View of 100 years – Faculty of Medicine, University of Ljubljana (1919–2019)

Pregledni znanstveni članek

100 let Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (1919–2019)

100 years – Faculty of Medicine, University of Ljubljana

Zvonka Zupanič Slavec

Izvleček

Slovenska medicina ima svoje zgodnje predhodnike v prosvetljenski Akademiji delovnih (1693–

1725) z njeno medicinsko sekcijo in z dr. Markom Gerbcem, četudi je že Jezuitski kolegij leta 1619 v Ljubljani vpeljal visoko šolstvo. Leta 1782 ustanovljeni Mediko-kirurški učni zavod v Ljubljani je izobraževal srednje zdravstvene kadre, v času Ilirskih provinc (1809–1813) pa je napredoval na raven medicinske fakultete, ki pa zaradi restavracije avstrijske oblasti ni uspela izobraziti niti prve generacije diplomantov. Leta 1848 smo na Slovenskem ostali celo brez prej imenovane me- dicinske srednje šole, ker so jo oblasti zaprle, ohranile so se le babiške šole.

Šele razpad Avstro-ogrske monarhije je leta 1919 omogočil nastanek prve slovenske Univerze in znotraj nje nepopolne Medicinske fakultete s štirimi predkliničnimi semestri. Leta 1940 je fa- kulteta po napornih prizadevanjih pridobila še 5. in 6. semester. Povojni elan je pripeljal v juliju 1945 do ustanovitve popolne Medicinske fakultete z 10 semestri. Na pionirski način je skromna kadrovska zasedba uspela vpeljati redni študij. V študijskem letu 1949/1950 se je Medicinska fa- kulteta odcepila od Univerze in kot Medicinska visoka šola vzgojila le eno generacijo zdravnikov, leta 1954 pa se je morala ponovno priključiti k Univerzi. V času odcepa so jeseni 1949 ustanovili Stomatološko fakulteto, ki se je kmalu povezala s fakulteto, kjer sta nastala odseka za splošno medicino in stomatologijo. Leta 1968/1969 je fakulteta vpeljala magistrski študij in leta 1995 eno- viti doktorski študij, v študijskem letu 1989/1990 pa je študij podaljšala na 12 semestrov.

Leta 1975 je fakulteta z izgradnjo nove stavbe Kliničnega centra v Ljubljani pridobila potrebne predavalnice, seminarske prostore in prostore za klinične vaje. Desetletje za tem, leta 1987, so se osrednji predklinični inštituti preselili v novo fakultetno stavbo na Korytkovi ulici v kompleksu ljubljanskih bolnišnic, študenti pa so končno pridobili sodobne vajalnice, študijske prostore in drugo. Leta 2015 je fakulteta južni trakt Šentpetrske kasarne nadomestila z novo stavbo predkli- ničnih inštitutov za biokemijo in biologijo celice. Študij se je vsa leta spreminjal in posodabljal, leta 2009/2010 je stekel po bolonjski reformi.

Odkar je Medicinska fakulteta popolna, je vzgojila okoli 9000 zdravnikov in 2000 zobozdravnikov ter izšolala na podiplomskem študiju nad 1700 doktorjev znanosti in nad 1000 magistrov zna- nosti ter številne diplomante na podiplomskih kliničnih izobraževanjih. Medicinska fakulteta je usmerjena v prihodnost, k čvrstemu povezovanju teorije s prakso, interdisciplinarnemu in med- narodnemu sodelovanju, predvsem pa v vzgojo kakovostnih novih zdravniških kadrov.

Abstract

The early beginnings of Slovenian medical education take root in the Enlightenment-era with Academia operosorum (1693–1725) and its medical section with the physician Marko Gerbec, although the Jesuit College introduced higher education in Ljubljana already in 1619. In 1782, a Medico-Surgical Academy was established in Ljubljana, the first to provide a secondary level of medical education. Later on, when a part of present Slovenian lands was included in the Illyri- Metabolne in hormonske motnje, Javno zdravstvo (varstvo pri delu), Psihiatrija

@article-type-en: Editorial, Original scientific article, Review article, Short scientific article, Professional article

@article-type-sl: Uvodnik, izvirni znanstveni članek, Pregledni znanstveni članek, klinični primer, strokovni članek

@running-header: 100 let Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani

@reference-sl: Zdrav Vestn | november – december 2019 | Letnik 88

@reference-en: Zdrav Vestn | November – December 2019 | Volume 88

1 Inštitut za zgodovino medicine, Medicinska Fakulteta, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija

Korespondenca/

Correspondence:

zvonka zupanič slavec, e: zvonka.zupanic-slavec@

mf.uni-lj.si Ključne besede:

Medicinska fakulteta Univerze Ljubljana; 100.

obletnica; zgodovina medicine; študij medicine;

študij stomatologije/

dentalne medicine;

pedagoško delo;

znanstvenoraziskovalno delo

Key words:

Faculty of Medicine University of Ljubljana;

100th anniversary; history of medicine; curriculum of medicine; curriculum of dental medicine; teaching;

scientific research work Prispelo: 5. 12. 2019 Sprejeto: 8. 12. 2019

an Provinces (1809–1813) as a part of Napoleon’s French Empire, with Ljubljana as capital, the school advanced to the level of a medical faculty (École Centrale). The subsequent restoration of Austrian sovereignty prevented the school from completing even the first class of graduates’

training. In 1848, Medico-Surgical Academy was dissolved and only midwifery schools remained.

It was only after disintegration of the Austro-Hungarian Monarchy, as a consequence of the World War I, that in 1919 the first Slovenian University was established in Ljubljana, and within it a incomplete medical faculty was offering four preclinical semesters. In 1940, fifth and sixth semesters were added to the Faculty. The liberation impetus led in July 1945 to the establi- shment of a complete medical faculty including five years course divided in ten semesters. In the 1949/1950 academic year, the Faculty of Medicine was separated from the University and trained one generation of physicians as a medical college; in 1954, it was reintegrated into the University. During that period, in autumn 1949, the Faculty of Stomatology was established, which soon joined with the Faculty of Medicine, whereupon two departments were established:

one for general medicine and one for stomatology (dental medicine). In the 1968/1969 academic year, the Faculty of Medicine introduced a master’s programme, and in 1995 a uniform doctoral programme; in the academic year 1989/1990 the programmes of medicine and dental medicine were extended to twelve semesters.

In 1975, the new Ljubljana Medical Centre building was finished and the Faculty thus obtained the necessary lecture halls, classrooms, and rooms for clinical practice. In the next decade, in 1987, the main preclinical institutes moved to the new building of the Faculty and students fi- nally received state-of-the-art lab classrooms, facilities, and other infrastructure. In 2015, the Fa- culty also constructed a new building for preclinical institutes for biochemistry and cell biology.

Throughout the years the programme has continued to improve and stay up to date, and the Bologna system of education was introduced in the academic year 2009/2010.

Ever since the Faculty is complete it has trained approximately 9,000 physicians and 2,000 den- tists, and awarded more than 1,700 doctors of science degrees and more than 1,000 master of science degrees in the postgraduate programme for physicians and dentists; it has also trained many students in graduate clinical training programmes. The Faculty of Medicine is oriented towards the future, a strong connection between theory and practice, interdisciplinary and in- ternational cooperation, and especially training new high-quality medical professionals.

Citirajte kot/Cite as: zupanič slavec z. [100 let Medicinske fakultete Univerze v ljubljani (1919–2019)].

Zdrav Vestn. 2019;88(11–12):554–75.

DOI: 10.6016/ZdravVestn.3018

1 Medicina pri Slovencih pred ustanovitvijo Medicinske fakultete

Prve znanstvene korake v medicini je na naših tleh napravila medicinska sek­

cija združenja Academia Operosorum (Akademija delovnih), ki je nastala leta 1693 z najvidnejšim predstavnikom dr.

Markom Gerbcem (1658–1718), ki se uvršča med najpomembnejše slovenske zdravnike in nekdanje študente univer­

ze v Padovi (1). Še nekaj odličnih ljub­

ljanskih zdravnikov, prav tako članov Akademije delovnih, je postavljalo teme­

lje znanstvenega dela v medicini na slo­

venskih tleh. Izobraževanje v Ljubljani pa beleži daljšo tradicijo, saj je Jezuitski kolegij nastal že leta 1597, leta 1619, to­

rej pred natanko 400 leti, pa je pridobil nekatere visokošolske programe. Med prvimi pedagoškimi zdravstvenimi aktiv nostmi pri Slovencih omenimo še naslednje: kirurg in ordinarij cesarskega špitala Filip Jakob Brecelj (prva polovi­

ca 18. stol.) je sredi 18. stoletja v Ljubljani

prirejal anatomske vaje in predavanja (Collegium publicum) (2). Leta 1753 je bila ustanovljena Babiška šola, kar šte­

jemo za začetek ljubljanske medicinske šole, kjer sta učila Fran Klopstein (dru­

ga polovica 18. stol.), ki je prirejal po­

navljalne tečaje za kirurge, in Balthasar Hacquet (1739–1815), ki je prinesel na Slovensko poleg medicinskega napredka tudi pomembne naravoslovne raziska­

ve (3). Leta 1780 je na Babiški šoli magi­

ster anatomije, kirurgije in porodništva Anton Makovic (1750–1803) začel pou­

čevati v slovenskem jeziku. Makovic je tudi leta 1782 prevedel iz nemškega jezi­

ka v slovenščino prvo nacionalno medi­

cinsko knjigo, babiški učbenik »Prašanja inu odgovori čez ušegarstvu«, pri čemer je opravil pionirsko delo v slovenskem porodniškem izrazoslovju (4).

