejavnem likovno-vzgojnem procesu, kjer s svojo dejavnostjo preoblikuje lastno subjektivno naravo.« (Tacol, 1999)
Za temo svoje diplomske naloge sem si izbrala prenos slike v risbo. Zanimalo me je, kako otroci, učenci, opazujejo likovno delo.
V teoretičnem delu sem raziskala različne likovne motive, njihove zgodovinske orise. Kako na različne likovne motive gledajo dečki, kako pa deklice. Kaj ima kdo raje in zakaj.
V praktičnem delu sem sodelovala z OŠ Milana Šuštaršiča, kjer sem naredila krajšo raziskavo. Osredotočila sem se na to, kako se bodo znašli, ko bodo morali prenesti prostor iz slike v risbo. Umetnik je prostor naslikal s čopičem, z barvami, s perspektivo in podobno.
Učenci barve ne morejo uporabiti, saj je likovni pripomoček svinčnik. Gre za to, kako se bodo orientirali, kako bo ta prostor na koncu izpadel v črno-beli kombinaciji. Opazovala sem tudi odnos do dela, do izbire likovne reprodukcije. Zanimalo me je, kako si bodo izbrali likovno delo, kateri likovni motivi jih bodo v večji meri pritegnili in ali se bodo pri izbiri slike pokazale razlike med dečki in deklicami.
Prenos slike v risbo, pa tudi obratno in v drugih tehnikah, je odvisen od opazovanja likovnega dela. Pozorno opazovanje vpliva na pozorno prenašanje nekega likovnega motiva.
Zastavila sem si različne hipoteze, osredotočila sem se na vprašanje izbire umetnine, reprodukcije. Kaj vpliva na izbiro le-te. Spraševala sem se, kakšne so spremembe likovnega prostora ob prenosu slike v risbo. Zanimalo me je tudi, ali učenci v primeru izpostavljene likovne dejavnosti čutijo potrebo po tem, da bi izbrano delo imitirali v identični obliki, s podobnimi likovnimi sredstvi in pripomočki, ali ne.
5
2. TEORETIČNI DEL
2.1 LIKOVNI MOTIVI
Motivne zvrsti, ki jim drugače rečemo tudi neposredno spoznavni motivi, naprej delimo na številne podvrste. Med portrete spada celopostavni in doprsni portret, skupinski ali dvojni portret, mitološki ali alegorični portret, avtoportret, avtorski portret itn. Pod glavne motivne zvrsti štejemo: krajino, tihožitje, žanr, portret in akt. (Germ, 2008)
2.1.1 Krajina
V osnovi poznamo urbano in neurbano krajino.
• Urbane krajine so - vedute
- panorame trgov, mest ali ulic,
ko pa se slikar osredotoči le na en arhitekturni objekt, temu pravimo portret arhitekture.
• Neurbane krajine so - gorski
- gozdni
- morski pejsaži.
Morski pejsaži lahko vključujejo tudi urbane elemente in človeške figure, vendar so le-ti v podrejeni vlogi. Marine so na primer krajine, ki pogosto vključujejo urbane elemente ter del pristanišča ali ladje na morju.
Krajino, glede na način predstavitve oziroma umetnikov odnos do snovi, delimo na:
- Idealno krajino - Realistično krajino
Poznamo pa tudi veliko krajinskih slik, ki vsebujejo oba omenjena pola. Največkrat upodobljena idealna krajina je arkadijska krajina (idealizirana historična ali pastoralna krajina), ki jo razvija francoska klasicistična umetnost. Prava realistična krajina, ki se razvije v 19. stoletju, pa svoj vrhunec doseže v impresionizmu. (Germ, 2008)
6
Motivi krajine se pojavijo že v staroegipčanskem stenskem slikarstvu, vendar se prve velike pejsaže z upoštevanjem perspektive pojavijo šele v grškem slikarstvu v obdobju helenizma.
Zanimanje za naravo se je v renesansi še stopnjevalo. Linearno perspektivo in hiter razvoj oblikovanja zračne perspektive so omogočile povsem prepričljive upodobitve krajine. Prav tako je zanimanje za naravo naraščalo tudi v baroku. Takrat sta se izoblikovala dva pomembna tokova, idealizirana krajina in realistična krajina. Motiv krajine je najbolj zacvetel v 19. stoletju. Dela Vincenta van Gogha in Paula Cezanna so omogočila razcvet krajinarstvu v 20. stoletju, takrat ko je krajina upodobljena skozi perspektivo različnih umetnostnih tokov (v kubizmu, ekspresionizmu, nadrealizmu, nove stvarnosti...)
Mihaela Košuta pravi, da je krajinarstvo lahko samostojna zvrst v likovni umetnosti. Le-ta pa se deli glede na to, kaj krajina zajame. Naj bo to gorska, gozdna, rečna krajina ali pa marina.
Termin panorama uporabimo takrat, kadar krajina podaja široke poglede na neko mesto oziroma poglede z višje točke in s širšim razgledom. (Košuta, 1996)
2.1.2 Tihožitje
Poznamo tihožitja s predmeti nežive narave, tihožitja z mrtvo naravo in tihožitja s pritajenim življenjem.
