UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
BARBARA ŠANTELJ
MLADI IN ŠPORT V
STANOVANJSKIH SKUPINAH
Magistrsko delo
Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
BARBARA ŠANTELJ
MLADI IN ŠPORT V
STANOVANJSKIH SKUPINAH
Magistrsko delo
MENTORICA:
IZR. PROF. DR. ALENKA KOBOLT
Ljubljana, 2016
ZAHVALA
Iskrena hvala izr. prof. dr. Alenki Kobolt za pomoč, razumevanje in usmerjanje pri izdelavi magistrskega dela.
Najlepša hvala vsem vzgojiteljem in mladim, ki so v intervjujih svoje izkušnje in doživljanja delili z menoj.
Hvala tudi moji družini, sodelavcem in prijateljem za podporo in spodbude.
POVZETEK
Raziskava predstavlja teoretska spoznanja s področja športa kot biopsihosocialnega in zdravstvenega ter vzgojnega dejavnika v razvojnem obdobju mladostništva ter se empirično usmeri v proučitev vloge in pomena športnih aktivnosti pri mladih, ki začasno bivajo izven matičnih družin, in sicer v stanovanjskih skupinah.
V teoretičnem delu opišemo povezavo med gibalnimi/športnimi aktivnostmi in socializacijo skozi razvojni obdobji otroštva in mladostništva. Obdobji sta močno vpeti v primarne družinske vezi. V nadaljevanju se usmerimo na možnosti neugodnih družinskih potekov in predstavimo dejavnike tveganja za razvoj čustvenih in vedenjskih težav pri mladih. Nato preko predstavitve etioloških in fenomenoloških teorij predstavimo čustvene in vedenjske težave otrok in mladostnikov, ki jih danes spoznavamo, ocenjujemo in skušamo razumeti njihov potek ter se ustrezno odzvati s socialnopedagoško diagnostiko. V nadaljevanju predstavimo, kateri razvojni, družinski in socialni dejavniki prispevajo k napotitvi mladih v oblike izvendružinske vzgoje (mladinski dom, stanovanjske skupine in vzgojni zavodi).
Preučili smo vzgojiteljevo odnosno vlogo in spekter vzgojnih oblik delovanja. Ob bok drugim vzgojnim pristopom pa umestili uporabo športnih/gibalnih aktivnosti, pregledali motivacijske koncepte, ki so uporabni za razumevanje športnega udejstvovanja ter se posvetili učinkom športa na fizično in psihosocialno ravnotežje mladih.
V empiričnem delu z uporabo kvalitativne raziskave na podlagi petih delno strukturiranih intervjujev z vzgojitelji in petih z izbranimi mladimi v različnih stanovanjskih skupinah v Sloveniji pridobimo ocene vzgojiteljev o njihovi vlogi pri spodbujanju in organiziranju tovrstnih aktivnosti ter mnenja mladih o pomenu in vplivu športnih aktivnosti na njihov razvoj in doživljanje. Ugotavljali smo, katere metode, načine in oblike dela vzgojitelji uporabljajo na tem področju, kateri motivi mladih so ključni za vključitev v športne aktivnosti in s kakšnimi ovirami se pri tem oboji soočajo. Izvedli smo primerjavo ocen vzgojiteljev in mladih ter prikazali pozitivne učinke na različnih področjih mladostnikovega funkcioniranja:
telesnem, čustvenem, duševnem in socialnem. Na osnovi pridobljenih ocen in izkušenj ter obstoječih metodičnih rešitev smo oblikovali smernice za gibalno/športno delo z mladimi na področju izvendružinske vzgoje in oblikovali osnutek metodičnega modela spodbujanja mladih s čustvenimi in vedenjskimi težavami za redno gibalno/športno aktivnost.
Dobljeni rezultati potrjujejo smiselnost uporabe gibalnih/športnih aktivnosti kot vzgojne metode dela na področju vzgoje otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami v stanovanjskih skupinah.
KLJUČNE BESEDE: gibalna/športna aktivnost, otroci/mladostniki, čustvene in vedenjske težave, stanovanjske skupine, motivacija
SUMMARY
The research presents the theoretical findings in the area of sports as the biopsychosocial, health, and educational factors in the development stage of adolescence. It empirically focuses on the study of the role and importance of sport activities for the youth who are temporarily living outside their core family, namely in group homes.
The theoretical part describes the connection between the physical and sport activities and the socialization throughout the development stages of childhood and adolescence. The stages are intertwined with family ties. Furthermore, we focus on the possibilities of negative family dynamics and introduce the risk factors for the development of emotional and behavioural difficulties for the youth. With the presentation of aetiologal and phenomenological theories, we introduce the emotional and behavioural difficulties of children and adolescents, about which we are learning today, evaluating, and trying to understand their progress and respond to them accordingly with the social-pedagogical diagnostics. Following that, we describe which of the development, family, and social factors contribute to placing individuals in a care outside their family (youth home, group homes and residential institutions). We studied the care worker's relational role and the range of operation of educational forms. We placed the use of physical and sport activities alongside other educational approaches, reviewed the motivational concepts, which are useful for understanding the participation in sport activities, and focused on the effects of sports on the physical and psychosocial balance of the youth.
By using qualitative research on the basis of five partly structured interviews with care workers and five interviews with the selected young individuals from various group homes in Slovenia, the empirical part of the study provides the evaluation of the care workers about their role in encouraging and organising such activities as well as the opinions of the youth about the significance and influence of sport activities on their development and experience.
We tried to determine what methods, ways, and forms of work the care workers use in this area, what motives of the youth are of key importance to participate in sports, and what obstacles both face. We made a comparison between the care workers' evaluation and the evaluation of the youth as well as demonstrated positive effects on various areas of an adolescent's activity: physical, emotional, mental and social. On the basis of the acquired evaluations and experiences as well as on the existing methodical solutions, we formed the guidelines for physical and sport activities for the youth in the area of education outside their families. Moreover, we formed a draft for the methodical model on encouraging the youth with emotional and behavioural difficulties to participate in regular physical and sport activities.
The acquired results confirm the reasonableness of the use of physical and sport activities as a part of the educational method in the area of education of children and youth with emotional and behavioural difficulties in group homes.
KEYWORDS: physical and sport activity, children/youths, emotional and behavioural difficulties, group homes, motivation
KAZALO
I. UVOD ... 1
II. TEORETIČNI DEL ... 2
1 OPREDELITEV POJMOV S PODROČJA ŠPORTA ... 2
2 SOCIALIZACIJA IN ŠPORT ... 3
2.1 GIBALNE/ŠPORTNE AKTIVNOSTI V DRUŽINI ... 4
2.2 GIBALNE/ŠPORTNE AKTIVNOSTI V OBDOBJU OTROŠTVA ... 5
2.3 GIBALNE/ŠPORTNE AKTIVNOSTI V OBDOBJU MLADOSTNIŠTVA ... 6
3 DRUŽINA ... 7
4 ČUSTVENE IN VEDENJSKE TEŽAVE ... 13
4.1. OPREDELITEV POJMOV IN POIMENOVANJ ... 13
4.2 RIZIČNI DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ ČUSTVENIH IN VEDENJSKIH TEŽAV ... 14
4.3 KLASIFIKACIJE ČUSTVENIH IN VEDENJSKIH MOTENJ ... 17
4.3.1 Etiološka klasifikacija čustvenih in vedenjskih motenj ... 17
4.3.2 Fenomenološke klasifikacije čustvenih in vedenjskih motenj... 18
4.3.3 Socialnopedagoška diagnostika ... 20
4.4 NAPOTITEV OTROK IN MLADOSTNIKOV V VZGOJNE ZAVODE IN STANOVANJSKE SKUPINE ... 22
5 STANOVANJSKE SKUPINE ... 23
5.1 TEORETIČNI KONCEPTI VZGOJNEGA DELA V STANOVANJSKIH SKUPINAH .... 24
5.1.1 Koncept vzgojnega odnosa ... 25
5.1.2 Koncept celostne oblike pomoči ... 26
5.1.3 Koncept participacije ... 26
5.1.4 Diferenciacija in individualizacija ... 26
5.1.5 Socialna integracija ... 27
