Mnenja splošnih in visokošolskih knjižničarjev o potrebnih spremembah knjižničnega kataloga
The opinion of public and academic librarians on the necessary changes in the library catalogue
Katarina Švab
---
Oddano: 12. 4. 2018 – Sprejeto: 9. 7. 2018 1.01 izvirni znanstveni članek
1.01 Original scientific paper
UDK 017/019:023.4
Izvleček
Namen, zasnova: Knjižničarji bi morali ustvarjati knjižnični katalog na osnovi potreb uporabnikov, pri čemer so omejeni s katalogizacijskimi pravili in ustaljeno katalogizacijsko prakso. Vendar je za katalog po meri uporabnikov ključnega pomena poznavanje potreb in težav uporabnikov, s katerimi se srečujejo tudi knjižničarji v referenčnem pogovoru.
Metodologija/pristop: O problematiki obstoječega knjižničnega kataloga in potrebnih spremembah so bili izvedeni osebni intervjuji s šestimi knjižničarji iz slovenskih splošnih knjižnic in desetimi knjižničarji iz slovenskih visokošolskih knjižnic, ki se vsakodnevno srečujejo z uporabniki. Raziskava je bila opravljena aprila 2014 in julija 2017 v prostorih splošnih in visokošolskih knjižnic.
Analiza/rezultati: Rezultati raziskave kažejo na težave, s katerimi se srečujejo in jih zaznavajo knjižničarji v referenčnem pogovoru z uporabniki; opozorijo na problematiko različnih verzij gradiva; predstavijo pomembnost atributov in relacij za uporabnike knjižnic in knjižničarje, ki bi jih bilo potrebno vključiti v bibliografske zapise ter prikažejo pogled katalogizatorjev na katalogizacijska pravila pri ustvarjanju novih bibliografskih zapisov.
Omejitve raziskave, uporabnost študije v praksi: Omejitev raziskave je priložnosten vzorec.
Rezultati raziskave so pomembni za kreatorje bibliografskih zapisov in načrtovalce novih katalogizacijskih pravil.
Izvirnost/uporabnost raziskave: Rezultati študije so lahko osnova za nadaljnje raziskave in razmišljanju o bogatenju knjižničnega kataloga tako v okviru obstoječe katalogizacijske prakse kot pri snovanju knjižničnega kataloga v prihodnosti, ki bodo temeljili na drugačnih katalogizacijskih pravilih.
Ključne besede: knjižnični katalogi, knjižničarji, splošne knjižnice, visokošolske knjižnice, uporabniki
Abstract
Purpose: Librarians as creators of the library catalogue should incorporate users' needs to the library catalogue, although they are limited by cataloguing rules and practice. However, it is crucial to know the needs and difficulties as noticed by librarians in reference interviews.
Methodology/approach: Interviews focusing on the issues of current library catalogues and needed changes were carried out with six librarians from public libraries and ten librarians from academic libraries who interact daily with users. The research was conducted in April 2014 and July 2017 in the public and academic libraries.
Results: The results identify difficulties encountered by librarians in the reference interview with users. They highlighted the issue of different versions of library materials; the relative importance of attributes and relationships which should be included in bibliographic records, and described their views on currents cataloguing rules.
Research limitation: The limitation of the research is the convenience sample. The results are important for the creators of bibliographic records and the authors of new cataloguing rules.
Originality/practical implications: The results of the study can set the basis for future research and reflection on the enrichment of library catalogues in the framework of current cataloguing practice and in the development of new generations of library catalogues, which will be based on different cataloguing rules.
Keywords: library catalogues, librarians, public libraries, academic libraries, users
1 Uvod
V dobi tehnološkega razvoja in digitalnih vsebin se knjižnice srečujejo s konkurenco, saj se morajo boriti za svoje uporabnike, ki se poslužujejo tudi drugih ponudnikov informacij. Eden od razlogov za neuporabo knjižnic je lahko tudi uporabnikom zahteven in slabo prilagojen knjižnični katalog, saj raziskave kažejo, da se uporabniki knjižničnemu katalogu pogosto izogibajo (Calhoun idr., 2009). Raziskave tudi identificirajo vzroke. Knjižnični katalog je, ne glede na tip knjižnice, še vedno temeljno orodje vsakega knjižničarja, saj ga dnevno potrebuje pri referenčnem delu z uporabniki. In vendar se tudi knjižničarji srečujejo z omejitvami knjižničnega kataloga, saj na marsikatero uporabniško vprašanje ne morejo odgovoriti zgolj na podlagi bibliografskih podatkov (Merčun, 2014), zato se morajo poslužiti še drugih orodij in poti. Knjižničarji so na eni strani kreatorji, po drugi strani pa zaradi narave svojega dela tudi uporabniki knjižničnega kataloga.
Vsakodnevna uporaba knjižničnega kataloga pri interakciji z različnimi uporabniki in raznovrstnim knjižničnim gradivom ter hkrati ustvarjanje bibliografskih zapisov so glavni razlogi, da je potrebno in smiselno proučevati tudi knjižničarjev pogled na vse vidike knjižničnega kataloga. Tako se odpirajo nove, včasih pa tudi zamolčane težave pri uporabi knjižničnega kataloga, hkrati s tem pa se povečuje možnost za razvoj in izboljšanje knjižničnega kataloga v korist uporabnika in knjižničarja. Knjižnični katalog mora biti v koraku s potrebami in pričakovanji uporabnikov in knjižničnih delavcev, ki bodo hitro, enostavno in s čim manj napora našli informacije o gradivu ali celo do njega neposredno dostopali.
2 Pregled literature
Različne uporabniške skupine iščejo knjižnično gradivo na različne načine in različno glede na tip knjižnice. Z razvojem tehnologije in večanjem informacijske samozadostnosti uporabnikov ter zaradi referenčnih storitev v virtualnem okolju, različnih iskalnih orodij in boljše dostopnosti do gradiva (tudi študijskega), se zmanjšuje komunikacija med uporabniki in knjižničarji (Applegate, 2008; Vidic in Južnič, 2010). V splošnih knjižnicah uporabniki leposlovno gradivo iščejo predvsem s pregledovanjem po knjižničnih policah, strokovno gradivo pa tudi s pomočjo kataloga (Pogorelec, 2004; Švab, 2016; Švab in Žumer, 2016).
Težave uporabnikov s knjižničnim katalogom so identificirali v mnogih raziskavah. Vzrok problemov je gotovo v sami strukturi kataloga, ki je ohranil model listkovnega kataloga (Borgman, 1986; Larson, McDonough, O'Leary, Kuntz in Moon, 1996; Mi in Weng, 2008).