• Tihožitja s predmeti nežive narave so najrazličnejši elementi, instrumenti, knjige, nakit, posode...
• Tihožitja z mrtvo naravo so lovska ali ribiška tihožitja, ki kažejo mrtev plen.
• Tihožitja s pritajenim življenjem so razna cvetlična, sadna tihožitja itn.
Pogosto (običajno) gre za kombinacije več tihožitij, sploh takrat, kadar gledamo večje, scensko zastavljene prizore, kot so na primer kuhinjska in ateljejska tihožitja, ali tihožitne variante motiva vanitas. (Germ, 2008)
Tihožitje se pojavi že v grški antiki in staroegipčanskem stenskem slikarstvu. Boljšo predstavo o tihožitju nam nudi rimsko slikarstvo, kjer se tihožitje že pojavi kot samostojna motivna zvrst. Prva čista tihožitja zahodnoevropske umetnosti se pojavijo istočasno na severnem in južnem delu Evrope. Tihožitje doseže vrhunec v 17. stoletju.
7 2.1.3 Žanr
Termin žanr uporabljamo, kadar govorimo o upodabljanju prizorov iz vsakdanjega življenja ljudi. Glede na izbrano tematiko delimo žanr na več struj.
• Portretni žanr uporabljamo, kadar upodabljamo predstavnike stanov, običajno v njihovih vsakdanjih dejavnostih, stanovskih navadah, posebnostih.
• Žanrske prizore uporabljamo, kadar upodabljamo anonimne, le s stanovsko pripadnostjo zaznamovane protagoniste.
Žanr delimo še glede na:
• Stanovsko pripadnost:
- lovski - glumaški - in podobno
• Družbene razrede:
- kmečki - meščanski - aristokratski žanr
Kadar so ti prizori postavljeni v krajino, prepoznamo žanrski prizor v krajini. V žanrskih motivih so lahko upodobljeni tudi zgodovinski, mitološki in nabožni prizori. Takrat uporabljamo termine:
- historični žanr - mitološki žanr - nabožni žanr.
Po drugi strani pa takšen način predstavljanja snovi, ki v bistvu ni žanrska, izključuje monumentalnost in patos ali globoko čustvenost. (Germ, 2008)
Lepi primeri žanra so ohranjeni iz starega Egipta. Žanr se je bolj razvil v obdobju poznega helenizma in se pojavil tudi v rimski umetnosti. V srednjem veku ima žanr stransko vlogo in načeloma ne nastopa kot motivna zvrst, lahko pa je vključen v zgodovinske motive, svetopisemske in svetniške motive, v alegorične upodobitve. Zlato obdobje žanra se pojavi v
8
17. in 18. stoletju. Takrat se žanr pojavi po vsej Evropi. Žanrsko slikarstvo v 19. stoletju upada. Najpomembnejši predstavniki žanra so Henri Toulouse Lautrec, Vincent van Gogh in Paul Cezanne.
2.1.4 Portret
Portret pomeni upodabljanje določene resnične osebe, katero predstavlja kot individualno osebnost, z vsemi podobnostmi in osebnimi potezami, ki jih slikar zaznava in tako prenaša v upodobitev. Prevladujoči kriteriji za klasifikacijo portretov so (od vsebinskih do formalnih meril):
• Formalni načini upodobitve - celopostavni
- dopasni
- doprsni portret
• Način predstavitve - prikriti
- preoblečeni portret – mitološki in historični portret
• Položaj glave - profil - polprofil
- en face (čelna upodobitev)
• Število oseb
- samostojni portret - dvojni portret - skupinski portret
- dvakratni portret (dvakrat upodobljena ista oseba)
• Avtorjevo razmerje do upodobljene snovi - avtoportret (umetnikova samooupodobitev)
9
- avtorski portret (simbolično pojmovana-tipizirana samoupodobitev umetnika) (Germ, 2008)
Portret je z drugimi besedami umetniška upodobitev neke osebe, ponavadi s poudarkom njene individualnosti. (Banko, 2011)
Poznamo še druge vrste portretov, imenovane podrejeni portreti:
- donatorski portret - asistenčni portret - dedikacijski portret
Termin portret uporabljamo tudi, ko umetnik upodablja žival, to je portret živali, ali pa pozornost v smislu portretne predstavitve nameni arhitekturi, to je portret arhitekture (eksterier, interier). (Germ, 2008)
Portret se je razvil že v starem Egiptu. V grški klasični umetnosti portret še ni bil pomembna motivna zvrst. V obdobju helenizma pa se je hitro uveljavljal. Portret je imel pomembno mesto v rimski umetnosti, vse od republikanske dobe pa do propada cesarstva. Vsi pomembnejši tipi portreta (formalno in ikonografsko) so se razvili v 15. in 16. stoletju.
2.1.5 Akt
Akt je v likovni umetnosti prvotno pomenil zgolj poziranje golega človeškega modela, danes pa ga opredeljujemo kot motivno zvrst,ki zajema različne vrste golega, ali pa skoraj golega, človeškega telesa.
