UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA DELOVNA TERAPIJA, 1. STOPNJA
Mojca Eržen
Uporaba modela Oseba-okolje-okupacija-izvedba v praksi in raziskavah, njegove prednosti in slabosti
diplomsko delo
The use of Person-Environment-Occupation- Performance Model in practice and research, its
strengths and weaknesses
diploma work
Mentorica: viš. pred. mag. Andreja Švajger Recenzentka: viš. pred. mag. Cecilija Lebar
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici viš. pred. mag Andreji Švajger za usmerjanje in vse nasvete pri pisanju diplomskega dela. Hvala tudi viš. pred. mag. Ceciliji Lebar za recenzijo. Zahvalila bi se tudi izr.
prof. dr. Jožici Škofic za lektoriranje.
Velika hvala moji družini in Nejcu za podporo in vzpodbudne besede. Hvala, ker ste me vedno znova pregovorili, da je vredno vztrajati, tudi ko bi sama najraje obupala.
Hvala tudi Poloni, Klari in Vidi. Brez vas študij ne bi bil to, kar je bil.
IZVLEČEK
Uvod: Delovna terapija pozna konceptualne modele, ki terapevta usmerjajo pri njegovem delu. V praksi terapevti uporabljajo različne modele, ki jim služijo kot vodilo, na katero se lahko zanesejo med procesom. Eden izmed konceptualnih modelov je PEOP model, ki posameznika obravnava kot celoto štirih enakovrednih komponent, in sicer osebe, okolja, okupacije in izvedbe. Dinamični odnos, ki je posledica njihovega medsebojnega delovanja, podpira ali zavira izvedbo okupacije, sodelovanje in blagostanje. Namen: V diplomskem delu smo želeli preučiti področja, način, prednosti in slabosti uporabe PEOP modela v delovnoterapevtski praksi. Metode dela: Uporabljen je sistematični pregled literature. Literatura je bila poiskana s pomočjo Digitalne knjižnice Univerze v Ljubljani, Medline - Pubmed, COBISS+. Vključitveni kriteriji za izbiro so bili ustrezanje ključnim besedam, angleški ali slovenski jezik in dostopno celotno besedilo. Članki so morali biti znanstveni ali strokovni, objavljeni med letoma 2011 in 2021. Izbor smo ožili z metodo PRISMA, primernost vira pa je bila pretehtana s SWOT analizo. Kvaliteta člankov je bila ocenjena glede na metodologijo in razdeljena v nivoje. Rezultati: V končno analizo je bilo vključenih 14 virov, od tega 10 kvantitativnih raziskav, 2 kvalitativni in 2 mešani raziskavi. Najmlajši vir je bil objavljen leta 2021, najstarejši pa 2013. PEOP model je bil uporabljen na različnih področjih, tudi izven stroke delovne terapije. Uporabljen je bil kot konceptualna osnova za nadaljnje raziskovanje.
Glavne prednosti modela so splošnost, usmerjenost na uporabnika, preučevanje vseh komponent osebe, grajenje odnosa z uporabnikom in usmerjenost na okupacijo. Slabosti PEOP modela so premalo znanja s področja uporabe, splošnost, pomanjkanje predvidenih ocenjevalnih metod in premajhno osredotočanje na sodelovanje kot cilj. Razprava: PEOP model sodi med manj uporabljene modele, vendar so tako področja njegove uporabe kot tudi načini raznoliki. Prednosti modela se ujemajo z njegovimi značilnostmi. Slabosti pa se večinoma dotikajo pomanjkanja uporabe literature v praksi. Avtorji uporabljenih virov si med seboj nasprotujejo glede posameznih prednosti oziroma slabosti. Najbolj očitno je nestrinjanje glede splošnosti modela, ki jo nekateri smatrajo za prednost, drugi za slabost. Zaključek: Uporaba PEOP modela v praksi je premalo raziskana, prav tako je PEOP model med manj znanimi med delovnimi terapevti. V prihodnje bi bilo smiselno raziskati, zakaj se delovni terapevti odločajo oziroma se ne odločajo za uporabo PEOP modela.
Ključne besede: delovna terapija, PEOP model, uporaba, koristi, pomanjkljivosti
ABSTRACT
Introduction: Occupational therapy has many conceptual models, which lead occupational therapist at his work. Occupational therapists use different conceptual models as guidelines in the process of occupational therapy. PEOP model is one of the models, that explain human functioning through the following four components: person, environment, occupation, and performance. A dynamic relationship between all those components results in occupational performance, participation and well-being. Purpose: The purpose of this diploma work is to examine areas of application, how to use the model, strengths, and weaknesses of using the PEOP model in practice.
Methods: A systematic literature review was performed. The literature was searched within Digital Library of University in Ljubljana, Medline – Pubmed, COBISS+. The inclusion criteria for selection of the articles were matching the keywords, English or Slovenian language and full text accessible. The articles had to be scientific and published between 2011 and 2021. The selection was narrowed by the PRISMA method and the suitability of them was considered by SWOT analysis. The quality of the articles was assessed by their methodology and sorted into different levels according to the assessment. Results: 14 articles were used in analysis, of which 10 were quantitative studies, 2 were qualitative and 2 mixed. The youngest article was published in 2021 and the oldest in 2013. It has been used in a variety of fields, including outside of occupational therapy profession. It was used also as a basis for further research. The main strengths of the model are lack of specifical requirements, client-centered approach, understanding all components of a person, building a relationship with the person and an occupational-centered approach. The weaknesses are lack of specifical requirements, insufficient knowledge about the model and lack of participation as a goal. Discussion: The PEOP model had been used as a theoretical base for the design of a new practical model, planning the strategies for the occupational therapy and for the design of a new clinical tool. It has also been used as a basic literature for further research. The articles name many strengths, that agree with the characteristics of the model, and the weaknesses, that are mainly a criticism of poorly researched use of the model. The strengths and the weaknesses oppose each other. This is especially seen with the lack of specifical requirements, which some count as a strength and others as a weakness. Conclusion: The use of the PEOP model in insufficiently researched and the model itself is one of the lesser-known models among occupational therapists. In the future, it would make sense to research why occupational therapists use or don’t use the PEOP model.
Keywords: occupational therapy, PEOP model, usage, advantages, disadvantages
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Konceptualni modeli v delovni terapiji ... 1
1.2 Model Oseba-Okolje-Okupacija-Izvedba ... 4
1.2.1 Obravnava po PEOP modelu ... 7
1.2.2 Pristopi PEOP modela ... 8
2 NAMEN ... 9
3 METODE DELA ... 10
4 REZULTATI ... 12
4.1 Sinteza pregleda literature po temah ... 13
4.1.1 Področja in način uporabe PEOP modela ... 13
4.1.2 Prednosti uporabe PEOP modela ... 16
4.1.3 Slabosti uporabe PEOP modela ... 18
4 RAZPRAVA ... 20
5 ZAKLJUČEK ... 25
7 VIRI IN LITERATURA ... 26 8 PRILOGE
8.1 Tabela 1: Seznam literature, vključene v analizo
8.2 Tabela 2: Sinteza vsebine po temah: Področja uporabe PEOP modela
8.3 Tabela 3: Sinteza pregleda literature po temah: Način uporabe modela PEOP 8.4 Tabela 4: Sinteza pregleda literature po temah: Prednosti uporabe PEOP modela 8.5 Tabela 5: Sinteza pregleda literature po temah: Slabosti uporabe PEOP modela
Kazalo slik
Slika 1: Shema komponent PEOP modela (povzeto po Christiansen et al., 2015) ... 6 Slika 2: PRISMA diagram. ... 12
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN KRAJŠAV
CMOP-E Kanadski model okupacije in vključenosti (angl. Canadian Model of Occupational Performance - Engagement)
COPM Kanadska metoda za ocenjevanje izvajanja okupacije (angl. The Canadian Occupational Performance Measure)
CPPF Kanadski proces obravnave (angl. Canadian practice process framework) MKF Mednarodna klasifikacija funkcioniranja
MOHO Model človekove okupacije (angl. Model of Human Occupation)
PEOP Model Oseba-Okolje-Okupacija-Izvedba (angl. Person-Environment- Occupation-Performance)
1
1 UVOD
Konceptualni modeli (v nadaljevanju modeli) v delovni terapiji ponujajo razlage delovanja posameznika v njegovem lastnem okolju (Lee et al., 2008). Ustvarjeni so bili za lažje razvijanje strategij, ki se uporabljajo v praksi, in za doseganje boljših rezultatov obravnav (Smith, Hudson, 2012). Z zanašanjem na konceptualni model se terapevt izogne omejitvam subjektivnega dojemanja problematike (Duncan, 2020). Uporaba teorije pomaga pri odločanju v praksi (Vermaak, Nel, 2016).
Duncan (2020) pravi, da uporaba določenega konceptualnega modela spodbuja na dokazih temelječo prakso, hkrati pa podpira širši okvir obravnave problema, saj omogoča, da terapevt problem izpostavi in nanj pogleda iz različnih zornih kotov. Kielhofner (2009) pa meni, da modeli razlagajo odnose med določenim pojavom in njegovim okoljem. Terapevta opolnomočijo z znanjem in ga spodbujajo, da klinično sklepa.
Ob razvoju delovne terapije se je pojavila tudi potreba po enotnem jeziku oz. terminologiji, saj so različni avtorji pojmom pripisovali različne pomene. Model namreč odseva filozofijo svojega avtorja. Slednje je prineslo zmedo med terapevti v praksi. Ta problem je še vedno prisoten (Duncan, 2020).