Uporabniki knjižnični katalog doživljajo kot »nelogičen, neintuitiven in zastrašujoč« (Calhoun idr., 2009). Težave se nanašajo na iskanje po katalogu (kratke iskalne zahteve, iskanje po ključnih besedah), pregledovanje izpisa zadetkov (dolgi, nestrukturirani seznami zadetkov in njihova nepovezanost), rezultate brez zadetkov (iskanje po predmetnih oznakah in napačno razumevanje ključnih besed in polj, po katerih sistem išče), prepoznavanje relevantnih zadetkov in zadovoljstvo z zadetki (zapostavljena zbirna funkcija), odsotnost prikaza relacij, slabo podporo brskanju itd. (Borgman, 1996; Butterfield, 2003; Larson idr., 1996;
Lewandowski, 2008). Uporabniki pričakujejo preprosto, hitro in enostavno iskanje po vseh zbirkah knjižnice; razvrstitev rezultatov po relevantnosti, ki bi se natančno ujemali s tem, kar so pričakovali, da bodo našli, in da bodo enostavno pridobili iskano gradivo (Chickering in Yang, 2014). Kljub mnogim novostim in prilagoditvam uporabnikom (enovrstično iskanje, fasetna navigacija itd.), pa uporabniške študije katalogov prihodnjih generacij kažejo, da vse težave še niso odpravljene. Uporabniki imajo še vedno težave z interpretacijo in evalvacijo dobljenih rezultatov (Asher, Duke in Wilson, 2013; Majors, 2012; Williams in Foster, 2011), kar je povezano s terminološkimi vprašanji in nekonsistentnostjo pri metapodatkih (Cassidy idr., 2014; Denton in Coysh, 2011; Emanuel, 2011). Ena izmed izboljšav so t. i. obogateni bibliografski zapisi, ki imajo tudi pozitiven vpliv na večjo izposojo (Chercourt in Maschall, 2013;
Dinkins in Kirkland, 2006; Tosaka in Weng, 2011). Ti zapisi upoštevajo želje uporabnikov, da vsebujejo kratko vsebino, povzetke, kazala vsebine in druge informacije, povezane z vsebino (Calhoun idr., 2009).
Obstoječi bibliografski zapisi so rezultat katalogizacijskih pravil in katalogizacijske prakse. V slovenski bibliotekarski stroki je Prekat (2001) osnovni priročnik oz. pripomoček, v veljavi je še vedno PPIAK (Verona, 1983, 1986), v praksi pa so se ohranila še nekatera določila iz prejšnjega pravilnika Abecedni imenski katalog iz leta 1967 (Kalan, 1967). Pravilniki so nastali v drugačnem časovnem obdobju in za listkovni katalog, obsegajo pa samo pravila za katalogizacijo tiskanih knjig in serijskih publikacij (Petek, 2011). V Prekatu (2001, str. 9) je navedeno, da je »pregled obstoječih pravil in katalogizacijske prakse /…/ pomembna prva faza pri pripravi novega slovenskega pravilnika.« Kot izhodišče za razvoj novih katalogizacijskih pravil avtorji izpostavljajo različne vidike. Žaucer (2007) meni, da so pravila prezahtevna in bi se morala poenostaviti zaradi večje ekonomičnosti, saj bi moral biti postopek vnosa zapisa v katalog hitrejši. Rezultati raziskave med slovenskimi katalogizatorji kažejo visoko strinjanje, da
»potrebujemo jasna, nedvoumna, sodobna katalogizacijska pravila« (Likar in Žumer, 2004, str.
109) ter da so sedanja katalogizacijska pravila zastarela, neusklajena in preveč obsežna (Levičar in Petek, 2017). Pesjak (2010) meni, da je ažurnost katalogizacijskih pravil pomembna, saj so le-ta zelo pomemben dejavnik za zagotovitev poenotenega procesa katalogizacije in kakovosti bibliografskih zapisov.
Z novim konceptualnim modelom Funkcionalne zahteve za bibliografske zapise (Functional requirements for bibliographic records – FRBR, 1998) je bibliotekarska stroka dobila osnovo za razvoj novega, bolj sodobnega in uporabnikom prilagojenega knjižničnega kataloga. Na tej osnovi je nastal nov standard RDA (Resource Description and Access), ki je nadomestil katalogizacijska pravila AACR2 (Anglo-American Cataloguing Rules). Pomembnosti sodobnih katalogizacijskih pravil se zavedajo tudi evropske nacionalne knjižnice. Tako so se nekatere države že odločile in pripravile oz. pripravljajo svoja katalogizacijska pravila, druge so oz. bodo prevzele RDA, preostale pa o tem še razmišljajo (Danskin in Gryspeerdt, 2014). Komisija za katalogizacijo pri NUK je na svojo spletno stran zapisala, da je »njena prednostna naloga v prihodnjem obdobju priprava prevoda RDA, preučitev možnosti implementacije RDA v slovensko bibliotekarsko stroko in knjižnično okolje ter na tej osnovi priprava predloga uporabe RDA kot nacionalnega katalogizacijskega pravilnika ter v skladu s pravilnikom priprava uporabniškega priročnika za katalogizacijo« (Komisija za katalogizacijo, 2017). Petkova (2017, str. 44) meni, da naj »uvedbo RDA pri nas pričakujemo z optimizmom in kot korak na poti k izboljšanju našega spletnega kataloga«.
3 Raziskava
Namen raziskave je bil, da pridobimo mnenja splošnih in visokošolskih knjižničarjev glede uporabe knjižničnega kataloga. Želeli smo identificirati težave, s katerimi se srečujejo njihovi uporabniki in tudi oni sami pri uporabi knjižničnega kataloga. Vsi sodelujoči visokošolski knjižničarji so tudi katalogizatorji in v splošnem visokošolski knjižničarji prispevajo največji delež na novo kreiranih bibliografskih zapisov (Statistika COBIB.SI …, 2016), zato smo jim zastavili tudi dodatno vprašanje glede katalogizacijskih pravil.
Postavili smo naslednja raziskovalna vprašanja:
− Kakšna je ocena uporabnosti knjižničnega kataloga z vidika splošnega oz.
visokošolskega knjižničarja v referenčnem pogovoru?
− Katere težave s knjižničnim katalogom zaznavajo splošni in visokošolski knjižničarji pri svojem delu in katere pri svojih uporabnikih?
− Katere dodatne bibliografske elemente in relacije bi splošni in visokošolski knjižničarji vključili v knjižnični katalog?
− Kaj menijo visokošolski knjižničarji o katalogizacijskih pravilih in možnih spremembah na tem področju?
3.1 Metodologija
Opravili smo dve raziskavi, ki sta bili izvedeni kot osebni intervju. Presodili smo, da je glede na naša raziskovalna vprašanja ta najbolj primeren. »Znanstveni intervju oz. znanstveni razgovor je vsako zbiranje podatkov s pomočjo govorne komunikacije, pri kateri gre za spraševanje in odgovarjanje, cilj pa je dobljene odgovore uporabiti v znanstvene namene« (Ambrožič, 2005, str. 26). Zaradi časovne potratnosti je intervju razmeroma zahtevna metoda zbiranja podatkov in se običajno izvede na manjšem vzorcu. Prednost intervjuja je, da omogoča takojšnje odgovore. Z dodatnimi vprašanji spraševalec lahko natančno pojasni in poglablja udeleženčeve odgovore ter mu omogoča popolno prilagoditev situaciji in dodatno pojasnjevanje (Connaway in Powell, 2010; Pickard, 2013). V raziskavi je bil uporabljen standardiziran, delno strukturiran intervju, z vnaprej pripravljenimi odprtimi vprašanji in dvema nalogama izbire iz vnaprej pripravljenega seznama pridevnikov in relacij.