Akt lahko glede na način predstavitve razdelimo na:
• realistični akt (likovna študija telesa)
• idealizirani akt (podrejanje kanonu idealnih proporcev in lepotnemu idealu dobe) Idealizirani akt delimo na dve podskupini, to sta mitološki in herojski akt. Podskupina realističnega akta pa je avtoportretni akt. (Germ, 2008)
Akt se je pojavil že v obdobju paleolitske umetnosti. Akt je v sodobnem pomenu besede razvila grška klasična umetnost, kjer so častili lepoto telesa. Ženskega akta praktično niso
10
poznali, upodabljali so le moške herojske akte. Akt kot sam se pojavlja tudi v renesančni umetnosti, vendar predvsem v pasijonskih prizorih (Križanje, Kristus, Snemanje ...) in starozaveznih motivih. Šele v 19. stoletju si je akt dokončno izboril avtonomno mesto v zahodnoevropski likovni umetnosti. V francoskem impresionizmu in postimpresionizmu je še posebej pogosto upodabljanje golega telesa.
Otroška risba predstavlja najčistejši in najpristnejši likovni izraz. Točno tak, ki ga lahko odkrijemo v najzgodnejših dobah vseh kultur. Risbi zadošča le obris –za prikaz telesa je dovolj le obris. Sama risba ne potrebuje serije planov in volumnov, da prikaže telesnost, in v tem je njena moč. Risba torej odkriva tako vidno kot nevidno. Začne se z vidnostjo v nevidnem, nenakazanem, neuprizorjenem. Črta v risbi dela mejo med vidnim in nevidnim (vidni – nevidni svet). (Zgonik, Pregelj, 1994)
Pregelj in Zgonik (1994, 22) pravita: »Ko risarski medij postavimo v razmerje do slikarskega, ugotovimo, da je risba tisto, kar je po pomenu, po socialni funkciji, zaradi strukturalne vloge in obravnavanih tem, izza slike. Slika je posledica risbe, zato je risarski osnutek tisto dejanje, ki je v ustvarjalnem procesu časovno bolj odmaknjeno. Hkrati pomeni pot od skice k sliki procesualno nizanje vizualnih podatkov od ozadja v ospredje, saj se plasti sledov na podlagi nalagajo druga na drugo in slika prekrije risbo.«
V raziskavi me je zanimalo, kako bodo učenci prostor prenesli iz slike v risbo. Vendar je pomembno, da opredelim načine zaznavanja prostora, da bom znala razložiti, kako so se učenci tega lotili.
Načini zaznavanja nam omogočajo, da vidimo in hkrati razumemo položaj objektov v prostoru so prostorski ključi. V risbi (tudi v sliki) jih uporabljamo zato, da lahko predmete v prostoru, sam prostor in prostorske odnose med posameznimi predmeti prepričljivo prikažemo. Med osnovne prostorske ključe štejemo:
• Linearno perspektivo (navidezno ožanje ploskev, postopno zmanjševanje predmetov z oddaljevanjem)
• Zračno ali atmosfersko perspektivo (pojemanje jakosti barvnih in svetlostnih tonov in pojemanje jasnosti podrobnosti predmetov z oddaljevanjem)
• Prekrivanje
Poznamo tudi izraz prostorski plan. To določimo tako, da na slikovnem polju zaznamo, kje so elementi kompozicije. Če je element bližje spodnjemu robu formata, ga zaznavamo kot
11
bližjega, zato pravimo, da je v prvem prostorskem planu, oziroma temu delu prostora pravimo prvi prostorski plan. Elemente, ki se pojavijo ob zgornjem robu formata, zaznavamo kot bolj oddaljene, zato temu delu prostora pravimo zadnji prostorski plan. (Palmić, 2011)
Da lahko sliko prenesemo v risbo, pa moramo najprej poznati osnovna načela risanja po opazovanju.
