STRATEGIJA PREHODA SLOVENIJE V NIZKOOGLJIČNO DRUŽBO DO LETA 2050

STRATEGIJA PREHODA SLOVENIJE V NIZKOOGLJIČNO DRUŽBO DO LETA 2050

DELOVNO GRADIVO - IZHODIŠČA ZA PRIPRAVO

APRIL 2011

STRATEGIJA PREHODA SLOVENIJE V NIZKOOGLJIČNO DRUŽBO DO LETA 2050

DELOVNO GRADIVO - IZHODIŠČA ZA PRIPRAVO APRIL 2011

EVA 2011-1539-0002 KAZALO

1. Uvod ... 3

1.1. Namen podnebne strategije ... 4

1.2. Evropski in mednarodni okvir oblikovanja podnebne politike ... 4

1.2.1. Evropa 2020 ... 4

1.2.2. Evropska podnebna politika ... 4

1.2.3. Strategija zelene rasti OECD ... 6

2. Cilji ... 8

1.3. Cilji Slovenije glede zniževanja emisij TGP ... 8

1.4. Predlagani cilji podnebne strategije ... 9

3. Analiza možnosti doseganja ciljev ...11

3.1. Dolgoročno dinamično modeliranje ...11

3.2. Projekcije emisij v okviru osnutka Nacionalnega energetskega programa do 2030 (Delovno gradivo za NEP (IJS)) ...14

3.3. Primerjava makroekonomskih vplivov za alternativi etapnega cilja do leta 2020 ...15

4. Predvideni elementi podnebne strategije do leta 2050 ...18

5. Ključni pristopi ...20

5.1. Zelena davčna reforma ...20

5.1. Zelena rast...22

5.2. Izobraževanje, raziskave in razvoj...23

5.3. Prilagajanje...25

5.4. Ozaveščanje in komunikacija ...26

5.5. Lokalna in regionalna pobuda ...28

5.6. Aktivna udeležba v mednarodni skupnosti ...29

6. Področja ukrepov ...31

6.1. Energetika ...31

6.2. Promet ...32

6.3. Nizkoogljične tehnologije ...33

6.4. Stavbe, zgradbe, objekti, gradbeništvo...36

6.5. Industrija...37

6.6. Storitve...38

6.7. Kmetijstvo ...39

6.8. Odpadki...39

6.9. Prostor ...41

6.10. Gozdovi, varstvo narave, krajina ...41

6.11. Vode ...42

6.12. Zdravje ...43

6.13. Naravne nesreče ...43

7. Proces priprave Strategije ...45

7.1. Celovita presoja vplivov na okolje ...46

Delovno gradivo (april 2011) - Izhodišča za pripravo 3

1. Uvod

Podnebne spremembe se v primerjavi z nekaterimi drugimi družbenimi in okoljskimi pojavi dogajajo relativno počasi (v desetletjih) in s časovnim ter geografskim zamikom med vzroki in posledicami. Zaradi tega se bodo posledice povečevale še dolgo po tem, ko bodo vzroki zanje že odpravljeni. Da bi se izognili nesprejemljivim okoljskim, ekonomskim, socialnim ter političnim pretresom, je treba proti podnebnim spremembam ukrepati čim prej. Ocene kažejo, da lahko negativne posledice podnebnih sprememb do konca tega stoletja zahtevajo tudi do 20 % svetovnega BDP na letni ravni, čemur pa se lahko izognemo z zgodnjimi ukrepi blaženja in prilagajanja, ki bi stali okrog 1 % svetovnega BDP letno.¹

Blaženje podnebnih sprememb z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov in prilagajanje nanje terja izrazite strukturne spremembe v gospodarstvu in širši družbi. Tak odgovor na podnebne spremembe poimenujemo tudi nizkoogljična družba. Če bi bili prisiljeni te spremembe uveljavljati čez noč, lahko predstavljajo zelo visok ekonomski in socialni strošek.

Če pa so uvedene v skladu z investicijskimi cikli, so lahko tudi vir razvojnih priložnosti v smislu novih tehnologij, novih zaposlitev in izboljšane kakovosti življenja. Zaradi tega je za podnebne ukrepe smiselno in tudi nujno zelo dolgoročno načrtovanje.

Z Deklaracijo o aktivni vlogi Slovenije pri oblikovanju nove svetovne politike do podnebnih sprememb (Uradni list RS, št. 95/2009) je Državni zbor politiko do podnebnih sprememb označil kot prednostno politiko in prehod v nizkoogljično družbo kot vodilno razvojno paradigmo. Na podlagi priporočil Medvladnega foruma za podnebne spremembe (Intergovernemental Panel on Climate Change, IPCC) je Državni zbor sprejel stališče, da bi morale razvite države znižati izpuste za 25 do 40 % do leta 2020 in za 80 do 95 % do leta 2050. Podobno se je Evropski svet oktobra 2009 zavezal k znižanju izpustov EU za 80 do 95

% do leta 2050 in hkrati omenil, da bi bilo potrebno globalne emisije toplogrednih plinov (TPG) na prebivalca do sredine stoletja znižati na okoli 2 toni ekvivalenta CO2.

S Kopenhagenskim dogovorom so svetovni voditelji decembra 2009 potrdili, da je globalni cilj zaustaviti segrevanje ozračja pri 2^o Celzija. Temu dogovoru se je pridružilo 114 držav s skupnimi emisijami več kot 80 % globalnih emisij, vključno z ZDA, Kitajsko, Indijo in Brazilijo, formalno pa je bil potrjen leto kasneje s Cancúnskimi sporazumi. Glede na sedanji nivo izpustov Slovenije to za našo državo pomeni znižanje za vsaj 80 %, oziroma prehod v t.i.

nizkoogljično družbo. Ti dokumenti vključujejo tudi zavezo za pripravo in izvedbo dolgoročnih razvojnih strategij prehoda v nizkoogljično gospodarstvo v vseh pogodbenicah konvencije.

Poleg tega se je Slovenija v Kopenhagnu zavezala tudi k sodelovanju pri hitrem začetku financiranja ukrepov v državah v razvoju v višini 8 milijonov evrov do leta 2012.

Slovenska izhodna strategija, ki jo je Vlada RS sprejela februarja 2010, predvideva sprejem Zakona o podnebnih spremembah in celovite podnebne strategije do leta 2050.

Dokumenta bosta določala temeljne usmeritve za prehod v nizkoogljično družbo. Prehod v nizkoogljično družbo pa naj bi bil vključen tudi kot prioriteta v Strategiji razvoja Slovenije do leta 2020, ki je v pripravi, v sektorske strategije ter v kratko- in srednjeročne programe ukrepov. V pripravi je tudi Nacionalni energetski program (NEP) do leta 2030, ki poleg razvoja energetskega sektorja predvideva znižanje emisij toplogrednih plinov v skladu z obveznostmi v okviru EU do leta 2020. Pomemben vidik prehoda v nizkoogljično družbo je tako imenovana zelena rast, ki temelji na novih delovnih mestih povezanih z okoljskimi storitvami, obnovljivimi viri energije ter povečevanjem učinkovitosti in dodane vrednosti namesto količinske rasti materialne proizvodnje, ki se je z zadnjo gospodarsko krizo v razvitih državah izčrpala.

1To je pokazalo t.i. Sternovo poročilo: Stern, Nicholas. 2006. The Economics of Climate Change. The Stern Review. Cambridge University Press. Dostopno preko: http://webarchive.nationalarchives.gov.uk/

+/http://www.hm -treasury.gov.uk/sternreview_index.htm .

1.1. Namen podnebne strategije

Namen podnebne strategije je:

- določiti pot za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (TGP) v Sloveniji do leta 2050 na manj kot 2 t ekvivalenta CO2/prebivalca letno,

- zagotoviti prilagajanje na neizogibne posledice podnebnih sprememb,

- ustrezno porazdeliti odgovornost za načrtovanje, izvedbo in spremljanje podnebnih ukrepov,

- zagotoviti okvir za prenos relevantnih zahtev veljavne in prihajajoče evropske zakonodaje na področju podnebnih sprememb,

- preko zmanjševanja odvisnosti od fosilnih goriv, trajnostne rabe naravnih virov in zelene rasti zagotoviti konkurenčnost gospodarstva in visoko kakovost življenja, - zagotoviti aktivno vlogo Slovenije v mednarodni skupnosti pri skupnem boju proti

podnebnim spremembam.

