PEDAGOŠKA FAKULTETEA Poučevanje, Predmetno poučevanje
Biologija in kemija
Lucija Treven
UČNA POT V ROVTAH Magistrsko delo
LJUBLJANA 2018
PEDAGOŠKA FAKULTETEA Poučevanje, Predmetno poučevanje
Biologija in kemija
Lucija Treven
UČNA POT V ROVTAH Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Simona Strgulc Krajšek
LJUBLJANA 2018
ZAHVALA
Najlepše se zahvaljujem mentorici, doc. dr. Simoni Strgulc Krajšek, ki je z menoj opravila pregled terena in mi pomagala pri izbiri lokalitet. Vedno si je vzela čas za pregled do tedaj narejenega dela, mi svetovala in me spodbujala pri nadaljnjem delu.
Hvala učiteljicama Osnovne šole Rovte, ge. Metki Bogataj in ge. Urški Košak, ki sta mi svetovali lokacijo za učno pot, sodelovali pri pregledu terena in za njuno pripravljenost izvajanja učne poti v šoli.
Hvala moji mami, prof. slovenščine, za jezikovni pregled.
Hvala tudi družini in prijateljem za vse spodbudne besede.
POVZETEK
Učno pot smo naredili z namenom, da bi mladim privzgojili odnos do narave, da bi jo znali ceniti, jo varovati in na neškodljiv način izkoriščati; da bi bilo njihovo spoznavanje narave v šoli obogateno z izkušnjami, ki jih lahko pridobijo samo izven učilnice.
Pregledali smo zgodovino in pomen učnih poti v Sloveniji in v tujini. V tujini so bolj znane pod imenom interpretacijske poti in jim pripisujejo velik pomen. Pregledali smo območje, kjer bi učna pot lahko potekala, popisali floro tega območja in načrtovali
različne točke na poti. Za vsako točko smo oblikovali po nekaj dejavnosti, ki bi jih učenci v okviru pouka tam lahko izvedli. Poleg dejavnosti so pri vseh točkah dodana še
teoretična izhodišča za vsakogar, ki ga pot zanima.
Učna pot je sestavljena iz dveh delov. Prvi del je bolj oddaljen od Osnovne šole Rovte, zato bi prišel v poštev za uporabo uporabo v šoli, ko bi imeli na razpolago več časa (npr.
za naravoslovni dan). Drugi del je v neposredni bližini šole in je primeren za obisk tudi med poukom. Prvi del sestavlja 5 točk, drugega pa 3. Pot je sestavljena tako, da si njen obiskovalec lahko sam izbere, ali bo prehodil celotno pot ali si bo ogledal le nekaj točk na njej. Prav tako so pri izbiri svobodni učitelji, ki lahko učence peljejo le na eno točko in tam izvedejo le določeno aktivnost, ali na vse točke.
Učna pot ni opremljena z informativnimi tablami ali z drugimi oznakami. Obiskovalec si lahko pomaga z besedilom tega magistrskega dela pri posameznih točkah.
Ključne besede: učna pot, biologija, botanika, pouk v naravi
SUMMARY
The aim of this graduation thesis was to create learning pathway that will help raise interest and values for nature in youth. That they would know how to value and treasure it. That teachers would take their pupils to nature, where their knowledge could be improved by its authentic experience with nature.
We have reviewed the history and value of the learning pathways in Slovenia and abroad.
We inspected the area where the trail could take place, list the flora of a specific area and decided where the points of the trail will be situated. We made a few activities for each point, which can be performed by teachers and their pupils. We also made professional texts for all trail points.
Learning pathway is devided into two parts. The first part is faraway from school and would be useful when there is more time (e.g. for science day). The second part is nearby and it is suitable for shorter visits during the lectures. The first part contains five and the second part contains three trail points. The trail is organised in a way that trail visitors can choose for themselves whether he or she will visit the whole trail or rather just a few points. The teachers are also free to choose how they will use the interpretive trail.
Altogether or just a few trail points.
Learning pathway has no information boards or signs. Trail visitors can help themselves with professional text on each trail point.
Key words: learning pathway, biology, botany, outdoor education
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 PREGLED OBJAV ... 2
2.1 Učna pot ... 2
2.1.1 Zakaj učne poti in interpretacije ... 2
2.1.2 Tipi učnih poti ... 3
2.1.3 Prednosti in slabosti učnih poti ... 3
2.1.4 Priporočila načrtovalcem učne poti ... 4
2.1.5 Vrednotenje ... 4
2.1.6 Doživljajska pedagogika ... 4
2.1.7 Interpretacija narave ... 7
2.1.8 Komunikacija ... 9
2.1.9 Kako izdelamo interpretacijo narave ... 10
2.1.10 Obiskovalci ... 12
2.2 Rovte ... 13
2.3 Opredelitev raziskovalnega problema ... 15
2.4 Cilji in hipoteze ... 15
3 MATERIAL IN METODE ... 16
3.1 Metode ... 16
3.2 Materiali ... 17
4 REZULTATI IN RAZPRAVA ... 18
4.1 Opis poti ... 18
4.2 Tema in vodilo učne poti ... 20
4.2.1 Točka 1A: Rečni breg ... 21
4.2.2 Točka 2A: Travnik ... 29
4.2.3 Točka 3A: Koprive ... 45
4.2.4 Točka 4A: Gozd ... 51
4.2.5 Točka 5A: Sladka koreninica ... 60
4.2.6 Točka 1B: Zasajena drevesa ... 63
4.2.7 Točka 2B: Zajedavka ... 72
4.2.8 Točka 3B: Gozdni rob ... 79
5 SKLEPI ... 85
5.1 Nastala učna pot ... 85
5.2 Ciljna publika ... 87
5.3 Oprema učne poti ... 87