Leta 1782 so na liceju k pouku filozofi­

je in teologije v Ljubljani in Celovcu do­

dali še mediko­kirurški študij. Mediko­

kirurški učni zavod se je v Ljubljani nahajal v stavbi liceja na današnjem Vodnikovem trgu. Postal je predho­

dnik prve medicinske fakultete pri nas.

Vzgajal je kirurge in ranocelnike, med predavatelji pa je bil prirodoslovec evropskega slovesa Balthasar Hacquet (1739–1815), ki je predaval botaniko, kemijo, anatomijo, kirurgijo in porod­

ništvo. Predavatelj anatomije, porod­

ništva in kirurgije je bil še Vincenc Kern (1760–1829), od 1805 priznan predavatelj kirurgije na dunajski vojnomedicinski akademiji. Gojenci Mediko­kirurškega učnega zavoda so imeli v letih od 1787 do 1808 praktične vaje v ljubljanski bol­

nišnici na Ajdovščini (5). V času Ilirskih provinc (1809–1813) je licej postal École centrale s sedmimi oddelki. Če smemo École centrale istovetiti z univerzo, potem je pri nas nastala nekakšna medicinska fakulteta, ki je bila urejena podobno kot medicinske fakultete v Franciji. Študij naj bi trajal pet let. Za medicinsko in kirur­

ško smer je bil učni načrt prvih treh let skupen, zadnji dve leti pa sta pri medi­

cinski smeri poudarjali patologijo in kli­

niko, pri kirurški smeri pa predpisovali več praktičnega pouka iz anatomije, ki­

rurgije, porodništva in sodne medicine.

Konec Napoleonove Ilirije z letom 1813 je pomenil tudi konec te šole in z njo prve predhodnice ljubljanske medicinske fa­

kultete. Po restavraciji avstrijske monar­

hije je bila Centralna šola degradirana na stopnjo srednje šole. Šolska reforma iz leta 1810 je razširila srednješolski učni načrt in pripeljala na Mediko­kirurški učni zavod nekaj novih učiteljev. Pri zavodovih učiteljih je ostajala ves čas zelo živa zavest, da je treba slej ko prej ustanoviti medicinsko fakulteto (6). V tem so jih vsaj moralno podpirali čla­

ni komisije za medicinske študijske re­

forme in licejski rektor dr. Jurij Matija Šporer (1795–1884). Študijski program se je sčasoma spreminjal, pogoji za vpis so postajali zahtevnejši, tako da se je tudi mediko­kirurški študij prilagajal višjim zahtevam in po študijski reformi leta 1833 pripravljal pogoje za preobrazbo šole v fakulteto. Ljubljanska medicinska šola je študijske reforme sicer uspešno izpeljala, kljub temu in kljub zahtevam po ustano­

vitvi popolnega vseučilišča v Ljubljani, v katerem naj bi ostal do ustanovitve medicinske fakultete mediko­kirurški študij neokrnjen, pa so oblasti v politič­

no nemirnem letu 1848 ljubljansko šolo zaprle (7). Mediko­kirurški učni zavod so oblasti odvzele samo Ljubljani, enake šole v Gradcu, Salzburgu in Innsbrucku pa so se obdržale in napredovale v me­

dicinske fakultete. V pomladi narodov je bil zatrt napredek medicine v sloven­

skem prostoru. O medicinski fakulteti na Slovenskem se potem ni več veliko govorilo. Zdravniki sami so se od leta 1861 zbirali v Zdravniškem bralnem društvu, od 1863 v Društvu zdravnikov na Kranjskem (8), od 1876 v Društvu

zdravnikov na Štajerskem, po letu 1919 pa v preimenovanem Slovenskem zdrav­

niškem društvu. Vse do konca prve sve­

tovne vojne slovensko zdravništvo ni po­

novilo zahteve po fakulteti (9).

2 Razvoj nepopolne Medicinske fakultete

Po razpadu Avstro­ogrske monarhije je bila leta 1918 v Ljubljani pri vseučili­

ški komisiji ustanovljena podkomisija za medicinsko fakulteto. Februarja 1919 je bila na občnem zboru Slovenskega zdravniškega društva skoraj soglas­

no sprejeta resolucija z zahtevo po ta­

kojšnji ustanovitvi medicinske fakultete na Univerzi v Ljubljani. Podkomisija za medicinsko fakulteto, ki so jo sestavlja­

li dr. Lojz Kraigher (1877–1959), dr. Ivan Oražen (1869–1921) in dr. Alojz Zalokar (1887–1944), je pripravila poročilo, v ka­

terem je priporočila pričetek pouka za prvi letnik jeseni leta 1919, napovedala priprave za pouk v naslednjih letnikih ter predložila načrt za razmestitev fakul­

tetnih ustanov in osnutek učnega načr­

ta (10) (Slika 1). Fakultetni inštituti naj bi dobili prostore v tedaj novi kasarni ob Poljanski cesti, novi Anatomski inštitut pa naj bi bil kot ena prvih novih univer­

zitetnih stavb postavljen na zemljišču pri Zaloški cesti ob Ljubljanici. Projektiran je bil že v letu 1919/20, zgrajen pa naj bi bil do jeseni 1921; za arhitekta je bil iz­

bran ustanovni profesor fakultete za ar­

hitekturo, učenec dunajskega prof. Otta Wagnerja, Ivan Vurnik (11) (Slika 2).

Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani 23. julija leta 1919 je bila ustanovljena tudi medicinska fakulteta, a na njeno veliko razočaranje samo z dvema prip­

ravljalnima letnikoma. Pouk se je začel novembra 1919, vpisalo se je 66 slušate­

ljev. Do konca leta 1938 je opravilo prvi rigoroz 543 kandidatov, ki so študij na­

daljevali v Zagrebu, Beogradu ali v tu­

jini, predvsem v Pragi. Učni načrt je bil povzet po načrtu zagrebške medicinske fakultete, ustanovljene 1917 (12). Uradni

Slika 1: Rokopis dr. Lojza Kraigherja o potencialih slovenskih zdravnikov, da ustanovijo lastno medicinsko fakulteto po 1. svetovni vojni. Vir:

Fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine UL MF.

Slika 2: Prva stavba nepopolne Medicinske fakultete (MF) na Zaloški cesti 4 v Ljubljani, delo arhitekta Ivana Vurnika. Vir: Fotoarhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije.

list Kraljevine SHS je novi zakon objavil 23. avgusta 1919. Zadnjega avgusta istega leta so bili že imenovani prvi profesor­

ji: večino anatomije je prevzel dr. Janez Plečnik (1875–1940), anatomijo in fizi­

ologijo živčevja dr. Alfred Šerko (1879–

1938), anatomijo in histologijo očesa dr.

Albert Botteri, ki pa je že naslednje leto

odšel v Zagreb, v Ljubljani pa so imeli težave s kadri za to področje in za fizio­

logijo (13). Tako se je začela petindvajse­

tletna trnova pot ljubljanske Medicinske fakultete (MF). Predavanja iz anatomije in sodne medicine (za pravnike) so po­

tekala v sobi, ki je bila v jutranjih urah predavalnica, nato pa obdukcijski pros­

tor, predavalnico anatomskega inštituta pa so gradili po polžje (Slika 3, Slika 4).

V letih 1919 do 1939 je bila nepopolna MF z vsemi inštituti nastanjena v stavbi Anatomskega inštituta na Zaloški cesti 4. Stiska na MF je povezala učitelje in študente v nenehnih prizadevanjih za izboljšanje pogojev dela in izpopolnitve fakultete in ob koncu druge svetovne vojne leta 1945 so postavili temelje po­

polni medicinski fakulteti. Stisko medi­

cincev je delno ublažilo izjemno darilo zdravnika dr. Ivana Oražna (1869–1921), ki je v svoji oporoki leta 1921 Medicinski fakulteti in njenim slušateljem zapustil hiši v Wolfovi ulici in na Dolenjski cesti v Ljubljani, ki sta bili preurejeni v Oražnov dijaški dom. Od leta 1925 do danes je v njiju brezplačno bivalo nad 1000 študen­

tov ljubljanske univerze, po ustanovitvi popolne medicinske fakultete večinoma medicinci (14).

Tik pred drugo svetovno vojno so postale zahteve po novi bolnišnici v Ljubljani in popolni medicinski fakulteti v javnih medijih tako glasne in številne, da jih ni bilo mogoče več omalovaže­

vati (15). Beograjska vlada je leta 1940 končno dovolila dopolnitev fakultete s petim in šestim semestrom. Študijski program se je razširil za tri predmete: pa­

tologijo, kirurgijo in interno medicino.