1.2. Evropski in mednarodni okvir oblikovanja podnebne politike

1.2.1. Evropa 2020

Evropska komisija je 3. marca 2010 objavila sporočilo Evropa 2020, v katerem je predlagala prenovo lizbonske strategije glede na izzive EU. Po mnenju Komisije so do leta 2020 ključni trije izzivi za EU, in sicer zagotoviti (i) pametno rast, (ii) trajnostno rast in (iii) vključujočo rast.

Evropski svet je na spomladanskem in junijskem zasedanju 2010 potrdil sedem prednostnih področij (angl. flagship initiatives), poleg tega se je dogovoril o petih glavnih ciljih, ki bodo hkrati usmerjali dejavnosti držav članic in Evropske komisije.

Med sedmimi prednostnimi področji (vodilnimi pobudami) sta dve, ki se nanašata na politiko podnebnih sprememb:

- Inovativna Evropa, katere cilj je posodobitev raziskovalne in inovacijske politike v EU ter obvladovanje novih družbenih izzivov zaradi podnebnih sprememb;

- Učinkovita raba virov, ki ima za cilj strukturni premik v nizkoogljično gospodarstvo.

Eden od petih ciljev evropske strategije Evropa 2020 pa je:

- zmanjšati izpuste toplogrednih plinov za 20 % v primerjavi z vrednostmi iz leta 1990, povečati delež obnovljivih virov v porabi energije na 20 % in izboljšati energetsko učinkovitost za 20 %.

1.2.2. Evropska podnebna politika

Evropski svet je leta 2007 sprejel cilj znižanja emisij toplogrednih plinov za 20% do leta 2020, ki je bil nato vključen v evropsko zakonodajo v okviru Podnebno-energetskega paketa (PEP), sprejetega konec leta 2008, ki bo začel veljati v začetku leta 2013. Hkrati pa je Svet že leta 2007 izrazil pripravljenost za spremembo cilja na -30% v primeru, da bodo izpolnjeni določeni pogoji (če se druge razvite države zavežejo k podobnim znižanjem in če države v razvoju prispevajo v skladu s svojimi odgovornostmi in sposobnostmi).

Da bi podnebne spremembe ostale pod mejo 2 °C, je Evropski svet februarja 2011 potrdil dolgoročni cilj EU, do leta 2050 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 80–95 % v primerjavi z letom 1990. Ta cilj temelji na soglasju svetovnih voditeljev, zapisanem v Kopenhagenskem dogovoru in potrjenem v Cancúnskih sporazumih.

Delovno gradivo (april 2011) - Izhodišča za pripravo 5

Evropska komisija je 8. marca 2011 objavila Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (Kažipot 2050) (COM(2011) 112). To sporočilo je poleg bele knjige o prometu in načrta za energetsko učinkovitost pomemben prispevek v okviru vodilne pobude za učinkovitost virov. Vsebuje načrt ukrepov do leta 2050, ki bi EU omogočili, da zmanjša emisije toplogrednih plinov v skladu z dogovorjenim ciljem za 80 do 95 odstotkov. Opredeljuje mejnike, na podlagi katerih bi lahko EU spremljala, ali je na pravi poti do izpolnitve ciljev. Obravnava pa tudi izzive za politike, naložbene potrebe in priložnosti v različnih sektorjih, upoštevajoč dejstvo, da bo cilj 80- do 95-odstotnega zmanjšanja treba doseči predvsem na domačih tleh.

Evropska komisija je pri pripravi Kažipota izvedla obširno analizo na podlagi modela z več možnimi scenariji, ki prikazuje možne načine za dosego tega cilja. Ta analiza različnih scenarijev kaže, da je mogoče doseči stroškovno učinkovito zmanjšanje EU emisij za 40 % do leta 2030 in za 60 % do leta 2040, vse v primerjavi z ravnjo iz leta 1990. V povezavi s tem analiza kot stroškovno najbolj učinkovito kaže tudi 25-odstotno zmanjšanje do leta 2020. Po tej poti bi dosegli letno zmanjšanje emisij v primerjavi z ravnmi iz leta 1990 za 1 % v prvem desetletju do leta 2020, nato za 1,5 % v drugem desetletju od 2020 do 2030 in naposled za 2

% v zadnjih dveh desetletjih do leta 2050. Prizadevanj a bi se sčasoma okrepila, saj bi imeli na voljo širši izbor stroškovno učinkovitih tehnologij.

Slika 1 prikazuje pot do 80-odstotnega znižanja emisij do leta 2050 v 5-letnih intervalih.

Zgornja „referenčna― projekcija kaže razvoj EU emisij toplogrednih plinov po sedanjih politikah. Scenarij, ki je skladen z 80-odstotnim zmanjšanjem v EU, kaže možen razvoj vseh emisij in emisij po posameznih sektorjih, če bi uvedli dodatne politike ob upoštevanju tehnoloških zmožnosti, ki bodo sčasoma na voljo.

Slika 1: Razvoj emisij toplogrednih plinov v EU v smeri 80-odstotnega domačega zmanjšanja (100 % = 1990)

Vir: Evropska komisija, Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050.

Na področju prilagajanja je Evropska komisija leta 2009 objavila Belo knjigo prilagajanja podnebnim spremembam (COM(2009) 147), v kateri določa okvir za zmanjšanje ranljivosti EU na vplive podnebnih sprememb. Temelji na obsežnem posvetovanju, ki se je začelo leta

2007 z Zeleno knjigo o prilagajanju podnebnim spremembam v Evropi (COM(2007) 354), in nadaljnjih raziskavah, ki so pokazale, katere kratkoročne ukrepe je treba sprejeti. Okvir je zasnovan tako, da se razvija s pridobivanjem novih dokazov. Dopolnjeval bo ukrepe držav članic in podpiral širša mednarodna prizadevanja za prilagajanje podnebnim spremembam, zlasti v državah v razvoju. Za leto 2013 Evropska komisija najavlja pripravo strategije prilagajanja na podnebne spremembe v EU.

V letu 2010 je Evropska komisija analizirala možnost zvišanja cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 z 20 na 30% v primerjavi z letom 1990. Pri tem je ugotovila, da bi bil cilj 30% dolgoročno bolj stroškovno optimalen. Mednarodna agencija za energijo (International Energy Agency, IEA) je namreč ocenila, da vsako leto zamude pri investiranju v nizkoogljične energijske vire globalno pomeni dodatne stroške v višini 300 do 400 mrd €. Pri možnem prehodu z 20 na 30 % zmanjšanje emisij naj bi imel največjo vlogo evropski sistem trgovanja z emisijami (EU ETS), razmerje med ETS in ne-ETS sektorji pa bi ostalo približno enako, kot je sedaj. Za ETS sektorje bi prehod pomenil zvišanje cilja zmanjšanja emisij z 21 na 34 %, za ne-ETS pa z 10 na 16 % (v letu 2020 glede na leto 2005). Zgodnejše ukrepanje bi z ohranjanjem močne pozicije na hitro rastočem svetovnem trgu nizkoogljičnih tehnologij pomenil znaten doprinos h konkurenčnosti EU.

Doslej v EU še ni doseženo soglasje o morebitnem prehodu na zahtevnejši cilj do leta 2020.

Delno je razlog v negotovosti, ali se bodo tudi druge države v globalnih pogajanjih zavezale h primerljivim naporom, delno pa v negotovosti glede vplivov na gospodarstvo v kontekstu gospodarske krize. Glede na razvoj nizkoogljičnega gospodarstva znotraj EU in po svetu ter globalnih pogajanj pa lahko pričakujemo, da bo do odločanja o morebitnem zahtevnejšem cilju v EU prišlo v relativno kratkem času, najkasneje pa leta 2015, po objavi naslednjega, petega, poročila IPCC v letu 2014.