Prva naloga je uporabila t. i. metodologijo »kartice reakcij« (angl. reaction card), s ciljem, da bi vprašani ocenili uporabnost knjižničnega kataloga. Na ta način lahko vprašani izrazijo svoja (negativna ali pozitivna) občutja glede uporabniške izkušnje tako, da izbirajo med ponujenimi besedami oz. pridevniki (Barnum in Palmer, 2010). Barnum in Palmer (2010) sta ponudila 118 pozitivnih in negativnih pridevnikov, vendar raziskovalci uporabljajo tudi manjši nabor kartic. V
naši raziskavi je bilo ponujenih 19 pridevnikov, med katerimi je bilo 12 negativnih in 7 pozitivnih.
Ponujena je bila tudi možnost, da sami dopišejo svoje pridevnike.
Druga naloga pa je ponudila v izbor 15 relacij, ki so bile izbrane na podlagi modela Funkcionalne zahteve za normativne podatke (Functional Requirements of Authority Data – FRAD) (Patton, 2009). Na ta način so vprašani izbrali relacije, ki bi jih tudi sami vključili v knjižnični katalog in bi bile njim in njihovim uporabnikom v pomoč, hkrati pa so tudi komentirali ostale predlagane relacije.
3.2 Vzorec
Vzorec raziskave je bil priložnosten, vključenih je bilo šest splošnih knjižničarjev iz vzhodne Slovenije in deset visokošolskih knjižničarjev družboslovnih in humanističnih smeri na Univerzi v Ljubljani. K sodelovanju smo povabili knjižnične delavce z različnimi stopnjami in smermi izobrazbe, ki se vsakodnevno srečujejo z uporabniki. Izhajajo iz različno velikih splošnih knjižnic (76.000–371.000 enot gradiva) in visokošolskih knjižnic (10.000–100.000 enot gradiva), ki hranijo raznoliko knjižnično gradivo, med katerim je leposlovno in strokovno gradivo, ter vključuje različne zbirke npr. kartografsko zbirko, fonoteko, notno gradivo itd.
Intervjuji so bili opravljeni s splošnimi knjižničarji aprila 2014 in visokošolskimi knjižničarji julija 2017 in smo jih snemali z diktafonom, kar nam je omogočalo transkripcijo. Ena knjižničarka je zavrnila snemanje z diktafonom, zato so bili njeni odgovori zapisani. Intervjuji so bili izvedeni v prostorih visokošolskih in splošnih knjižnic in so v povprečju trajali 26 minut.
Starostni razpon vprašanih knjižničarjev je bil od 34 do 53 let, med njimi pa so razlike tudi glede trajanja zaposlitve. V raziskavi so sodelovali tako knjižničarji, ki so bili samo delno zaposleni v knjižnici kot tudi zaposleni za polni delovni čas. Splošni knjižničarji so vsi imeli več kot 10-letne izkušnje z referenčnim delom, dva sta delala večinoma na mladinskem oddelku, eden občasno, drugi trije pa večino časa z odraslimi uporabniki. Sodelovali sta tudi direktorica knjižnice, ki poleg vodstvenih obveznosti občasno dela kot informatorka in knjižničarka, in je tudi katalogizatorka. Ostalih pet vprašanih splošnih knjižničarjev ni imelo licence za vnos novih bibliografskih zapisov v vzajemni katalog. Vprašani visokošolski knjižničarji vsakodnevno, poleg izposoje, opravljajo še druga dela. Razlike med visokošolskimi knjižničarji so bile tudi v smeri izobrazbe (v vzorcu niso prevladovali knjižničarji z bibliotekarsko izobrazbo) in stopnji izobrazbe (VI.–VIII.). Vsi visokošolski knjižničarji, razen enega, imajo licenco za katalogizacijo v sistemu COBISS in so v svoji karieri na novo kreirali različno število bibliografskih zapisov (229–1689).
4 Rezultati raziskave
4.1 Ocena uporabnosti knjižničnega kataloga
Knjižničarji so imeli na voljo večje število pozitivnih in negativnih pridevnikov, s katerimi so si lahko pomagali pri ocenjevanju uporabniške izkušnje s knjižničnim katalogom. Izbrali so lahko različno število pridevnikov (vendar najmanj tri) med naslednjimi predlaganimi pridevniki:
frustrirajoč, informativen, težko razumljiv, uporaben, zastarel, časovno potraten, zanesljiv, neuporaben, pomanjkljiv, učinkovit, neprivlačen, dolgočasen, povprečen, privlačen, težek za uporabo, napreden, neučinkovit, priročen in premalo informativen. Lahko pa so dodali tudi svoje pridevnike.
Splošni in visokošolski knjižničarji so izbrali in navedli pridevnike, s katerimi so opredelili svoje videnje knjižničnega kataloga (Slika 1).
Slika 1: Ocene knjižničnega kataloga s pomočjo pridevnikov splošnih knjižničarjev (n=6) in visokošolskih knjižničarjev (n=10)
Pričakovano je, da so knjižničarji ocenili knjižnični katalog pozitivno, saj dobro poznajo njegovo delovanje in ga nekateri tudi soustvarjajo. Najpogosteje so izbrali naslednje pridevnike:
uporaben, informativen in priročen. Preseneča pa najpogosteje izbran negativni pridevnik, da je katalog časovno potraten (Preglednica 1). V referenčnem pogovoru je to za knjižničarja in uporabnika neugodno. Knjižničarji namreč omenjajo, da dobijo preveliko število zadetkov, med katerimi je veliko nerelevantnih, in težko izberejo ustrezne zadetke za uporabnike, ob tem pa tisti visokošolski knjižničarji, ki so že uporabljali testni COBISS+, ne omenjajo, da bi jim bila fasetna navigacija v pomoč pri oženju iskalne zahteve. Med negativnimi so izbrali še povprečen, pomanjkljiv in premalo informativen. Pri slednjih dveh omenjajo, da bibliografski
0 2 4 6 8 10 12 14
Uporaben Informativen Priročen Časovno potraten Povprečen Pomanjkljiv Premalo informativen
Lahek za uporabo Učinkovit Dragocen Zanesljiv
Število odgovorov Splošni knjižničarji Visokošolski knjižničarji
zapisi ne vsebujejo vseh potrebnih podatkov. Visokošolski knjižničarji so bili bolj kritični do kataloga in so izbrali več negativnih pridevnikov kot splošni knjižničarji, npr. da je nepregleden, neučinkovit, težek za uporabo in premalo informativen.