Novi konceptualni modeli se razvijejo, ker terapevti v praksi opazijo pomanjkljivosti in ovire pri
»starih« konceptualnih modelih. Za razvoj modela pa je treba zadostiti pogojem različnih faz.
Najprej je treba razviti konceptualne ideje in jih prečistiti, da dobimo njihovo bistvo. Potem se jih uporabi v praksi. Razviti je treba tudi orodja, ki bodo delovnim terapevtom v pomoč pri uporabi novega modela. Da zagotovimo veljavnost in zanesljivost, je treba veliko preizkusov, ki dokažejo, da je model koristen za delovnoterapevtsko prakso (Duncan, 2020).
1.1 Konceptualni modeli v delovni terapiji
Duncan (2020) navaja razliko med konceptualnim modelom prakse in teoretičnim okvirjem.
Slednji, torej teoretični okvir, je skupek znanj (teoretičnih in praktičnih), ki so bila zbrana izven delovne terapije, vendar so uporabna tudi znotraj nje. Ponavadi se jih uporablja na nivoju
2
multidisciplinarnih timov. Konceptualni modeli prakse so teoretična znanja, ki se osredotočajo na okupacijo in so bila zbrana izključno zato, da razložijo proces delovne terapije. Kielhofner (2009) pa navaja konceptualne modele kot skupek ugotovitev iz prakse. Gre za konceptualne osnove, iz katerih delovni terapevti črpajo znanje za izvajanje obravnav. Konceptualne osnove vsebujejo znanje o okolju in njegovem vplivu na posameznika; znanje, ki pomaga razumeti posameznika; in znanje drugih strok, ki podpira delovnoterapevtsko obravnavo. Skupku vseh naštetih znanj Kielhofner (2009) pravi konceptualni modeli.
Vendar teoretični okviri vplivajo na konceptualne modele. Med bolj pomembnimi sta biomehanski in biopsihosocialni okvir. Biomehanski se osredotoča na mišično-skeletno funkcijo. Njegov princip temelji na biofizikalnih pristopih, predvsem na tem, kako biofizika opisuje gibanje telesa (kinetika, kinematika). Predpostavlja, da je za dobro izvedbo okupacije pomembna stabilizacija telesa (mišično-skeletne funkcije) (Kielhofner, 2009). Biopsihosocialni okvir pa poleg patologije, demografskih značilnosti in bioloških dejavnikov (mišično-skeletna funkcija) upošteva tudi psihološke dejavnike in socialni kontekst posameznika (Gentry et al., 2018). Pomembno je omeniti tudi Mednarodno klasifikacijo funkcioniranja, zmanjšane zmožnosti in zdravja (v nadaljevanju MKF), ki s svojimi smernicami vpliva na konceptualne modele (Wong, Fisher, 2015).
Konceptualni modeli so torej vodilo, ki delovnega terapevta usmerjajo skozi obravnavo. Ponujajo mu smernice za lažje odločanje in podpirajo sam proces obravnave (Case-Smith, 2015). Posledično imajo velik vpliv na kvaliteto delovnoterapevtske obravnave (Kielhofner, 2009). Modele med seboj ločimo glede na to, na kaj se osredotočajo v praksi – bodisi je to določen dejavnik, ki vpliva na izvedbo okupacije, bodisi je to odnos med uporabnikom in terapevtom (Kielhofner, 2009).
V nadaljevanju so predstavljeni najpogostejši konceptualni modeli v delovni terapiji.
Model človekove okupacije (angl. Model of human occupation, v nadaljevanju MOHO) se osredotoča na štiri koncepte človeka, ki se med seboj prepletajo: voljo (motivacijo za izvedbo), navade (vedenje), zmogljivost za izvedbo (fizične in psihične sposobnosti posameznika) in okolje.
Na podlagi teh štirih komponent predstavi človekovo izvedbo okupacije. Upošteva človeka kot celoto (njegove vrednote, interese, vloge in navade) in poudarja, kako pomemben je odnos med terapevtom in uporabnikom (Kielhofner, 2008; Taylor, 2017). V sklopu modela so bili razviti tudi številni ocenjevalni instrumenti, ki uporabljajo metodo opazovanja (primer: test motoričnih in
3
procesnih spretnosti – AMPS (Pan, Fisher, 1994)), vprašalnike ali opomnike (primer: opomnik vlog (Oakley et al., 1985)) in kombinirane ocenjevalne metode (Kielhofner, 2008; Taylor, 2017).
MOHO je dobro raziskan model. O prednostih in slabostih so že bile izvedene raziskave. Eno od teh so izvedli Lee in sodelavci (2008). Prednosti modela so: na uporabnika usmerjen pristop, aktivno vključevanje uporabnika v proces obravnave, podpora načrtovanju obravnave, podpora profesionalne identitete. Slabosti pa so: premalo znanja o MOHO ter prekompleksen in težko razumljiv model za uporabo tako za terapevte kot tudi za uporabnike (Lee et al., 2008; Taylor, 2017). Terapevt se med obravnavo lahko opre tudi na proces AOTA (Kielhofner, 2008; Taylor, 2017), ki poteka v treh fazah. Prva faza je vrednotenje, v kateri se zberejo podatki o uporabniku.
Podatki so organizirani v okupacijskem profilu in analizi aktivnosti. Rezultati prve faze so osnova za načrtovanje druge faze – obravnave. Zadnja faza so izidi. Izidi kažejo, ali je bila obravnava uspešna. V zadnji fazi se ponovijo izbrana ocenjevanja iz prve faze (AOTA, 2020).
Kanadski model izvedbe okupacije in vključenosti (angl. Canadian model of occupation performance and engagement, v nadaljevanju CMOP-E) se osredotoča predvsem na izvedbo okupacije in na to, kako slednja vpliva na vključenost posameznika v družbo. Oboje je posledica dinamičnega odnosa med tremi komponentami, in sicer osebe, okupacije in okolja (Polatajko et al., 2007). Tako kot MOHO tudi CMOP-E podpira na uporabnika usmerjen pristop (Wong, Fisher, 2015). V kliničnem okolju model podpira terapevta pri zastavljanju ciljev v sodelovanju z uporabnikom, s čimer se spodbuja vključenost. Vključenost je eden glavnih ciljev CMOP-E (Polatajko et al., 2007). CMOP-E ima svoj procesni okvir – kanadski proces obravnave (angl.
Canadian practice process framework, v nadaljevanju CPPF). Proces je sestavljen iz štirih komponent, od tega se prve tri nanašajo na socialni kontekst, klinično okolje in teoretični okvir prakse. Četrta komponenta je sestavljena iz osmih faz, ki vodijo proces obravnave. Od prve do zadnje si faze sledijo: začetek, priprava, evalvacija, postavljanje ciljev, obravnava, prilagajanje obravnave, ocena izidov in zaključek (Polatajko et al., 2007). V okviru modela je bil razvit tudi vprašalnik Kanadske metode za ocenjevanje izvajanja okupacije (angl. The Canadian Occupational Performance measure, v nadaljevanju COPM), in sicer zaradi potrebe po obravnavi, usmerjeni na uporabnika. COPM se osredotoča na dnevne aktivnosti, delo, socialno vključenost in prosti čas, med njimi pa uporabnik izbere aktivnosti, ki so njemu najpomembnejše. Na ta način je obravnava bolj prilagojena posamezniku, ki hkrati razmišlja o svoji situaciji (Law, 2019)
4
Kawa model je prvi model v delovni terapiji, ki omogoča upoštevanje različnih družbeno- kulturnih okoliščin (Iwama, 2006). Opira se na japonsko kulturo in predstavlja osebo kot del narave. Za razumevanje osebe in njenih okoliščin uporablja prispodobo reke (»kawa« v japonskem jeziku pomeni ʻrekaʼ), njene štiri glavne elemente (vodo, skale, dna in brežine, naplavine) pa kot glavne koncepte. Voda predstavlja posameznikovo energijo in tok življenja, brežine in dno okolje, naplavine so osebne lastnosti in viri, skale pa težave, ovire in izzivi v življenju. Prazni prostori med njimi omogočajo tok življenjske energije (Iwama, 2006). Model poudarja, da so vse komponente del reke in zato neločljive. S pomočjo prispodobe skuša uporabniku razložiti povezanost vseh elementov z okupacijo in izvedbo okupacije (Iwama, 2006). V okviru modela je bil razvit priročnik za uporabo Kawa modela, ki terapevta vodi skozi proces obravnave (Teoh, Iwama, 2015).
Model Oseba-Okolje-Okupacija-Izvedba (angl. Person-Environment-Occupational- Performance model; v nadaljevanju PEOP model) je usmerjen na osebo in njeno izvedbo okupacije.
V slednji se med seboj prepletajo štiri komponente, in sicer oseba, okolje, okupacija in izvedba okupacije (Christiansen et al., 2015). Od prej omenjenih modelov se razlikuje predvsem v tem, da ne ponuja že določenih ocenjevalnih instrumentov in da daje večjo vlogo vplivu okolja na izvedbo okupacije (Turpin, Iwama, 2011). Prav tako osebo jemlje kot dejavnik, ki pripomore k izvedbi okupacije, medtem ko se drugi veliko bolj osredotočajo na osebo kot posameznika (Wong, Fisher, 2015). Predstavljen je v naslednjem podpoglavju.
1.2 Model Oseba-Okolje-Okupacija-Izvedba
PEOP model spada v skupino modelov, ki se osredotočajo na posameznika in njegovo interakcijo z okoljem. Nanaša se torej na osebo (Person), okolje (Environment), okupacijo (Occupation) in izvedbo (Performance). Christiansen in Christiansen sta ga pričela oblikovati leta 1985, definirala pa leta 2005 (Turpin, Iwama, 2011).