5.4 Po poti učne poti ... 87
5.5 Predlogi za nadaljnje delo: ... 88
6 LITERATURA ... 89
7 PRILOGE ... 93
7.1 Priloga A ... 93
7.2 Priloga B ... 95
7.3 Priloga C ... 97
7.4 Priloga Č ... 97
7.5 Priloga D ... 99
7.6 Priloga E ... 101
7.7 Priloga F ... 103
7.8 Priloga G ... 104
7.9 Priloga H ... 105
KAZALO SLIK
Slika 1: Lokalno zavarovana območja v Rovtah (roza točke) in naravna vrednota (rumena
točka). (Vir: Geopedia.) ... 15
Slika 2: Učna pot je razdeljena na del A in del B. (Vir: Geopedia.) ... 18
Slika 3: Točke učne poti na delu A. (Vir: Geopedia.) ... 19
Slika 4: Točke na učni poti dela B. (Vir: Geopedia.)... 20
Slika 5: Ko se glavica vraničnika razpoči, so semena izpostavljena dežnim kapljam, da se razpršijo. (Vir: Foto-narava.com.) ... 22
Slika 6: Različne oblike socvetij. (Vir: Botany (Moore idr., 1998).) ... 35
Slika 7: Navadni pljučnik z belimi lisami na listih spominja na pljuča. (Vir: Götzfried (La pulmonaire. Pulmonaria officinalis. Langwort. Hirschmangolt. Pulmonaria. 2018).) ... 47
Slika 8: Jetrnik s trikrpimi listi spominja na jetra. (Vir: UiO: Naturhistorisk museum (Blåveis, 2012).)... 47
Slika 9: Votli petelinček je dobil svoje ime po ostrogi, ki je podobna petelinovemu zasukanemu prstu. (Vir: UiO: Naturhistorisk museum (Hul-lerkespore, 2012).)... 48
Slika 10: Lišaj iz rodu jelenovec. (Vir: Lucija Treven) ... 54
Slika 11: Bukova šiška. (Vir: Foto-narava.com) ... 54
Slika 12: Trosišča na spodnji strani lista navadne sladke koreninice. (Vir: Foto- narava.com.) ... 59
Slika 13: Trosišče je sestavljeno iz mnogih trosovnikov (sporangijev). (Vir: Foto- narava.com.) ... 59
Slika 14: Sekundarna rast. (Vir: Pogled v rastline (Dermastia, 2007).) ... 67
Slika 15: Proces svetlobnih reakcij na membrani tilakoide. (Vir: Botany (Moore idr., 1998).) ... 73
Slika 16: Filotaksija: a) dvoredna; b) premenjalna; c) navzkrižna; d) lažna dvoredna; e) vretenčasta. (Vir: Pogled v rastline (Dermastia, 2007).) ... 75
KAZALO TABEL
Tabela 1: Pregled dejavnosti na učni poti, komu so namenjene, na katerih točkah jih najdemo in v katerem letnem času so izvedljive (P – pomladi, J – jeseni, P + J – pomladi in jeseni, / – ni odvisno od letnega časa in C – vse leto). ... 851 UVOD
Učna pot je nastala z namenom, da bi predvsem osnovnošolcem iz OŠ Rovte in okoliških OŠ približali naravo, ki jih obdaja na vsakem koraku, vendar je mnogi mladi ne znajo več ceniti. Želimo, da bi vedeli, kako zelo smo od narave odvisni, kaj nam ponuja in kako lahko mi zanjo bolje skrbimo, da bi jo ohranili. Mladim bi radi privzgojili vrednote, za katere upamo, da se niso popolnoma izgubile, in jih naučili, kako v naravi uživati in jo občudovati.
Za učno pot v Rovtah smo se odločili, ker kraj učne poti še nima, ker je osnovna šola, ki bi učno pot najbolj koristila, tako rekoč sredi narave in lahko postane učna pot njena velika obogatitev pri vsakdanjem pouku. Učitelji, ki v šoli poučujejo, takšno pot odobravajo in so jo pripravljeni uporabljati.
Pregledali smo območje in določili pot ter popisali spomladansko in jesensko floro. Za posamezne točke, ki smo jih določili na poti, smo opisali različne dejavnosti, ki bi se tam lahko izvajale, in zanje napisali teoretična izhodišča, ki si jih lahko preberejo tudi drugi obiskovalci učne poti.
2 PREGLED OBJAV
2.1 Učna pot
Učne poti ali, kot jim pravijo v tujini, interpretacija narave, so močno razširjene v Združenih državah Amerike, Avstraliji in Veliki Britaniji. Na celinskem delu Evrope so bolj pogoste na severu (Ogorelec, 2004c).
Tudi v Sloveniji imamo mnogo gozdnih oz. naravoslovnih učnih poti (v slovenski literaturi se za vse učne poti večinoma uporablja izraz gozdna učna pot). V tujini
uveljavljen izraz za učne poti, interpretacija narave, nam razodeva njihov namen: laikom interpretirati strokovna dejstva, predvsem pa pri obiskovalcih spodbuditi zanimanje za naravo in skrb zanjo (Ogorelec, 2004a).
Ogorelčeva (2004c) poudarja, da cilji učnih poti niso zgolj izobraževalni, marveč tudi marketinški in varstveni.
Učne poti ponujajo doživljanje naravne in kulturne krajine, namenjene pa so tudi
rekreaciji. Povezujejo več naravnih vrednot v celoto, usmerjajo obiskovalce in posredno prispevajo k ohranitvi narave (Šolar, 2009). Večinoma gre za označene poti, ki vodijo skozi naravno območje, pogosto skozi gozd, in so ponavadi dolge do 5 km. Njihov namen je ozaveščati ljudi o funkcijah gozda in ekološko osveščanje. Osveščanje in izobraževanje o gozdu se lahko vključi tudi v dejavnosti različnih organizacij in ustanov, med drugimi tudi šol (Lesnik, 2006). Razvidno je, da imajo različne družbene skupine različen odnos do gozda. Prav zato je nujno potrebna trajna, vseživljenjska vzgoja za odgovoren odnos vseh državljanov do gozda (Lesnik, 2016). Namen učnih poti je, da obiskovalci razumejo in cenijo naravni svet in njegovo dediščino, ter jih spodbudijo k ohranitvi in varovanju teh vrednot. Učne poti dajejo obiskovalcem priložnost, da se prepustijo naravi, da jih ta navdihuje, izziva njihovo radovednost in čustva, ki vodijo k vedenjskim spremembam (Ward in Wilkinson, 2003).