Fakulteti so dodelili tri nove redne pro­

fesorje: za patologijo dr. Franca Hribarja (1895–1967), za kirurgijo dr. Božidarja Lavriča (1899–1961) in za interno medi­

cino dr. Karla Lušickega (1892–1958). Led je bil prebit in navdušenja ni manjkalo.

Fakulteta je pridobila nekaj dodatnih

Slika 3: Vaje na Anatomskem inštitutu MF med obema vojnama. Vir:

Zasebni arhiv Žive Držaj Bonač.

Slika 4: Laboratorijske vaje pri kemiji na zgodnji popolni MF. Vir: Zasebna zbirka Brede Stucin.

prostorov, v stari prosekturi za patologi­

jo, za kirurško in interno kliniko pa so tik pred vojno zgradili prizidek k stav­

bi kirurškega in internega oddelka. Obe kliniki so odprli poleti 1941. V vojnih letih je fakulteta životarila. Predavanja so se nadaljevala, prav tako vaje, vse več profesorjev, asistentov in študentov pa se je vključevalo v osvobodilno gibanje, ali so odšli v partizane ali so bili zapr­

ti, pregnani v taborišča ali odpeljani na prisilno delo. Pouk je zaradi vojne prene­

hal junija 1943 (16). Med vojno je padlo skupno 100 zdravnikov in študentov me­

dicine, kar je bila ok. desetina takratne­

ga zdravništva in medicincev (17). Med študenti medicine je bilo 38 ubitih, 19 jih je umrlo v taboriščih oz. so bili ubiti kot talci (18,19).

3 Nastanek popolne Medicinske fakultete

Popolna Medicinska fakulteta v Ljubljani z desetimi semestri je bila us­

tanovljena z vladnim odlokom 31. julija

1945 (20). Fakulteta je prevzela zdrav­

stvene zavode na območju ljubljanske splošne bolnišnice in v njeni soseščini ter v njih naselila klinike in inštitute. Uprava MF, Centralna medicinska knjižnica in nekateri predklinični inštituti, so leta 1945 dobili provizorične prostore v stari in neugledni stavbi šentpetrske kasarne, v kateri so nekateri še danes (Slika 5).

Trdno zaupanje in nepopustljiva volja tedaj zaposlenih fakultetnih sodelavcev so omogočili, da je fakulteta začela delo­

vati že v zimskem semestru študijskega leta 1945/46 s predavanji in vajami v vseh letnikih, čeprav je silno primanjkovalo vsakršne opreme in še posebej učbeni­

kov. Tedaj je imela fakulteta 27 učiteljev in 566 slušateljev, od tega v prvem seme­

stru 302 (165 študentov in 137 študentk), ki so imeli pred seboj deset semestrov študija. Med prve učitelje na popolni MF so bili imenovani Božidar Lavrič, Igor Tavčar, Pavel Lunaček, Janez Milčinski, Bogdan Brecelj, Franc Derganc, Jože Rant, Valentina Kobe, Milica Petrović Valentinčič in drugi (Slika 6).

Na popolni Medicinski fakulteti je bila ustanovljena tudi Stomatološka kli­

nika, učna baza za predmet stomatolo­

gija. Za medicince je bil sprva predmet fakultativni, kmalu pa je postal obvezen.

Redni profesor za stomatologijo in prvi predstojnik Stomatološke klinike je pos­

tal dr. Jože Rant (1896–1972).

Naslednja leta predstavljajo obdobje najhitrejše rasti MF. V študijskem letu 1950/1951 je bilo število vpisanih slušate­

ljev največje – 817, učiteljev je bilo takrat 32. Od ustanovitve leta 1945 je bila po­

polna MF vključena v zdravstveni re­

sor, enako obe drugi jugoslovanski MF, zagrebška in beograjska. Fakulteta je s tem, ko je prevzela ljubljanske bolnišni­

ce, postala odgovorna tudi za vse bolni­

šnično zdravljenje. Vez z Univerzo se je ohranjala preko pedagoškega dela.

Slika 5: Po 2. svetovni vojni je Šentpetrska kasarna v Ljubljani postala sedež popolne MF. Vir: Fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine UL MF.

4 Medicinska visoka šola in Stomatološka fakulteta

V razvoju medicinske fakultete v letih 1949–1954 je sledilo posebno obdobje, ko je bila fakulteta izločena iz Univerze.

Postala je samostojna Medicinska viso­

ka šola z vsemi pristojnostmi, ki jih je zanjo dotlej imela Univerza. Ta pote­

za je verjetno precej skrajšala postopek ustanavljanja Stomatološke fakultete, ustanovljene 25. oktobra 1949 (Slika 7). Poleg prof. Ranta, ki je ob stomato­

logiji začel predavati tudi ortodontijo, je fakulteta zaposlila še nekaj predava­

teljev in asistentov. Prostorska stiska se je za stomatologe končala leta 1954, ko se je Stomatološka fakulteta preseli­

la v novo stavbo Stomatološke klinike.

V obdobju Medicinske visoke šole je bil v študijskem letu 1952/1953 uveljav­

ljen tudi šestletni študij, ki pa ni potekal niti za eno celo generacijo; od leta 1957 je bil študij ponovno omejen na pet let.

Medicinska in stomatološka fakulteta sta ustrezno spremenili učna načrta. Leta

Slika 6: Prvi učitelji in asistenti popolne Medicinske fakultete leta 1945. Z leve sedijo: Bogdan Brecelj, Milica Valentinčič Petrović, Božidar Lavrič, Marjan Ahčin (minister za zdravstvo), Bogdan Derč, Janez Milčinski; z leve stojijo: Dušan Stucin, Martin Benedik, Mirko Derganc, Josip Hebein, Igor Tavčar, Hubert Pehani, Sabina Praprotnik, Branko Volavšek, Valentina Kobe, Milan Žumer, Albin Seliškar, Leopold Ješe, Ivan Marinčič, Jože Rant. Na fotografiji manjkajo: Milan Cunder, Franc Hribar, Pavel Lunaček, Ivan Marinčič, Jernej Demšar, Ivan Pintar. Vir: Fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine UL MF.

1952 so bile iz pristojnosti Medicinske visoke šole izločene dotedanje klinike in dobile status zdravstvenih zavodov.

Z zakonom o univerzah je leta 1954 pre­

nehala obstajati Medicinska visoka šola.

Fakulteta za splošno medicino in stoma­

tologijo z dvema oddelkoma je bila po­

novno vključena v univerzo. Leto 1960 je zaradi pomanjkanja zobozdravstvenih terapevtov prineslo novo spremembo študija stomatologije. Uveden je bil sto­

penjski študij, ki je veljal le za eno gene­

racijo. Leta 1960 se je nadaljevala izgra­

dnja Stomatološke klinike, njen prizidek ob Lipičevi ulici pa je bil dograjen leta 1963 (21).

Nov družbeni red je posegel tudi med zdravništvo. Leta 1963 sta bila za diplomante MF odvzeta naziva dok­

tor medicine in doktor stomatologi­

je, zamenjala sta ju naziva zdravnik in zobozdravnik (22), ki sta bila po veli­

kem trudu Slovenskega zdravniškega društva in njegovega predsednika prof.

dr. Antona Dolenca (1930–2013) leta 1986 diplomantom vrnjena. V tem sko­

raj 25­letnem obdobju diplomanti MF večinoma niso dvigovali diplom, am­

pak le potrdila o končanem študiju. (9) Ukinjena je bila tudi zasebna zdravniška praksa, Slovensko zdravniško društvo ni moglo več obstajati pod svojim imenom, ampak so se zdravniki združevali v okvi­

ru Zdravniške znanstvene sekcije enot­

nih sindikatov, Zdravniški vestnik pa je bil preimenovan v Zdravstveni vestnik.

Čas po letu 1960 je prinesel najhitrej­

šo rast MF: leta 1961 je fakulteta imela 17 inštitutov, 19 klinik in tri samostojne zavode. V nadaljnjih petnajstih letih je

Slika 7: Prvi učitelji stomatologije leta 1955. Z leve: Branko Palčič, Vladimir Volavšek, Valter Krušič, Vera Lenart, Dušana Lavrič, Jože Rant, Lojze Brenčič, Franc Čelešnik, Anton Logar, Milan Perušek in dentist Vekoslav Šmid. Vir: Fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine UL MF.

bil študijski načrt pogosto na dnevnem redu sej fakultetnega sveta. Poglavitna skrb fakultete pa je bila, da utrdi svojo kadrovsko in materialno bazo ter zago­

tovi zdravstveni službi zadostno število zdravnikov, predvsem zdravnikov splo­

šne medicine in zobozdravnikov, saj jih je primanjkovalo po vsej Sloveniji. Učni načrt se je spreminjal v skladu z razvo­

jem medicine v svetu in doma, tako da se je število predmetov od leta 1945 do 1960 podvojilo. Pokazala se je tudi pot­

reba po reformi študija, ki se je začela leta 1960 in se je nadaljevala v naslednjih letih. Bistvo reforme je bilo v poudarja­

nju prakse in individualnega pouka. Za diplomanta MF je bilo zaželeno, da ima temeljno splošnomedicinsko izobraz­

bo, s katero bi se po končanem študiju lahko vključil v katero koli zdravniško dejavnost. Dolžnost fakultete je bila, da

je v učnih bazah poskrbela za poglobljen pouk v vseh strokah. Za slušatelje je bil ta pouk fakultativen. Pogoj za pogloblje­

ni študij pa je bil, da je kandidat dobro opravil osnovne študijske obveznosti, v poglobljeni študij pa so bili sprejeti študenti z natečajem. Sleherna ustanova je vsako leto razpisala določeno število mest in vsaka stroka je morala izdela­

ti program za poglobljeni študij. Enako pobudo je fakulteta prevzela za uvedbo enoletnega staža (23) (Slika 8).

