Miha Košir
MOŽNOSTI PREOBLIKOVANJA RAZVREDNOTENE KRAJINE
V KULTURNO KRAJINO, NA PRIMERU DOLINE SMRTI
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij
Ljubljana, 2008
Miha KOŠIR
MOŽNOSTI PREOBLIKOVANJA RAZVREDNOTENE KRAJINE
V KULTURNO KRAJINO, NA PRIMERU DOLINE SMRTI
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij
POSSIBILITIES OF REDESIGNING DEGRADED LANDSCAPE
INTO A CULTURAL LANDSCAPE, ON THE EXAMPLE OF DOLINA SMRTI
GRADUATION THESIS University studies
Ljubljana, 2008
Diplomsko delo je zaključek Univerzitetnega študija krajinske arhitekture. Opravljeno je bilo na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Diplomsko delo je odobrila študijska komisija Oddelka za krajinsko arhitekturo in za mentorja imenovala prof. dr. Janeza Marušiča.
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik: prof. dr. Nadja Zgonik
Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Član: prof. dr. Janez Marušič
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za krajinsko arhitekturo Član: prof. dr. Ana Kučan
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za krajinsko arhitekturo
Datum zagovora:
Naloga je rezultat lastnega raziskovalnega dela. Podpisani se strinjam z objavo svoje naloge v polnem tekstu na spletni strani digitalne knjižnice Biotehniške fakultete.
Izjavljam, da je naloga, ki sem jo oddal v elektronski obliki, identična tiskani.
Miha Košir
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ŠD Dn
DK UDK 712:7.034:502.5 (497.4 Črna na Koroškem) (043.2)
KG človek in narava/ekološka zavest/renesansa/humanizem/manierizem/Bomarzo/
Dolina smrti/krajinsko oblikovanje AV KOŠIR, Miha
SA MARUŠIČ, Janez (mentor)
KZ SI – 1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo LI 2008
IN MOŽNOSTI PREOBLIKOVANJA RAZVEDNOTENE KRAJINE V KULTURNO KRAJINO, NA PRIMERU DOLINE SMRTI
TD Diplomsko delo (univerzitetni študij) OP IX, 81 str., 76 sl., 34 vir.
IJ sl JI sl/en
AI Razvoj zavesti modernega človeka je trajal več stoletij. Največji preobrat pri preoblikovanju človeka se je zgodil v renesansi. Odnos kakršnega je imel človek do narave in kakšno pozicijo si je našel znotraj univerzuma je bil viden tudi v krajinskem oblikovanju. Izredno je bila pomembna proporcionalnost, harmonija in umestitev motivov s simbolnimi pomeni, vse to je služilo izražanju univerzalnega reda. Najlepši primer, ki nam to izpričuje je Villa Lante. V renesansi človek izgubi strah pred naravo, ker je prične obvladovati s svojim razumom. Snov iz katere je renesančni človek črpal motiv za izražanje je bila sinteza antičnega, rimskega, staro egipčanskega učenja in hermetične misli. Ta sinteza je človeka povsem osvobodila srednjeveške togosti in dala nov zagon znanosti in umetnosti. Po vrhuncu renesanse pa se je ta univerzalni red porušil in človek je izgubil harmonijo. Zopet se je izrazil človekov dvom z vsemi njegovimi strahovi in bojazni. To nam izpričuje manieristični park Bosco Sacro v Bomarzu. Park se še vedno naslanja na renesančni besednjak, vendar izpričuje povsem drugačno zgodbo. Zopet se začne iskati Arkadija, pastoralna idilična krajina – harmonija z naravo, ter navsezadnje harmonija s samim seboj. To pa je iztočnica, ki je danes tako aktualna, saj je človek pričel ogrožati svoj obstoj z izgubo le-te. Ko je človek ugotovil, da z svojim odnosom do narave ruši ravnovesje v njej in da bo sam nosil te posledice se je rodila ekološka zavest. Ta pa temelji na odgovornosti, in bolj ko je človek ekološko ozaveščen, bolj je odgovoren in bolj ko je odgovoren, bolj je duhovno dorasel.
Dolina smrti v Mežiški dolini je refleksija odnosa, je tragedija, ki nudi očiščenje, katarzo in informira ter ozavešča obiskovalce. S tem postane razvrednotena krajina kulturna krajina, ki nosi svoj simbolni pomen.
KEY WORDS DOCUMENTATION DN Dn
DC UDC 712:7.034:502.5 (497.4 Črna na Koroškem) (043.2)
CX man and nature/ecological consciousness/humanism/Renaissance/Mannierism/
Bomarzo/Dolina smrti/landscape design AU KOŠIR, Miha
AA MARUŠIČ, Janez (supervisor)
PP SI – 1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Landscape Architecture
PY 2008
TI POSSIBILITIES OF REDESIGNING DEGRADED LANDSCAPE INTO A CULTURAL LANDSCAPE, ON THE EXAMPLE OF DOLINA SMRTI DT Graduation thesis (university studies)
NO IX., 81 p., 76 fig., 34 ref.
LA sl AL sl/en
AB The development of the consciousness of modern man has been going on for many centuries. The main turning point in this process happened in the Renaissance.
Man's relationship with nature and his place in the universe was also seen in landscape design. Proportion and its use in creating harmony was highly appreciated and motifs with symbolic content were used to express universal laws.
The best example which illustrates this principle is Villa Lante. Man loses his fear of nature, because he starts to control nature with his mind. The matter from which Renaissance man took the motifs for expressing his ideas was a synthesis of ancient Greece, Roman, ancient Egyptian teachings and Hermetic thoughts. This synthesis liberated medieval man from his limitations and gave a new rebirth to science and art. After the peak of Renaissance this universal order collapsed and man lost his harmony. Human doubt with all its fears again started to be expressed. This is the story of the Manneristic park of Bosco Sacro in Bomarzo. The park has kept a Renaissance vocabulary, but tells a totally different story. Once again it was a quest for Arcadia, an ideal pastoral landscape, where there is harmony with nature and at last harmony with our self. This is a topical issue today, because man, having lost that harmony has become a danger to himself. When man discovered that with his attitude towards nature he is disturbing its balance and it is threatening him, the ecological conscience was born. This is based on responsibility and the more man is ecologically aware, the more he becomes responsible; and the more responsible he is, the more spiritually developed he is. Dolina smrti in Mežiška dolina is a reflection of this relationship, it is the tragedy which offers purification and catharsis, as well as informing people and raising their awareness. With this Dolina smrti, degraded land became a cultural landscape and carries its symbolic meaning.
KAZALO VSEBINE Ključna dokumentacijska informacija (KD)
Key words documentation (KWD)
Kazalo vsebine
Kazalo slik
1 UVOD 1.1 OPREDELITEV PROBLEMA 1.2 DELOVNA HIPOTEZA 1.3 DELOVNI POSTOPEK IN METODA DELA 1.4 CILJI NALOGE 2 EKOLOŠKA ETIKA IN RAZVOJ ODNOSA DO NARAVE 2.1 KAJ JE NARAVA?
2.2 ODNOS ČLOVEK-NARAVA NA PRIMERU OSNOVNOŠOLSKIH UČBENIKOV 2.2.1 Prirodopis živalstva s podobami (1872) 2.2.2 Četrta čitanka (1957) 2.2.3 Spoznavanje narave za četrti razred osnovne šole (1961) 2.2.4 Spoznavanje narave za sedmi razred osnovnih šol (1981) 2.2.5 Naravoslovje 7 (2003) 2.2.6 Povzetek 2.3 EKOLOŠKA ZAVEST
2.4 EKOLOŠKA ETIKA
2.5 RAZVOJ EKOLOŠKE ETIKE 2.6 EKOLOŠKA ETIKA DANES 3 HUMANIZEM IN RENESANSA 3.1 HUMANIZEM
3.2 KULTURNO ZGODOVINSKO OBDOBJE - RENESANSA
3.3 RAZVOJ RENESANSE
3.4 AKADEMIJA
3.5 PLATONOVA AKADEMIJA V FIRENCAH 3.6 ODNOS ČLOVEKA DO NARAVE
3.7 ZNAČILNOSTI RENESANČNEGA VRTA
3.8 VILLA LANTE
4 MANIERIZEM
4.1 BOMARZO
II III IV VII 1 1 2 2 2 3 3 4 4 5 5 6 7 8 9 9 10 13 15 15 16 17 18 19 21 23 24 28 29
4.2 VICINO ORSINI 4.3 BOSCO SACRO 4.3.1 Izvor Bosca Sacro 4.3.2 Bosco Sacro v Bomarzu 4.4 HERMETIČNE IDEJE 4.4.1 Alkimija
4.4.2 Hermes Trismegistus 4.4.3 Neoplatonizem
4.5 ANALIZA PARKA BOSCO SACRO 4.5.1 Sfingi
4.5.2 Proteus 4.5.3 Herkul 4.5.4 Slava 4.5.5 Casino 4.5.6 Pozejdon 4.5.7 Zmaj
4.5.8 Slon in rimski vojak 4.5.9 Inferno
4.5.10 Tempelj
4.6 POVZETEK
5 PREOBLIKOVANJE OPUŠČENIH INDUSTRIJSKIH KOMPLEKSOV
5.1 INDUSTRIJSKA REGIJA RURGEBIET 5.2 POST-INDUSTRIJSKO OBLIKOVANJE
5.3 INTERNATIONAL BUILDING EXIBITION (IBA) 5.3.1 Oberhausen Gasometer, Oberhausen
5.3.2 Rudnik Zollverien, Essen
5.3.3 Industrijsko krajinski park Duisburg-Nord, Duisburg 5.4 INDUSTRIJSKO KRAJINSKI PARK DUISBURG-NORD 5.5 ANALIZA PARKA DUISBURG-NORD