2.1.1 Zakaj učne poti in interpretacije
Z informiranjem obiskovalcev povečujemo njihovo osveščenost in razumevanje vrednosti zavarovanih območij. Ko bodo ljudje razumeli grožnje, ki pretijo naravi, bodo tudi lažje razumeli omejitve kot varstvene ukrepe (Ogorelec, 2002).
Veliko vrst dediščine (naravne ali kulturne) je premajhnih, da bi same privabile
obiskovalce, zato potrebujejo organizirane programe in dobre interpretacijske načrte, s katerimi lahko dosežemo dolgotrajno obiskovanje ljudi. Interpretacija osvetli vrednost
naravne vrednote skupnosti, v obiskovalcih zbudi lokalno, narodno zavest, preko
interpretacije začno obiskovalci svojo dediščino ceniti in jo varovati. Zaradi interpretacije se obiski dediščine povečajo, saj se povečajo obiskovalčeva prepričanja o njeni vrednosti, obiskovalci se tudi večkrat vračajo. (Veverka, 2011).
2.1.2 Tipi učnih poti
Za uspešno informiranje o gozdu je pomembna komunikacija. Sporočila učne poti so lahko enosmerna (neosebna) ali dvosmerna (osebna) (Lesnik, 2006). Poti se med seboj razlikujejo po tem, ali so obiskovalci po poti vodeni s strani strokovnjaka ali gredo po poti sami, s pomočjo brošur, tiskanih vodičev ali informacijskih tabel. Obe obliki imata svoje prednosti in slabosti. Oseben tip učne poti izoblikuje vodič in vodi ogled po nekem zaporedju, ki si ga je izbral, prav tako je od strokovnjaka odvisen tok informacij, ki ga bodo obiskovalci prejeli, in kakšno bo sporočilo, ki ga bodo ti odnesli domov.
Strokovnjak lahko odgovarja na obiskovalčeva vprašanja, hkrati pa lahko sam vidi, kje bi lahko učno pot še izboljšali. Vendar takšna oblika vodenja po učni poti predstavlja dodaten strošek, nekateri obiskovalci se lahko počutijo manj svobodne ali celo izgubijo občutek radovednosti. Za takšne obiskovalce je boljša neosebna oblika učne poti, na kateri si obiskovalci sami oblikujejo in izbirajo, kaj in kdaj si bodo ogledali (Ward in Wilkinson, 2003).
2.1.3 Prednosti in slabosti učnih poti
Prednosti gozdnih in drugih tematskih učnih poti so:
obiskovalci vidijo značilnosti narave
z njimi lahko pritegnemo veliko število obiskovalcev in so enostavne za uporabo
obiskovalci si sami izberejo hitrost hoje po poti
poti so prilagodljiv medij in jih je možno uporabiti na vsakem tipu območja za katerokoli ciljno skupino
poti kombinirajo slike in besede
z njimi lahko opišemo in prikažemo pojave, ki jih obiskovalci sicer ne bi opazili, in prikažemo podobo preteklosti
poti so vedno na voljo, obiskovalcem lahko pomagajo pri orientaciji
urejajo jih lahko tudi ljubitelji
ne zahtevajo obvezne prisotnosti osebja, stroški vzdrževanja in urejanja so nizki Slabosti gozdnih in drugih tematskih učnih poti so:
zaradi nepotrebnosti osebja so lahko neosebne in ne ponujajo možnosti komunikacije, zaradi česar lahko marsikaj ostane nerazjasnjenega
obiskovalci so prikrajšani za razlago predvsem zahtevnejših in zapletenih vsebin
kadar si pot naenkrat ogleduje velika skupina, si lahko določene stvari hkrati ogleda le malo obiskovalcev
velik obisk določene poti povzroči velike spremembe v naravi sami; povzročanje erozije, motnje živalstva, obisk lahko tudi negativno vpliva na celostno podobo pokrajine
oprema poti lahko postane predmet vandalizma (Ogorelec, 2004b).
2.1.4 Priporočila načrtovalcem učne poti
Izdelovalci učne poti morajo dobro premisliti, kakšno temo poti bodo izbrali, na kakšen način bodo predstavili informacije, besedila in grafične prikaze. Obiskovalci si večinoma ne želijo prekomernih faktografskih podatkov, želijo si doživeti pokrajino, ki jo
obiskujejo. Pot naj se izogiba ranljivim območjem, da ne ogrožamo narave, prav tako moramo biti pozorni, da s pojasnjevalnimi tablami ne onesnažujemo pokrajine. Pot naj bo omogočena tudi funkcionalno oviranim, če je le mogoče.
Za spremljanje poti je zelo koristna tudi publikacija z dodatnimi pojasnili.
Urejanje učne poti je priložnost za sodelovanje z domačini, krajevnimi skupnostmi in učitelji ter nevladnimi organizacijami (Ogorelec, 2002).
2.1.5 Vrednotenje
Vrednotenje učnih poti je izjemnega pomena, saj jih lahko le tako izboljšamo in drugim, ki še nameravajo urediti učno pot, svetujemo in dajemo koristne napotke. Načinov vrednotenja učnih poti je kar nekaj, od tega, da štejemo, koliko obiskovalcev je prišlo na učno pot, do tega, da izpolnijo vprašalnike o zadovoljstvu z učno potjo. Z vrednotenjem in izboljševanjem učnih poti postopoma dvigujemo raven učnih poti in interpretacije nasploh (Ogorelec, 2002).
2.1.6 Doživljajska pedagogika
Kadar kot način poučevanja uporabljamo tudi miselno aktivno hojo skozi učno pot, imenujemo tako obliko poučevanja doživljajska pedagogika. Doživljajska pedagogika je oblika poučevanja kot dopolnitev k tradicionalnemu poučevanju. Izkušnje, ki jih človek ima, se oblikujejo na podlagi mnogih doživetij, lastnih uvidov in nazorov. Iz izkušenj pa rastejo spoznanja in iz spoznanj uvidi, ki so najvišja stopnja človeškega uvida. Z vsebino
doživljajske pedagogike se krepijo posameznikova doživljanja okolice in samega sebe (Kranjčan, 1999).
