ODDELEK ZA KRAJINSKO ARHITEKTURO
Heli MANFREDA
OBLIKOVANJE REPREZENTANČNEGA PROSTORA ŠPORTNIH STAVB
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij
Ljubljana, 2009
Heli MANFREDA
OBLIKOVANJE REPREZENTANČNEGA PROSTORA ŠPORTNIH STAVB
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij
DESIGNING REPRESENTATIVE SPACE IN FRONT OF SPORT BUILDINGS
GRADUATION THESIS University studies
Ljubljana, 2009
Diplomsko delo je zaključek Univerzitetnega študija krajinske arhitekture. Opravljeno je bilo na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Študijska komisija Oddelka za krajinsko arhitekturo je za mentorja diplomskega dela imenovala prof. dr. Davorja Gazvodo.
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik: prof. dr. Alojz DRAŠLER
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo
Član: prof. dr. Davor GAZVODA
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo
Član: prof. dr. Ana KUČAN
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo
Datum zagovora:
Naloga je rezultat lastnega raziskovalnega dela. Podpisana se strinjam z objavo svoje naloge v polnem tekstu na spletni strani Digitalne knjižnice Biotehniške fakultete.
Izjavljam, da je naloga, ki sem jo oddala v elektronski obliki, identična tiskani verziji.
Heli MANFREDA
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA
ŠD Dn
DK UDK 711.559: 712.25 (043.2)
KG šport/športna stavba/športni spektakel/oblikovanje krajine/zunanji prostor/javni prostor/reprezentančni prostor/vsakodnevna rekreacija/infrastruktura
AV MANFREDA, Heli
SA GAZVODA, Davor (mentor)
KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo LI 2009
IN OBLIKOVANJE REPREZENTANČNEGA PROSTORA ŠPORTNIH STAVB TD Diplomsko delo (univerzitetni študij)
OP X, 91, [4] str., 68 sl., 3 pril., 72 vir.
IJ sl JI sl/en
AI V diplomski nalogi so opredeljene primerne dejavnosti, ki bi sodile v reprezentančen prostor športne stavbe, podane so smernice za oblikovanje takega prostora, ki so v zaključnem delu naloge upoštevane pri oblikovanju projekta športnega parka Petkovšek - Pegan. Diplomsko delo torej obsega splošni in projektni del. V prvem delu so opredeljeni pojmi, podan je pregled gradiva in analiza oz. ocena stanja tovrstnih objektov in prostorov pri nas in v tujini. Predlog ureditve reprezentančnega prostora kot funkcionalni del javnega prostora športne dvorane in parka »Petkovšek – Pegan« obsega grafično ter besedno predstavitev ter upošteva ugotovitve iz prvega dela naloge. V prvi vrsti gre za odločitev o tipu športnega objekta (stavbe, dvorane), saj ta pogosto pogojuje tudi tip reprezentančnega odprtega (okoliškega) prostora. Ob samostojni športni stavbi, namenjeni eni športni disciplini, strnjeno oblikujemo zunanji prostor, ki nakazuje in ponazarja dogajanje v stavbi. Pri večnamenski športni stavbi ali ob sklopu športnih stavb, oblikujemo reprezentančni prostor kot park, športni ali v posebnih primerih olimpijski, ki povezuje dogajanje pri vseh športnih disciplinah. V mestni prostor postavljena športna stavba ima reprezentančni prostor največkrat omejen na velikost manjše ploščadi, ki je z izborom pravih elementov lahko reprezentančna. V mestnem prostoru je najbolje oblikovati reprezentančni prostor športne stavbe kot mestni park, ki se vključuje v obstoječe mestno zelenje. Pri športni stavbi postavljeni v odprto krajino prevladuje uporaba rastlinskih prvin, saj je potrebno vzpostaviti povezavo z okolico. Reprezentančni prostor športnih stavb je pomemben in nepogrešljiv, saj pripomore k prepoznavnosti in razvoju tako stavbe kot tudi športa na splošno.
KEY WORDS DOCUMENTATION
DN Dn
DC UDC 711.559: 712.25 (043.2)
CX sport/sport building/sport spectacle/landscape design/outdoor space/public space/
representative space/everyday recreation/infrastructure AU MANFREDA, Heli
AA GAZVODA, Davor (supervisor) PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Landscape Architecture PY 2009
TI DESIGNING REPRESENTATIVE SPACE IN FRONT OF SPORT BUILDINGS DT Graduation Thesis (University studies)
NO X, 91, [4] p., 68 fig., 3 ann., 72 ref.
LA sl AL sl/en
AB This graduation thesis identifies appropriate activities which could be a part of representative space of sport buildings. There are also some given guidelines for designing such space. In the final part of the thesis those guidelines are taken into consideration at designing the project of Petkovšek-Pegan sports park. This graduation thesis consists of a general part and project work. The first part contains the technical terms definitions, material review and the analysis or the evaluation of such buildings and places home and abroad. The suggestion for the design of the representative space which includes a sports hall and the Petkovšek-Pegan sports park contains graphics and text presentation and takes all the conclusions from the first part into consideration. It is all mainly about the decision on the type of a sport facility (buildings, halls), as this often defines the type of an open space around it.
Beside the individual sports buildings, intended for only one sports discipline, we design the compact shape external space, which indicates and illustrates the developments in the building. In multipurpose sports building or part of the sports buildings, we design a representative space as a sports park or in special cases Olympic park, which connects all events in every sport discipline. The sport building that is set into an urban area has a limited representative space, which is usually a size of a small platform, but can also be representative with the right selection of elements. In urban area the best way to create a representative space of a sports building is to design it as a city park that integrates completely into the existing urban greenery. At a sports building set into the open landscape the use of green elements dominates as it is important to connect it to the surroundings. The representative space around sports buildings is an important and indispensable part of the design as it contributes to the recognition and development of such buildings as well as sport in general.
KAZALO VSEBINE
str.
Ključna dokumentacijska informacija III
Key words documentation IV
Kazalo vsebine V
Kazalo slik VII
Kazalo prilog X
1 UVOD 1
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA 2
1.2 CILJI NALOGE 2
1.3 DELOVNA HIPOTEZA 2
1.4 METODE DELA 3
2 OPREDELITVE POJMOV 4
3 ZGODOVINSKI RAZVOJ ŠPORTNIH STAVB IN POVRŠIN
TER ZUNANJEGA REPREZENTANČNEGA PROSTORA 8 3.1 ZGODOVINSKI RAZVOJ PRVIH ANTIČNIH ŠPORTNIH STAVB
IN POVRŠIN 8
3.2 ZGODOVINSKI RAZVOJ STADIONA 12
3.3 ZGODOVINSKI RAZVOJ TELOVADNICE IN ŠPORTNE
DVORANE 14
3.4 ZGODOVINSKI RAZVOJ REPREZENTANČNEGA PROSTORA 16
3.5 ZGODOVINSKI RAZVOJ PRVIH OLIMPIJSKIH IGER 20
4 PREGLED ŠPORTNIH STAVB 20. STOLETJA 23
5 PREGLED ŠPORTNIH STAVB 21. STOLETJA 26
5.1 ŠPORTNE STAVBE 21. STOLETJA V TUJINI 26
5.2 ŠPORTNE STAVBE 21. STOLETJA V SLOVENIJI 30
6 UMESTITEV ŠPORTNE STAVBE V PROSTOR 33
7 FUNKCIJA ŠPORTNIH STAVB IN PRIPADAJOČEGA
ZUNANJEGA PROSTORA 38
8 PREGLED PRIMEROV ŠPORTNIH STAVB 41
8.2 PRIMERI IZ TUJINE 46
8.3 PRIMERI V SLOVENIJI 61
9 REZULTATI ANALIZ 70
10 PROJEKT – GIMNASTIČNI PARK PETKOVŠEK PEGAN 75
11 ZAKLJUČNE UGOTOVITVE 79
12 POVZETEK 84
13 VIRI 87
ZAHVALA PRILOGE
KAZALO SLIK
str.
