Podporne mreže mladih v psihosocialnih stiskah

1

FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO UL PEDAGOŠKA FAKULTETA UL

Podporne mreže mladih v psihosocialnih stiskah

Zaključno poročilo ciljnega raziskovalnega projekta

Ljubljana, november 2021

2

Izvedbo raziskave sta omogočili Ministrstvo za zdravje ter Agencija za raziskovalno dejavnost RS s pogodbo o izvajanju ciljnega raziskovalnega projekta št. C2711-19-707506, z dne 17. 12. 2019.

Nosilka projekta je bila prof. dr. Vesna Leskošek.

Člani_ce raziskovalne skupine in/ali avtorice_ji posameznih delov poročila so bili_e (po abecednem vrstnem redu): Bojan Dekleva, Helena Grbec, Mija Marija Klemenčič Rozman, Alessandra Lah, Vesna Leskošek, Anica Mikuš Kos, Petra Polajžer, Jana Rapuš Pavel, Špela Razpotnik, Matej Sande, Sandra Simić in Darja Tadič.

Slikovno gradivo je prispevala Rebecca Bobnar.

Zaključno poročilo je uredil Bojan Dekleva.

Opombi:

- V tem poročilu so vse spolno opredeljene besede (kot npr. mladostnik, mladostnica, strokovnjak, svetovalna delavka, itd.) uporabljene tako, da se nanašajo na enakovreden način na vse osebe ne glede na njihovo spolno opredeljenost.

- To poročilo ni lektorirano.

3

Kazalo

Stran:

Uvod 8

I. TEORETIČNA IZHODIŠČA IN PREGLEDI LITERATURE 15

1 Duševno zdravje odraščajočih in mladih - vprašanja in vizije današnjega časa (A.

Mikuš Kos)

16

1.01 Uvod 16

1.02 Individualni in družbeni pomen duševnega zdravja v današnjem času 18 1.03 Kriza in izzivi na področju sistemov varovanja duševnega zdravja za mlade 19

1.04 Duševno zdravje 20

1.04.1 Duševno zdravje – kaj je to? 20

1.04.2 Drugačni pogledi na duševno zdravje 21

1.04.3 Psihosocialna dobrobit 21

1.04.4 Duševno zdravje in pogled na svet ter svoje mesto v njem 22

1.04.5 Duševno zdravje in človečnost 23

1.05 Dejavniki tveganja in varovalni dejavniki duševnega zdravja, psihična odpornost 23 1.05.1 Celostni pogled na duševno zdravje in duševne motne 23

1.05.2 Dejavniki tveganja in varovalni dejavniki 24

1.05.3 Psihična odpornost 25

1.06 Duševne motnje 27

1.06.1 Kaj so duševne motnje 27

1.06.2 Nevrodiverziteta in psihodiverziteta 28

1.06.3 Motnje delovanja in učinkovitosti 30

1.06.4 Trpljenje in duševne motnje 30

1.07 Duševno zdravje mladostnikov in mladih odraslih v sedanjem času 31

1.07.1 Pogostost duševnih motenj v skupini mladih 31

1.07.2 Naraščanje števila mladih oseb z duševnimi motnjami 34

1.08 Pomoč mladim v stiskah in mladim z duševnimi motnjami 36

1.08.1 Cilji pomoči in koncept okrevanja 36

1.08.2 Viri pomoči 37

1.08.3 Sestavine pomoči in možni pomočniki 39

1.08.4 Različne ravni pomoči 41

1.08.5 Psihosocialna pomoč 41

1.08.6 Načini odpravljanja motenj in zdravljenja 43

1.09 Pomoč duševno zdravstvenih služb 44

1.09.1 Cilji in komponente pomoči strokovnjakov za duševno zdravje 44

1.09.2 Učinki zdravljenja v duševno zdravstvenih službah 45

1.09.3 Pomen splošnega faktorja v psihoterapevtskem procesu 48

1.09.4 Medikamentna terapija 49

1.09.5 Popravljanje, da bi bili bolj učinkoviti, bolj srečni 51

1.10 Koriščenje služb in zadovoljstvo s službami 51

1.10.1 Realnost pomoči in koriščenje strokovnih služb 51

1.10.2 Kaj pravijo duševno zdravstveni strokovnjaki 52

1.10.3 Zakaj mladi ne koristijo pomoči 54

1.10.4 Zadovoljstvo ali bolje nezadovoljstvo mladih s službami pomoči 55

1.11 Pomoč drugih sistemov in služb 56

1.11.1 Sistemi izobraževanja 56

1.11.2 Osnovno zdravstveno varstvo 57

1.11.3 Pomoč drugih sistemov in institucij 57

1.12 Pomoč v okviru formalno organiziranih dejavnosti civilne družbe 57

1.12.1 Nevladne organizacije 58

1.12.2 Organizirano prostovoljno delo 58

1.12.3 Laični pomočniki 59

4

1.12.4 Vrstniška pomoč 59

1.13 Neformalna pomoč 61

1.13.1 Naravni viri pomoči 61

1.13.2 Majhne reči lahko pomagajo 62

1.13.3 Varovalni pomen aktivnosti, vključenosti, sodelovanja 62

1.13.4 Alternativni viri pomoči 63

1.14 Skupnostni pristopi 64

1.15 Kako pomagati mladim pri varovanju duševnega zdravja? 64

1.15.01 Sodelovanje mladih pri varovanju duševnega zdravja in pro-socialno delovanje 65 1.15.02 Vgrajevanje preventivnih pristopov in pristopov pomoči v institucionalna okolja 66

1.15.03 Aktiviranje skupnosti za duševno zdravje mladih 66

1.15.04 Celostni pristop preprečevanja in odpravljanja duševnih motenj 66

1.15.05 Multisektorsko povezovanje 66

1.15.06 Integriranje socialne perspektive v varovanje duševnega zdravja 67

1.15.07 Pomoč posebno ogroženim skupinam mladih 67

1.15.08 Spremembe filozofij strokovnjakov za duševno zdravje ter njihovih vlog 68

1.15.09 Spremembe v organizaciji delovanja služb pomoči 68

1.15.10 Širjenje pojmovanja duševnega zdravja in njegove zaščite 68 1.15.11 Načelo »Duševno zdravje za vse – vsi za duševno zdravje« 69

1.16 Zaključne misli 69

1.17 Viri 70

2 Osip otrok in mladostnikov iz terapevtskih programov ali dejavnosti pomoči na področju duševnega zdravja (pregled tujih študij) (B. Dekleva)

78

2.1 Uvod 78

2.2 Raziskovanje osipa 81

2.3 Rezultati študij o osipu otrok in mladostnikov iz različnih vrst obravnav 83

2.4 Zaključki 90

2.5 Literatura 91

3 Kaj mladi hočejo? (pregled tujih študij uporabniške perspektive mladih prejemnikov pomoči) (B. Dekleva)

95

3.1 Literatura 105

4 Digitalni pristopi k duševnemu zdravju (mladih) (B. Dekleva) 107

4.1 Uvod 107

4.2 Poimenovanja 108

4.3 Vrste digitalnih pristopov 110

4.4 Ugotovitve sistematičnih pregledov člankov in metaanaliz raziskav na specifičnih področjih

uporabe digitalnih pristopov 113

4.5 O prednostih in slabostih/omejitvah digitalnih pristopov 118

4.6 Zaključek 119

4.7 Literatura 122

II. EMPIRIČNI DEL 127

1 Pogledi, doživljanja in pripovedi mladih o (ne)iskanju pomoči za svoje duševne stiske 128 1.1 Namen študije in uporabljena raziskovalna metodologija (B. Dekleva) 128 1.2 Značilnosti metodologije zbiranja podatkov ter vzorca intervjuvanih 213 mladih oseb

(B. Dekleva) 130

1.3 Osipanje mladih iz procesov pomoči (D. Tadič) 136

1.3.1 Konteksti osipanja mladih iz procesov pomoči 137

1.3.2 Trajektorije mladih, ki so se osipali iz procesov pomoči 142

Začetni koraki v trajektorijah mladih 144

Prevladujoče oblike pomoči mladim 145

Kompleksnost trajektorij 147

5

1.3.3 Zaključno o osipanju mladih iz procesov pomoči 159

1.4 Mladi, ki se niso odločili za iskanje formalnih oblik pomoči oz. doslej nikoli do nje ne prišli

(B. Dekleva) 165

1.4.1 Ovire, zadržki in težave pri iskanju pomoči 165

1.4.2 Dileme pri raziskovanju pojava ne-dostopanja do pomoči 168

1.4.3 Mladi, ki niso poiskali pomoči ali je bili deležni 171

1.4.4 Zaključki 181

1.4.5 Literatura 182

1.5 Študija podskupine posebno ranljivih mladih oz. podskupine mladih s posebno ogrožajočimi

dejavniki (Š. Razpotnik) 183

1.5.1 Ranljivost, ranljive družine, kompleksne potrebe, kopičenje izključenosti,

intersekcionalnost 183

1.5.2 Najbolj izpostavljene teme 32 intervjujev 186

1.5.3 Prednjačenje ogrožajočih dejavnikov pred varovalnimi 194

1.5.4 Ugotovitve 194

Skozi generacije prenašajoča se bremena 195

Kompleksne potrebe 196

Neprilagojenost šolskega in drugih institucionalnih sistemov mladostnikom, z nakopičenimi težavami