Posebna oblika doživljajske pedagogike je tudi gozdna pedagogika. Gozdna pedagogika je način podajanja znanja o gozdu in delu gozdarskih strokovnjakov vsem, ki jih to zanima. Gozd kot učilnica ponuja mnogo priložnosti za celostno učenje, kjer otroci nabirajo nove izkušnje in širijo zanimanje ter pridobivajo pozitiven odnos do bivanja v naravi in do varovanja njene raznolikosti. S pomočjo gozdne pedagogike lahko gozd predstavimo kot temelj dobrega počutja in uporabnega znanja za trajnostni razvoj naše dežele (Planinšek, 2016).
Z učenjem o pestrosti in lepotah narave v zaprti učilnici preprosto ne moremo doseči enakega učinka, kot ga lahko z učenjem v naravi. V Sloveniji že obstajajo mreže gozdnih vrtcev in šol. Učilnice v naravi od učiteljev z metodološkega vidika predstavljajo velik izziv, v učencih pa lahkov primerjavi z zaprtimi učilnicami spodbudijo zanimanje, navdušenje in sodelovanje (Lesnik, 2016).
Učenje na prostem ne vpliva samo na otrokovo zdravje (z gibanjem na svežem zraku), temveč tudi na njihove motorične sposobnosti in senzorične zaznave, kar so opazili tudi pedagogi, ki so sodelovali pri raziskavi, med katero so otroke redno poučevali v gozdu (Planinšek idr., 2016).
Gozd kot učilnica v naravi je uspešnejši kot zaprta učilnica, ker spremeni otrokovo vlogo, ki je v zaprti učilnici pasivna, v učilnici v naravi pa aktivna. Gozd otroke neprestano izziva in jih uči odgovornega ravnanja. Gozdna pedagogika vključuje aktivna opazovanja in doživljanja, kar pomeni, da moramo otrokom pustiti, da gozd in naravo občutijo na svoj način, s svojimi aktivnostmi, kot so tek, skakanje po lužah, plezanje po drevesih itd.
Tako preprosta gozdna pedagogika spodbuja trajno učenje o gozdnem ekosistemu in tudi blagodejno vpliva na otrokovo zdravje, celostni razvoj in aktivno ter uspešno gibanje skozi življenje (Györek, 2016).
Eden od načinov poučevanja kot del gozdne pedagogike je »tekoče učenje«, ki ga je razvil Joseph Cornell. Učenje temelji na 4 stopnjah, ki potekajo v sledečem redu:
vzbuditev navdušenja, ki je primarno vsakršnemu učenju. Sledi usmeritev pozornosti, kar dosežemo z različnimi aktivnostmi, s katerimi začnejo učenci uporabljati svoja čutila. Ko je pozornost usmerjena, lahko začnejo dojemati naravo, ki jo preko dejavnosti spoznajo na globlji način. Začne se razvijati ljubezen in skrb za naravo, pridobijo si neposredne izkušnje. Zadnja stopnja tekočega učenja je delitev navdiha. Pri tej stopnji učenci svoje
izkušnje delijo in jih tako še poglobijo, učenje celotne skupine se še poveča (Železnik, 2016).
Joseph Cornell (1994) podaja tudi 5 načel preusmerjanja otroške energije od vragolij k bolj konstruktivnim nalogam. Osnova njegovih načel pa je spoštovati otroke in častiti naravo.
1. Manj učiti in več govoriti o svojih občutkih. Ko pripovedujemo o iglavcu, ne
posredujmo samo golih podatkov, ki jih lahko otroci preberejo iz učbenikov, ampak jim povejmo, kaj o njem »občutimo«, npr. da ga spoštujemo, saj kljub težkim pogojem uspe zrasti na določenem mestu. Na takšen način otrokom posredujemo in navdihnemo ljubezen in spoštovanje do narave, z njimi delimo svoje notranje občutke in misli, kar pa jih spodbudi, da tudi sami začnejo raziskovati svoje občutke in zaznavanja.
2. Biti odprti, sprejemljivi. Biti sprejemljiv pomeni predvsem poslušati. Narava v otrocih spodbudi različna navdušenja, ki jih lahko spretno vpeljemo v učenje. Vsaka otrokova pripomba, vprašanje, vzklik je lahko povod za pogovor. Na otrokovo razpoloženje in občutenje je treba biti pozoren in ga ne ignorirati, treba je spoštovati njegov način razmišljanja. Prav tako pa je treba biti odprt in sprejemljiv tudi za naravo, saj se ta vsak trenutek spreminja in nam omogoča različna opazovanja od trenutka do trenutka.
3. Otrokovo pozornost je treba takoj usmeriti. Še pred izletom je treba poudariti pomen izleta. Otroci morajo biti vključeni (jih sprašujemo in opozarjamo na zanimive prizore, stvari, zvoke …). Naučiti jih je treba opazovati in jim dati vedeti, da nas zanimajo njihova odkritja.
4. Najprej si je treba stvari ogledati in jih opazovati, šele nato o njih govoriti. Ljudje si veliko bolje zapomnimo to, kar izkusimo, kot tisto, kar nam je pripovedovano. Ni toliko pomembno, da kot učitelji in vodniki poznamo imena vsega, kar vidimo, pomembneje je, kako se organizmi v okolju obnašamo ob različnih časih, kako smo med seboj povezani, kdo je od koga odvisen …
5. Doživljanje naj preveva občutek radosti. Ne glede na njihovo razpoloženje otroke bolj pritegnemo, kadar smo veseli, srečni in o nečem navdušeno razlagamo. Naše navdušenje je naš največji adut.
Pri izoblikovanju otrokovega pozitivnega in odgovornega odnosa do narave je zelo pomemben učiteljev odnos do narave. Učiteljeve vrednote in odgovornost namreč močno vplivajo na učenčev odnos do narave. Naravnanost k pozitivnim vrednotam je v pozitivni soodvisnosti z odgovornim obnašanjem (Planinšek idr., 2016).
V raziskavi so Špela Planinšek idr., (2016) ugotovili, da pedagogi menijo, da so v učni načrt premalo vključene naravovarstvene teme. Znanje otrok o gozdu je po njihovem najboljše v poznavanju živalskih vrst, manj o drevesih in plodovih, o zeliščih in podrasti pa je znanje otrok slabo.
Pedagogi menijo, da imajo dovolj znanja za poučevanje o živalih v gozdu in gozdu samem, ne pa o naravovarstvenih pojmih.