Preglednica 1: Pozitivni in negativni pridevniki
Pozitivni pridevniki SKUPAJ Negativni pridevniki SKUPAJ
Uporaben 13 Časovno potraten 6
Informativen 9 Povprečen 4
Priročen 8 Pomanjkljiv 3
Lahek za uporabo 2 Premalo informativen 3
4.2 Identifikacija težav s knjižničnim katalogom
Na odprto vprašanje, ali obstajajo kakšna uporabniška vprašanja, na katera knjižničarji ne morejo odgovoriti s pomočjo knjižničnega kataloga, se odgovori vprašanih zelo razlikujejo glede na tip knjižnice, tip uporabnikov, namenov za uporabo gradiva itd. Vprašani visokošolski knjižničarji se s takšno situacijo le redkokdaj srečajo in mnogi se niso mogli spomniti tovrstnih situacij in menijo, da s knjižničnim katalogom v splošnem najdejo vse kar iščejo. Visokošolski knjižničarji so v splošnem manj zadovoljni in bolj kritični do knjižničnega kataloga (Slika 1) kot v konkretnih situacijah oz. pri referenčnem pogovoru z uporabniki. Na to imajo vpliv tudi druga orodja, s katerimi si visokošolski knjižničarji pomagajo in knjižnični katalog ni prvo in edino orodje (Preglednica 2). Na drugi strani pa so splošni knjižničarji poudarili, da si v mnogih situacijah ne morejo pomagati s knjižničnim katalogom, zato jim pri vprašanjih uporabnikov pomagajo izkušnje in se zanašajo na svoj spomin (Preglednica 2)
Preglednica 2: Identifikacija težav s knjižničnim katalogom Gradivo Vrsta
knjižnice
Identificirana težava Opis (podrobnosti) težave Spoprijemanje s težavo
Strokovno Splošna
Specifične teme seminarskih nalog za osnovnošolce.
Iskanje po ključnih besedah ne zadostuje vedno za relevanten seznam zadetkov.
− Razrešitev pomena tujke, pomagajo si z Wikipedijo, leksikoni in enciklopedijami;
− ponovno iskanje po katalogu.
V katalogu ni vsebinskega kazala strokovne knjige.
Naslovi in podnaslovi strokovne knjige niso zavedeni v katalogu.
Fizično iskanje knjige na polici in preverjanje ustreznosti kazala in posameznih poglavij.
Visokošolska
Premalo ključnih besed, ni natančne vsebinske obdelave
− Med ključne besede niso vključene tematike, ki so predstavljene le v nekaj poglavjih;
− Težave z izbiro ključne besede, da bo identična zavedeni v katalogu, in ne bo njena sopomenka, nadpomenka, podpomenka, ali izraz, ki je zastarel oziroma nov.
Iskanje po spletu, leksikoni in priročniki, spletnimi stranmi raziskovalcev, včasih tudi s seznamom literature v zaključnih nalogah. Rešitev vidijo v dobrih, strokovno specializiranih geslovnikih za posamezna strokovna področja, ki bi jih konsistentno uporabljali katalogizatorji, knjižničarji v referenčnem pogovoru in uporabniki.
Izgled knjige.
Uporabniki si včasih želijo ponovno izposoditi knjigo, ki so jo že uporabljali, vendar se
spomnijo samo izgleda knjige, barve ali velikosti.
Pomoč s spletom.
Leposlovno Splošna
Otroške pesmice z določeno tematiko
Vzgojiteljice in učiteljice v nižjih razredih osnovne šole iščejo otroške pesmice za posebne priložnosti, praznovanja, letne čase, spoznavanje narave …
Zanašanje na svoj spomin in fizično prelistavanje publikacij;
Knjižničarka pripravlja lastne zbirke in sezname pesmic, pravljic in zgodbic iz revij, časopisov …, ki jih ureja po tematiki kot interni tematski priročnik, v katerega sproti dopisuje novo gradivo.
Nadaljevanja
Nikjer na publikaciji ni napisanega sosledja;
na publikaciji je napovedano nadaljevanje, vendar kasneje izide z drugačnim naslovom ali celo kot delo drugega avtorja.
Pomoč s spletom in z lastno iznajdljivostjo.
Antologije pesmi, pravljic, zgodbic (določenega obdobja, geografskega območja, jezika …)
V bibliografskem zapisu so premalo le ključne besede, saj bibliografski zapisi ne vključujejo vseh naslovov in avtorjev, uporabnik pa bi si morda želel izposoditi samo eno od njih.
Zanašanje na iznajdljivost in spomin, kje se lahko ista vsebina še nahaja, predvsem kadar je povpraševanje po določenem naslovu veliko (npr. za potrebe domačega branja). Rešitev vidijo, da se v bibliografski opis vpiše avtorje in naslove sestavnih delov.
Napačno napisan naslov knjige
Uporabniki pridejo v knjižnico z napačno napisanim naslovom kot npr. Veveriček vse vrste namesto Veveriček posebne sorte.
Če knjižničar ugotovi, da je naslov napačno napisan, bo v katalogu znal poiskati pravi naslov, če se ne spomni pravega naslova ali ga ne pozna, išče po spletu z napačnim naslovom in upa, da bo našel gradivo, ki ga uporabnik išče.
Verzije z enakim
naslovom Mnogokrat se uporabnik ne more odločiti, dokler določene verzije ne vidi.
Pomagajo si s spletnim iskalnikom ali knjige poiščejo na polici in jih prinesejo uporabniku, da izbere.
Pri strokovnem gradivu imajo knjižničarji največ težav z vsebinskim opisom. Zavedajo se omejenosti vpisovanja predmetnih oznak. Nekateri menijo, da si s Spletnim splošnim slovenskim geslovnikom (SSSG) ne morejo pomagati in bi za posamezna strokovna področja potrebovali bolj specializirane geslovnike, kar pomeni, da katalogizatorji ali ne poznajo ali pa se ne zavedajo vseh razpoložljivih možnosti, ki so jim na voljo. Potrebovali bi tudi kazala vsebine, ki bi bila iskalna tako po naslovu kot tudi po avtorjih. S tem bi bila najdljiva tudi vsebina antologij pesmi, pravljic, zgodbic itd., čeprav je popis prikritih del zamudno delo.
Splošne in visokošolske knjižnice imajo v svojih zbirkah tudi različne verzije in izdaje istega dela. V knjižničnem katalogu je za uporabnike težko ugotoviti, kakšne so razlike med temi verzijami (različne ilustracije, spremne besede, prevodi, priredbe itd.).
Knjižničarji so razložili, kako uporabnikom predstavijo različne verzije. Najprej jih vprašajo, za kakšne namene potrebuje delo. Nato svetujejo določeno verzijo in pojasnijo, kakšna je razlika med posameznimi verzijami, pri čemer se zanašajo na svoj spomin in poznavanje gradiva. Kot različne verzije so najpogosteje omenili: skrajšane verzije, verzije z/brez spremne besede ter verzije z različnimi ilustracijami. Pri otrocih knjižničarji običajno priporočijo najbolj kakovostno verzijo, da na tak način izločijo »kičaste slikanice« oz. slikanice, ki imajo nekvalitetne ilustracije.
Zavedajo se, da je slednje sicer subjektivna presoja vsakega knjižničarja. Mladinska knjižničarka pri slikanicah vedno priporoči prvo izdajo, slikanice s spremno besedo in slikanice, ki imajo priložen CD. Te so, poleg najnovejših verzij, pri otrocih tudi najbolj priljubljene.