Težnja po stabilizaciji razmer je bila najizrazitejša leta 1965 ob sprejemu ju­

goslovanskih norm za študij na medi­

cinskih fakultetah. Fakulteta se je usme­

rila v konsolidacijo študijskih razmer, učinkovitejše izvajanje pouka in izdelala nove učne načrte. MF je morala reši­

ti tudi prostorsko stisko. Vaje so trajale v številnih skupinah, redno do poznih

Slika 8: Predavanja – temeljni del medicinskega študija: internist prof. Igor Tavčar v predavalnici Interne klinike Kliničnih bolnic v Ljubljani leta 1952 (danes stavba Onkološkega inštituta C). Vir:

Fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine UL MF.

večernih ur, eksplozija svetovnega me­

dicinskega znanja pa je napovedovala še širitev učnega programa, vzgojo novih strokovnjakov, odpiranje novih delov­

nih mest in dodatne prostorske zahteve.

Graditev predkliničnih inštitutov je bila zato neogibna, za njo pa je poleg MF in njenih študentov čvrsto stalo Slovensko zdravniško društvo s prof. dr. Antonom Dolencem na čelu. Gradnja je bila nujna tudi za Klinični center Ljubljana, saj ni imel lastne prosekture, fakultetna pro­

sektura pa že dolgo ni zadoščala sodob­

nim potrebam in zahtevam. Fakultetna zamisel je bila, da bi (zaradi pomanjka­

nja sredstev) nove prostore gradili v dveh etapah. Gradnja prve stavbe se je začela leta 1973, v glavnem končala leta 1984, vseljena pa je bila leta 1987. Projektiral jo je arhitekt Vladimir Ažman. Nova stavba MF je bila postavljena v kompleks bol­

nišničnega mesta na Korytkovo ulico, da se smiselno povezuje z osrednjo bol­

nišnico in kliničnimi vajami v njej (24).

Do gradnje druge nove stavbe MF doslej še ni prišlo, je pa na mestu južnega trakta šentpetrske kasarne nastala nadomestna

stavba, predana namenu leta 2015. Vanjo sta se preselila inštituta za biokemijo (delno) in biologijo celice, Inštitut za bio fiziko je ostal v severnem traktu stare stavbe šentpetrske kasarne. Načrtovana je tudi nadomestna gradnja vzhodne­

ga trakta šentpetrske kasarne. Tja bi se preselili še nekateri predklinični inštitu­

ti MF, ki še delujejo v slabih prostorskih pogojih.

Tudi izgradnja nove stavbe Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani (UKC) je imela izreden pomen za napredek slovenskega dodiplomskega in podiplomskega študija medicine. Z njo je po letu 1975 tudi MF dobila v upo­

rabo nove predavalnice, prostore za vaje in nemoten klinični del študija. To je bil nedvomno poglavitni mejnik v sodob­

nem slovenskem razvoju raziskovalne in izobraževalne dejavnosti v medicini (Slika 9).

Leta 1985 je štela MF 17 inštitutov in 24 kateder ter je z učnimi bazami sode­

lovala na 29 klinikah, Inštitutu za rent­

genologijo, Zavodu za transfuzijo krvi, Onkološkem inštitutu in drugod. MF je tudi formalno vpeta v zdravstveni sis­

tem in slovensko zdravstvo, saj je njena osrednja naloga izobraziti primerno šte­

vilo zdravnikov in zobozdravnikov za zdravljenje prebivalstva (25).

5 Spreminjanje

študijskih programov na dodiplomskem študiju

Študija medicine in dentalne medici­

ne potekata na MF na ločenih odsekih, na Odseku za medicino in na Odseku za stomatologijo oz. kasnejšem Odseku za dentalno medicino. Oba odseka iz­

vajata pouk na istih predkliničnih in kliničnih medicinskih katedrah, stoma­

tološki strokovni predmeti pa se izvajajo na vseh katedrah Stomatološke klinike.

Slika 9: Dolgo pričakovana nova stavba Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani na Korytkovi ulici, predana namenu leta 1987. Vir: Fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine UL MF.

S končanim univerzitetnim študijskim programom Medicina (po letu 2010 enoviti magistrski študijski program druge stopnje Medicina) se pridobi uni­

verzitetna izobrazba z nazivom doktor/

doktorica medicine, z univerzitetnim

študijskim programom Dentalna medi­

cina (po letu 2010 enoviti magistrski štu­

dijski program druge stopnje Dentalna medicina) pa univerzitetna izobrazba z nazivom doktor/doktorica dentalne me­

dicine (Slika 10).

V študijskem letu 1989/1990 je MF uvedla šestletni študijski program me­

dicine in stomatologije s študijem pred­

metov v blokih. V predkliničnem delu se učni program ni bistveno spremenil.

Prav tako se ni bistveno povečalo število učnih ur, saj je imel predhodni medicin­

ski program 4725 ur, povprečno 945 ur v študijskem letu, leta 1994 je število ur naraslo na 5190 ur, leta 1999 na 5500 ur, leta 2018 pa je znašalo 5371 ur. Študenti medicine in dentalne medicine imajo le­

tno 30 tednov študijskih obveznosti, od tega je ok. 30 % ur namenjenih predava­

njem, 60 % vajam in seminarjem, 10 % ur pa izbirnemu pouku (6 od 60 kredi­

tnih točk) (26). V celotnem študijskem kurikulumu poslušajo 40 oziroma 48 predmetov. V letu 2009/2010 se je na MF pričel prenovljeni program po bolonj­

ski reformi. Z njo se je znaten del vsebin poenotil v duhu evropskih smernic in je postalo prehajanje študentov med različ­

nimi medicinskimi fakultetami večje.

Študenti se vse pogosteje učijo tudi v osnovni zdravstveni dejavnosti, kjer se srečujejo z vsakdanjim delom praktič­

nega zdravnika. To možnost ponuja dru­

žinska medicina, pri pouku tega pred­

meta pa sodelujejo zdravniki – mentorji, ki sprejmejo študente v svoje ambulan­

te pod nadzorom Katedre za družinsko medicino (Slika 11).

6 Bolonjska reforma

V zadnjih dveh desetletjih so se po­

javile nove, t. i. integrirane metode po­

učevanja, ki motivirajo študente za sa­

mostojni študij in naj bi prispevale tudi k hitrejšemu in učinkovitejšemu učenju.

Slika 10: Pomemben del medicinskega študija predstavljajo klinične vaje ob bolnikih v UKC Ljubljana in drugih slovenskih učnih bolnišnicah.

Vir: Fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine UL MF ( 1999, foto: Jelka Simončič).

Slika 11: Vaje študentov dentalne medicine na Stomatološki kliniki UKC Ljubljana. Vir: Fotoarhiv Inštituta za zgodovino medicine UL MF (1999, foto: Jelka Simončič).

Integrirani pouk pomeni povezovanje med kliničnimi primeri in predklinič­

nim teoretičnim znanjem (vertikalno povezovanje) in obratno. Z njim se uva­

ja klinične primere že v prvem letniku študija. Drugi pristop pa je problemsko naravnan pouk (angl. PBL – problem based learning), ki osredotoča študento­

vo znanje okoli najpogostejših bolezen­

skih znakov, zaradi katerih bolnik obišče zdravnika. Bistvo tega pristopa je, da se študentje dobivajo z učiteljem v manjših skupinah, na srečanja pridejo že z dolo­

čenim predznanjem, ki so ga pridobili iz knjig, in jim nato učitelji predstavijo kli­

nični primer. Tak način pouka je sicer za učitelje in študente veliko napornejši kot klasične oblike, ima pa boljše rezultate pri dolgoročnem pomnjenju strokov­

nega znanja in njegovem povezovanju.