Znanje risanja po naravi je v večini povezano z likovnim opazovanjem. Osnove se lahko naučimo, na primer kako narisati oglato, okroglo telo, kako nakazati prostor v risbi, kako uporabljati različne perspektive. Vse ostalo pa je likovno opazovanje. Prej omenjene risarske veščine nam ne pomagajo veliko, če v predmetih ne znamo prepoznati osnovnih geometrijskih oblik, če vidimo le njihovo površino in videz. Ko rišemo objekte, moramo videti predvsem maso, smeri, prostornino, simetrale vzporednice, osi in zgradbo. Z navedenimi likovnimi elementi lahko izrazimo pomen, vsebino, estetiko risanega. (Rački, 2012)
Narava pogosto gradi po načelih geometrije, vendar se tega ne zavedamo, dokler nimamo dovolj izkušenj z opazovanjem na tak način. Cvetovi in plodovi so pogosto skoraj pravilnih geometrijskih oblik. Razlika med opazovanjem in likovnem opazovanjem je sledeča – ko opazujemo cvetlico zgolj zato, ker nam je všeč, v njej ne vidimo oblike stožca, valja, polkrogle itn. Ko pa bomo cvetlico narisali, jo moramo gledati in videti na geometrijski način. (Rački, 2012)
Psihologija je prišla do temeljnega spoznanja, da gledamo z očesom, vidimo z umom. To kar vidimo okoli sebe, se nam zdi samoumevno. Zdi se, da je svet tak, kot ga vidimo. Ne zavedamo pa se dejstva, da smo se morali naučiti videti, in da vidimo tisto, kar smo se naučili gledati. (Rački, 1993)
Na pomen in zapletenost tega posredovanja je na temelju ostroumnega opazovanja risarjev pri delu – zlasti prijatelja Edgarja Degasa – opozoril pesnik Paul Valery (1983, 118), ko je zapisal: »Velika razlika je med videti kakšno stvar brez svinčnika v roki in videti jo, kadar jo rišemo. (...) Celo najbolj znan predmet postane čisto drugačen, ko ga skušamo narisati:
opazimo, da ga nismo poznali, da ga nismo nikoli zares videli. (...) Ko bi oči mehanično zagotavljale risarski slog, bi bilo dovolj gledati predmet, se pravi slediti s pogledom mejam različno obarvanih mest, da bi jih natančno narisali. (...) Vendar pogled ne zapoveduje roki neposredno. Vmes nastajajo premori, vsaka linija, ki jo oko riše, postane trenutni element spomina in roka dobiva svoje zakonito gibanje do spomina. Tako se spreminja vizualno
12
risanje v ročno. Umetnik se približuje, se odmika, se nagiba, mežika in se z vsem svojim telesom obnaša, kakor bi bil dodatek očesu; ves se spremeni v organ merjenja, postavljanja, reguliranja in urjenja.«
Likovna umetnina kot likovni motiv pomeni gledati likovno umetnino in jo naslikati/narisati po svoje. Pomeni izbrati si likovni motiv v smislu izbrati si likovno umetnino in jo po svoje upodobiti. Spodaj je primer Picassove predelave Manetovega Zajtrka na travi. Picasso si je v tem primeru izbral likovni motiv – Manetovo likovno umetnino: Zajtrk v travi in jo upodobil na svoj način.
Slika 1: Manet, Zajtrk v travi, olje na platnu, 81 x 101 cm, 1863
Na sliki vidimo podobnosti v kompoziciji. Poudarjeni sta sprednji dve figuri. Barve so pri Picassu bolj zelenih odtenkov, ni tako močnega kontrasta med temnim in svetlim, kot je to naredil Manet. Razlika se seveda pojavi pri obdelovanju figur, kajti Picasso je predstavnik kubizma, zato je tudi figure (pre)oblikoval na tak način. Medtem ko so pri Manetu figure naslikane naturalistično. Pri Manetu poleg gole figure sedi oblečena figura, Picasso je to figuro upodobil na drugi strani, v ležečem položaju. Vidi se, da je slikal po opazovanju, saj se
13
da opaziti podobnosti pri postavitvi dreves, narave, že omenjeni kompoziciji, svetlo temno (vendar ne tako močno). Če bi najprej videli Picassovo sliko, verjetno slika ne bi dajala enakega pomena, kot ga daje na Manetovi verziji. Četudi vemo, kaj je v ozadju slike, bi pri Picassovi verziji lahko zgodbi še marsikaj dodali ali odvzeli.
Slika 2: Pablo Picasso, Zajtrk v travi, olje na platno, 1963
14
3. RAZISKOVALNI DEL
Za raziskovalni del sem si izbrala izvedbo učne ure v osnovni šoli. V dogovoru z učiteljico Marijo Murenc sem uro izvajala v 8.b razredu OŠ Milana Šuštaršiča. Sodelovalo je 13 učencev, od tega 9 fantov in 4 dekleta. Namen izvedbe učne ure je bilo ugotoviti, kako se bodo učenci lotili problema prenašanja slike v risbo, v smislu na podlagi česa si bodo izbrali določeno sliko ter kako bodo prenesli prostor v risbo. Uro sem izvedla v enem razredu in dobila raznolike in zanimive rezultate.
Prvotno sem učence želela peljati v Narodno galerijo v Ljubljani, kjer bi se sprehodili po stalni razstavi. Vsak učenec bi si izbral svoje najljubše delo (sliko) in jo kar tam poskušal narisati. Na izbiro slike bi definitivno vplivala velikost slike, prostor, kjer je slika postavljena, osvetljava. Vendar sem se na koncu odločila, da bom z reprodukcijami slik iz Narodne galerije naredila manjšo razstavo kar v razredu. Tako sem reprodukcije razvrstila na horizontalno površino (na neko večjo mizo), brez določenega vrstnega reda. Slike impresionizma so bile pomešane z realizmom in podobno. Pokončni formati so bili poleg ležečih, tako da so bile naključno položene na mizo.
Učencem sem povedala, kaj je njihova naloga, kaj me bo na koncu zanimalo. Povedala sem jim, naj se osredotočijo na prostor. Zanimalo me je, kako je umetnik prostor nakazal s čopičem in kako bodo oni prostor nakazali s svinčnikom. Reprodukcije so velikosti formata A4, tako da smo se dogovorili, da bodo risali na A4. S tem sem jim olajšala raznovrstne pomanjšave ali povečave in se osredotočila samo na prostor.