6 MEŽIŠKA DOLINA
6.1 ZGODOVINA RUDARJENJA
6.2 VPLIV INDUSTRIJSKE DEJAVNOSTI NA OKOLJE 6.3 IZVOR ONESNAŽENJA
6.4 ANALIZA OKOLJA 6.4.1 Zrak
6.4.2 Vode 6.4.3 Tla
6.5 DOLINA SMRTI
30 31 31 31 33 33 34 35 36 38 40 41 42 42 43 44 44 45 46 48 49 49 50 50 52 53 54 55 55 59 60 60 61 62 62 62 63 64
7 DOLINA SMRTI
7.1 PROSTOR SPOMINA IN OPOMINA 7.2 ANALIZA PARKA DOLINE SMRT 7.2.1 Vhod – Villa in Parter
7.2.2 Rudniški rov – Grotto 7.2.3 Dolina smrti - Gardino 7.2.4 Laboratorij - Casino
7.2.5 Demonstrativno območje sukcesije – Bosco Sacro 7.2.6 Prepoznavni znak projekta
8 POVZETEK
9 VIRI ZAHVALA
66 66 67 68 70 71 72 73 74 76 79
KAZALO SLIK
Slika 1: Friederich, Der Wanderer uber dem Nebelmeer (Wikipedia, 2007) Slika 2: Grafika ki prikazuje preboj iz srednjevškega kalupa (Škamparle,
1996)
Slika 3: Raphael, Atenska šola (Wikipedia, 2007) Slika 4: Domenico Girlandaio, Zachariah v templju, detajl (Wikipedia,
2007) Slika 5: Villa Careggi (Cultura..., 2007) Slika 6: Leonardo da Vinci, Vitruvian Man (Wikipedia, 2007) Slika 7: John William Waterhouse, A tale from Decameron (Art Renewal,
2007)
Slika 8: Giorgione, Il Tramonte (Wikipedia, 2007) Slika 9: Villa Lante: aksonometrični prikaz nivojske členitve vrta (Scuola,
2007)
Slika 10: Villa Lante: Grotto
Slika 11: Villa Lante: Fontana poplave in delfinov
Slika 12: Villa Lante: Fontana velikanov in bogov Slika 13: Villa Lante: Kaskada
Slika 14: Villa Lante: Fontana bakel
Slika 15: Villa Lante: Fontana kvadrata Slika 16: Villa Lante: Maorski dečki Slika 17: Leonardo da Vinci, Zadnja večerja (Wikipedia, 2007)
Slika 18: Tintoretto, Zadnja večerja (Wikipedia, 2007) Slika 19: Mesto Bomarzo in palača Bomarzo (Cultura..., 2007) Slika 20: Park Bosco Sacro, v ozadju palača
Slika 21: Hermes Trismegistus, mozaik v sienski katedrali (Wikipedia, 2007) Slika 22: Pot skozi temen gozd: grafika iz knjige Francesko Colonna,
Hypnerotomachia Poliphili Slika 23: Shema parka Bosco Sacro Slika 24: Prerez parka Bosco Sacro Slika 25: Bosco Sacro: vhod v park
Slika 26: Bosco Sacro: Sfinga (Sheeler, 2007) Slika 27: Bosco Sacro: Proteus
Slika 28: Risba motiva Proteus iz parka Bosco Sacro, Giovanni Guerra (Sheeler, 2007)
Slika 29: Bosco Sacro: Herkul (BugBog..., 2007)
Slika 30: Bosco Sacro: Herkul, detajl Slika 31: Risba motiva Herkul iz parka Bosco Sacro, Giovanni Guerra
(Sheeler, 2007) Slika 32: Bosco Sacro: Slava
Slika 33: Risba motiva Slava iz parka Bosco Sacro, Giovanni Guerra (Sheeler, 2007)
Slika 34: Bosco Sacro: postrani nagnjena stavba Slika 35: Bosco Sacro: Pozejdon
Slika 36: Bosco Sacro: Zmaj
Slika 37: Bosco Sacro: Slon in rimski vojak
3 16 18 19 20 21 22 23 25 26 26 26 26 26 26 27 29 29 30 32 34 36 37 37 38 39 40 40 41 41 41 42 42 42 43 44 44
Slika 38: Bosco Sacro: Inferno
Slika 39: Risba motiva Inferno iz parka Bosco Sacro, Giovanni Guerra
(Sheeler, 2007) Slika 40: Bosco Sacro: Tempelj
Slika 41: Bosco Sacro: tloris templja in shema astrološke razdelitve zasnove (Guide)
Slika 42: Shema Nemčije in regije Severna Rhina-Whestphalia Slika 43: Shema regije Severna Rhina-Whestphalia
Slika 44: Oberhousen Gasometer (Landschaft..., 2007) Slika 45: Oberhousen Gasometer, strop (Landschaft..., 2007) Slika 46: Rudnik Zollverien, vhod v industrijski kompleks Slika 47: Rudnik Zollverien, muzej
Slika 48: Rudnik Zollverien, filmski festival (Landschaft..., 2007) Slika 49: Park Duisburg-Nord: nočni pogled
Slika 50: Park Duisburg-Nord: sončni zahod
Slika 51: Park Duisburg-Nord: parkovna ureditev s plezališči in toboganom Slika 52: Park Duisburg-Nord: plezališče
Slika 53: Park Duisburg-Nord: parkovna ureditev z akacijami in klopcami Slika 54: Park Duisburg-Nord: The Piazza Metallica
Slika 55: Park Duisburg-Nord: proces sukcesije Slika 56: Shema Slovenije s Koroško regijo
Slika 57: Shema koroške regija in občina Črna na Koroškem
Slika 58: Črna na Koroškem: kompleks tovarne v Žerjavu (Jeseničnik, 2006) Slika 59: Črna na Koroškem: tovarna v Žerjavu in v ozadju Dolina smrti Slika 60: Dolina smrti (Jeseničnik, 2006)
Slika 61: Dolina smrti: dimnika v Dolini smrti
Slika 62: Dolina smrti: shema kompleksnih območij Doline smrti Slika 63: Aerofoto posnetek območja Žerjav (Aerofotoposnetki..., 2006) Slika 64: Dolina smrti: idejna zasnova projekta (Luka Javornik, Miha Košir) Slika 65: Dolina smrti: idejna zasnova I. kompleksa, vhodni del, parter in
vila (Luka Javornik, Miha Košir) Slika 66: Dolina smrti: objekt separacije - Villa
Slika 67: Dolina smrti: shema prečiščevalnega bazena (Luka Javornik, Miha Košir)
Slika 68: Dolina smrti: načrt rudniških rovov v Žerjavu
Slika 69: Dolina smrti: idejna zasnova II. kompleksa, kompleks Grotto (Luka Javornik, Miha Košir)
Slika 70: Dolina smrti: dimnika v Dolini smrti
Slika 71: Dolina smrti: idejna zasnova IV. Kompleksa, laboratorij – Casino (Luka Javornik, Miha Košir)
Slika 72: Dolina smrti: shematski prikaz demonstrativnega območja Laboratorija (Luka Javornik, Miha Košir)
Slika 73: Dolina smrti: idejna zasnova V. kompleksa, ureditev sukcesivnega območja okoli muzeja (Luka Javornik, Miha Košir)
Slika 74: Dolina smrti: shematski 3D model ureditvenega območja (Luka Javornik, Miha Košir)
45 46 46 47 49 51 52 52 53 53 54 54 55 55 56 56 57 58 59 59 61 62 64 65 66 67 67 68 69 69 70 71 71 72 73 73 74
Slika 75: Prikaz konceptualne ideje v imenu projekta ANRE AXTE (Luka Javornik, Miha Košir)
Slika 76: Zaščitni znak projekta ANRE AXTE (Luka Javornik, Miha Košir)
75 75
1 UVOD
Z različnimi dejavnostmi človek posega v naravo/okolje in spreminja podobo krajine.
Vendar spremenjene krajine, krajine, v kateri se prepozna vpliv človeka, še nimamo za razvrednoteno krajino. S stališča ohranjanja narave bi krajine ne imeli za razvrednoteno, vse dokler se v okolju povsem ne poruši ekosistem oziroma dokler se ne ustvari neki nov ekosistem s šibkejšo možnostjo regeneracije, ki je hkrati tujek v širšem ekološkem sistemu.
Vplivi na okolje pripovedujejo zgodbo o človekovem odnosu do narave, najprej o tem, kako človek posega in spreminja naravo, potem pa še o tem, kako jo obravnava in kako jo vrednoti. Načini poseganja v naravo in tudi vrednote se s časom spreminjajo, tudi splošno človekovo razumevanje narave se spreminja. K temu pripomorejo družbeni vplivi in novi trendi. Človek se v svojem temeljnem bistvu nikoli ni oddaljil od narave, temveč je skozi različna obdobja le spreminjal svoj odnos do nje.
Za razumevanje narave ni več dovolj razumeti kompleksnost ekosistemov in povezav znotraj njih. Gre za bolj kompleksen pojav, ki odstira pogled na stanje duha. Zdaj že vemo, da je narava sebi zadosten sistem in da človek s svojim vplivom ruši naravno ravnovesje in da se tega tudi zaveda. Zato je moralo priti do kritike antropocentričnega stališča, ki je v večji meri posledica materialističnega pogleda na svet in okolje. Ker so družbene spremembe odvisne od razumevanja sveta in obratno, se vedno znajdemo v območju filozofskih pogledov in nazorov, ki razlagajo in ustvarjajo ta človekov položaj. Zato mora človek pri svojem odnosu do narave začeti pri sebi in najprej »pozdraviti« sebe, da bo lahko »zdravil« naravo oziroma da bo prepustil naravi, da se sama pozdravi. To je edini delujoči naravovarstveni mehanizem s stališča človeka, saj se človek ne more izogniti interakciji z naravo, hkrati pa ne more vedeti, kaj je za naravo dobro.
Izmed preteklih zgodovinskih obdobij, ki so pustile močno sled sodobnemu človeku, je bilo obdobje renesanse zagotovo eno izmed ključnih. V tem obdobju je človekov strah pred naravo zamenjalov širšem pogledu zanimanje zanjo. V renesansi se vidi odločilen korak in odmik od krščanske tradicije, cerkvenih dogem, ki so omejevale človeka in ga odmikale od narave. Človek je postal v renesansi ponovno središče sveta, zaživel je tudi individualno in narava je postala predmet zanimanja in raziskovanja. Postala je vir znanja, inspiracije in estetskega doživljanja. V renesansi je prevladovala druga tradicija, človek je postal povsem doma v naravi. Zgodil se je preobrat v razumevanju sveta in človeka. To je bilo seme za začetek moderne dobe.
