267
Nina Gala Kušej
Glasba kot protokolarni element
Če protokol po strogo terminološki definiciji označuje sklop uradnih in družabnih pra- vil za medsebojne stike uradnih predstavnikov držav1, predstavlja protokolarna glasba glasbeno sredstvo za uresničevanje teh pravil.
Glasba ima kot protokolarni element pomembno vlogo, saj predstavlja vidni del marsikaterega ceremoniala, kjer bodisi s svojo signalizacijsko funkcijo določa ogrodje, oziroma narekuje posamezne korake udeležencev poteka ceremoniala bodisi s svojo zmožnostjo učinkovanja na posameznika pripomore k želeni sporočilnosti posame- znega protokolarnega dogodka.
Kot eno od sredstev za doseganje želenih ciljev je imela glasba v diplomaciji od nekdaj pomembno vlogo in se kot taka uporabljala v najrazličnejših protokolarnih kon- tekstih. Združevanje glasbenikov v ansamble naj bi obstajalo že v času zgodnjih visokih kultur starega Vzhoda, še zlasti od konca srednjega veka dalje pa so zasedbe sestavljene iz pihal, trobil in tolkal postale viden (protokolarni) element evropskih dvorov in mest.
Podobno kot danes je imel že zgodnji dvorni ceremonial v prvi vrsti funkcijo »promo- cije vladarja« in vzpostavljanja discipline, oziroma urejanja interakcije znotraj dvorne družbe, pri čemer je kot pomembno sredstvo za doseganje namena uporabljal glasbo.
Zametki godb, vojaških in policijskih orkestrov, kakršne poznamo danes, segajo daleč v zgodovino. V izhodišču je bila njihova vloga povsem praktična, saj so poleg zvočne signalizacije takšni ansambli služili zlasti opogumljanju vojakov in njihovemu razvedrilu.
Na Slovenskem imajo pihalni sestavi dolgo in bogato tradicijo, saj se jih prvič ome- nja že v 14. in 15. stoletju. Če veljajo deželni trobentači kot oddelek deželne milice za prve vojaške godce v Ljubljani, se smatra mestne piskače za prve civilno organizirane ljubljanske godce.
V drugi polovici 19. stoletja so se pri nas začele ustanavljati prve današnjim podob- ne civilne mestne godbe in kakršnih v Sloveniji trenutno obstaja okoli 120. Pri nasto- panju na prostem se sodobni godbeniki še vedno poslužujejo tradicionalnih veščin igranja med hkratnim gibanjem, ki se imenuje predvodništvo. Zunanja podoba sleher- ne godbe tako predstavlja pomemben vidik njenih nastopov, še toliko bolj v primeru Policijskega orkestra, ki kot uradni državni protokolarni orkester predstavlja simbol na- cionalne identitete in je kot tak ob svojih nastopih redno pod drobnogledom javnosti.
Slovenija je morala po osamosvojitvi zastaviti temelje novega državnega protoko- la in s tem med drugim definirati vlogo in repertoar protokolarnega orkestra znotraj ceremonialov. Za celovito razumevanje protokolarnega aparata v Republiki Sloveniji
1 Protokol, obiskano 27. marec 2016, http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=
protokol&hs=1.
N . G A L A K U Š E J • G L A S B A KO T P R O T O KO L A R N I E L E M E N T
MZ_2017_2_FINAL.indd 267 22.6.2017 15:21:38
268
M U Z I K O L O Š K I Z B O R N I K • M U S I C O L O G I C A L A N N U A L L I I I / 1 in vpogled v vlogo glasbe znotraj državnega ceremoniala, je potrebno sistematično poznavanje vseh njegovih pojavnostnih oblik. V grobem gre za delitev na strogo cere- monialne dogodke in na izvedbeno ter repertoarno svobodnejše priložnosti. V prvem primeru gre za protokolarne dogodke, ki temeljijo na ustaljenem ceremonialu s pripa- dajočimi glasbenimi oblikami, načeloma v izvedbi Policijskega orkestra. Pri svobodnej- ših dogodkih, med katerimi so najbolj ekspresivni kulturni programi državnih proslav, pa je praktično edina (a hkrati zelo pomembna) omejitev načelo zmernosti, primer- nosti in ustreznosti.
Slednje (kulturne dele državnih proslav) poleg drugih dejavnikov diferencirajo in zaznamujejo predvsem različni individualni režijski pristopi k strukturiranju dogodka, ki pogojujejo preseančno vlogo in mesto glasbe kot strukturnega elementa znotraj po- samezne proslave. Navedeno posledično opredeljuje delo skladatelja, oziroma avtor- ja glasbe, saj je od koncepta proslave odvisno, če se v dogodku uporabljajo avtorske skladbe ali priredbe in, če glasba služi zgolj kot glasbena spremljava ali pa predstavlja osrednji element dogodka, ki narekuje vsebinsko izhodišče scenarija.
V vsakem primeru se glasba državnih proslav lahko celostno prezentira samo v soodvisnem prepletanju z drugimi strukturnimi elementi, kar pa pravzaprav velja za protokolarno glasbo nasplošno in jo kot tako opredeljuje kot svojstveni glasbeni žanr.
Čeprav je sodobni protokol srednjeevropskega prostora pretežno moderniziran, poenostavljen in minimaliziran, so tradicionalni temelji še vedno opazni v primarnih ciljih ceremoniala, ki z glasbenim elementom na čelu ostajajo usmerjeni v iste stvari, med drugim v poveličevanje države, bujenje narodne zavesti in izkazovanje časti tujim državnikom, hkrati pa opravljajo tudi funkcijo signalizacije (igranje žalostinke v izved- bi trobilnega sestava ob ceremonialu polaganja venca je na primer znak za predse- dnika republike, naj začne za nosilcema venca stopati proti spomeniku). Nenazadnje protokol ostaja organizacijski temelj delovanja državnega aparata in urejanja odnosov med njegovimi udeleženci.
Strogi ceremonial sicer ohranja uporabo tradicionalnih glasbenih oblik (državne himne, koračnice), medtem ko njegove svobodnejše oblike, kot so najrazličnejši spre- jemi in državne proslave, v znamenju sodobne diplomatske govorice uporabljajo ši- rok razpon glasbenih in drugih izraznih sredstev. Gre torej za združevanje tradicije, ki simbolizira narodno pripadnost, s sodobnim, ki simbolizira zazrtost v prihodnost. Na- vedeno mešanico je kot učinkovit recept za večanje priljubljenosti pri ljudeh pogosto opaziti pri diplomatskih praksah najrazličnejših državnikov.
Glasba v funkciji, oziroma glasba kot protokolarni element predstavlja enega od gradbenih elementov posameznega protokolarnega dogodka ali ceremoniala. Vseka- kor gre za glasbo, ki ne obstaja sama po sebi in ni sama sebi namen, temveč ima svojo praktično in sporočilno vlogo. O njeni umetniški vrednosti torej lahko govorimo pred- vsem v takem kontekstu. Hkrati pa gre za glasbo, ki je nujno in neločljivo vezana na okoliščine, ki jim je na neki način podrejena oziroma jim služi kot »glasilo«, saj je brez njih ni. Namreč, kakor ni fanfar brez vladarja, ni državne proslave brez občinstva.
Obranjeno 14. junija 2016 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
MZ_2017_2_FINAL.indd 268 22.6.2017 15:21:38