Vsak si je izbral svojo sliko. Pri tem so se hitro pokazale različne značilnosti.
• Prerisovanje: takoj sem videla, da so se nekateri želel znajti in si nalogo olajšati z neposrednim prerisovanjem, a sem jim pojasnila, da me zanima njihov lasten likovni odziv.
• Kompozicija: eden izmed učencev si je izbral sliko, ki je bila naslikana na pokončnem formatu. Sam je svoj format obrnil ležeče. Pristopila sem k njemu in ga vprašala, če vidi, da je format reprodukcije pokončen. Samozavestno mi je odgovoril, da seveda da vidi, ampak on si je zamislil, da bo sliko v risbo prenesel na ta način.
15
• Temnopolti portret: učenec si je izbral sliko, kjer je upodobljena temnopolta ženska, kar je za osmi razred osnovne šole velik izziv, saj je potrebno bolj precizno poiskati svetlejše in temnejše točke, da svetlo temni kontrast pride do izraza. Na začetku je imel malo težav, saj je kar cel portret enakomerno porisal s svinčnikom. Potem sva skupaj poiskala svetlejše in temnejše ploskve, tako da je kasneje to malo bolj dodelal.
• Izbira motiva: govorili smo o tem, zakaj so si izbrali določeno sliko. Prosila sem jih, naj mi po zaključku likovnega izražanja na zadnjo stran napišejo, zakaj so si izbrali dotično sliko. Večina odgovorov je bilo »zato, ker mi je slika všeč«;
nekateri učenci pa so svojo izbiro pojasnili s tem, da so jih prevzele barve, imajo radi živali, naravo.
• Menjava reprodukcij: kar nekaj učencev si je izbralo eno sliko, a so po neuspelem poskusu sliko zamenjali. Par učencev je prenos slike v risbo hitro končalo, zato so si izbrali še eno sliko in nalogo ponovili.
• Prostor: nekaj učencev je prostor in figure preneslo na papir z viziranjem. Velika večina pa tega ni storila, zato so se ob prenosu pokazale napake v perspektivi.
Nekje se je prostor čisto izgubil, drugje je bil prenos povsem ploskovit. Nasploh se niso posvečali perspektivi, risali so izključno po opazovanju. Nekateri so opazovali boljše, nekateri slabše, zato sta se pri nekaterih perspektiva in prekrivanje oblik izgubili.
16
3.1 Analiza del
Učencem sem naročila, da na zadnjo stran napišejo, zakaj so si izbrali dotično sliko. Odgovori so zanimivi.
Slika 3: Marko Pernhart, Gorica na Vrbskem jezeru, olje na platno, 42 x 51,5 cm
17
Slika 4: Učenec, Gorica na Vrbsekm jezeru, svinčnik na papir, 21 x 29,7 cm, 2015 Učenec: »Ker lažje rišem naravo.«
Učenec z risanjem nima težav. Kompozicija, perspektiva, velikosti predmetov so precej podobna tistim, na reprodukciji. Prostor je upodobil s senčenjem, na način razmazovanja svinčnika po podlagi. Pri hiši spredaj je dobro potemnil levo stranico, vidi se, da je opazoval in ni le risal. Pri reprodukciji se opazi barva perspektiva v smislu zabrisanja bolj oddaljenih predmetov. Tega učenec ni prenesel na risbo, saj opazimo, da so hiše v daljavi narisane z enako linijo kot predmeti spredaj. Oblake je dobro prenesel, vidi se svetlo temen kontrast.
Seveda k upodabljanju prostora pripomore barva, kar pa pri svinčniku ni mogoče.
18
Slika 5: Alexej Von Jawlensky, Cvetje, sadje in vrč, olje na platno, 70 x 90,8 cm, 1909
Slika 6: Učenka, Cvetje, sadje in vrč, svinčnik na papir, 21 x 29,7 cm, 2015
19
Učenka: »Sliko sem si izbrala, ker se mi je zdel zelo zanimiv motiv.«
Učenka si je izbrala zelo temno sliko, kar bi pomenilo, da bi tudi njena risba morala biti temna. Vendar je to reševala na drugačen način. Ozadje je minimalno potemnila, tako da je dobila podobne svetlo temne pasove, kot so na reprodukciji. Z nesenčenjem ostalih predmetov in senčenjem ozadja, je le-ta najtemnejši. Predmete je v majhni meri modelirala, predvsem pa jih je narisala premajhne. Zdi se, da ni dovolj opazovala slike in je delala bolj na pamet.
Prostor je nakazan z modelacijo predmetov in z delnim prekrivanjem oblik. Ni se spuščala v tako močne svetlo temne kontraste, kot so na sliki.