198 Ambivalentne in ne-enoznačne artikulacije ključnih tem ter ekspertnost iz izkušenj 199 Ženske in nekatere njihove specifične izkušnje – izkušene popotnice skozi institucije 200

Izkušnja vzgojnega zavoda 201

1.5.5 Zaključki 205

1.5.6 Literatura 207

2 Analiza potreb posebne skupine mladih, ki uporabljajo droge (M. Sande) 209

2.1 Uvod 209

2.2 Metoda 210

2.2.1 Udeleženci 210

2.2.2 Postopek zbiranja podatkov 210

2.2.3. Analiza podatkov 211

2.3 Rezultati 211

2.3.1. Značilnosti vzorca 211

2.3.2 Uporaba drog 213

2.3.3 Mladi na odprtih javnih površinah 214

2.3.4 Različne poti iskanja pomoči 216

Prvi stik s formalnimi oblikami pomoči 217

Samostojno iskanje pomoči 218

Neformalne oblike pomoči 219

Ponujena formalna pomoč 219

Poznavanje organizacij, ki ponujajo pomoč mladim 220

2.3.5 Ustreznost pomoči glede na potrebe mladostnikov 220

Pomoč, ki odgovori na potrebe mladih 220

Pomoč, ki mladim ne ustreza 222

Potencial spletnih intervencij 223

2.3.6 Pomen odnosa v procesu pomoči 224

Podporen odnos 225

Nepodporen oziroma neustrezen odnos 227

Pomen odnosa s strokovnjakom za vztrajanje mladih v procesu pomoči 229

2.3.7 Ovire pri iskanju pomoči 231

2.3.8 Programi po meri mladih 234

2.3.9 Oblike pomoči na spletu 238

Poznavanje spletnih oblik pomoči za mlade 238

Kje lahko mlade na spletu dosežemo in kakšni so predlogi za spletne oblike pomoči? 239

Prednosti spletnih oblik pomoči 241

2.4 Sklepi 242

2.5 Literatura 244

6

3 Dve študiji primera 245

3.1 Študija primera: Iznajdljivost za preživetje v (ne)varnih prostorih (P. Polajžer) 245

3.1.1 Namen študije 245

3.1.2 Uporabljena metodologija, zbiranje podatkov in opis sodelovanja 245

3.1.3 Osnovni podatki o osebi in opis njene življenjske poti 246

3.1.4 Duševne stiske in iskanje pomoči zanje, vrste in oblike obravnav 246

3.1.5 Podporne osebe, mreže, prostori in močne točke 250

3.1.6 Pogled v prihodnost 252

3.1.7 Opis pomembnih tem in njihovo povezovanje z nameni študije 252 3.2 Študija primera: One day at a time/Usmeriti pogled naprej (H. Grbec) 255

3.2.1 Namen študije 255

3.2.2 Uporabljena metodologija, zbiranje podatkov in opis sodelovanja 255

3.2.3 Osnovni podatki o osebi in opis življenjske poti 256

3.2.4 Duševne stiske in iskanje pomoči zanje, vrste in oblike obravnav 256

3.2.5 Podporne osebe, mreže, prostori, scene 262

3.2.6 Pogled v prihodnost 264

3.2.7 Opis pomembnih tem in njihovo povezovanje z nameni študije 264

3.3 Sporočila dveh študij primera 265

3.3.1 Komentar 1 (B. Dekleva) 265

3.3.2 Komentar 2 (D. Tadič) 268

4 Študije mrež organizacij 271

4.1 Pregled stanja, analiza potreb in možnosti, dobre prakse mreženja, vizije razvoja ljubljanske

mreže (Š. Razpotnik) 271

4.1.1 Raziskovanje ljubljanske mreže podpore za mlade v psihosocialnih stiskah (kdaj, kdo, koliko, kaj)

271 4.1.2 Namen in ključna raziskovalna vprašanja za mrežo organizacij 272

4.1.3 Opis mreže 272

4.1.4 Izpostavljene ključne teme 273

4.1.5 Zaključki: Kako ter v kakšno smer še bogatiti in krepiti že sedaj zelo bogato mrežo

organizacij? 285

4.1.6 Literatura 287

4.2 Hitra ocena stanja v dveh manj razvitih območjih Slovenije na osnovi fokusnih skupin

(V. Leskošek) 288

4.2.1 Poročilo o izvedbi fokusne skupine Zasavje 288

4.2.2 Poročilo o izvedbi fokusne skupine Bela Krajina 291

4.2.3 Sklepne ugotovitve in predlogi 295

5 Pomoč preko spleta (B. Dekleva) 297

5.1 Kako mladi iščejo pomoč preko spleta 297

5.1.1 Pregled raziskav in njihovih teoretskih izhodišč 297

5.1.2 Namen analize 301

5.1.3 Uporabljena metodologija 302

5.1.4 Sestava vzorca 303

5.1.5 Rezultati 304

Pogostost iskanja pomoči preko spleta ter starost ob tem 304

Izvori spletnih vsebin v zvezi z duševnim zdravjem 306

Od katerih obiskanih virov so mladi pridobili največ in bili z njimi najbolj

zadovoljni? 313

Opredelitev lastnih duševnih stisk 315

Prednosti in slabosti spletnega iskanja pomoči v zvezi z duševnimi stiskami 318

Odzivi mladih na anketo 326

5.1.6 Zaključki 328

5.1.7 Literatura 332

5.2 Prilagoditev delovanja mladinskih organizacij v Ljubljani v razmerah epidemije 333

7

6 Koncepti dobrih praks v šolah ob soočanju s psihosocialnimi stiskami mladih (M. M. Klemenčič Rozman in Sandra Simić)

348

6.1 Uvod 348

6.2 Namen in metoda 348

6.3 Udeležene osebe 349

6.4 Postopek zbiranja podatkov 350

6.5 Analiza podatkov 350

6.6 Ugotovitve 350

6.6.1 Uspešni izidi in načrtno ustvarjanje pogojev zanje 350

6.6.2 Dostopnost in prilagodljivost na inovativne načine 352

6.6.3 Vrste prilagoditev 354

6.6.4 Povezave z drugimi strokovnimi službami in neformalnimi viri pomoči 355

6.6.5 Pomen vodstva 358

6.6.6 Klima med zaposlenimi in kultura šole glede posebnih prilagoditev ob psihosocialnih stiskah

361 6.6.7 Usposobljenost (ne)pedagoškega kadra na šoli za prepoznavanje stisk 361 6.6.8 Pozornost na vzpostavljanju sodelovalne klime v razredih 363

6.6.9 Socialnointegrativna usmeritev in delovanje šole 363

6.7 Omejitve študije 364

6.8 Zaključki 364

7 Kratki prikazi nekaterih usmeritev in modelov dobre prakse iz tujine (B. Dekleva, A. Lah)

367

7.1 Uvod 367

7.2 Načela in vodila prenove sistema 367

7.3 Modeli integrirane oskrbe in vstopa brez čakalnih rokov 371

7.4 Participacija in angažma mladih 374

7.4.1 Vrstniško podporno delo 374

7.4.2 Sodelovanje mladih pri neposrednem razvoju storitev 377

7.4.3 Sodelovanje mladih pri raziskovanju 378

7.5 Literatura 379

III. SINTEZA UGOTOVITEV IN PRIPOROČILA (D. Tadič, V. Leskošek, B. Dekleva, Š. Razpotnik, M. Sande in M. M. Klemenčič Rozman)

382

1 Analiza obstoječe podporne mreže z vidika mladih skozi raziskovanje ovir pri dostopanju do strokovnih virov podpore in osipanja iz formalnih procesov pomoči

383 2 Analiza problematike mladih, ki uporabljajo psihoaktivne snovi na javnih prostorih 393 3 Smernice za sodelovalno delo z mladimi na področju nudenja psihosocialne podpore 395