Slika 1: Palestra, gimnazij, stadion 9
Slika 2: Hipodrom 10
Slika 3: Amfiteater – levo: tloris, desno: pogled 10
Slika 4: Cirkus 11
Slika 5: Arena v Milanu 12
Slika 6: Stadion za Bežigradom 13
Slika 7: Hala Tivoli 14
Slika 8: Dvorana Tabor 15
Slika 9: Agora v Asosu 16
Slika 10: Forum Romanum 16
Slika 11: Maketa Aachna 17
Slika 12: Trg s Palazzo Publico in mestnim stolpom 17
Slika 13: Trg Sv. Petra 18
Slika 14: Versailles leta 1715 19
Slika 15: Prve Olimpijske igre 20
Slika 16: Večnamenska dvorana Palazzetto dello Sport 24
Slika 17: Allianz Arena 27
Slika 18: Wembley stadion 28
Slika 19: Olympic Green, Peking 29
Slika 20: Olympic Green ponoči, Peking 29
Slika 21: Dvorana Zlatorog 31
Slika 22: Stadion Ljudski vrt 32
Slika 23: Načrt športnega parka Stožice 34
Slika 24: Maketa športnega parka Stožice 34
Slika 25: Pogled na zeleno streho nogometnega stadiona v Stožicah 34
Slika 26: Mound Stand, London 35
Slika 27: Stadion Louis II., Monte Carlo 35
Slika 28: Dvorana Gorišnica 36
Slika 29: Pontiac Silverdome, Michigan 36
Slika 31: Cologne stadion, Nemčija 37
Slika 32: Astrodome in Reliant Stadion 46 Slika 33: Madison Square Garden 47
Slika 34: Superdome 47
Slika 35: Hartwall Areena 48
Slika 36: Wembley 48
Slika 37: Allianz Arena 49
Slika 38: Deportivo Cali 49
Slika 39: olimpijski park München 50
Slika 40: olimpijski park Barcelona 51
Slika 41: olimpijski park Sydney 51
Slika 42: olimpijski park Atene 52
Slika 43: olimpijski park Peking 53
Slika 44: Assembly Hall 54
Slika 45: Yoyogi National Gymnasiums 54
Slika 46: Max Schmeling Halle 55
Slika 47: Panathinaiko Stadion 55
Slika 48: Bercy 56 Slika 49: Tokyo Dome 56
Slika 50: Singapore Indoor Stadion 57
Slika 51: Analizirane športne stavbe v tujini v merilu 1:100000 58
Slika 52: Plečnikov stadion 61
Slika 53: Dvorana Golovec 62
Slika 54: Dvorana Zlatorog 62
Slika 55: Velodrom 63
Slika 56: Dvorana Tabor 64
Slika 57: Dvorana Bonifika 64
Slika 58: Hala Tivoli 65
Slika 59: Dvorana Gorišnica 66
Slika 60: Stadion Ljudski vrt 66 Slika 61: Analizirane športne stavbe v Sloveniji v merilu 1:30000 68
Slika 62: 1., 2. in 3. shematski prikaz postavitve športne stavbe in zunanjega
odprtega prostora 70
Slika 63: 4., 5. in 6. shematski prikaz postavitve športne stavbe in zunanjega
odprtega prostora 71
Slika 64: 7., 8. in 9. shematski prikaz postavitve športne stavbe in zunanjega
odprtega prostora 71
Slika 65: Najbolj primerne in največkrat uporabljene reprezentančne postavitve 72
Slika 66: Tloris projekta športnega parka Petkovšek-Pegan 76 Slika 67: Pogledi projekta športnega parka Petkovšek-Pegan 77 Slika 68: 3D pogledi projekta športnega parka Petkovšek-Pegan 78
KAZALO PRILOG
Priloga A: Tloris projekta športnega parka Petkovšek-Pegan
Priloga B: Pogledi projekta športnega parka Petkovšek-Pegan Priloga C: 3D pogledi projekta športnega parka Petkovšek-Pegan
1 UVOD
S skladnim ter naprednim razvojem športa in rekreacije se sočasno razvijajo tudi športna središča, stavbe in površine. Po eni strani športni objekti, ki delujejo kot športna infrastruktura in so umeščeni večinoma v bližino ljudi, torej v grajeno okolje, zadovoljujejo potrebe po vsakodnevni športni rekreaciji in športni vzgoji. Po drugi strani pa je temeljni namen večjih in posebnih športnih objektov zadovoljitev potreb vrhunskega in kakovostnega športa.
Z naraščanjem obsega prostega časa se povečujejo potrebe po novih oblikah ureditve za aktivno preživljanje časa. Vse več meščanov ostaja v mestih in vedno večje je zanimanje za šport in rekreacijo, zato je tudi potreba po površinah, namenjenih športu, vedno večja.
Šport in rekreacija sta pomemben del vsakdanjika ljudi, zato je potrebno poskrbeti, da sta čim lažje dostopna.
Večje večnamenske športne stavbe lahko poleg tekmovanj na ravni vrhunskega športa služijo tudi kulturnim in zabavnim prireditvam. Moderna družba pričakuje, da se taki pomembni dogodki odvijajo spektakularno. Temu primerno morajo biti športne stavbe s pripadajočim zunanjim prostorom prijetne za obisk in druženje, podobno kot kino, opera ali gledališče. Prav tako pa mora biti športna stavba primerno oblikovana, da se tak spektakel v njej in v njeni okolici lahko odvija.
Športni objekti imajo dolgo in bogato tradicijo ter so pogosto zelo pomemben urbanistični in arhitekturni dosežek. Nimajo le bogatega oblikovnega in funkcionalnega sporočila, temveč tudi lastno pojavnost in identiteto. Značaj športnih objektov, od telovadnic šol do športnih dvoran, bi moral imeti poleg funkcionalne izraženo tudi estetsko komponento.
Zgodnji športni objekti – stadion, hipodrom, Kolosej in cirkus v Rimu, amfiteater v Veroni in podobne zgradbe Antične Grčije ter Rimskega imperija so igrale glavno vlogo in popestritev v življenju prebivalcev takratnih mest. Z ovalno obliko so bile učinkovit primer povezovanja funkcionalnih zahtev in tehnologije v arhitekturno formo. Čeprav osnovna oblika sodobnih stadionov ostaja enaka antični, je ob velikem številu športnih stavb v svetu, primerov napredne in izjemne arhitekture pri nas razmeroma malo. Še večja redkost pa so kakovostno oblikovani zunanji prostori takih stavb, ki bi v sodobnem obdobju lahko veliko pripomogli k pomembnosti, prepoznavnosti, estetiki in funkcionalnosti športnih stavb, da bi le te ponovno zaživele tudi takrat, ko ni večjih prireditev in tekmovanj.
Reprezentančni prostor naj bi se razlikoval, glede na tip športne stavbe. Tiste športne stavbe, ki so namenjene vrhunskemu športu in so temu primerno večje, z večjim zunanjim
odprtim prostorom, na posebni lokaciji in zgrajene s posebnim namenom, naj bi imele reprezentančni prostor oblikovan za spektakularne dogodke, ki bi v ta namen imel dovolj velik del oziroma ploščad, organizirano območje za infrastrukturo in urejeno okolico, vključeval pa naj bi še dodatne dejavnosti, kot sta na primer zabavni ter kulturni program.
Manjše športne stavbe, namenjene vsakodnevni rekreaciji, vključene v mestni prostor, v bližino ljudi pa naj bi imele oblikovan reprezentančni prostor bolj v smislu javnega prostora, ki je lahko del sistema mestnih odprtih prostorov. Tak prostor služi potrebam vsakodnevnih obiskovalcev, ki izrabljajo kakovostno oblikovane zunanje površine športne stavbe.
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA
Potrebe po športnih površinah in stavbah so v mestnem območju in njegovi okolici velike, prostor pa omejen. Športna stavba bi morala tudi s širšim odprtim prostorom zadovoljevati potrebe uporabnikov. Žal pa je ta prostor pri nas v večini primerov strukturno in programsko neopredeljen in nevzdrževan. Gradnja športnih stavb se pogosto omejuje zgolj na arhitekturno oblikovanje stavb in ne vključuje oblikovanja pripadajočega zunanjega prostora. A prav ta oblikovan prostor lahko bistveno pripomore k njihovi prepoznavnosti.
Poleg prepoznavnosti potrebuje prostor v okolici športne stavbe še dodaten program, ki bo zadovoljil tako športnike kot tudi ostale obiskovalce. Vprašanje je, ali je mogoče ustvariti funkcionalen večnamenski prostor kot prepoznavno okolico športne stavbe in pri tem kakovostno izrabiti območje športne stavbe ter zeleno cono mesta, da bi bila dostopna javnosti in bi tako nudila koristi za širšo skupnost. V ta namen bi moral zunanji prostor vključevati elemente, ki vsebinsko povezujejo zunanjost z dogajanjem v notranjosti stavbe ter hkrati povezujejo zunanjost stavbe s širšo okolico, v katero je stavba umeščena. V nadaljevanju bo opredeljeno, kateri elementi so za to primerni ter kako z oblikovanjem dosežemo, da zunanji prostor postane primeren in privabi čim več obiskovalcev, hkrati pa primerno predstavi športno stavbo ter s tem postane reprezentančen prostor.
1.2 CILJI NALOGE
Cilji naloge so:
- opredeliti primerne ustrezne dejavnosti, ki bi lahko funkcionirale v okolici športnih stavb ter s tem dodatno prispevale k prepoznavnosti športne stavbe,
- podati smernice za oblikovanje reprezentančnega večnamenskega prostora športnih stavb in le-te upoštevati pri izvedbi projekta; pri oblikovanju reprezentančnega prostora nove športno gimnastične dvorane Petkovšek-Pegan v že obstoječem športnem parku Svoboda na Viču v Ljubljani.
1.3 DELOVNA HIPOTEZA
Športne stavbe potrebujejo zunanji reprezentančni večnamenski prostor, ki pripomore k njihovi prepoznavnosti in omogoča doseganje kakovostne izrabe zunanjih površin in okolice za potrebe javnosti, saj se vanj prenaša vse več aktivnosti. Ta prostor naj bi bil oblikovan za raznovrstne spektakle, kot so sprejemi ob pomembnih športnih dosežkih in različne prireditve ob športnih tekmah ter koncertih. Z učinkovito športno rekreativno ponudbo v neposredni okolici mesta, bi bila omogočena uporaba prostora tudi širšemu krogu obiskovalcev.
Potrebno je opredeliti kakšen reprezentančen prostor je smiselno oblikovati ob posameznem tipu športne stavbe. Večje športne stavbe, namenjene vrhunskemu športu, potrebujejo reprezentančni prostor, ki bi gostil spektakularne dogodke, medtem ko je ob manjših športnih stavbah, namenjenih vsakodnevni rekreaciji, bolj primeren reprezentančni prostor v smislu javnega prostora, ki se navezuje na sistem mestnih odprtih prostorov.
Ustrezen program, ureditev in vzdrževanje površin vključujejo dovolj velik prostor za sprejeme in spektakle, organizirano območje za infrastrukturo, urejeno okolico, dovolj velik prostor za obiskovalce in dodatne dejavnosti, kot sta zabavni ter kulturni program.
Tako lahko zunanji prostor športnih stavb pridobi velike površine, ki so z ustreznim oblikovanjem in upravljanjem odprte širši javnosti ter tako dodatno pripomorejo k funkcionalnosti celotne stavbe.
1.4 METODE DELA
Diplomsko delo obsega splošni in projektni del. V prvem delu je potrebno opredeliti pojme, pregledati pisno in slikovno gradivo ter stanje pri nas in v tujini ter analizirati podatke. Sledi pridobivanje informacij o možnostih oblikovanja reprezentančnega večnamenskega prostora športnih stavb in sklepanje o pogojih in načinih urejanja. Drugi del obsega izbor območja za preverjanje hipoteze na primeru. Projekt zajema oblikovanje reprezentančnega večnamenskega prostora nove športne dvorane. Podan je predlog ureditve, pridobljen z načrtovalskim postopkom, ter grafična in besedna predstavitev.