Oseba je bitje, na katero vplivajo notranji dejavniki, tj. fiziološki, psihološki, kognitivni, senzorni, motorični in duhovni. Fiziološki dejavniki so moč, vzdržljivost, stres, spalne navade, prehranjevalne navade in splošno zdravstveno stanje. Med psihološke dejavnike spadajo motivacija, osebna identiteta, metakognicija in samozavedanje. Mednje sodi tudi posameznikova življenjska zgodba oziroma njegovo doživljanje sveta. Kognitivne dejavnike predstavljajo procesi,
5
kot so spomin, pozornost, zavedanje, logično sklepanje in sprejemanje odločitev. Senzorni dejavniki so procesi sprejemanja in organiziranja senzornih informacij. Motorični dejavniki vključujejo uporabo gibalnega sistema. Duhovni dejavniki pa so duhovna prepričanja vsakega posameznika (Kapel, 2018; Christiansen et at., 2015).
Okolje je definirano kot zunanji dejavnik, ki lahko osebo ovira ali podpira pri izvedbi okupacije.
Med zunanje dejavnike spadajo socialni, ekonomski, kulturni, tehnološki dejavniki, dejavniki naravnega in grajenega okolja ter izobraževanje in politika (Smith, Hudson, 2021). Socialni dejavniki so socialne mreže, ki jih splete posameznik. Kulturni dejavniki predstavljajo vrednote, običaje in rituale. Naravno okolje vključuje geografske značilnosti, grajeno okolje pa dostopnost in uporabnost urbanih prostorov (Kapel, 2018; Christiansen et al., 2015).
Okupacije so opisane kot dejavnosti in spretnosti, aktivnosti, naloge ter vloge; izvedba pa pomeni zmožnost opraviti določeno nalogo (Smith, Hudson, 2012). Okupacije sodijo na področje ožjih dnevnih aktivnosti, širših dnevnih aktivnosti, počitka oziroma spanja, izobraževanja, dela, prostega časa in socialne vključenost (Christiansen et al., 2015).
Posamezne komponente se med seboj prepletajo in spodbujajo sodelovanje ter izboljšujejo izvedbo okupacije, kar je predstavljeno v shemi v nadaljevanju (Christiansen et al., 2015)). Shema prikazuje, da so si vse komponente med seboj enakovredne in imajo enako močan vpliv druga na drugo, kar je posebnost PEOP modela (CMOP-E pozna hierarhijo komponent, pri kateri je oseba najviše) (Turpin, Iwama, 2011).
6
Slika 1: Shema komponent PEOP modela (povzeto po Christiansen et al., 2015)
Gre torej za model, ki podpira na uporabnika osredotočeno prakso in poteka po pristopu »od zgoraj navzdol«. To pomeni, da uporabnika postavlja v središče obravnave ter slednjo prilagaja njegovim sposobnostim in željam. Pristop »od zgoraj navzdol« pomeni, da se delovni terapevt osredotoča najprej na situacijo uporabnika, šele nato na posamezne komponente. Nanaša se na posameznikove značilnosti in njegovo okolje. V okviru okolja ugotavlja podpore in ovire. Za model je potrebno razumevanje, kako okolje vpliva na posameznika in kako posameznikove značilnosti vplivajo na njegovo življenjsko okolje. Okupacije so povezava med vsemi elementi. Skozi te povezave razumemo uporabnikovo zgodbo, dajo nam neko obnovo ocenjevanj in pomagajo pri izbiri strategij v okviru načrta obravnave, na koncu pa pomagajo pri analiziranju izidov (Christiansen et al., 2015).
Vermaak in Nel (2016) sta ugotovila, da je model med manj uporabljenimi med delovnimi terapevti, nikjer pa ni bilo zaznati, zakaj je tako. Niti ni bilo možno ugotoviti, kaj delovne terapevte odmika od uporabe PEOP modela v praksi.
7
PEOP model je dokaj nepoznan med slovenskimi delovnimi terapevti, kljub temu da je vključen v predmetnik študija (Kapel, 2018). Hkrati sodi med modele, ki se jih v praksi uporablja manj, kljub temu da zajema široko področje. Smiselno bi bilo pregledati, kje in na kakšen način se uporablja ter kakšne prednosti in slabosti prinaša njegova uporaba. Dober primer je raziskava o MOHO, ki so jo izvedli Lee in sodelavci (2008), v kateri so z anketnim vprašalnikom povpraševali delovne terapevte po prednostih in slabostih modela. Preden bi podoben vprašalnik uporabili za PEOP, bi bilo potrebno ugotoviti, kdo ga pravzaprav uporablja.
1.2.1 Obravnava po PEOP modelu
PEOP model obravnavo razume kot proces, v katerem delovni terapevt uporabi različne strategije in pristope. Glavni cilj je omogočiti posamezniku, da čim bolje in lažje izvede svoje okupacije (Smith, Hudson, 2012). Obravnava pa se gradi na osebnih sposobnostih posameznika in njegovih podporah iz okolja (Christiansen, 2015).
Proces delovne terapije po PEOP modelu, ki so ga opisali Christiansen in sodelavci (2015), poteka v štirih fazah. Prva faza se imenuje zgodba. V zgodbo povežemo preteklost, sedanjost in prihodnost; vključimo zaznave, izbire in interese ter cilje in potrebe posameznika. Na ta način dobimo razlago posameznikovih težav in njihovega pomena ter umestitve v njegov kontekst. S pomočjo zgodbe terapevt spozna posameznikovo videnje sveta.
Druga faza so ocenjevanja in evalvacije, ki nam dajo podlago za načrt obravnave. PEOP model je vodilo za uporabo različnih ocenjevalnih metod, obravnav in strategij. Model sam nima razvitih ocenjevalnih instrumentov, lahko pa uporabimo standardizirane ocenjevalne metode in pristope, ki izhajajo iz drugih konceptualnih modelov. (Smith, Hudson, 2012). Avtorji modela (Christiansen et al., 2015) zagovarjajo njegovo fleksibilnost pri zbiranju podatkov o uporabniku z uporabo različnih ocenjevalnih instrumentov.
Tretja faza, obravnava, vsebuje strategije za samo izvedbo obravnave, hkrati pa tudi kratkoročne in dolgoročne cilje, ki si jih terapevt zastavi skupaj z uporabnikom. Pomembno je, da je uporabnik vključen v to fazo, saj je pomemben člen in sodelavec v procesu (Christiansen et al., 2015).
8
Zadnja faza so izidi, ki predstavljajo merljivi del obravnave od prvega pa do zadnjega srečanja. Z njimi preverimo spremembe uporabnikovega stanja in predstavimo učinkovitost obravnave z merljivimi rezultati (Christiansen et al., 2015).
1.2.2 Pristopi PEOP modela
Christiansen in sodelavci (2015) so opisali vrsto pristopov k obravnavi, med katerimi lahko izbiramo v okviru PEOP modela.
Prvi pristop je »ustvarjati-izboljševati«. Njegov namen je izboljševati kvaliteto življenja. Primer strategije v okviru tega pristopa je promocija aktivne igre med šolskimi otroci. Drugi pristop je
»vzpostaviti-povrniti«, s katerim želimo uporabniku vzpostaviti nove spretnosti ali pa povrniti okvarjene spretnosti. Primer strategije je slikanje za izboljšanje učinkovitosti in vzdržljivosti pri rokovanju s predmeti. Pristop »vzdrževati« pomeni, da želimo vzdrževati določeno raven zmogljivosti, ki jo uporabnik ima. Primer strategije je vključenost v skupinske oblike terapije, za vzdrževanje socialnih spretnosti. V sklopu pristopa »prilagoditi« želimo premostiti okoljske ali osebne ovire. Primer strategije je uporaba klančine pri dostopu do javnih ustanov za osebe z gibalno oviranostjo. S pristopom »preprečiti« želimo preprečiti težave, ki bi se lahko pojavili v prihodnosti. Primer strategije so aktivni odmori za osebe s sedentarnim načinom življenja, da se preprečijo mišično-skeletna obolenja, ki bi se pojavila v prihodnosti. Pristop »izobraževati«
pomeni zagotoviti znanje in spretnosti. Primer strategije so izobraževanja za svojce oseb z demenco, kako skrbeti za posameznika. S pristopom »svetovati« želimo izpostaviti probleme, njihove rešitve, razvoj strategij, da posameznik reši problem. Primer strategije je podpora osebi s cerebralno paralizo pri prehodu na naslednjo raven izobraževanja.
9
2 NAMEN
Obstoječa literatura kaže, da PEOP model delovni terapevti med modeli delovne terapije uporabljajo v manjši meri tako v svetu (Vermaak, Nell, 2016) kot tudi v Sloveniji (Kapel, 2018).
Cilj diplomskega dela je proučiti izsledke raziskav, ki so pri svojem raziskovanju uporabile PEOP model in odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja:
1. Na katerih področjih se PEOP model uporablja?
2. Na kakšne načine se uporablja PEOP model?
3. Kakšne so prednosti uporabe PEOP modela v delovnoterapevtski praksi?
4. Kakšne so slabosti uporabe PEOP modela v delovnoterapevtski praksi?
10
3 METODE DELA
Rezultati so bili pridobljeni s sistematičnim pregledom že obstoječe literature. Med pregledom literature je bil izbran spekter raziskav, ki so povezane s temo diplomskega dela.