Slika 7: Anton Ažbe, Zamorka, olje na les, 55,2 x 39,4 cm, 1895
20 Slika 8: Učenec, Zamorka, svinčnik na papir, 21 x 29,7 cm, 2015
Učenec: »Ker je temnopolta in je sošolec rekel naj jo narišem.«
Učenec se je pri risanju nadvse zabaval. Sprva je cel obraz enako potemnel a sva kasneje skupaj ugotavljala, kje je najtemneje in kje najsvetleje. Nato je iskal temnejša območja na sliki in jih potemnil. Ugotovil je, da so lasje najtemnejši, zato je to tako tudi narisal. Potem sva ugotovila, da svetloba pada z leve, torej bo desni del obraza bolj temen. Iskal svetle in temne odtenke in na koncu mu je uspelo na obrazu najti kar nekaj različnih odtenkov sive. Z ozadjem se ni ukvarjal, oblačilo je delno obrobil in na hitro posivil. Ni se preveč ukvarjal s svetlo temnimi pasovi na obleki. Več pozornosti je posvetil obrazu. Na koncu je celo poskusil ponarediti podpis avtorja.
21
Slika 9: Bartolomeo Bettera, Glasbila in nebesni globus, olje na platno, 95,5 x 141,5 cm, 2. polovica 17. Stoletja
Slika 10: Učenec, Glasbila in nebesni globus, svinčnik na papir, 21 x 29,7 cm, 2015
22
Učenec: »Izbral sem jo, ker me je pretegnil stil risanja.«
Na likovno nadarjenost tega fanta me je učiteljica že predhodno opozorila Ko je učenec začel risati po opazovanju, sem tudi sama hitro opazila, da ima neverjeten smisel za ustvarjanje.
Videlo se je, da se trudi in si želi sliko narisati enako. Imel je zahtevno nalogo, saj so glasbila naslikana v perspektivi in trodimenzionalno. Že na začetku me je zanimalo, kako bo to rešil, kako se bo lotil skrajšav in trodimenzionalnosti. Fant ni imel velikih težav, trodimenzionalnost je suvereno narisal. Skrajšave so malo slabše, ampak za osmi razred je to odlično. Upošteval je tudi svetlo temen kontrast, kar je reševal z zabrisavanjem svinčnika po podlagi. Ustvaril je prostor s svetlenjem in temnenjem, kot je to naredil slikar. Če bi imeli na voljo več časa, bi lahko risbo dokončal, tako pa je izdelek nedokončan.
23
Slika 11: Johann Melchior Roos, Preplašena čreda, olje na platno, 100 x 124,5 cm, okoli 1692
Slika 12: Učenec, Preplašena čreda, svinčnik na papir, 21 x 29,7 cm, 2015
24 Učenec: »Všeč mi je, ker mi je všeč.«
Izbral si je sliko, natrpano z živalmi. Najprej je govoril, kako on tega ne zmore in ne zna risati, nato pa je začel in jo suvereno dokončal. Vidi se zmanjševanje živali, kar pomeni, da je sliko dobro opazoval. Upošteval je svetlo temno, a bi lahko to na svoji risbi še bolj poudaril.
Risal je tudi detajle zadaj in ob strani. Ozadja se je lotil tako, da je najtemnejše dele je malo potemnil, tiste svetle dele (nebo zgoraj) pa je pustil bele in tako dosegel svetlo temno. Vendar so v njegovem primeru ovce temnejše od ozadja, kar pa ne pokvari risbe. Zelo uspešno je narisal kozo v desnem spodnjem kotu, dobro se razloči od ostalih ovac. Že s samo zunanjo linijo je dosegel, da vidimo, da gre za drugačno žival.
25
Med izvajanjem učne ure sem naletela na različne težave učencev. Kar nekaj jih je hotelo sliko neposredno prerisati na papir – kar se ne bi zgodilo, če bi bili v galeriji in bi risali prav tam.
Na splošno sem z likovnimi izdelki učencev zadovoljna, mislim pa, da bi morali večkrat delati po opazovanju. Manjka jim neposrednega opazovanja, opazi se, da nekaj vidijo in hočejo to narisati po svoje. Če bi vsi reprodukcije dobro opazovali, bi bili izdelki drugačni. Z izdelki in z delom učencev sem bila zadovoljna.
Postavila sem si ključno vprašanje: Kakšne spremembe prostora ob prenosu slike v risbo se pojavijo pri likovnem izražanju učencev? Največ sprememb se pojavi zaradi ne dovolj poglobljenega, površnega opazovanja. Predmeti na risbah postanejo enako veliki, zato ne vidimo več perspektive, kar posledično zmanjšuje občutek prostora, globine. Ozadje vsebuje enako intenzivne tonske vrednosti kot predmeti v ospredju, kar nam ne daje občutka bližjih in bolj oddaljenih predmetov.
Kot sem že omenila, na izbiro slike bi vplivala tudi velikost slike itn. To bi lahko reševali, če bi bili v galeriji. Vendar sem po končanem raziskovalnem delu in analizi izdelkov ugotovila, da bi bili izdelki morda slabši, če bi risali prav tam. Zdaj so imeli lažjo nalogo, saj jim slik ni bilo potrebno zmanjševati, ampak so imeli enako velikost reprodukcij in risalne površine.
Morda bi se tam pojavilo še več težav s perspektivo, prekrivanjem predmetov, zmanjševanjem itn., česar pa ne morem z gotovostjo potrditi.