1.2.3. Strategija zelene rasti OECD

Na ministrski konferenci Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) junija 2009 so ministri sprejeli Deklaracijo o zeleni rasti v kateri so prepoznali koristi zelenega razvoja za rast. OECD so zaprosili za izdelavo Strategije zelene rasti, ki naj bi jo sprejeli na ministrski konferenci maja 2011. Strategija naj bi odgovorila na izzive omejene produktivnosti biosfere, podnebnih sprememb, izgube biotske raznovrstnosti ter nasprotij med lokalnimi in globalnimi okoljskimi in ekonomskimi prioritetami.

Ključna orodja politik za izvedbo te strategije naj bi bila:

- ustrezno vrednotenje naravnih virov v okviru tržnih mehanizmov, - ukinjanje ali reforma škodljivih subvencij,

- standardi in prostovoljni pristopi, - izboljšanje regulatornega okolja, - okrepitev energetske infrastrukture, - financiranje infrastrukture in

- inovacije.

Namen strategije zelene rasti je prispevati k obvladovanju težav, ki se v svetu pojavljajo zaradi omejene razpoložljivosti naravnih virov in energije ob hitro rastočem prebivalstvu ter ob sočasnem pojavu globalnih plačilnih neravnotežij, državnih dolgov in drugih posledic globalne gospodarske krize in recesije. Zelena rast naj bi maksimirala gospodarsko rast in razvoj in se hkrati izognila netrajnostnemu pritisku na količino in kakovost naravnega kapitala. Uresničila naj bi potencial za rast, ki ga ponuja prehod v zeleno (nizkoogljično, trajnostno) družbo.

Delovno gradivo (april 2011) - Izhodišča za pripravo 7

Strategija bo predstavila specifična orodja in priporočila, ki lahko pomagajo državam pri identifikaciji politik za dosego najbolj učinkovitega prehoda na bolj trajnostno rast, s poudarkom na:

- zelenih delovnih mestih in socialnih vidikih, - zelenih davkih in zakonodajnih pristopih, - industrijskem prestrukturiranju in obnovitvi, - fiskalni konsolidaciji,

- zelenih tehnologijah, - zelenih indikatorjih, - medsebojnih pregledih,

- sodelovanju med državami OECD in državami v razvoju, - sodelovanju vseh deležnikov.

2. Cilji

1.3. Cilji Slovenije glede zniževanja emisij TGP

Slika 2 prikazuje obstoječe in potencialne obveznosti Slovenije glede zniževanja emisij TGP, skupaj s preteklimi emisijami in projekcijami emisij glede na obstoječe politike po Delovnem gradivu za Nacionalni energetski program - NEP (IJS), ki predstavljajo okvir za cilje Slovenije glede zniževanja emisij toplogrednih plinov.

Slika 2: Prikaz gibanja dosedanjih in ciljnih bodočih skupnih emisij toplogrednih plinov v Sloveniji v kt ekvivalenta CO2

2.

Polna črta prikazuje dejanske emisije od izhodiščnega leta 1986 do 2009. Potem ko so emisije toplogrednih plinov v Sloveniji v letu 2008 dosegle vrh, so se v letu 2009 znižale za 9,3 % in bile za 4,5 % nižje glede na izhodiščno leto. Črtkana črta prikazuje projekcije emisij od 2010 do 2012 po Poročilu o izvajanju OP TGP-1³ in zahtevano pot zmanjšanja emisij do 2050. S stolpci so prikazani posamezni etapni cilji oziroma obveznosti:

- obveznost Kjotskega protokola za emisije v letih 2008-2012 (8% znižanje glede na leto 1986 ob upoštevanju ponorov v višini 1,32 Mt CO2 ekv. letno),

- predvideno skupno obveznost Podnebno-energetskega svežnja EU znižanja emisij za 20% do leta 2020; za Slovenijo je upoštevano znižanje emisij v ETS za 21% in zvišanje za 4% izven ETS glede na 2005 (skupaj - 6%) in

- možno skupno obveznost ob zvišanju ambicije EU na -30% do leta 2020, ki za Slovenijo po predvidevanjih znaša -16%.

2 Ekvi valent CO2 (CO2 ekv.) je število, ki pove, kakšna količina CO2 bi imela enak toplogredni učinek, kot ga ima emisija določene količine nekega drugega toplogrednega plina oziroma vsote več toplogrednih plinov.

3V letu 2009 je bil sprejet spremenjen in dopolnjen Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 (OP TGP-1), ki vsebuje ukrepe, pristojnosti, roke in finančno konstrukcijo za njihovo izvedbo.

0 5.000 10.000 15.000 20.000

1986 1991 1996 2001 2006 2011 2016 2021 2026 2031 2036 2041 2046

kt CO2 ekv

Obstoječe politike (Delovno gradiv NEP) Kjotski cilj 2008-2012

Cilj -20 do 2020 Cilj -30 do 2020

Cilj 4 Mt Pretekli izpusti Slovenije (ARSO)

Pot do nevtralnosti (2 t/preb.) po Kopenhagenskem dogovoru

Delovno gradivo (april 2011) - Izhodišča za pripravo 9

- S Kopenhagenskim dogovorom in Cancúnskimi sporazumi določeno znižanje emisij za 80% do leta 2050, kot pogoj za zaustavitev globalnega segrevanja pri 2^o C(4 Mt letno oz. 2 t na prebivalca letno).

Površino pod črtkano črto imenujemo tudi ogljični proračun, to je celotna dovoljena vsota emisij za določeno obdobje. Ogljični proračun torej določa celotno bilanco emisij, ki jih sprejme atmosfera in ne le točkovni cilj v posameznem letu.

Z barvno površino je prikazana projekcija celotnih emisij toplogrednih plinov glede na obstoječe politike in ukrepe, na podlagi referenčnega scenarija Delovnega gradiva NEP do 2030 (IJS)⁴. Za leto 2020 delovno gradivo za NEP (IJS) predvideva, da bo Slovenija dosegla svojo zavezo v okviru veljavnega evropskega podnebno-energetskega paketa. Ob tem velja opozoriti, da bodo ukrepi NEP zadevali le 78% emisij TGP, na določene sektorje rabe energije (npr. promet) pa bodo vplivali le deloma. Če upoštevamo le emisije TGP, ki so zunaj trgovanja z emisijami in naj bi bile predmet določitve ogljičnih proračunov, predstavlja promet 28%, energetika brez prometa pa le 12% vseh emisij TGP.

Po zadnjih ocenah Poročila o izvajanju OP TGP-1 naj bi Slovenija presegla kjotski cilj za skupaj 1,1 mio t CO2 ekv. oz. za 1,1 %, kar ob upoštevanju izpolnitve dela obveznosti znotraj ETS pri ceni 15 EUR/t CO2 pomeni približno za 11 mio EUR potrebnih nakupov kjotskih prožnih mehanizmov. V primeru visoke cene nafte in intenzivne politike predvsem na področju spodbujanja javnega potniškega prometa, pa bi lahko do leta 2012 še dosegli raven emisij dovoljenih s Kjotskim protokolom.

Glede na dosedanji in predvideni napredek pri doseganju pravno zavezujočih podnebnih ciljev, mora strategija prehoda v nizkoogljično družbo glavno pozornost nameniti zmanjševanju emisij po letu 2020, prilagajanju na podnebne spremembe in sektorjem, ki niso vključeni v evropsko shemo trgovanja (ETS) in je zanje odgovorna Slovenija neposredno.

Strategija bo sicer obravnavala tudi emisije v ETS, posebej za predelovalne dejavnosti in posebej za transformacije, a predvsem z vidika zagotavljanja konkurenčnosti Slovenije znotraj EU.

1.4. Predlagani cilji podnebne strategije

V predlogu zakona o podnebnih spremembah so predlagani naslednji splošni in dva dolgoročna cilja na področju blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje:

Splošni cilj države je, v sodelovanju z drugimi državami in ob upoštevanju načel trajnostnega razvoja, prispevati k zaustavitvi globalnega segrevanja pri dvigu povprečne globalne temperature pod 2°C glede na predindustrijsko dobo.

Blaženje: Dolgoročni cilj države je znižati nacionalne emisije toplogrednih plinov na manj kot 4 milijone ton ekvivalenta ogljikovega dioksida letno do leta 2050.