Izpostavili so, da svetujejo verzijo po izvirniku in ne priredb. So pa tudi dela, katerih vsebine knjižničarka ne pozna in jih ne more priporočiti. Knjižničarji opažajo, da včasih uporabniki izberejo neko verzijo, a jo tudi kmalu vrnejo, ker so šele doma opazili, da izbrana verzija ni prava. Občasno na različno kakovost prevodov različnih prevajalcev opozorijo bralci sami, pa tudi knjižničarji svetujejo bralcem boljši prevod. Običajno uporabnika vodijo k polici in mu
pokažejo verzije. Uporabniki se najpogosteje odločijo za najbolj ohranjeni izvod, preverijo velikost črk, glede na potrebe in okoliščine se odločajo za različne vezave (npr. za na pot vzamejo mehko vezavo, ker je lažja, četudi so črke manjše), večina uporabnikov sicer izbira večje črke in večji razmik med vrsticami.
Visokošolske knjižnice imajo v svojih zbirkah več verzij strokovnih monografij, leposlovja, učbenikov in glasbenih posnetkov različnih izvajalcev in partitur. Glede na to, da imajo nekatere knjižnice (še) zaprti pristop, uporabniki sami iščejo gradivo po knjižničnem katalogu.
Knjižničarji opažajo, da uporabniki niso pozorni na jezik (v katalogu izberejo zapis, ki je v jeziku, ki ga ne poznajo) in letnico izida. Običajno pa uporabniki iščejo že znano gradivo, a kljub temu mnogokrat ne vedo, da imajo na voljo več verzij. V primeru, da knjižničarji poznajo gradivo, opozorijo na obstoj novejše, včasih tudi starejše verzije, razširjene ali e-verzije. Menijo, da to lahko ponudijo le, če dobro poznajo gradivo (v skladišču verzije niso postavljene skupaj, če je gradivo postavljeno po tekočih številkah). Knjižničarji pri leposlovju uporabnike vprašajo, če želijo tudi spremno besedo, komentar oz. opombe, saj uporabniki v bibliografskih zapisih na to pogosto niso pozorni ali pa te informacije ni. Ena od knjižničark ocenjuje, da pozna le do deset naslovov takšnih verzij, zaveda pa se, da jih je lahko še več, vendar ker jih ne pozna natančno, uporabnikov ne more opozoriti na razlike.
Pri vedah, ki so se v zgodovini opirale predvsem na nemško znanstveno okolje, knjižničarji opažajo, da imajo predvsem študenti težave z jezikom, saj izbirajo raje publikacije v angleškem jeziku in se gradivu v nemškem jeziku (četudi je temeljno) izogibajo. Študenti tudi raje izberejo tanjše publikacije z manjšim tiskom ali pa broširane izdaje, saj so lažje prenosljive.
4.3 Dodajanje bibliografskih elementov in relacij v knjižnični katalog
Knjižničarji v splošnih knjižnicah so identificirali elemente, po katerih sprašujejo njihovi uporabniki oz. različne uporabniške skupine (starši za svoje otroke, otroci, mladostniki, srednješolci za domače branje, odrasli in starostniki). Med elementi so omenjeni tudi taki, ki jih nekateri katalogizatorji že dodajajo v knjižnični katalog kot npr.: kratka vsebina, naslovnica in elementi, ki v katalogu niso posebej izpostavljeni: prejete nagrade, vezava, pa tudi takšni, ki se jih v bibliografski zapis običajno ne vključuje (morda nekatere le v opombe): težavnostna stopnja branja, celotno/skrajšano/prirejeno besedilo, čas in kraj dogajanja, glavne osebe, vrsta pisave, velikost črk, življenjepis avtorja, ohranjenost knjige, kazalo vsebine, razporeditev teksta in teža knjige.
Najpogosteje so splošni in visokošolski knjižničarji izbrali elemente, ki se nanašajo na vsebino knjige (kratka vsebina knjige, glavne osebe, ali je besedilo skrajšano, celotno oz. prirejeno, težavnostna stopnja besedila …) in elemente za fizični opis knjige (naslovnica, velikost črk, ohranjenost knjige, vezava …). Prevladujejo elementi vsebinske obdelave, ki pa so zahtevni
in časovno potratni za pridobivanje informacij in kreiranje oz. dopolnjevanje bibliografskega zapisa.
Vprašani visokošolski knjižničarji menijo, da jim pri delu s knjižničnim katalogom manjka marsikaj in da bi morali vključiti sliko naslovnice, ki pa je sami še ne dodajajo v knjižnični katalog, čeprav sistem to že omogoča. To bi jim olajšalo iskanje in prepoznavanje gradiva.
Dvakrat je bilo omenjeno tudi vsebinsko kazalo, vendar ne v PDF obliki, temveč da bi bili naslovi poglavij iz kazala vpisani v iskalna polja. Dodalo bi se lahko vse elemente, ki se navezujejo na elektronske verzije: celotno besedilo ali vsaj vsebinska kazala, ki bi bila lahko iskalna. Želeli bi si tudi boljšo možnost kombiniranja sorodnih ključnih besed, vendar ne na način ukaznega iskanja. Visokošolska knjižničarka bi dodala tudi povezave, kje se knjigo lahko kupi in koliko stane.
Trije visokošolski knjižničarji so mnenja, da je v katalogu zadostno število elementov (morda celo še preveč), visokošolski knjižničarki z večletnimi delovnimi izkušnjami pa sta mnenja, da je problematičen katalogizator, ker ne vnaša vseh elementov konsistentno, ne vpisuje večjezičnih predmetnih oznak za gradivo v tujem jeziku in zaradi preveč ohlapnih oz. včasih preveč togih katalogizacijskih pravil.
Potrebne bi bile relacije med zapisi, predvsem pri glasbenih delih oz. partiturah. Prav tako je včasih pri dolgem seznamu zadetkov težko ugotoviti, da gre za isto delo. Problemi so lahko tudi zaradi jezika. Naslov je lahko zapisan v angleščini, italijanščini ali slovenščini, zato bi bilo po mnenju knjižničarjev dobro, da bi obstajal »sistem«, ki bi omogočal povezave med prevodi (novi COBISS+ delno to že omogoča).
Knjižničarji so s seznama relacij izbirali tiste, ki so se jim zdele pomembne. Izbirali so jih glede na svojo knjižnično zbirko in na podlagi izkušenj z uporabniki. Na voljo so bile naslednje relacije: nadaljevanje, predhodno delo, priredba za otroke, skrajšava, dramska priredba, glasbena priredba, zvočna priredba, izvirno besedilo, prevod, priredba v prozo, dela o …, spremno gradivo, imitacija, parodija, filmska priredba.
Njihovi odgovori so prikazani na Sliki 2.