Eden od učencev si je sprva izbral impresionistično sliko, kar me je presenetilo. Takoj je dobil mojo pozornost, saj me je resnično zanimalo, kako bo to izvedel. Ob začetku ustvarjanja je opazil, da so na sliki poteze čopiča široke in debele, s svinčnikom pa kaj takega težje dosežeš. Tako da je, takoj ko je to uvidel, sliko zamenjal.
Sodelovala je tudi učenka s posebnimi potrebami, ki je pred kratkim prišla iz Kitajske. Ne govori slovensko, malo že razume. Izbrala si je sliko, a ko sem prišla mimo, je z risanjem prenehala in malo skrivala, kar je že narisala. Zato je nisem želela motiti. Ko sem naslednjič prišla mimo, je sliko že zamenjala. Spet ji ni šlo, zato je reprodukcijo zamenjala še tretjič.
Poskušala je risati, vendar ji nikakor ni uspelo. Učiteljica mi je kasneje povedala, da se tudi pri ostalih urah likovne vzgoje nikakor ne more likovno izražati in je med njo in ostalimi učenci pri likovnem pouku vidna velika razlika.
26
4. ZAKLJUČEK
V raziskavi sem ugotovila, da na prenos slike v risbo zelo vpliva opazovanje. Kot sem že omenila, karkoli rišemo po opazovanju, je treba opazovati zelo dobro. Če začnemo risati malo na pamet, se lahko risba deformira, sploh če rišemo točno določen motiv. Videla sem, da učenci premalo opazujejo motiv. Na analiziranih delih se vidi, kaj so zares opazovali in kaj so risali na pamet. Perspektiva se zelo hitro deformira, če ne opazujemo dovolj dobro. Večina jih je risala bolj kot ne na pamet, zato risbe niso v pravilnem razmerju. Pa vseeno so izdelki zanimivi, lepo rešujejo prostor, vsak na svoj način..
Učenci so se v večini dobro orientirali glede na prenos prostora, opazi pa se, da so delo premalo opazovali, kar se vidi v perspektivi. Vendar je risba v črnobeli kombinaciji izpadla dobro, v veliki večini bi delo lahko prepoznali, ne da bi vedeli, za katero reprodukcijo gre.
Odnos do dela se mi je zdel v redu, nekaj učencev je nalogo hitro opravilo, zato so se lotili druge risbe.
Dela so si izbirali različno. Vloga spola pri izbiri reprodukcije se je pokazala, vendar ne v veliki meri. Dekleta so si v večini izbirala slike s tematiko cvetja, rož, domačih živali (pes).
Dečki pa so si večinoma izbrali bolj moške teme, kot so mečevanja, boji. Izbira dotičnega motiva ni izstopala. Vsak si je izbral sliko, ki mu je bila na prvi pogled všeč. Niti si niso izbrali iste slike. Vsak je imel svojo. Nekateri, kot sem že omenila, so sliko zamenjali, zaradi težavnosti risanja (impresionizem). Ko sem jih spraševala, zakaj so si izbrali dotično reprodukcijo, je bil odgovor v večini enak – ker mi je slika všeč. Nihče od učencev mi ni rekel, da bi reprodukcijo raje naslikal ali jo prenesel na drug način. Vsi so se z novim izzivom naproti lotili prenosa slike v risbo. Definitivno pa bi bili rezultati drugačni, če bi imeli drugačne pripomočke, drug način prenosa reprodukcije. Mislim, da je učencem zanimivo, da se lotijo drugačne naloge, naloge, ki je še niso izvajali. Zato so se vsi pridno lotili le-te.
Želela sem raziskati, kako učenci prenašajo prostor iz slike v risbo in kako na to vpliva likovni motiv. Ugotovila sem, da jim prenos ne dela težav, manjka jim le malo več opazovanja. Likovni motiv pa očitno ni tako zelo vplival na izbiro slike, saj so si sliko izbrali glede na všečnost. Vsekakor se mi zdi, da bi bila izbira slike in motiva drugačna, če bi raziskavo izvajala v galeriji.