Sodobni trend medicinskega poučeva­

nja je tudi zgodnji stik z bolnikom, kar omogoča zgodnejše spoznavanje medi­

cinske etike, vzpostavljanje kakovostnej­

šega odnosa do bolnika in boljše spora­

zumevanje z njim. V praksi to pomeni, da študent ob prvem pristopu k bolniku (recimo pri predmetu propedevtika in­

terne medicine) že obvlada osnove ko­

munikacije z bolnikom ipd. Dandanes se na MF srečujejo še z dodatno težavo pri učenju predvsem klinične medicine:

bolniki se vse bolj zavedajo svojih pra­

vic, zato neredko odklonijo študentov pregled. Zato uvajajo posebne modele učenja, t. i. laboratorije kliničnih veščin (angl. skill labs), z učenjem na lutkah in prostovoljcih (modelih), za kar so na MF ustanovili tudi simulacijski center.

Za regulirane poklice, kot sta medi­

cina in dentalna medicina, »Bolonjska reforma« v Evropi ne velja v celoti, saj se večina držav odloča za enovit študij, ki traja šest let. Na ljubljanski MF so pre­

novili oba študijska programa, kar bo omogočilo boljšo izmenljivost študen­

tov in sorodnost programa s programi

drugih vrhunskih medicinskih fakultet v Evropi. V izhodiščih so zapisali: »Cilj pouka medicine je izobraziti diploman­

ta, da se bo sposoben vključiti v nadalj­

nji proces samostojnega in vodenega izobraževanja na področju medicine v kateri koli izmed medicinskih special­

nosti, temeljna znanja pa mu omogočajo nadgradnjo v znanstvenoraziskovalnem delu.« Nov študijski program zagotavlja:

visoko stopnjo povezovanja predme­

tov, povečan obseg izbirnosti študijskih vsebin, aktivno vlogo študenta v pou­

čevanju, stik s stroko in bolnikom od prvega letnika naprej, prehodnost med posameznimi fakultetami in prehodnost kadrov med posameznimi evropskimi državami, skladno z bolonjsko dekla­

racijo. Predmetnik univerzitetnega štu­

dijskega programa vsebuje naslednje tipe predmetov: predklinične, klinične, javnozdravstvene in izbirne predmete.

Kreditni sistem predvideva študentov 40­urni delavnik. Spremembe v urniku, glede na dosedanji program, so pred­

vsem v tem, da se pouk klinike in stika z bolnikom prenese že v nižje letnike, spe­

cialna področja predkliničnih oz. teore­

tičnih predmetov se prenesejo v klinične sklope v višjih letnikih. Ti so organizira­

ni glede na organske sisteme (pouk po­

teka interdisciplinarno), v šestem letni­

ku, ki je namenjen integraciji znanja in celostnemu pogledu na bolnika, pa se k delu ob bolniku doda še pediatrija (27).

7 Podiplomski študij

MF je imela tudi vodilno vlogo pri razvoju podiplomskih programov na ljubljanski univerzi. Magistrski štu­

dij je uvedla med prvimi na Univerzi v Ljubljani v študijskem letu 1968/1969 in je do leta 1978/1979 trajal pet semestrov, nato pa štiri semestre. V letih 1976–1980 je bil organiziran študij akademske spe­

cializacije, ki je trajal štiri semestre, in ga

je končalo 67 kandidatov. V devetdesetih letih 20. stoletja se je razvilo tudi eno­ ali dvosemestrsko podiplomsko izobraže­

vanje različnih kliničnih strok, ki ga je končalo nad 2000 slovenskih zdravni­

kov in zobozdravnikov, ter veliko krajših podiplomskih izobraževanj za zdravnike splošne medicine.

Leta 1989 je MF poskušala študij po­

vezati z drugimi univerzitetnimi po­

diplomskimi programi (program po­

diplomske šole akad. prof. dr. Janeza Peklenika). Kljub temu da je povezova­

nje po letu dni zamrlo, je vendarle dal ta poskus nekaj novih izhodišč, ki so pos­

pešila kasnejše združevanje podiplom­

skih študijev na ljubljanski univerzi.

Večje število podiplomskih študentov in sodelujočih fakultetnih učiteljev, zlas­

ti na MF, je namreč zahtevalo formalno organiziranje dotedanjega individualne­

ga raziskovalnega dela. Zato je MF leta 1989 študij formalizirala in ga kreditno ovrednotila. Uvedli so individualne razi­

skovalne predmete in javne predstavitve predlogov magistrskih nalog, ki še danes sestavljajo bistveni del doktorskih pro­

gramov (10).

Leta 1995 je MF v skladu z zakonoda­

jo uvedla enovit magistrski in doktorski študij ter kreditni sistem, ki je omogočil neposredni prehod na doktorski študij.

Ta je bil prilagojen evropskemu kredi­

tnemu sistemu za podiplomske progra­

me. Istega leta so skupaj z Biotehniško fakulteto, Fakulteta za farmacijo in Fakulteta za kemijo in kemijsko tehno­

logijo, v sodelovanju z Inštitutom Jožef Stefan in Kemijskim inštitutom pripra­

vili podoben interdisciplinarni program Biokemije in molekularne biologije, ki ga je koordinirala MF, študent pa se je lahko vpisal na eni od sodelujočih fa­

kultet. Program je prav tako omogočal pridobitev naziva doktor znanosti brez vmesne stopnje magisterija, če je kandi­

dat predložil objavljen članek s področja

doktorata v reviji s SCI (Science Citation Index) indeksiranjem. Podobno je delo­

val medfakultetni študij Mikrobiologije, ki sta ga izmenoma na vsaki dve leti ko­

ordinirali MF in Biotehniška fakulteta.

Vsi trije programi so se leta 1999 prid­

ružili štiriletnemu univerzitetnemu po­

diplomskemu študiju Biomedicina, ki je leta 2007 prerasel v skupni triletni dok­

torski program Biomedicina.

Sodobni podiplomski študij na MF se združuje v okviru univerzitetnega znanstvenega študija Biomedicina, so­

deluje pa še v študijih varstva okolja in statistika. MF izvaja podiplomski študij na znanstvenih področjih, ki zajemajo medicinske vede, dentalno medicino, biokemijo in molekularno biologijo, mi­

krobiologijo, varstvo okolja in statistiko, vodijo pa k pridobitvi naziva doktor zna­

nosti. V povezavi z Zdravniško zbornico Slovenije in Ministrstvom za zdravje iz­

vaja MF tudi specializacije sodne medi­

cine, patologije in mikrobiologije z imu­

nologijo.

Doktorski študijski program biome­

dicina traja tri leta, obsega 180 kreditnih točk in je po bolonjski shemi program tretje stopnje. Poudarek doktorskega štu­

dija je na raziskovalnem delu, na interdi­

sciplinarnosti študija in na sodelovanju mednarodno uveljavljenih domačih in tujih strokovnjakov. Doktorski program omogoča pridobitev naslova doktor/

doktorica znanosti na številnih znan­

stvenih področjih: medicina – klinična usmeritev, medicina – temeljna usme­

ritev, socialna medicina, mikrobiologi­

ja, biokemija in molekularna biologija, farmacija, genetika, klinična biokemija in laboratorijska biomedicina, toksiko­

logija in veterinarska medicina. V štu­

dijskem letu 2008/2009 je bilo na podi­

plomski študij vpisanih 338 študentov.

Prvi doktorat znanosti je bil na MF podeljen še pred formalno uvedbo po­

diplomskega študija leta 1957 (dr. Ivo

Raišp). Od tedaj do konca leta 2018 je bilo na MF promoviranih 1079 magi­

strov znanosti in 1724 doktorjev znano­

sti (28).

8 Študenti, diplomanti in zaposleni na Medicinski fakulteti

V letih 1920–1930 je bilo v oba letnika medicine vpisanih okoli 100 študentov, v letih 1930–1940 okoli 200 študentov, po letu 1940 je njihovo število naraščalo in je bilo v vse tri letnike vpisano 300–400 študentov. Na popolni MF je bilo po letu 1949 vpisanih 600–1000 študentov. Vpis novincev je med letoma 1945 in 1962 stalno naraščal (400 in več novincev le­

tno), nato so ga omejili s sprejemnimi

izpiti (24). Tako se je na študij splošne medicine vpisovalo okoli 150 študentov, na študij stomatologije okoli 50 študen­

tov. Kljub številnim vlogam MF na ura­

dne naslove, da bi vpis povečali, saj so predvidevali pomanjkanje zdravnikov po upokojitvi številčne povojne gene­

racije, so MF šele leta 2002 odobrili po­

večan vpis študentov. V študijskih letih 2002/2003–2011/2012 se je vpis povečal na 200 študentov splošne medicine, v letih 2007/2008–2011/2012 pa na 60 štu­

dentov dentalne medicine. Po tem so spet začeli vpisovati okoli 150 študentov splošne medicine in 50 študentov dental­

ne medicine. MF je povečan vpis zaradi pomanjkanja prostorskih in kadrovskih možnosti zelo obremenil in pouk je v imenovanem obdobju potekal od zgo­

dnjih jutranjih do kasnih večernih ur.

Slika 12: Del učnega kadra UL Medicinske fakultete leta 2019 (foto Špela Gobec).

Ljubljansko MF je delno razbremenilo odprtje MF v Mariboru leta 2004, ki le­

tno vpisuje okoli 100 študentov.