2 OPREDELITVE POJMOV
Spodaj opredeljeni izrazi se v nadaljevanju naloge pogosto uporabljajo. Za jasnost in pravilno razumevanje naloge potrebujejo podrobnejšo razlago in so zato posebej pojasnjeni v tem poglavju. Opredeljevanje se začne s pojmi, ki se nanašajo na dogajanje v športni stavbi, sledi opredelitev športnih stavb in nazadnje še opredelitev pojmov v okolici športnih stavb.
PROSTI ČAS je enakovredna sestavina človekovega bivanja in aktivnosti, torej je del človekove bivanjske in ustvarjalne razsežnosti. Je oblika prostovoljnosti, v kateri lahko posameznik ustvarja celo več kot v času, ko je vpet v vnaprej določen delovni postopek ali ritem. Delo in prosti čas se povezujeta, tako da prosti čas dopolnjuje delo, ga bogati ter daje možnost za širše človekovo kultiviranje in ustvarjanje, ne samo za sprostitev in rekreacijo. Zatorej ni ostrega nasprotja med delom in prostim časom, nasprotje je predvsem med obveznostjo in prostim časom. Prosti čas je zato tudi aktivnost, ki naj bi omogočala še večji ustvarjalni prispevek posameznika na delovnem mestu ali v procesu vzgoje in izobraževanja. Prosti čas je tako sestavina človekove preokupacije in dela v najširšem pomenu besede, del njegovega življenjskega sloga oz. načina življenja, zato je tudi njegov osebni in družbeni interes ter potreba, a obenem neodtujljiva vrednota (Leskovec, 2002).
ŠPORT (lat. disportare – kratkočasiti, zabavati) je po vsem svetu razširjena oblika telesne dejavnosti in vadenja iz igralnih nagibov. Je gibalna dejavnost, ki se manifestira v častni borbi, s težnjo po višjih dosežkih. Elementi športne aktivnosti so vadba, igra, oziroma tekma. Šport je udejstvovanje, ki ga človek goji v prostem času zato, da se odpočije, razvedri in hkrati z odvečno energijo še bolj izrazi svoje sposobnosti. Šport se deli na vrhunski ali selektivni šport in športno rekreacijo.
Športna rekreacija je telesna in duševna osvežitev, npr. po napornem delu z lažjo igro ali vadbo; razvedrilo, oddih, počitek, rekreacija, je tista svobodna in organizirana aktivnost, ki telesno, psihično in socialno bogati, sprošča in obnavlja človeka ter ga pomaga oblikovati v vsestransko razvito osebnost. Športna rekreacija je človekova družbeno pogojena neomejena aktivnost, pri kateri je rezultat dosežen v odnosu do sebe ali do narave.
Vrhunski ali selektivni šport je človekova družbeno pogojena omejena aktivnost, pri kateri je rezultat dosežen v boju z naravo, samim seboj ali tekmecem primarnega pomena.
Rezultat pri vrhunskem športu je vrhunski kreativni akt, oziroma dejanje. Vrhunski šport je element izobraževanja in dela (Leskovec, 2002).
ŠPORTNI OBJEKT je fizično opredmetena človekova ideja, spremenjena v obliko, v kateri oziroma na kateri človek zadovoljuje del svojih potreb. Je fizično opredmetena oblika bivanja, dela, prostega časa, komunikacije ali organizacije. Športni objekt je fizično opredmetena trajna ali začasna oblika, v kateri oziroma na kateri človek zadovoljuje potrebe po športni aktivnosti oziroma organizira telesnokulturno dejavnost. Je del zavestnega, človeško oblikovanega okolja. Športni objekt je posebna arhitekturno- tipološka oblika prostočasovnih zgradb oziroma posebna vrsta urbane morfologije rekreacijske funkcije v prostoru (Leskovec, 2002).
Po posebni metodologiji, ki je bila predstavljena v publikaciji Borisa Leskovca in Rajkota Šugmana, Uporaba in vzdrževanje telesnokulturnih objektov, se športni objekti delijo na (Leskovec in Šugman, 1979):
• športne objekte v primarno »umetno« oblikovanem okolju, ki so:
o pokriti športni objekti, o nepokriti športni objekti,
• športne objekte v primarno »naravno« oblikovanem okolju, ki so:
o športni objekti v urejenih kopnih površinah,
o športni objekti na ali ob urejenih vodnih površinah, o športni objekti na urejenih snežnih površinah, o športni objekti na ali ob urejenih ledenih površinah.
Zgornja opredelitev je za nadaljnje razumevanje naloge še dodatno razložena. Športni objekti v »umetno« oblikovanem okolju so objekti, ki niso primarno vezani na naravno okolje. Postavljeni so lahko v mestno ali podeželsko okolje, vendar nimajo neposredne povezave z okolico, so neodvisni od naravnih danosti okolja. Športni objekti v »naravno«
oblikovanem okolju pa so športni objekti, pri katerih je delež narave ali preoblikovane narave primaren za oblikovanje. Brez naravne danosti okolja ali preoblikovanega naravnega okolja jih torej ni možno zgraditi. V to skupino sodijo npr. golf igrišča, naravna kopališča (ob rekah, jezerih, morju itd.), smučišča, naravna drsališča (na jezerih) in podobno.
V nalogi so obravnavni predvsem športni objekti, ki po zgornji Leskovčevi in Šugmanovi delitvi sodijo v primarno »umetno« oblikovano okolje, med temi pa je naloga osredotočena še podrobneje na pokrite ali vsaj delno pokrite športne objekte. Da bi se izognila nerazumevanju, so v nalogi taki športni objekti opredeljeni kot športne stavbe. Med športne stavbe spadajo športne dvorane, telovadnice, pokriti bazeni, pokrita drsališča, pokrita kegljišča, pokrita teniška, badminton in squash igrišča ter podobno.
V nadaljevanju je v nalogi opisano oblikovanje zunanjega prostora športnih stavb, v ta prostor pa so navadno vključeni tudi nepokriti športni objekti v primarno »umetno«
oblikovanem okolju, zato je potrebna nadaljnja opredelitev takih objektov.
Nekateri nepokriti športni objekti v primarno »umetno« oblikovanem okolju, ki so v nadaljevanju zaradi lažjega razumevanja opredeljeni kot športna igrišča, so:
• nogometno igrišče,
• košarkarsko igrišče,
• odbojkarsko igrišče,
• teniško igrišče,
• kotalkališče,
• balinišče …
Športna igrišča so lahko del zunanjega prostora športnih stavb ali pa skupaj tvorijo večje športno območje ali park.
ZUNANJI PROSTOR ŠPORTNE STAVBE je prostor v neposredni okolici športne stavbe.
Zunanji prostor je lahko umetno oblikovana ali naravna okolica športne stavbe. Športne stavbe po Leskovčevi definiciji sicer niso neposredno vezane na naravno okolje, kar pomeni, da jih okolica ne določa in obratno, stavba ne določa okolice. V nalogi pa je zunanji prostor športne stavbe opredeljen kot prostor, ki stavbi vsebinsko pripada in odraža njeno obliko. Oblikovan je za vsako športno stavbo posebej. Podobno kot športna stavba je namenjen delu, prostemu času in komunikaciji. V njem človek zadovoljuje del svojih potreb. S pravilnim oblikovanjem športno stavbo poveže z okolico in jo tako trajno umesti v širši prostor. Športna stavba je brez zunanjega prostora »premestljiva«, nima tipično določene okolice, z oblikovanim zunanjim prostorom pa pripada točno določeni okolici in tako z zunanjim prostorom in okolico tvori celoto. Zunanji prostor mora vsebovati določene elemente in dejavnosti, ki vsebinsko povezujejo notranjost in zunanjost športne stavbe. Tako sta športna stavba in zunanji prostor neločljiva.
SPEKTAKEL –kla m [lat. spectaculum]
pogled, prizor; (gledališka) igra s pašo za oči; gledališče; fig. hrušč in trušč; spektakularen –rna –o zbujajoč pozornost, (zelo) zanimiv, nenavaden, kričeč (Slovar tujk, 1976: 670).
Spektakel je dogodek, ki zunanji prostor športne stavbe, zaradi svoje narave in zahtev, spremeni v reprezentančni prostor.
REPREZENTANČNI PROSTOR je prostor, ki zastopa oziroma predstavlja ob njem postavljeno stavbo. Daje ji dodaten pomen z estetskega in funkcionalnega vidika. Z njim stavba dodatno izžareva svoje bistvo. Reprezentančni prostor že na zunaj predstavlja
dogajanje znotraj stavbe ter jo označuje, saj s tem pripomore k njeni pomembnosti, prepoznavnosti in jo tako naredi brezčasno. Poleg tega privlači ljudi v prostor ter s tem posredno v stavbo. Kadar v stavbi ni večjega dogajanja, je reprezentančni prostor tisti, ki poskrbi, da stavba takrat ni pozabljena, saj prostor lahko služi tudi drugim namenom z dodatnim programom in ureditvijo.
Reprezentacija –e ž [lat. repraesentatio]
1. predstavljanje, zastopanje; zastop; nadomeščanje (koga, česa), 2. predstavništvo, zastopstvo; tako telo ali organ; delegacija, 3. predstava, prikazovanje, predstavitev; prikaz, npr. s simboli, 4. stanu ali položaju primeren videz, nastop ipd. (Slovar tujk, 1976: 614).
Reprezentativen -vna -o prid. (i)
Ki v najvišji meri posreduje lastnosti, značilnosti koga, česa: ti podatki so reprezentativni;
za razstavo so izbrali po eno reprezentativno delo znanih slikarjev /knjiž. anketirali reprezentativno skupino prebivalstva vzorčno, tipično
/knjiž. reprezentativna knjižna izdaja – razkošna; reprezentativna večerna obleka – izbrana, boljša; na tak sestanek bi morali poslati kako bolj reprezentativno osebnost – pomembno, ugledno; reprezentativna stavba – veličastna, mogočna (SSKJ, 1995: 1160).