3.1 Literatura 402

4 Analiza možnosti novih vsebin delovanja in oblik mreženja organizacij 404 5 Predlogi in priporočila za nadaljnji razvoj mreže na področju nudenja psihosocialne

podpore

410

Pogled nazaj 417

Dodatek: Duševno zdravje in družbeno dogajanje, potreba po socialnih intervencah in aktivizmu (A. Mikuš Kos)

419

8

Uvod

Raziskovalno delo, o katerem pišemo v tem poročilu, je potekalo v obdobju približno dveh let, od decembra 2019 do novembra 2021, v okviru ciljnega raziskovalnega projekta (CRP) z naslovom »Podporne mreže mladih v psihosocialnih stiskah«, s sofinanciranjem ARRS in Ministrstva za zdravje (MZ). Ta CRP je pravzaprav nadaljevanje študije z naslovom

»Dostopnost organiziranih oblik podpore mladim v psihosocialnih in duševnih težavah in konteksti teh težav (preliminarna študija)1«, ki jo je financiralo MZ, izvedla pa v obdobju manj kot šest mesecev raziskovalna ekipa v podobni sestavi kot je bila ta, ki je izvedla CRP, o katerem tu pišemo. Pričujoči CRP smo oblikovali kot nadaljevanje in nadgradnjo prejšnje študije, na kar kaže že njeno ime »Preliminarna študija«. Obe raziskavi sta se posvečali okvirno istim ciljem, izhajali iz enakih ali zelo podobnih teoretskih izhodišč, uporabljali pretežno enako ali primerljivo raziskovalno metodologijo, in deloma celo bili osnovani na istih podatkih (ki pa smo jih v CRP-u dopolnili z večjim numerusom intervjujev, in že zbrane podatke v preliminarni študiji sekundarno analizirali). Obe poročili, tisto o Preliminarni študiji in pričujoče o rezultatih CRP-a, je potrebno torej brati skupaj, vsaj v primeru, če želi bralka dobiti čim bolj celovito in poglobljeno informacijo o raziskovanju, njegovi metodologiji in rezultatih.

Preliminarna študija je nastajala v času povečane javne in medijske pozornosti pojavu duševnih stisk mladih, predvsem v dveh smereh. Prva je obsegala opozarjanje na dolge čakalne roke in težko dostopnost pomoči za mlade (kar se je nanašalo predvsem na pedopsihiatrične obravnave in v manjši meri na dostopnost svetovalnih/psihoterapevtskih obravnav). Druga smer je poudarjala problem mladih s pridruženim za okolico motečim, tudi nasilnim vedenjem. Mediji so opozarjali na pomanjkanje primernih strokovnih obravnav za take mlade. Omenjali so, da je na voljo nedopustno premalo celostne in medresorsko povezane strokovne pomoči, da se nanjo predolgo čaka, da v nekaterih regijah sploh ni dostopa do nje in da je pogosto izvajana na neustrezen način. Vseeno pa je v medijskem diskurzu, ki je sicer po našem mnenju upravičeno opozarjal na manko dostopnosti pomoči oz. sistemske ureditve, bilo po našem mnenju zaznati nevarne tendence individualiziranja odgovornosti, slikanja mladostnic_kov v stiskah kot potencialno nevarnih ter hlastanju za hitrimi, instantnimi rešitvami.

Namen preliminarne študije je bil »oblikovanje hitre okvirne ocene kazalcev stanja glede sistemskih ponudb pomoči, njihove dostopnosti ter prilagojenosti potrebam mladih v duševni stiski ali psihosocialnih težavah« in »generiranje hipotez ter izdelava predloga bolj sistematične in celovite raziskave tega področja.« Dve najobsežnejši poglavji poročila o preliminarni študiji sta obravnavali, prvič, kako mladi doživljajo dostopnost pomoči ter njeno izvajanje, ter drugič, kakšna je - iz stališča šolskih delavcev - praksa soočanja s stiskami mladih v šolah.

Na osnovi spoznanj iz preliminarne študije smo oblikovali predlog vsebine CRP-a. V prijavi projekta smo zapisali, da:

- Smo v preliminarni študiji - med drugim - prišli do ugotovitev, da obstaja paleta različnih objektivnih in subjektivnih ovir pri dostopanju do podpore za mlade ter da obstaja izrazit manko skupnostnih pristopov, skupnostnih služb … ter skupnostnih oblik podpore mladim v duševnim stiskam, … ki bi delovale širše družbeno integrativno in ne zgolj specialistično, kot odziv na posamezne težave oz. stiske.

1 Dekleva, B. in drugi (2018). Dostopnost organiziranih oblik podpore mladim v psihosocialnih in duševnih težavah in konteksti teh težav. Ljubljana: PEF UL.

9

- Na različnih nivojih raznolike stroke, ki se ukvarjajo s psihosocialno podporo oz. dobrobitjo mladih (s področja zdravja, socialnega varstva, šolstva) ugotavljamo, da je zaradi zahtevnosti soočanja s kompleksnostjo in nepreglednostjo izzivov vsakodnevnega življenja vse več izkušenj, ko vse številnejši uporabniki izpadejo iz sistemov, ki naj bi jih zajeli in jim nudili podporo. Ponudbe storitev (različnih področij) so razmeroma specifične in ozko specializirane, neredko obremenjene z birokratskimi zahtevami in omejitvami, ki vplivajo tudi na sprejemne pragove teh institucij in organizacij. Po drugi strani so potrebe posameznikov vse bolj kompleksne, prepletene in večdimenzionalne. Zaradi obeh trendov narašča število ljudi, ki jih institucionalne in podporne mreže ne uspejo zajeti in posledično ostajajo brez podpore.

- Psihosocialne stiske razumemo kot sklop stisk, deloma pogojenih z negotovimi razmerami odraščanja, deloma s kopičenjem obremenjujočih se (družinskih, zdravstvenih, socialnointegracijskih in drugih) dejavnikov. Najpogosteje jih povezujemo s posameznikovim doživljanjem in jih omejujemo na njegovo individualno lastnost /značilnost, ne pa kontekstualno in v procesu interakcij porajajoč se odgovor na situacije iz okolja. Tako razumevanje v ospredje postavlja diskurz usmiljenja oz. medicinski diskurz.

Tudi zaradi tako individualiziranega razumevanja so intervencije v nemalo primerih neučinkovite, saj z njimi ne uspemo nagovoriti pomembnih (so)dejavnikov za stiske, ki pa so neredko izven posameznika.

- nameravamo v okviru CRP-a … posebej raziskati dostopnost podpore mladim, ki doživljajo različne psihosocialne stiske oz. duševne stiske, vendar na različnih mestih izpadejo iz storitev oziroma programov podpore. Identificirali in v raziskavo zajeli bomo različne skupine mladih, ki iz različnih razlogov izpadejo iz podpornih mrež oz. jih te ne zajamejo:

bodisi podpore zaradi različnih ovir ne uspejo najti, bodisi storitve najdejo, vendar jih, ob odsotnosti alternativnih, njim bližjih oblik pomoči, ne želijo koristiti (so jim na različne načine subjektivno nedostopne), ali pa storitve najdejo, vendar jih ustanove oziroma organizacije zavračajo, ker mladi ne ustrezajo njihovim kriterijem oziroma pogojem za vključitev v pomoč.

Opredelili smo (med drugim) naslednje cilji raziskovalnega projekta:

- S perspektive mladih in njihovih družinskih članov analizirati dejavnike, zaradi katerih ti izpadejo iz delujočih mrež podpore v primeru raznolikih psihosocialnih stisk.

- Pridobiti vpogled v znanja s perspektive mladih, ki doživljajo psihosocialne stiske preko intervjujev z mladimi in retrospektivno s starejšimi, ki imajo za seboj to izkušnjo.

- Identifikacija obstoječih praks na polju psihosocialne podpore mladim in identifikacija primanjkljajev in vrzeli v mreži (glede na v prvem cilju zaznane potrebe in izkušnje mladih).

- Izhajajoč iz potreb in idej mladih, ki bodo v prvem cilju naši sogovorniki, oblikovati nove pobude za podporne odzive, ki bodo bližje potrebam mladih. Pri tem upoštevati

meddisciplinarno naravo psihosocialnih stisk in slediti paradigmi ponovnega središčenja oblik podpore na uporabnike.

- Poiskati in prepoznati kontekste vrstniškega povezovanja in podpore v primerih psihosocialnih stisk ter okrepitev teh pobud.