Prilagajanje: Z namenom preprečevanja negativnih posledic podnebnih sprememb in zmanjševanja tveganj je dolgoročni cilj države s prilagajanjem na podnebne spremembe zagotoviti, da se ranljivost Slovenije na učinke podnebnih sprememb ne zviša nad sedanjo raven.

4 Projekcije so prirejene tako, da so upoštevane emisije TGP po NEP in ocena emisij, ki ne nastanejo iz goriv; to je iz kmetijstva, odpadkov, procesne emisije in ostalo.

4 milijone ton ekvivalenta ogljikovega dioksida letno ustreza dvema tonama ekv. CO2 na prebivalca letno, kar predstavlja znižanje za 80% glede na sedanje emisije v Sloveniji.

Strategija naj bi vsebovala tudi etapne cilje (npr. do let 2020, 2030 in 2040) in indikativni ogljični proračun države za posamezna obdobja. Dokončni ogljični proračuni bodo določeni za posamezna obdobja na podlagi etapnih ciljev EU, izvedljivosti in stroškovne učinkovitosti ukrepov v različnih sektorjih. Prvi tak proračun bo lahko določen za obdobje od 2013 do 2020 z Zakonom o podnebnih spremembah in Operativnim programom zniževanja emisij toplogrednih plinov 2013 – 2020.

Od celotnega ogljičnega proračuna države, ki predstavlja vsoto vseh dovoljenih emisij v obdobju doseganja ciljev, bodo odštete emisije v ETS, ki so predmet regulacije na ravni EU.

Preostale emisije in ponori pa naj bi se razdelili na proračune po posameznih razvojnih politikah države (kot programski proračun) in naprej na sektorje, ki jih regulirajo posamezna ministrstva.

Nosilci politik za posamezne sektorje bodo morali izvajati ukrepe za znižanje emisij znotraj sektorjev, za katere so odgovorni. Zagotoviti bo treba tudi mehanizem medresorske koordinacije, ki bo zagotavljal, da se bodo politike pri zmanjševanju emisij medsebojno podpirale (srednjeročni operativni program in njegovo spremljanje, medresorska delovna skupina, horizontalna služba za podnebne spremembe).

Ministrstva bodo te obveznosti preko svojih predpisov in politik lahko delegirala posameznim drugim zavezancem ali skupinam zavezancev znotraj sektorja, praviloma pa zavezanci ne bodo fizične osebe ali gospodinjstva. V primeru, da ogljičnega proračuna ne uspejo doseči z lastnimi ukrepi, bodo imela možnost nakupa enot znižanj emisij (JI ali CDM) v tujini ali izvajanje skupnih projektov znižanja z drugimi subjekti znotraj Slovenije. V primeru skupnih projektov znotraj Slovenije bodo morali spremljati in verificirati doseženo znižanje emisij.

Delovno gradivo (april 2011) - Izhodišča za pripravo 11

3. Analiza možnosti doseganja ciljev

Za potrebe analize možnosti in spremljanje prehoda v nizkoogljično družbo se od leta 2008 izvaja ciljni raziskovalni projekt Slovenija – nizkoogljična družba (CRP SINODA), katerega cilj je uvesti uporabo dinamičnih razvojnih modelov v Slovenijo. V okviru projekta poteka analiza možnosti prehoda v nizkoogljično družbo s pomočjo treh vrst orodij:

- dolgoročni globalni model International Futures (IFs)⁵,

- projekcije emisij v okviru priprave Nacionalnega energetskega programa (NEP) in - ravnotežni ekonomski model GEM-E3.

Model IFs omogoča analizo globalnih razvojnih scenarijev in Slovenijo znotraj teh. Ker modelira vse države sveta v medsebojni interakciji omogoča različne predpostavke za svet, skupine držav in posamezne države. Primeren je predvsem za primerjavo in izbiro celovitih dolgoročnih razvojnih strategij. Zaradi določenih omejitev modela (emisij TGP ne modelira na državo natančno) je manj primeren za podrobno analizo ukrepov nacionalne politike zmanjševanja emisij TGP.

Projekcije emisij v okviru priprave NEP temeljijo na dosedanjih trendih v energetiki in različnih naborih načrtovanih ukrepov na strani proizvodnje in porabe energije. Primerne so predvsem za načrtovanje ukrepov zmanjšanja emisij in za predvidevanje emisij iz energetskih sektorjev na srednji rok.

Ravnotežni ekonomski model GEM E3 je bil razvit v okviru EU za potrebe ekonomske optimizacije podnebnih politik. Z njim je možno predvidevati in primerjati različne pristope glede na njihov učinek na nacionalno gospodarstvo. Model obravnava samo Slovenijo in je uporaben predvsem za kratko- in srednjeročne analize.

3.1. Dolgoročno dinamično modeliranje

Z modelom IFs so bile modelirane različne izbire politik Slovenije znotraj možnih scenarijev globalnega razvoja in sodelovanja. Za možne globalne scenarije razvoja smo izbrali štiri kompleksne scenarije Programa Združenih narodov za okolje (United Nations Environment Programme, UNEP), ki predstavljajo različne stopnje izvajanja okoljske politike na globalni ravni, in sicer:

- razvoj brez okoljskih omejitev (Markets First), - razvoj s poudarkom na varnosti (Security First),

- razvoj na temelju močnih mednarodnih in državnih politik (Policy First) in

- trajnostni razvoj z vključevanjem lokalnih pobud in civilne družbe (Sustainability First).⁶

Na splošni ravni prvi rezultati kažejo, da doseganje radikalnega znižanja emisij CO2 ob hkratnem uresničevanju ciljev gospodarske konkurenčnosti in družbene blaginje v celoti, to je uravnotežen razvoj na različnih področjih v največji možni meri zagotavlja prav udejanjanje načel trajnostnega razvoja in priporočil svetovnih srečanj (kot sta svetovni vrh o okolju, Earth Summit, Rio de Janeiro 1992, in milenijski vrh, Millenium Summit, New York, 2000). Slika 3 prikazuje, da je pokritost kategorij, ki skozi investicije povečujejo človekovo blagostanje in zmanjšujejo ranljivost človekovega okolja, največja pri UNEP scenariju 'trajnostni razvoj z vključevanjem lokalnih pobud in civilne družb'.

5 Model sistemske dinamike, razvit v okviru Frederick S Pard ee Center for IFs, Graduate School of International Studies, University of Denver, Colorado (http://www.ifs.du.edu/).

6 United Nations Environment Programme (UNEP). 2007. Glob al Environment Outlook (GEO4). Environment for development. Dostopno preko: http://www.unep.org/geo/geo4.asp.

Slika 3: Globalni scenariji GEO4, UNEP 2007. Relativni prikaz ključnih indikatorjev

Vir: CRP SINOD A

Za Slovenijo so bili analizirani vsi štirje scenariji v kontekstu vsakega scenarija na globalni ravni. Shema teh analiz je prikazana na sliki 4. Po analizi teh 16 opcij, so bile opravljene še analize ključnih parametrov za najbolj obetavne scenarije in analiza občutljivosti scenarijev na te parametre. Na ta način so bile določene kombinacije IFs parametrov, ki bi Slovenijo lahko pripeljale do močno znižanih emisij CO2. Oprte so na UNEP Sustainability first scenarij, ki edini od UNEPovih scenarijev močno zniža emisije.