Reprezentančni prostor je mogoče razložiti z reprezentativnostjo baročnih vrtov in ureditev, ki jih lahko opišemo kot razkošne, izbrane, boljše, pomembne, ugledne, veličastne in mogočne. Pri zgodovinskem razvoju reprezentančnega prostora od državniških oz. protokolarnih do religioznih, kraljevih, mestnih itd., je tudi res, da ti prostori delujejo mogočno, monumentalno in veličastno.
Zupanova (2008) razdeli reprezentančni prostor v kontekstu urbanega okolja in njegovega razvoja skozi zgodovino na odprte prostore, ki se uporabljajo v protokolarne oz. državniške namene, ter na izbrano oblikovane in vzdrževane mestne ureditve oz. ugledne predele.
Unetičeva (2007) pa z analizo in primerjavo ugotavlja, da tovrstne reprezentančne zasnove v splošnem kažejo veliko podobnosti v oblikovanju prostora (osne zasnove, večje tlakovane površine, klasični elementi – konjeniški kipi in vertikalni poudarki), kar nakazuje na izbrani jezik klasicizma.
Oblikovanje reprezentančnega prostora športnih stavb ni neposredno opredeljeno v zgornji delitvi, prav tako tudi klasicistične in monumentalne ureditve nimajo dosti skupnega z urejanjem zunanjega prostora športnih stavb, vendar je zgodovinski pregled razvoja reprezentančnega prostora vseeno potreben, ob tem pa je potreben tudi zgodovinski razvoj športni stavb, saj bomo le tako lahko združili tipičen reprezentančni prostor s potrebami športnih stavb in njenih uporabnikov.
3 ZGODOVINSKI RAZVOJ ŠPORTNIH STAVB IN POVRŠIN TER ZUNANJEGA REPREZENTANČNEGA PROSTORA
Za razumevanje sodobnih oblik današnjih stadionov in ostalih športnih dvoran, za razumevanje njihovega delovanja in za oblikovanje reprezentančnega prostora v njihovi okolici je potreben pregled zgodovinskega razvoja športnih stavb in pripadajočega zunanjega prostora, poleg tega pa tudi zgodovinski razvoj reprezentančnega prostora.
Pregled obsega poleg razvoja stadionov in športnih dvoran še razvoj pomembnih športnih dogodkov, ki so se dogajali v športnih stavbah in okolici, z olimpijskimi igrami vred.
Športne stavbe so se razvile iz nekaterih antičnih stavb Stare Grčije in Rima, po njih so prevzele tudi obliko in se nadaljnje razvijale. Poleg tega pa je pomembna tudi funkcija takratnih prvih kulturnih in športnih stavb, saj so z okolico predstavljale najpomembnejši del mesta. Tako kot so skozi zgodovino te stavbe in dogodki privlačili meščane v svoj prostor, tako naj bi deloval današnji reprezentančni prostor modernih športnih stavb.
3.1 ZGODOVINSKI RAZVOJ PRVIH ANTIČNIH ŠPORTNIH STAVB IN POVRŠIN
Razvoj športnih stavb, kot jih poznamo danes, sega daleč nazaj do obdobja Antike, vendar se je začel z nekoliko drugačnimi stavbami. Čeprav so se boji in teki odvijali na prostem, so za to uredili posebne površine. Najstarejša športna igrišča so bile palestre, peščene površine v bližini gozdov, potokov in travnikov, včasih obkrožene s tremom. Grki so namreč vedeli, da je za razvoj duha in telesa potrebna tudi navdihujoča okolica, ki prinaša mir in svobodo. Palestre so bile namenjene specifični vadbi in osnovni vzgoji. Prvo obdobje gimnastike (takratni pomen: ljubezen do svobode) je vključevalo tek, skoke, mete, plezanje, borbe in igre z žogo. Kasneje se je gimnastika razdelila na tek, mete, skoke, borilne veščine, plese, jahanje in konjske dirke. Poleg navedenih se omenjata tudi plavanje in veslanje. To obdobje je bilo zaznamovano s tekmovanji in plesi, ki so se izvajali predvsem na festivalih. Obsežnejši program je vseboval gimnazij (gymnasion – od tod tudi današnji izraz gimnazija). Bil je večjih dimenzij, sestavljal je skupek prostorov in tremov, razporejenih okrog dvorišč in atletskih igrišč ob vodi, na katerih so se grški mladeniči telesno in duhovno vzgajali, razvijale so se tudi debate – posredno filozofija.
Dandanes bi to imenovali šola za celostno vzgojo – gimnazija. Znotraj je bilo polno sob, za vadbo, kopanje in učilnice. Za učenje in nastope so služile večje in manjše dvorane (eksedre), za gimnastične vaje in kopanje pa odprti in ograjeni prostori. S časom je dobil pravokotno obliko. Ostanki gimnazijev v Miletu, Epidavru in Prieni kažejo pravilno kvadratno zasnovo prostorov okoli osrednjega odprtega dvorišča s tremi. Ker so bile to pomembne javne stavbe, so imele posebej poudarjen vhod s propilejami. Tekme v tekih so se odvijale na stadionih, ki so bili v večjih mestih in v posebnih krajih, v katerih so bila
tekmovanja (v Delfih in Olimpiji). Tekmovalna steza je bila dolga en stadij (od tod še danes ime stadion), kar je 185 m ali 600 grških čevljev. Steza je bila vgrajena v pobočje, tako, da so bili sedeži vzdolž ene stranice na terenu, sedeži na drugi strani pa na lesenem ogrodju. Tekmovalci in sodniki so imeli poseben vhod. Gledalci so bili od tekmovalne steze ločeni s kamnito ograjo in prehodom, od koder so vodili pristopi do posameznih vrst, podobno kot pri gledališču. Stadion v Atenah je lahko sprejel 50.000 gledalcev. Stadion v Olimpiji je bil velik 211 x 32 m in je sprejel 45.000 gledalcev (Marinko, 1997).
Slika 1: Palestra, gimnazij, stadion (Marinko, 1997)
Hipodrom je bil stadion za konjske dirke, ki se je razvil v helenističnem, predvsem pa v rimskem času. Bil je mnogo večji in po sredini razdeljen z nasipom, okoli katerega so potekale dirke. Ob obeh vzdolžnih straneh in ob krožnem zavoju so bili stopničasto razporejeni sedeži. Na nekaj več kot 576 metrov dolgi stezi je bilo tekmovališče ravno toliko široko kot tako imenovani uvodni oziroma pristopni del. Na tem delu so bila nameščena startna mesta za kvadrige in druge vprežne formacije, ki so nato dirkale po ovalni stezi. Celoten kompleks je tako že imel izredno razpotegnjeno obliko, značilno tudi za rimske hipodrome, od katerih so bili sicer številni precej večji. Domnevno se je lahko
ob hipodrom nagnetlo do 50.000 gledalcev. Na vsakem koncu hipodroma je stal steber, okoli katerega so morale vprege zaviti. Prav tako je bil s stebri zaznamovan pristopni del, na njem pa je bilo urejeno startno mesto, ki je lahko sprejelo do 20 vpreg (Marinko, 1997).
Slika 2: Hipodrom (Marinko, 1997)
Amfiteater je po vsebini rimska iznajdba. Namenjen je bil gladiatorskim bojem in bojem z zvermi. Gladiatorske igre so sprva prirejali na forumu, za kar so postavili provizorične lesene tribune. Zidani amfiteatri so začeli nastajati ob koncu 1.stol.pr.n.št. Večina jih je imela eliptično obliko arene ali prostora za boje. Sedeži, stopnice, hodniki in vhodi so bili organizirani tako kot pri gledališču. Prostor za gledalce so lahko prekrili s ponjavo, napeto prek jamborov, ki so bili postavljeni na zgornjem robu stavbe. Ponekod (npr. Kolosej) so imeli tudi posebne mehanizme, s katerimi so lahko areno poplavili in uprizorili prave pomorske bitke. Med mnogimi javnimi zgradbami je prav amfiteater po vsebini in arhitekturi najbolj rimski (Marinko, 1997).
Slika 3: Amfiteater – levo: tloris, desno: pogled (Marinko, 1997)
Dirke s konji so bile v antiki priljubljena zabava. Grki so imeli hipodrome, v Rimu pa cirkuse. Zgradili so stavbe, kjer je lahko več sto tisoč ljudi spremljalo dirke. Rimska javna stavba je bila zgrajena za brezhibno delovanje, morala pa je biti tudi paša za oči. V tem pogledu cirkus ni zaostajal. Bil je približno 600 m dolg in 100 m širok, po sredini peščenega dirkališča je potekal nizek zid, imenovan sipina, na katerem so stali stebri, obeliski in kipi. Na obeh vzdolžnih straneh so bili sedeži na stopnicah. Na eni krajši strani je bil polkrožen zaključek, na drugi, vhodni, pa so bila startna mesta. Zunanjost cirkusa je bila podobna amfiteatru, le da je bila stavba daljša in nižja. Glavni vhod je bil obdan z dvema stolpoma, s čimer je bila poudarjena glavna fasada (Marinko, 1997).
Slika 4: Cirkus (Marinko, 1997)
V času republike so po grških vzorih gradili posebne športne stavbe, kot so stadioni in palestre. Kasneje pa so stadione in palestre vključili v program term. Te so zopet povezale več dejavnosti skupaj. Pred termami je bila opazna razlika med Grčijo in Rimom v tem, da se je pri Rimljanih veliko več dogajalo znotraj ene ogromne stavbe, ki je bila sicer ena od najpomembnejših zgradb v mestu, vendar je vse potekalo za zidovi. Okolica tu ni igrala pomembne vloge. Važno je bilo le to, da je zunanji prostor skromno kazal na pomembnost stavbe. Iz tega koncepta so se kasneje razvili tudi današnji sodobni stadioni. Pri Grkih je imelo vse skupaj višji pomen, združevali so okolico in stavbe, vzgojo in naravo, šport in kulturo, celota je delovala bolj kompleksno. Razumljivo je lahko, da so se na podlagi takega mišljenja v Grčiji razvile olimpijske igre, ki so grški koncept življenja še bolj poudarjale (Marinko, 1997).