5.2 VZGOJNO DELO V STANOVANJSKI SKUPINI ... 27
5.2.1 Strokovno delo in vloge vzgojitelja ... 27
5.2.2 Oblike in metode dela v stanovanjski skupini ... 32
5.2.3 Aktivno preživljanje prostega časa v stanovanjski skupini ... 33
6 MOTIVACIJA... 36
7 ŠPORT IN ZDRAVJE ... 39
7.1 VPLIV ŠPORTNE AKTIVNOSTI / NEAKTIVNOSTI NA CELOSTNO ZDRAVJE OTROK IN MLADOSTNIKOV ... 40
7.1.1 Fizično zdravje ... 41
7.1.2 Telesna in duševna sprostitev ... 42
7.1.3 Stres ... 43
7.1.4 Lajšanje občutij tesnobe ... 44
7.1.5 Zmanjševanje depresivnosti ... 45
7.1.6 Intelektualne zmogljivosti ... 46
7.1.7 Samopodoba in samospoštovanje ... 46
7.1.8 Usmeritev agresivnosti ... 47
7.1.9 Delinkventno obnašanje ... 48
7.1.10 Šport in preprečevanje uživanja psihoaktivnih snovi pri mladih ... 49
7.1.11 Zdrav življenjski slog ... 51
8 SKLEPNE UGOTOVITVE TEORETIČNEGA DELA... 52
III. EMPIRIČNI DEL ... 55
1 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI RAZISKOVANJA ... 55
2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 55
3 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 56
3.1 VZOREC ... 56
3.2 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV... 57
3.3 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV... 58
4 REZULTATI Z INTERPRETACIJO ... 59
4.1 OPIS TEMATSKIH PODROČIJ ... 60
4.2 UGOTOVITVE IN ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 91
4.2.1 Odgovor na raziskovalno vprašanje 1a (RV1a) ... 91
4.2.2 Odgovor na raziskovalno vprašanje 1b (RV1b) ... 96
4.2.3 Odgovor na raziskovalno vprašanje 2 (RV2) ... 97
4.2.4 Odgovor na raziskovalno vprašanje 3 (RV3) ... 100
4.2.5 Odgovor na raziskovalno vprašanje 4 (RV4) ... 106
4.2.6 Odgovor na raziskovalno vprašanje 5 (RV5) ... 108
4.3 SKLEPNE UGOTOVITVE IN SMERNICE ... 110
IV. ZAKLJUČEK ... 114
V. LITERATURA ... 115
VI. PRILOGE ... 123
Priloga 1: Primer zapisa intervjuja in pripisovanja pojmov (vzgojitelj – V4) ... 123
Priloga 2: Oblikovanje tematskih področij (vzgojitelj – V4) ... 133
Priloga 3: Primer zapisa intervjuja in pripisovanja pojmov (mladostnik – M3) ... 137
Priloga 4: Oblikovanje tematskih področij (mladostnik – M3) ... 141
KAZALO TABEL
Tabela 1: Dejavniki vplivov na razvoj ČVT glede na področja in različne avtorje ... 15Tabela 2: Pregled fenomenoloških klasifikacij čustvenih in vedenjskih motenj po avtorjih ... 18
Tabela 3: Primerjava psihosocialne in socialnopedagoške diagnostike ... 21
Tabela 4: Podatki o sogovornikih - vzgojitelji ... 56
Tabela 5: Podatki o sogovornikih - mladostniki ... 57
Tabela 6: Vsebinska področja relevantna za odgovore na posamezna raziskovalna vprašanja ... 60
Tabela 7: Odgovori intervjuvancev na RV1a ... 91
Tabela 8: Odgovori intervjuvancev na RV1b ... 96
Tabela 9: Odgovori intervjuvancev na RV2 ... 97
Tabela 10: Odgovori intervjuvancev na RV3 ... 100
Tabela 11: Odgovori intervjuvancev na RV4 ... 106
Tabela 12: Odgovori intervjuvancev na RV6 ... 108
KAZALO SLIK
Shema 1: Vpliv funkcionalne in nefunkcionalne družine na spektre duševnega zdravja ... 10Shema 2: Socialno pedagoški kontekst (Storø, 2013, str. 97) ... 25
Shema 3: Celovito zdravje v povezavi z gibanjem, igro in športom (Berčič in Sila, 2001, str. 69) ... 40
Shema 4: Prikaz pozitivnih učinkov gibalnih/športnih aktivnosti na različnih področjih mladostnikovega funkcioniranja (glede na raziskavo) ... 112
Shema 5: Osnutek metodičnega vzgojnega modela spodbujanja mladih s ČVT za redno gibalno/športno aktivnost ... 113
1
I. UVOD
Za raziskovanje smo se odločili na podlagi lastnih izkušenj, prakse in uporabe športnih aktivnosti v okviru vzgojnega dela z otroki in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami v stanovanjski skupini ter poznavanja pozitivnih učinkov na različnih področjih mladostnikovega funkcioniranja.
V prvi fazi smo želeli osvetliti področje raziskovanja, zato smo se usmerili v ocenjevanje pomembnosti vključevanja igre in športa v razvojnih obdobjih otroštva in mladostništva.
Ugotovili smo, da ima gibanje neprecenljivo vlogo pri razvoju otroka in kasneje mladostnika.
Podrobno smo želeli raziskati ozadja in dejavnike razvoja čustvenih in vedenjskih težav ter razloge namestitve mladostnikov v vzgojne ustanove. Preko teoretičnih konceptov vzgojnega dela v stanovanjskih skupinah smo želeli predstaviti vzgojni odnos, ki je temelj vsake vzgoje in strokovno delo vzgojitelja, s poudarkom na celostnem pristopu in individualizirani obravnavi. Preko kompetenc socialnih pedagogov kot članov vzgojnega tima ter širše vzgojne ustanove želimo ob bok ostalim vzgojnim metodam postaviti uporabo gibalnih/športnih aktivnosti in pregledati možne pozitivne učinke na različne vidike mladostnikovega celostnega zdravja. Podati želimo raziskave, ki govorijo v prid pomembnosti uporabe športa v vzgojnih sredinah in ocenjujejo njegove pozitivne vplive.
Pri pregledu literature smo ugotovili, da je področje uporabe gibalnih/športnih aktivnosti in ostalih aktivnosti prostega časa v okviru vzgojnega dela zelo neraziskano, kljub poudarkom različnih domačih in tujih strokovnjakov (Anglin, 2002; Horvat, 2000; Smith idr. 2013; Støro, 2013), kako pomembno je področje športnih in drugih aktivnosti ter področje aktivnosti vsakdanjega življenja v stanovanjskih skupinah za premostitev različnih razvojnih primanjkljajev in za napredek na različnih področjih mladostnikovega življenja. Iz tega razloga smo področje želeli osvetliti s primeri dobre prakse in umestiti gibalne/športne aktivnosti med metode vzgojnega dela v stanovanjskih skupinah. Pri tem smo želeli pridobiti informacije od vzgojiteljev, ki se v okviru svojega dela posvečajo organiziranju in izvajanju športnih aktivnosti pogosteje kot ostali v skupini. Zanimalo nas je sledeče: kakšno je njihovo lastno videnje, doživljanje in pojmovanje športa; kakšna so stališča, na podlagi katerih se odločajo za uporabo športnih aktivnosti v vzgoji; ali so športne aktivnosti v vzgoji dovolj zastopane in kakšno mesto imajo v okviru posamezne skupine; s čim je povezana uporaba športnih aktivnosti kot vzgojne metode dela in kakšne pozitivne učinke pri mladostnikih zaznavajo. Ob zavedanju težavnosti dela z mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki so bili nameščeni v stanovanjske skupine, nas je zanimala možnost motiviranja teh mladih za gibalne/športne aktivnosti in konkretne metode, pristopi ter načini dela, s katerimi vzgojiteljem uspe mlade spodbuditi k športnemu udejstvovanju.
Da bi lahko bolje umestili pomen športnih aktivnosti v vzgojno delo, smo pridobili tudi poglede mladih, ki stanujejo v stanovanjskih skupinah in se v primerjavi s svojimi sostanovalci bolj posvečajo in vključujejo v športne aktivnosti. Zanimala nas je ocena njihove lastne motivacije ter kako doživljajo ovire in vzgojne spodbude.
Da bi lažje pristopali k mladim in organizirali športne aktivnosti in projekte, v katere se bodo z veseljem vključili, so nas zanimali motivi in dejavniki, zaradi katerih se mladostniki vključujejo in vztrajajo pri določeni športni aktivnosti.
Proučiti smo želeli tudi pozitivne učinke gibalnih/športnih aktivnosti, kot jih navajajo vzgojitelji in mladostniki, da bi lahko ocenili pomen in nujnost umeščanja teh aktivnosti v vzgojno delo.
2
II. TEORETIČNI DEL
1 OPREDELITEV POJMOV S PODROČJA ŠPORTA
Za razumevanje konteksta teoretičnega in empiričnega raziskovanja je pomembno opredeliti pomen nekaterih ključnih pojmov.
Najprej se ustavimo pri razumevanju pojma telesna dejavnost (tudi gibalna dejavnost/aktivnost), s katerim zajamemo veliko širši spekter človekovih dejavnosti kot s pojmom športna dejavnost. Kot pravi Škof (2010), ima telesna dejavnost izključno aktiven pomen, čeprav gre lahko tudi za nenamensko in neorganizirano udejstvovanje v telesnem gibanju, npr. pri delu, transportu. Tako s športnimi kot tudi s temi dejavnostmi lahko vplivamo na povečano intenzivnost delovanja različnih funkcionalnih sistemov in s tem na povečanje psihofizičnih sposobnosti človeka.
