Pomoč mladim v stiskah in mladim z duševnimi motnjami

Socialni model

1.08 Pomoč mladim v stiskah in mladim z duševnimi motnjami

1.08.1 Cilji pomoči in koncept okrevanja

V dokumentih o duševnem zdravju SZO, Evropskih držav, ZDA, Kanade, Avstralije se izpostavlja nuja nacionalnih strategij za zaščito populacije v starosti 16-25 let (Transforming children and young people mental health provision, 2017).

Cilji pomoči so zmanjševanje trpljenja in stisk, krepitev, odpornosti in sposobnosti obvladovanja težav, ki so del motnje in socialnih posledic motnje, odpravljanje disfunkcij in normalizacija delovanja ter seveda odpravljanje simptomov duševnih motenj. Slednje je prva prioriteta strokovnjakov, vendar je danes vse več poudarkov na drugih ciljih pomoči. Širše pojmovanje ciljev pomoči pokriva pojem okrevanja, ki zajema mnogo širše področje pozitivnih sprememb in znatno preseže cilj odpravljanja simptomov motnje.

Različni udeleženci procesa pomoči imajo lahko različne prioritete ciljev. Odpravljanje simptomov je v očeh mladih koristnikov pomoči duševno zdravstvenih služb le del okrevanja.

Zanje pomeni okrevanje predvsem sposobnost obvladovanja vsakodnevnih nalog in težav in normalizacijo življenja. Mladi poudarjajo pomen zmožnosti regulacije čustev, izboljšanja samopodobe in vzpostavljanja socialnih vezi. Zanje okrevanje pomeni ponovno upanje, angažiranost v aktivnem življenju, osebno samostojnost, socialno identiteto, smisel življenja in življenjske cilje ter pozitivno videnje samega sebe in večjo avtonomijo. Te kvalitete so le redko

merjene v evalvacijah učinkovitosti terapevtskih postopkov. Okrevanje mora biti definirano in doživljeno predvsem s strani mlade osebe z duševno težavo ali motnjo, še vedno pa je pogosto definirano s strani terapevta, staršev, učiteljev ali drugih oseb v okolju mladega človeka

Jacob idr. (2016) primerjajo terapevtske cilje mladih oseb v terapiji, njihovih staršev in kliničnih delavcev. Mladim so poleg odpravljanja simptomov nadvse pomembni izboljševanje odnosov z vrstniki, samozaupanje in upi za prihodnost, sposobnost obvladovanja negativnih čustev, razvoj zaupnega odnosa in osebnostna rast. Na želje mladih vplivata vrstniška skupina in narava motenj. Med cilji staršev so boljši odnosi med njimi in otroki, odpravljanje simptomov, izboljšanje starševanja, boljše razumevanje otrokovih motenj. Med cilji kliničnih delavcev pa so predvsem odpravljanje simptomov in boljše delovanje in učinkovitost na delovnem področju. Pri šolajočih se mladostnikih postanejo pomembni tudi cilji in interesi šole.

To je predvsem izboljšanje šolske uspešnosti in ustrezno vedenje v šoli.

Sodobni koncept okrevanja znatno presega odpravljanje simptomov duševnih motenj. Pomeni obnovo upanja, participacijo mladih v lastnem procesu zdravljenja in v dogajanjih v okolju, obnovo socialnih stikov, tudi izboljšanje socialnega delovanja kljub duševni motnji. Slednje je blizu konceptu »živeti z boleznijo«, ki se je na področju telesnega zdravja uveljavil že pred desetletji. Govorijo o »novem okrevanju« kot o gibanju, ki demedikalizira proces zdravljenja in okrevanja (Khoury, 2020). Do takšnega okrevanja lahko pride tudi brez strokovnih intervencij s pomočjo naravnih virov pomoči v okolju (Timimi idr., 2012). V teoriji okrevanja imajo posebno pomembno vlogo pristopi namenjeni jačanju psihične odpornosti in razvijanja upanja v možnosti izboljšanja življenjske situacije.

Koncept okrevanje združuje individualni in socialni del osebnosti. V veliki meri je usmerjen v socialno vključenost, aktivno participacijo v socialnih dogajanjih, aktivno državljansko vlogo in druge oblike in vsebine socialnega funkcioniranja.