Sistematični pregled literature je proces, ki poteka po korakih. Najprej je potrebno formulirati raziskovalna vprašanja, definirati vključitvene in izključitvene kriterije, pregledati znanstveno literaturo in oceniti kvaliteto, analizirati rezultate ter jihpredstaviti (Ahn, Kang, 2018). Namen sistematičnega pregleda je sistematično, izčrpno in celovito pregledati obstoječo literaturo in predstaviti ugotovitve in izsledke, do katerih pridemo s kvalitativno analizo vsebine (Grant, Booth, 2009).
Vključitveni kriteriji, ki so bili upoštevani, so naslednji:
- ujemanje s temo diplomske naloge, - angleški ali slovenski jezik,
- časovno obdobje 2011–2021, - dostopno celotno besedilo,
- izvirni znanstveni ali strokovni članki.
Upoštevani izključitveni kriteriji so:
- objavljeno pred 2011,
- tuj jezik (izjema angleščina), - nedostopnost v polnem obsegu, - neujemanje s temo diplomske naloge.
Iskalni pojmi, uporabljeni pri iskanju literature, ki so bile med seboj povezani z Boolovimi operatorji (AND, OR, NOT):
- v slovenščini: delovna terapija, PEOP model, obravnava, uporaba, prednosti, slabosti, - v angleščini: occupational therapy, PEOP model, interventions, usage, utility, strengths,
weaknesses.
Literatura je bil izbrana v sklopu Digitalne knjižnice Univerze v Ljubljani, ki omogoča dostop do mednarodne znanstvene in strokovne literature, ob tem pa še PubMed, ki deluje v sklopu
11
Nacionalne medicinske knjižnice (angl. National Library of Medicine), COBISS+ (Virtualna knjižnica Slovenije) in CINAHL.
Primernost vira je bila pretehtana s pomočjo SWOT analize (strengths, weaknesses, opportunities and threats). SWOT analiza je orodje, ki pomaga v procesu odločanja, planiranja in organizacije.
Prednosti (angl. strengths) in slabosti (angl. weaknesses) so notranji dejavniki, medtem ko so priložnosti (angl. opportunities) in omejitve (angl. threats) zunanji dejavniki. Pri prednostih se presojajo značilnosti, ki predstavljajo dobre lastnosti; pri slabostih pa tiste, ki predstavljajo pomanjkljivost. Priložnosti so zunanji dejavniki, ki ponujajo korist; omejitve pa so potencialne težave (Gurel, Tat, 2017).
Pridobljeno literaturo smo ožili z metodo PRISMA (prefered reporting items for systematic review and meta-analysis) (Moher et al., 2009), analizirali pa smo jo s kvalitativno analizo vsebine po temah (področje uporabe, način uporabe, prednosti uporabe in slabosti uporabe). Kakovost literature smo ovrednotili po metodi Polit in Beck (2008), ki članke razvršča v 7 nivojev:
Nivo 1: Sistematični pregled randomiziranih kliničnih študij Nivo 2: Sistematični pregled nerandomiziranih študij
Nivo 3: Posamezne randomizirane ali nerandomizirane klinične študije Nivo 4: Sistematični pregled opazovalnih študij
Nivo 5: Posamezne opazovalne študije Nivo 6: Sistematični pregled opisnih študij Nivo 7: Posamezne opisne študije
12
4 REZULTATI
S kombinacijami ključnih besed je bilo najdenih 259 virov. Vključitveni kriteriji, ki so bili upoštevani tudi pri samem pregledu literature, so bili predstavljeni v prejšnjem poglavju.
Po upoštevanju vključitvenih kriterijev in pregledu naslovov ter povzetkov je ostalo 50 virov, dostopnih v celotnem obsegu. Le-te smo pregledali ter jih izločili še 30, ki se niso popolnoma ujemali z vključitvenimi kriteriji. Po temeljitem pregledu vsebine ostalih 20 virov smo izločili še 6 enot, ki se niso ujemale vsebinsko. V končno analizo vsebine je tako vključenih 14 virov.
Slika 2: PRISMA diagram.
13
V analizo so vključene tako kvalitativne kot kvantitativne raziskave. Datumi objav virov rangirajo od 2013 (Desiron et al., 2013) do 2021 (Adamou et al., 2021). Največ člankov je bilo objavljenih leta 2020 (n=6) (Armstrong-Helmsoth et al., 2020; Rich et al., 2020; Naweed et al., 2020; Raj et al., 2020; Galof, 2020; Maučec, 2020). Sledijo leta 2016 (n=2) (Hwang et al, 2016.; Ghysels et al., 2016), 2018 (n=2) (Kapel, 2018; Ho, Siu, 2018) in 2019 (n=2) (Naweed et al., 2019; Conn et al., 2019). Viri so iz različnih držav; največ jih je iz Združenih držav Amerike (Armstrong-Heimsoth et al., 2020, Rich et al., 2019, Hwang et al., 2016, Desiron et al., 2013), ostali so iz Avstralije (Ray, et al 2020, Naweed et al., 2019; Conn et al., 2019), Belgije (Ghysels et al., 2017), Velike Britanije (Adamou et al, 2021), Slovenije (Kapel, 2018; Maučec, 2020; Galof, 2020), Švedske (Hamarlund, 2015) in Kitajske ( Ho, Siu, 2018).
V prilogi 8.1 (Tabela 1) je seznam vseh virov, ki so vključeni v sintezo pregleda literature po temah.
4.1 Sinteza pregleda literature po temah
V sintezo je vključenih 14 virov. Teme, po katerih so bili analizirani, so uporaba modela PEOP (tako področje, na katerem je bil model uporabljen, kot tudi način), prednosti uporabe dotičnega modela ter slabosti njegove uporabe.
4.1.1 Področja in način uporabe PEOP modela
V prilogi 8.2 (Tabela 2) je predstavljen seznam virov ter njihove ugotovitve glede uporabe PEOP modela na različnih področjih, v prilogi 8.3 (Tabela 3) pa ugotovitve glede načina uporabe.
Desiron in sodelavci (2013) so poročali o pregledu konceptualnih modelov, ki se uporabljajo v rehabilitaciji oseb z rakom dojk in v procesu njihovega vračanja nazaj na delo. Ugotovili so, da je PEOP model eden bolj primernih za obravnavo omenjene populacije, vendar ne najboljši, saj se premalo opira na MKF, premalo postavlja v ospredje sodelovanje in ponuja zgolj izbiro ocenjevalnih instrumentov, ne pa tudi instrumentov samih.
Hwang in sodelavci (2016) so se ukvarjali z uporabo PEOP modela na področju prostega časa oseb po poškodbi hrbtenjače. Osredotočali so se predvsem na fizične aktivnosti v prostem času. PEOP
14
model jim je služil kot teoretični model za sestavo anketnega vprašalnika, saj so želeli upoštevati vse dejavnike, ki vplivajo na posameznika ter na odnose med posameznimi dejavniki.
Ghysels in sodelavci (2016) so raziskovali na področju okupacijske znanosti. Med seboj so primerjali različne modele (med njimi tudi PEOP model) in sestavljali novo orodje za delovne terapevte, ki delujejo v praksi. Orodje, ki združuje na uporabnika osredotočeno obravnavo, na dokazih temelječo prakso in povezovanje med različnimi zdravstvenimi strokami, pomaga pri procesu kliničnega sklepanja. Usmerja terapevta pri obravnavi. Zato vsebuje več modelov, na katere se lahko terapevt opre. Eden izmed teh modelov je tudi PEOP.
Galof (2020) je model uporabila na področju geriatrije, zlasti dolgotrajne oskrbe. Preučila je model PEOP, proces delovne terapije po Okviru prakse delovne terapije: področje in proces (AOTA, 2020) in smernice MKF (2006). Izvedla je tudi raziskavo, v kateri je ugotavljala zmožnosti starejših oseb, ki živijo v domačem okolju. Na podlagi rezultatov je oblikovala model za obravnavo pri izvajanju dnevnih aktivnosti v domačem okolju, ki bo v pomoč izvajalcem storitev dolgotrajne oskrbe.
Kapel (2018) je ugotavljala, da v Sloveniji PEOP model ni najbolj priznan, zato je predstavila njegove karakteristike. Uporabila ga je na področju zaposlitvene rehabilitacije, da bi slovenske terapevte seznanila z manj znanim konceptualnim modelom.
Maučec (2020) je primerjala delovnoterapevtsko obravnavo osebe po poškodbi hrbtenjače v Sloveniji in na Nizozemskem, pri tem pa se je opirala na PEOP model. Služil ji je kot osnova za določanje zunanjih in notranjih dejavnikov, ki vplivajo na izvedbo okupacije posameznika.
Hammarlund (2015) je raziskovala področje managementa in organizacije, ki se ukvarja z otroki z motnjami avtističnega spektra. Na podlagi PEOP modela je oblikovala anketni vprašalnik, ki se je osredotočal na vse štiri komponente, ki jih model definira. S tem vprašalnikom so raziskovali, kako učinkovita je organizacija pri nudenju podpore posamezniku.
Ho in Siu (2018) sta preučevala konceptualne modele (med njimi tudi PEOP model), ki se uporabljajo na področju preučevanja spalnih navad. Skonceptualnimi modeli sta ugotovila, kakšne strategije uporabljajo delovni terapevti na tem področju. PEOP model se osredotoča na vse dejavnike posameznika, kar omogoča celostno obravnavo.