Raziskava je pokazala, da gozdove največkrat obiskujejo pedagogi s predšolskimi otroki (5 obiskov na mesec), medtem ko je ta številka v osnovni šoli močno nižja. V šoli učenci gozd obiščejo le enkrat ali dvakrat na leto (Planinšek idr., 2016).
2.1.7 Interpretacija narave
Za enega prvih ustanoviteljev interpretacije narave kot stroke velja Enos Mills. Začel je kot vodnik po naravi z namenom, da bi ljudem na preprost in vesel način predstavil čuda divje narave (Wald in Wilkinson, 2003). Ustanovil je šolo, v kateri je usposabljal vodnike po naravi. Trdil je, da ne glede na to, kolikokrat se bo posameznik odpravil po neki poti, bo vselej lahko doživel nekaj novega, saj se narava stalno spreminja (Smrekar, Šmid Hribar, Tiran in Erhatič, 2014).
Prvi je besedo interpretirati začel uporabljati John Muir: »Interpretiral bom kamne ...«.
Osnovna načela interpretacije je uvedel Freeman Tilden (Wald in Wilkinson, 2003).
Njegova načela so uporabljali nacionalni parki na zahodnem delu Združenih držav. Za njimi so na področju interpretacije delali še mnogi raziskovalci, med njimi sta najbolj znana William Lewis in John A. Veverka (Ogorelec, 2004c). V Sloveniji je na področju interpretacije najbolj sistematično objavljala Ogorelčeva. Tako ona kot drugi avtorji mlajših besedil uporabljajo besedo interpretacija, ki je tujka, izpeljana iz angleške besede interpretation. Kot stroka se interpretacija v Sloveniji krepi od leta 2003, od prvega usposabljanja na temo interpretacija geološke dediščine. Ta so se v naslednjih treh letih nadaljevala pod vodstvom Johna A. Veverke (Smrekar idr., 2014).
Veverka (2005) zaznava, da se beseda »interpretacija« veliko in svobodno uporablja, vendar brez jasne definicije tako kot npr. »ekologija« (ta se med ljudmi prav tako
svobodno uporablja, kljub temu, da ima v biologiji jasno definicijo). Po Tildenovih šestih načelih:
interpretacija se mora z obiskovalcem na nek način (osebno ali preko izkušnje) povezovati,
interpretacija ne sme biti zgolj podajanje informacij, mora razkrivati več kot le podatke (vendar pa ti ne smejo manjkati),
interpretacija je umetnost, ki združuje več različnih umetnosti med seboj, vsako od njih pa je v neki meri možno poučevati,
glavni cilj interpretacije niso navodila in informiranje, temveč izzivanje obiskovalcev,
interpretacija se mora nanašati na celoto, ne le na nek manjši del,
interpretacija, namenjena otrokom, mora biti popolnoma drugačna kot predstavitev za odrasle,
je oblikoval tako imenovane Tildenove nasvete za dobro interpretacijo:
izzvati zanimanje občinstva,
se povezati z vsakdanjim življenjem občinstva,
razkriti bistveno sporočilo preko edinstvenega pogleda oz. drugačno perspektivo,
osredotočiti se na celoto (celotno temo poskušati dobro naslikati) in
prizadevati si za enotnost posredovanega sporočila.
Iz zgornjih osnovnih principov interpretacije se je razvilo kar nekaj definicij. Veverka o njej najraje razmišlja kot o prevodu iz jezika strokovnjakov v vsakdanji jezik ljudi, ki niso strokovnjaki. Predvsem je to komunikacijski proces, preko katerega lahko izzivamo obiskovalce in odkrivamo sporočilo ali zgodbo, s katero se bodo lahko poistovetili.
Komunikacijski proces lahko poteka preko mnogih različnih medijev (Veverka, 2005).
Interpretacija ni toliko v tem, kaj povemo, temveč kako to povemo. Interpretacija ni le nek postopek oziroma proces, ki bi se izvajal v šolah ali v drugih izobraževalnih organizacijah. Vsak oglas v časopisu, na televiziji, spletu je pravzaprav interpretacija.
Wald in Wilkinson (2003) pravita, da interpretirati pomeni prevajati jezik znanosti, preteklost in pomembnost prostora na način, da ustvarimo pomen in povezave z ljudmi sedanjega časa. To niso le podatki in informacije. Interpretacija je komunikacija med znanostjo sveta, zgodbami človeške kulture in navdušenjem občinstva. Interpretacija je izzivalna in zanimiva. V obiskovalcih ustvari željo po tem, da bi izvedeli še več.
Najpogostejša definicija interpretacije je: »Interpretacija je komunikacijski proces, ustvarjen, da razkrije pomene in odnose našega kulturnega in naravnega bogastva publiki preko njihovega vključevanja in osebnih izkušenj z objekti, artefakti in pokrajinami (Veverka, 2011).
2.1.8 Komunikacija
Ward in Wilkinson pravita, da je interpretacija narave komunikacijski proces. Če želimo uspešno interpretirati naravo, moramo torej poznati komunikacijski proces, kako le-ta poteka in na kaj moramo biti v procesu pozorni.
Pošiljatelj sporočila mora biti verodostojen, dobro mora poznati stvar, o kateri govori, o njej mora govoriti samozavestno. Kadar pošiljatelj govori iskreno in s strastjo, mu bodo prejemniki (obiskovalci) raje prisluhnili.
Sporočilo je bistvo komunikacije. To mora biti primerno občinstvu, in se nanj nanašati.
Največkrat je sporočila najlažje posredovati v obliki analogij, metafor, zgodb … Sporočilo mora najbolje, kolikor lahko, predstaviti realno sliko predstavljanega. Poleg tega mora biti sporočilo interpretacije izzivalno in zabavno. Tako znanost postane zanimiva, s čimer ohranjamo pozornost obiskovalcev. Oblikovanje sporočila, ki ga pošiljatelj posreduje, je odvisno tudi od obiskovalčevih vrednot in prepričanj.
Sporočila, kot je npr. prošnja, mora biti vedno zelo specifična, obiskovalci pa morajo vedeti, zakaj jih prosimo (ne moremo jih prositi: »Pomagajte nam ohranjati naravo!«
ampak: »Prosimo, pomagajte nam ohranjati naravo, tako da ne hodite izven poti!«).