Teorija okrevanja gradi na podmeni, da so olajšave, spodbude in ovire za okrevanje v okolju.

Proces okrevanja olajšujejo prijazna podpora s strani okolja in povezanost z ljudmi. Olajšuje ga tudi sprejemanje lastnih duševno-zdravstvenih težav. Ovire so občutek nemoči in seveda dejanska nemoč, izguba socialnih stikov z vrstniki in pomembnimi odraslimi, občutek stigmatiziranosti zaradi duševne motnje (Kelly in Coughlan, 2018).

Prizadevanja za okrevanje vključujejo spremembe ekosocialnega konteksta in socialnih sistemov življenja mladih ob upoštevanju značilnosti razvoja in razvojnih potreb mladih. V večji meri se usmerjajo na vire v skupnosti, v delovnih, interesnih in vrstniških skupinah, k socialnim in državljanskim vlogam mladih. Da bi dosegli okrevanje, morajo biti duševno-zdravstveni strokovnjaki bolj povezani s svojimi mladimi klienti in njihovimi starši, z drugimi strokovnimi službami, z vrstniki in skupnostmi, ki tvorijo socialno mrežo klienta (Khoury, 2020). Zaradi poudarka na socialnem delovanju in vključenosti, ter relativiziranju nujnosti odpravljanja simptomov, se ta pristop težko uveljavlja v prevladujočem medicinskem modelu pomoči osebam z duševnimi motnjami. Tudi zato, ker premika fokus od zdravljenja posameznika k spreminjanju, aktiviranju virov pomoči v življenjskih okoljih in v skupnosti, ter povezovanju posameznikov z okolji.

1.08.2 Viri pomoči

Sleherni podsistem življenja mladih je lahko vir varovalnih dejavnikov, prispeva k psihični odpornosti. ali ima celo zdravilne učinke. Ker je oseba tudi del lastnega življenjskega sistema,

s svojimi mentalnimi procesi ali praktičnimi ukrepi (npr. sprememba življenjskega sloga, fizične aktivnosti..) lahko sama sebi pomaga reševati duševne stiske in blažje oblike motenj.

Glavni viri za obvladovanje težav in okrevanja od duševnih motenj so:

 lastne sile,

 naravna socialna mreža – starši, drugi člani družine, prijatelji, vrstniki, sodelavci,

 spontana podpora ljudi v širšem življenjskem okolju,

 šola,

 delovno mesto in sodelavci,

 nevladne organizacije in prostovoljci,

 verske organizacije,

 prostočasne, kulturne in športne dejavnosti,

 strokovne službe in institucije (zdravstvene, socialne, mentalno-higienske,…),

 zdravilci, alternativne službe,

 pravna zaščita in pravice, ki jih zagotavlja država,

 pozitivne spremembe življenjskih okolij ali okoliščin.

Prva misel o možnostih pomoči mladim v stiskah ali z duševnimi motnjami je iskanje pomoči pri strokovnjakih duševnega zdravja - psihologih, psihoterapevtih, psihiatrih. Vendar so te možnosti močno omejene iz več razlogov. Predvsem obstaja ogromen razkorak med številom služb in strokovnjakov in med potrebami. V bogatem in razvitem svetu le kakih 20, redko 30

% mladih oseb s težavami prejema strokovno pomoč. Na krizo dostopnosti in razpoložljivosti pomoči danes duševno zdravstvene stroke opozarjajo javnost ter terjajo sistemske spremembe na področju varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Drugi razlog je ne-koriščenje strokovne pomoči, ki je na voljo. Mnogi mladi niso posebej navdušeni nad iskanjem pomoči v strokovnih službah. Delno zaradi stigme, ki jo spremlja status pacienta, pogosto pa preprosto zaradi nezadovoljstva z delovanjem služb in občutkom, da jim prav dosti ne pomagajo.

Omejenost učinkov je pogojena tudi z dejstvom, da sta tako medikamentna terapija, kot psihoterapija, ki sta najbolj v rabi pri duševnih motnjah, učinkoviti le pri deležu zdravljenih oseb.