15
Armstrong-Heimsoth in sodelavci (2020) so se ukvarjali z uvajanjem delovne terapije v programskrbništva. Na podlagi pregleda literature so sestavili program, ki bi dokazal, da je delovna terapija pomembna tudi na tem področju. Pri sestavljanju programa so se opirali na PEOP model.
Conn in sodelavci (2019) so preučevali vlogo delovne terapije na področju duševnega zdravja.
Ukvarjali so se predvsem s populacijo oseb s hudimi duševnimi boleznimi, ki je imela težave s prekomernim pridobivanjem telesne teže in debelostjo Ugotovili so, da ocenjevalni instrumenti in oblikovanje ciljev obravnav večinoma sovpadajo z zahtevami PEOP modela in sledijo njegovim komponentam. Obravnavajo vse komponente enakovredno in preučujejo dinamičen odnos med njimi. Posledično so ugotovili, da se PEOP model zaradi svojih značilnosti lahko uporabi kot okvir prakse za promocijo zdravja.
Rich in sodelavci (2020) so načeli tematiko vloge delovne terapije pri osebah, obolelih za koronavirusom-19. Ker za to populacijo še ni izdelanih vodil za prakso, so se pri obravnavah opirali na PEOP model, saj ta omogoča obravnavo posameznika glede na vse komponente, s čimer je mogoče pridobiti več zornih kotov pogleda na posameznikove izvedbe okupacij.
Naweed in sodelavci (2020) so PEOP model uporabili pri voznikih v javnem prometu. Gre za edino raziskavo, uporabljeno v diplomskem delu, ki ne raziskuje v delovni terapiji. Preučevali so rizične dejavnike voznikov, ki vodijo v poškodbe. PEOP model so uporabili kot glavno vodilo pri ugotavljanju notranjih dejavnikov in opredelitvi zunanjih komponent, ki skozi medsebojne odnose vplivajo na okupacijsko izvedbo voznikov in s tem predstavljajo kritični faktor, ki lahko vodi v poškodbe pri delu.
Raj in sodelavci (2020) so preučevali delovnoterapevtske obravnave oseb, ki imajo tako diagnozo Downovega sindroma kot tudi diagnozo demence. Zanimalo jih je, katere konceptualne modele uporabljajo delovni terapevti pri svojem delu. Ugotovili so, da PEOP model kot teoretično osnovo za obravnavo uporablja manj kot polovica vprašanih terapevtov.
V najmlajši študiji v tem pregledu literature so Adamou in sodelavci (2021) skušali poenotiti delovnoterapevtske obravnave odraslih z diagnozo ADHD (motnja pozornosti in hiperaktivna motnja; angl. attention deficit, hyperactiv disorder). Povabili so strokovnjake s tega področja (medicinske sestre, psihiatre za odrasle, psihologe, delovne terapevte in specialne pedagoge), ki so si med seboj izmenjali izkušnje in znanja. Cilj delavnice je bil predstaviti delovno terapijo na tem
16
področju in utemeljiti, zakaj je potrebna. V sklopu delavnice so delovni terapevti predstavili tudi različne modele, ki jih uporabljajo pri svojem delu. Eden od teh modelov, ki se uporabljajo v praksi, je tudi PEOP model, vendar ni največkrat uporabljen.
4.1.2 Prednosti uporabe PEOP modela
Ugotovljenih je bilo mnogo prednosti, večinoma pa so vsi viri poročali o podobnih. Predstavljene so v prilogi 8.4 (Tabela 4).
PEOP je splošen model, ki je uporaben na različnih področjih in v različne namene, pri čemer pa upošteva družbene norme (Naweed et al., 2020). Dovoljuje povezovanje z drugimi konceptualnimi modeli (Hwang et al., 2016; Kapel, 2018; Galof, 2020). Omogoča uporabo ocenjevalnih inštrumentov drugih konceptualnih modelov (Desiron et al., 2013; Kapel, 2018; Galof, 2020;
Maučec, 2020).
Najbolj zaželena prednost je, da PEOP model omogoča individualne obravnave. Omogoča na posameznika osredotočen pristop, s tem pa gradi tudi odnos med delovnim terapevtom in uporabnikom. S tem ko uporabnika aktivno vključi v proces obravnave (na uporabnika usmerjen pristop), se med njim in terapevtom ustvari zaupanje, kar poglobi njun medsebojni odnos (Armstrong-Heimsoth et al., 2020; Conn et al., 2019; Galof, 2020; Kapel, 2018; Maučec, 2020).
Ob tem model pomaga graditi tudi odnos med delovnim terapevtom in svojci oziroma skrbniki uporabnika, ki so prav tako vključeni v obravnavo. Aktivno sodelovanje in opolnomočenje ustvarita zaupanje do terapevta, kar omogoči graditev odnosa (Raj et al., 2020). Omogoči, da se terapevt pri posamezniku poglobi v notranje in zunanje dejavnike, na podlagi katerih dobi informacije za nadaljnjo obravnavo in postavitev individualiziranih ciljev obravnave. Podpira, da si cilje zastavita tako uporabnik kot terapevt v medsebojnem sodelovanju. (Rich et al., 2020;
Armstrong-Heimsoth et al., 2020; Kapel, 2018). Poleg načrtovanja obravnave pa vzpobuja tudi načrtovanje pripomočkov in materialov, ki bodo potrebni za izvedbo obravnave. Tako pripomore k vzpostavitvi nadzora nad tem, kaj se bo potrebovalo, tudi katere pripomočke in materiale (Rich et al., 2020).
17
PEOP model preučuje odnose med posameznimi dejavniki in opisuje njihov vpliv na izvedbo okupacije posameznika. Pomen pripisuje okoljskim dejavnikom in njihovemur vplivu tako na posameznika kot tudi na samo izvedbo okupacije (Armstrong-Heimsoth et al., 2020; Adamau et al., 2021; Rich et al., 2020; Hwang et al., 2016; Desiron et al., 2013; Kapel, 2018; Hammerlund, 2015; Galof, 2020). V središče postavlja blagostanje posameznika (Armstrong-Heimsoth et al., 2020; Adamau et al., 2021; Hammarlund, 2015). PEOP model omogoča aktivno vključevanje uporabnika v proces delovne terapije, in sicer v vse faze od načrtovanja do reflektiranja njene uspešnosti (Adamau et al., 2021; Kapel, 2018).
Osredotoča se torej na vse tri komponente, na osebo, na okolje in na okupacijo in zagovarja, da so vsi trije nivoji enako pomembni pri izvedbi okupacije (Ho, Siu, 2018). Poudarja, da je odnos med dejavniki dinamičen (Ghysels et al., 2016; Naweed et al., 2020; Desiron et al., 2013) – če se spremeni eden od dejavnikov, bo to vplivalo tudi na ostale.
Podpira preučevanje vzorcev vedenja, navad in ritualov ter vlog posameznika, da se jih uporabi kot temelj za načrtovanje obravnave. S pomočjo zbranih informacij tako sledimo na posameznika usmerjenemu pristopu, že omenjeni prednosti PEOP modela (Armstrong-Heimsoth et al., 2020;
Adamau et al., 2021; Ghysels et al., 2016; Kapel, 2018). Vodi k zbiranju subjektivnih izkušenj posameznika, tako pomembnih pri načrtovanju na posameznika osredotočene obravnave (Ghysels et al., 2016; Kapel, 2018). Vse to pomaga pri razumevanju celotne osebnosti uporabnika (Conn et al., 2019).
Poleg pristopa, usmerjenega na posameznika, pa PEOP model omogoča tudi pristop, usmerjen na okupacijo, kar prav tako omogoča zbiranje informacij o vlogah, omenjenih v prejšnjem odstavku, hkrati pa tudi informacije o prioritetah in željah posameznika. Posameznika postavi v kontekst okupacije,pokaže podpore in ovire pri izvedbi (Hwang et al., 2016; Adamau et al., 2016; Desiron et al., 2013; Galof, 2020; Kapel, 2018; Hammarlund, 2015; Maučec, 2020). Usmerjenost na okupacijo pomeni, da uporabnik izbere aktivnost, ki ima zanj smisel. Skupaj s terapevtom načrtujeta obravnavo tako, da se gradi na tej smiselni aktivnosti.
Glede na vse zbrane podatke o uporabniku PEOP model omogoča prilagajanje okupacij in uporabnikovega okolja s ciljem lažje izvedbe aktivnosti, ki je uporabniku pomembna (Raj et al., 2020; Ghysels et al., 2016).
18
V zaključni fazi delovne terapije, torej v evalvaciji obravnave in refleksiji uspešnosti, PEOP model omogoča tudi ocenjevanje napredka pri izvedbi okupacije in aktivnem vključevanju posameznika tako v družbo kot tudi v lastne dnevne aktivnosti (Rich et al., 2020; Conn et al., 2019). Pri tem ponuja smernice, katera ocenjevanja izbrati, da bodo ustrezala uporabnikovemu kontekstu, željam, potrebam in vlogam (Kapel, 2018; Galof, 2020).
Glavne prednosti modela so torej splošnost (Naweed et al., 2020; Hwang et al., 2016; Desiron et al., 2013), usmerjenost na uporabnika in vključevanje uporabnika v proces (Armstrong- Heimsoth et al., 2020; Conn et al., 2019; Kapel., 2018), preučevanje vseh komponent posameznika (Rich et al., 2020; Armstrong-Heimsoth et al., 2020; Adamou et al., 2021; Hwang et al., 2016; Desiron et al., 2013; Ho, Siu, 2018; Kapel, 2018; Galof, 2020; Maučec, 2020; Hammarlund, 2015) in odnos med njimi (Naweed et al., 2020; Desiron et al., 2013; Ghysels et al., 2016; Kapel, 2018; Maučec, 2020; Hammarlund, 2015), grajenje odnosa z uporabnikom (Amrstrong-Heimsoth et al., 2020;
Kapel, 2018; Conn et al., 2019) in njegovimi svojci (Raj et al., 2020; Kapel, 2018) in usmerjenost na okupacijo (Hwang et al., 2016; Adamou et al., 2021; Desiron et al., 2013; Kapel, 2018; Galof, 2020; Maučec, 2020; Hammarlung, 2015).