Slika 4: Shematski prikaz hierarhične analize scenarijev UNEP za svet in za Slovenijo, pri kateri so za Slovenijo analizirani štirje scenariji v kontekstu štirih globalnih

scenarijev

Svet

Markets First Security First

Slovenija Slovenija

Markets First Security First Markets First Security

First Sustainability

First Policy First Sustainability

First Policy First

Sustainability First Policy First

Slovenija Slovenija

Markets First Security First Markets First Security

First Sustainability

First Policy First Sustainability

First Policy First

Slika 5 prikazuje projekcije znižanja emisij CO2 za Slovenijo ob različni kombinaciji ukrepov za Slovenijo znotraj različnih UNEP scenarijev na globalni ravni. Pokaže, da so zadovoljiva znižanja v svetu možna le ob uvedbi scenarija trajnostnega razvoja. Za Slovenijo pa se pokaže, da so pričakovana znižanja možna ob uvedbi scenarija trajnostnega razvoja znotraj države tudi v primeru, da globalni razvoj sledi drugim scenarijem. Za scenarije, ki omogočajo pričakovana znižanja emisij je bila opravljena še analiza pomena posameznih parametrov, njihovih interakcij in občutljivosti modela na spremembe posameznega parametra. Na ta način so bili izdelani še dodatni podscenariji z različnimi kombinacijami ukrepov, ki so bili primerjani med seboj glede na uspešnost doseganja cilja znižanja emisij in vplivov na druge parametre družbenega in gospodarskega razvoja.

Delovno gradivo (april 2011) - Izhodišča za pripravo 13

Slika 5: Prikaz predvidenih letnih emisij ogljika ob različnih globalnih scenarijih in kombinacijah ukrepov znotraj Slovenije (modelski izračun z IFs).

Vir: osnutek Ciljnega raziskovalnega programa »Slovenija – nizkoogljična družba« (dr. Stanko Hočevar in soavtorji). Opomba: Faktor za preračun emisij ogljika iz treh virov fosilnih goriv (premoga, nafte in zemeljskega plina), ki se upoštevajo pri izračunu spremenljivke CARANN v emisije CO2 je 44/12=3,67. Emisij ogljika v začetnem letu 2005 v višini 4,1 mio ton pomeni 15,03 mio ton CO2.

Pri primerjavi različnih scenarijev so se pokazale naslednje predhodne ugotovitve:

Iz različnih kombinacij parametrov identificirane tri možne družine poti do nizkoogljične družbe oz. do cilja -80% emisij do leta 2050.

1. Prvo družino poti predstavlja energijsko-tehnološki scenarij, pri katerem je mogoče priti do cilja -80% z radikalnimi spremembami v energetiki vključno s kapitalskimi in tehnološkimi stroški. Ključen pogoj je, da znaša zmanjševanje stroškov investicij v tehnologije 5% letno. Značilnost tega scenarija je znatno povečevanje porabe energije ob hkratnem velikem povečanju proizvodnje energije iz obnovljivih virov energije (OVE). Ta scenarij ne omogoča doseganja okoljskih zavez do 2020 in 2030.

2. Drugo družino poti sestavlja skupina scenarijev z zmanjšanjem porabe energije, vlaganji in tehnološkim razvojem, ki vključuje nižjo porabo energije za okrog 25%

do leta 2050, investicije v gospodarstvo, delovno dobo, takso na izpuste, še vedno zelo zahtevno postavljene energetsko-tehnološke parametre, a le 2% letno zmanjšanje stroškov investicij v tehnologije, proizvodnjo energije iz OVE v velikosti 0,0016

0,0021 0,0026 0,0031 0,0036 0,0041 0,0046 0,0051 0,0056

2005 2008 2011 2014 2017 2020 2023 2026 2029 2032 2035 2038 2041 2044 2047 2050

Milijard ton

Leto

Modelske letne emisije ogljika na območju Slovenije po scenarijih

Base Base_BDPkor2 Bs_Slo SuF Bs_SuSloB21

Markets MF_Slo SuF MF_SloSuB21 Policy

Po_Slo SuF Po_SloSuB21 Sc_Slo SuF Sc_SloSuB21

Security Sustain

Scenarij

približno 2/3 naše današnje porabe. Pri tej skupini BDP ostaja v okvirih baznega scenarija, tudi v obdobju do leta 2020 in do leta 2030 pa so doseženi okoljski cilji.

3. Tretjo družino poti predstavlja zmanjšanje vlaganj v gospodarstvo. Prehod proti - 80% je možen le ob še večjem zmanjšanju porabe energije (le-ta pade na 40%

današnje vrednosti do leta 2050) ob hkratnih močno znižanih tehnoloških in kapitalskih stroških (podobnega reda velikosti kot v skupini 2). Leta 2050 pridobimo po tem scenariju približno polovico energije iz OVE (brez hidroenergije) oz. 1/5 današnje porabe. Tu se pokaže zelo pomemben (anti)sinergijski učinek pomanjkanja sredstev za prehod v nizkoogljično družbo, ker kljub temu, da se ostali vplivni parametri ustrezno nastavijo, manjka sredstev za izvedbo tega prehoda.

Kaže torej, da je možno na različne načine doseči dolgoročni cilj znižanja emisij. Tretja družina poti je nesprejemljiva, saj privede do bistvenega znižanja BDP glede na bazni scenarij, prva pa učinkov ne doseže dovolj zgodaj. Zaradi tega je smiselno za podlago strategije izbrati drugo skupino poti. Da bi dosegli čim manjše ekonomske, socialne in okoljske stroške blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje oziroma prehoda v nizkoogljično družbo, je torej potrebna ustrezna kombinacija ključnih strategij, ki posegajo na vsa področja družbe in gospodarstva.

3.2. Projekcije emisij v okviru osnutka Nacionalnega energetskega programa do 2030 (Delovno gradivo za NEP (IJS))

V pripravi je Nacionalni energetski program (NEP), ki bo postavil operativne cilje Slovenije na področju energetike do leta 2030. NEP sicer ne bo obravnaval energetske politike do leta 2050, vendar bodo ukrepi do leta 2030 vplivali na doseganje ciljev do leta 2050. Zato predstavljamo napovedi zniževanja emisij, kot jih predvideva osnutek NEP do leta 2030.

Vizija prihodnjih aktivnosti na področju energetike v Sloveniji je vzpostavitev pogojev za prehod v nizkoogljično družbo z vodilno vlogo naslednjih prednostnih področij: učinkovite rabe energije, izkoriščanja obnovljivih virov energije in razvoja aktivnih omrežij za distribucijo električne energije, ki ta razvoj podpirajo.

V osnutku NEP sta bili analizirani dve strategiji trajnostne rabe in lokalne oskrbe z energijo, (referenčna in intenzivna strategija), ter trije scenariji oskrbe z električno energije (osnovni scenarij, jedrski scenarij, plinski scenarij).

Intenzivna in referenčna strategija se ne razlikujeta bistveno do leta 2020, vendar pa intenzivna strategija zagotavlja boljše okoljske kazalce in večjo robustnost pri izpolnjevanju ciljev: podnebno energetskega svežnja - zlasti 25-odstotnega deleža OVE v bruto končni rabi energije - in Kjotskega protokola. Intenzivna strategija predstavlja tudi boljše razvojno izhodišče za dolgoročni prehod v nizkoogljično družbo.

Scenariji oskrbe z električno energijo so:

Osnovni (vključen tudi v ostala dva scenarija):

- TEŠ, skladno z načrti

- TET, skladno z načrti ZP (zemeljski plin) 290 MW - TE TOL, skladno z načrti prehod na ZP,

Jedrska energija: podaljšanje življenjske dobe NEK in izgradnja NEK2 po letu 2020, Plinski scenarij: večja enota na zemeljski plin po letu 2020.

Scenariji oskrbe z energijo se do leta 2020 ne razlikujejo med seboj – glavni izzivi so:

izgradnja novih hidroelektrarn (v vseh je predviden največji sprejemljiv razvoj velikih HE) ter nadomeščanje ključnih obstoječih termoelektrarn ter usmerjena raba fosilnih goriv (učinkovita

Delovno gradivo (april 2011) - Izhodišča za pripravo 15

raba domačega premoga in uporaba zemeljskega plina v SPTE), po letu 2030 se scenariji razlikujejo. Zaradi nižjih stroškov za oskrbo in manjših izpustov sta kot primerna za NEP predlagana zlasti dva scenarija oskrbe z električno energijo: osnovni in jedrski scenarij.

Končni izračuni scenarijev so v zaključni fazi, zato v nadaljevanju prikazujemo okvirni izračun emisij CO2 pri zgorevanju fosilnih goriv za osnovni in intenzivni scenarij oskrbe z električno energijo.