Pri razmišljanju o virih zaščite in pomoči se lahko vprašamo, kaj je pomagalo in še pomaga vsem tistim, ki so doživeli najhuje, da okrevajo brez psihologov in psihiatrov Otroci in mladi druge svetovne vojne niso bili deležni pomoči psihologov in psihiatrov, prav tako je niso deležni mladi v Siriji in na drugih današnjih vojnih področjih. Obstajajo naravni varovalni dejavniki in viri pomoči, ki so imanentni človeškemu bitju in človeški družbi. Zanimajo nas predvsem tisti varovalni dejavniki, ki jih je možno aktivirati ali pripeljati v življenjsko izkušnjo in življenjski prostor mladih. Ti viri so v naravnih socialnih mrežah in običajnih življenjskih okoljih kot so družina, šola, vrstniške skupine, interesne in športne dejavnosti Eden od gradnikov celostne usmeritve je sodelovanje mladih pri odločanju glede pomoči, ki jo bodo prejeli in glede širših strategij zaščite duševnega zdravja mladih v svojih skupnostih.

V nizu možnih naravnih virov pomoči je seveda družina. Vendar se zdi, da se v širši perspektivi precenujeta pomen in vloga družine pri pomoči mladim z duševnimi težavami. Nekateri mladi so namreč zrahljali ali prekinili vezi s svojimi primarnimi družinami, novih družin pa si niso uspeli zgraditi predvsem zaradi eksistencialnih ovir. Primarne družine mladih s težavami so pogosto tudi same disfunkcionalne bodisi v čustvenem ali socialnem delovanju in ne morejo pomagati mladi osebi. Nekateri mladi s težavami so v konfliktnih odnosih s svojimi družinami.

Z vidika finančne ekonomike in ekonomike človeških in strokovnih virov je v mnogih primerih

bolj racionalno iskati in aktivirati zunajdružinske vire pomoči. Pri tem nikakor nimamo v mislih le strokovnih služb, temveč predvsem naravne vire kot so vključenost v vrstniške skupine, prostočasne dejavnosti in predvsem izboljšanje socialne (zaposlitvene in finančne) situacije mladega človeka.

Med zunaj družinskimi viri je na prvem mestu izobraževalni sistem. V šoli pomoč mladostnikom ni odvisna od zmožnosti in pripravljenosti staršev, da vodijo mladostnika v terapevtske obravnave. Vsi dijaki so dostopni prizadevanjem šole (učiteljev, svetovalnih delavcev, posebnih programov psihosocialne podpore…) za izboljšanje njihovega duševnega zdravja. Zato je vodilni motiv večanja dostopnosti zaščite in pomoči prav vgrajevanje varovalnih in podpornih mehanizmov v sisteme izobraževanja. Gotovo pa je tudi možno v šolskem sistemu spremeniti marsikaj, kar povzroča hude stiske mnogih mladih. Danes veliko pišejo o nujnosti vgrajevanja sistemov pomoči tudi v visokošolske ustanove. Mnogo težje izvedljivo je aktiviranje virov po pomoči in podpore v delovnih organizacijah, ki zaposlujejo mlade in imajo predvsem profitne interes. Najbolj pomembno vprašanje pa je, kako doseči mlade, ki niso v sistemih izobraževanja in so nezaposleni. Prav ta skupina je najbolj ogrožena glede duševnih motenj in ima obenem najmanj možnosti za pomoč.

Področja, iz katerih izvira pomoč ob stiskah in duševnih motnjah mladih, sem poskušala razvrstiti in predstaviti v nadaljevanju teksta, vendar se področja med seboj prekrivajo in prepletajo in zato klasifikacija ne ustreza življenjski stvarnosti.

Osnovni pristop varovanja duševnega zdravja in pomoči osebi s težavami ali motnjami je odpravljanje vzrokov - škodljivih dejavnikov in dejavnikov tveganja. Vendar vemo, da mnogih teh dejavnikov ne moremo odpraviti in še posebej ne družbenih in socialnih dejavnikov, ki prizadevajo velike množice mladih. To so masovno nasilje, revščina, diskriminacija..…. Prav tako odrasli, ki želimo pomagati ali smo zadolženi s strani države ali skupnosti za pomoč osebam s težavami in z duševno motnjo, vsaj kratkoročno ne moremo odpraviti ego-ideala neo-liberalne družbe, ki promovira uspeh in potisne na rob in izloča veliko število tistih, ki niso po meri tega ideala. Zato se širi nova strategija duševnega zdravja potom uvajanja, aktiviranja, razvijanja varovalnih dejavnikov, ki krepijo psihično odpornost za življenje v obstoječih okoliščinah sveta in življenjskih okolij.