Nič ni novega pod soncem.
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA
Posledice industrijske dejavnosti so v Črni na Koroškem vidne še danes. Ker se regija sooča ne samo z okoljskimi problemi, temveč tudi s socialnimi, bi bilo treba prostor urediti na način, da bi bila rešitev celostna. Ponuja se priložnost, da se tako imenovana Dolina
smrti, skrajno razvrednotena krajina, uredi v park, ki bo s svojim programom in sporočilom nudil možnosti za boljši razvoj regije in njene prepoznavnosti. Diplomsko delo se sooča s skrajno degradiranem prostorom, ki je potreben intervencije. Postavljata se vprašanji, kakšen poseg bi bil najbolj primeren za prostor in ali bi morali Dolino smrti renaturalizirati?
1.2 DELOVNA HIPOTEZA
Krajinska arhitektura izpričuje zgodbo o človekovem stanju, o odnosu, ki ga ima do narave in navsezadnje tudi do sebe.
Krajinska arhitektura lahko dopolnjuje ekologijo in obratno. Krajinska arhitektura tudi ozavešča ljudi.
1.3 DELOVNI POSTOPKI IN METODE DELA
Analiza območja obdelave in pregled stanja v Žerjavu, kraju v Dolini smrti.
Raziskati, kaj pomeni termin ekološka zavest in kakšne vrednote se izpostavljajo v odnosu človeka do narave.
Najti referenco v oblikovanju parka. Iz zgodovine krajinskega oblikovanja se ponuja edinstven primer oblikovanja parka, ki v svoji enigmatični zasnovi že desetletja zbuja vrsto navdihov. Analiza parka Bomarzo, Sacra Bosco, in analiza časovnega obdobja, renesanse s podaljškom v manierizem, je podstat za razumevanje konceptualnega in tudi oblikovalskega dela diplomske naloge. Poleg tega analiziramo kot primer uspešnega preoblikovanja opuščene industrijske regije Rurgebit in znotraj nje kompleks Landschaft Park v Nemčiji.
1.4 CILJI NALOGE
Izdelati koncept oblikovanja, ki spodbuja ljudi v razvoju ekološke etike in nudi snov za razmišljanje.
Končni cilj je izdelati idejno rešitev, ki nudi možnosti za razvoj Žerjava oziroma Črne na Koroškem.
2 EKOLOŠKA ETIKA 2.1 KAJ JE NARAVA?
Slika1: Friederich, Der Wanderer uber dem Nebelmeer, 1917 (Wikipedia, 2007)
Na preprosto vprašanje: »Kaj je narava?« ni tako preprosto odgovoriti in še manj preprosto je odgovoriti preprosto.
Zamislimo si dialog z otrokom, ki postavi vprašanje: »Kaj je narava?«
»Narava je vse, kar nas obdaja,« bi odgovorili.
»Torej si tudi ti del narave?« nadaljuje z vprašanjem otrok. Vprašanje nas lahko spravi v zadrego. Morda pa ne. Najbolj naraven odgovor bi bil: »Da, tudi mi ljudje smo del narave..
S tem bi se pogovor morda končal.
Odgovor pa bi bil lahko tudi povsem drugačen: »Ne, človek ni del narave. Narava samo služi človeku za njegovo preživetje. Človek uporablja rastline in živali in njemu koristne produkte narave za svoje življenje.« Tukaj otrok, hoteč razumeti stvari, ponovno najde vprašanje: »Od kje pa pride narava?«
»Narava ne pride od nikoder, ker je bila že od nekdaj tukaj. Narava je Zemlja.«
»Od kje pa potem pride človek?«
No, nič kaj težko vprašanje, vendar se da zaslutiti težave pri iskanju odgovora.
»Človek se je razvil iz družine opic«, je najbolj poenostavljen odgovor.
»Ampak, če so živali del narave in če se je človek razvil iz opice, ki je del narave, zakaj potem človek ni del narave?«
Kakšen je potem preprost odgovor? Morda zato, ker ima človek samozavedanje in lahko razmišlja, in ne samo to, lahko tudi razmišlja o naravi. Ali pa se je človek morda sam odločil, da ne bo več del narave in je izstopil iz nje?
Človekov odnos do narave se spreminja v času in prostoru. Najbolj se odnos razlikuje v primerjavi med pogledom zahodne in vzhodne mentalitete. Zahodnjaški pogled na naravo je osredotočen na željo po obvladovanju in nadzorovanju narave, medtem ko se vzhodnjaški, na primer japonski pogled, od njega izrazito razlikuje, saj se pogled na naravo vklaplja v integrirano celoto človeka in narave. Človeška percepcija narave je eden izmed pomembnih dejavnikov pri oblikovanju krajinsko-arhitekturnega stila. V nadaljevanju se bom osredotočil na zahodnjaški pogled na naravo. Ko je rečeno zahodnjaški pogled, je s tem seveda mišljen samo najširši kulturni okvir, ki pa se potem znotraj časovnih obdobij in posameznikov začne ločevati in se spreminja pod vplivom različnih dejavnikov.
2.2 ODNOS ČLOVEK - NARAVA NA PRIMERU OSNOVNOŠOLSKIH UČBENIKOV Zanimiva je diplomska naloga Tanje Kranjac z naslovom Spreminjanje odnosa človek - narava. V njej analizira razvoj odnosa človeka do narave na primeru osnovnošolskih učbenikov, uporabljenih v slovenskem prostoru. Zanima jo predvsem, ali je v današnji družbi viden odmik od antropocentričnega stališča do narave, ki se kaže skozi tehnološki diskurz v nasprotju ekološkemu diskurzu. Samo primerjava načina obravnavanja narave v osnovnošolskih učbenikih iz različnih časovnih obdobij od konca 19. stoletja do danes nam pokažespremembe v človekovem odnosu do narave in stanje njegove ozaveščenosti.
Za krajši nazorni prikaz razvoja si je vredno ogledati načine, s katerim je človek dojemal naravo, kot ga prikazujejo učbeniki iz izbranih obdobij. Jasno se vidijo spremembe, še posebno po 80-ih letih 20. stoletja, ko si človek ni mogel več zatiskati oči pred škodo, ki jo je povzročil okolju z negospodarskim ravnanjem ter s tem pričel ogrožati življenjske združbe in navsezadnje predvsem lastni obstoj.
2.2.1 Prirodopis živalstva s podobami (1872)
Korist, ki jo ima človek od narave, je tisti osnovni kriterij, ki deli naravo na koristno ali škodljivo. To je izrazito praktično instrumentaliziran odnos do narave, ki izraža vrednost narave s koristnostjo za človeka.
Primeri, s katerimi opisuje koristnost narave in živali:
»Živali, ki so močne, služijo za ježo, za tovorjenje, za vožnjo, i.t.d., druge za lov; nekatere čuvajo in branijo človekovo lastnino in tudi njegovo življenje, druge mu pokončujejo
škodljive živali, druge pa ima le za veselje. Mnoge mu še žive dajo koristne stvari, kakor mleko, jajca, vosek in med, volno, perje, i.t.d.; večidel pa ima od mrtvih še večjo korist.
Skoraj je ni stvarce na njihovem telesu, ki bi ne bila za kakšno rabo. Posebej imenitne so one, ki dajo človeku velik del živeža in snovi za obleko« (Kranjac, 2004: 44 cit. po Pokorny, 1872: 4).
»Razen domačih živali je še veliko divjih, ki so človeku tudi koristne. Pomislimo samo na razno divjačino, na obilne ribe, rake, školjke, dalje na mnoge živali, ki nam dajo le posamezne koristne stvari ali pa druge škodljive živali preganjajo. Največji človekovi sovražniki so zveri zaradi svoje moči in strupene živali zaradi strupa; zatorej te povsod pobijajo in v dobro naseljenih krajih so že skoraj iztrebljene ali vsaj redke« (Pokorny, 1872: 4, cit. po Kranjac, 2004: 45).
2.2.2 Četrta čitanka (1957)
V tem učbeniku je delitev koristnih in škodljivih živali razdeljena na pet skupin. Delitev je izrazito antropocentrična, saj so živali ločene po skupinah glede na človeku koristne in škodljive živali.
»Vse te živali smo pri nas po nekem tihem sporazumu, ki je prehajal od rodu do rodu, delili v pet skupin: koristne, nadležne, škodljive, strupene in nedoločene« (Kosmač, 1957:
95, cit. po Kranjac, 2004: 46).
Koristne domače živali so: krave, prašiči, konji, voli in biki.
Nadležne so: muhe, pajki, miši, molji, bolhe in ščurki.
Škodljive so tiste, ki živijo v »prosti naravi«, kot na primer: zajci, lisice, jazbeci in izredno škodljiv je lubadar.
2.2.3 Spoznavanje narave za četrti razred osnovnih šol (1961)
V tem učbeniku zasledimo še bolj izrazit antropocentrični pogled na naravo, saj se je gospodarjenje z naravo in vplivanje nanjo še povečalo. Vendar je vsakakršno vplivanje upravičeno. Človek posega v naravo z namenom pomagati živalski ali rastlinski vrsti, vendar je ta pomoč izrazito manipulistična, saj priskoči na pomoč le zato, ker ima vrsta, kateri pomaga, gospodarsko vrednost. Človekovo poseganje v naravo je predstavljeno kot dobro in skrbno delo, ki pomaga nemočnim živim bitjem preživetje v boju z agresivnim sovražnikom: »Največji zaščitnik borovih gozdov pa je človek. Včasih je škodljivcev toliko, da morajo z letal trositi uničevalna sredstva« (Tomšič, 1961: 29, cit. po Kranjac, 2004: 48).
Narava je predstavljena v večji kompleksnosti in interakciji med posameznimi vrstami, ki se borijo za preživetje, ali pa si tudi pomagajo med seboj. Vendar delitev živali še vedno ostaja podobno kot v prejšnjem učbeniku, imamo koristne in nekoristne, ki se v učbeniku pojavljajo kot sovražniki ali zavezniki. Tako se ustvarja vtis, da v naravi vladajo »vojne razmere«.