3.2 ZGODOVINSKI RAZVOJ STADIONA
Prototipi sodobnih športnih stavb vseh vrst so gotovo stadioni in hipodromi starih Grkov, kjer so se odvijale olimpijske igre in ostale športne prireditve že od 8. stol. pr.n.št. Grški stadioni so bili oblikovani v črko U in zgrajeni v vsakem mestu, v katerem so jih potrebovali za športne igre. Podobno kot stadioni so bili oblikovani tudi hipodromi, večinoma zgrajeni na pobočjih, ki so omogočala naraven naklon sedežev za gledalce.
Za Rimljane so bile bolj kot športni dogodki zanimive bitke, saj so v te namene gradili amfiteatre v okrogli ali ovalni obliki. Tako kot je grški stadion peljal v razvoj amfiteatra, je grški hipodrom povzročil razvoj cirkusa, ki je imel v tistih časih dolgo podkvasto obliko in je bil namenjen predvsem dirkam.
V srednjem veku in kasnejšem obdobju so športne stavbe zatonile v pozabo. Naslednjih 15 stoletij ni bila zgrajena nobena večja športna stavba. Stadion in ostale športne stavbe so doživeli ponovno rojstvo šele po industrijski revoluciji.
Sledila je ponovna obuditev gradnje športnih stavb, predvsem stadionov (Leskovec, 1990):
• 1806 do 1807 – v Milanu zgradijo areno (arhitekt Luigi Canonica), ki se poleg dirk uporablja tudi za atletske discipline, gledališče in vodne bitke. Zanimiva je tudi zaradi drevoreda nad zgornjo vrsto tribun.
Slika 5: Arena v Milanu (Monuments in Milan, 2009)
• 1867 – zgradijo atletsko stezo v Londonu, kasneje še v New Yorku.
• 1896 – v Atenah se na obnovljenem antičnem stadionu odvijajo prve moderne olimpijske igre.
Nekateri športni dogodki, ki so prinesli zanimanje za šport in posledično gradnjo športnih stavb na tleh, kasneje pomembnih za Slovenijo (Leskovec, 1990):
• 1906 – Nemci v Celju ustanovijo Atletski sport klub, začne se zanimanje za atletiko.
• 1919 – S. Bloudek in športni klub Ilirija (stadion Ilirija) sta pomembna za nadaljnji razvoj atletike in gradnjo pripadajočih elementov.
Začetek gradnje športnih stavb na naših tleh (Leskovec, 1990):
• 1923 – se začne gradnja stadiona za Bežigradom (arhitekt J. Plečnik).
Slika 6: Stadion za Bežigradom ((Ne)sodelovanje …, 2007)
• 1947 – se prične gradnja atletskega stadiona »Stanko Mlakar« v Kranju.
• 1950 – je zgrajen stadion »Boris Kidrič« v Celju.
• 1952 do 1958 – je zgrajen stadion ŠD Branik v Mariboru.
3.3 ZGODOVINSKI RAZVOJ TELOVADNICE IN ŠPORTNE DVORANE
Gimnastika oziroma telovadba se je sprva odvijala na prostem. V ta namen so služili travniki in jase, kasneje urejena telovadišča oziroma zletišča. Šele v zadnjem času se je gimnastika skoraj povsem preselila v zaprte prostore, tj. gimnastične dvorane, telovadnice in športne dvorane. V Sloveniji se je po ustanovitvi Južnega Sokola, leta 1863, gimnastika začela vedno bolj širiti. Začela se je gradnja telovadnic in podobnih športnih stavb (Leskovec, 1990):
• 1874 – ob Realki v Ljubljani zgradijo prvo telovadnico.
• 1893 do 1896 – v Ljubljani zgradijo stavbo s telovadnico Narodni dom (arhitekt Škabrout).
• 1922 – je zgrajeno zletišče v obliki stadiona na Linhartovi cesti v Ljubljani. Lesena stavba velikih dimenzij ima prostore za nastopajoče ter gledalce, in sicer tudi pod tribunami. Ima dva glasbena paviljona in častno kraljevo ložo. Je med največjimi in najlepšimi stavbami v tem času v tem delu Evrope.
• 1923 do 1925 – se gradita Sokolski dom na Taboru in Narodni dom v Kranju (arhitekt I. Vurnik).
• 1939 – je zgrajen stadion Slovenske orlovske zveze v Ljubljani (arhitekt J. Plečnik)
• 1954 – preuredijo stavbo ob letnem telovadišču društva Sokol I (arhitekt P. Pavčič).
• 1985 – je v Šiški v Ljubljani otvoritev sodobnega gimnastičnega centra.
V Sloveniji pred II. svetovno vojno ni bilo športnih dvoran v današnjem pomenu besede.
Prve ideje o večji športni stavbi, v kateri naj bi bil tudi večji prostor, namenjen gledalcem, so se začele razvijati kasneje in tako so bile zgrajene naslednje športne dvorane (Leskovec, 1990):
• 1964 – je v Ljubljani po načrtih arhitekta M. Božiča, zgrajena Hala Tivoli, prva tovrstna stavba v Jugoslaviji. V njej je prostora za 8000 gledalcev. Stavba, ki jo je možno deliti v dva dela, ima večnamensko funkcijo, saj je v njej tudi umetno drsališče.
Slika 7: Hala Tivoli
• 1975 do 1976 – po načrtih arhitekta J. Kopitarja je dograjena I. etapa športne dvorane RTC Golovec v Celju.
• 1984 - po zamisli arhitekta B. Pečenka je dograjena dvorana Tabor v Mariboru.
Zanimiva rešitev nosilne strešne konstrukcije oziroma manjših dvoran nad glavno dvorano, ki jo je možno predeliti v tri enote. Glavna dvorana sprejme 4500 gledalcev.
Slika 8: Dvorana Tabor (Dvorana Tabor …, 2009)
3.4 ZGODOVINSKI RAZVOJ REPREZENTANČNEGA PROSTORA
Razvoj reprezentančnega prostora bi sicer lahko začela že pri prvih starih civilizacijah Mezopotamije, Starega Egipta, Majev itd., ki so imeli v središču mest ogromna svetišča na vrhu zigurata ali piramide, vendar pa so bila ta svetišča in templji s svojo okolico posvečeni bogovom in namenjeni verskim, duhovnim ter žrtvovalnim obredom. V diplomski nalogi pa je reprezentančni prostor opredeljen bolj kot odprti javni prostor v okolici športne stavbe in zaradi pogostega sovpadanja reprezentančnega prostora z javnim, začenjam zgodovinski razvoj z večjim odprtim mestnim prostorom, ki se je oblikoval v Stari Grčiji in je bil namenjen zbiranju ljudi. Tak trg je bil obdan s stavbami, med katerimi so bili tudi državno pomembni objekti. Agora je kot prostor zbiranja obstajala že od svojega začetka in je nosila pomembno funkcijo zbiranja mestnih ljudi, zaradi zbora starešin, ki so sredi posvečenega kroga sedeli na čistih kamnih in odločali o krvnem davku morilca (Mumford, 1969).
V arhaičnem obdobju je bila agora neizoblikovana ploščad. V klasičnem in v helenističnem času pa se je izoblikovala v reprezentančen, pravokotno oblikovan prostor, na katerem so bili spomeniki zaslužnih meščanov, ob robu pa trgovski lokali in lope.
Omejevala jo je podolgovata, stebriščna stavba stoa (Marinko, 1997).
Slika 9: Agora v Asosu (Marinko, 1997: 207)
Urejene ortogonalne kompozicijske sheme zasledimo v celotnem Rimskem imperiju, kjer so bila nova vojaška oporišča in kolonialna mesta grajena po shemi urbs quadrata. Stari del Rima pa je bil grajen organsko. V tem delu leži nepravilni trg Forum Romanum ali najstarejši reprezentančni trg. Forum, javni trg, je imel veliko podobnih elementov kot agora, vendar je bil v osnovi prazna tlakovana površina, ki je omogočala sprejem velike množice ljudi (Marinko, 1997).
Slika 10: Forum Romanum (Connolly in Dodge, 1998)
Poseben pomen med forumi pravilnih oblik v Rimu (cesarski forumi), ki so z veličino navduševali ljudi, ima Trajanov forum. Oblikovan je bil kot prazen prostor, pravokoten trg obdan s stebriščem, v katerega so vstopali skozi slavolok. Središčno figuro je predstavljal spomenik cesarja na konju. Cesarski forum so sestavljali vrsta stebrov, Trajanov častni steber, slavolok in osna kompozicija, ki je povezovala elemente foruma (Marinko, 1997).
V srednjem veku je Karel Veliki pričel okoli leta 793 graditi svojo prestolnico v Aachnu.
Na kvadratni površini dvajsetih hektarov, obdani z obzidjem, so nastali objekti, kot so dvorana za slovesne sprejeme, stolp, dolg hodnik, ki je povezoval dvorano s Palatinsko kapelo, dvorec in konjeniški spomenik. V celotni shemi Aachna lahko razberemo mnoge klasične elemente (Unetič, 2007).
Slika 11: Maketa Aachna (Braunfels, 1968: 238)
Simbolični in geografski center Siene, trg II. Campo, je bil središčna točka srečevanja, kjer so se uprizarjali razni festivali, javne slovesnosti in konjske dirke. Danes predstavlja trg tudi priljubljeno mesto za druženje in posedanje. Trg ima krožno obliko, tlakovan teren pada proti središčni točki in tako ustvarja naraven amfiteater. Leta 1343 je bil na trg postavljen še vodnjak Fonte Gaia. Nad trgom se dviga mestni stolp (campanile), ki je bil Ljudski palači dodan med letoma 1325 in 1334. Ta vertikalni element poudarja moč, kar nakazuje na to, da se poleg klasičnih elementov v reprezentančnem prostoru vse bolj uporabljajo tudi vertikalni (Unetič, 2007).
Slika 12: Trg s Palazzo Publico in mestnim stolpom (Unetič, 2002: 14)
Zelo znan primer prostora za zbiranje množice predstavlja trg pred baziliko Svetega Petra.