Tako pri preventivnih kot pri terapevtskih pristopih je prisotna ekvifinalnost različnih pristopov in strategij, kar pomeni, da lahko z različnimi pristopi dosegamo podobne učinke. Na primer pri mladostniku s težavami pri učenju lahko dosežemo izboljšanje na področju učenja in posledično tudi na drugih področjih z jačanjem motivacije za učenje po čustveni pot ali z dobro pedagoško pomočjo.

1.08.3 Sestavine pomoči in možni pomočniki

Veliko reči lahko pomaga mlademu človeku v stiski ali z duševno motnjo.

• čustvena podpora;

• informacije in razlaga težave (psiho-edukacija);

• razvijanje veščin in strategij za obvladovanje, zmanjševanje ali kompenziranje težav;

• aktiviranje oseb v stiski in vključevanje v različne dejavnosti;

• praktična pomoč;

• spreminjanje odnosov in življenjskih okoliščin;

• psihoedukacije in svetovanje osebam iz okolja, ki so udeležene pri nastanku ali vzdrževanju motnje ali pa imajo lahko varovalno in zdravilno vlogo v življenju mladega človeka (staršem, partnerjem, učiteljem, delodajalcem, zdravstvenim delavcem, prostovoljcem …);

• podpora staršem, partnerjem, učiteljem, drugim za osebo v stiski pomembnim osebam s katero želimo okrepiti motivacijo in zmogljivosti teh oseb za pomoč mladostnikom;

• vplivanje na okolje z namenom zmanjševanja ali odpravljanja pritiskov, stresov, ki so pomembni za nastanek in vzdrževanje motnje;

• aktiviranje zunanjih virov pomoči v širšem okolju (učitelji, delodajalec, prostovoljci …);

• profesionalne metode pomoči (psihoterapija, farmakoterapija, digitalna terapija ...).

Človeku v stiski lahko pomaga vsakdo, ki ima željo, voljo, energijo, empatijo ali socialno moč spremeniti življenjske okoliščine mladega človeka. To so družinski člani, vrstniki, sodelavci, učitelji, zdravstveni delavci, verski voditelji, usposobljeni laiki, prostovoljci, osebe z darom za pomoč človeku v stiski, ljudje kar tako…. Zgodi se tudi, da pomoč izhaja iz povsem naključnih življenjskih dogodkov kot je srečanje dobrega partnerja, življenjska sprememba. Angleški psihiater M. Rutter je to poimenoval »točka obrata« (turning point).

Pomemben in pri težjih motnjah nepogrešljiv vir pomoči so duševno-zdravstvene službe.

Vendar ponavljam: te niso dostopne večini mladih s težavami in so za mnoge mlade nesprejemljive.

Načine in vsebine pomoči naj bi določala narava duševne motnje. Tako glasi teorija. V stvarnosti pa vplivajo prisotnost, razpoložljivost in sprejemljivost virov in pristopov pomoči za mlade in še mnoge druge okoliščine. Tudi pomoč strokovnih službe je presečišče tega, kar lahko ponudijo službe na strokovni in organizacijski ravni in tega, kar je sprejemljivo za mlade prejemnike pomoči.

Shema 9: Od česa sta odvisna koriščenje služb in prejeta strokovna pomoč

41 1.08.4 Različne ravni pomoči

Obstajajo različne ravni pomoči: podpora naravnih okolij, psihosocialna pomoč, terapija duševnih motenj. Govorimo o stopenjskem modelu pomoči. Vendar raven specializiranih znanj ne gre enačiti s stopnjo učinkovitosti nekega pristopa. Za mnoge mlade s težavami povsem zadošča psihosocialna pomoč, ki je ne izvajajo specialisti duševnega zdravja. Tudi specialistična strokovna pomoč ni učinkovita pri vseh zdravljenih. Pri človeku z duševnimi težavami so potrebni kombinirani pristopi in viri pomoči, ki v vsakem primeru vključujejo tudi osnovno podporno socialno mrežo.

Stopenjski model pomoči prikazuje spodnja shema 10.