Razmerje med študentkami in štu­

denti se je s časom spreminjalo. Ob usta­

novitvi nepopolne MF je bilo vpisanih le 9 % študentk, okoli leta 1940 tretjina, med 1960 in 1970 polovica, v študijskem letu 1989/1990 jih je bilo že 63 %. Leta 2018 pa je na splošni medicini 68 % študentk in 32 % študentov ter na dentalni me­

dicini 72 % študentk in 28 % študentov.

Feminizacija zdravništva je postala vsak­

danjost, saj so ženske bolj prilagodljive in pripravljene prenašati velike napore in odrekanja, kljub številnim zahtevam, ki jih poklic prinaša. Povprečna študij­

ska doba je sedem do osem let. Študij v tem času uspešno konča približno 90 % vpisanih.

V letih 1946 do konca aprila 2019 je na MF študij končalo 8809 diplomantov medicine in 2269 diplomantov dentalne medicine, magisterij znanosti je opravi­

lo 1079 diplomatov, doktorat znanosti pa 1724 diplomantov. V študijskem letu 2018/2019 je bilo na enovit magistrski študij vpisanih 1577 študentov, med nji­

mi 1082 žensk in 495 moških, 1206 jih je študiralo medicino, 371 pa dentalno me­

dicino. Na doktorski študij je bilo v istem letu vpisanih 371 študentov. V letu 2018 je na ljubljanski medicinski fakulteti diplo­

miralo 261 zdravnikov (180 žensk in 81 moških) in 56 zobozdravnikov (45 žensk in 11 moških) (28).

Po podatkih dekanata UL MF je bilo leta 1992 na MF zaposlenih 644 usluž­

bencev, med njimi je bilo 240 fakulte­

tnih učiteljev in sodelavcev. Leta 2019 pa je fakulteta imela 935 zaposlenih, od teh je bilo 251 visokošolskih učiteljev in 87 asistentov (Slika 12). V istem jubilej­

nem letu je bilo na MF vpisanih 1544 študentov medicine in dentalne medici­

ne s statusom, na doktorskem programu Biomedicina pa 389 slušateljev. Že od

ustanovitve MF je na nekaterih predkli­

ničnih inštitutih – mikrobiološkem, pa­

tološkem in sodnomedicinskem – raz­

vita strokovna zdravstvena dejavnost, ki opravlja storitve za potrebe zdravstvene službe, predvsem za Univerzitetni klinič­

ni center Ljubljana.

Računalniško in informacijsko središče (RIS) skrbi za osrednji del omrežja MF (Komunikacijske in informacijske mre­

že MF), osrednje storitve in aplikacije ter nudi pomoč koordinatorjem lokalnih omrežij (29).

9 Raziskovalno delo

Medicinska fakulteta skozi ves čas obstoja razvija znanstvenoraziskovalno delo. Obsežnejši prikaz presega tukajšnji namen. Sicer pa sodeluje v današnjem času v številnih mednarodnih in evrop­

skih projektih, med njimi so najpo­

membnejši Obzorje 2020, Erasmus+ in COST. V letu 2018 je fakulteta imela 20 raziskovalnih projektov, 49 raziskoval­

nih programov in projektov ARRS, dva infrastrukturna programa, zaposlenih pa je bilo 41 mladih raziskovalcev. Za prikaz obsega najuspešnejših objav v letu 2018 zapišimo podatke: 279 izvirnih znan­

stvenih člankov (29 s faktorjem vpliva 5–10, 10 s faktorjem nad 10), 62 pre­

glednih znanstvenih člankov, prijavlje­

nih je bilo osem patentov in objavljenih 19 znanstvenih monografij oz. poglavij v njih (28).

10 Mednarodno sodelovanje

Medicinska fakulteta ima vzpostav­

ljena sodelovanja z državami v EU in na Balkanu, po svetu pa druga strate­

ška partnerstva. Aktivno sodeluje tudi v združenju evropskih medicinskih fa­

kultet (ECTS – MA – European Credit Transfer System – Medicine Assocciation) in v združenju fakultet za področje pri­

marnega zdravstvenega varstva (NPHC – Network of Primary Health Care). V zadnjih dveh desetletjih fakulteta vse intenzivneje izvaja program Erasmus+, kjer je leta 2019 sodelovala z 99 medi­

cinskimi fakultetami in univerzami v EU in Evropskem gospodarskem pro­

storu. Od tam na fakulteti gostujejo tuji predavatelji in strokovnjaki, ljubljanski strokovnjaki pa odhajajo k njim. (28) V septembru 2008 je fakulteta v sodelova­

nju s študentskima organizacijama me­

dicine in dentalne medicine vzpostavila sistem študentskega tutorstva za gostu­

joče Erasmus+ študente. Pri tem so se predstojniki kateder, študentska pisarna MF, študentski organizaciji in Centralna medicinska knjižnica aktivno vključili v organizacijo študija za bodoče Erasmus+

študente.

Izmenjave študentov po programu Erasmus+ so se iz leta v leto širile in do leta 2018 je prišlo v Slovenijo ok. 800 tujih študentov, v tujino pa odšlo ok.

700 naših študentov. V letu 2017/2018 je preko programa Erasmus+ šlo v tuji­

no na študijske izmenjave 63 študentov z Medicinske fakultete, 74 jih je šlo na praktično usposabljanje, 60 pa se jih je udeležilo sodelovanja preko bilateralnih sporazumov z ZDA in Brazilijo. Iz tujine je na ljubljansko medicinsko fakulteto prišlo 99 Erasmus+ študentov na štu­

dijske izmenjave, 23 na praktična uspo­

sabljanja, 11 preko meduniverzitetnih sporazumov in osem preko programa Mobilnost CEEPUS. MF je tudi vpeljala študentski in učiteljski sistem tutorstva za gostujoče študente (28).

11 Založniška in

publicistična dejavnost

V stotih letih je MF izdala veliko uč­

benikov, skript in najrazličnejših študij­

skih gradiv v slovenskem jeziku. V času, ko še niso bili lahko dostopni, so pome­

nili edino tiskano študijsko literaturo.

Danes strokovnjaki in študenti upora­

bljajo veliko strokovnih knjig v tujih je­

zikih in strokovne vire na medmrežju.

Medicinska fakulteta ostaja pri odlo­

čitvi, da je izdajanje lastnih učbenikov pomembno, saj lahko domači strokovni pisci vanje vnesejo tudi strokovna izho­

dišča, ki so vezana na nacionalni prostor in zdravstvene posebnosti tukajšnjega prebivalstva. Ob tem bogatijo sloven­

ski strokovni jezik in utrjujejo njegovo rabo, ki je tako pomembna pri pogovoru zdrav stvenega osebja z bolnikom.

Revija Medicinski razgledi izhaja na MF od leta 1962. Ustanovila jo je skupi­

na študentov medicine in stomatologije.

Člani uredništva so izključno študenti medicine in dentalne medicine, ki delu­

jejo prostovoljno. Prvotni namen je bil objavljati pregledne članke, ki bi jih upo­

rabili kot dopolnilno študijsko gradivo.

V skoraj polstoletnem obstoju je revija prerasla v recenzirano strokovno revijo, ki objavlja pregledne, strokovne in razi­

skovalne članke s področja biomedicine ter prikaze primerov iz klinične prakse.

Avtorji člankov so večinoma zdravniki, predvsem fakultetni učitelji. Vsak letnik je sestavljen iz štirih številk. Revija ima tudi dodatek, ki prinaša tudi druge vse­

bine.

12 Prostorski pogoji

Leta 1987 se je končala prva faza iz­

gradnje petih predkliničnih inštitutov, ki so bili ozko grlo izobraževanja zdrav­

ništva, tj. za anatomijo, histologijo z embriologijo, patologijo, farmakologijo in sodno medicino. V novo Ažmanovo stavbo na Korytkovi ulici 2 v Ljubljani se je vselil tudi oddelek za imunologijo Mikrobiološkega inštituta. Imenovani inštituti so dobili prostore za pedagoško, strokovno­znanstveno in znanstveno­

raziskovalno delo, hkrati pa dopolnjujejo

Univerzitetni klinični center v Ljubljani.

Odprto je ostalo vprašanje izgradnje dru­

ge faze nove medicinske fakultete, ki za­

jema preostalih 12 inštitutov, Centralno medicinsko knjižnico, dekanat in pro­

store za študente. Znanstveno­pedagoški svet MF je pripravo načrta za zgraditev druge faze ob novi stavbi podprl že leta 1970. Zahteva, da se načrt izpelje, je bila ponovljena leta 1993, ko je Ministrstvo za zdravstvo sprejelo nalogo, da se pripravi temeljna informacija za smotrno poseli­

tev bivše »vojne bolnice« na Zaloški ces­

ti in uredi celotni kompleks kliničnega centra, kjer so še nameščeni fakultetni inštituti. Nadalje je MF leta 2015 uspe­

la zgraditi nadomestno stavbo južnega trakta dekanata (nekdanje šentpetrske kasarne), kamor sta se preselila inštituta za biokemijo in biologijo celice. Rešitve za prostorske stiske še nekaterih drugih predkliničnih enote MF pa so v pripra­

vi kot prenove ali novogradnje: kampus na Vrazovem trgu, kampus ob Korytkovi ulici in ob Zaloški cesti.