- Ugotoviti, kako se lahko obstoječe organizacije in ustanove povezujejo na način, da bodo lažje in bolj sinergično stopile nasproti mladim. Vzpostaviti pogoje za kontekste

medsebojnega učenja, dialoga in razvoja inovativnih pristopov.

- Raziskati, kakšno mesto ima uporaba psihoaktivnih substanc v polju psihosocialnih stisk mladih in identificirati načine, kako razumeti tveganja, s tem povezava v različnih kontekstih, kjer se ta porajajo in se s tem v skladu tudi odzvati nanje.

10

- Naša raziskava bo sledila temeljem udeleženega raziskovanja … Naš cilj je tudi preko raziskave spodbuditi in omogočiti aktivno participacijo mladih ter ostalih vpletenih v raziskavo.

Konkretno vsebino raziskovanja pa smo opredelili v okvirju osmih metodoloških sklopov:

A. Kvalitativno raziskovanje izkušenj, pogledov, perspektiv, življenjskih poti, biografij mladih oseb, ki so doživljale (retospektivno) ali doživljajo duševno stisko, ter a. iščejo pomoč, ali b. je ne iščejo. Vzorčenje bo oportunistično, torej neslučajno, z delno uporabo metode snežene kepe, vendar kvotno segmentirano, kar pomeni, da bo usmerjeno na več segmentov mladih: na tiste, ki so uporabniki sistemov pomoči; na tiste, ki bolj ali manj ne dosežejo sistemov pomoči in tiste, ki so bili vključeni, a iz sistemov izpadli ali se osipali.

B. Dve študij primerov mladostnikov (oz. mlajših odraslih), z namenom preverjanja in dopolnjevanja ugotovitev, pridobljene na večjem vzorcu zgornja točka s poglobljeno in/ali longitudinalno analizo posameznih primerov.

C. Sekundarna analiza že obstoječih in zbranih kvalitativnih podatkov, torej uveljavitev novih ali dopolnjenih vsebinskih fokusov pri (našem) že prej zbranem gradivu iz preliminarne študije.

D. Izvedba posvetovalnih fokusnih skupin z nosilci oz. izvajalci organizacij, ki sestavljajo mreže pomoči/podpore v izbrani regiji, z namenom identificiranja a. dobrih praks, b.

razvojnih potencialov, c. ovir, d. potrebnih resursov.

E. Dolgotrajnejše/longitudinalno spremljanje razvoja izbrane mreže podpore/pomoči v eni od regij/območij (verjetno ljubljanski) ali oblik inovativnega povezovanja v kaki mreži na specifičnem vsebinskem področju.

F. Analiza potreb mladih uporabnikov drog, ki se zadržujejo na različnih javnih površinah na območju Ljubljane in drugih občin.

G. Analiza spletnih portalov, ki jih obiskujejo mladi z namenom iskanja pomoči in (vrstniške) podpore. S pomočjo mladih so-raziskovalcev različnih starostnih skupin bomo identificirali spletna mesta, ki jih mladi doživljajo kot dostopna in jim nudijo informacije, ki jih potrebujejo za vstop v različne oblike psihosocialne podpore ter tista spletna mesta, kjer si mladi že nudijo medvrstniško podporo (oz. prihaja med njimi do interakcije v zvezi z iskanjem pomoči).

H. Okviren opis in analiza značilnosti manjšega števila izbranih tujih modelov dobrih ali inovativnih praks (ki se bodo lahko nanašali na mreže, procese, politike ali posamične inovativne organizacije, ne glede na to, ali bodo te prakse neposredno prenosljive v Slovenijo).

I. Primerjalno teoretična metoda iskanja, zbiranja, pregledovanja in analize literature, predvsem tuje, z namenom identificiranja tujih dilem, praks, načrtov in rešitev na tem področju.

Rezultati zgoraj omenjenega sklopa I. so opisani v I. delu tega poročila (Teoretična izhodišča in pregledi literature), sklopi A. do H. pa v II. delu (Empirični del).

Raziskovalno skupino smo sprva sestavljali večinoma raziskovalci_ke, ki smo izvedli tudi preliminarno študijo, z majhnimi kadrovskimi spremembami. Šele v zadnji četrtini raziskovanja se je našemu projektu pridružila otroška psihiatrinja Anica Mikuš Kos, ki pravzaprav ni sodelovala pri tekočem delu raziskovalne skupine, ampak se je prijazno zavezala, da – kot svojevrstna prostovoljka - prispeva k temu poročilu prvo, najbolj konceptualno ali izhodiščno, pa tudi najobsežnejše poglavje. Z njo smo sodelovali že pri preliminarni študiji na podoben način, namreč tako, da ni sodelovala pri tekočem raziskovanju, ampak je prispevala obsežno

11

recenzijo poročila o njem, ter se nam z njo pridružila pri skupni objavi rezultatov preliminarne študije² (Mikuš Kos, 2019).

Tekom dela se je raziskovalni skupini pridružilo še nekaj mladih ljudi, večinoma študentk socialne pedagogike, ki so pri raziskavi sodelovale v različnih vlogah: kot raziskovalke in avtorice posameznih poglavij ali delov poročila, kot izvajalke intervjujev z mladimi (takih je bilo skoraj 60), kot poznavalke mladinskih scen, kot izvajalke različnih oblik pretežno tehnične pomoči, in sploh ne nazadnje, kot osebe z lastno izkušnjo duševnih stisk in z njimi povezanih obravnav, ter v tej zvezi kot precej ključne svetovalke pri načrtovanju in izvajanju posameznih delov raziskovanja. Posebej je treba med njimi omeniti Heleno Grbec, ki je k raziskavi prispevala v vseh zgoraj omenjenih vlogah in še v kakih drugih, ki zgoraj niso omenjene, tako da je njen prispevek k raziskavi dosti večji, kot je to razvidno iz kazala poročila.

Če bi morali v malo besedah predstaviti bistvo preliminarne študije, in kasneje CRP-a, bi lahko rekli, da je šlo v največji meri za raziskovanje uporabniške perspektive mladih, ki doživljajo duševne stiske in za njih iščejo (ali pa ne) pomoč. Večina poglavij tega poročila se suče okrog spoznavanja in opisovanja te uporabniške perspektive, tako v teoretičnih poglavjih kot v empiričnih, torej opisujejo izkušnje, poglede, pričakovanja, stališča in doživljanja mladih. Po našem poznavanju je bil tak namen in pristop doslej v slovenskem raziskovanju praktično spregledan in še ne uporabljen.

Uporabniška perspektiva pa je seveda samo ena od perspektiv. Spomnimo se lahko še na perspektivo staršev in skrbnikov, perspektivo strok, strokovnih služb in tamkajšnjih delavcev, perspektivo javnosti, perspektivo strokovnih politik in sfere politike. V našem raziskovanju in poročilu smo se vsaj nekoliko dotaknili perspektive staršev (predvsem v preliminarni študiji), perspektive strok in strokovnih delavcev pa najbolj obsežno in poglobljeno, kolikor je šlo za strokovne delavce v šolah (bolj v preliminarni študiji in manj v CRP-u v poglavju II./6).

Spoznavanja perspektive izvajalcev smo se v CRP-u lotili ob analizi pogledov delavcev mreže organizacij (v poglavju II./4), ki se na bolj specifičen način srečujejo z duševnimi stiskami mladih, v treh slovenskih regijah/območjih, še najbolj poglobljeno v ljubljanskem prostoru. Žal med temi delavci in zajetimi organizacijami skorajda ni bilo zdravstvenih delavcev in organizacij, v glavnem zaradi njihove neodzivnosti, deloma pa tudi zato, ker njihovo iskanje ni bil osrednji del te raziskave. Zato lahko rečemo, da perspektiva zdravstva v tem CRP-u pač ni bila raziskana in predstavljena, kar lahko razumemo kot omejitev našega raziskovanja in kot nalogo za bodoče raziskovalce.

Poudarjanje uporabniške perspektive mladih v duševnih stiskah bi se lahko zdelo – ob siceršnji odsotnosti njenega omenjanja ali raziskovanja v Sloveniji – obrobnega pomena, pretirano ali celo »čudaško«, v smislu, da se ne fokusira na bistvene težave slovenskega sistema odzivanja na duševne stiske mladih (ki naj bi bile v tem, da nam manjka kadrovskih in drugih kapacitet).