Slika 6: Predvidene emisije toplogrednih plinov iz zgorevanja goriv pri različnih strategijah in scenarijih Delovno gradivo za NEP (IJS) do leta 2030 (mio ton CO2 ekv.)

*Intenzivni osnovni in intenzivni jedrski scenarij imata enake vrednosti in se na sliki prekrivata Vir: MG, poslano MOP v CPVO, december 2010.

Vsi scenariji NEP do leta 2020 izkazujejo znižanje emisij iz zgorevanja goriv na približno 14,5 mio t CO2 ekvivalenta, večje razlike med njimi pa se pokažejo šele v letih med 2020 in 2030.

Pri tem je potrebno izpostaviti, da scenarij Delovnega gradiva za NEP (IJS) predvideva izvajanje vseh politik na energetskem področju in tudi izvajanje trajnostne prometne politike.

3.3. Primerjava makroekonomskih vplivov za alternativi etapnega cilja do leta 2020

Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER, Ljubljana) je s pomočjo GEM-E3 modela splošnega ravnotežja (orodja, razvitega za proučevanje povezav med energetiko, ekonomijo in okoljem⁷) na podlagi zadnjih predpostavk oc enil m akroekonomske posledice zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov (september 2010). V nadaljevanju predstavljamo rezultate simulac ije. Prav tako kot sim ulacije IJS v osnutku NEP, tudi simulacije IER niso narejene do leta 2050. Prikazujejo zmanjševanje emisij in njihove posledice do leta 2020.

7 Model splošnega ravnotežja okoljem (ang. »General Equilib rium Model for Energy – Economy – Environment«) je bil razvit za proučevanje povezav med energetiko, ekonomijo in okoljem. Razvit j e bil kot multinacionalni projekt v okviru 5. okvirnega programa Evropske unije. Model simultano izračunava tržno ravnotežje v pogojih popolne konkurence in določa optimalno ravnotežje za povpraševanje in ponudbo energije ter zmanjševanje emisij. Vsak nacionalni modul zajema proizvodnjo in potrošnjo blaga ter storitev 18-tih sektorjev. Upoštevani so trgovinski tokovi znotraj EU. V modelu so poraba primarnih virov, emisije in škode vseh glavnih onesnaževalcev vezani na porabo energije.

12 13 14 15 16 17 18

2008 2010 2015 2020 2025 2030

mio ton CO2ekv.

Emisije TGP do leta 2030 glede na različne scenarije

Referenčni osnovni Referenčni jedrski Referenčni plinski Intenzivni osnovni*

Intenzivni jedrski*

Intenzivni plinski

Z modelom sta bila ocenjena scenarija:

- Scenarij 1: 20% zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov do leta 2020 na ravni EU (glede na leto 1990) oz. t.i. Podnebno-energetski paket (PEP, 2008). V tem okviru je za Slovenijo določeno, da do leta 2020 zmanjša izpuste toplogrednih plinov za približno 6% glede na tiste v letu 2005. Ta cilj mora biti dosežen tako, da zmanjša izpuste iz ETS sektorjev (sektorjev, ki so vključeni v emisijsko trgovanje in povzročajo okoli 40% vseh slovenskih izpustov) za 21%, izpusti iz ne-ETS sektorjev (sektorjev, ki niso vključeni v emisijsko trgovanje in povzročajo okoli 60% vseh slovenskih izpustov) pa so lahko v letu 2020 za 4 % višji kot leta 2005.

- Scenarij 2 (ambicioznejši cilj EU): zmanjšanje izpustov za 30%. Za Slovenijo smo za ta primer predpostavili zmanjšanje izpustov za 16% do leta 2020 glede na leto 2005, in sicer smo predpostavili povečanje bremena tako v ETS sektorju kot ne-ETS sektorju za 10 odstotnih točk glede na zgornji scenarij. Tako smo predpostavili, da do leta 2020 v Sloveniji ETS sektor zmanjša izpuste za 31 %, ne-ETS sektor pa za 6 % glede na leto 2005.

Rezultati simulacij pokažejo, da je učinek politike zmanjševanja emisij toplogrednih plinov odvisen od tega, kako se prihodki iz dajatev na CO2 in prodaje emisijskih dovoljenj porabijo.

Primerjali smo tri variante porabe teh prihodkov⁸: - za zmanjšanje socialnih prispevkov, - za zmanjšanje javnofinančnega deficita, - za socialne transfere.

Primerjava scenarija 1 (-20 %) in scenarija 2 (-30 %) pokaže, da so učinki na gospodarsko rast in zaposlenost v scenariju 2 sorazmerno večji (glej spodnji sliki).

Slika 7: Učinek na gospodarsko rast; odstopanje od gospodarske rasti v osnovnem scenariju, v odstotnih točkah

Primerjava zgornjih simulacij za Slovenijo z analizami za EU, ki jih je Evropska komisija predstavila maja 2010 (Komunikacija 265/3) pokaže, da so vplivi politike zmanjševanja emisij toplogrednih plinov na BDP na ravni EU približno enaki (v EU se izračuni razlikujejo še odvisno od upoštevanja zmanjševanja emisij v drugih ne-EU državah in od tega v kolikšni meri so zmanjšanja dosežena doma in koliko v ne-Aneks I državah oz. s t.i. mehanizmi čistega razvoja).

8Možne so tudi druge porabe prihodkov iz naslova dajatev na CO

-1,2 -1 -0,8 -0,6 -0,4 -0,2 0

Zmanjšanje soc. prispevkov Zmanjšanje javnofin. deficita Povečanje socialnih transferov

Učinek na gospodarsko rast: sprememba v % točkah

Scenarij 2 (-30%) Scenarij 1 (-20%)

Delovno gradivo (april 2011) - Izhodišča za pripravo 17

Slika 8: Učinek na zaposlenost; odstopanje od zaposlenosti v osnovnem scenariju, v odstotnih točkah

Modelski rezultati bodo lahko odstopali od dejanskih. Ocene učinkov npr. na proizvodnjo so lahko višje, če se manjše domače trošenje v varianti zmanjševanja javnofinančnega deficita ne uspe kompenzirati z večjim izvozom. Lahko so tudi manjše, saj so z EU emisijskim trgovanjem ali z globalnim trgovanjem celotni ekonomski stroški v splošnem nižji kot z nacionalnim trgovanjem.

-0,8 -0,6 -0,4 -0,2 0 0,2 0,4 0,6

Zmanjšanje soc. prispevkov Zmanjšanje javnofin. deficita Povečanje socialnih transferov

Učinek na zaposlenost: sprememba v % točkah

Scenarij 2 (-30%) Scenarij 1 (-20%)

4. Predvideni elementi podnebne strategije do leta 2050

V tabeli 1 je prikazana zasnova logičnega okvira podnebne strategije z globalnim ciljem iz Kopenhagenskega dogovora, predlaganima strateškima ciljema Slovenije glede znižanja emisij in prilagajanja, ključnimi pristopi in področji ukrepov za dosego ciljev. V nadaljevanju so opisana izhodišča in pristopi za sedem horizontalnih strategij.

Področja ukrepov blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje so določena na podlagi dosedanje javne obravnave Zakona o podnebnih spremembah in pričujoče strategije ter so v nadaljevanju prav tako podrobneje predstavljena.

Tabela 1: Logični okvir strategije

Logika ^Področje politike po

program- skem proračunu

Indikator uspeha Vrednost Predpostavk e in tveganja

Globalni cilj

Zaustaviti globalno segrevanje pri dvigu povprečne globalne temperature pod 2°C

Povprečna letna temperatura

zemeljskega površja

< 2°C Globalna enakovredna delitev naporov.

Strateška cilja RS

Znižati nacionalne emisije TGP na manj kot 4 milijone ton ekvivalenta CO2 do leta 2050.

Letna količina emisij CO2

4 Mt Globalna koordinacija politik in ukrepov, predvsem cene CO2.

Mir in gospodarska stabilnost.

Odsotnost diskretnih sprememb podnebja.

Zagotoviti, da se ranljivost Slovenije na učinke podnebnih sprememb ne zviša nad sedanjo raven.