Človek je vedno predstavljen kot gospodar narave, ki se nenehno vmešava v naravne procese, jih skuša nadzorovati in prirediti sebi v prid. Izrazit manipulativen pristop k naravi se opravičuje s prikazom narave kot prostora nenehnega bojišča. Brez človeka bi narava podivjala. Idejo družbenega reda se skuša vnesti v naravo s številnimi posegi, ki naravi pomagajo in je praviloma ne uničujejo. Umsko gospodarstvo, s katerim človek razvija družbeno blaginjo, dopušča možnost ne-umnega gospodarjenja z negativnimi posledicami.
Vendar so te posledice negativne za človeka – prevelik obseg posekanih gozdov in izumiranje človeku koristnih organizmov ni predstavljeno kot okoljska katastrofa. Ker je človek umen, se lahko s tehnološko podprtimi rešitvami izogne upadu kvantitativnega obsega proizvodnje v končnem seštevku ubadanja z naravnimi primanjkljaji. Rešitve niso usmerjene k saniranju okoljskega ravnovesja, saj to že v osnovi ni in ne more biti ogroženo. Zavedanje okoljskih problemov je popolnoma preglašeno s potrebo po kvantitativni masovni produkciji – maksimalno izkoristiti naravne organizme, vse njihove elemente pretvoriti v dobiček (Kranjac, 2004).
2.2.4 Spoznavanje narave za četrti razred osnovne šole (1981)
V učbeniku iz leta 1981 človekovo vmešavanje in poseganje v naravo ni več tako samoumevno. Prej je bila domača, spremenjena narava koristna, človek si je na več načinov prizadeval, da si jo podredi in tako naredi še bolj koristno. V tem učbeniku pa je udomačena narava, del umetnega življenjskega okolja. Razlikovanje med naravnim in umetnim življenjskim okoljem je v tem učbeniku še vedno antropocentrično in instrumentalno, saj je »umetno življenjsko okolje…človek spremenil in preoblikoval po svojih potrebah. Naravno življenjsko okolje pa je »povsod tam, kjer človek še ni pričel spreminjati narave«.
»…v njem (umetnem življenjskem okolju) prideluje hrano zase (polje, sadovnjak) in za živino (travnik, pašnik), pridobiva in prideluje uporabne snovi – les, smolo, zdravilne snovi (gozd, travnik, pašnik) ali ga uporablja za svoje bivališče, delo in zabavo (mesto, naselje).«
Kljub vsej tej koristnosti od spremenjene narave z razočaranjem in tesnobo ugotavlja, da
»naravnih življenjskih okolij…ni več veliko« (Čerin, 1981: 6, cit. po Kranjac, 2004: 53).
Bistveno razlikovanje od prejšnjih pogledov na naravo je to, da se človek zdaj zaveda posledic poseganja v naravo in da ni več delitve na koristni in nekoristni del narave. V ospredju je še vedno človek in narava je opazovana skozi njegove potrebe in interese, vendar je narava predstavljena kot sistem, ki deluje neodvisno od materialnih človekovih potreb in interesov. Poudarjena je estetska vrednost narave, po kateri je narava lepa in zanimiva. Antropocentrična drža je načeta, tudi v izrazoslovju se spremeni pojmovanje, ki izraža človekov odnos do narave. Namesto izrazov, izkoriščati, podrejati, delati za človeka, se zdaj uporabijo bolj mili izrazi, kot so pridobivati in uporabljati.
Kaže se tudi razumevanje naravnih procesov in njihova pomembnost za naravno stanje, tako da se človek trudi, da ne bi preveč porušil naravnega ravnovesja, vendar samo toliko, kolikor mu to koristi.
»Če bi kune iztrebili, bi se živali, s katerimi se kuna hrani, preveč razmnožile. Tako bi človek porušil ravnotežje med naravnim plenilcem in njegovim plenom,« Kuna pa je
»…zelo koristna, ker uniči mnogo poljskih škodljivcev …« (Čerin, 1981: 31, cit. po Kranjac, 2004: 55).
Pojavi se tudi zavedanje o ogroženosti življenjskih okolij.
»V novejšem času veliko slišimo o življenjskem okolju, ki je zaradi posplošenega gospodarskega razvoja, napredka tehnike in industrije, širjenja naselij in naraščanja prebivalstva močno ogroženo. Predvsem lahko beremo ali slišimo o onesnaževanju tal, sladkih voda, morij in zraka ter o škodljivosti prevelikega hrupa« (Čerin, 1981: 61, cit. po Kranjac, 2004: 56).
V nadaljevanju pa zasledimo tudi dolžnosti, ki jih ima človek do narave, v tem primeru do gozda.
»Gozd smo dolžni ohranjati in izboljševati! Človek posega v naravo, ker je to potrebno za njegov obstanek in napredek. Paziti pa mora, da ohrani ravnovesje v njej. To je odgovorno delo gozdarjev« (Čerin, 1981: 61, cit. po Kranjac, 2004: 57).
»Človek je od nekdaj izkoriščal naravne dobrine, vendar toliko, da bi se lahko obnovile in da ni bilo porušeno ravnovesje v naravi. V zadnjih desetletjih je človek s pretiranim izkoriščanjem narave in z nesmotrnim poseganjem vanjo tako prizadejal naravo, da se sama ne more opomoči. Onesnažil je reke, jezera in zrak, zastrupil zemljo in talno vodo, iztrebil številne živali in rastline« (Čerin, 1981: 62, cit. po Kranjac, 2004: 57).
Zavedati pa se začne, da takrat, ko je prizadel naravo, je »…prizadel in poslabšal tudi lastno življenjsko okolje, saj vemo, da je v naravi vse med seboj povezano. Naravo moramo varovati torej tudi zato, da bomo ohranili sebe in človeški rod« (Čerin, 1981: 62, cit. po Kranjac, 2004: 57).
V osemdesetih letih 20. stoletja, ko je bil učbenik v uporabi, si nismo mogli več zatiskati oči pred okoljskimi problemi. Okoljske konference so že desetletje prej začele opozarjati na nevzdržnost tempa kapitalistične produkcije.
2.2.5 Naravoslovje 7 (2003)
Učbenik je razdeljen na tri poglavja oziroma tri življenjska okolja: gozd, morje, celinsko vode. Na koncu vsakega poglavja se pojavi obravnavanje življenjskega okolja s stališča ogroženosti. V učbeniku je izpostavljen prikaz naravnih procesov, ki so neodvisni od človeških potreb. Vsaj na prvi pogled, indirektno ima človek večjo korist, če naravni procesi v naravi tečejo nemoteno. Med opisovanji fizioloških in bioloških lastnosti posameznih vrst se ne pojavljajo opisi njihove koristi za človeka. Gre za opis živali zaradi njih samih, živali, katerih življenje ni povezano z materialnimi potrebami človeka in njegovim vrednotenjem narave v ekonomskem smislu. Izkazuje se znanstveno-spoznavna in estetska vrednost živih bitij. V prejšnjih učbenikih je lubadar veljal za sovražnika, hudega gozdnega škodljivca in gozdno smrt, zdaj pa pri njegovem opisu njegova pojavnost
ni ovrednotena niti kot škodljiva. Narava s svojim ekološkim ravnovesjem postane samozadostna in človek ji več ne »pomaga« s svojimi posegi, ravno nasprotno.
»Človek ruši ravnovesje v gozdu s svojimi posegi. Pomembno je, da skušamo ljudje živeti tako, da ohranimo čim več različnih živih bitij. Vsako od njih je malce drugačno, vsako ima svoj prostor in pomen v gozdu. Pomembna je velika pestrost ali biodiverziteta v gozdu« (Kolman, 2003: 79, cit. po Kranjac, 2004: 60).
Izgine tudi potreba po nadzoru in urejanju divje narave,kar je prav nasprotno kot doslej.
Narava je namesto nereda vir znanja in lepote.
»Pragozd je gozd, v katerega človek ne posega. V njem se prepustimo naravi in se od nje učimo« (Kolman, 2003: 81, cit. po Kranjac, 2004: 60).
Prevladuje nevtralen pristop opisovanja narave. Naravo se skuša predstaviti kot prostor, v katerem potekajo za človeka materialno nekoristni procesi. Seveda učbenik ne zanika materialne odvisnosti od narave, jo poudarja, kot poudarja odvisnost kakovosti narave od človeka. Poseganje človeka v naravo ni obsojano, poseganje je celo pozitivno, in sicer po nazorih trajnostnega razvoja.
2.2.6 Povzetek
Besedila sodobnejših učbenikov so manj prežeta z antropocentričnim stališčem in tako upada tudi tehnokratski diskurz, po katerem je narava cenjena le, če ima uporabno vrednost za človeka. Vse do učbenika iz 60-ih let se pojavlja delitev narave na koristno in nekoristno človeku. Potem se ta delitev sicer ukine, vendar je v učbeniku še moč razbrati instrumentalizirano vrednotenje pri opisih posameznih rastlinskih in živalskih vrst. V učbeniku iz 80-ih let instrumentalizirano vrednotenje še bolj oslabi in vloga narave kot človeku nujno potrebne zakladnice dobrin se postavlja šele na drugem mestu. Pred instrumentalno vrednostjo narave je postavljena narava kot sistem, ki deluje sam zase, neodvisno od človeka. A žal je te narave vedno manj, ker človek vedno bolj posega vanjo.
V sodobnem učbeniku (2003) pa je pri opisu rastlin in živali instrumentalizirano vrednotenje skorajda povsem odsotno. Prisotna je potreba po previdnem poseganju v naravo in skrbnem nadzoru nad njo. Vendar nadzor nad naravo ni več podrejen samo v korist gospodarskih interesov povečevanja obsega izkoriščenosti naravnih dobrin, ampak se primarno izvaja kot skrb za ohranjanje naravnega ravnovesja. Učbenik je napisan po načelih trajnostnega razvoja. Primarna skrb za naravo je v svoji osnovi povezana s skrbjo za človeka. Sonaravno gospodarstvo, upoštevanje prehranjevalnih verig, skrb za biodiverziteto, zmanjševanje onesnaženja so delovanja, povezana s ciljem, da se v naravi ohranijo življenjsko pomembne dobrine za človeka. V tem pogledu tudi sodobni človek ne uide antropocentričnosti, čeprav je v svojem izhodišču ekološki (Kranjac, 2004: 62-64).