Oblikovan je v slogu antične tradicije, z osno simetrijo, omejen z dvema ravnima, stebriščnima kriloma, ki se v središču trga zaokrožita in ustvarjata ovalen zaprt prostor. V sredino je postavljen obelisk, ki ga s strani obdajata dva vodnjaka. Struktura 280 stebrov takšnih dimenzij in postavitve je ustvarila najverjetneje najveličastnejšo skupino stebrov, ki se v zgodovini oblikovanja prostora ni več ponovila (Summerson, 1998).
Slika 13: Trg Sv. Petra (Webb, 1990: 135)
Med reprezentančne prostore poleg mestnih trgov spadajo tudi baročni parki in vrtovi. Pri oblikovanju zunanjega prostora v francoskem baroku so se aristokrati držali srednjeveškega načela gradnje parterjev, določanja tematik posameznim delom vrta in
italijanskih primerov, po katerih so povzeli osno zasnovo. V začetku 17. stoletja so začeli razdrobljene srednjeveške parterje povezovati v enovit parter. Tako je bila ustvarjena primerna podlaga za nastanek francoskih baročnih vrtov, ki so postali temeljno merilo blišča kraljevega dvora. Najznamenitejši primer je gotovo Versailles, ki ga je zasnoval krajinski oblikovalec Le Nôtre. Kraljevi vrtovi so bili ustvarjeni za uživanje kralja, razkazovanje kraljeve blaginje in posledično navduševanje obiskovalcev. Značilnosti kraljevih vrtov so osna zasnova, tridelni razvoj programa v vzdolžni smeri, iluzionistična perspektiva, velike zrcalne vodne ploskve, gibajoče se vode, gibajoči parterji z gladko tekočimi vzorci, njim kontrastne gmote bosketov s striženimi zunanjimi robovi, vrsta natanko preračunanih pogledov in razgibanost celote (Ogrin, 1993).
Slika 14: Versailles leta 1715 (LUIS …, 2008)
Večina zgoraj opisanih reprezentančnih ureditev temelji na družbeno-političnih razmerah in umetnostnih kanonih specifičnega zgodovinskega obdobja. Sodobne športne stavbe sicer ne nosijo tolikšne zgodovinske moči, vendar pa je prav iz zgodovine športnih stavb in površin razvidno, da so bile športne stavbe in površine razvite že zgodaj in v prostoru ter med ljudmi priljubljene in obiskane. Ravno zato se je mogoče smiselno držati nekaterih glavnih smernic za oblikovanje reprezentančnega prostora v posameznih zgodovinskih obdobjih, hkrati pa poleg tega ustvarjati dodatne, sodobne, drugačne oblikovalske pristope.
3.5 ZGODOVINSKI RAZVOJ PRVIH OLIMPIJSKIH IGER
Slika 15: Prve Olimpijske igre (Fridl, 2004)
Fridlova (2004) navaja, da je danes splošno znano, da se olimpijske igre imenujejo po kraju Olimpija, ki leži na zahodni strani grškega polotoka Peloponeza. Pogosto tudi slišimo, da jih je po zgledu antičnih iger na sodobnih načelih postavil francoski baron Pierre de Coubertin. Le malo ljudi pa si predstavlja, kakšne so bile prve olimpijske igre in koliko se današnje največje športno tekmovanje na svetu razlikuje od tekem izpred več kot 2700 let.
Olimpijske igre so bile organizirane kot komemoracije umrlim, herojem ali drugim posameznikom, kot praznovanja junaških dejanj bogov ali herojev, čaščenja kraljev in cesarjev, kot praznovanje vojaških zmag, ustanovitev mesta ali praznikov.
Prvi dogodek je bila častna prisega tekmovalcev pred Zevsovim oltarjem. Vsi udeleženci so se morali zaobljubiti, da do zmage ne bodo prišli z zvijačo. Kazni za kršitelje so bile strahovite – bičanje in visoka denarna odškodnina, ki jo je utrpela tudi država, iz katere je bil tekmovalec. Zaobljubi je sledil nastop trobentačev in glasnikov, nato pa deške tekme v teku, rokoborbi in boksu. Zelo pomembno je, da antične igre niso bile povezane le s telesno, temveč tudi z duhovno dejavnostjo, saj je bil večer posvečen govorom znamenitih filozofov in recitalom pesnikov. Dopoldne drugega dne je minilo v številnih dirkah s konji in vozovi. Zamisel o tekmah z mulami in kobilami so že petdeset let po njihovi uvedbi stari Grki črtali s seznama olimpijskih disciplin. Popoldne je bil na sporedu eden od vrhuncev iger: pentatlon oziroma peteroboj, ki je obsegal metanje diska, kopja, skakanje v daljino, tek in rokoborbo. Tretji dan iger se je začel z veličastnim žrtvovanjem stotih volov, ki so
jih bogu Zevsu podarili prebivalci Elide. Po tekih na kratko, dvojno in dolgo progo se je večer končal z javnim banketom, na katerem so udeleženci jedli meso žrtvovane živine.
Zadnji tekmovalni dan so bili na sporedu rokoborba, boks in pankratij, tekmovanja pa so se sklenila s tekom v bojni opravi. Peti dan je bil posvečen le še procesiji zmagovalcev do Zevsovega templja ter kronanju z oljčnimi venci. Zmaga v Olimpiji je bila za atlete največji športni dosežek, čeprav je bila nagrada le simbolna, prejeli so namreč venec, narejen iz vej svetega oljčnega drevesa.
Po nekaterih trditvah so olimpijske igre zamrle po letu 393, ko je rimski cesar Teodozij I.
prepovedal vse poganske kulte. Po drugih razlagah njihov zaton sovpada s požarom, ki je v letu 426 prizadel Zevsovo svetišče v Olimpiji. Vdori številnih ljudstev so razdejali sveti gaj, potres in povodenj sta jim pomagala, da je znameniti kraj povsem izginil z zemljevida sveta. Z odlokom cesarja Teodozija leta 393 pa olimpijske igre niso dokončno zamrle. Že v 17. stoletju je v Angliji potekal športni festival, imenovan po olimpijskih igrah. V stoletjih, ki so sledila, je bilo v Franciji in Grčiji organiziranih še več podobnih dogodkov, vsem pa je bilo skupno, da so bili krajevnega, ne pa mednarodnega značaja. Zanimanje za oživitev olimpijskih iger je naraslo, ko so nemški arheologi sredi 19. stoletja odkrili ruševine antične Olimpije. Nekako v istem času je francoski baron Pierre de Coubertin razmišljal o vzrokih za francoski poraz v francosko-pruski vojni in prišel do sklepa, da je treba izboljšati telesno pripravljenost francoskih vojakov. Coubertin si je igre zamislil kot način zbliževanja narodov, na katerem bi se mladeniči pomerili v športnih disciplinah, namesto da se spopadajo v vojni. Oživitev olimpijskih iger je po njegovem izpolnjevala oba zastavljena cilja. Na kongresu leta 1894 na pariški univerzi Sorbona je bilo sklenjeno, da se prve olimpijske igre moderne dobe organizirajo leta 1896 v Atenah, v domovini antičnih olimpijskih iger. Prve olimpijske igre moderne dobe so doživele uspeh. Čeprav je tekmovalo vsega 250 tekmovalcev, je bil to tedaj vendarle največji mednarodni športni dogodek vseh časov. Grška javnost in oblast so bili navdušeni, predlagali pa so, da bi igre organizirali v Atenah vsaka štiri leta. Mednarodni olimpijski komite se je odločil drugače in druge olimpijske igre so bile organizirane v Parizu.
Prve olimpijske igre vsekakor predstavljajo prvi pravi športni spektakel, ki ga olimpijske igre moderne dobe uspešno in napredno nadaljujejo. Olimpijske igre so začetek največjih športnih dogodkov in so posledično povzročile tudi razvoj povezovalnega okoliškega prostora med športnimi stavbami, kjer se lahko spektakel dogaja tudi v zunanjem prostoru.
Sosledje poletnih olimpijskih iger je napisano v sledečem seznamu (Olimpijske …, 2009).
Pomembno je za razumevanje kasnejših analiz, ki vključujejo tudi zunanji odprti prostor nekaterih olimpijskih iger.
Seznam poletnih olimpijskih iger (Olimpijske …, 2009):
1. Atene 1896 2. Pariz 1900 3. Saint Louis 1904 4. London 1908 5. Stockholm 1912
6. Berlin 1916 - odpadle zaradi prve svetovne vojne 7. Antwerpen 1920
8. Pariz 1924 9. Amsterdam 1928 10. Los Angeles 1932 11. Berlin 1936
12. Helsinki 1940 - odpadle zaradi druge svetovne vojne 13. London 1944 - odpadle zaradi druge svetovne vojne 14. London 1948
15. Helsinki 1952 16. Melbourne 1956 17. Rim 1960 18. Tokio 1964
19. Ciudad de Mexico 1968 20. München 1972
21. Montreal 1976 22. Moskva 1980 23. Los Angeles 1984 24. Seul 1988
25. Barcelona 1992 26. Atlanta 1996 27. Sydney 2000 28. Atene 2004 29. Peking 2008 30. London 2012
4 PREGLED ŠPORTNIH STAVB 20. STOLETJA
Pregled športnih stavb 20. stoletja je potreben predvsem zato, ker so se šele na prehodu v to stoletje športne stavbe po dolgem obdobju zatišja začele ponovno razvijati. Poleg tega je to tudi doba, na začetku katere so se začele moderne olimpijske igre, kar je pomenilo tudi razvoj novih večjih športni stavb. V srednjem veku in v kasnejših obdobjih, ko je prevladovala cerkev, namreč ni bila zgrajena nobena večja športna stavba. V nadaljevanju so naštete in na kratko opisane le nekatere tuje in domače športne stavbe, saj je namen le prikazati, kako so se v 20. stoletju razvijale in gradile. Gradnja športnih stavb je takrat začela dosegati vrhunec, saj se je v tem obdobju vse bolj razvijal tudi vrhunski šport.