Sporočila naj bodo posredovana v veseli in pozitivni luči!
Ko pošiljatelj izoblikuje sporočilo, ga mora na primeren način zakodirati. Sporočilo lahko zakodira na mnoge načine: verbalno, vizualno, pisno. Na kakšen način bo prejemnik zakodiral sporočilo, je odvisno od obiskovalcev, sporočila, časovnega okvirja, pošiljatelja samega in vira, o katerem nekaj sporoča. Če bo sporočilo posredovano na več različnih načinov, si ga bodo oviskovalci bolje zapomnili.
Pošiljatelj je izoblikoval sporočilo, ga zakodiral in posredoval prejemniku. Na vse to je lahko vplival, od tu naprej pa nima več vpliva. Mora pa se zavedati, kako drugi dejavniki vplivajo na komunikacijski proces. Kako bo prejemnik razumel sporočilo, je odvisno od mnogih dejavnikov: od prejemnikovega prepričanja in vrednot, družbe, v kateri živi, njegovega predhodnega znanja, njegove motivacije, kakršnekoli osebne ovire (socialne, fizične in čustvene).
Prejemnik mora sporočilo najprej prejeti (nikoli ne bo sprejel vseh informacij: jih ne bo slišal, si jih ne zapomnil ali jih dojel). Ko začne prejete informacije obdelovati, le-te sprejme ali zavrže. Sprejete informacije ovrednoti in jih vključi v že obstoječa
prepričanja. Nekateri ljudje si lažje zapomnijo vidne, drugi slušne informacije, spet tretji sprejete informacije preko dotika. To so trije različni učni tipi: vidni, slušni in
kinestetični. Pošiljatelj ne mora vplivati na prejemnikovo dekodiranje sporočila, lahko pa
se zaveda, da so ljudje različni. S tem znanjem lahko pošiljatelj vpliva na kodiranje sporočila, da bo dekodiranje prejemnikov lažje. V kolikor pošiljatelj ne pozna
prejemnikovega učnega tipa, je najbolje, da uporabi čim več različnih načinov kodiranja sporočila.
S tem se komunikacijski proces še ne zaključi. Za pošiljatelje so zelo dragocene povratne informacije prejemnika, le tako bo pošiljatelj vedel, kako uspešen je bil pri posredovanju željene informacije.
Na komunikacijski proces vpliva tudi okolje. V okolju je prisotnih kar nekaj motečih dejavnikov, ki lahko komunikacijski proces oslabijo, zato moramo biti nanje še posebej pozorni. To so hrupna okolja, fizične ovire (predolga oz. prenaporna pot, premrzlo, prevroče okolje, bleščanje …). Poleg okolja je komunikacijski proces odvisen tudi od potreb obiskovalcev (Ward in Wilkinson, 2003).
2.1.9 Kako izdelamo interpretacijo narave
Izdelava interpretacije narave se prične z njenim načrtovanjem, ki obsega raziskovanje lokacije, ciljno občinstvo in cilje organizacije, v okviru katere delamo interpretacijo narave.
Lokacija, ki jo raziskujemo, je naš vir, katerega interpretiramo, zato ga moramo dobro raziskati in spoznati, da ga bomo znali interpretirati.
Če želimo, da bo interpretacija dosegla obiskovalce, jih moramo dobro poznati:
zakaj prihajajo, kakšno je njihovo znanje in kognitivne sposobnosti, kakšno je njihovo kulturno ozadje. Le tako bomo lahko interpretacijo oblikovali tako, da jo bo publika najlažje razumela in bo spodbujena k samostojnemu opazovanju, raziskovanju in učenju.
V okviru katerekoli organizacije postavljamo učno pot, moramo vedeti in poznati usmerjenost in cilje organizacije. Upoštevamo finančne zmožnosti in že dostopno opremo za izvajanje učne poti.
Na podlagi raziskav oblikujemo bistveno sporočilo, ki ga želimo posredovati obiskovalcem (Ward in Wilkinson, 2003).
Izberemo si temo oz. naslov programa. Veverka (2012) meni, da je izbira teme, s katero bodo dejavnosti povezane med seboj, zelo pomembna, saj predstavlja bistveni del celotne predstavite in njen povzetek v enem stavku. Pri izbiranju in sestavljanju teme moramo imeti jasno zastavljene cilje, ki jih s programom želimo doseči. Ko sestavimo temo, smo
opravili težje delo. Preostane nam le še predstavitev teme na obiskovalcem najbolj učinkovit način.
Dobra tema je specifična, preprosta in kratka, dolga le en stavek. Vsebuje eno samo glavno sporočilo. Boljše kot je tema naslovljena, lažje si obiskovalec naslika njeno sliko.
Tema, ki jo skozi celotno interpretacijo razvijamo, mora imeti začetek (uvodni del, kjer predstavimo, o čem bomo govorili, je zelo pomemben del, saj si obiskovalci v času uvoda ustvarijo prvi vtis), glavni del (obiskovalce izzivamo in jim predstavimo bistvo) in konec (zaokrožimo interpretacijo in poudarimo bistvo) (Ward in Wilkinson, 2003). Ko iščemo temo nekega bogastva, ki ga želimo predstaviti, lahko to naredimo na več načinov.
Vprašamo se:
Za kaj je prav to (kar želiš predstaviti) dobro? Najboljši primer česa je to, kar lahko vidiš?
Kateri peti vidiki predstavljanega se ti zdijo najpomembnejši za publiko?
Kako bi lahko pet pomembnih vidikov združil v en sam stavek (Veverka, 2011)?