Vendar pa smo v svetovni literaturi našli mnogo objavljenih del, ki se posvečajo prav uporabniški perspektivi mladih, kot enemu od ključnih vidikov ali virov za evalvacijo tega družbenega sistema. Vezni člen med uporabniško perspektivo mladih in uspešnostjo sistema je pač v spoznanju, da mladi zelo redko dostopajo do tega sistema, da je sistem težko dostopen in v resnici mladim velikokrat neprijazen, ter da so mladi skupina, ki se iz obravnav v tem sistemu najpogosteje osipa. Pri tem velja še omeniti, da je dostopnost sistema pomoči marsikje v svetu 2 Mikuš Kos, A. (2019). Duševne težave in motnje otrok ter mladostnikov – kako zmanjšati razkorak med potrebami in možnostmi pomoči. Socialna pedagogika, 23(3-4), 273-299.

12

in tudi pri nas pomembno povezana s socialnoekonomskih statusom družin mladih in bi lahko tako njegovo delovanje opredelili tudi kot v neki meri družbeno nepravično ali diskriminatorno.

V našem raziskovanju smo našli mnoge potrditve zgoraj zapisanih mnenj. Vendar pa naše raziskovanje ni imelo medkulturno primerjalnega fokusa, zato ne moremo trditi, ali je slovenski sistem bolj ali manj (ne)dostopen, (ne)pravičen ali (ne)diskriminatoren kot sistem v kaki drugi državi.

Kot – z že zapisanim povezan - dodaten argument, naj omenimo, da v objavah iz drugih držav (predvsem anglosaksonskih), ki izhajajo iz teze o »krizi« sistema odzivanja na duševne stiske mladih, in ki razvijajo zamisli o prenovi tega sistema, praktično vedno na prvem mestu (ali vsaj na enem od prvih treh mest) omenjajo potrebo po razvoju mladim-prijaznih (dostopnih, privlačnih, sprejemljivih) storitev ter potrebo po uveljavljanju sodelovalnih načinov dela z mladimi, za razvoj katerih pa je treba spoznati in upoštevati perspektivo in poglede mladih, oz.

mlade vključevati v razvoj takih služb in storitev na vseh ravneh. Še eno ključno in velikokrat poudarjeno spoznanje v takih objavah je, da je potrebna predvsem kvalitativna in ne le kvantitativna preobrazba sistema.

Vodila za smeri te kvalitativne preobrazbe v veliki meri prinaša poglavje Anice Mikuš Kos v tem poročilu. Raziskovalni skupini so bile dragocene ideje o »task-shifting« in »task-sharing«, ki jih sicer najdemo tudi v smernicah WHO za področje duševnega zdravja mladih ter v delih ključnih avtorjev (npr. Kazdina). Inspirativne so nam bile ideje, zapisane v istem poglavju, o naravnih virih pomoči (in potrebi po njihovi uporabi in krepitvi), ter o človečnosti kot ključni vrednoti sami po sebi, a tudi njeni »tehnični vrednosti«, ko jo razumemo kot najpomembnejši dejavnik učinkovitosti psihosocialnih in terapevtskih obravnav, kar se potrjuje tudi v empiričnih raziskavah učinkovitosti psihoterapij kot (glede na metodo) nespecifičen G- ali splošen faktor.

Vse to govori za potrebo po razvoju bolj skupnostno usmerjenih načinov dela ter za integriranje socialne perspektive v naša prizadevanja za ohranjanje duševnega zdravja mladih.

Naše delo in razmišljanje, prikazano v tem poročilu, je torej mnogo bližje socialnemu kot medicinskemu modelu, kar pomeni (glej Mikuš Kos, poglavje I./1.06.2 v tem poročilu) izhajanje iz mnenja, da je »odklon del naravne raznovrstnosti ter da je cilj odpraviti socialne in družbene vzroke stisk, uskladiti zahteve z lastnostmi in zmogljivostmi posameznikov«, za razliko od medicinskega pogleda, da je »odklon problem in primanjkljaj, ki ga je treba odpraviti, zdraviti« (prav tam). Seveda pa se ob opisu naše prevladujoče usmerjenosti zavedamo tudi dejstva obstoja in potrebe po različnih modelih - seveda tudi medicinskih - in iz njih izhajajočih praks pri gradnji sistema odzivanja na duševne stiske mladih.

Izhajajoč iz take splošne, socialne, usmerjenosti smo načrtovali in izvedli vrsto manjših, med seboj razmeroma nepovezanih, raziskovalnih podprojektov, ki so opisani v sedmih poglavjih empiričnega dela tega poročila. Pri tem smo sledili vsebinam, ki smo jih zapisali v prijavi CRP- a, in jih uspeli vse izvesti v najavljenem obsegu. Naše raziskovanje je seveda presenetila in do neke mere omejevala epidemija covida-19 in z njo povezano zapiranje družbenega življenja ter naša začetna naravnanost kar »brezkončnega čakanja« na to, kdaj se bo življenje spet sprostilo.

To čakanje nam je vzelo precej mesecev časa in povzročilo, da smo na koncu veliko dela, ki bi ga sicer morali opraviti že prej, morali izvesti bolj v bolj intenzivni in skoncentrirani obliki v zadnjem obdobju dvoletnega raziskovanja. En del naših stikov smo morali preseliti na spletne medije in uporabljati spletne aplikacije za vzdrževanje stikov. Tako smo en (manjši) del intervjujev z mladimi opravili preko zooma, in prav tako en del komunikacij s predstavniki organizacij, ter približno polovico fokusnih skupin, ki so bile izvedene za potrebe različnih podprojektov CRP-a. Kljub temu, da fokus CRP-a ni bil povezan z epidemijo, smo izvedli še

13

eno malo nenačrtovano analizo, in sicer pregled tega, kako so se ljubljanske organizacije prilagodile na delo v pogojih epidemije (poglavje II./5.2). Prav tako sprva nenačrtovana, oz. v prijavi raziskave nenapovedana, je študija modelov dobrih praks v šolah (poglavje II./6), ki nadgrajuje podobno poglavje v preliminarni študiji.

To poročilo zaključuje pet podpoglavij s sintezo ugotovitev in priporočili. Povsem na koncu sta še dve kratki refleksiji, ki dodatno umeščata raziskovanje v današnji čas: refleksija urednika ter Anice Mikuš Kos.

Na koncu tega uvoda se zahvaljujemo vsem mladim, ki so kot intervjuvanci_ke sodelovali pri naših intervjujih (poglavji II./1 ter II./2) ali soustvarjali obe študiji primera (poglavje II./3);

vsem mladim, ki so sodelovali pri spletni anketi (poglavje II.5); strokovnim delavcem, ki so z nami delili svoje izkušnje (poglavji II./4 in II./6); in vsem nepoklicnim mladim raziskovalkam, ki so s svojim delom prispevale k nastanku tega poročila.

Urednik

14

15

I. TEORETIČNA IZHODIŠČA IN

PREGLEDI LITERATURE

16

1 Duševno zdravje odraščajočih in mladih - vprašanja in vizije današnjega časa

1.01 Uvod

Raziskava, za katero je napisan ta sestavek³, proučuje vprašanje zaščite duševnega zdravja oseb v času doraščanja in mladih odraslih oseb. Sama sem otroška psihiatrinja, kar pomeni, da moje izkušnje izhajajo predvsem iz dela z osebami v starost 0-19 let, ki sodijo po definiciji Združenih narodov pod naziv »otroci«. Morda bo to prevladujoče področje mojih izkušenj vplivalo na kako pristranost ali neuravnoteženost v mojem pisanju Zato se bodo vsebine članka morda nanašale bolj na otroke in mladostnike kot na mlade odrasle osebe.

Delitve mlajšega dela populacija v otroke, mladostnike in mlade odrasle je v veliki meri poljubna in družbeno pogojena. Vemo, da je mladostništvo pojem lasten zadnjima dvema stoletjema, da je še danes v mnogih kulturah inicialni obred prehoda iz otroštva v odraslo dobo brez vmesne faze mladostništva. Koliko časa bo trajala »mladost« je tudi dogovorno. V mnogih kulturah ne puščajo doraščajočemu in mlademu prav dosti časa, da išče svojo identiteto, niso potrpežljivi do njegovih adolescentnih ali mladostnih kriz. Druga okolja dopuščajo čas iskanja samega sebe, svoje identitete, čas osamosvajanja in odvisnosti otrok od zavetja primarne družine in življenjske podpore staršev še pozno v dvajseta leta. Obstajajo tudi razlike v strpnosti do nezaželenih oblik vedenja, ki jih pripisujemo mladosti.