Izoblikovalo se je veliko število športnih klubov in zvez, ki so potrebovali lastne površine in stavbe. Eden od razlogov za pospešeno gradnjo športnih stavb je bilo sodelovanje športnih klubov, ki so si delili isto stavbo, hkrati pa tudi stroške izgradnje in vzdrževanja.
Prav tako so spodbujali razvoj tudi klubi, ki so zaradi želje po izboljšanju svoje ekipe vlagali denarna sredstva v razvoj večnamenskih športnih stavb. Te so jim kasneje prinašale donos, saj so poleg nogometa, tenisa, košarke, odbojke in drugih športnih disciplin služile tudi koncertom, konvencijam, razstavam in sejmom, ob tem pa kot pomožne dejavnosti vključevale še restavracijo, bar, sejne sobe, zasebne sobe, pisarne, zdravilišče, hotel, kino in manjše športne dvorane, namenjene fitnesu, aerobiki, plesu itd. Pri nas so imeli na razvoj športnih klubov in društev ter s tem povezanih stavb vpliv tako država, kakor tudi zainteresirane delovne organizacije – družbeni sektor ter v zadnjem času tudi posamezniki – zasebni sektor. Jugoslavija in Slovenija sta organizirali številna tekmovanja na svetovni in evropski ravni. Ob takšni priložnosti so bile zgrajene večje športne stavbe, namenjene predvsem vrhunskemu športu. Ob tem je potrebno opozoriti zlasti na vedno manjši delež Slovenije pri izgradnji tovrstnih stavb in naprav. Na področju telesnovzgojnih stavb, t.j.
športnih stavb ob šolah, pa je možna ugotovitev, da je teh stavb vse več ter da so na kakovostno dokaj visoki ravni.
Olimpijske igre moderne dobe, ki so se torej ponovno začele na prehodu v 20. stoletje, in z njimi povezane športne stavbe postanejo element nacionalnega prestiža ter področje uveljavljanja gospodarstva države gostiteljice.
• Pomemben mejnik pri oblikovanju tovrstnih stavb so nekatere športne stavbe, namenjene za olimpijske igre l. 1960 v Rimu. Večnamenska dvorana Palazzetto dello Sport (l. 1957), z zanimivo konstrukcijsko zasnovo, je delo arhitekta Piera Luigija Nervija. Zanimiv pri taki športni stavbi je tudi urbanizem. Zgradba je umeščena v grajeno okolje, vendar ima v okolici dovolj prostora, da se arhitektura ne zdi omejena. Okoli športne stavbe je speljana krožna pot s parkirišči in drevoredom, ob straneh pa sta večji površini, na katerih sta le zunanja športna površina in razstavni eksponat.
Slika 16: Večnamenska dvorana Palazzetto dello Sport
• V kreativnem smislu je zelo zanimiva športna dvorana Yoyogi National Stadium, namenjena olimpijskim igram v Tokiu l. 1964, ki jo je oblikoval arhitekt K. Tange.
Podrobneje je opisana v 8. poglavju.
• Celovit in enoten pristop k reševanju olimpijskih stavb je bil izbran za športne stavbe, ki so bile namenjene za olimpijske igre l . 1972 v Münchnu. Oblikovalci in konstruktorji stavb so bili prof. O. Frei ter arhitekta G. Behnisch in A. Jodicke.
Podrobneje je opisana v 8. poglavju.
• Zanimive oblikovne rešitve so uporabljene pri realizaciji športnih stavb, namenjenih za olimpijske igre l. 1992 v Barceloni. Avtor športne dvorane v Barceloni, arhitekt A. Isozaki, je pri oblikovanju le-teh uporabil t.i. Pantadome sistem, pri oblikovanju detajlov pa se je zgledoval po znanem španskem arhitektu Gaudiju. Podrobneje je opisana v 8. poglavju.
Nekateri športni stadioni 20. stol. (Podrobneje so opisani v 8. poglavju):
• Singapore Indoor stadion v Singaporu,
• Astrodome v Houstonu,
• Super Dome v New Orleansu,
• Madison Square Garden v New Yorku,
• Wembley stadion v Londonu,
• Tokyo Dome v Tokyu.
Tudi v Jugoslaviji so bile v tem času zgrajene nekatere športne stavbe:
• mestni stadion na Poljudu v Splitu,
• športna dvorana na Gripah v Splitu,
• športna dvorana v Novem Sadu,
• dvorana Zetra in druge olimpijske stavbe v Sarajevu,
• dvorana Dražena Petrovića v Zagrebu itd.
Slovenci se lahko upravičeno predstavimo z nekaterimi športnimi stavbami, ki so v času in prostoru pomenili oblikovalski ali funkcionalni dosežek, ki ni zanemarljiv niti v primerjavi s podobnimi stavbami zlasti drugod po Evropi. Sem sodijo (Leskovec, 2002):
• Narodni dom v Ljubljani (1896),
• Sokolski dom na Taboru v Ljubljani (1923-1925),
• kopališče Ilirija v Ljubljani (1928-1929),
• kopališče v Radovljici (1932-1933),
• Stadion za Bežigradom v Ljubljani (1926-1939)
V obdobju med letoma 1945 in 1990 so bile v Sloveniji zgrajene še nekatere športne stavbe (Leskovec, 2002):
• stadion Borisa Kidriča v Celju (1950),
• športni park ŠD Branik v Mariboru (1952),
• Hala Tivoli v Ljubljani (1965),
• dvorana Golovec v Celju (1974),
• pokrit bazen v Tivoliju (1975),
• dvorana Tabor v Mariboru (1984),
• ledena dvorana v Mariboru (1986),
• teniški stadion v Domžalah (1990).
5 PREGLED ŠPORTNIH STAVB 21. STOLETJA
Novo stoletje se je začelo z velikimi arhitekturnimi napredki športnih stavb, poleg tega pa se vedno bolj razvija tudi zunanji odprti prostor teh stavb. To velja predvsem za tujino, saj je Slovenija v arhitekturi in oblikovanju reprezentančnega prostora težko primerljiva z nekaterimi sodobnimi športnimi stavbami, vendar pa je v nadaljevanju omenjenih nekaj primerov tudi na slovenskih tleh. V tem poglavju bi želela poudariti predvsem napredek v tujini in ga vzeti za osnovo pri oblikovanju reprezentančnega prostora športnih stavb v Sloveniji. Potrebno pa je zapisati tudi to, da je za opredelitev dobrih primerov nujen tudi pregled slabših. V nadaljevanju so tako naštete nekatere najbolj znane športne stavbe novega stoletja, ki so pomembne za nadaljnje oblikovanje reprezentančnega prostora. Te športne stavbe so kasneje podrobneje obdelane in analizirane tudi v 8. poglavju.
Podatki, ki so uporabljeni in opisani v 5.1 in 5.2 poglavju, so bili pridobljeni iz različnih virov na mnogih internetnih straneh (Allianz …, 2009; Fridl …, 2004; Green …, 2008;
(Ne)sodelovanje …, 2007; Olimpijske …, 2009; Področje …, 2009; Slovenia-Maribor …, 2009; Stadion Ljudski …, 2009; The Official …, 2008; Wembley …, 2009; World Stadiums …, 2009; 2008 Summer …, 2009).
5.1 ŠPORTNE STAVBE 21. STOLETJA V TUJINI
Alianz Arena (2005)
Gradnja nogometnega stadiona severno od Münchna se je začela jeseni leta 2002 in se končala aprila leta 2005. Podobo stadiona, ki ponazarja napihljiv čoln, je oblikovalo švicarsko arhitekturno podjetje Herzog & de Meuron. Za lociranje velike arene so morali podaljšati in posodobiti več cest ter razširiti in podaljšati avtocesto ter podzemno železnico. Na drugi strani avtoceste se vzpenja Fröttmaning, hrib z mlinom na veter in razkošnim pogledom na celotno areno. Tu stoji tudi najstarejša romanska cerkev Sv. Križa v Münchnu kot spomin na vas Fröttmaning, ki so jo zaradi razširitve in podaljšanja avtoceste podrli. Celotna fasada Alianz Arene je narejena iz blazin zračne folije, ki so napihnjene s suhim zrakom. Blazine se z večje oddaljenosti zdijo bele, v resnici pa je folija prozorna z malimi pikami. Vsaka blazina se da posamično belo, modro ali rdeče osvetliti.
Svetlobni efekti poleg estetike predstavljajo tudi barvno shemo domače nogometne ekipe.
Zaradi lege v odprti krajini je to barvno spreminjanje vidno daleč naokoli. Spodnji obroč arene lahko sprejme 20000, srednji 24000, zgornji pa 22000 gledalcev. Vsebuje tudi 2200 poslovnih sedežev, 400 sedežev za novinarje, 106 razkošnih kabin s 1374 sedeži ter 165 sedežev za invalide. Delna streha sicer pokrije vse sedeže ter jih zaščiti pred soncem, vendar lahko na nekaj sedežev dežuje, kadar piha veter. Za spremljanje dogajanja na igrišču je poskrbljeno s 190 monitorji. V Allianz Areni so poleg stadiona še trije vrtci, dve trgovini z navijaškimi artikli, ostale trgovine, ki se nahajajo po vsej dolžini notranjega
zidu, ter veliko število restavracij. Obiskovalci lahko parkirajo v največji evropski parkirni hiši. Ima kar 4 nadstropja z 9800 parkirnimi mesti, za dodatek pa še 1200 parkirnih mest v prvih dveh obročih stadiona. Kar 350 parkirnih prostorov je rezerviranih za avtobuse, 130 pa za invalide. Iz podzemne železnice na jugu se obiskovalci približajo areni skozi park, ki je oblikovan tako, da ljudi jasno, brez zapletanja, pripelje in vodi do vhoda. Promenada, sprehajališče oziroma ploščad se postopoma dvigujejo od ravni vhoda v podzemno železnico prek parkirne hiše do ravni vhoda v areno.