Ko imamo temo, lahko začnemo oblikovati dejavnosti, preko katerih bomo interpretirali naravo. Pri oblikovanju dejavnosti se osredotočimo na sledeče smernice:
zastavimo izmerljive cilje, ki jih lahko uvrstimo v tri kategorije: vedenjski, kognitivni in čustveni (Ward in Wilkinson, 2003). Veverka (2012) ponuja nekaj izmerljivih ciljev: večina obiskovalcev se bo odločila, da bo prispevala v
fondacijo za zaščito mokrišč, večina obiskovalcev bo znala našteti tri razloge, zakaj bi morala biti mokrišča zavarovana, večina obiskovalcev se bo dobro počutila, ker varujemo mokrišča;
pozorni smo na občutljivost obiskovalcev (ne moremo oblikovati enakih dejavnosti za skupino 3-letnih ali 60-letnih obiskovalcev; različne starostne skupine imajo drugačne potrebe tako glede fizične in psihične napornosti kot načina obravnavanja), v primeru, da ne poznamo skupine obiskovalcev, morajo biti dejavnosti tako oblikovane, da se jih lahko prilagodi (Ward in Wilkinson, 2003);
Vprašajmo se, zakaj bi obiskovalec želel vedeti določeno stvar. Le z odgovorom na to vprašanje jih bomo lahko izzvali in jim pomagali razumeti, kako se to nanaša na njih;
Vedeti moramo, zakaj želimo določene informacije posredovati obiskovalcem in kako jim bodo le-te lahko koristile (Veverka, 2005).
Veverka (2005) podaja vprašanja, s katerimi bi po končanih dejavnostih lahko ugotovili, ali smo dosegli, da so le-te tudi interpretativne:
Ali dejavnost izziva obiskovalce? Je njen naslov izzivalen, spodbudi v obiskovalcih zanimanje, radovednost?
Kako se dejavnost nanaša na obiskovalce? Z uporabo katerih analogij, metafor in drugačnih primerov se bo obiskovalec lahko poistovetil in bo preko njih lahko dejavnost povezal z vsakodnevnim življenjem?
Ali nosi dejavnost bistveno sporočilo? Je oblikovana tako, da si bodo obiskovalci želeli izvedeti odgovore na zastavljena vprašanja?
Se dejavnost na posamezni točki povezuje s širšo tematiko celotne poti ali pa je bila zgolj dejavnost sama zase?
Izdelovanje interpretacije narave se z oblikovanjem dejavnosti ne konča. Treba je meriti in spremljati, v kolikšnji meri se dosegajo zastavljeni cilji, in interpretacijo po potrebi še izboljšati (Ward in Wilkinson, 2003).
Ward in Wilkinson (2003) sta za doseganje ciljev postavila tri vodila: treba je varovati naravni vir, obiskovalce in promovirati organizacijo.
Tudi učne poti se lahko poslužujejo interpretativnih tehnik (Ogorelec, 2002).
2.1.10 Obiskovalci
Uspešnost učnih poti je odvisna od komunikacije med tistim, ki vodi, predstavlja, in obiskovalci. Na vodjo v veliki meri vpliva obiskovalčev namen, s katerim je obiskal učno pot. Namen učencev je, da izpolnijo obveznost, ki jo imajo v šoli, in zato je ponavadi njihovo zanimanje majhno in ga je tudi težje pridobiti (Lesnik, 2006).
Pri izdelavi učne poti je pomembno, da smo osredotočeni tudi na obiskovalčeve osnovne potrebe. Tem mora biti zadoščeno, če želimo v njih vzbuditi zanimanje za naravo.
Človeške osnovne potrebe po Maslowu delimo na 6 stopenj. 1. stopnja: psihološke potrebe, potrebe po preživetju, 2. stopnja: potreba po fizični varnosti, 3. stopnja: potreba po ljubezni in pripadnosti, 4. stopnja: potreba po spoštovanju, 5. stopnja: potreba po znanju in razumevanju in 6. stopnja: potreba po samoizpolnitvi: duhovni, emocionalni in kognitivni rasti. Za izpolnitev osnovnih potreb je potrebno poskrbeti takoj na začetku poti (Ward in Wilkinson, 2003).
Ogorelčeva (2004b) podaja nekaj nasvetov pri skrbi za obiskovalčeve osnovne potrebe:
pot naj ne bo predolga (tako časovno kot dolžinsko), za obiskovalce je potrebno poskrbeti, da imajo s seboj pijačo, zaščito pred klopi ipd., omogočena jim mora biti
uporaba sanitarij, hoja po poti pa naj bo tako hitra, kot jo zmore najpočasnejši
obiskovalec. Pot mora biti varna za hojo, strahovi obiskovalcev (pred različnimi živalmi, slabo orientacijo ...) ne smejo biti prezrti. Le tako jim bomo zadostili potrebo po varnosti.
Pri obiskovalcih lahko ločimo tudi neprostovoljne obiskovalce od prostovoljnih. Pri formalnem izobraževanju (neprostovoljno občinstvo) morajo biti slušatelji pozorni na povedano, saj bodo morali predstavljeno vsebino dobro poznati, da bodo kasneje dobro ocenjeni. Ne glede na to, kako zanimiva ali nezanimiva je predstavljena snov, bodo slušatelji prisiljeni poslušati, saj bo predavana snov ocenjena.
Izvor motivacije pri neprostovoljnih in prostovoljnih obiskovalcih je zelo različen.
Neprostovoljni obiskovalci so motivirani za poslušanje predvsem zaradi: pogojev opravljanja razreda, spričevala, diplome, službe, denarja ali uspeha, medtem ko so
prostovoljni obiskovalci motivirani zaradi zanimanja, zabave, razvedrila, samoobogatitve, kakovostnejšega življenja ali preganjanja dolgčasa (Smrekar idr., 2014).
2.2 Rovte
Rovte so eno izmed večjih krajev občine Logatec. Ta leži v osrednji Sloveniji, v osrčju Notranjske, na stiku dveh velikih makroregij: alpskega in dinarskega sveta.
Za območje logaške občine so značilne živali in rastline, ki jih srečamo po celotni
Sloveniji, na nekaterih varstvenih režimih pa lahko srečamo tudi določene ogrožene vrste ali endemite (Gutnik, 2009). Območje je pokrito z gozdovi, polji, travniki in pašniki.
Zemljišče je prepredeno s kraškimi vodotoki (Treven, 1996).
Logaška občina je odprta proti vzhodu, zato prevladujejo podnebne značilnosti notranje Slovenije. Zime so zmerno mrzle, poletja pa zmerno topla. Povprečna januarska
temperatura v Rovtah je 1,9 °C, povprečna julijska temperatura 17,3 °C. V občini Logatec pade zadnja pomladanska slana povprečno v prvi polovici maja, prva jesenska pa proti koncu septembra. Največ padavin je v jeseni, november je najbolj moker mesec, medtem ko je februarja padavin najmanj. Snežna odeja pokriva tla okoli tri mesece, na višjih legah več (Treven, 1996).