V perspektivi duševnega zdravja in njegove zaščite je delitev v otroke, mladostnike in mlade odrasle osebe smiselna, saj se te tri skupine razlikujejo po svojih bioloških razvojnih značilnostih, glede dejavnikov bližnjega in širšega družbenega okolja, ki sodoločajo njihovo duševno zdravje ter glede virov in pristopov pomoči v stiskah ali ob duševnih motnjah. Na različna razvojna obdobja se vežejo tudi različne pojavne oblike težav in duševnih motenj. Od starosti je odvisno tudi iskanje pomoči. Otrok je čustveno in akcijsko odvisen od svojih staršev, iskanje pomoči za otroka je odvisno od staršev. Čim starejša je oseba tem več ima možnosti, da sama zase poišče pomoč ali pa da se upre tistim, ki ga želijo spraviti v službe pomoči. Različni so tudi pristopi pomoči in zdravljenja. V otroški psihiatriji usmerjamo veliko intervencij v otrokovo okolje – starše, šolo. Posebno težka je situacija mladih, ki lebdijo v prostoru zunaj sistemov, ki omogočajo vključenost, podporo, strukturo in vsaj delno varno eksistenco, to je zunaj družinskega, šolskega in zaposlitvenega sistema.

V literaturi področja duševnega zdravstva je vse več opozoril, da je potrebno bolje poskrbeti za duševno zdravje generacije med 16. in 25. letom. V tej starosti je pogostost duševnih motenj najvišja. Največ je oseb pri katerih se prvič pojavijo duševne motenje (incidenca) in največje je število oseb z duševno motnjo (prevalenca). Duševne motnje v tem obdobju imajo dalekosežne posledice na duševno zdravje in na kakovost življenja v prihodnosti. Prizadevajo čustveno in socialno dobrobit, telesno zdravje, stopnjo izobrazbe, možnost in kakovost zaposlovanja, socialni in ekonomski status.

Vzroki za visoko obremenjenost mladih z duševnimi motnjami so biološke in družbene narave.

Biološki vzroki izhajajo iz razvojnih sprememb telesnih dogajanj in še posebej razvojnih značilnosti osrednjega živčevja. Ob tem je treba povedati, da biološke značilnosti v veliki meri 3 Pri izdelavi tega poglavja sta z različnimi tehničnimi opravili sodelovali Helena Grbec in Alessandra Lah, k njemu pa je zelo majhen del besedila prispeval tudi Bojan Dekleva.

17

zadobijo svoj pomen za duševno zdravje v družbenem kontekstu, ki šele podeljuje socialno vlogo osebe, njene obveznosti in naloge.

Naraščanje števila mladih oseb z duševnimi stiskami in motnjami ima svoje osnovne korenine v družbenih dogajanjih in silnicah. V zadnjih tridesetih letih družba doživlja nagle spremembe, ki prizadevajo predvsem mlade. Med socialne in societalne vplive na duševno zdravje sodijo večanje individualizma z zmanjševanjem povezanosti med ljudmi in povezanosti s skupnostjo ter izguba občutka pripadnosti skupnosti, nižajoča se raven zadovoljstva z življenjem, pomanjkanje smisla življenja, eksistencialno pogojene težave, ki ovirajo osamosvajanje, razgradnja sistema vrednot. O tem priča tudi raziskava Youth Study Southeast Europe (Lavrič idr., 2019). Med družbeno pogojene dejavnike tveganja sodijo okoliščine, ki predstavljajo vrsto življenjsko pomembnih negotovosti, predvsem negotovost glede možnosti vpisa na željeno srednjo ali visoko šolo in izobraževanja na sploh, negotovosti glede možnosti zaposlovanja in finančnega osamosvajanja. Pri mnogih mladih pa ne gre več le za negotovost, temveč za stvarnost, ki jim onemogoča zaposlovanje ali redno zaposlovanje, prehod v neodvisno in samostojno življenje, povzroča odvisnost od finančne podpore in stanovanjskih možnosti, ki jih nudijo starši, skratka onemogoča normalen proces osamosvajanja mladega človeka. Zlasti kritičen je prehod iz faze formalnega izobraževanja na različnih ravneh v svet dela. Duševno zdravje mladih prizadeva tudi ego ideal neoliberalne družbe, ki nagrajuje uspešnost, prilagodljivost, socialno spretnost in potisne na rob mnoge, ki tega ne zmorejo v zadostni meri.

Mladi živijo v svetu, v katerem jim dopovedujejo, da je vse dosegljivo in izvedljivo. Če ne uspejo, so razočarani nad samim seboj, ker ne dosegajo tega, kar se od njih pričakuje. Eden od šestih mladostnikov misli o sebi, da je zguba – luzer. Yip in Clifton (2021) opozarjata na pomen vse večje osamljenosti mladih v sodobnih družbah in na njen vpliv na duševno zdravje mladih.

V množici vrednot, ki sežejo od izrazito egocentričnih in egoističnih do prosocialnih in altruističnih, se mnogi mladi težko znajdejo, kar otežuje razvoj moralne identitete. Živijo v svetu, v katerem se poudarja pomen duševnega zdravja in veliko govori o duševnih motnjah, obenem pa je še vedno prisotna stigmatizacija oseb z duševnimi motnjami, nestrpnost do majhnih primanjkljajev in nedoseganja učinkovitosti. Vse bolj pa se bohoti tudi predstava o srečnosti, tako rekoč kot obvezni človekovi pravici in kvaliteti življenja. Neizpolnjena »pravica do srečnosti« (Falissard, 2018), katero v nekem smislu zagotavljajo tudi deklaracije o človekovih in otrokovih pravicah, je za marsikaterega mladega človeka še dodaten razlog nesrečnosti. Na psihosocialno stanje mladih, videnje sveta, samega sebe v svetu in odnose s svetom vpliva tudi način življenja, ki ga narekuje sodobni čas, predvsem internet in druge moderne tehnologije. Seveda pa družbene okoliščine določajo tudi možnosti pomoči in pravice do pomoči, ki jih zagotavlja družba skozi svoje institucije in mreže socialne pomoči.

Stanje je še stopnjevala pandemija covid 19 s svojimi ekonomskimi in socialnimi posledicami.

Obremenjenost in hkrati ranljivost mladih je postala očitna v času pandemije covid virusa, ki je v psihološkem in psihosocialnem smislu najbolj prizadela prav ta del prebivalstva. V času epidemije se je znatno povečalo število anksioznih in depresivnih motenj mladih in število samomorov.

Vse naštete družbene specifike sedanjega časa, ki obremenjujejo mlade, imajo v kombinaciji z biološko razvojnimi značilnostmi, številne negativne učinke na duševno zdravje tega dela populacije. Mladostniki in mladi odrasli so starostna skupina z največjo pojavnostjo duševnih motenj in odvisnosti. Ob visoki obremenjenosti tega obdobja z duševnimi motnjami pa obstaja izrazit kakovostni in količinski primanjkljaj v delovanju strokovnih služb za pomoč mladim.

Raballo idr. (2017) pišejo, da je za Evropo značilna organizacija strokovnih služb in porazdelitev virov pomoči, ki ne ustreza potrebam mladih porabnikov. V sedanjem času, tudi

18

zaradi poslabšanja duševnega zdravja mladih, katerega je povzročila pandemija, se pojavljajo zahteve in gibanja, ki terjajo več pozornosti, več prizadevanj in finančnih investicij v duševno zdravje mladih. Težke človeške, družbene in ekonomske posledice duševnih motenj pri mladih terjajo razmislek o preprečevanju motenj in prenovo sistemov pomoči.

1.02 Individualni in družbeni pomen duševnega zdravja v današnjem času

Duševno zdravje je osnova individualne in skupnostne dobrobiti in delovanja. Od duševnega zdravja članov skupnosti je odvisna tudi dobrobit skupnosti kot celote, in obratno - od socialnih kvalitet družbe je odvisno duševno zdravje njenih članov.

Danes toliko govorimo in pišemo o duševnem zdravju, ker je od njega v veliki meri odvisno, kako se kot posamezniki znajdemo v sedanjem glede mentalnega delovanja zelo zahtevnem svetu. Osebnostni ideal našega časa je hiter, prilagodljiv, socialno spreten človek, ki ima dobro samokontrolo, je psihično odporen in ima druge lastnosti potrebne za to, da zadosti zahtevam svojega okolja, da je uspešen v ostri tekmi za dobre ocene, za delovno mesto in ekonomsko varnost. Če ima katero od lastnosti, potrebnih za doseganje teh ciljev slabše razvito (npr.

pozornost, hitrost delovanja ali psihično odpornost) je kmalu potisnjen na rob - v šoli neuspešen, ima težave pri zaposlovanju, je izključen, zadobi kvalifikacijo »luzerja«. Slabo duševno zdravje v času mladosti se pomembno povezuje z duševnimi motnjami v odrasli dobi, s slabšim telesnim zdravjem, z jemanjem drog, kriminaliteto, nižjo izobrazbo in slabšim zaposlitvenimi možnostmi. To prizadeva posameznika, in njegovo družinsko okolje in zadeva dobrobit skupnosti in države.