Shema 10: Piramida stopenjske pomoči

1.08.5 Psihosocialna pomoč

Pogosto delimo pomoč ljudem v stiskah in ljudem z duševnimi motnjami v psihosocialno pomoč, ki jo lahko izvajajo tudi osebe brez posebne izobrazbe ali z delno izobrazbo na področju duševnega zdravja, in psihoterapijo, ki jo izvajajo specialisti področja duševnega zdravja.

Pojem psihosocialne pomoči ima različne pomene. Razumemo ga lahko zelo široko kot vsako dejanje, usmerjeno k drugi osebi ali skupini, katerega namen in dejanski učinek je olajšanje ali odstranitev neugodnega stanja stiske, obremenitve, prikrajšanosti, izboljšanje delovanja, spodbuda in opora za osebnostno in socialno rast in razvoj. Psihosocialna pomoč je torej vsaka oblika pomoči namenjena zaščiti ali krepitvi psihosocialne dobrobiti in/ali preprečevanju ali zdravljenju duševnih motenj.

Specializirana strokovna

pomoč

Pomoč strokovnih institucij (zdravstvo, šolstvo ...) in organiziranih struktur civilne družbe (društva, prostovoljci ...)

Viri pomoči v naravnih okoljih (družina, partnerji, vrstniki, sodelavci... )

Običajno uporabljamo izraz »psihosocialna pomoč« za oblike pomoči, ki jo nudijo osebe brez specialne izobrazbe na področju duševnega zdravja. To so lahko zdravstveni delavci, pedagoški delavci, socialni delavci ali pa prostovoljci, vrstniki in druge osebe pripravljene in zmožne pomagati človeku v stiski. Gradi predvsem na omogočanju novih dobrih izkušenj, aktiviranju, vključevanju in povezovanju, normalizaciji življenja, vzpostavljanje normalnega delovanja, krepitvi sposobnost reševanja težav, krepitvi upanja in zaupanja v ljudi, osmišljenju življenja, sožitju, praktični pomoči pri reševanju težav (npr. učnih težav). V okviru psihosocialnih programov se izvajajo predvsem nespecifične oblike pomoči – posredovanje novih pozitivnih izkušenj, razvijanje socialnih veščin, krepitev samozavesti in samopodobe, izražanje skozi risbo, relaksacijske vaje in druge dejavnosti. Marsikdaj pa vsebujejo tudi specifične oblike pomoči nizke intenzitete, denimo pristope vedenjsko-kognitivne terapije. Pogosto se psihosocialna pomoč kombinira z učno pomočjo. Učna pomoč ni nekaj, kar se dogaja v socialnem vakuumu. Vsebuje odnos med pomočnikom in učencem, torej tudi psihosocialno komponento.

Psihosocialno pomoč tvorijo dejavnosti splošne podporne vsebine in jih izvajajo osebe, ki niso strokovnjaki na področju duševnega zdravja. Za svoje delovanje se pripravljajo v uvodnih usposabljanjih, njihovo delo pa običajno spremljajo mentorji z izobrazbo na področju duševnega zdravja. Stopnja usposobljenosti je odvisna od zahtevnosti programa. Značaj psihosocialne pomoči imajo mnogi projekti v katerih delujejo usposobljeni prostovoljci pod vodstvom mentorja kot pomočniki mladim. Mentalno higienski strokovnjaki so predvsem v vlogi izobraževalcev in mentorjev. Zlasti veliko programov psihosocialne pomoči se umešča v šolski prostor in organizirane prostočasne dejavnosti.

Psihosocialna pomoč je pogosto edina dosegljiva spričo pomanjkanja specialistov duševnega zdravja. Res pa je tudi, da vsaka duševna težava še ne terja pomoči specialistov in jo je možno odpraviti ali vsaj ublažiti s psihosocialno pomočjo. Na drugi strani pa mnogim osebam, ki bi zaradi resnosti svoje motnje potrebovale strokovno specialistično pomoč, ta ni dosegljiva in so deležni le nespecifične psihosocialne pomoči. Posebej pomembna je ob masovnih nesrečah, ker lahko doseže veliko število oseb.