13 Stanovska tradicija

Medicinska fakulteta neguje sta­

novsko tradicijo. Katedre in inštituti MF imajo svoje predmetne zbirke anatom­

skih, patoloških in sodnomedicinskih preparatov, mikroskopov, nacionalno zgodovinsko medicinsko zbirko z bogato knjižnico starih strokovnih knjig in dru­

go. Fakulteta želi ohranjati svež spomin na svoje predhodnike in učitelje, na vizi­

onarje v stroki in nosilce naprednih misli v posameznih obdobjih. Tako je ob svoji 100­letnici 16. oktobra 2019 pred stavbo Medicinske fakultete na Korytkovi ulici odkrila doprsni kip njenemu dolgole­

tnemu dekanu prof. dr. Alfredu Šerku, ki je najzaslužnejši, da nepopolna fakulteta med obema svetovnima vojnama ni bila ukinjena. Prav tako je fakulteta v spomin

na velike slovenske zdravnike ob ime­

novanem jubileju po njih poimenovala predavalnice. Ob strokovnih srečanjih, ki jih pripravljajo fakultetne katedre in inštituti, v sodelovanju s klinikami in stanovskimi združenji, npr. Slovenskim zdravniškim društvom in Zdravniško zbornico Slovenije, se zbirajo sloven­

ski zdravniki različnih specialnosti in posodabljajo svoje znanje. Strokovna srečanja se v številnih primerih imenu­

jejo po znanih slovenskih zdravnikih.

Patologi z anatomi in histologi imajo Plečnikov memorial, internisti in splo­

šni zdravniki Tavčarjeve dneve, pediatri Derčeve in dermatovenerologi Kogojeve dneve, infektologi Bedjaničeve, ortodon­

ti Rantove, čeljustni kirurgi Čelešnikove dneve, zgodovinarji medicine Pintarjeve in klinični psihologi Bregantove dneve.

Sodni medicinci se zbirajo na memo­

rialih akademika Janeza Milčinskega.

Obstajajo še druga stanovska druženja.

Večina teh srečanj ima mednarodno udeležbo, njihova vsebina pa je pogosto objavljena v zbornikih.

Na nekaterih katedrah in inštitutih MF so tudi uredništva strokovnih revij.

Številni učitelji so recenzenti v domačih in mednarodnih strokovnih revijah. Po svetu uspešno delajo in so cenjeni števil­

ni zdravniki, ki so študirali na ljubljan­

ski medicinski fakulteti. Pomembno je tudi sodelovanje posameznih enot MF z drugimi slovenskimi znanstvenimi ustanovami: z Univerzitetnim klinič­

nim centrom v Ljubljani in Mariboru, z Onkološkim inštitutom, z Inštitutom Jožef Stefan in Kemijskim inštitutom, z Biotehniško fakulteto in s Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo ter s Fakulteto za elektrotehniko, s farmacevtsko indu­

strijo in z drugimi. Interdisciplinarno delo na številnih področjih kaže, kako se z njimi plemenitijo nova spoznanja in uporabljajo v dobro človeka (30).

14 Sklep

Ljubljanska medicinska fakulteta je s 100­letno tradicijo od nepopolne, ustanovljene leta 1919, do popolne fa­

kultete, ustanovljene leta 1945, dokazala svojo trdnost, pedagoško, strokovno in znanstvenoraziskovalno uspešnost in prodornost. Za slovenski zdravstveni prostor je od časa svoje popolnosti do sredine leta 2019 vzgojila 11.078 zdrav­

nikov in zobozdravnikov, ki v maternem jeziku zdravijo bolnike, izvajajo preven­

tivno in kurativno zdravstveno varstvo vse populacije, nudijo strokovno pomoč v splošnih in specialističnih ambulantah, v regionalnih in kliničnih bolnišnicah, zdraviliških in rehabilitacijskih centrih, kjer na primarni, sekundarni ali terciar­

ni ravni zagotavljajo vse potrebne zdrav­

stvene storitve. Medicinska fakulteta v Ljubljani si je s podiplomskim študijem zagotovila tudi lastni raziskovalni kader, ki s številnimi doktorji znanosti (1724 do sredine leta 2019, magistrov znano­

sti pa 1079) nadaljuje uspešno znan­

stvenoraziskovalno delo na predklinič­

nih in kliničnih področjih. Med njimi tudi habilitira svoje učitelje in asistente.

Ustanova je ob vseh prostorskih, materi­

alnih in kadrovskih stiskah vedno iskala najboljšo pot za vzgojo in izobraževanje novih zdravnikov in zobozdravnikov.

Zadovoljstvo bolnikov z njihovim delom pa je največje priznanje tej učni ustanovi.

Leta 2004 je tudi Univerza Maribor ustanovila lastno MF, na kateri je do leta 2018 izobrazila ok. 600 zdravnikov.

Mejniki medicinskega izobraževanja v Ljubljani

1597, 1619

1597 je bil v Ljubljani ustanovljen Jezuitski kolegij, ki je lata 1619 uvedel prve visokošolske študije.

1693

Slovenska medicina ima svoje zgodnje predhodnike v razsvetljenski Akade- miji delovnih (Academia Operosorum, 1693–1725) z njeno medicinsko sekcijo in z dr. Markom Gerbcem.

okoli 1750

Filip Jakob Brecelj je sredi 18. stoletja v Ljubljani prirejal anatomske vaje in predavanja v zasebnem anatomskem zavodu Collegium publicum.

1753

Leta 1753 je bila v Ljubljani ustanovljena Babiška šola, kar štejemo za začetek ljubljanske medicinske šole.

1780, 1782

Leta 1780 je na Babiški šoli magister anatomije, kirurgije in porodništva An- ton Makovic začel poučevati v slovenskem jeziku. On je leta 1782 iz nemškega jezika v slovenščino prevedel prvo medicinsko knjigo, babiški učbenik Prašanja inu odgovori čez ušegarstvu, pri čemer je opravil pionirsko delo v slovenskem porodniškem izrazoslovju.

1782, 1786

Leta 1782 so na liceju k pouku filozofije in teologije v Ljubljani in Celovcu do- dali še mediko-kirurški študij, ustanovljen je bil t. i. Mediko-kirurški učni zavod za izobraževanje srednjih zdravstvenih kadrov, ki velja za predhodnika prve me- dicinske fakultete pri nas. Z letom 1786 je Ljubljana dobila prvo civilno bolnišni- co, v kateri so potekale klinične vaje za Mediko-kirurški učni zavod.

1809–1919

V času Ilirskih provinc (1809–1813) je Mediko-kirurški učni zavod postal École centrale in napredoval na raven medicinske fakultete, ki pa zaradi restavracije avstrijske oblasti leta 1813 ni uspela izobraziti niti prve generacije diplomantov.

Leta 1848 smo na Slovenskem ostali brez medicinskega liceja, ohranile so se le babiške šole. Zdravniki so se od leta 1861 zbirali v Zdravniškem bralnem društvu, od 1863 v Društvu zdravnikov na Kranjskem, od 1876 v Društvu zdravnikov na Štajerskem, po letu 1919 pa v Slovenskem zdravniškem društvu. Leta 1918 je bila pri Slovenskem zdravniškem društvu ustanovljena podkomisija za ustanovitev Medicinske fakultete na bodoči Univerzi v Ljubljani. Sestavljali so jo dr. Lojz Kra- igher, dr. Ivan Oražen in dr. Alojz Zalokar.

1919–1943

Leta 1919 je bila ustanovljena nepopolna Medicinska fakulteta s štirimi pred- kliničnimi semestri, njeno vodenje sta kot dekan in prodekan večino časa do druge svetovne vojne predano opravljala profesorja Alfred Šerko in Janez Pleč- nik. Študij se je začel novembra 1919, vpisalo se je 66 študentov, ki so po štirih semestrih študij nadaljevali na drugih medicinskih fakultetah, sprva predvsem v Pragi, kasneje ponovno tudi v Avstriji (Dunaj, Gradec, Innsbruck) in v Zagrebu ter Beogradu. Dr. Ivan Oražen je leta 1921 Medicinski fakulteti zapustil hiši v Wolfovi ulici in na Dolenjski cesti v Ljubljani. V letih 1919–1939 je bila nepopolna Medicin- ska fakulteta z večino inštitutov nastanjena v stavbi Anatomskega inštituta na Zaloški 4, ki je bila ena prvih univerzitetnih novogradenj. Načrte za zgradbo je izdelal arhitekt Ivan Vurnik in je danes spomeniško zaščitena. Leta 1940 je vlada

kraljevine Jugoslavije fakulteti odobrila še 5. in 6. semester in študijski program se je razširil za tri predmete: patologijo, kirurgijo in interno medicino. Stiska je povezovala učitelje in študente v nenehnih prizadevanjih za pridobitev popolne Medicinske fakultete. Junija 1943 je bil študij na fakulteti zaradi vojnih razmer prekinjen.