Slika 17: Alianz Arena (Allianz …, 2009)
Obnovljeni Wembley stadion (2007)
Originalni stadion je bil zgrajen za britansko državno razstavo leta 1924, kasneje pa je služil olimpijskim igram leta 1948 in nogometnemu svetovnemu pokalu leta 1966. To je najpomembnejša stavba za nogometne in rugby tekme ter glasbene in zabavne prireditve v Veliki Britaniji. Novi obnovljeni stadion pa je oblikovan tako, da lahko poleg naštetega gosti tudi svetovna atletska tekmovanja. Obnavljali so ga več let in ga dokončno otvorili leta 2007. Po prenovi je londonski nogometni stadion postal ''cerkev, prestolnica in srce nogometa'' (Bretoncelj M. 2008. Cerkev, prestolnica in srce nogometa. Nedeljski, 41), zato ga ljudje tudi takrat, ko ni tekem ali drugih prireditev, oblegajo kot turistično atrakcijo.
Nov načrt za stadion so naredili arhitekti podjetja Foster+Partners v sodelovanju z arhitekturnim birojem HOK. Na leto na njem odigrajo povprečno samo okoli 20 nogometnih tekem. Poleg finala angleškega pokala je namreč stadion rezerviran izključno za angleško nogometno reprezentanco. Novi Wembley je skoraj štirikrat višji od prvotnega, pokriva dvakrat več površine in se ponaša z 90000 sedeži, s čimer je drugi največji ''skoraj'' pokriti nogometni stadion v Evropi. Glavna značilnost novega stadiona je delno zložljiva streha, podprta s strukturo senzacionalnega, 133 metrov visokega loka, ki
nadomešča dva stolpa prejšnjega stadiona. Železni lok je dolg 315 metrov in je s tem najdaljša samostojna strešna struktura na svetu. Lok omogoča, da na stadionu ni dodatnih stebrov, ki bi motili pogled obiskovalcev, saj je teža strehe večinoma uprta vanj. Z dramatično razsvetljavo je lok ponoči viden po celotnem Londonu. Za namestitev zunanje ploščadi okoli stadiona so novo stavbo premaknili za 30 metrov južno, proti podzemni železniški postaji Wembley park. Nova ploščad omogoča lažje in bolj varno polnjenje in zapuščanje stadiona. Orientacija stadiona je ostala nespremenjena v smeri vzhod-zahod, z glavno fasado obrnjeno proti severu na pot Wembley. Le-ta povezuje podzemno železniško postajo Wembley park s stadionom Wembley v smeri sever-jug. Ob njej so na novo zgrajene stanovanjske stavbe, mimo katerih se vsako tekmo sprehaja na tisoče obiskovalcev, saj pot prek mostu White Horse pelje neposredno do vhoda na stadion. Ta enkratna in ogleda vredna športna stavba bo prizorišče nogometnega turnirja na letnih olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu.
Slika 18: Wembley stadion (Wembley …, 2009)
Športne stavbe za olimpijske igre v Pekingu (2008)
Zaradi pomembnosti prostorskega konteksta v tem primeru ne opisujem stadiona kot stavbe, ampak se ukvarjam s celotnim prostorom, ki je namenjen olimpijskim igram. Na mednarodnem oblikovnem natečaju osnovanja glavnega načrta za Olympic Green – glavno lokacijo olimpijskih iger 2008 v Pekingu, so prvo nagrado prejeli arhitekti Sasaki Associates. Ponudba je povezana z okoljsko idejo, ki ima začetke v mitu in legendi
starodavne Kitajske, s sedanjostjo pa je povezana v prepoznavanju sodobne oblasti trajnostnega razvoja. Olympic Green je kompleks športnih stavb za gostitev 29. olimpijade.
Prostor za olimpijske igre je lociran severno od prepovedanega mesta, s katerim je bila v načrtu planirana povezava prek kulturne osi. Ta naj bi združevala starodavno (prepovedano mesto) s sodobnim (Olympic Green). Koncept oblikovanja Olympic Greena naj bi imel tri temeljne elemente: gozdni park, kulturno in olimpijsko os. Gozdni park se na skrajnem severu podaljšuje proti jugu, kjer vključuje nekaj jezer in vegetacije. Olimpijska os povezuje starejši kompleks objektov azijskih iger z novim olimpijskim stadionom.
Kulturna os pa naj bi od podaljška gozdnega parka na severu segala vse do prepovedanega mesta.
Slika 19: Olympic Green, Peking (Foto: Li Dihua)
Slika 20: Olympic Green ponoči, Peking (Foto: Davor Gazvoda)
Olympic Green sestavljajo naslednje športne stavbe:
1. Državni stadion, namenjen atletiki in nogometu, z 80000 stalnimi in 11000 začasnimi sedišči. Načrt za stadion v obliki ptičjega gnezda, ki se oblikovno zrcali tudi v okolici, so izdelali arhitekti Herzog & DeMeuron v sodelovanju s kitajskim arhitekturno-oblikovnim inštitutom. Stadion bo v prihodnje namenjen športnim dogodkom na državni in mednarodni ravni, med drugim pa tudi kulturnim in zabavnim prireditvam.
2. Državni vodni center, namenjen plavanju, potapljanju in sinhronemu plavanju, s 6000 stalnimi in 11000 začasnimi sedišči.
3. Državni pokriti stadion, namenjen ritmični gimnastiki, trampolinom in rokometu. V prihodnje bo namenjen športnim tekmovanjem, kulturnim in zabavnim dogodkom. Služil bo kot večfunkcionalni športni center za domače prebivalce.
4. Teniška igrišča, namenjena tenisu in tenisu paraplegikov (Paraolimpijske igre), s 17400 sedeži.
5. Olimpijski športni osrednji stadion, namenjen modernem pentatlonu, z 38000 stalnimi sedeži in 2000 začasnimi sedeži.
6. Olimpijska športna osrednja dvorana, namenjena rokometu, s 5000 stalnimi in 2000 začasnimi sedeži.
7. Yingdong plavalni bazen državnega olimpijskega športnega centra je namenjen vaterpolu in modernemu pentatlonu (plavanje) ter treniranju plavanja paraplegikov (Parolimpijske igre). Premore 6000 sedežev.
8. Dvorana za sabljanje državnega konvencijskega centra, namenjena sabljanju in modernemu pentatlonu (sabljanje in streljanje) ter sabljanju paraplegikov (Paraolimpijske igre), s 5900 začasnimi sedeži.
9. Olimpijski zeleni hokejski stadion, namenjen hokeju in nogometu paraplegikov (Paraolimpijske igre), s 17000 začasnimi sedeži.
10. Olimpijsko zeleno lokostrelsko polje, namenjeno lokostrelstvu in lokostrelstvu paraplegikov (Paraolimpijske igre), s 5000 začasnimi sedeži.
5.2 ŠPORTNE STAVBE 21. STOLETJA V SLOVENIJI
V Sloveniji so v zadnjem stoletju zgrajene nekatere športne stavbe, ki sicer niso primerljive s tujino, vendar za Slovenijo vseeno pomenijo arhitekturni in oblikovni napredek. Večja težava na domačih tleh se pojavi v oblikovanju zunanjega prostora, ki je tudi v novem stoletju pogosto slabo ali sploh ni oblikovan. V nadaljevanju sta opisana primera športnih stavb z velikim obiskom in potrebo po večjem zunanjem prostoru.
Dvorana Zlatorog v Celju – športni park pod Golovcem (2003)
Projekt za novo športno dvorano pod Golovcem je nastajal v biroju Arhitekt Ernst v Celju, vodja projekta pa je bil Sergej Ernst. Dvorana je bila zgrajena leta 2003, premierno pa je
bila usposobljena za potrebe evropskega moškega rokometnega prvenstva 2004. Območje opuščene Opekarniške jame pod vznožjem severnega pobočja Golovca, ob robu večjega stanovanjskega naselja, je bilo v občinskih planskih aktih že dalj časa opredeljeno kot športno-rekreativna cona. Na jugozahodnem delu so bile najprej urejene travnate površine za nogometni stadion z igriščem. Danes igrišče obdajajo štiri tribune. Dve sta zgrajeni kot stopnišči na utrjeni brežini, dve pa kot samostojna stavba. Na veliki tribuni je 4000, na mali pa 2000 sedežev, medtem ko je na tribunah na brežinah prostora še za 4000 ljudi.
Dvorana Zlatorog stoji ob tribuni nogometnega stadiona, ki so jo pred kratkim obnovili.
Večnamenska dvorana je namenjena dvoranskim športom, v njej pa je možna tudi organizacija kulturnih in koncertnih prireditev. Prevzela je vlogo domače dvorane Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško. Dvorana je velika 85 krat 65 metrov, nad vhodi je steklen nadstrešek, nad tem pa še dve nadstropji. V prvem nadstropju so upravni prostori, v drugem pa novinarsko središče in drugi spremljajoči prostori. V dvorani je okoli 5000 sedišč in 300 stojišč. Dvorana ima dovolj garderob, vadbenih prostorov, pa tudi skladiščnih, energetskih in drugih prostorov, ki jih mora imeti vsaka športna stavba.
Obiskovalci VIP imajo ločene vhode. Dvorana je konstruirana tako, da je pod streho v hodniku, ki vodi na igrišče, tudi TV-reportažni avto. Veliki stekleni steni iz peskanega stekla, ki stojita pred dvorano, prispevata k temu, da je dvorana tudi na pogled zelo atraktivna. Jugovzhodni del območja je namenjen trgovsko-poslovnemu centru. Tam je Mercator zgradil hipermarket, ki ima v kleti veliko parkirišče. Celoten športni, trgovski in poslovni kompleks pod Golovcem ima skupaj s trgovskim centrom Mercator in centralnim nogometnim stadionom tisoč parkirnih mest. Dodaten peščeni prostor za parkirišča, namenjen obiskovalcem dvorane, je lociran severno od dvorane. Poleg parkirnih mest je v okolici dvorane le pred vhodom zgrajena ploščad, na kateri so postavljene odskočne ponjave in bar, predvsem pa služi zbiranju obiskovalcev pred dvorano v času tekem. Za dvorano so pred kratkim zgradili še otroško igrišče.
Slika 21: Dvorana Zlatorog