Termin gibalna dejavnost/aktivnost se torej uporablja takrat, ko želimo poudariti, da gre tako za vsakodnevno gibanje, kot je hoja, kolesarjenje v šolo ali službo, delo na vrtu, kot za katerokoli športno aktivnost, ki jo izvajamo z določenim namenom in v prostem času ter jo vnaprej načrtujemo.
Športna/telesna vadba pa pomeni sistematično ponavljanje telesne/športne dejavnosti s prizadevanjem za napredek oz. izboljšanje stanja. Telesna vadba je tista gibalna dejavnost, ki je namensko in prostovoljno usmerjena v ohranjanje in/ali razvoj telesnih sposobnosti in/ali zdravja. Je sistematična dejavnost, ki se lahko izvaja samostojno ali v neformalni skupini brez zunanjega vodenja in nadzora ali pa v organiziranih skupinah po programu in s strokovnim vodenjem (Škof, 2010).
Naslednji termin, relevanten za to delo, je šport. Športu kot nadrejeni kategoriji, ki vsebuje vrsto športnih disciplin, različni avtorji dajejo različen pomen, ki je tudi zgodovinsko in kulturno pogojen.
Leta 1992 je Odbor za razvoj športa pri Svetu Evrope sprejel Evropsko listino o športu, ki jo je leta 1994 ratificirala tudi Vlada Republike Slovenije. Evropska listina o športu (1992, str. 1) opredeljuje ključna načela glede splošnega razvoja športa, v njej je tudi definicija športa, ki pravi, »da šport pomeni vse oblike telesne aktivnosti, ki so s priložnostnim ali organiziranim ukvarjanjem usmerjene k izražanju ali izboljševanju telesne vzdržljivosti, k duševnemu blagostanju in k oblikovanju družbenih odnosov ter pridobivanju rezultatov na tekmovanjih na vseh ravneh«.
Širšo definicijo oblikuje Kristan (2000, str. 31), ki opredeljuje šport »kot prostovoljno prostočasno tekmovalno in netekmovalno dejavnost, ki se je človek udeležuje iz igralnih nagibov in katere glavni namen je, razvedriti se in hkrati povečati ali ohranjati telesne zmogljivosti (bodisi zaradi uravnovešenega bio-psiho-socialnega razvoja in stanja, boljših gibalnih dosežkov ali dejavnega počitka in obnove moči)«. Sem avtor prišteva vse procese, pojave in odnose, ki se vežejo na tako opredeljeno športno/gibalno dejavnost, in dodaja, da tekmovanje pomeni tako tekmovanje s samim seboj, kot z drugimi in naravo (prav tam).
Pogosto je uporabljen tudi termin športna rekreacija, za katero Kajtna in Tušak (2005) pravita, da ima svoj izvorni pomen v latinskem glagolu »recreare«, kar pomeni znova ustvariti, obuditi, oživiti, obnoviti, okrepiti, osvežiti. Hkrati ta pojem povezujemo s sprostitvijo in razvedrilom, z zabavo in užitkom, z veseljem in zadovoljstvom, z aktivnim počitkom in oddihom, s prostočasnimi dejavnostmi, s celovitim zdravjem in zdravim življenjskim slogom, s celostnim ravnovesjem in s kakovostjo življenja. Lahko bi rekli, da je
3
rekreacija oblika, šport pa njena vsebina, dodajata Kajtna in Tušak (prav tam). Definicija športa se je skozi zgodovino spreminjala in dopolnjevala, vse zgodovinske premise pa združi Berčič (2002), ki opiše rekreacijo kot svobodno izbrano in igrivo gibalno/športno dejavnost, katera nas fizično, psihično in socialno bogati in sprošča skozi vse življenje ter nas vodi skozi veselje, užitek in zadovoljstvo k celovitemu ravnovesju in zdravju. Termin je uveljavljen v slovenskem prostoru in prepoznaven znotraj celovitega področja športa.
Sila (2000, str. 23) trdi, da mora aktivnost, ki ji pravimo rekreacija, ustrezati osnovnim pogojem: da je izbrana po želji in človekovi lastni opredelitvi, da je izven poklicnega dela (torej dela, potrebnega za obstoj), da je usmerjena k bogatenju in plemenitenju človekovega bivanja v socialnem in naravnem okolju, in da ustvarja pozitivna čustva in optimistično razpoloženje.
Za namene pričujočega dela bomo uporabljali predvsem termina šport in gibalna/športna aktivnost, saj bi radi zajeli čim večji spekter vseh oblik aktivacije mladostnikov na področju gibanja.
2 SOCIALIZACIJA IN ŠPORT
Socializacija je proces vključevanja človeka v družbo. V tem procesu človek izoblikuje svojo osebnost in razvije dane biološke lastnosti.
Haralambos in Holborn (1999, str. 12) definirata socializacijo kot »proces, v katerem se posamezniki naučijo kulture svoje družbe. Primarna socializacija, ki je verjetno najpomembnejši vidik socializacijskega procesa, poteka v otroštvu, navadno v okviru družine.
Z odzivanjem na odobravanje ali neodobravanje svojih staršev in posnemanjem njihovih zgledov se otrok uči jezika in mnogih temeljnih vedenjskih vzorcev svoje družbe.«
»Športna aktivnost pomaga otroku pri učenju spoznavanja sveta in pri učenju različnih vlog, ki jih otrok spoznava preko igre. Zato lahko rečemo, da je šport praviloma ustrezno socializacijsko okolje. Če gledamo športno aktivnost z vidika socializacije, potem moramo seveda tudi upoštevati vprašanje osebnostnega razvoja, se pravi vpliv športne aktivnosti na pojmovanje samega sebe, samospoštovanje, anksioznost, depresijo, napetost, stres, samozaupanje, učinkovitost, dobro počutje itd.« (Doupona Topič in Petrović, 2007, str. 63).
Avtorja ugotavljata, da lahko brez zadržkov rečemo, da šport in športne aktivnosti ponujajo nesporno možnost dinamičnega srečevanja ljudi in komunikacije med njimi, prevzemanja različnih vlog, učenja socialnih veščin (strpnost, spoštovanje do drugih), sprejemanja vedenjskih navad, povezanih z aktivnostmi (prispevek k osebnostnemu razvoju), spoznavanja emocij, ki niso prisotne na ostalih področjih življenja, sprejemanja nekaterih pozitivnih elementov življenjskega stila (prehranjevanje, počivanje), prilagajanje skupinskim zahtevam (sodelovanje, kohezivnost, družbena aktivnost, skupinska učinkovitost).
Šport je primerno okolje za učenje življenjskih spretnosti, ki jih lahko prenesemo tudi na druga področja našega življenja. Fizičnih spretnosti se naučimo na podoben način kot življenjskih spretnosti, in sicer z demonstracijo in vajo. Spretnosti, ki se jih naučimo preko športa, so zlahka prenosljive na druga področja našega življenja. Te spretnosti so reševanje problemov, uspešno delo pod pritiskom, izpolnjevanje rokov in izzivov, postavljanje ciljev, komunikacija, soočanje z uspehom in porazom, delo v skupini in znotraj nekega sistema ter sprejemanje in upoštevanje povratnih informacij. Prenos spretnosti ni direkten, potrebno se je naučiti prilagoditve, ki bo primerna tudi za druga področja, npr. za šolsko situacijo (Kajtna in Tušak, 2005).
4
Socializacija poteka najintenzivneje v družini kot primarna socializacija in se nadaljuje kot sekundarna socializacija z vstopom otroka v vrtec in kasneje v šolo. Zato si oglejmo možnosti socializacije skozi šport v družini, v obdobjih otroštva in mladostništva.
2.1 GIBALNE/ŠPORTNE AKTIVNOSTI V DRUŽINI
Družina je v sleherni družbeni skupnosti osnovna celica družbenega življenja in najmanjša ter hkrati najpomembnejša organska enota in oblikovalka otrokove celovite osebnosti. Je mikrokozmos človeškega makrokozmosa (Musek, 1995, str. 128).
Družina je najpomembnejši dejavnik otrokovega socialnega razvoja. V okviru družine otrok preživi največ časa in oblikuje globoke emocionalne vezi. V družini, kjer vladajo ljubezen in skladni medosebni odnosi, je tudi najprimernejše okolje za razvoj osnovnih lastnosti, ki otroku omogočajo lažje vključevanje v družbo (Doupona Topič in Petrović, 2007).
Doupona Topič in Petrović (2007, str. 72) navajata podmene pomembnosti pravilne športne vzgoje v družini:
- Ob nespornem dejstvu, da je mladost (0–18 let) odločilna za oblikovanje podobe odrasle osebnosti, obstaja del te podobe, ki jo je mogoče oblikovati edino s sredstvi, ki jih uporablja šport, to je s specifičnimi gibalnimi dejavnostmi.