Slika 2: Pomembne relacije za uporabnike z vidika splošnih in visokošolskih knjižničarjev Relacije vidijo predvsem kot velik potencial pri leposlovju, vendar so jih prepoznali kot pomembne tudi pri strokovnem gradivu. Rezultat njihovega izbora je sledeč:
− prevod
Prevod je pomemben tako pri leposlovju (posebej izpostavljeni so bili študenti jezikoslovja in književnosti) kot tudi pri strokovnem gradivu. Pri obojem ni vedno jasno, ali je izbrani zapis za izvirno delo ali prevod. Knjižničarji to vidijo iz bibliografskega zapisa, kar za uporabnike ne morejo trditi.
− nadaljevanje in predhodno delo
Uporabniki v splošnih knjižnicah dajo odziv na knjigo: »Tak konec je, da ne vem za kaj gre,«
in od knjižničarja pričakujejo, da jim bo povedal, ali ima knjiga nadaljevanje ali ne. Problem so dela v zbirki, za katere knjižničarji ne vedo, ali so nadaljevanja ali ne (na knjigah ne piše), uporabniki pa pričakujejo, da jim bo knjižničar svetoval. Relaciji predhodno delo in nadaljevanje so izpostavili tudi visokošolski knjižničarji, ki imajo v svoji knjižnični zbirki več leposlovja.
− celota/del
Relacija celota/del bi bila potrebna predvsem pri trilogijah in leposlovju, visokošolski knjižničarji pa bi si radi to relacijo razlagali tudi kot povezavo zbornik/članek. Študenti tujih jezikov in književnosti bi želeli dostopati tudi do člankov iz tujih zbornikov, vendar se ne zavedajo, da jih ne morejo dobiti, če članki niso vneseni v knjižnični katalog.
0 2 4 6 8 10 12
Prevod Nadaljevanje Celota/del Izvirno besedilo Spremno gradivo Dela o … Predhodno delo Filmska priredba Skrajšava Priredba v prozo Priredba za otroke Zvočna priredba Dramska priredba Glasbena priredba
Število odgovorov Splošni knjižničarji Visokošolski knjižničarji
− izvirno besedilo
Ta relacija izhaja iz potrebe, da bi dobili informacijo, katero je izvirno besedilo. Predvsem v visokošolskih knjižnicah s področja jezikoslovja in književnosti uporabniki iščejo izvirno besedilo za študijske potrebe, v splošnih knjižnicah pa bi ga potrebovali tisti, ki so »ljubitelji«
nekega avtorja ali lahko berejo originalno besedilo, v jeziku avtorja.
− spremno gradivo
Ne samo knjižničarji, ki delajo v knjižnicah s področja jezikoslovja in književnosti, tudi drugi omenjajo potrebo po informaciji in povezavi na spremno gradivo. Uporabniki v samem bibliografskem zapisu niso pozorni, vendar potem v referenčnem pogovoru povedo, da potrebujejo tudi študije, opombe, komentarje in pripadajoče spremno gradivo.
− dela o …
Knjižničarji bi potrebovali za svoje uporabnike povezave na publikacije, ki govorijo o nekem delu, pa jih s katalogom težko poiščejo, saj ne vedo, kako bi jih poiskali, niti to ni nujno zavedeno v bibliografskem zapisu med predmetnimi oznakami. Nekateri to rešujejo tako, da med ključne besede vpišejo naslove del, vendar priznavajo, da pri tem niso vedno konsistentni.
− filmske priredbe
Pogosto uporabniki splošnih knjižnic želijo knjigo, ki je bila osnova nekemu filmu, zato se knjižničarjem zdi pomembno, da bi katalog vključeval tudi te informacije in povezave.
− skrajšave
Uporabniki vzamejo skrajšane verzije leposlovja, če imajo le-te na voljo spremno študijo.
Skrajšave za domače branje so priljubljene tudi med srednješolci, kar opažajo splošni knjižničarji. Pomen te relacije pa prepoznavajo tudi visokošolski knjižničarji v stiku s študenti nižjih letnikov jezikoslovja in književnosti. Njihovo znanje tujega jezika ni nujno na visoki ravni, zato radi sežejo po skrajšavah.
− priredbe v prozo
Pomembne so predvsem za srednješolsko domače branje (npr. Odiseja).
Knjižničarji si sicer ne predstavljajo najbolje, kako naj bi bile te relacije v knjižničnem katalogu prikazane niti na kakšen način bi jih vpisali v bibliografski zapis.
4.4 Spremembe na področju katalogizacijskih pravil in prakse
Vsi visokošolski knjižničarji, razen ene knjižničarke, so tudi katalogizatorji. Zato smo samo jih vprašali, če in kako spremljajo novosti in spremembe na področju katalogizacije in katalogizacijskih pravil. Polovica knjižničarjev meni, da novih pravil ne potrebujemo. Ob tem
se pojavi strah, da bi morali v primeru novih pravil vse pridobljeno znanje in izkušnje »pozabiti«
in se vsega učiti na novo, poleg tega bi bilo potrebno spreminjati modul za katalogizacijo. »V obstoječih katalogizacijskih pravilih vidim smisel, so natančna in uporabna, vendar bi morala biti nekatera pravila bolj določena in striktna. Vsebovati bi morala tudi več primerov oz.
vzorcev.« Bolj kot pravila je za nekatere problematično vnašanje bibliografij raziskovalcev v knjižnični katalog.
Da so nova katalogizacijska pravila potrebna, meni polovica vprašanih visokošolskih knjižničarjev. Navedli in pojasnili so razloge, zakaj bi bile, po njihovem mnenju, spremembe obstoječih katalogizacijskih pravil in katalogizacijske prakse potrebne:
− Pravila so preveč zapletena in obsežna;
− prevelik nabor bibliografskih elementov (preveč balasta), za katera ne vedo, ali so za uporabnike sploh uporabni in potrebni (izpostavili so naslednje: založnik, kraj založbe, uredniki, opombe, zbirka);
− nabor elementov in predpisana pravila so enaka za vse tipe knjižnic in v tem vidijo problem, saj imajo različne uporabniške skupine različne informacijske potrebe, vendar knjižnični katalog ne ponudi vseh odgovorov;
− proces obdelave knjige je dolgotrajen in časovno potraten, zato mnogi katalogizatorji obdelajo gradivo le po obveznih poljih; s tem se zavedajo, da bi bili bibliografski zapisi bolj obogateni in popolnejši ter da v referenčnem pogovoru ali iskanju v katalogu ne dobijo vsega, kar pričakujejo;
− težave z uporabo ločil pri kreiranju bibliografskih zapisov;
− niso vključene povezave med bibliografskimi zapisi, ki bi koristile uporabnikom in knjižničarjem pri iskanju gradiva.
5 Razprava
V splošnem knjižničarji ne zaznavajo večjih težav pri iskanju v knjižničnem katalogu ne pri sebi ne pri uporabnikih. Največji problem je vsebinska obdelava, ker se zavedajo, da tudi uporabniki najpogosteje iščejo po vsebini (če ne iščejo že znanega gradiva). Visokošolski knjižničarji menijo, da bi jim bil v ta namen v veliko pomoč geslovnik njihovega strokovnega področja (Slovenskega splošnega geslovnika pa ne uporabljajo). Ker dobro poznajo svoje gradivo, poznajo verzije najbolj iskanih del. Uporabnikom običajno ponudijo najnovejšo verzijo in jih v referenčnem pogovoru na to tudi opozorijo, nekateri pa tudi povprašajo o potrebi po spremni besedi. To informacijo študenti velikokrat spregledajo, čeprav je pri študiju jezikoslovja in književnosti zelo pomembna.