1945

Julija leta 1945 je bila ustanovljena popolna Medicinska fakulteta z 10 seme- stri. Fakulteta je prevzela zdravstvene zavode na območju ljubljanske splošne bolnišnice in v njeni soseščini ter v njih naselila klinike in inštitute. Na pionirski način in z neizmerno predanostjo je skromna kadrovska zasedba uspela vpeljati popolni študij medicine. Tedaj je imela fakulteta 27 učiteljev in 566 slušateljev.

Na popolni Medicinski fakulteti je bila ustanovljena tudi Stomatološka klinika.

Pod vodstvom rektorja Univerze Riharda Zupančiča (1920–1921) je Univerzi- tetni svet sklenil, da nepopolna MF postane popolna z 10 semestri. Že za časa njegovega naslednika Gregorja Gojmirja Kreka (1921–1922) je tedanja oblast za- čela razmišljati o ukinitvi MF. Za časa rektorja Karla Hiterlechnerja (1924–1925) so oblasti poskušale ukiniti celotno slovensko univerzo, rektor Milan Vidmar (1928–

1929) pa je nagovoril kralja Aleksandra Karađorđevića, da se Univerza po njem poimenuje in ji je s tem zagotovil integriteto. V času rektorske funkcije zdravnika Alfreda Šerka (1930–1932) je tudi ta obvaroval ljubljansko medicinsko fakulteto pred njeno ukinitvijo. Nato se je Univerza nemoteno nadalje razvijala. (31)

1949–1954

V študijskem letu 1949/1950 se je Medicinska fakulteta odcepila od Univerze v Ljubljani in kot Medicinska visoka šola vzgojila eno generacijo zdravnikov (1949–

1954), leta 1954 pa se je ponovno priključila Univerzi. V letih odcepitve so ustano- vili Stomatološko fakulteto. V letih 1954–1960 se je šola imenovala Fakulteta za splošno medicine in stomatologijo, leta 1960 pa se je preimenovala v Medicinsko fakulteto z dvema odsekoma – odsekom za splošno medicino in odsekom za sto- matologijo.

1962

Skupina študentov medicine in stomatologije je ustanovila svojo revijo Medi- cinski razgledi, ki še vedno izhaja. Ureja jo študentski uredniški odbor, strokovne prispevke pa prispevajo študenti raziskovalci in pedagoški delavci MF.

1968–1987

Leta 1968/1969 je Medicinska fakulteta uvedla magistrski študij in leta 1995 enoviti doktorski študij. V študijskem letu 1989/1990 se je študij z desetih se- mestrov podaljšal na dvanajst semestrov. Leta 1975 je z izgradnjo nove stavbe Kliničnega centra v Ljubljani Medicinska fakulteta pridobila prepotrebne pre- davalnice, seminarske prostore in prostore za klinične vaje. Desetletje za tem,

leta 1987, so se inštituti za anatomijo, histologijo, patologijo, sodno medicino, mikrobiologijo in farmakologijo preselili v novo stavbo Medicinske fakultete na Korytkovi ulici, študenti pa so končno pridobili sodobne vajalnice, študijske pro- store in drugo.

2009 –

Leta 2009/2010 je na Medicinski fakulteti stekel reformiran študijski program (bolonjska reforma), usklajen z evropskimi smernicami. Iz leta v leto se povečuje izmenjava študentov o okviru programov mobilnosti kot je program Erasmus+.

Leta 2015 je Medicinska fakulteta zgradila še novo stavbo za predklinična inštitu- ta za biokemijo in biologijo celice na Vrazovem trgu. Ima pa tudi načrte za nadalj- nje izboljšanje svojih prostorskih možnosti. Medicinska fakulteta se intenzivno razvija na akademskem, znanstvenoraziskovalnem in strokovnem področju.

Do konca aprila 2019 je na Medicinski fakulteti UL študij končalo

• 8809 – diplomantov medicine (zdravniki),

• 2269 – diplomantov dentalne medicine (zobozdravniki),

• 1079 – magistrov znanosti,

• 1724 – doktorjev znanosti.

Literatura

1. Mušič d, Borisov P. gerbec Marko. v: enciklopedija slovenije, zv. 3. ljubljana: Mladinska knjiga, 1989:204–5.

2. Borisov P. Od ranocelništva do začetkov znanstvene kirurgije na slovenskem. ljubljana: sazU; 1977. pp.

159–67.

3. Borisov P. ginekologija na slovenskem od začetkov do leta 1980. ljubljana: sazU; 1995. pp. 50–9.

4. Makovic a. Prashanja inu odgovori zhes vshegarstvu. ljubljana: Johann Michael Promberger, 1782.

5. rijavec l. ljubljanske bolnišnice. Prispevek k njihovi zgodovini. ljubljana: Uprava kliničnih bolnišnic, 1960:21–3.

6. Pintar i. Mediko-kirurški učni zavod v ljubljani, njegov nastanek, razmah in konec. ljubljana: samozaložba, 1939:48–54.

7. Polec J. Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo. V: Zgodovina slovenske uni- verze v ljubljani do leta 1929. ljubljana, rektorat univerze, 1929.

8. Smerdu F. Sto let zdravniškega društva. V: Smerdu F, ur.Poslanstvo slovenskega zdravnika. Ljubljana: Slo- venska matica, 1965:21–76.

9. zupanič slavec z. iz rok v roke, iz roda v rod: slovensko zdravniško društvo in njegovi predsedniki: ob 140-le- tnici ustanovitve. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo, Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture slovenije, 2001:61–6.

10. zupanič slavec z. Medicinska fakulteta. v: Ciperle J (ur.), krbavčič a (ur.). 90 let Univerze v ljubljani: med tradicijo in izzivi časa. ljubljana: rektorat Univerze. 2009. P. 550–67.

11. zalokar a. ljubljanska Medicinska fakulteta. Misel in delo, 1934;5:5.

12. anon. Medicinska fakulteta zagrebškega vseučilišča in slovenci. liječ vijest; 1917. pp. 380–7.

13. Borisov P. Medicinska fakulteta v ljubljani in njen razvoj med dvema svetovnima vojnama (1919–1945). v:

Urlep F (ur.), kališnik M (ur.), Borisov P (ur.). Medicinska fakulteta Univerze v ljubljani: 1919–1943: zgodo- vinski zbornik. ljubljana: inštitut za zgodovino medicine, zdravniška zbornica slovenije, 20.

14. zupanič slavec z, Štolfa F. dr. ivan Oražen (1869–1921): dobrotnik Medicinske fakultete in slovenskega naro- da. ljubljana: Medicinska fakulteta, 1998.

15. anon. Spomenica Društva medicincev o nepopolni medicinski fakulteti in pomanjkljivi zdravstveni organi- zaciji v sloveniji. ljubljana; 1940.

16. zaMU Fond: MF, fasc. ii/148, št. 361/43.

17. kostnapfel J. Pred pol stoletja. zdrav vestn. 1995;64(iv):37–8.

18. konjajev z, zupanič slavec z (ur). zvestoba Hipokratu. ljubljana. inštitut za zgodovino medicine, 1999.

19. zupanič slavec z, slavec k. Prva generacija medicincev na popolni Medicinski fakulteti v ljubljani leta 1945 - ob 65-letnici vpisa. zdrav vestn 80;2011 (7/8):599–613.

20. Odlok narodne vlade slovenije. Uradni list snOs in nvs, 171 (31.7.1945), 23 (1945).

21. rant J. razvoj zobozdravstva v Sloveniji. V: Poslanstvo slovenskega zdravnika. Ljubljana: Slovenska matica, 1965:240–51.

22. zakon o strokovnih nazivih in akademskih stopnjah. Uradni list sFrJ, 13 (1963).

23. Medicinska fakulteta. v: Petdeset let slovenske Univerze v ljubljani: 1919–1969. ljubljana: Univerza, 1969:481–521.

24. Fettich J. Medicinska fakulteta. v: enciklopedija slovenije, zv. 7. ljubljana: Mladinska knjiga, 1993:35–6.

25. zupanič slavec z. Osem desetletij slovenskega šolanja zdravništva. v: Medicinska fakulteta v ljubljani. Ob 80-letnici ustanovitve. ljubljana: Medicinska fakulteta, 1999:11–29.

26. Podatki tajništva Ul MF, 23.7.2009.

27. splošni načrt posodobitve dodiplomskega pouka na Medicinski fakulteti (MF) v ljubljani. (arhiv Medicinske fakultete Ul). sprejeto na seji senata MF, 18/12/2000.

28. Podatki podiplomskega oddelka Ul MF, pridobljeni novembra 2019.

29. Enovit magistrski študij medicina UL Medicinska fakulteta. Vloga za pridobitev soglasja k študijskemu pro- gramu (članice) Univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda. Ul MF, 2008:2–6.

30. zupanič slavec z. devetdeset let Medicinske fakultete Univerze v ljubljani (1919–2009). zdrav vestn 78;2009 (11):659–72.

31. 100 let Univerze v ljubljani. ljubljana: Univerza v ljubljani, 2019:32–5.