- Premajhne prisotnosti specifičnih gibalnih dejavnosti v vzgoji ali njihove popolne odsotnosti kasneje ni mogoče v celoti nadomestiti, saj je njihov vpliv, z napredovanjem otrokove rasti in dozorevanjem, vse manjši. Kot kažejo raziskave, je vpliv športnih stimulansov med 0 in 3. letom najučinkovitejši, med 3. in 6. letom učinkovit, nato postopoma pada.
- Šport udejanja svoje učinke na otroka predvsem z motoričnimi sredstvi, toda zaradi povezanosti fizične in duhovne narave človeka vpliva tako na njegovo biološko sfero kot na psihično in socialno.
- Učinki športne motorične dejavnosti vplivajo tudi na mišljenje, čustvovanje in odnose v družini.
- Vzgojni potencial športa se izraža v vedenjski samokontroli, moralnem, etičnem in estetskem presojanju.
- Posebna vrednost športne vzgoje v družini tiči v dejstvu, da šport, podobno kot druge kulturne dejavnosti, izhaja iz fenomena igre, ki je podstat človekove ustvarjalnosti in njegovega duhovnega in fizičnega ravnotežja, s tem pa element kakovosti življenja.
- Športna dejavnost je (lahko), zlasti zaradi dejstva, da imajo otroci šport praviloma radi, ob primernem sodelovanju vseh družinskih članov, pomemben dejavnik enotnosti in družinske integracije, ki ji mnogi sodobni civilizacijski, zlasti proizvodno-potrošniški dejavniki, niso »naklonjeni«.
Družina vpliva na otrokov razvoj na telesnem, čustvenem, duševnem, socialnem, duhovnem in osebnostnem področju. Na vseh teh področjih pa se lahko tudi z gibanjem vpliva na pozitivno smer razvoja – z gibanjem je torej mogoče vplivati na celosten razvoj otroka, kar je še posebej pomembno v zgodnjem otroštvu.
Starši so prvi spodbujevalci in usmerjevalci otrokovega gibalnega oziroma motoričnega razvoja. Šturm, Petrovič in Strel (1990) trdijo, da se preko njih otrok uči osnovnih gibalnih znanj, k temu pa Kajtna in Tušak (2005) dodajata, da imajo otroci gibanje in šport praviloma radi. Zato je pomembno, da v družini že v zgodnjem obdobju pozitivno vplivamo na otroka in postavljamo temelje za kasnejše športno ali športno-rekreativno udejstvovanje mladostnika in odraslega človeka. Šport lahko otroka bogati, saj se preko gibanja približa sebi, z gibanjem
5
začuti samega sebe, približa pa se tudi svojim vrstnikom in prijateljem. Z gibalnimi dejavnostmi in športom je mogoče učinkovati tudi na vedenjske vzorce otrok, hkrati pa je mogoče spodbujati pozitivna čustva oziroma vplivati na otrokova čustvovanja ter postopno izgrajevati njegov sistem vrednot.
2.2 GIBALNE/ŠPORTNE AKTIVNOSTI V OBDOBJU OTROŠTVA
Otroci začnejo kmalu po rojstvu raziskovati svet, ki jih obkroža. Raziskujejo ga z dotiki, stegovanjem, držanjem, tresenjem, okušanjem. Svet odkrivajo z vsemi svojimi čutili: z vidom, sluhom, okusom, vonjem in tipom, torej tako z rokami kot nogami in usti. Otroci skozi igro in gibanje prihajajo do novih ugotovitev o svetu in svojih zmogljivostih. S tem raziskujejo in ustvarjajo, krepijo svojo domišljijo, se učijo socialnih veščin, načinov razmišljanja, kako ravnati v različnih situacijah, izboljšujejo svoje fizične sposobnosti in pridobivajo povratne informacije o sebi in svojih zmožnostih. Otrokova igra predstavlja temelje, na katerih se gradi nadaljnje učenje (UNICEF, 2004).
»Igra je ne le osnovna dejavnost, ampak tudi potreba vsakega otroka in pogoj, da se normalno psihično in fizično razvija« (Marjanovič Umek, 2001, str. 50). Avtorica dodaja, da sta izbira in način otrokove igre odvisna od njegove razvojne stopnje (gibalnih in kognitivnih sposobnosti, emocionalne in socialne zrelosti), po drugi strani pa igra povratno vpliva na to, da otrok v razvoju napreduje.
Igra v predšolskem obdobju vpliva na naslednja področja otrokovega razvoja (Batistič Zorec, 2002, str. 2):
- Razvoj gibalnih sposobnosti in spretnosti.
- Kognitivni razvoj: razvoj občutenja in zaznavanja, razvoj govora, spoznavanje in raziskovanje okolja, reševanje problemov, razvoj domišljije in ustvarjalnosti, socialno kognicijo.
- Emocionalni razvoj: sproščanje in izživljanje čustev (npr. doživljanje zadovoljstva, premagovanje strahu), premagovanje težav in konfliktov, uresničevanje želja …
- Socialni in moralni razvoj: razvoj socialne kompetentnosti (sodelovanje, razumevanje in upoštevanje drugih), razvoj samokontrole (npr. impulzivnosti, agresivnosti), osvajanje družbenih pravil in norm.
- Osebnostni razvoj: razvoj avtonomnosti, spoznavanje sebe (oblikovanje samopodobe) in sveta (spoznavanje različnih vlog in vstopanje v svet odraslih).
Čeprav je igra obstajala že pred človekom1 in njegovo kulturo, je kljub temu njena osnova.
Vendar pa je vedno zahtevala najmanj tri pomembne predpogoje: svobodo, sproščenost in odsotnost strahu. To so brez dvoma temeljne vrednote, za katerimi teži vsaka demokratična družba, poudarjata Doupona Topič in Petrović (2007).
Šoloobvezni otroci rastejo, pridobivajo nova znanja in gradijo na obstoječih zmogljivostih.
Plezajo, tekajo, skačejo, preskakujejo, poskakujejo, skratka razvijajo in krepijo svoje telo.
Starejši kot so, bolj obvladujejo različne spretnosti, ki jih potrebujemo za življenje. Obvladajo igre s pravili in timsko igro, ki pomembno vpliva na razvoj fizičnih sposobnosti, učenje sodelovanja, občutek pripadnosti, medsebojno razumevanje in logično razmišljanje. Naučijo se sodelovati s soigralci, deliti, spoštovati svoje vrstnike in upoštevati pravila (UNICEF, 2004).
1 Živali so se igrale že pred človekom in niso čakale na človeka, da jih bo on naučil, kako se je treba igrati. Že pri živalih je igra več kot čisti fiziološki pojav ali fiziološko pogojena psihična reakcija (Doupona Topič in Petrović, 2007).
6
Škof (2007) navaja številne avtorje, ki ocenjujejo, da je za učinkovito in prilagojeno delo na različnih področjih (npr. v šoli, športu), pomembna pozitivna samopodoba. Otrok z visokim samospoštovanjem bo znal realistično oceniti svoje dosežke in dosežke drugih, pripravljen bo vztrajati tudi pri zahtevnejših nalogah in se bo znal soočati tudi z morebitnim neuspehom.
Za graditev pozitivne samopodobe pa sta v otroštvu pomembna tako igra kot gibanje. Otrok skozi gibalne izkušnje spoznava samega sebe, ugotavlja, kaj zmore, se potrjuje, doživlja uspehe in se primerja z drugimi. Pomembna so pozitivna čustva in izkušnje, ki jih otrok doživlja ob gibanju, pa tudi občutek lastne kompetentnosti.
2.3 GIBALNE/ŠPORTNE AKTIVNOSTI V OBDOBJU MLADOSTNIŠTVA
Mladostništvo ali adolescenco avtorji navadno pojmujejo kot obdobje zgodnje mladosti med 12. in 18. letom starosti. Označujemo ga tudi kot obdobje najstništva. V socialnopsiholoških terminih je to obdobje, ko posamezniki rešujejo dva ključna odnosna procesa: navezanost in identiteto (Coterrell, 1996, v Ule, 2008). »Navezanost se nanaša na čustveno vez med posameznikom in drugo osebo, skupino ali skupnostjo. Identiteta pa na posameznikovo sposobnost za samoopredeljevanje v odnosu do drugih, ki jim je podoben na določen način in različen na drug način« (Ule, 2008, str. 53).
Kot poudarja Ule (2008), se v mladostništvu dogajajo pomembne spremembe v čustvenih vezeh in identitetah mladih ljudi, pri tem pa se kaže tudi možnost neuspešnega razvoja na različnih področjih. Tako že Erikson (1973, v Ule, 2008) zaključi, da je adolescenca odločilna doba v razvoju identitete človeka. Kriza identitete v adolescenci pomeni iskanje samega sebe.