Antropocentrizem je do neke mere združljiv s prizanesljivim in ne toliko izkoriščevalskim odnosom do narave. Sodobni učbeniki to »resnico« že zagovarjajo. Premik od nje je težko pričakovati, saj bi v nasprotnem primeru učbeniki začeli zanikati obstoj človeka in njegove potrebe. Ključno vprašanje, ki bo v prihodnosti še ostrilo debato je, do katere meje je narava lahko instrumentalizirana in kdaj mora postati intrinzična (Kranjac, 2004).
2.3 EKOLOŠKA ZAVEST Cessante causa, cessat effectus.
"Ko preneha vzrok, preneha tudi posledica." Latinski pregovor
Za oblikovanje in udejanjanje ekološke zavesti so potrebne določene vrednote in norme.
Potrebna je ekološka etika, ki je neke vrste ogledalo, v katerem vidimo stvari na določen način. Da smo ljudje lahko razvili ekologijo in si zgradili ekološko zavest, smo potrebovali neke okvirje, v katere smo ekološko zavest vgradili. Te okvirje nam je dala etika oziroma ekološka etika. Ekološka etika je naš pogled na svet in naš odnos do okolja.
»Ekološka zavest je sestavina človekovega praktičnega odnosa do narave, vendar ni preprost odsev prakse, ampak je tudi vodilo in norma človekovega delovanja« (Kirn, 2003:17). Za ocenitev človekove ekološke zavesti to pomeni, da ni dovolj le naše ravnanje in delovanje, ampak so potrebni tudi neki notranji dejavniki, kot so vrednote, prepričanje in zavedanje o določenem problemu. Še posebej pa sodi k ekološki zavesti zavest tesne povezanosti človeškega življenja z življenjem na Zemlji na sploh.
»Človek, ki razmišlja, doživi dolžnost, da mora vsako voljo do življenja enako spoštovati kot svojo. Čut za odgovornost se prebuja vzporedno s človekovo duhovno rastjo v najširšem pomenu« (Grmič, 1994: 236).
»Človek je edino nam znano bitje, ki ima lahko odgovornost. S tem, da jo lahko ima, jo ima ...« (Ošlaj, 2000: 25).
Odgovornost je za človeka nujnost, saj se ji s svojo pozicijo, katero ima, ne bi smel izogniti. Problem je, da se odgovornost prebudi šele s človeško zavednostjo, do katere se pride s poznavanjem idej, življenjskega nazora in razumevanjem svoje lastne pozicije.
2.4 EKOLOŠKA ETIKA
»Ekologija in njeni današnji problemi zahtevajo spremenjen odnos človeka do narave.
Nasploh pa je potrebna sprememba njegove (človekove) miselnosti. Z drugimi besedami:
potrebujemo etične norme, ki bodo ustrezno uravnavale našo dejavnost z naravo.
Etika je bila v zgodovini filozofije vezana izključno na uravnavanje medčloveških odnosov oziroma na teoretsko utemeljevanje zavezujočih moralnih principov, norm in zakonov.
Radikalna posledica tovrstnega razumevanja etike je bilo dejstvo, da je narava znotraj celote kulturnih razmerij zasedala obrobni položaj tehnične kategorije; reducirana je bila na svet surovin, ki je bil postavljen v rabo človeku, da z njim razpolaga tako, kot to ustreza njegovim kratkoročnim prehrambenim in proizvodnjo-pridobitniškim interesom« (Ošlaj, 2000: 41).
Tako je globalna ekološka kriza posledica instrumentaliziranega razumevanja narave.
Dosedanje etike so se zanimale le za človeka, za njegovo razmerje do sebe in do drugih ljudi ter kvečjemu še do Boga. Človekovo okolje, če ne gre za človeško družbo, je ostalo zunaj področja, za katerega se je zanimala etika. Tako ni čudno, da je človek vedno bolj izgubljal čut za tisto, kar naj bi urejalo njegov odnos do narave.
Da bi si človek ustvaril dolgoročnejše pogoje za preživetje svoje lastne vrste, mora v prvi vrsti na novo opredeliti in ovrednotiti svoj odnos do narave. Ta je temelječ na judovsko- krščanskih in grško-rimskih vrednotah bil in je še vedno izrazito instrumentalističen;
narava v njem nima avtonomne vrednosti, je zgolj sredstvo oziroma objekt, ki ji kot moralni subjekti nismo dolžni ničesar (Ošlaj, 2000).
Etična koeksistenca z naravo je postala nujna. Toda etična bo lahko le, če naš motiv za obujeno skrb in odgovornost do narave ne bo strah za lastno preživetje, temveč priznanje narave v njeni drugosti, kot priznanje avtonomnega vrednostnega subjekta na sebi.
2.5 RAZVOJ EKOLOŠKE ETIKE
Ekološka etika se je začela oblikovati, ko sta razvoj industrije in vse hitrejša urbanizacija od leta 1820 dalje pri nekaterih ljudeh izzvala intenzivno oblikovanje ekološke zavesti.
Pod vplivi evropske romantike je okoli leta 1840 nastal krog transcendentalistov, ki se je oblikoval okoli ameriškega pesnika in filozofa Ralpha W. Emersona. Njegov najznačilnejši predstavnik je bil Henry David Thoreau (1817-1872). Bil je oster kritik industrializacije, materializma in ekonomije. Thoreau je nadaljeval z romantično kritiko moderne znanstvene metode s predpostavko, da je ne-človeški svet treba gledati kot na veliko skrivnost in ne kot na predmet objektivnega spoznanja, še manj pa kot na predmet manipulacije.
Mnogo močneje je prednost divjine pred materialistično civilizacijo poudarjal John Muir (1838-1914), naravoslovec, naravovarstvenik in pisec. Predpostavljal je, da je človek biološko najbolj prilagojen življenju v divjini in da v civilizaciji včasih ne more ustvariti sreče in svobode. Muir je zagovarjal koncept intrizičnih vrednosti s predpostavko, da ima vsako bitje in vsaka stvar vrednost po sebi, neodvisno od človeških materialnih in duhovnih interesov. Romantični in transcendentalni pristop k naravi je bolj duhoven, religiozen in moralističen.
Ameriški gozdar in okoljevarstvenik Aldo Leopold (1887-1948) je bil eden prvih, ki je oblikoval ekološko etiko, utemeljeno s sočasnima teorijama evolucije in biologije. Tekom 30-ih in 40-ih let 20. stoletja je Leopold zgradil osnove etike zemlje kot osnove za drugačen in zdrav odnos ljudi do njihovega ožjega in širšega okolja. Zemlja je organska skupnost, katere del je človek in do katere se je potrebno obnašati z ljubeznijo in spoštovanjem. Leopold je ostro obsojal moderni materializem, potrošništvo in tehnologijo (Markus, 2004: 4).
Do oblikovanja ekološke etike kot ekofilozofske discipline je prišlo v prvi polovici 70-ih let 20. stoletja v ZDA in Avstraliji. Avstralski filozof Richard Routley se je v govoru leta 1973 zavzel za novo ekološko etiko, ki bi postavila meje izkoriščanja ne-človeških entitet.
Prvo ekofilozofsko knjigo pa je napisal avstralski filozof John Passmore (1974), ki je
predpostavljal, da ni potrebe po novi ekološki etiki, ker so humanistična filozofija Zahoda in prosvetni antropocentrizem dovolj za idejno konfrontiranje z ekološko krizo. Passmore je ostro obsodil zahteve po spoštovanju narave in jih kvalificiral kot »nature mysticism« ter zagovarjal posvetni ekopaternalizem, racionalno človekovo upravljanje z viri.
Od začetka 70-ih let 20. stoletja se je v anglosaksonskih deželah hitro širila filozofija, ki nudi zaščito posameznim živalskim vrstam, kot so domače živali in živali atraktivne divje megafavne (kiti, medvedi, levi, tigri, sloni, pande itd.). Najbolj poznana predstavnika
»animalistične« filozofije sta Avstralec Peter Singer, ki je zagovarjal utilitarno etiko, in Američan Tom Regan, ki zagovarja deontološko etiko. V začetku ekološka in
»animalistična« etika nista bili jasno zamejeni. Obstajala je, in do neke mere obstaja še danes, tendenca, da se ekološka in »animalistična« etika poistovetita, da se animalizem (animal liberation) obravnava kot neka vrsta ekološke etike (Markus, 2004: 6).
Holmes Rolston III. je z izgradnjo nove ekološke etike želel urediti odnose med človeško družbo in svetom narave. Rolston se je odmaknil od dualizma med naravo in kulturo.
Kultura je specifična človeška tvorba, znotraj katere ljudje prenašajo informacije na nove potomce neodvisno od genetskih sprememb in s katero transcedentirajo naravo.
Zahvaljujoč kulturi, se lahko ljudje prilagajajo naglim spremembam v okolici in so neodvisni od ekosistema, medtem ko se druga bitja pasivno prilagajajo okolju. Telesno in s fizičnimi potrebami pripadajo ljudje biosferi in naravi, vendar so se zahvaljujoč kulturi odtujili od nje. Rolston meni, da je kultura popolnoma osvojila naravo, zato ji nadaljnje osvajanje ni več v interesu. Sedaj se mora naučiti živeti v skladu z naravo (Markus, 2004:
7).
Baird Callicott je prvi pričel predavati ekološko etiko še v začetku 70-ih let. Znan je kot zagovornik Leopoldove etike zemlje, za katero je pomemben odklonilen odnos od tradicionalne zahodne moralne filozofije zaradi holizma (premik od posameznika k skupnosti) in ekocentrizma. Po Callicottu je etika zemlje ukoreninjena že v evolucijski biologiji, ekologiji in socialni biologiji ter v teoriji moralnih občutkov Davida Huma in Adama Smitha.