Delež BDP namenjen za

odpravljanje posledic škod

? %

Ključni pristopi

Zelena davčna reforma 0 Zmanjšanje

obremenit ve dela % BDP

Globalni dvig cene CO2. Motivacija in odgovornost vseh deležnikov.

Dosledno upoštevanje stroškovne učinkovitosti.

Dolgoročnost načrtovanja z upoštevanjem investicijskih ciklov.

Spremljanje in preverjanje uspešnosti.

Zelena rast (Trajnostna proizvodnja in potrošnja,

spodbujanje investicij)

1 Število novih zelenih delovnih mest X

Izobraževanje,

raziskave in razvoj 2

Število patentov in število inovacij na področjih

nizkoogljičnih tehnologij

X?

Prilagajanje 9

Delež BDP namenjen za prilagajanje

? %

Ozaveščanje in

komunikacija 4

Podpora ukrepom za prehod v

nizkoogljično družbo ? %

Delovno gradivo (april 2011) - Izhodišča za pripravo 19 Lokalna in regionalna

pobuda 13 Število podnebno

nevtralnih občin X

Aktivna udeležba v

mednarodni skupnosti 12

Sredst va namenjena podpori držav v raz voju

EUR

Področja ukrepov

Blaženje in prilagajanje

Energetika 7 Ogljični proračun kt CO2 ekv

Promet 6 Ogljični proračun ^{kt CO}2 ekv

Uvajanje nizkoogljičnih tehnologij

1, 2 Ogljični proračun ^{kt CO2 ekv}

Stavbe, zgradbe,

objekti in gradbeništvo 2, 9 Ogljični proračun ^{kt CO2 ekv} Industrija 1 Ogljični proračun kt CO2 ekv

Storitve 1 Ogljični proračun ^{kt CO2 ekv}

Kmetijstvo 8 Ogljični proračun kt CO2 ekv

Odpadki 9 Ogljični proračun kt CO2 ekv

Prostor (na selja,

infrastruktura) 9,6 Ogljični proračun ^{kt CO2 ekv} Gozdovi in ponori,

biodiverziteta, krajina 8,9 Ogljični proračun ^{kt CO2 ekv}

Vode 9 Stanje voda po vodni

direktivi EU

% dobrega stanja voda

Zdravje 11

Zdravstvene težave povezane s

podnebnimi sprem.

X

Elementarne nesreče 12

Ocenjena škoda po elementarnih nesrečah

≤ 2%

BDP

5. Ključni pristopi

5.1. Zelena davčna reforma

Ekonomsko najbolj učinkovit način doseganja podnebnih ciljev je ustrezno oblikovanje cene izpustov toplogrednih plinov, v obliki emisijskih kuponov ali dajatev, in s tem ―prava cena‖

rabe naravnih virov. Z vračunavanjem tega stroška v ceno proizvodov pa se uveljavlja načelo

»onesnaževalec plača«, kar je pogoj za uresničevanje trajnostnega razvoja.⁹ S ceno emisije CO2 raba fosilnih goriv postaja dražja in raba obnovljivih virov konkurenčnejša.

Slika 9: Projekcije cene emisij CO2 v EUR/t CO2 ter projekcije in cilji emisij toplogrednih plinov do leta 2050 (v t CO2)

Ciljne emisije toplogrednih plinov na sliki 9 so oblikovane tako, da so do leta 2020 na ravni, ki jo zahtevajo že veljavne obveze za Slovenijo po Kjotskem protokolu (2012) in Podnebno- energetskem paketu EU (2020), potem pa je predpostavljeno njihovo zmanjševanje tako, da bodo emisije toplogrednih plinov v Sloveniji leta 2050 za 80 % nižje kot leta 1990 (0,5 mio t CO2 ekv. letno). Na sliki so tudi projekcije celotnih emisij TGP na podlagi projekcij delovnega gradiva za Nacionalni energetski program (IJS), november 2010.¹⁰

Višja cena CO2 pomeni tudi višje javnofinančne prihodke. V okviru tako imenovane zelene davčne reforme naj bi tako zbrana sredstva namenili predvsem za znižanje davčne obremenitve dela, s čimer bi hkrati dosegli cilje politik na področju dela in konkurenčnosti.

9 Trajnostni razvoj je razvoj, ki zadovoljuje potrebe današnjih generacij, ne da bi pri tem oviral možnosti prihodnjih generacij pri zadovoljevanju njihovih potreb.

10 Emisije CO2 iz zgorevanja goriv po Delovnem gradivu NEP, ostale emisije toplogrednih plinov so privzete kot 0 5 10 15 20 25

0 50 100 150 200 250 300 350 400

EUR/t CO2 mio t CO2

nizka cena CO2 srednja cena CO2 visoka cena CO2

ciljne emisije TGP (desna os)

projekcije delovnega gradiva NEP (desna os)

Delovno gradivo (april 2011) - Izhodišča za pripravo 21

Možen dodaten javnofinančni vir je tudi jedrska energija, katere proizvajalci bodo sicer zaradi dviga cene elektrike želi dodatne dobičke.

Del sredstev pa naj bi namenili za:

- socialne transferje – investicije v energetsko učinkovitost in nizkoogljične tehnologije pri revnejših slojih prebivalstva,

- prilagajanje na podnebne spremembe, - raziskave in razvoj ter

- spodbujanje nizkoogljičnih investicij.

Možna razdelitev teh sredstev je prikazana na sliki 10. Ocena sredstev za transferje, prilagajanje, raziskave in razvoj ter investicije temeljijo na grobih ocenah potreb in absorpcijske sposobnosti.

Slika 10: Projekcije javnofinančnih prihodkov iz dražb emisijskih pravic in obdavčitve emisije toplogrednih plinov pri različnih projekcijah cene CO2 ter shematska razdelitev porabe teh sredstev

V simulaciji javnofinančnih prihodkov smo privzeli zadnje projekcije cene emisije CO2 za ETS, kot so jih v okviru oblikovanja politik upoštevali v Združenem kraljestvu.¹¹ Prikazana je nizka in srednja cena CO2. Predpostavili so tudi, da bo obdavčitev emisije CO2 na domačem trgu sorazmerna ceni emisijske pravice na ETS trgu. Po predvidevanjih Evropske komisije naj bi v primeru, da cilj ostane pri 20 % znižanju emisij, cena ogljika do leta 2020 ostala na ravni približno 16 evrov za tono CO2, v primeru zvišanja cilja na 30 % pa predvidevajo dvig cene ogljika na raven okrog 30 evrov. Ta predvidevanja se v grobem skladajo s projekcijami Združenega kraljestva.

Pri projekcijah javnofinančnih prihodkov na sliki 10 je predpostavljeno:

– do leta 2012: obdavčitev emisij CO2 iz goriv na ne-ETS trgu (sedanji obseg CO2

dajatve – vključena še raba goriv v prometu), ob upoštevanju projekcij teh emisij po osnutku NEP,

11 Ocene so iz junija 2010; v njih je upoštevan učinek recesije in znižanih napovedi gospodarske rasti v prihodnje.

Vir:http://www.decc.gov.uk/assets/decc/what%20we%20do/a%20low%20carbon%20uk/carbon%20valuation/1_2 0100610131858_e_@@_carbonvalues.pdf.

0 200 400 600 800 1000 1200 1400 1600

2011 2013 2015 2017 2019 2021 2023 2025 2027 2029 2031 2033 2035 2037 2039 2041 2043 2045 2047 2049

mio EUR

znižanje prispevkov iz dela- zelena davčna reforma; srednja cena CO2 znižanje prspevkov iz dela - zelena davčna reforma; nizka cena CO2 socialni transferji

prilagajanje

spodbujanje R&R

spodbujanje nizkoogljičnih investicij

– od leta 2013 do 2020: ocena dodeljenih količin emisijskih pravic za Slovenijo (ob upoštevanju brezplačnih dodeljenih pravic in »benchmark faktorjev« za industrijo),¹² in obdavčitev emisij CO2 iz goriv na ne-ETS trgu, ob upoštevanju projekcij teh emisij po NEP;

– od leta 2021 do leta 2030: prodaja vseh pravic na ETS trgu na dražbah, ob upoštevanju takšnega zmanjševanja emisij, da bo do leta 2050 doseženo znižanje 80

%, in obdavčitev emisij CO2 iz goriv na ne-ETS trgu, ob upoštevanju projekcij teh emisij po NEP;

– od leta 2031 do leta 2050: prodaja vseh pravic na ETS trgu na dražbah in obdavčitev vseh emisij CO2 in ostalih toplogrednih plinov na ne-ETS trgu, ob upoštevanju takšnega zmanjševanja emisij, da bo do leta 2050 doseženo znižanje 80 %.