Je izraz soočanja s problemi, ki vodi v potrditev identitete in v razvoj ugodne samopodobe, ali pa v difuzijo identitete, v umik in beg pred sprejemanjem samega sebe. Označujejo jo intenziven razvoj duševnih in telesnih sposobnosti in večja pričakovanja družbe glede dejanj, odločitev ter načinov sprejemanja socialnih vlog. Pozitivna rešitev te krize torej zahteva, da posameznik sprejme samega sebe, razvije ustrezno samopodobo, pa tudi, da drugi sprejmejo njega in dobi priznanje za svoja dejanja ter podporo pri prizadevanjih za samostojno vključitev v družbo.
Glavna razvojna naloga otrok ob prehodu v adolescenco je iskanje identitete. Preizkušajo se v različnih življenjskih vlogah, vedenjih in preizkušajo različne možnosti. S pravim vodstvom in zgledom lahko razvijejo sposobnosti, ki jih potrebujejo, da postanejo odgovorni in skrbni odrasli. Tudi preko športa in rekreacije mladostniki dobijo možnost samoizražanja in pozitivnih izkušenj, ki gradijo njihovo dobro podobo o sebi, kar je ključno v tem obdobju.
Športno udejstvovanje jim pomaga razvijati spretnosti v komunikaciji, pogajanjih, vodenju, preizkušanju in izboljševanju sposobnosti, kar povečuje zaupanje v samega sebe. Ob sodelovanju in učenju fizičnih spretnosti se učijo socialnih veščin in sprejemanja vedenjskih navad, spoznavajo emocije in doživljajo uspehe. Razvijajo lahko občutke pripadnosti določeni skupini vrstnikov, kar lahko preventivno vpliva na morebitna neželena obnašanja in rizične dejavnike (šolska neuspešnost, uporaba substanc, delinkventno obnašanje itd.) (UNICEF, 2004).
Otroštvo in mladost sta odločilna za oblikovanje podobe odrasle osebe. Športna dejavnost vpliva na človeka in zaradi svoje telesne in duhovne narave sooblikuje posameznikov biološki, psihični in socialni del osebnosti. Športna dejavnost vpliva tudi na mišljenje, čustvovanje in odnose med ljudmi. Vzgojni potencial športa se odraža v učinkovitejši otrokovi kontroli vedenja ter v ustreznejšem moralnem, etičnem in estetskem presojanju.
Vključevanje v šport je odvisno od človekovih psihičnih in socialnih razsežnosti. Od
7
pozitivnih ali negativnih socializacijskih izkušenj, vtisnjenih v otroštvu in mladosti, je odvisno, ali bomo kasneje človeka za šport pridobili ali izgubili (Kovač, 1995).
Ker sta obdobji otroštva in mladostništva vpeti v primarne družinske vezi, je pomembno, da se v nadaljevanju usmerimo tudi v možnosti družinskih potekov in socializacije znotraj njih.
Družine bomo v grobem razdelili na funkcionalne in disfunkcionalne družine (te zaznamuje mnogo stresov, s katerimi se tako mladostnik kot ostali člani družine zaradi različnih dejavnikov – individualnih, socialnih, družbenih – ne zmorejo zadovoljivo spoprijemati).
3 DRUŽINA
»Družina je skupnost oseb na različnih stopnjah razvoja, skupnost, ki skrbi za otroke. Člani družine so povezani na različne načine in so med seboj odvisni. Te povezave in odvisnosti ne izhajajo le iz osnovnih potreb za preživetje, temveč se ves čas sproti razvijajo in dopolnjujejo v čustvenem doživljanju, spoznavnih izkušnjah, oblikovanju socialne podobe in osebne rasti slehernega od družinskih članov«, piše Horvat (2000, str. 20).
To je le ena od definicij družine, ki se raztezajo na kontinuumu od najožjih tradicionalnih pojmovanj družine, kot nuklearne družine, katero sestavljajo mož, žena in njuni otroci, pa vse do definicij družine, ki so se oblikovale v zadnjem času, »ko postaja družinsko življenje izredno raznovrstno in govorimo o pluralizaciji družinskega življenja in družinskih oblik«
(Švab, 2006, str. 63). Avtorica ugotavlja, da je kljub temu družina še vedno nosilka naslednjih družbenih funkcij: socializacije otrok in psihične stabilizacije odraslih posameznikov.
Wise (2005, v Mešl, 2008, str. 93) razlikuje družine od drugih družbenih skupin po naslednjih značilnostih:
- družine so medgeneracijske;
- družine trajajo precej daljše obdobje kot druge družbene skupine;
- družine vsebujejo tako biološke kot pravne oz. zakonske odnose med člani;
- biološki in pravni vidik družine, ki člane povezuje s širšo sorodstveno mrežo.
Mešl (2008) dodaja, da je v življenjskem poteku določen posameznik del različnih družinskih oblik in struktur, ki niso strogo ločene. Tako na primer, tudi po ločitvi, ostane prejšnja družina del emocionalne in pogosto tudi fizične realnosti otrok in bivših zakoncev.
Z definiranjem družine sovpada tudi pogled na družine kot »dobre, zdrave, normalne, funkcionalne« in tiste, ki jih avtorji imenujejo »nezdrave, disfunkcionalne, nefunkcionalne«.
Vedno bolj se zavedamo, da na definicije in poglede družine kot »zdrave, normalne« vpliva
»socialna konstrukcija in naš referenčni okvir, odvisen od subjektivne pozicije opazovalca in od prevladujoče kulture«, pravi Poljšak Škraban (2007, str. 191).
Mit, da je popolna dvostarševska (izvorna) družina bolj zdrava od drugih oblik družine, ne drži več. Razlike med družinami, ki dobro funkcionirajo, se ne nanašajo na vprašanje, kdo tvori družino, temveč kakšni so odnosi in sposobnost adaptacije v družini – torej na kakovost procesov v družini, na katere moramo gledati skozi socialni in razvojni kontekst. Koncept funkcionalnosti nasproti disfunkcionalnosti je bil pogosto uporabljen za definiranje normalnosti družinskega funkcioniranja. Nanaša se na vrednotenje uporabnosti družinskih vzorcev v doseganju družinskih ciljev (Poljšak Škraban, 2007). Avtorica dodaja, da mora vsako ocenjevanje funkcionalnosti družin vsebovati tudi ocenitev virov, s katerimi družina razpolaga, in vpliv drugih socialnih sistemov (zaposlitve staršev, socialne politike, ipd.) nanjo.
8
McMastrov model funkcionalnosti družine (MMFF – McMaster Model of Family Functioning) (Epstein idr., 1978, 1982, 1993, v Miller, Ryan, Keitner, Bishop in Epstein, 2000) je pragmatični model, ki opredeljuje tiste značilnosti funkcioniranja družine, ki imajo največji vpliv na emocionalno in fizično zdravje družinskih članov. Avtorji so model razvijali in dopolnjevali trideset let.
Model ne pokriva vseh vidikov družinskega funkcioniranja, osredotoča se na naslednjih šest dimenzij, na podlagi katerih lahko družino umestimo v kontinuum od najbolj do najmanj učinkovitega funkcioniranja (Miller, Ryan, Keitner, Bishop in Epstein, 1993, v Poljšak Škraban, 2007, str. 193):
- Način reševanja problemov se nanaša na sposobnost družine za reševanje problemov, ki ohranja njeno učinkovito funkcioniranje. Družinski problemi so lahko instrumentalne in emocionalne narave. Tiste družine, ki ne zmorejo reševati instrumentalnih problemov, težko rešujejo tudi emocionalne probleme, obratno pa ni nujno.
- Komunikacijo opredelijo kot izmenjavo informacij znotraj družine. Tudi komunikacija je instrumentalne in emocionalne narave, lahko je tudi bolj ali manj jasna in neposredna.
- Družinske vloge definirajo kot ponavljajoče se vzorce vedenja, preko katerih družinski člani izpolnjujejo naloge družine. Obstaja pet, v vsaki družini potrebnih in ponavljajočih
se nalog, ki jih mora družina vedno znova izpolniti, da je učinkovita. Te so:
1. zagotavljanje osnovnih virov za preživetje, 2. medsebojna skrb in podpora, 3. zadovoljstvo s spolnostjo pri starših, 4. zagotavljanje osebnega razvoja članov, 5. vzdrževanje in upravljanje družinskega sistema − sprejemanje odločitev, vzpostavljanje mej z zunanjim svetom, kontrola vedenja članov družine, ravnanje z denarjem v gospodinjstvu in ravnanje z zdravjem. Pomembna sta razporeditev vlog in odgovorno ravnanje v vlogi.
- Čustvena dovzetnost je sposobnost čustvene komunikacije − adekvatnega čustvenega odgovora s primerno kakovostjo in jakostjo čustev.
- Čustvena vpletenost je stopnja zanimanja za interese in kaže na vrednost posameznih aktivnosti in interesov družinskih članov.