Anne Peterson (2001) si prizadeva za povezovanje ekološke etike in evolucijske teorije.
Pravi, da socialni konstruktivizem ne upošteva ekološke dimenzije človeškega življenja in negira obstoj kakršnekoli realnosti zunaj človeške družbe ter radikalno loči ljudi od drugih vrst. Petrsonova si prizadeva za povezovanje naravoslovnega realizma, ki predpostavlja, da so ljudje del narave, in omenjenega konstruktivizma, ki predpostavlja, da so človeške predstave o naravi pod vplivom kulturnih vrednot (Markus, 2004: 9).
Laura Westra (1998) pa zagovarja etiko integritete, ki izhaja iz ideje ekosistema kot celote, katere deli so (vključno s človeško vrsto) medsebojno odvisni. Načelo integritete je veja ekocentričnega holizma, ki temelji na teoriji ekosistema in pomenu funkcionalne diverzije – naravni viri so last narave in ne ene (človeške) vrste.
Začela se je razvijati pragmatična ekološka etika z osnovnim ciljem pripomoči k boljšemu funkcioniranju liberalne demokracije in tehnološke družbe. Ekopragmatizem povezuje akademsko ekološko etiko in »racionalno upravljanje z viri« ter želi tako prevladati nad teoretsko šibkostjo ekofilozofije, v kateri intelektualci medsebojno razpravljajo brez kakršnega koli praktičnega učinka. Za pragmatiste prinese ekološka etika značilen prispevek k nadvladi ekološke krize. Najbolj racionalna ekološka etika je piecemal approach, reševanje konkretnih ekoloških problemov znotraj tehnološke družbe.
Pragmatisti predpostavljajo, da so ekološki problemi vedno umeščeni znotraj partikularnega konteksta, in zato ne more biti neke končne resnice ali univerzalne teorije o njenem reševanju. Zato po večini uporabljajo »praktični pluralizem«, ki vodi račune o konkretni situaciji (Markus, 2004: 12).
Ekologija ima izvorne korenine v bioloških raziskavah, zato ni čudno, da so mnogi biologi razmišljali o vzrokih in mogočih rešitvah ekološke krize. Ekološka etika, ki jo formalno zastopajo, je antropocentrična, ker ohranja obstanek tehnološke civilizacije, včasih pa se približuje ekocentrični orientaciji, ker smatrajo človeško vrsto za del narave, podrejeno ekološkim omejitvam. Garrett Hardin (1915-2003) je zagovarjal antropocentrično etiko, ki bi morala, posebej pri redukciji prebivalstva, poudariti ekološke omejitve in človeško pripadnost naravi. Hardin je posebej znan po konceptih tragedy of commons, lifeboat ethics, iz katerih izhaja demografska eksplozija in razporejanje zmogljivosti ekoregij.
Anne in Paul Ehrlich prav tako poudarjata demografsko eksplozijo kot glavno nevarnost ekološki integriteti, vendar za razliko od Hardina, kritizirata tudi »ameriško potrošništvo«
in njeno razširitev po celem svetu. Pomembno vejo ekološke etike pod vplivom sociobiologije je zgradil ameriški antropolog in naturalist Paul Shepard (1926-1996), ki je konec 60-ih let zastopal mišljenje o subverzivnem značaju ekološkega mišljenja, ki išče »a kind of vision across boundaries«. Osrednja teza Shepardove antropologije je, da je bilo opuščanje lovsko-nabiralniške družbe in širjenje civilizacije katastrofa ter začetek vse večje zmešnjave, od katere si človek še danes ni opomogel. Osnovni vzrok ekoloških in drugih problemov današnjega človeka je v prevelikem prepadu med genetsko- evolucijskimi osnovami in kulturnim okoljem, ki ne nudi nobenih možnosti za zadovoljevanje naših pleistocenskih potreb. Potrebno je razlikovati med wildness kot objektivno ekološko realnostjo divjih vrst zemlje, zraka in vode, ter med wilderness kot konstrukcijo urbanega človeka ali narave kot pokrajine in beg od omenjene civilizirane eksistence. Po Shepardu se ne moremo vrniti v pleistocen, ker ga biološko nikoli nismo zapustili. To ne pomeni nujno obravnavanje lovsko-nabiralniškega življenja, temveč absorbiranje njegovih elementov v moderni kulturi na nov način, s sprejemanjem preteklih metafizičnih pogledov in duhovnih kvalitet (Markus, 2004: 14).
Ekološki etiki so k ekofilozofiji prispevali veliko pomembnega in vrednega. Predvsem so odkrili nezadostnost tradicionalne humanistične etike, posebej njenega antropocentričnega diskurza, izključno zanimanja za ljudi in pripisovanje moralne vrednosti in pomembnosti izključno ljudem. Ekološki etiki so ostro kritizirali prepričanje, da so ljudje ločeni od narave, ter tako pomagali presegati tradicionalni dualizem narava-kultura. V njihovih
besedilih je pogosta kritika humanističnega subjektivizma, vrstne hierarhije, potrošništva, tehnoinstrumentalizma, instrumentalne racionalnosti, mehanske paradigme in drugih dominantnih orientacij v moderni družbi (Markus, 2004: 15). Ekološka etika se je torej umaknila od antropocentrizma in dualizma med naravo in kulturo (človekom).
2.6 EKOLOŠKA ETIKA DANES
Hans Jonas (1903 – 1993) je opozoril, da je bila pretekla etika v glavnem antropocentrična, saj je vplivala v prvi vrsti na človekovo ravnanje s samim seboj in z drugimi ljudmi. Poleg tega se je omejevala na njegov ožji življenjski krog; na neposredno prakso in bližnje cilje.
In končno je bila etika, ker je bilo obzorje človeka omejeno na zdaj in tu, zožena bolj ali manj na sedanjost. Zaradi velike neposrednosti so bila etična načela razumljiva vsakemu.
Zato informiranost ali znanje v današnjem pomenu nista veliko vplivala na moralno ravnanje (Požarnik, 1994: 122).
Vse to se je danes močno spremenilo. Moderna tehnika sedaj omogoča človeku ravnanje s takimi posledicami, da je okvir nekdanje etike preozek. Spremenjena moč ravnanja zahteva tudi spremembo etike. To ne pomeni, da maksime, kot so »ljubi svojega bližnjega, kot samega sebe« ali »ne stori drugemu, kar ne želiš, da drugi storijo tebi« in vsi nekdanji pozivi k pravičnosti, usmiljenosti, poštenosti, ne veljajo, še zlasti ne za intimno, dnevno človekovo življenje. V današnjih razmerah kumulativnega spreminjanja sveta dobiva znanje posebno mesto v morali. Ne samo, da je znanje prvi pomembni pogoj moralnega ravnanja, zavedati se moramo, da je med nameni, znanjem oziroma ugotovitvami in dejanji, ki jim sledijo na njihovi podlagi, lahko razkorak, kar predstavlja za sodobnega znanstvenika resen moralni problem. Predvsem pa mora, zaradi dosežene kritične stopnje razvrednotenja in uničenja narave, postati predmet etike tudi narava in človekova odgovornost za ravnanje z njo. Pri tem se mora spremeniti tudi sedanje interesno izhodišče (Požarnik, 1994: 123).
Temeljni pogoj za uresničevanje načel nove etike ali etike odgovornosti za naravo, je pripravljenost na spremembo v mišljenju v človeškem odnosu do narave, pripravljenost na odpoved vsemu, kar iskreni odgovornosti za naravo nasprotuje, čeprav morda ta odpoved trenutno pomeni izgubo nekih koristi. Čeprav ne moremo pričakovati rešitev ekoloških problemov brez spremembe človekove miselnosti in odnosa posameznika do narave, ne moremo reči, da gre za problem, ki bi zadeval samo individualnega človeka, temveč gre prav tako za etično vprašanje socialne razsežnosti, se pravi da gre za etične probleme na družbenopolitičnem, kulturnem, gospodarskem področju v svetovnem merilu. Šele tako lahko postanejo načela etične odgovornosti za naravo res učinkovita v ekologiji. Prav v tem pogledu pa lahko nastanejo ovire za uveljavljanje nove etike in njenih zahtev.
Družbenopolitični in gospodarski sistem sta lahko takšna, da sploh ne dopuščata človeku spremenjenega odnosa do narave, če hoče trenutno preživeti, ali vsaj biti kolikor toliko uspešen. Lahko pa je sistem takšen, da usmerja človeka k odgovornemu odnosu do narave v življenju in delu v skladu z novo etiko. Vsekakor sta družbenopolitični in gospodarski
sistem pomembna dejavnika pri uveljavljanju življenjskih, etičnih načel, ki resno jemljejo varstvo okolja in človekovo odgovornost za naravo, ki spodbujano ustrezno znanost in odgovorno ravnanje (Grmič, 1994: 239).
Dilema biocentrizem – antropocentrizem ni nobena prava dilema. Človek kot delujoče bitje je namreč že vselej onstran nje. Človek je postavljen v naravo, in da bi preživel, se mora z njo boriti, toda njegova zmaga nad njo bi hkrati pomenila njegov dokončni poraz, njegovo smrt. Človekova nuja, da se z naravo bori, je posledica njegove svobode (antropocentrizem), možnost njegovega poraza pa nasprotno predstavlja njegovo odvisnost od narave (biocentrizem). Ta dilema je bila praktično odločena, še preden se je pojavila v obliki teoretičnega vprašanja.
Obstaja dejstvo: človek je iz narave postavljen v naravo, in da bi preživel, mora z njo sklepati tudi kompromise. V tej igri ne sme ne zgubiti ne zmagati, kajti v obeh primerih bi to pomenilo njegov konec. To je paradoks njegove pogojne svobode, katere vsebinski del je tudi navidezna izključenost biocentrizma in antropocentrizma (Ošlaj, 2000: 47, 48).
Leta 2001 je študija Van Den Borna pokazala, da na Nizozemskem 76 odstotkov sodelujočih v raziskavi odobrava trditev, ki pravi, da smo ljudje del narave in da moramo zato nositi zanjo vso odgovornost (Dunnett, 2004: 299).