4.1.3 Slabosti uporabe PEOP modela
Slabosti uporabe so predstavljene v prilogi 8.5.
Gre za slabo raziskan model, kar mnogi strokovnjaki štejejo med slabosti (Raj et al., 2020; Ghysels et al 2016; Rich et al., 2020; Ho, Siu, 2018; Hwang et al., 2016; Conn et al., 2019; Kapel, 2018).
Glavna slabost PEOP modela je, da je zelo splošen. Zato je treba pri prenosu teorije v prakso ustvariti nov konceptualni model prakse, ki temelji na PEOP modelu, vendar je specifičen za določeno populacijo (Adamou et al., 2021; Rich et al., 2020; Naweed et al., 2020; Conn et al., 2019; Galof, 2020; Hammarlund, 2015). Zaradi svoje splošnosti lahko preveč spodbuja zanašanje na medicinski model (Rich et al., 2020), premalo pa na MKF (Desiron et al., 2013). Prav tako premalo poudarja klinično sklepanje v procesu obravnave (Raj et al., 2020).
19
PEOP model ne omogoča specifičnega vodenja za oblikovanje in strukturiranje strategij, ki se jih uporabi tekom obravnave (Adamou et al., 2021; Armstrong-Heimsoth et al., 2020; Rich et al., 2020; Hwang et al., 2016; Desiron et al., 2013).
Raziskave niso potrdile dokazov o sodelovanju kot cilju, niti o osredotočanju na sodelovanje (Armstrong-Heimsoth et al., 2020; Desiron et al., 2013). Hwang in sodelavci (2016) menijo, da preveč poudarja odnos med posameznimi dejavniki, kar lahko privede do zapostavljanja enega od dejavnikov . Lahko pa nastopijo tudi težave pri ohranjanju na okupaciji temelječe obravnave (Conn et al., 2019).
Zaradi premalo podatkov o osebnih, okoljskih dejavnikih in okupaciji se lahko zgodi, da je odnos med temi tremi komponentami premalo opažen, oziroma ne pride do izraza (Hwang et al., 2016).
Čeprav upošteva družbene norme, je ta model slabo uporaben za širšo populacijo, saj se osredotoča na enega posameznika in njegove dejavnike (Naweed et al., 2020).
Slabost je tudi to, da je model vodilo za izbiro ocenjevanj, a sam nima specifičnih testov in ocenjevalnih metod (Kapel, 2018; Maučec, 2020).
Glavne slabosti modela so: premalo raziskan model (Raj et al., 2020; Ghysels et al., 2016; Rich et al., 2020; Ho, Siu, 2018; Hwang et al., 2016; Conn et al., 2019; Kapel, 2018), splošnost (Adamou et al., 2021; Rich et al., 2020; Conn et al., 2019; Kapel, 2018), ni specifično vodilo za obravnave (Adamou et al., 2021; Armstrong-Heimsoth et al., 2020; Rich et al., 2020; Hwang et al., 2016;
Desiron et al., 2013; Maučec, 2020) in premajhno osredotočanje na sodelovanje kot cilj (Armstrong-Heimsoth et al., 2020; Desiron et al., 2013; Hammarlund, 2015).
20
4 RAZPRAVA
PEOP model je delovnoterapevtski konceptualni model, ki navkljub temu, da je predstavljen študentom na fakulteti, v Sloveniji ni široko uporabljen v praksi (Kapel, 2018). Bil pa je uporabljen na mnogih področjih in na različne načine. Ne uporabljajo ga samo delovni terapevti, najdemo ga tudi izven te stroke (Conn, 2019).
S pregledom literature je bilo ugotovljeno, da je premalo raziskav, ki bi predstavile rabo modela v praksi in preučevale njegovo uporabnost in učinkovitost. Bolj kot v praksi se PEOP model uporablja v raziskovanju. Velikokrat je uporabljen kot temelj za razvoj drugih modelov in kot osnova za oblikovanje anketnih vprašalnikov. To ni najbolj spodbudno za terapevte v praksi, saj ni raziskave, ki bi točno predstavila uporabo modela. Poleg tega terapevti iz prakse ne poročajo, zakaj so se odločili zanj.
Desiron in sodelavci (2013) so med seboj primerjali MOHO, CMOP in PEOP ter ugotovili, da pri PEOP modelu manjka osredotočenost na sodelovanje, ocenjevalni instrumenti ter da se premalo ozira na MKF. Ker MOHO model vse to vsebuje, lahko kot prvoten model izberemo PEOP in sledimo njegovemu procesu. Ko naletimo na pomanjkljivost, pa si pomagamo z MOHO. Glavna razlika med MOHO in PEOP modelom je ta, da MOHO v ospredje postavlja posameznikovo voljo, PEOP model pa ovire in podpore posameznika. Oba modela preučujeta, kako ti dejavniki vplivajo na izvedbo okupacije, zato sta kompatibilna. Gre za raziskavo, ki je primerna za predstavitev modelov na fakultetah, saj kratko in jedrnato predstavi, v čem se določeni modeli razlikujejo (Desironet al., 2013).
Kompatibilnost modelov lahko razberemo iz doktorske disertacije Galof (2020), ki je združila tri različne modele ter predstavila nov model za obravnavo starejših oseb. Tako Galof (2020) kot Diseron (2013) pokažeta, da je pomanjkljivosti PEOP modela zlahka možno premostiti z uporabo drugih konceptualnih modelov, ki PEOP model dopolnjujejo. To je zaželeno tudi zato, ker je model precej slabo raziskan. Podporne literature, na katero se terapevti lahko obrnejo, ko se jim pojavi vprašanje, je malo (Raj et al., 2020; Ghysels et al., 2016; Rich et al., 2020; Ho, Siu, 2018; Hwang et al., 2016; Conn et al., 2019).
Kot omenjeno, je model sicer namenjen rabi v praksi, vendar pa so raziskave pokazale, da ne gre za največkrat uporabljen model (Kapel, 2018; Raj et al., 2020). Uporablja ga približno polovica
21
delovnih terapevtov, ki so sodelovali v raziskavah, vključenih v pregled literature. Slednje lahko pripišemo temu, da ni dovolj izobraževanj na temo PEOP modela in njegove uporabe za delovne terapevte v praksi (Raj et al., 2020; Conn et al., 2019; Desiron et al., 2013).
Iz teoretičnih osnov je razvidno, da model v ospredje postavi posameznika in pomaga pridobiti podatke o njegovih notranjih komponentah, ki jih poveže z okoljskimi dejavniki in okupacijami ter vse skupaj postavi v luč izvedbe okupacije (Christiansen, et al, 2015). Slednje kot veliko prednost modela navajajo tudi avtorji uporabljenih raziskav (Naweed et al., 2020; Ho, Siu, 2018). Prav tako iz teorije izvemo, da se PEOP model osredotoča na vse komponente človeka. Preučuje notranje dejavnike, zunanje dejavnike, okupacijo. Poleg teh pa želi spoznati tudi navade, vloge, rituale posameznika in njegove subjektivne izkušnje (Christiansen et al., 2015). V praksi se to uporabi za individualno obravnavo, ki v središče postavlja uporabnika . Tak način dela omogoča, da uporabnika spoznamo uporabnika v celoti. Preučuje tudi odnos med posameznimi komponentami.
Na tak način lahko kar najbolj predstavi posameznika samega, njegovo okolje, okupacije in izvedbo okupacij. Predstavi tudi dejavnike, ki uporabnika podpirajo pri izvedbi okupacije, in ovire, ki mu izvedbo otežijo (Ghysels et al., 2016; Naweed et al., 2020; Ho, Siu et al., 2018). S pomočjo vseh zbranih podatkov in usmerjenosti na uporabnika lahko izvedemo celostno obravnavo, h kateri v temelju teži delovna terapije.
Celostna obravnava zahteva na uporabnika osredotočen pristop. PEOP model posameznika res postavi v središče obravnave in mu prilagaja kontekst (Armstrong-Heimsoth et al., 2020; Conn et al., 2019). V središče ga postavi tako, da mu prilagaja proces obravnave. Že v fazi zbiranja podatkov se posveti njegovi življenjski zgodbi. Podpira postavljanje ciljev skupaj z uporabnikom in ga terapevtu predstavi kot sodelavca v procesu obravnave. Prav tako podpira prilagoditev okolja za lažje in bolj kvalitetno izvajanje okupacije (Raj et al., 2020; Ghysels et al., 2018).
Na tem mestu lahko vidimo, kako PEOP model sovpada z biopsihosocialnim referenčnim okvirjem. Oba na posameznika gledata celostno, v obzir vzameta več kot le njegove biološke dejavnike (tudi okolje, v katerem živi, socialni kontekst, njegove navade …). Preučujeta, kako torej različni konteksti vplivajo drug na drugega in na posameznika samega. Razlika med njima je, da PEOP model okoljske dejavnike razume kot enakovredne drugim komponentam ter omogoča preučevanje njihovega vpliv na posameznika, t. j. podpore in ovire, ki jih uporabniku postavljata grajeno in naravno okolje (primer je dostop do trgovine) in tudi njegovo socialno okolje (primer je
22
podpora primarne družine). Pri obravnavi so namreč pomembne ovire in podpore, ki posamezniku pomagajo oziroma ga ovirajo pri izvajanju njemu smiselnih aktivnosti.