- Kontrola vedenja − gre za vzorce vedenja, ki jih družina oblikuje: 1. v fizično nevarnih situacijah, 2. v situacijah, kjer se izražajo psihične in biološke potrebe in težnje članov družine in 3. v situacijah, ki se nanašajo na medosebno socialno vedenje znotraj družine in izven nje.
McMastrov model temelji na sistemski teoriji2, kar se izraža skozi naslednje predpostavke (Miller idr., 2000, str. 169):
1. Vsi deli družine so med seboj povezani.
2. En del družine ne more biti razumljen izolirano, neodvisno od ostalega družinskega sistema.
3. Funkcioniranja družine ne moremo v celoti razumeti samo z razumevanjem individualnih članov ali podskupin.
4. Struktura in organizacija družine sta pomembna faktorja, ki močno vplivata in določata vedenje družinskih članov.
5. Transakcijski vzorci družinskega sistema močno oblikujejo vedenje družinskih članov.
Splošna sistemska teorija že v svojih začetkih ugotavlja, da tako biološki kot nebiološki pojavi odsevajo značilnosti sistema, kar v temelju pomeni, da so deli sistema svojsko medsebojno povezani. Sprememba, v kateremkoli delu sistema, vpliva na celoten sistem.
2 Splošna sistemska teorija, se je razvijala v desetletju med 1940 in 1950 in ima svojo zasnovo v biologiji, pa tudi v matematiki, fiziki in tehniki (Gostečnik, 2010); za začetnika sistemskega razumevanja velja biolog Ludwig von Bertalanffy, ki je leta 1957 objavil knjigo z naslovom Splošna sistemska teorija (Pearson, 1997, v Kobolt in Rapuš Pavel, 2006b).
9
Vsi deli sistema pa so medsebojno povezani, kar pomeni, da je celota večja, kot je seštevek njenih posameznih delov (Guttman, 1991, v Gostečnik, 2010).
Lahko rečemo, da se sistemska teorija in njen integrativni del – kibernetska teorija3 usmerjata v proučevanje ter razumevanje povezav, odnosov in struktur. S tem usmerjata pogled tudi v analizo interakcije in komunikacije kot temelja socialne izmenjave ter sta s svojimi teoretično pojasnjevalnimi koncepti sposobni razložiti, da vzroki psihičnih in socialnih problemov segajo prav v družbeno in socialno jedro (Kobolt in Rapuš Pavel, 2006b). Pri tem moramo, poleg že omenjenih značilnosti sistemskega razumevanja, dodati še nekaj konceptov, ki pomembno vplivajo na razumevanje sistemske teorije in posledično na razumevanje družine4 kot celote in načrtovanja ter dela z njo. Pomembno je zavedanje o sistemih kot odprtih in zaprtih. Perko (2008) v tem kontekstu piše, da je družina živ, bolj ali manj odprt sistem, ki je v stalni komunikaciji z okoljem. Sistem je vedno v gibanju, pravila in vloge se prilagajajo.
Spremembe so možne zaradi mehanizma pozitivne povratne informacije, zaradi katerega sistem lahko raste, se preoblikuje in omogoča spremembe pri posameznikih sistema. Medtem ko je za zaprt sistem značilno ravno obratno, torej ne komunicira z okoljem, teži k entropiji (gibanju k neredu in mirovanju), ni možnosti za spremembe, vlada rigidnost, nefleksibilnost.
Vloge in pravila se ne spreminjajo. Značilen je mehanizem negativne povratne informacije, kar omogoča homeostazo5 v sistemu. Konflikti staršev se prenašajo na otroke in ti postanejo t.i. grešni kozli, ki nosijo breme družinskih travm in konfliktov. Avtor nadalje opisuje značilnosti družine kot sistema, ki temelji na krožnih (cirkularnih) relacijah, kjer člani med seboj vplivajo drug na drugega, so pa hkrati tudi lastne, enkratne in samostojne osebnosti, ki se med seboj tudi definirajo v mišljenju, čutenju in delovanju. Vsak sistem, družina ima svoja pravila, ki so lahko zavestna in podzavestna in determinirajo sistem družine (npr. hišni red, praznovanja, izražanje ali neizražanje čustev itd.). Za funkcioniranje družine so značilne vloge – staršev, matere, očeta, otrok. Za zdrav razvoj otrok je še posebej pomembno, da starša prevzameta svoji vlogi.
Posebno pozornost sistemska teorija posveča komunikaciji6, ki se odvija na različnih nivojih, verbalnem in neverbalnem, ki nenehno vplivata drug na drugega. Kobolt in Rapuš Pavel (2006b) pišeta, da je pomembno omeniti matakomunikacijske procese, v katerih postanejo predmet analize struktura in značilnosti izmenjave med člani v posameznih situacijah oziroma sistemih.
Po tem, ko smo si ogledali značilnosti sistemske teorije, ki pomenijo osnovo razumevanja delovanja družin, navajamo pojmovanje Virginie Satir (1995), ki funkcionalno družino
3 Prvi, ki je sistematično raziskoval zakonitosti kibernetike, je bil antropolog Gregory Bateson (1936). Ugotavljal je, da je vedenje ljudi v različnih kulturah vodeno po natančno določenih pravilih. V svojih nadaljnjih študijah, je na osnovi kibernetskega modela, ki ga je odkril znanstvenik Norber Wiener (1954), razvijal svoja spoznanja.
Izraz izhaja iz grške besede »kubernetes«, kar pomeni voziti, krmariti ali voditi, vladati – teorija se ukvarja z organizacijo sistema in mehanizmi, ki so prisotni, da sistem lahko ustrezno funkcionira. Predpostavlja, da vsak organizem skuša nadzorovati disorganizacijo v sistemih na osnovi feedbackov, ki vplivajo in organizirajo funkcioniranje (Gostečnik, 2010).
4 Družino kot živ sistem sta začela proučevati Bowen in Bateson (Bowen, 1975; Bateson, 1969) v petdesetih letih 20. stoletja. Sledili so jima še drugi avtorji: Virginia Satir, Jay Haley, Carl Whittaker, Salvador Minuchin (Gostečnik, 2000 v Perko, 2008).
5 Gre za spoznanje, da organizmi težijo k ohranitvi ravnovesja med elementi, ki organizem sestavljajo.
Kibernetska zakonitost predpostavlja, da negativni feedback ohranja homeostazo v sistemu, in sicer s tem, da zmanjša vsakršno informacijo, ki bi lahko povzročila spremembo (Hecker in Wetchler, 2003 v Gostečnik, 2010).
6 Paul Watzlawick je eden od utemeljiteljev komunikacijskih spoznanj. Človeške sisteme je razumel kot nove celote posameznikov in odnosov med njimi, ki jih opredeljujejo vzpostavljeni komunikacijsko-interakcijski vzorci (Watzlawick, Beavin in Jackson, 1969, v Kobolt in Rapuš Pavel, 2006b).
10
razume kot odprt sistem, kjer je samospoštovanje visoko, komunikacija neposredna, razumljiva in spodbuja osebnostno rast. Pravila v družini so odprta, človeška, primerna starosti in razvoju posameznika in po potrebi fleksibilna. Izražanje mnenja je svobodno.
Rezultat ustreza stvarnosti, je primeren in konstruktiven. Samovrednotenje in samozaupanje sta realna in se razvijata v pozitivni smeri.
V spodnji shemi predstavimo sintezo procesov, za katere Walsh (1993) meni, da imajo ključno vlogo pri zdravemu funkcioniranju družine nasproti dejavnikom, katere navaja Repinc (1995, v Doupona Topič in Petrović, 2007) kot vzroke za socialno-patološke pojave v družini.
Navedeni dejavniki lahko pozitivno ali negativno vplivajo na različne spektre duševnega zdravja, kot jih navaja Tomori (1994b).