Vendar imajo ljudje, ki podpirajo ohranjanje narave, zelo različna mnenja, na kakšen način bi jo ohranjali v svojem okolju.
V nizozemski študiji so bile raziskane nekatere socialne in politične teme o vplivu načrtovanih sprememb v odnosu do vrednotenja okolja. Dvema skupinama anketirancev so pokazali pet digitalno obdelanih fotografij agrarne krajine in štiri fotografije s krajino, kjer je stopnja človeškega vpliva manjša. Eni skupini anketirancev je bilo rečeno, da pet slik predstavlja »pet obstoječih nizozemskih krajin«, medtem ko je bilo drugi skupini rečeno, da slike predstavljajo »eno obstoječo krajino in štiri načrtovane krajine za razvoj narave iz tiste, obstoječe krajine«. Tiste štiri, bolj naravne krajine, so bile ovrednotene kot manj privlačne, ko so bile predstavljene kot načrtovane spremembe, in bolj privlačne tedaj, ko so bile predstavljene kot obstoječa krajina (Dunnett, 2004: 300).
To je zelo zgovoren primer, ki govori o tem, kako človek vrednoti okolje oziroma naravo.
Bolj je ovrednoteno okolje, kjer je vpliv človeka na okolje manjši.
3 HUMANIZEM IN RENESANSA
»As for you, should you survive me for a long time, which I sincerly hope and wish with all my soul, better times are, perhaps, ahead of you.
Our present forgetfulness and this slumber will not last forever.
The clouds will be dispelled and our successors will be able to return to the bosom of the pure light of ancient times.«
Petrarca, Africa (IX, 453), 1338 3.1 HUMANIZEM
Renesančni humanizem je bil katalizator za »kulturni preobrat«, ki je dal novo obliko in podobo svetu in nov koncept človeka.
Po obdobju srednjeveške verske samozadostnosti se je človek zopet začel spraševati in raziskovati izvor svojega obstoja na drugačen način, z drugačnim premišljanjem in čutenjem. Pojavi se drugačno zavedanje o tem, kam človek sodi.
»Humanizem se je od Petrarce naprej premaknil na drugo raven in iskal, kot je značilno za vse plodne prenove, poti, ki naj bi ga popeljala iz slepe ulice in na novo pot: na področju poezije in filologije, moralnega in političnega življenja, potlej pa še na včasih dozdevno sovražnem, a vendar intimno blizkem področju vseh umetnosti, ki so hotele brezbožno spremeniti in prevrniti svet« (Garin, 1993:19).
Eugenio Garin pravi, da je bil humanizem predvsem šola za novo izobrazbo človeka, metoda osvobojena vsakega predsodka in avtoritete in aktivnost svobodnega duha brez omejitev.
Humanisti so bili tisti, ki so preusmerili pozornost intelektualnih študij od teologije in logike k specifičnim človeškim zadevam. Tako se je začela tlakovati pot, ki je ustvarila evropsko renesanso in pripeljala vse do moderne dobe.
Termin »humanizem« je leta 1808 uporabil F. J. Niethammer, ko je opisal študijski program, ki se je odmaknil od znanstvenega in inženirskega izobraževalnega programa. V 15. stoletju se je termin »umanista« uporabljal za oznako profesionalne skupine učiteljev, katerih učenje je bilo usmerjeno na področje, ki se je imenovalo studia humanitatis. Studia humanitatis ima izvor v srednjem veku in stopa na področje, ki se odmika od teologije in logike. Kar pa ne pomeni, da je humanizem nasprotoval logiki, nasprotoval je logiki sholastike. Humanisti so obnovili znanost logike.
Studia humanitatis je sestavljena bolj ali manj iz petih disciplin, ki so klasično izobraževalnega učnega načrta, imenovana trivium (trodelni učni načrt: gramatika, logika in retorika), ter quadrivium (štiridelni učni načrt: geometrija, aritmetika, astronomija in glasba). V antiki so te discipline imenovali artes liberales, ker so bile te veščine in znanje pomembne za človeka in njegovo osvoboditev.
Trivium, osrednji del srednjeveške izobrazbe, je bil sestavljen iz gramatike, retorike in dialektike. Gramatika je bil študij, ki je poleg ustrezne uporabe jezika, učil tudi uporabo jezika za doseganje pomena, posebno v poeziji in zgodovinopisju. Pod gramatiko sta sodili tudi literarna kritika in literarne študije.
Dialektika je bila znanost razprave, dokazovanja in predpostavljanja. V srednjem veku je bila dialektika pod vplivom Aristotelove tradicije, ki se je imenovala sholastična tradicija.
V renesansi pa so začeli odkrivati klasično grško literaturo in pozabljene latinske rimske tekste.
Od Petrarce naprej so bili humanisti pogosto željni, navdihnjeni vrtnarji, dovzetni zapeljevanju krajine. Za zgodovino vrtne umetnosti niso bili toliko pomembni zaradi svojih vrtov, temveč zaradi prispevka k renesančni misli, kar se tiče ideje narave in pomembnosti vrta. V tem smislu so bili vsi pomembni vrtovi tudi »humanistični vrtovi«. V bistvu so humanisti priskrbeli ideologijo, ki je umestila vrt v celoten projekt renesančne kulture in istočasno vplivala na razvoj oblikovanja.
3.2 KULTURNO ZGODOVINSKO OBDOBJE - RENESANSA
Renesansa (rinascimento, it.: preporod) je nasledila dolgo obdobje srednjega veka, ki je bilo podrejeno cerkvi in njenim pravilom. Temu dolgemu obdobju pa sta sledili dve stoletji radikalnih sprememb, ki so prinesle novosti na vseh področjih, predvsem v umetnosti in znanosti. Torej bi lahko renesanso postavili kot antitezo srednjemu veku, saj se je oddaljila od prepričanj, ki so tako dolgo vladala v zavesti ljudi in prispevala svežino in inovativnost v vsakdanji svet. To je obdobje ponovnega razcveta človeka, toda človeka kot posameznika, individuuma, ki se uveljavlja v družbi s svojimi močmi in ki hoče živeti, uživati življenje na tem svetu, ne pa v onostranstvu (Cankar, 1931: 311).
Slika 2: Grafika, ki prikazuje preboj iz srednjeveškega kalupa. Človek se osvobodi tančice, ki mu zastira zavest (Škamparle, 1996).
To ponovno rojstvo ima izvor v ponovnem odkritju morale, intelektualnih in duhovnih vrednot, vsebovanih v tradiciji mediteranskega območja (grško-rimska, hebrejska, egipčanska in kalcedonijska) in v posvojitvi sodobnih potreb.
Zavest o človeškem delovanju, zavest o sebi, polemika proti srednjeveškemu barbarstvu, definiranje antike in sebe v odnosu do antike, vse to je bilo eno.
Ne smemo misliti, da srednjemu veku antika ni bila poznana. Danes vemo, kako velik del klasične misli so poznali sholastiki, zlasti po XII. stoletju. Vendar se s humanizmom začne natančno iskanje obraza: bistveno postane spet najti videz tega ali onega človeka. Če hočem govoriti s Sokratom, če hočem v šolo k Sokratu, moram najti Sokrata, pravega, avtentičnega Sokrata (Garin, 1993).
»Tako se je rodila zgodovina: kot filologija, se pravi kot kritična zavest o sebi in drugih, in o človeško konstruiranih in racionalno rekonstruiranih odnosih: zavest o sebi in drugih v svetu, ki smo ga skupaj zgradili in katerega vsako dimenzijo znova najdemo, ko povsod prepoznavamo človeško delo; in torej zavest prav o tem delovanju, o etapah, v katerih poteka, in o osvojenih vrednotah. In pač, preteklost, neka preteklost, je tudi vredna posnemanja, če so njene smernice prave: posnemanje, ne ponavljanje« (Garin, 1993:29).
Tako kot vsako zgodovinsko obdobje tudi renesansa nima točnega začetka in konca. Njen duh se je izrazil v 15. in 16 stoletju. Njeni začetki pa so nastali s prihodi grških sholastikov iz Konstantinopla v Italijo pred turško invazijo v začetku 15. stoletja (Schwarz, 2000: 20).
Začetno obdobje renesanse je bilo tesno povezano z umetnostjo in arhitekturo Firenc. Po letu 1500 pa se je renesančna misel razširila še na druge umetnosti in predele Italije ter seveda v druge države.
Časovno lahko 14., 15. in 16. stoletje v Evropi razdelimo na sledeča kulturno- zgodovinska obdobja:
- Zgodnja renesansa (1300-1480) - Visoka renesansa (1480-1520) - Manierizem (1520-1580) 3.3 RAZVOJ RENESANSE
To je obdobje neprestanih vojn med mesti, med državami, bitk za oblast in prevlado na političnem prizorišču. Ljudje so se soočali z inkvizicijo, epidemijami, grožnjo lakote.
Stanje v 15. stoletju ni dalo slutiti, da se bo iz znanilcev novega obzorja rodilo novo obdobje, in vendar se je.
Eno mesto in ena družina sta lahko primer, ki nazorno prikaže razvoj renesanse - Firence in družina Medici.
Leta 1434 je oblast v Firencah prevzel Cosimo Medici (1389-1464). Spretnost vodje največje evropske banke in praktičnost politika so pripeljale v Firence po 300 letih državljanskih vojn zopet mir in v mestu se je vzpostavil red. Na pobudo Cosima se je leta 1439 v Firencah odvijal Ekumenski svet z namenom, da bi združil vzhodno in zahodno cerkev. Poskus združitve cerkva je propadel. Srečanje pa je prineslo neki drug, nepričakovan izid. Takrat so se zbrali v Firencah najbolj eminentni ljudje tistega časa, filozofi, pesniki, slikarji in politiki. Njihove javne razprave in izmenjava idej so pretresle in zbudile ta del Evrope. Med tistimi, ki so sodelovali v razpravah z zahodnimi filozofi, so bili tudi grški filozofi iz Konstantinopla. Na posvetovanje so prišli kot spremljevalci bizantinskega cesarja. Najbolj izstopajoča oseba med njimi je bil Georgij Gemist Pleton (1355-1452). Pleton ni bil pristaš nobene posebne filozofske smeri. Sebe je imel za naslednika univerzalne filozofije, imenovane filosofia perennis, »večna filozofija«. Bil je prepričan, da so tej filozofiji sledile tudi vse največje doktrine in modreci starega sveta.