Prednost uporabe PEOP modela je tudi ta, da pomaga zgraditi odnos delovnega terapevta z uporabnikom in ju poveže (Armstrong-Heimsoth et al., 2020; Conn et al., 2019). S tem ko je uporabnik vključen kot sodelavec, se vzpostavlja socialni odnos med dvema enakovrednima osebama. Socialni odnosi so ena od osnovnih človekovih potreb in dober odnos je osnova za dobro delovanje in tako višjo kvaliteto življenja (Breznik, Landeker, 2006). Pomembno je tudi, da omogoča graditi odnose med delovnim terapevtom, uporabnikovimi svojci in uporabnikom samim.
To je temelj za celostno obravnavo z uporabnikom v središču, kar pripomore k dvigu kvalitete njegovega življenja in hitrejši rehabilitaciji. S pristopom, ki je usmerjen na uporabnika, si pridobimo njegovo zaupanje. Z dobrim odnosom se doseže boljše rezultate in večjo kvaliteto uporabnikovega življenja (Raj et al., 2020; Kapel, 2018; Armstrong-Heimsotj et al., 2020; Conn et al., 2019).
Uporabnik naj bi bil vključen v vse faze delovnoterapevtske obravnave – skupaj s terapevtom si zastavi cilje, pomaga pri načrtovanju in strukturiranju obravnav. Sodeluje v strategijah in sporoča svoje občutke ter izkušnje. Terapevtu daje povratno informacijo, kar temu pomaga, da modificira in prilagodi strategije. Na koncu obravnave, v zadnji fazi, torej v fazi refleksije in evalvacije uporabnik skupaj s terapevtom oceni uspešnost obravnave. Tako uporabnika opolnomočimo (Adamou et al., 2021; Rich et al., 2020; Conn et al 2019). Tak način sodelovanja uporabniku da občutek, da je sodelavec v procesu delovne terapije. S tako mentaliteto pa raje sodeluje in je bolj motiviran – večja motivacija pa prinese večji napredek v sklopu obravnave.
Velik problem nastane, ko od uporabnika ni možno pridobiti dovolj podatkov. Zaradi tega lahko nastanejo težave pri ohranjanju na okupaciji temelječe obravnave (Conn et al., 2019), ob tem pa tudi že omenjena slabost, da se v sklopu obravnave premalo osredotoča na sodelovanje v družbi.
Hkrati pa zaradi prevelike osredotočenosti na dinamičen odnos med komponentami posameznika izgubimo stik ali z eno od komponent ali pa kar z medsebojnim odnosom vseh komponent (Hwang et al., 2016; Conn et al., 2019). Vse našteto povzroči, da uporabnik ni več v središču pozornosti in se zako zniža kakovost obravnave.
Vidna razlika med modeli, ki je omenjena že v uvodu diplomske naloge, je da MOHO, CMOP-E in Kawa modeli ponujajo smernice glede procesa delovne terapije. Pri MOHO gre za proces po
23
AOTI, pri CMOP-E za CPFF, Kawa model ponuja svoj priročnik. PEOP model ne dajea specifičnih smernic za obravnavo in njeno vodenje. Te smernice so v pomoč terapevtom v praksi, da se lahko nanje obrnejo med samo obravnavo. Teoretično ozadje za PEOP model ponuja znanje za razumevanje osebe in njenega delovanja, ne ponuja pa pomoči glede poteka procesa obravnave.
Opazi se tudi neenotnost pojmovanja modela, saj različni avtorji navajajo določeno lastnost kot prednost, drugi kot slabost. Glavno nestrinjanje je opaženo pri splošnosti modela, ki ga nekateri viri opisujejo kot prednost, ker ne omejuje terapevta (Naweedet al., 2020; Hwang et al., 2016;
Desiron et al., 2013). Drugi to vidijo kot slabost, saj ne ponuja natančne usmeritve (Adamou et al., 2021; Rich et al., 2020; Conn et al., 2019). Možnost povezovanja z drugimi konceptualnimi modeli (Hwang et al., 2016; Desiron et al., 2013) odtehta splošnost modela. Proces delovne terapije se med posameznimi modeli bistveno ne razlikuje, zato terapevt lahko lažje dopolnjuje posamezne elemente med različnimi modeli, če zazna, da je v drugem modelu element bolje predstavljen (Kapel, 2018).
Na koncu lahko povzamemo, da je PEOP model dovolj splošen, da se ga lahko prilagaja posameznim populacijam (in postane specifičen, če ga združimo z drugimi konceptualnimi modeli), omogoča svobodo pri strukturiranju in načrtovanju obravnave, pri tem pa vključuje uporabnika. Vendar je med načrtovanjem in kasneje tudi med samo obravnavo treba biti pozoren in prilagodljiv. Sam model je predvsem vodilo, samo s konstantnim prilagajanjem na situacijo v praksi pa lahko zagotovimo kvalitetno obravnavo (Kapel, 2018; Galof, 2020).
Slabost je zlasti veliko pomanjkanje literature na tem področju. Teoretične osnove za uporabo modela so močne in obširne, vendar zmanjka znanja, ko gre za uporabo v praksi, ki bi dokumentirala, zakaj točno je model uporaben, zakaj delovni terapevti posegajo po njem.
Pomanjkanje literature je bila tudi glavna ovira pri nastajanju diplomske naloge. Na analizo je vplivala tudi raznolikost raziskav, ki si med seboj niso podobne. Tudi kakovost posameznih raziskav je različna, zato so tako kvalitativni kot kvantitativni rezultati obdelani skupaj, ne ločeno.
V prihodnje bi bilo treba bolj raziskati, kaj model PEOP prinaša delovnemu terapevtu, ki deluje v praksi. Potrebo bi bilo promovirati njegovo uporabo (primer je članek Kapel (2018)). Kasneje bi lahko z uporabo anketnega vprašalnika, ki bi terapevte spraševal po prednostih in slabostih uporabe PEOP modela, dobili boljšo predstavo o njegovi uporabnosti v praksi. Možnosti uporabe
24
diplomskega dela pa so prav v približevanju PEOP modela študentom, ki bi se kot bodoči delovni terapevti odločali za uporabo modela v praksi.
Smiselne bi bile tudi raziskave, ki bi primerjale konceptualne modele med seboj. Dober zgled so Desiron in sodelavci (2013), ki navajajo, v čem se posamezni modeli razlikujejo in kako te razlike premostiti.
25
5 ZAKLJUČEK
Uporaba PEOP modela je torej razširjena na različnih področjih, ki segajo tudi v druge stroke izven delovne terapije. Prav tako je vsestranski način uporabe, kjer najdemo različne možnosti od uporabe kot vodila za sestavo anketnega vprašalnika do uporabe kot konceptualne osnove za ustvarjanje novega praktičnega modela.
Prednosti modela so skladne z njegovimi značilnostmi, ki jih navajajo avtorji, torej njegova podpora pri celostni obravnavi in vodilo pri pridobivanju informacij o posamezniku iz različnih zornih kotov, pri čemer upoštevamo vse komponente (tako njegove zmožnosti kot njegovo okolje), na uporabnika in na okupacijo usmerjen pristop.
Glavna slabost modela je neraziskanost njegove uporabe. Strokovnjaki ne poročajo, zakaj točno so se odločili za uporabo PEOP modela. Negativna lastnost je tudi, da nima razvitih ocenjevalnih metod.
Prednosti in slabosti se križajo v splošnosti modela. Slednjo nekateri avtorji navajajo kot prednost, drugi kot slabost.
V prihodnosti je smiselna promocija modela, da se ga približa terapevtom, ki delujejo v praksi in se tako razširi njegova uporaba.
26
7 VIRI IN LITERATURA
Adamou M., Asherson P., Arif M. et al. (2021). Recommendations for occupational therapy interventions for adults with ADHD: a consensus statement from the UK adult ADHD network.
BMC Psychiatry 21 (72): 1–9. DOI: 10.1186/s12888-021-03070-z
Dostopno na: https://bmcpsychiatry.biomedcentral.com/articles/10.1186/s12888-021-03070-z
<10. 7. 2021>
Ahn E., Kang Hyun (2018). Introduction to systematic review and meta-analysis. Korean J Anesthesiol 71 (2): 103–112. DOI: 10.4097/kjae.2018.71.2.103
Dostopno na: https://ekja.org/journal/view.php?DOI=10.4097/kjae.2018.71.2.103 <8. 7. 2021>
AOTA (2020). Occupational therapy practice framework: Domain and process. Četrta izdaja. Am J Occup Ther 74 (Suppl 2).
Armstrong-Heimsoth A., Hahn-Floyd M., Williamson H. J., Lockmiller C. (2020). Toward a defined role for occupational therapy in foster care transition programming. Open J Occup Ther 8 (4): 1–8. DOI:10.15453/2168-6408.1726
Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7584147/ <10. 7. 2021>
Breznik J., Landeker D. (2006). Pomen odnosov med uporabniki v varstveno-delovnem centru:
plakat. Socialno delo 45 (3/5)
Dostopno na: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-C7QJWWDF <24. 7. 2021>
Case-Smith J. (2015). Foundations and practice models for occupational therapy with children.
In: Case-Smith J., Clifford O’Brien J. Occupational therapy for children and adolescents 7th ed.
St. Luis: Elsevier, 27–59.