FUNKCIONALNE DRUŽINE NEFUNKCIONALNE DRUŽINE
Povezanost družine, skrb, vzajemna podpora
Spoštovanje individualnih razlik, avtonomije in potreb posameznikov
Spoštljiv odnos med partnerjema, podpora ter enakomerna delitev moči in odgovornosti
Učinkovito izvršilno vodenje in avtoriteta staršev
Organizacijska stabilnost, za katero je značilna jasnost, konsistentnost in predvidljivost v vzorcih interakcije
Prilagodljivost: prožnost v zadovoljevanju potreb po spremembi, učinkovito
spoprijemanje s stresom in problemi
Odprta komunikacija, za katero je značilna jasnost, prijetnost, izražanje čustev, empatija
Učinkovito reševanje problemov in konfliktov
Sistem vrednot, ki omogoča vzajemno zaupanje, obvladovanje problemov in povezanost s preteklimi in prihodnjimi
generacijami, etične vrednote in zavzemanje za širšo skupnost
Primerni ekonomski viri za zadovoljitev temeljne varnosti in psihosocialna podpora razširjene družine, mreže prijateljev ter skupnosti in večjih socialnih sistemov
Faktorji, ki ustvarjajo notranje napetosti v družini
Zaposlenost in emancipacija žene in matere
Slabi notranji odnosi med člani družine, zlasti med materjo in očetom
Večja prostost in manjši nadzor nad otroki
Razbite družine, nepopolne družine
Slabi odnosi s sorodstvom
Razveze
Položaj žene in otrok po razvezi
Vrednote, v katere verjamejo člani družine in jih prenašajo na otroke
Slab ekonomski položaj družine
Slabe ekonomske, stanovanjske in podobne materialne razmere, nizek družbeni status družine
SAMOPODOBA IN SAMOSPOŠTOVANJE; ČUSTVENE NAVEZAVE, GRADNJA POMEMBNIH ODNOSOV; SOCIALIZACIJA; KOMUNIKACIJA; ODNOS DO DRUGIH IN DO SVETA; SPRETNOST IN SPOSOBNOST, USTVARJALNOST;
SPOSOBNOST OPREDELITVE, ODLOČANJE, SPREJEMANJE ODGOVORNOSTI, IZBIRANJE CILJEV; OBVLADOVANJE STRESA IN REŠEVANJE PROBLEMOV;
GRADNJA VREDNOSTNEGA SISTEMA
POZITIVEN VPLIV NEGATIVEN VPLIV
Shema 1: Vpliv funkcionalne in nefunkcionalne družine na spektre duševnega zdravja (prirejeno po avtorjih Walsh, 1993; Repinc, 1995; Tomori, 1994)
11
Vmes med enim in drugim skrajnim polom je več možnih poti. Martin in Martin (2000) pravita, da se večina problemov z adolescenti, ki jih srečamo v tako imenovanih nefunkcionalnih družinah, pojavlja tudi v normalnih družinah; vseeno pa je stopnja nefunkcionalnosti višja in strategije reševanja problemov mnogo slabše. Ne glede na to, je izražen cilj vsake družine, celo zelo nezdrave, rast in ohranjanje njenih članov.
In kot pravi Gostečnik (2010, str. 32), je potrebno upoštevati najbolj osnovno načelo, in sicer:
»Družino je potrebno vedno primarno obravnavati celostno in ne zgolj individualno.«
Kot vidimo, se kaže dihotomija glede obravnavanja družin kot funkcionalnih in nefunkcionalnih. Vmes je še ves spekter družin, ki se nagibajo bolj k enemu ali bolj k drugemu polu. Pri tem se lahko dotaknemo tudi spornega poimenovanja glede stigmatizacije družin s takšnimi opredelitvami. Kasnejše opredelitve uporabljajo naslednja poimenovanja:
družine z več problemi, ranljive družine, družine z mnogo stresi.
Asen (2007, v Sternad, 2012) opiše družine z več problemi kot tiste, v katerih se pogosto pojavljajo nasilno in delinkventno vedenje, zlorabe, ločitve, psihosocialne težave na področju duševnega zdravja, zlorabe drog in alkohola, nizek izobrazbeni standard, problemi socialno ekonomske narave in socialna izključenost. Za družine z več problemi je, kot navajata Stal in Scheffer (1985, v Vries in Bouwkamp, 2002), značilen »proces izžarevanja«. Ta proces je posebej pomemben za razumevanje področja psihosocialnih problemov. Vsak proces oziroma problem na enem življenjskem področju odseva tudi na drugih področjih. Na vsakem področju veljajo tudi notranji, temu področju lastni zakoni. Vries in Bouwkamp (2002) nas opozarjata, da oblika, v kateri problem (simptom) pride na dan, ni nujno povezana z dejansko vsebino problema. Večina problemov in težav se pojavi na naslednjih življenjskih področjih (Vries in Bouwkamp, 2002, str. 15):
- somatično področje (telesni svet);
- psihično področje (osebni svet razmišljanja in doživljanja);
- socialno področje (medosebni svet odnosov);
- materialno področje (svet stvari, od katerih je odvisno naše materialno stanje);
- družbeno področje (kontekst, ki stoji neposredno nad medosebnim področjem).
Koncept družine z mnogo stresi (angl. multi-stressed families) uvaja Madson (2007, v Lawick in Bom, 2008), kjer se fokus od »problema« v poimenovanju »družine z več problemi«, preusmeri na to, na kakšen način se družine srečujejo in spoprijemajo s stresnimi dejavniki v življenju. Ti stresni dejavniki so med seboj povezani in zadevajo vsa področja življenja, kot so na primer: pomanjkanje materialnih virov, socialne napetosti v okolju, stanovanjski, šolski, delovni problemi, dolgovi, integracija, jezikovne ovire, bolezni.
Reakcije na vse te vrste stresa pogosto stres še povečujejo in vplivajo na interakcijsko stopnjevanje napetosti, v katerem lahko pride do psihičnega in fizičnega nasilja, zlorabe alkohola in drog, ipd. Te družine imajo pogosto zelo frustrirajoče izkušnje in so razvile nezaupanje do zunanjega sveta.
O dejavnikih tveganja za nastanek težav v družini govorijo Garner, Green in Marcus (1994, v Ferić-Šlehan in Bašič, 2007) in omenjajo naslednje dejavnike: konflikte v družini, družinsko nasilje, neorganiziranost in pomanjkanje družinske povezanosti, socialno izolacijo, pogoste in hude stresne situacije, pomanjkljiv nadzor ter neustrezno discipliniranje in nerealna pričakovanja staršev.
Loeber in Stouthamer-Loeber (1986, v Ferić-Šlehan in Bašić, 2007) povezujeta vedenjske težave otrok s pomanjkljivo odgovornostjo staršev, z neustreznim starševskim nadzorom, s
12
premalo kakovostnega časa, ki ga starši in otroci preživijo skupaj, ter z nezanimanjem staršev za aktivnosti, ki jih otrok izvaja v vrstniškem krogu.
Kobolt (2010) navaja, da družine, iz katerih so otroci oddani v različne oblike zavodske vzgoje, ne zmorejo zadostiti otrokovim razvojnim potrebam. Roditelji so v starševskih vlogah negotovi, kaotični, nestabilni, preobremenjeni z lastnimi partnerskimi, čustvenimi, delovnimi, socialnimi in materialnimi problemi. Pogosto so tudi sami odraščali v neurejenih družinskih razmerah in niso dobili potrebne »dote«, ki bi jim v starševski vlogi omogočila ustreznejše ravnanje.
Krajnčan (2003) z raziskavo potrjuje teorije, da so družine, iz katerih prihajajo otroci v vzgojne zavode, obremenjene z mnogimi otežujočimi dejavniki. Med otroki, nameščenimi v vzgojnih zavodih, številčno prevladujejo mladi neslovenskih narodnosti. Dobršen del staršev prejema socialno pomoč, čemur botrujejo med drugim tudi dejavniki, kot je relativno nizka izobrazba obeh staršev, brezposelnost, življenje v slabih stanovanjskih razmerah in posledično dejavniki, ki se kažejo v nestabilnem psihosocialnem funkcioniranju družine.
Razpotnik (2014) opozarja na razcep med »individualnim« in »socialnim« v socialni pedagogiki. Beseda »socialno« v socialni pedagogiki se je od vsega začetka nanašala na skupnost, družbo, odnos med posameznikom in družbo ter na spoznanje, da je človek družbeno bitje (Zorc - Maver, 2006). Razpotnik (2014) izpostavlja razmišljanje, da diskurz individualne odgovornosti vselej pridobi veljavo v kriznih obdobjih slabših družbenih razmer.
Tak diskurz v krožnem procesu legitimira ukrepe, ki razmere še poslabšujejo. V kolikor so posamezniki sami odgovorni za neugodne razmere, v katerih so se znašli, potem skupnost ali država nima odgovornosti pri reševanju teh težav (prav tam).
Doupona Topič in Petrović (2007) pišeta, da je vzrokov za socialnopatološke pojave in s tem tudi delinkventno vedenje mladih več. Zelo pomemben je vsekakor nekreativno izkoriščanje prostega časa, ostali pa so slabe družinske, socialne razmere in materialni pogoji, v katerih ti otroci in mladostniki odraščajo. Mnenja sta, da največ lahko storimo s preventivo ter dodajata, da je ta zelo pomembna pri mladoletnih delinkventih, in sicer v obliki vzgoje in prevzgoje v domačem okolju in v ustanovah, kamor so napoteni. Mlade lahko naučimo kreativnega preživljanja prostega časa, privzgojimo jim odnos do dela in delovne navade in jih naučimo vsaj ene športne aktivnosti, ki jo bodo lahko uporabljali tudi kasneje v življenju. Pomembno je, da jim šport pomeni vrednoto.