Dejal je, da je prišel čas univerzalne religije, da se lahko ljudje različnih ver združijo v eno samo, skupno stremljenje k resnici. Cosimo je razumel težo Pletonovih besed in idejo Platonove Akademije.
3.4 AKADEMIJA
Slika 3: Raphael, Atenska šola, 1509-1511, freska v Vatikanu (Wikipedia, 2007)
Prvotno je bila akademija park v neposredni bližini centra Aten, urejen v 6. stoletju pr. n.
št., ki je bil namenjen vadbi gimnastike. Academus ali Hecademus je bil mistični junak, ki so mu kultni privrženci posvetili vrt oziroma Sveti gaj. Približno leta 387 je pričel znotraj parka poučevati Platon (427 pr. n. št.-347 pr. n. št.). Z razliko od današnjega pomena
besede Akademija, takratnega pričetka Akademije ne moremo enačiti z institucijo, čeprav je ena izmed prvih poznanih organiziranih šol zahodne civilizacije. Poučevalo se je aritmetiko, trigonometrijo, geometrijo, astronomijo in glasbo. Za razliko od sofistov niso bili toliko praktični usmerjeni, temveč so preko učenj poskušali usmeriti pozornost od minljivega sveta z razumevanjem splošnih zakonitosti in razvijanjem kritičnega in razumskega mišljenja. Študij je trajal deset let. Predstojnik Akademije je bil doživljenjsko izbran z izvolitvijo večine. Akademija je delovala vse do leta 85 našega štetja, ko je Atene napadel rimski diktator, general Sulla in je dal za vojaške potrebe po lesu posekati skoraj vsa drevesa znotraj parka. Akademija je zopet pričela delovati v drugem stoletju, vse do justinjanovega zakona o zaprtju poganskih šol leta 529.
3.5 PLATONOVA AKADEMIJA V FIRENCAH
Cosimo Medici je idejo o akademiji vzel resno, razposlal je popotnike in menihe na zahod, kjer naj bi iskali starodavne rokopise. Stvaritve, ki so jih imeli doslej za pozabljene ali izgubljene, so se začele zbirati v Badia di Fiesole, v osebni zbirki Cosima Medici. Dela kot so Corpus Hermeticum, Kaldejski orakli, Platon, Plotin, Pitagora, orfične himne, pesmi Homerja in Virgila, rokopisi Kabale in krščanskih gnostikov, vsa ta dela so čakala na prevod. Najbolj vpliven filozof renesančnega obdobja je bil Marsilio Ficino (1433-1499).
Bil je prvi, ki je prevedel Platonova dela v latinščino. Imel je glavne zasluge pri ponovnem obujanju Platonove akademije.
Slika 4: Domenico Girlandaio, Zachariah v templju, 1489 -1490,
Marsilio Ficino, Cristoforo Landino, Angelo Poliziano in Demetrios Chalkondyles (detajl).
Freska v cerkvi Santa Maria Novella, Firence (Wikipedia, 2007)
Ključni trenutek se je simbolično zgodil nekega poletnega dne leta 1439 v vili Careggi, ko je Cosimo Medici zbral skupino učenjakov, ki so razpravljali o antični filozofiji in
umetnosti. Preoblikovali so tudi vez med vrtnim oblikovanjem, humanizmom in arhitekturo (Turner, 2007: 138). Leta 1462 je Akademija ponovno zaživela.
Tistega leta je Cosimo Medici podaril vilo Careggi Ficinu in učenje »Philosophus Platonicus, Theologus et Medicus«, kot je Ficino rad imenoval svoj slog, se je širilo naokoli v njegovih poslednjih dveh dekadah življenja. Po smrti je gibanje, ki ga je sprožil, osvojilo vso Evropo, seveda z različnimi modifikacijami, odvisnimi od prostora in časa, in postalo je vodilna sila zahodne kulture za več stoletij (Panofsky, 1972:182).
Garin v svojem delu Moyen age et renaissance pravi, da je največja zasluga Ficina, da je prevedel in opremil dela Platona, Plotina in najbolj pomembna dela platonizma vse do Psellosa, kar je bil izreden dosežek, ki se je vsilil v filozofijo celotne Evrope oziroma bolje rečeno, ta duhovna veličina in pristop je odmeval vse do romantičnega idealizma. In nadaljuje, da po Ficinu ni enega dela, ki ne bi posredno ali neposredno nosilo teže njegovega vpliva. Brez njega bi bilo ponovno odkritje notranjega življenja, in tistih novih vidikov, ki označujejo moralno in religiozno življenje 16. in 17. stoletja, nepojmljivo… Bil je eden izmed mojstrov moderne zavesti (Schwarz, 2005: 19).
Slika 5: Villa Careggi, renesančna vila in Akademija (Cultura..., 2007)
Renesansa je bila zgrajena na ponovnih odkritjih antičnih besedil, ki jih je prevedel Ficino.
V bistvu renesančni humanisti niso ponovno odkrili refleksij antike, temveč so spravili v red novo obliko učenja, ki je bila kombinacija grško-rimskega klasičnega sveta z
neklasičnimi viri. Renesančna misel je zato originalna interpretacija, ki se je razvila iz nove sinteze (Schwarz, 2005: 20).
Središčni del renesančne filozofije je bil notranji človek, nesmrtna duša. Po Pico della Mirandoli ima človek dve telesi:
eno, ki je imenovano božansko vozilo (nous), in drugo, ki je sestavljeno iz drugih elementov in je podvrženo rasti in razkroju.
S tem se razumevanje človeka vrača nazaj v hermetično tradicijo, ki opisuje človekovo dualnost, ki je – »smrten po svojem telesu, nesmrten v notranjem človeku (Corpus Hermeticum)«.
Slika 6: Leonardo da Vinci, Razmerja človeškega telesa po Vitruviju, 1492 (Wikipedia, 2007)
3.6 ODNOS ČLOVEKA DO NARAVE
Najprej zasledimo drugačen pogled na naravo v literaturi pri Petrarci (1304-1374) in Boccacciu (1313-1375). Po srednjeveškem strahu in zapiranju človeka pred naravo, narava postane človeku bolj prijazna in zanimiva.
Korenine starih sanj o paradižu so se ponovno pojavile. Boccacio v svojem delu Decameron opisuje skupino mladih ljudi, ki se umaknejo v grad pred kugo, na varno pred nevarnim vplivom okolice. Tam se kratkočasijo in si pripovedujejo zgodbe.
Pojavila se je nova študija, ki povezuje fresko, poznano kot Zmagoslavje smrti, ki je v Camposanti v Pisi, in delom Boccacca. Ta teorija obrača na glavo prejšnje analize in postavi hipotezo, da je Boccaccio preučil omenjeno fresko in v njej ugledal zagotovitev ideje o vrtu kot prostoru zadovoljstva in zatočišču pred zlom tega sveta (Venturi, 88).
Na zanimiv način Boccacio opiše prostor, v katerem se zbirajo in družijo:
»Ta (prostor) je ležal na majhnem hribčku, z vsemi stranmi nekoliko oddaljen od naših cest, poln raznega grmovja in zelenolistnatih rastlin, da ga je bilo kar prijetno gledati. Na vrhu je stala palača z lepim velikim dvoriščem na sredi, s hodišči, dvoranami in sobami;
vsaka izmed teh je bila čudovito lepa in znamenita zaradi podob, ki so jo krasile; okrog palače so bile trate, čudoviti vrtovi, močno hladni vodnjaki« (Boccaccio, 2003: 24).
Slika 7: John William Waterhouse, A tale from Decameron, 1910 (Art Renewal Centre, 2007)
Zanimanje za naravoslovne vede najdemo v sodobnih zbirkah, ki so se začele že zelo zgodaj in so koristile v prvi vrsti primerjalnemu študiju rastlinskega in živalskega sveta. V Italiji so se pojavili prvi botanični vrtovi, čeprav je bil njihov namen prvotno praktičnega značaja. Dejstvo je, da so se knezi in bogati zasebniki sami domislili, da bi v vrtu zasadili in gojili čim več različnih rastlinskih vrst. Tako je iz 15. stoletja ohranjen popis parka medičejske Ville Careggi, ki je bil prvi pravi botanični vrt z večjo zbirko rastlinskih vrst (Burckhardt, 1956: 233). Čeravno je bila sama zasnova Ville Careggi in vrta še pod vplivom srednjeveškega oblikovanja, saj je bil vrt še bolj zaprtega tipa (Turner 2007: 155), se že vidi razkorak z dvornimi in samostanskimi vrtovi zahodnega sveta, kjer je bilo v vseh moč najti istih ducat obveznih zdravilnih rastlin. Italijanom pa ni šlo samo za praktično stran, temveč jih je zanimala tudi rastlina sama po sebi, njene lastnosti, zunanja lepota in obstoj. Podobno se je zgodilo tudi z zanimanjem za opazovanje tujih živalskih vrst, ki so jih dali pripeljati iz južnih in vzhodnih sredozemskih pristanišč (Burckhardt, 1956: 233).
Zbirke rastlin so združevale znanstvene in umetniške interese.
Ambiciozni princi so očistili glavne poti roparjev in kultivirali model kmetij po priporočilih Virgila, in italijansko podeželje je ugledalo podobo nove Arkadije. Modni pesniki so se sprehajali po ruralni krajini in pesnili pastirske pesmi, ki so slavile veselje in srečo podeželskega življenja. Sledili so jim slikarji in upodabljali sveto družino in misleče svetnike v gostoljubni krajini, polni blagih travnikov in hribov.
Zdaj je prevladovala druga tradicija, človek je postal povsem doma v naravi. Končno je krajina postala dovolj pomembna, da je prevladovala na sliki (Plumb, 1961: 126).