Elementov knjižničnega kataloga je za visokošolske knjižničarje dovolj (celo preveč), razen za vsebino, kjer manjkajo bolj natančna pravila glede obveznih polj in morda tudi »vzorčnih primerov bibliografskih zapisov«. Tisti, ki so mnenja, da je elementov preveč, bi nekatere odvzeli (npr. založba, kraj izdaje). Pri zbornikih bi dodali možnost vnašanja vsebinskega kazala v bibliografski zapis in ne samo kazala v PDF obliki. Predvsem knjižničarji, ki delujejo v knjižnicah za jezikoslovje in književnosti, vidijo smisel relacij, ki bi njim in njihovim uporabnikom olajšale pregled seznama zadetkov. Vsi vprašani so izpostavili, da pogrešajo informacije v bibliografskem zapisu o spremnem gradivu, prevodu in izvirnem besedilu. Relacije bi bile še kako dobrodošle pri knjižnični zbirki v muzikološki knjižnici.
Knjižničarji si implementacije teh relacij in kako bi takšna organiziranost zadetkov vizualno izgledala, ne predstavljajo, vendar se jim to zdi potrebno in pomembno. V bibliografski zapis bi dodali več elementov, predvsem za specifične uporabniške skupine. Knjižničarji namreč zaznavajo in poznajo potrebe svojih uporabnikov in uporabniških skupin, vendar jim s knjižničnimi katalogi ne morejo ustreči, saj jih pri kreiranju bibliografskih zapisov omejujejo katalogizacijska pravila in praksa ter pomanjkanje časa za bolj podrobno opisno in vsebinsko obdelavo. Ob tem se pojavlja vprašanje, kako prilagoditi knjižnični katalog tako različnim skupinam z različnimi informacijskimi potrebami in za tako različne vrste gradiva, da bodo upoštevane uporabnikove potrebe in uporabniška opravila: najti, identificirati, izbrati, pridobiti in raziskati, na katerih je osnovan model IFLA LRM, ki je rezultat harmonizacije in uskladitve treh modelov družine FRBR (Riva, Boeuf in Žumer, 2017). Raziskave z uporabniki potrjujejo, da so prototipi knjižničnih katalogov, osnovanih na modelu FRBR, v primerjavi s tradicionalnim katalogom, v veliki prednosti (Merčun, Žumer in Aalberg, 2017).
Spremembe, ki jih bodo morda prinesla nova katalogizacijska pravila, so vsem še uganka in o njih ne vedo skoraj nič. Polovica visokošolskih knjižničarjev se veseli sprememb na področju katalogizacije zaradi zastarelosti in neprilagojenosti starih pravil novim virom in uporabniškim potrebam, upajo na poenostavitev pravil in zmanjšano število obveznih bibliografskih elementov.
Ugotovitve v raziskavi se povezujejo z že izvedenimi raziskavami med knjižničarji in katalogizatorji (Kos, 2009; Levičar in Petek, 2017; Likar in Žumer, 2004) in potrjujejo nekatera že znana dejstva oz. jih dopolnjujejo (Merčun, 2014). Odpirajo pa nova raziskovalna vprašanja kot npr. o dejanski uporabi knjižničnega kataloga pri knjižničarjih pri delu z uporabniki, o novih katalogizacijskih pravilih za različne vrste gradiva, o postopkih katalogiziranja itd., a bi jih bilo potrebno proučiti, morda z drugačnimi raziskovalnimi metodami (npr. opazovanje pri referenčnem pogovoru, opazovanje v realni situaciji) in na večjem vzorcu.
6 Zaključki
V slovenskem prostoru obstaja malo raziskav, ki bi v ospredje postavljale težave, s katerimi se srečujejo knjižničarji in katalogizatorji pri svojem delu. Izpostavljeni rezultati naše raziskave, posebno ker gre za anonimne intervjuje, kažejo realne poglede nekaterih slovenskih splošnih in visokošolskih knjižničarjev katalogizatorjev na uporabo knjižničnega kataloga, katalogizacijsko prakso in katalogizacijska pravila. Izhajajo namreč iz vsakodnevne prakse katalogiziranja in stika z uporabniki v referenčnem pogovoru.
Knjižničarji so v splošnem zadovoljni z obstoječim knjižničnim katalogom. Njihova uporabniška izkušnja je v splošnem pozitivna, obenem pa opozarjajo na pomanjkljivosti in predlagajo, kaj bi po njihovem mnenju pripomoglo k boljšim in bolj obogatenim bibliografskim zapisom. Želijo, da bi njihovi uporabniki kar najhitreje našli ustrezno gradivo, ki ga iščejo. Polovica visokošolskih knjižničarjev katalogizatorjev meni, da bi bila dobrodošla posodobljena katalogizacijska pravila, a priznavajo, da imajo premalo védenja, da bi lahko podali mnenje o standardu RDA, ki bo morda nadomestil obstoječa pravila. Potrebno pa bo narediti še korak dlje tudi pri permanentnem izobraževanju knjižničarjev glede novosti v bibliotekarski stroki z namenom, da bodo lahko v prihodnje kritično in/ali konstruktivno razpravljali in podajali predloge k spremembam na področju katalogizacije in knjižničnega kataloga. Želeli bi, da bi se slišale in upoštevale želje knjižničarjev, ki uporabljajo in soustvarjajo knjižnični katalog.
Knjižnični katalog bo obstajal tudi v prihodnje, vprašanje pa je, v kolikšni meri ga bodo uporabniki uporabljali oz. ali bodo iskali druge bližnjice in poti, da bodo pridobili želeno gradivo in informacije, pa tudi, kako uspešno in pogosto ga bodo uporabljali knjižničarji pri svojem delu in v referenčnem pogovoru z uporabniki.
Zahvala
Zahvaljujem se vsem knjižničarjem v splošnih in visokošolskih knjižnicah, ki so se odzvali prošnji za sodelovanje pri intervjujih.
Navedeni viri
Ambrožič, M. (2005). Anketna metoda. V A. Šauperl (ur.), Raziskovalne metode v bibliotekarstvu, informacijski znanosti in knjigarstvu (str. 23–52). Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Applegate, R. (2008). Whose decline? Which academic libraries are »deserted« in terms of reference transactions?. Reference and user services quarterly, 48(2), 176−189.
Asher, A. D., Duke, L. M. in Wilson, S. (2013). Paths of discovery: comparing the search effectiveness of EBSCO Discovery Service, Summon, Google Scholar, and conventional library resources. College and research libraries, 74(5), 464–488.
Barnum, C. M. in Palmer, L. A. (2010). More than a feeling: understanding the desirability factor in user experience. V CHI 2010 extended abstracts on human factors in computing systems (str. 4703–4716). New York: Association for Computing Machinery.