Eden od vzrokov za porast interesa za duševne motnje pri otrocih in mladih so tudi ugotovitve, da ima večina duševnih motenj v odrasli dobi svoje zametke ali pričetke v otroštvu ali v mladosti. Ugotavljajo, da so se pri 75 % oseb z duševnimi motnjami v odrasli dobi težave ali motnje pojavile pred 25 letom in pri 50 % pred 14 letom. Predpostavka je, da bi marsikatero teh motenj lahko preprečili, ko bi zagotovili zgodnjo pomoč.

Družba in z njo povezana zdravstvena stroka je našla rešitev za naraščajočo množico tistih, ki ne zmorejo, ki niso kos zahtevam in imajo zaradi tega duševne težave. Njihove stiske in spremljajoče znake je uvrstila v diagnostične kategorije duševnih motenj predstavljenih v medicinskih klasifikacijah bolezni in s tem zagotovila tudi pravice do olajšav in pomoči.

Družbeni vplivi na duševno zdravje so raznoteri. Zahtevnost, družbeni pritiski in družbene ovire ter posledične frustracije lahko povzročajo, da se tisti, ki so manj v harmoniji s sedanjim družbenim trenutkom in so manj psihično odporni, zlomijo in se pri njih pojavijo duševne motnje. Značilna za sodobno družbo je medikalizacija individualnih značilnosti ali razlik, ki ovirajo ustrezno odzivanje na okoliščine in zahteve življenja ter povzročajo nezadovoljivo delovanje. Izraz medikalizacija pomeni, da je zdravstvena stroka vzela duševne stiske in odklone pod svoje okrilje – jim pripisala oznako obolenja in prevzela nalogo njihovega zdravljenja. Primer za to so denimo kognitivne posebnosti, ki ovirajo uspešno delo v šoli oziroma so vzrok neusklajenosti načina poučevanja in zahtev šole, z individualnimi značilnostmi nekaterih doraščajočih, npr. tistih z disleksijo. Ta mehanizem na eni strani povzroča, da je vse več mladih kvalificiranih kot osebe z duševnimi motnjami, na drugi strani pa pomaga mnogim mladim – saj jim diagnoza daje pravico do prilagojenih zahtev ali pogojev dela in zagotavlja pravico do pomoči duševno zdravstvenih in sorodnih strok pri popravljanju njihovi posebnosti in primanjkljajev ter zmanjševanju čustvenih posledic lastnega neustreznega

19

delovanja. Družba je tudi tista, ki zagotavlja delovanje duševno zdravstvenih služb za pomoč tistim, ki imajo težke pretežno biološko pogojene duševne motnje.

Družbena teža duševnih motenj je v tem, da so pogoste in da število oseb z motnjami narašča.

Duševne motnje so vse večje finančno breme za družbo. Uvrščajo se na vrh porabe družbenih sredstev za zdravljenje ali preprečevanje bolezni. Od tod družbeni interes za njihovo preprečevanje. Torej je veliko razlogov, da se svet in njegove v ekonomska dogajanja in izračune usmerjene institucije ukvarjajo z duševnim zdravjem mladih ter z možnostmi zmanjševanja števila oseb z duševnimi motnjami. Kako zavarovati ali ohranjati duševno zdravje mladih postajajo pomembne teme politik, institucij in duševno zdravstvenih služb. O tem priča tudi dokument World Economic forum (2020), ki obravnava duševno zdravje kot nacionalni kapital, v katerega bi morale sodobne družbe več vlagati.

1.03 Kriza in izzivi na področju sistemov varovanja duševnega zdravja za mlade

Družbeni in strokovni interes za varovanje duševnega zdravja mladih, zlasti mladih odraslih, se je pričel v Slovenijio intenzivno pojavljati šele v zadnjih dveh letih. Danes prepoznan razkorak med potrebami in ponudbo strokovnih službe je privedel do tega, da smo stanje ocenili kot krizno.

Kriza na področju duševnega zdravja mladih izhaja iz:

 razsežnosti in naraščanja pojava stisk in duševnih motenj mladih,

 nezadostnosti in neustreznosti služb pomoči,

 konceptualnih dilem glede tega, kaj ukreniti v okviru družbene stvarnosti.

Sedanji sistemi pomoči so očitno količinsko nezadostnosti, obenem pa so tudi v marsičem neustrezni zaradi načina in vsebin svojega delovanja. Nezadostnost služb pomoči torej ni le količinski problem. Očitajo jim tudi kakovostno neustreznost - da so fragmentirane, da ne obravnavajo mladih celostno, temveč so usmerjeni v medicinsko opredeljene cilje, ne upoštevajo socialne perspektive, premalo upoštevajo specifične potrebe populacije mladih, ne vključujejo mladih kot aktivnih deležnikov in še marsikaj. Opozarjanje na nezadostnost pomoči mladim osebam v stiskah je sicer prisotno že zadnjih deset let. Kljub številnim apelom stroke in javnosti, pa tudi obljubam politik, se situacija dolgo časa ni spremenila. V Veliki Britaniji so že leta 2017 med prioritete varovanja duševnega zdravja zapisali zagotavljanje širše podpore osebam v starosti 16-25 let. Opozorilo izhaja iz statistik, ki kažejo najvišjo raven duševnih motenj v tem starostnem obdobju in hkrati največjo odsotnost virov pomoči (Transforming children and young people mental health provision, 2017). Pojavljajo se prizadevanja za spremembe, vendar se situacija do danes tudi v bogatem svetu ni znatno spremenila.

Kar zadeva teorije in koncepte varovanja duševnega zdravja mladih, dušeslovne in družboslovne stroke ponujajo vrsto rešitev. Problem je v tem, da so rešitve kot je npr.

odpravljanje neugodnih družbenih dejavnikov na duševno zdravje mladih ali odpravljanja mnogih družinskih dejavnikov, ki prispevajo k duševnim težavam mladih, npr. duševne motnje staršev, neuresničljive. Kar potrebujemo v tem trenutku so strategije, pristopi, ukrepi, ki so izvedljivi tukaj in sedaj in procese, ki jih je možno uveljaviti v sedanjem družbenem dogajanju.

Pojavlja se tudi vprašanje koga popravljati, spreminjati, zdraviti – posameznika ali družbene vrednote, odnose, ideale osebnosti, zahteve izobraževalnih sistemov in trga dela, ki ogrožajo

20

dobrobit in duševno zdravje tako velikega dela mladega prebivalstva. Zaenkrat smo osredotočeni na individualni pristop – podporo ogroženim, ranljivim in pomoč tistim, ki imajo znake duševnih motenj. Pristop je pretežno medicinski in pričakujemo predvsem več psihiatrov in kliničnih psihologov, ki bodo zdravili naraščajoče število mladih posameznikov z depresivnimi, anksioznimi in drugimi motnjami. V novih tokovih razmišljanj o duševnem zdravju mladih pa se pojavljajo hibridne rešitve, ki kombinirajo duševno zdravstvene pristope s socialnimi pristopi. Ideje o spreminjanju sveta in družbenih odnosov ter delovanja velikih sistemov so sicer logične in simpatične, toda v sedanjosti in kratkoročno neostvarljive.

Vprašanje, kako razširiti prizadevanja od individualne pomoči mlademu človeku v stiski k socialnim ali societalnim spremembam in socialnim politikam, ki bi imele učinke na populacijo mladih, je osnovno vprašanje. Vendar ob soočenju s konkretnimi mladimi osebami v duševnih stiskah ostajajo duševno zdravstvene in sorodne stroke omejene na pomoč posamezniku, ki poišče pomoč, v sedanjem najboljšem izmed vseh možnih svetov.

Razmišljamo na ravni vprašanj in dilem, kako zagotoviti pomoč večjemu številu mladih v stiskah ali z duševnimi motnjami. Pojavljajo se novi pristopi in modeli pomoči, za katere je značilno, da lahko pritegnejo večje število mladih oseb v stiskah, so bolj dostopni in sprejemljivi za mlade, presegajo medicinske modele terapije, nudijo celostno pomoč, so bolj prilagojeni potrebam mladih. Vendar ti modeli ostajajo v večini bogatih držav na ravni izjemnih dobrih praks in se zaenkrat še niso uvrstili v osnovni repertoar pomoči.