Zaradi potrebe po izgradnji absorpcijske sposobnosti za porabo možnih javnofinančnih prihodkov iz obdavčitve CO2 predvidevamo postopno povečevanje porabe za spodbujanje raziskav (5 % letno), za prilagajanje na podnebne spremembe (4 % letno) in za socialne transferje (3 % letno). Ob naraščanju cene CO2 bo potreba po spodbujanju nizkoogljičnih investicij vse manjša, zato smo te predpostavili kot konstantne, na ravni 50 milijonov evrov letno (sedanja raven je približno 150 milijonov letno). Ostali prihodki so predvideni za zmanjševanje prispevkov iz dela oz. zeleno davčno reformo; na sliki so prikazani pri nizki in srednji ravni cene CO2.

24. marca 2011 so voditelji 23 evropskih držav sprejeli Pakt za Evro plus, s katerim so se poleg spodbujanja konkurenčnosti in zaposlovanja, zagotavljanja vzdržnosti javnih financ in krepitve finančne stabilnosti zavezali tudi h koordinaciji davčnih politik v smeri zniževanja obdavčitve dela ob ohranjanju višine davčnih prihodkov.

5.1. Zelena rast

Poleg stroškov zaradi potrebnih investicij v nove tehnologije prinaša politika podnebnih sprememb tudi koristi zaradi manjšega uvoza fosilnih goriv in s tem večje energetske zanesljivosti ter manjše izpostavljenosti spremenljivosti cen nafte. Tehnološka revolucija predstavlja nove poslovne priložnosti in nova delovna mesta ter s tem podlago za gospodarsko rast, ki namesto na količini temelji na učinkovitosti in kakovosti. Zmanjšani uvoz se nadomesti z domačimi (obnovljivimi) viri energije in novimi delovnimi mesti v storitvah in proizvodnji. Z rabo OVE se dosega pozitivne učinke tudi glede drugih onesnaževal zraka (trdni delci, NOx, SO2), kar predstavlja koristi za zdravje. Vse te koristi zmanjšujejo makroekonomski strošek reševanja izziva podnebnih sprememb, od politike in odločitev posamezne države pa je v veliki meri odvisno, v kolikšni meri bodo priložnosti izkoriščene.

Na OECD srečanju junija 2009, so ministri iz vseh 30 OECD držav, pa tudi ministri takratnih kandidatk (Čile, Estonija, Izrael in Slovenija) potrdili mandat OECD za razvoj strategije zelene rasti, ki združuje gospodarske, okoljske, socialne, tehnološke in razvojne vidike v celovit okvir. Strategija bo obravnavala orodja in priporočila za opredelitev politik za najbolj učinkovit prehod v zeleno gospodarstvo.

Strategija zelene rasti OECD je lahko vodilo pri oblikovanju politike blaženja podnebnih sprememb v Sloveniji. Strategija zelene rasti bo vsebovala specifična priporočila na nacionalnih ravneh, zelo pomembna za učinkovitost zelene rasti pa je tudi mednarodna usklajenost politik. Zelena rast po sebi ne zagotavlja doseganja ciljev zmanjševanja emisij CO2, pa tudi uresničevanje ciljev zmanjševanja emisij še ne pomeni doseganja zelene rasti.

Lahko pa strmenje k obema ciljema zagotovi veliko lažje doseganje ciljev obeh.

12 Količina teh pravic bo dokončno znana septembra 2011.

Delovno gradivo (april 2011) - Izhodišča za pripravo 23

Zelena rast je način za doseganja gospodarske rasti in razvoja, ob hkratnem preprečevanju poslabšanja stanja okolja, biotske raznovrstnosti in netrajnostne rabe naravnih virov. Njen cilj je v največji možni meri izkoriščati možnosti čistejših virov za rast, kar vodi v okoljsko bolj uravnotežen model rasti. To vključuje izkoriščanje možnosti za razvoj novih zelenih industrij, delovnih mest, in tehnologij, kot tudi zagotavljanja prehoda bolj tradicionalnih sektorjev v okolju prijaznejše prakse. To bo zahtevalo uporabo novih tehnologij, razvoj novih produktov in podporo novim vzorcem povpraševanja gospodinjstev, podjetij in države.

Zelena rast bo tako kot zmanjševanje emisij TGP v Sloveniji zahtevala mešanico regulatornih, tržnih, inovativnih instrumentov in standardov. Eko-inovacije bodo ključne za doseganje zelene rasti in ustvarjanje delovnih mest. Gospodarska zbornica Slovenije v svojem dokumentu Elektronska in elektroindustrija Slovenije - izzivi in priložnosti v obdobju 2010 - 2015 - 2020 ugotavlja, da bo samo ta industrija do leta 2020 v razvoj, raziskave in industrializacijo nizkoogljičnih tehnologij vložila vsaj 238 milijone evrov.

Pri tem gre za tehnologije, ki bodo namenjene tudi ali predvsem izvozu. Zaradi uspeha in konkurenčnosti teh investicij bo zelo pomembno, da bo Slovenija zagotovila trg, ki bo spodbujal pospešene raziskave in razvoj in zagotovil hitro demonstracijo in komercializacijo novih izdelkov in storitev (tako imenovani vodilni trg). Pomembne bodo zelene javne investicije in javna naročila ter ukinitev zeleni rasti škodljivih subvencij. Eden pomembnejših izzivov zelene rasti, ki bo ustvarjala priložnosti za tehnološki napredek in nova delovna mesta bo, kako olajšati realokacijo dela in kapitala med sektorji tako, da bodo stroški prilagoditve najnižji.

5.2. Izobraževanje, raziskave in razvoj

Dolgoročne cilje znižanja emisij in podnebne varnosti je možno doseči samo z uvedbo novih tehnologij, pa tudi drugih družbenih in podjetniških inovacij. Le tako je namreč možno ločiti rast BDP in drugih kazalcev človekovega razvoja od rasti rabe energije, zmanjšati končno porabo energije, zagotoviti ustrezno oskrbo z energijo iz obnovljivih virov in zmanjšati emisije toplogrednih plinov iz drugih virov.

Podnebne spremembe in predvideno pomanjkanje konvencionalnih virov energije bodo v prihodnje povzročili rast povpraševanja po novih tehnologijah, kar bo predstavljalo pomembne gospodarske priložnosti na mednarodnem trgu. Zaradi tega gre pri podnebnih politikah in pogajanjih že danes marsikdaj tudi za konkurenčni boj med državami na področju nizkoogljičnih tehnologij.

Spodbujanje raziskav in razvoja pa je dolgoročen ukrep. Na eni strani se učinki raziskav in razvoja pokažejo šele na dolgi rok, na drugi strani pa je za učinkovito porabo raziskovalnih in razvojnih sredstev še pred njihovim povečanjem nujno zgraditi možnosti za njihovo črpanje.

V ta namen je nujna naloga zagotoviti visoko izobraženi kader in s tem povezana vlaganja v izobraževalni sistem, saj je za pridobivanje znanj novih generacij potreben čas. Zaradi omejene ponudbe izobraženih kadrov na trgu dela, lahko ob siceršnjem povečevanju izdatkov za raziskave in razvoj pride do pritiskov na plače visoko izobražene delovne sile, kar posledično pripelje do pomanjkanja visoko izobraženih strokovnjakov. Izgradnja absorpcijske sposobnosti subvencij za raziskave in razvoj je bistvenega pomena, da lahko do pozitivnih učinkov te politike dejansko pride.

Ukrepi blaženja podnebnih sprememb in prilagajanje nanje lahko, poleg izpolnitve mednarodnih in EU zavez, v obdobju izhoda iz finančno-ekonomske krize pomembno