Borgman, C. L. (1986). Why are online catalogs hard to use? Lessons learned from information-retrieval studies. Journal of the American Society for Information Science, 37(6), 387–400.
Butterfield, K. (2003). Online public access catalogs. V Encyclopedia of library and information science (str. 2268–2273). New York: M. Dekker.
Calhoun, K., Cantrell, J., Gallagher, P. in Hawk, P. (2009). Online catalogs: what users and librarians want: an OCLC Report. Dublin, OH: OCLC.
Cassidy, E. D., Jones, G., McMain, L., Shen, L. in Vieira, S. (2014). Student searching with EBSCO Discovery: a usability study. Journal of electronic resources librarianship, 26(1), 17–
35. doi: 10.1080/1941126X.2014.877331
Chercourt, M. in Marshall, L. (2013). Making keywords work: connecting patrons to resources through enhanced bibliographic records. Technical services quarterly, 30(3), 285–295. doi:
10.1080/07317131.2013.785786
Chickering, F. W. in Yang, S. Q. (2014). Evaluation and comparison of discovery tools: an update. Information technology and libraries, 33(2), 5–30.
Connaway, L. S. in Powell, R. R. (2010). Basic research methods for librarians. Santa Barbara, CA: Libraries Unlimited.
Danskin, A. in Gryspeerdt, K. (2014). Changing the rules? RDA and cataloguing in Europe.
Liber quarterly, 24(2), 112–123.
Denton, W. in Coysh, S. J. (2011). Usability testing of VuFind at an academic library. Library hi tech, 29(2), 301–319. doi: 10.1108/07378831111138189
Dinkins, D. in Kirkland, L. N. (2006). It’s what’s inside that counts: adding contents notes to bibliographic records and its impact on circulation. College and undergraduate libraries, 13(1), 59–71. doi: 10.1300/J106v13n01̱07
Emanuel, J. (2011). Usability of the VuFind next-Generation online catalog. Information technology and libraries, 30(1), 44–52.
Functional requirements for bibliographic records (1998). München: Saur.
Kalan, P. (1967). Abecedni imenski katalog. Ljubljana: Društvo bibliotekarjev Slovenije.
Komisija za katalogizacijo. (2017). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. Pridobljeno 14. junija 2018 s spletne strani: http://www.nuk.uni-lj.si/nuk/komisija-za-katalogizacijo/o- komisiji
Kos, J. (2009). Proces vsebinske analize pri katalogizaciji knjižničnega gradiva: primer visokošolskih knjižnic. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Larson, R. R., McDonough, J., O'Leary, P., Kuntz, L., Moon, R. (1996). Cheshire II: designing a next-generation online catalog. Journal of the American Society for Information Science, 47(7), 555–567.
Levičar, J. in Petek, M. (2017). Programska oprema COBISS3/Katalogizacija: ovrednotenje sistemskih sprememb in funkcionalnosti modula z vidika katalogizatorjev. Knjižnica, 61(1–2), 155–189.
Lewandowski, D. (2008). Search engine user behaviour: how can users be guided to quality content?. Information services and use, 28(3–4), 261–268.
Likar, T. in Žumer, M. (2004). Mnenja katalogizatorjev o modulu za katalogizacijo v sistemu COBISS. Knjižnica, 48(1–2), 83–122.
Majors, R. (2012). Comparative user experiences of next-generation catalogue interfaces.
Library trends, 61(1), 186–207.
Merčun, T. (2014). Čas za spremembe: prihodnost knjižničnega kataloga. Šolska knjižnica, 24(3–4), 144–155.
Merčun, T., Žumer, M. in Aalberg, T. (2017). Presenting bibliographic families using information visualization: evaluation of FRBR‐based prototype and hierarchical visualizations.
Journal of the Association for Information Science and Technology, 68(2), 392–411.
Mi, J. in Weng, C. (2008). Revitalizing the library OPAC: interface, searching and display challenges. Information technology and libraries, 27(1), 5–22.
Patton, G. E. (ur.). (2009). Functional requirements for authority data: a conceptual model: final report. München: Saur.
Pesjak, D. (2010). Razširjenost uporabe katalogizacijskih priročnikov in njen vpliv na kakovost bibliografskih zapisov v vzajemnem katalogu COBIB. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Petek, M. (2011). Knjiga kot predmet katalogizacije. Knjižničarske novice, 21(6), 4–7.
Petek, M. (2017). Katalogizacijski standard Resource description and access (RDA): razvoj, spremembe in primerjava s Pravilnikom i priručnikom za izradbu abecednih kataloga (PPIAK).
Knjižnica, 61(1–2), 23–47.
Pickard, A. J. (2013). Research methods in information. London: Facet.
Pogorelec, A. (2004). Metodologija vsebinske obdelave leposlovja. Magistrsko delo. Ljubljana:
Filozofska fakulteta.
Prekat: priročnik za enostavno uporabo katalogizacijskih pravil. (2001). Ljubljana: NUK.
Riva, P., Le Boeuf, P. in Žumer, M. (2017). IFLA library reference model: a conceptual model for bibliographic information. Haag: IFLA. Pridobljeno 27. 4. 2018 s spletne strani https://www.ifla.org/files/assets/cataloguing/frbr-lrm/ifla-lrm-august-2017.pdf
Statistika COBIB.SI in lokalnih baz podatkov (po tipih gradiva). (2016). Maribor: IZUM.
Pridobljeno 13. septembra 2017 s spletne strani:
http://home.izum.si/cobiss/o_cobissu/dokumenti/STAT_PRIRAST_SI_2016_2.pdf
Švab, K. (2016). Analiza atributov in relacij v bibliografskih informacijskih sistemih. Doktorsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Švab, K. in Žumer, M. (2016). Izbira leposlovja – še vedno izziv za knjižnice?: kriteriji, ki so pomembni za uporabnike. Knjižnica, 60(2–3), 127–149.
Tosaka, Y. in Weng, C. (2011). Reexamining content-enriched access: its effect on usage and discovery. College and research libraries, 72(5), 412–427. doi: 10.5860/crl-137
Verona, E. (1983). Pravilnik i priručnik za izradbu abecednih kataloga. Dio 2, Kataložni opis.
Zagreb: Hrvatsko bibliotekarsko društvo.
Verona, E. (1986). Pravilnik i priručnik za izradbu abecednih kataloga. Dio 1, Odrednice i redalice (2. izmijenjeno izd.). Zagreb: Hrvatsko bibliotekarsko društvo.
Vidic, M. in Južnič, P. (2010). Odnos »visokošolski knjižničar – študent«: kako študentje poznajo delo visokošolskega knjižničarja. Knjižnica, 54(1–2), 59–77.
Williams, S. C. in Foster, A. K. (2011). Promise fulfilled? An EBSCO Discovery Service usability study. Journal of web librarianship, 5(3), 179–198. doi: 10.1080/19322909.2011.597590 Žaucer, M. (2007). Nujnost racionalizacije v knjižnicah. Knjižnica, 51(3–4), 195–210.
dr. Katarina Švab
Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
e-pošta: katarina.svab@ff.uni-lj.si