Psihosocialna pomoč in strokovno zdravljenje nista dve povsem različni in jasno ločeni dejavnosti. Zdravljenje opravlja formalno usposobljena oseba – psiholog, psihoterapevt, psihiater, ki uporablja znanstveno preverjene načine zdravljenja. Toda del učinkovin se prekriva. To je predvsem komponenta odnosa in človečnosti, ki je prisotna tako pri psihosocialni pomoči kot v specializiranih terapevtskih pristopih. Mnoge osebe, ki nudijo psihosocialno pomoč, pa imajo tudi neka duševno zdravstvena znanja, bodisi iz svojih osnovnih strok (zdravstvo, pedagogika, socialno delo..) ali pa so se jih priučile v teku svojega dela v psihosocialnih programih. In seveda psihosocialni pomočniki imajo ali naj bi imeli prirojen dar za pomoč ljudem v stiski, čustveno in socialno inteligentnost, empatijo in druge lastnosti, ki imajo blažilne ali zdravilne učinke za človeka s težavami.

Zakaj je psihosocialna pomoč toliko pomembna: ker je pogosto edina možna oblika pomoči;

ker so normalizacija življenja, vzpostavljanje normalnega delovanja, vključevanje, pridobivanje novih izkušenj, pomembne za varovanje duševnega zdravja in okrevanje od motenj; in ker ne-strokovnjaki lahko pomagajo številnim osebam.

Za psihosocialno pomoč je značilno, da so njena osnova gradniki, ki jih pokriva pojem človečnosti; da vpliva na okoliščine življenja (vzpostavljanje odnosov, vezi, dejavnosti, šolanje,

druženje, vključevanje v skupine vrstnikov, normalizacija življenja, praktična pomoč); da je usmerjena predvsem v psihosocialno dobrobit in dobro delovanje; da ne terja visokih specialističnih kvalifikacij; in da je namenjena in dosegljiva večjemu številu oseb.

Za psihoterapijo so značilni: poudarek na dokazih sloneče metode in tehnike – ta je pogoj za opravljanje dejavnosti; izhaja iz priznanega teoretskega konstrukta (ki je lahko zmoten);

usmerjenost predvsem v odpravo simptomov; je namenjena posamezniku in doseže le majhn število oseb.

Vrednost nespecifične psihosocialne pomoči strokovnjaki pogosto podcenjujemo. Vendar raziskave kažejo, da psihosocialni programi pomagajo številnim mladim, da obvladujejo svoje slabe izkušnje, strese, travme, izgube. Ob nespecifični psihosocialni pomoči mlada oseba čuti, da jo drugi podpirajo, njeno življenje postane boljše, vrača se upanje, vse to deluje na večanje zmogljivosti za obvladovanje težav.

V okviru psihosocialnih programov odkrijejo izvajalci mlade z duševnimi motnjami, ki bi potrebovali terapevtsko strokovno pomoč. Zanje ne zadošča zgolj to, kar poimenujemo

»pozitivni pristopi«. Morali bi jim zagotoviti specifično in posebno pomoč. Vprašanje je, ali so na voljo strokovne službe, kakšna je njihova dosegljivost in sprejemljivost za mlade. Srečujemo se z dejstvom, da nekateri mladi ne želijo vstopiti v strokovno obravnavo, ki bi jo potrebovali.

Tako ostaja psihosocialna pomoč za mnoge mlade s težavami edina možnost.

1.08.6 Načini odpravljanja motenj in zdravljenja

Če pregledamo pristope s katerimi poskušamo v današnjem času odpraviti duševne stiske in motnje, se znajdemo pred kaj pestrim zbirom, ki vključuje psihoterapije (kakih 600 oblik), psihosocialno pomoč, zdravila, elektrošoke, elektromagnetna valovanja, globoko možgansko stimulacijo, implementacijo čipov v možgane, zdravljenje črevesne mikrobiote, genske terapije, zdravilne rastline, telesne vaje, jogo, meditacije, tapkanje, glasbo, plemenske in verske obrede in še kaj.

Raznoterost pristopov pomoči odraža naslednji izbor naslovov člankov iz strokovne literature (viri na voljo pri avtorici):

 Terapija avtizma: možganska stimulacija izboljšuje možgansko vedenje.

 Ali lahko bolj zdrav način življenja zmanjšuje pogostost ADHD pri otrocih?

In document Podporne mreže mladih v psihosocialnih stiskah (Strani 36-44)