Otroci in mladostniki, ki prihajajo in živijo v stanovanjskih skupinah in vzgojnih zavodih, so največkrat prikrajšani na različnih področjih zadovoljevanja osnovnih psiholoških in socialnih potreb. Največkrat so odraščali v okolju, ki ni spodbujajoče, okolju, ki jim ni omogočilo normalnega odraščanja in izkušenj, okolju, ki je neustrezno, neugodno, ne spodbuja in ne nudi opore. Največkrat njihovi strahovi in nemoč izvirajo že iz ranega otroštva.
Ule (2008) poudarja, da je za odraščanje v družinskem kontekstu poglavitna posebna kakovost odnosov, ki jo označujejo predvsem zaupanje in vzajemnost. Temu avtorica pravi navezanost, ki se v konkretnih oblikah razvoja družine vzpostavi skozi postavljanje nalog in dejavnosti ter skozi skupno delovanje in premagovanje težav. Navezanost se razteza od ekstremne simbioze med parterji ali starši in otroki do odsotnosti navezanosti. Odsotnost čustvene navezanosti med starši je najpomembnejši napovedovalec odklonskega vedenja v adolescenci.
Poleg navezanosti je pomembno, da se vsak član tudi samostojno razvija in uresničuje. Ule (2008) tudi samostojnost opredeli kot dimenzijo, ki se razteza od popolnega nadzora in odsotnosti samostojnosti, do neomejene izbire posamičnih življenjskih izzivov. »Temeljna
13
psihološka naloga družine je ohranjanje ravnotežja med navezanostjo in samostojnostjo«
(prav tam, str. 84).
Bruch in Heimberg (1994, v Puklek Levpušček, 2006) sta proučevala družinske dejavnike, ki lahko vplivajo na pojav in razvoj motnje socialne anksioznosti. Ob genetskih predispozicijah, so se kot škodljivi izkazali izkušnja zavračanja in čustveno hladno družinsko okolje, socialna izolacija družine ter pretirano zaščitniško vedenje in kriticizem staršev.
Pomembno vlogo na potek razvoja otroka imajo tudi starševski stili. Sem sodi avtoritativni stil, ob katerem adolescenti stremijo k neodvisnosti, so samozavestni, kreativni, družabni in uspešni v šoli (Arnett, 2007 v Ule, 2008). Preostali trije starševski stili pa imajo več negativnih izidov. Avtoritarno vzgojeni mladostniki se nagibajo k odvisnosti, pasivnosti, so manj samozavestni in slabše socialno prilagojeni. Tisti iz permisivnih družin so večkrat nagnjeni k nezrelosti in neodgovornosti, mladi iz družin z neangažiranim starševskim stilom pa pogosteje impulzivni, nagnjeni k neodobravanemu vedenju, zgodnji seksualni aktivnosti, k menjavanju dejavnosti in nestabilnosti (Steinberg, 2001, Arnett, 2007, v Ule, 2008).
K temu moramo dodati travmatska in stresna doživetja v življenju otrok in mladostnikov, katera lahko usodno zaznamujejo otrokov razvoj in nadaljnje odraslo življenje. Stresni dogodki za mlade v družini so ločitev staršev, izguba bližnjih oseb, izločitev iz družine, zanemarjanje in zloraba (Lacković - Grgin, 2000, v Žižak in Koller - Trbović, 2007).
»Otroci/mladostniki, ki so bili napoteni v ustanove zunaj družinske vzgoje (stanovanjske skupine, različne tipe zavodov), so bili v družinah in okoljih, kjer so odraščali, deležni vrste 'stresnih' dejavnikov. Med njimi velja posebej izpostaviti: nerazumevanje med staršema, neizpolnjevanje starševske vloge, neustreznost identifikacijskih modelov, večkratno menjavanje okolja, nestabilnost in nepredvidljivost odnosov, prisotnost socialno deprivacijskih elementov in socialne 'patologije' pri enem ali obeh starših, neenotnih vzgojnih vplivov in vrste drugih neugodnih dejavnikov« (Kobolt, 1999, str. 352).
4 ČUSTVENE IN VEDENJSKE TEŽAVE
V tem poglavju se bomo osredotočili na opredelitev pojmov področja in indikatorjev oziroma predstavitev različnih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj čustvenih in vedenjskih težav pri mladih. Nato bomo preko predstavitve etioloških in fenomenoloških teorij predstavili čustvene in vedenjske težave otrok in mladostnikov, ki jih danes spoznavamo, ocenjujemo in skušamo razumeti njihov potek ter se ustrezno odzvati s socialnopedagoško diagnostiko. V nadaljevanju predstavimo raziskovalne izsledke o tem, kateri razvojni, družinski in socialni dejavniki prispevajo k napotitvi mladih v oblike izvendružinske vzgoje (mladinski dom, stanovanjske skupine in vzgojni zavodi).
4.1. OPREDELITEV POJMOV IN POIMENOVANJ
Glede na to, da je v našem prostoru veliko polemik, predlogov usklajevanja in nerazumevanja glede uporabe termina, s katerim poimenujemo mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi težavami, si najprej poglejmo opredelitve in rabo pojmov.
V začetku uporabljen pojem »motnje vedenja in osebnosti« je stroki in zakonodaji uspelo nadomestiti z novejšim, manj stigmatizirajočim pojmom »čustvene in vedenjske motnje«.
14
Novi Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) uporabi poimenovanje »otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami«. Metljak, Kobolt in Potočnik (2010) so mnenja, da opredelitev izhaja iz preseženega medicinskega modela in je pomanjkljiva, saj izpostavlja individualno motnjo in opredeljuje njeno reševanje glede na težavo in deficite posameznika.
Razpotnik (2014) opozarja, da si je socialnopedagoška stroka prizadevala zamenjati pojem
»motnja« s pojmovanji, ki bi usmerjala pozornost na interakcijske in kontekstualno pogojene vidike problema, ne pa na individualne. Stroka tako predlaga širše poimenovanje »otroci s težavami v socialni integraciji« (Poljšak Škraban, 2011).
Težave, ki jih imajo otroci in mladostniki, se izražajo pri vključevanju v (npr. vzgojno- izobraževalne) institucije in so pogojene z življenjskimi razmerami otroka oz. mladostnika, družinskimi interakcijami in vključenostjo družine v širše družbeno okolje. Kategorije in poimenovanja pa tega ne odražajo, temveč posameznega otroka in družino individualizirajo in reducirajo družbene probleme, ki tako ostajajo neobravnavani, razlaga Razpotnik (2014).
Kobolt (2010) uvede pojem »izstopajoče vedenje« ter utemeljuje, da vedenjsko izstopajoč otrok ne obstaja sam po sebi. Pričakovanja, norme, pravila in kultura so elementi, ki določeno vedenje v nekem trenutku spoznajo kot izstopajoče, moteče, težavno in moteno.
Pojem »moteče vedenje« opredeljuje Vec (2011, str. 126) in se uporablja predvsem za področje šolstva. Uporablja se za vedenje v socialni interakciji (kamor sodi celoten spekter besedne in nebesedne komunikacije). Sem ne uvrščamo zgolj agresivnega vedenja, temveč cel spekter vedenja, ki je socialno manj sprejemljivo oz. nesprejemljivo. V svoji pojavnosti je blizu pojmu »disocialno vedenje«, katerega navajajo starejši viri – Bregant in Bečaj (1987) in ga označujejo kot tisto vedenje, ki ni skladno z normativno urejenostjo družbe. Vendar moteče vedenje v nasprotju z disocialnostjo zajema tisti del kontinuuma, ki je manj antisocialno naravnan in ne zajema asocialnega vedenja. Med tem pa se »motnje vedenja«
(pred katerimi se lahko pojavi moteče vedenje) nanašajo na težje, dlje časa trajajoče, ponavljajoče se, različne simptome, ki se pojavljajo na različnih področjih življenja (Vec, 2011).
4.2 RIZIČNI DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZVOJ ČUSTVENIH IN VEDENJSKIH TEŽAV
»Družbeno-ekonomske spremembe in z njimi povezana vse večja delitev na tiste, ki imajo denar in moč, in na ocean revežev, globalizacija, individualizacija, že samo po sebi rizično obdobje mladosti, spremembe v družinskih sestavah in še veliko dejavnikov se dotakne celotne skupine mladih. Zato je – tudi če bi iskali specifičnost vsakega otroka – zelo nehvaležno govoriti o teh ali onih vzrokih kot ključnih za oddajo v vzgojni zavod« (Kranjčan, 2006, str. 18).
Za vse, ki delamo z mladimi s čustvenimi in vedenjskimi težavami, je pomembno poznavanje možnih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj čustvenih in vedenjskih težav (v nadaljevanju ČVT).
Razgrinjamo jih v preglednici na naslednji strani, kjer smo združili dejavnike, kot jih naštevajo različni avtorji (Kranjčan, 2006; Bašić in Grozić - Živolić, 2010; Kobolt, 2011; Vec, 2011).