Christiansen C., Baum C. M., Bass J. D. (2015). Occupational therapy: performance, participation, and well-being, fourth edition. Thorofare, NJ: Slack
Conn A., Bourke N., James C., Haracz K. (2019). Occupational therapy intervention addressing weight gain and obesity in people with severe mental illness: A scoping review. Aust Occup Ther J 66(4). 446–457. DOI: 10.1111/1440-1630.12575
27
Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/30972772/ <10. 7. 2021>
Desiron H. A. M., Donceel P., de Rijk A., Van Hooff E. (2013). A conceptual-practice model for occupational therapy to facilitate return to work in breast cancer patients. J Occup Rehabil 23:
516–526. DOI: 10.1007/s10926-013-9427-z
Dostopno na: https://link.springer.com/article/10.1007%2Fs10926-013-9427-z <10. 7 .2021>
Duncan E. A. S. (2020). An introduction to conceptual models of practice and frames of
reference. In: Duncan E. A. S., Foundations for practice in occupational therapy. 6th ed. Elsevier, 43–48.
Dostopno na: https://www.elsevier.com/books/foundations-for-practice-in-occupational- therapy/duncan/978-0-7020-5447-1 <13. 8. 2021>
Galof K. (2020). Oblikovanje modela obravnave starejših pri izvajanju dnevnih aktivnosti v domačem okolju. Doktorska disertacija. Maribor: Fakulteta za organizacijske vede.
Dostopno na: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=75923&lang=slv <22. 7. 2021>
Gentry K., Snyder K., Barstow B., Hamson-Utley J. (2018). The biopsychosocial model:
application to occupational therapy practice. Open J Occup Ther 6 (4).
Dostopno na: https://scholarworks.wmich.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1412&context=ojot
<20. 7. 2021>
Ghysels R., Vanroye E., Westhovens M., Spooren A. (2016). A tool to enhance occupational therapy reasoning from ICF perspective: the hasselt occupational performance profile (H-OPP).
Scand J Occup Ther 24 (2): 126–135. DOI: 10.1080/11038128.2016.1217925 Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/27533093/ <10. 7. 2021>
Grant M. J., Booth A. (2009). A typology of reviews: an analysis of 14 review types and
associated methodologies. Health Info Libr J 26: 91–108. DOI: 0.1111/j.1471-1842.2009.00848.x Dostopno na: https://onliNelibrary.wiley.com/DOI/epdf/10.1111/j.1471-1842.2009.00848.x <3.
8. 2021>
Gurel E., Tat M. (2017). SWOT analysis: a theoretical review. J Int Soc Res 10(51): 994–1006.
DOI:10.17719/jisr.2017.1832
28 Dostopno na:
https://www.researchgate.net/publication/319367788_SWOT_ANALYSIS_A_THEORETICAL_
REVIEW <22. 7. 2021>
Hammarlund S. O. (2015). An occupational therapy needs assessmet for an organization
attending to children with autism spectrum disorder in Addis Ababa, Ethiopia. Diplomsko delo.
Jönköping: School of health sciences Jönköping university.
Dostopno na: http://www.diva-portal.org/smash/get/diva2:854443/FULLTEXT01.pdf <10. 7.
2021>
Ho E. C. M., Siu A. M. H. (2018). Occupational therapy practice in sleep management: A review of conceptual models and research evidence. Occup Ther Int 18 (29).
DOI:10.1155/2018/8637498
Dostopno tudi na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6087566/ <10. 7. 2021>
Hwang E. J., Groves M. D., Sanches J. N., Hudson C. E., Jao R. G., Kroll M. E. (2016). Barriers to leisure-time physical activities in individuals with spinal cord injury. Occup Ther Health Care 0(0): 1–16. DOI:10.1080/07380577.2016.1183180
Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/27218889/ <22. 7. 2021>
Iwama M. (2006). The Kawa model- culturally relevant occupational therapy. Elsevier, 2006.
Kapel A. (2018). Uporaba PEOP modela (oseba-okolje-dejavnost-izvedba) v zaposlitveni rehabilitaciji. In: Iz teorije v prakso. 9. kongres delovnih terapevtov Slovenije, Zbornik
prispevkov z recenzijo, Ljubljana, 25.–26. oktober 2018. Zbornica delovnih terapevtov Slovenije- Strokovno združenje, 38–46.
Dostopno na: https://www.zdts.si/index.php/dokumenti/send/30-kongres-2018/83-zbornik-9- kongresa-delovnih-terapevtov-slovenije <22. 7. 2021>
Kielhofner G. (2008). Model of human occupation: theory and application. 4th ed. Baltimore:
Lippincott William & Wilkins, 2008
Kielhfner G. (2009). Conceptual foundations of occupational therapy practice. 4th ed.
Philadelphia: F. A. Davis company
29
Law M. (2019). COPM Manual: Canadian occupational performance measure. Peta izdaja.
Ottawa: Canadian Association of Occupational Therapists.
Lee S. W., Taylor R., Kielhofner G., Fisher G. (2008). Theory of use in practice: a national survey of therapists who use the model of human occupation. Am J Occup Ther 62, 106–117.
DOI: 10.5014/ajot.62.1.106
Dostopno na: https://ajot.aota.org/article.aspx?articleid=1867024 <19. 8. 2021>
Maučec L. (2020). Prehod iz kliničnega v domače okolje po poškodbi hrbtenjače – študiji primera na Nizozemskem in v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta.
Dostopno na: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=119852 <22. 7. 2021>
MKF – Mednarodna klasifikacija funkcioniranja, zmanjšane zmožnosti in zdravja (2006).
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije: Inštitut za rehabilitacijo Republike Slovenije.
Moher D., Liberati A., Tetzlaff J., Altman D. (2009). Preferred reporting items for systematic reviews and meta-analyses: the PRISMA statement. PLOS medicine 6(6).
DOI: 10.1371/journal.pmed.1000097
Dostopno na: https://journals.plos.org/plosmedicine/article?id=10.1371/journal.pmed.1000097
<22. 7. 2021>
Naweed A., Bowditch L., Trigg J., Unsworth C. (2020). Out on a limb: Applying the person- environment-occupation-performance model to examine injury-linked factors among light rail drivers. Saf Sci 127. DOI: 10.1016/j.ssci.2020.104696
Dostopno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S092575352030093X <10. 7.
2021>
Oakley F., Kielhofner G., Barris R. (1985). An occupational therapy approach to assessing psychiatric patients’ adaptive functioning. Am J Occup Ther 39: 147–154.
Pan A. W., Fisher A. G. (1994). The assessment of motor and process skills of persons with psychiatric disorders. Am J Occup Ther 48 (9): 775–780
Dostopno na: https://ajot.aota.org/article.aspx?articleid=1872672 <3. 8. 2021>
30
Polatajko H. J., Townsend E. A., Craik J. (2007). Canadian model of occupational performance and engagement (CMOP-E). in: Enabling occupation II: Advancing an occupational therapy vision of health, well-being, & justice through occupation. Townsend EA, Polatajko HJ, eds.
Ottawa.
Polit D. F., Beck C. T. (2008). Nursing research: Generating and assessing evidence for nursing practice. 8th edition, Wolters Kluwer Health/ Lippincott Williams & Wilkins, Philadelphia.
Raj S., Stanley M., Mackintosh S., Fryer C. (2020). Scope of occupational therapy practice for adults with both Down syndrome and dementia: A cross-sectional survey. Aust Occup Ther J 67 (4): 281–228. DOI:10.1111/1440-1630.12645
Dostopno na: https://onliNelibrary.wiley.com/DOI/abs/10.1111/1440-1630.12645 <10. 7. 2021>
Rich T., Hicks B., Dahl A., Sullivan E., Barret B., Bedore B. (2020). Preliminary experiences in acute occupational therapy for in-patients with coronavirus-19 (COVID-19): leveraging assistive technology in three case studies of male veterans. Disabil Rehabil Assist Technol 2020 dec 23: 1– 7.
DOI: 10.1080/17483107.2020.1852326
Dostopno na: https://www.mendeley.com/catalogue/758f307d-859b-3d14-88fd-67862f4744bc/
<10. 7. 2021>
Smith D., Hudson S. (2012). Using the person-environment-occupational performance conceptual model as an analyzing framework for health literacy. J Commun Healthc 5 (1): 3–11.
Dostopno na: https://jenniedasilva.files.wordpress.com/2016/12/using-the-person-environment- occupational-performance-conceptual-model-as-an-analyzing-framework-for-health-literacy.pdf
<10. 7. 2021>
Taylor R. (2017). Kielhofner's model of human occupation. Theory and application. 5th addition.
Lippincott williams & Wilkins USA
Teoh J. Y., Iwama M. K. (2015). The Kawa model made easy: a guide to applying the Kawa model in occupational therapy practice. 2nd edition.
31
Turpin M., Iwama M. I. (2011). Using occupational therapy models in practice.
Edinburgh:Churchill Livingstone Elsevier, 89–97.
Vermaak M. E., Nel M. (2016). From paper to practice- academics and practitioners working together in enhancing the use of occupational therapy conceptual models. S Afr J Occup Ther 46 (3): 35–40
Dostopno na:
https://pdfs.semanticscholar.org/9944/4cebf38f29ca480cfab4649bb2afeedcbb94.pdf?_ga=2.3805 872.1011586629.1627199788-24429704.1627199788 <22. 7. 2021>
Wong S., Fisher G. (2015). Comparing and using occupation-focused models. Occup Ther Health Care 29 (3): 297–315.
Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/25993054/ <24. 7. 2021>