27
6. LITERATURA
1. Banko, M. (2011). Portret na ploskvi in v prostoru: Kako učenci dosegajo podobnost med portretirancem in portretom. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta
2. Germ, T. (2008). Uvod v ikonografijo. Ljubljana: Znanstvena založna Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
3. Košuta, M. (1996). Krajina kot likovni motiv. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta
4. Palmić, N. (2011). Od risbe do slike. Ljubljana: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti 5. Rački, T.(1993). Veščina risanja. Človeška figura. Ljubljana: Zveza kulturih
organizacij Slovenije
6. Rački, T. (2012). Veščina risanja 1. Ljubljana: JSKD 7. Tacol, T. (2003). Likovno izražanje. Ljubljana: Debora
8. Tacol, T. (1999). Didaktični pristop k načrtovanju likovnih nalog. Ljubljana: Debora 9. Valery, P. (1983). Degas, danse, dessin. Pariz: Gallimard
10.Zgonik, N., Pregelj. M. (1994). Risba v sliko. Ljubljana: Moderna galerija Ljubljana
28
7. VIRI SLIKOVNEGA GRADIVA
Slika 1: Manet, Zajtrk v travi, olje na platnu, 81 x 101 cm, 1863:
https://www.google.si/search?q=manet+zajtrk+v+travi&espv=2&biw=1366&bih=643&site=webhp&t bm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ved=0CB0QsARqFQoTCOqz2t2_3cYCFcoFLAodqL0MyQ#imgrc=
ZjMFnAx-MKJecM%3A
Slika 2: Pablo Picasso, Zajtrk v travi, olje na platno, 1963:
https://www.google.si/search?q=picasso+manet+dejeuner&biw=1536&bih=729&tbm=isch&tbo=u&s ource=univ&sa=X&ei=ws9aVbvPPIXwUJGQgOAC&ved=0CB0QsAQ
Slika 3: Marko Pernhart, Gorica na vrbskem jezeru, olje na platno, 42 x 51,5 cm: osebni arhiv
Slika 4: Učenec, Gorica na vrbsekm jezeru, svinčnik na papir, 21 x 29,7 cm, 2015: osebni arhiv
Slika 5: Alexej Von Jawlensky, Cvetje, sadje in vrč, olje na platno, 70 x 90,8 cm, 1909:
osebni arhiv
Slika 6: Učenka, Cvetje, sadje in vrč, svinčnik na papir, 21 x 29,7 cm, 2015: osebni arhiv Slika 7: Anton Ažbe, Zamorka, olje na les, 55,2 x 39,4 cm, 1895: osebni arhiv
Slika 8: Učenes, Zamorka, svinčnik na papir, 21 x 29,7 cm, 2015: osebni arhiv
Slika 9: Bartolomeo Bettera, Glasbila in nebesni globus, olje na platno, 95,5 x 141,5 cm, 2. polovica 17. stoletja: osebni arhiv
Slika 10: Učenec: Glasbila in nebesni globus, svinčnik na papir, 21 x 29,7 cm, 2015:
osebni arhiv
Slika 11: Johann Melchior Roos, Preplašena čreda, olje na platno, 100 x 124,5 cm, okoli 1692: osebni arhiv
Slika 12: Učenec, Preplašena čreda, svinčnik na papir, 21 x 29,7 cm, 2015: osebni arhiv
29
5. PRILOGE
Učna priprava
Datum: 10.06.2015 Šolsko leto: 2014/2015
Šola: OŠ Milana Šuštaršiča
Učitelj likovne vzgoje: Marija Murenc
Predmet: Likovna umetnost
Okvirni čas
obravnavanega področja:
1 ura
Razred: 8.b
Likovno področje: Risanje
Likovna naloga: Sliko pretvoriti v risbo Likovna tehnika: Risanje
Likovni materiali in pripomočki:
Svinčnik, risalni list formata A4
Likovni motiv: Po izbrani sliki/reprodukciji
Učne metode: Metoda praktičnega likovnega izražanja, razlaga, pogovor Oblike dela: Individualna (samostojna), skupinska
Učni mediji in pripomočki:
Reprodukcije slik iz Narodne galerije
Učni pripomočki: Reprodukcije slik iz Narodne galerije Vrsta učne ure: Kombinirana
Literatura in drugi viri: - Šuštatršič, N.: Likovna teorija, učbenik za umetniške gimnazije
Cilji / učenci: - Pridobijo občutek prenosa slike v risbo - Pridobijo likovni občutek za risanje prostora - Pridobijo občutek za opazovanje motiva
30
Učitelj Učenci Učne metode,
sredstva, pripomočki Uvodni del
Frontalno naredi uvod v uro. Učence sprašuje, kaj pomeni reprodukcija, kaj je prostor.
Učenci poslušajo uvodni del in odgovarjajo na vprašanja.
Razloži jim, kaj je reprodukcija in jim primere le-teh pokaže.
Učenci poslušajo in gledajo reprodukcije.
Reprodukcije iz Narodne
galerije.
Napoved likovne naloge
Učencem pove, kaj bo današnja likovna naloga. Pove jim, da bodo morali reprodukcijo – torej sliko – prenesti v risbo. Vsak si bo izbral svojo najljubšo reprodukcijo, katere bodo razporejene na mizi v mini razstavi. Največjo pozornost bomo posvetili prostoru – kako bodo učenci s svinčnikom v črno beli kombinaciji upodobili prostor, ki je na reprodukciji naslikana s čopičem in v barvah.
Skupaj ponovimo, če so vsi razumeli nalogo.
Učenci poslušajo, sodelujejo, sprašujejo in se lotijo dela.
Reprodukcije iz Narodne
galerije.
Likovno izražanje
Učence pri delu spodbuja in jim pomaga pri reševanju likovnih problemov.
Učenci izdelujejo risbo.
Sklepni del Pazimo na (kriteriji za vrednotenje):
- tehnična rešitev
- upoštevanje problematike (prenos prostora v risbo)
Izdelujejo izdelek.
Skupnega vrednotenja ni bilo.