1.04 Duševno zdravje

1.04.1 Duševno zdravje – kaj je to?

Obstajajo različni pogledi na duševno zdravje, mnoge definicije in opredelitve. Že zdavnaj smo presegli pogled, da je duševno zdravje odsotnost znakov duševnih motenj. Uradna opredelitev SZO je: »Duševno zdravje je stanje dobrobiti, v katerem posameznik lahko udejanji svoje sposobnosti in obvladuje običajne življenjske stresorje, dela produktivno in koristno in je zmožen prispevati k svoji skupnosti«. Pozitivna psihologija je razvila širše pojmovanje duševnega zdravja, ki vključuje pozitivno čustvovanje, dobre odnose z ljudmi, aktivno angažiranje za lastno dobrobit in za dobrobit drugih in skupnosti, pro-socialnost, osmišljenost in namembnost lastnega življenja in prisotnost ciljev, življenjski optimizem, življenjsko energijo, realistična pričakovanja, socialno in emocionalno inteligentnost, subjektivno dobrobit, psihično odpornost. Duševno zdravje se povezuje s sposobnostjo zadostiti pričakovanjem in zahtevam svojih okolij glede vzpostavljanja dobrih medčloveških odnosov in glede učinkovitosti svojega dela in delovanja. Skupina družbeno angažiranih strokovnjakov vključuje med značilnosti duševnega zdravja tudi nenasilni upor zoper krivice, nasilje in druge družbene pojave, ki prizadevajo človekove pravice in dobrobit širše skupnosti. Duševno zdravje ni vrednota sama po sebi, je sestavni del drugih vrednostnih področij. Pri opredeljevanju duševnega zdravja in širšega pojma normalnosti doživljanja in vedenja so pomembni vplivi družbenih odnosov, vrednot in družbenega osebnostnega ideala. Duševno zdravje je vselej potrebno vrednotiti v socialnem kontekstu.

Vedno novi skupki lastnosti in pojavov se na različne načine povezujejo z duševnim zdravjem.

Obravnavani so kot sestavina duševnega zdravja ali kot komplement duševnega zdravja. Prvi med njimi je uspešnost delovanja in sposobnost zadostiti pričakovanjem in zahtevam okolij glede učinkovitosti in kakovosti delovanja (opravljanja vsakodnevnih nalog, učenja, zaposlitve…). Razširjen je tudi koncept psihosocialne dobrobiti – to je lastna ocena svojega

21

počutja, zadovoljstva, srečnosti. Zadnji koncept, ki je preplavil duševno zdravstvene stroke in je tudi zelo odmeven v široki javnosti je psihična odpornost. So pa tudi področja, ki za čuda ostajajo pretežno zunaj opredelitve duševnega zdravja, četudi sodijo med najbolj pomembne prvine človeške duše. To so predvsem človečnost in pogled na svet - videnje sveta in svojega mesta v njem.

Duševno zdravje mladih se povezuje z njihovim telesnim zdravstvenim stanjem, imunostjo, izobrazbo, zaposlovanjem, uživanjem drog, kriminaliteto. Torej duševno zdravje seže v malodane vsa področja človekovega bitja in žitja

1.04.2 Drugačni pogledi na duševno zdravje

Obstajajo pa tudi povsem drugačni pogledi na duševno zdravje in duševne motnje. Osvetljujejo ga iz novih perspektiv, ki so vredne razmisleka. Resch (2021) govori o depresivnem realizmu.

Poenostavljeno povedano ugotavlja, da sta stanje in razvoj dogajanj na planetu in v človeški skupnosti tako polna negativnih dogajanj, da je realna ocena prej črnogledo in pesimistično gledanje kot pa optimistično in upanje v izboljšanja. Mnogi podatki o globalnih dogajanjih, o oboroženih konfliktih, o ekonomskih trendih, o klimatskih spremembah in nenazadnje o epidemijah kažejo na to. Resch (2020) je mnenja, da utemeljena črnogledost in žalost povečujeta previdnost, kritičnost in skepso. Na drugi strani pa se pozitivno razpoloženje v večji meri povezuje z enostavnimi klišeji in stereotipi.

Drugi zanimiv pogled na pogostost duševnih motenj izraža Schaefer (2021), ki opozarja na to, da je ena od treh odraslih oseb v ZDA imela v zadnjih dvanajstih mesecih znake, ki ustrezajo psihiatrični diagnozi in da je skoraj polovica odraslih oseb imela v nekem segmentu svojega življenja psihiatrično motnjo. Navaja tudi longitudinalno študijo na velikem vzorcu, v kateri so ugotovili, da je 80% oseb v teku svojega življenja imelo stanja, ki ustrezajo kriterijem duševne motnje. Ti podatki kažejo, da so duševne motnje statistično normalen pojav. Avtor je mnenja, da sta medicina in zlasti psihiatrija patologizirala neugodno človeško izkušnjo in težave na področju čustvovanja, mišljenja in vedenja. Mnenja je, da so duševno-zdravstvene težave podobne telesnim zdravstvenim težavam – so pogoste, večina jih je prehodnih, večina nas jih je imela in so neizogibne posledice ovir in neugodnih doživetij v tako imenovanem normalnem življenju. Sprašuje se, kakšen naziv bi morali dati manjšinski skupini ljudi, ki nikoli ni imela težav. Piše tudi o poljubnosti meje med duševnim zdravjem in ne-zdravjem.

1.04.3 Psihosocialna dobrobit

Pojem psihosocialna dobrobit (psychosocial wellbeing) pokriva predvsem subjektivno oceno lastnega počutja v različnih sferah človeške biti in doživljanja. To je ocena kakovosti lastnega življenja, zadovoljstvo z življenjem, čustveno dobro počutje, srečnost. Nekateri avtorji uporabljajo izraz čustvena dobrobit (emotional wellbeing). Schultze-Lutter, Schimmelmann in Schmidt (2016) se fokusirajo na zadovoljstvo, srečo in definirajo psihično dobrobit kot ugodje, odsotnost bolečine, trpljenja, prevladovanje pozitivnih emocij. Mislim, da je najbolj ustrezna opredelitev psihosocialne ali čustvene dobrobiti pozitivno videnje kakovosti svojega življenja in zadovoljstvo z življenjem.

Psihosocialna dobrobit vsebuje telesne, kognitivne, emocionalne, socialne in duhovne razsežnosti. Viri psihosocialne dobrobiti so:

 dobro telesno počutje: zdravje, energija, splošno dobro telesno počutje ...

22

TELESNI, ZDRAVSTVENI

 dobro emocionalno počutje: pozitivna emocionalna stanja …,

 pozitivni pogled na svet in svoje mesto v njem: optimizem, notranji lokus kontrole, dobra samopodoba …

 pričakovanjem in zahtevam ustrezno kognitivno delovanje: šolsko delovanje, drugi intelektualni dosežki …

 pozitivno socialno delovanje: medčloveški odnosi (družinski, vrstniški in drugi odnosi), navezanosti, vpetost v socialne mreže, obstoj čustvene in praktične podpore v okolju, socialna inteligentnost, komunikacijske veščine …

 zadovoljive ekološke in materialne okoliščine življenja

 pozitivna, človeku prijazna družbena dogajanja: varna, solidarna, skrbeča družba … Shema 1 prikazuje najbolj pomembne vplive na psihosocialno dobrobit:

Shema 1: Dejavniki psihosocialne dobrobiti (po Jain, 2019)

Vendar psihosocialna dobrobit nikakor ni odvisna le od kakovosti življenja opredeljene z materialnimi in socialnimi okoliščinami življenja ali dobrim zdravstvenim stanjem. Odvisna je od percepcije, načina procesiranja dražljajev, situacij, dogajanj - torej od doživljanja okoliščin in od odziva nanje. Enake dražljaje, enake okoliščine različne osebe različno doživljajo in se nanje različno odzivajo. Kognitivni filtri in emocionalni odzivi na enake pojave in okoliščine so odvisni od bioloških in izkustvenih značilnosti posameznika.

10.04.4 Duševno zdravje in pogled na svet ter svoje mesto v njem

Dušeslovci smo svoja razmišljanja o vplivih težkih in dobrih okoliščin in doživetij omejili na čustveno in vedenjsko področje. V kliničnem delu, pa tudi v prevenciji duševnih težav in motenj povzročenih s težkimi in bolečimi izkušnjami, smo zanemarili razsežnost videnja sveta, svoje vloge v njem, vzpostavljanja sistema vrednot, vere v človeka ali v Boga, ali v kar koli drugega,

ŠOLSKI

EKONOMSKI

SOCIALNI

OKOLJSKI DUHOVNI

KOGNITIVNI ČUSTVENI