Rovte so razloženo naselje z gručastim jedrom, številnimi okoliškimi zaselki in
samotnimi kmetijami. Po slemenu Rovtarskega hribovja, na katerem ležijo Rovte, poteka razvodnica med ponikalnico Rovtarico in rečico Sovro (Šimenc, 2002).
Kamninska sestava Rovtarskega hribovja je zelo pestra, podobno kot sestava drugih predalpskih hribovij. Dobro četrtino ozemlja pokrivajo dolomiti, slabo šestino apnenci, ostalo ozemlje sestavljajo druge neprepustne kamnine (Šimenc, 2002). Obe kamnini
(apnenec in dolomit) uvrščamo med sedimentne, biokemične kamnine. Druge
neprepustne kamnine so prav tako sedimentne kamnine po nastanku, in sicer klastične vezane kamnine, peščenjak in konglomerat. Rovte ležijo na površju kraškega reliefa, za katerega je značilno intenzivno kemično raztapljanje kamnin in podzemno kraško pretakanje voda, deloma je kras apneniški, deloma dolomitski. Za apneniški kras so značilne kraške kotanje (vrtače, uvale in kraška polja) in kopasti vrhovi. Zaradi pretakanja kraških voda so se v podzemlju izoblikovale številne jame in brezna (Fridl, 1998).
Površinske vodne mreže so na kraških površjih redke, saj padavinske vode odtekajo v podzemlje (Fridl, 1998). V bližini Rovt tečeta dva vodotoka. Vzhodno od Rovt teče potok Sovra. V njenih bistrih pritokih živijo postrvi, lipani, kleni in kapeljni. Potočni raki, ki prav tako živijo v Sovri, kažejo na njeno čistost. Sredi Rovt teče tudi ponikalnica Rovtarica. Oba vodotoka spadata k povodju kraške Ljubljanice.
Naravno rastlinstvo na območju Rovt pripada srednjeevropski flori (Treven, 1996). V fitogeografskem oziru se kvadrant 0051/1, v katerem ležijo tudi Rovte, nahaja v predalpskem fitogeografskem območju, meja z dinarskim fitogeografskim območjem poteka v neposredni bližini. Glavnino vegetacije predstavljajo gozdovi, del travniki in pašniki, le majhen delež odpade na njive. Prevladuje več tipov gozdnih združb (zaradi razgibanosti terena, višinskih razlik, različne ekspozicije ter razlik v kameninski podlagi).
Prevladujejo bukovi gozdovi. Zaradi dobre vodnatosti območja je tudi nekaj vlažnih in močvirnatih travnikov. Največ rastlin iz tega kvadranta pripada evropskemu flornemu elementu, sledijo jim tiste, ki pripadajo evrazijskemu flornemu elementu. Razmerja med flornimi elementi kažejo, da obravnavano območje pripada evrosibirsko-severnoameriški florni regiji (Rozman, 2000).
Lokalno zavarovana območja v Rovtah:
Lipa v Rovtah,
Lipa Pri bajti,
Lipovec na Rabarju (Odlok o razglasitvi dreves za naravne znamenitosti, 2013).
Naravne vrednote:
Praprotno Brdo – lipovec, Lipovec na zahodnem pobočju Rabarja v Praprotnem Brdu (Atlas okolja, b. d.).
Slika 1:Lokalno zavarovana območja v Rovtah (roza točke) in naravna vrednota (rumena točka). (Vir: Geopedia.)
2.3 Opredelitev raziskovalnega problema
Narava nam je v sodobnem času postala drugotnega pomena. Z napredkom informacijsko komunikacijske tehnologije imamo skoraj vse informacije »na dosegu roke«. Vse lahko preverimo preko pametnih telefonov in to se hitro širi tudi v šolski prostor. V Sloveniji, ki je zelo gozdnata, imamo veliko priložnosti, da lahko naravo doživimo od blizu. V živo.
Zato smo se odločili, da naredimo učno pot, ki bo vsebovala različne elemente in
dejavnosti, ki bodo na voljo predvsem osnovnošolcem, da bodo lažje razumeli učno snov in se naučili opazovati naravo. Učno pot bomo postavili v kraju Rovte v občini Logatec.
V tem kraju takšne učne poti še nimajo, vendar si učitelji zelo prizadevajo, da bi nastala in bi jim bila dodatni »učni pripomoček« pri poučevanju naravoslovja in biologije.
2.4 Cilji in hipoteze
1. Pregledati teren in določiti pot, kjer bo potekala učna pot.
2. Popisati pomladno in jesensko floro na območju, določenem za učno pot.
3. Določiti točke na učni poti, na katerih se bodo izvajale dejavnosti.
4. Pregledati nekatere že obstoječe gozdne in druge učne poti in analizirati dejavnosti, ki jih te vključujejo, ter ugotoviti, če so katere od njih primerne za vključitev v učno pot v Rovtah.
5. Oblikovati različne (nove) dejavnosti za učence na določenih točkah učne poti.
6. Dejavnosti za učence zapisati v brošuro in jo posredovati učiteljem tamkajšnje šole, ki bodo učence vodili po učni poti.
7. Učiteljem predstaviti nastalo učno pot.
3 MATERIAL IN METODE
3.1 Metode
Pred samim začetkom določanja terena za učno pot smo se pri učiteljih Osnovne šole Rovte pozanimali, če bi uporabljali učno pot v neposredni bližini šole, za poučevanje učencev v okviru pouka. Učitelji so bili nad idejo zelo navdušeni, zato smo jih vključili v izvedbo projekta. Prvi obisk terena smo opravili skupaj z učiteljico razrednega pouka, ki je tudi domačinka, in učiteljico kemije in biologije. Ogledali smo si teren, po katerem bi lahko izpeljali učno pot. Ugotovili smo, kje so zanimivejše in posebne točke, ki bi si jih splačalo ogledati, in po katerih parcelah bi z otroki lahko prosto hodili, ne da bi imeli probleme z lastniki.
Določili smo 9 glavnih lokalitet, mimo katerih bi bilo zanimivo izpeljati učno pot, in na teh območjih opravili spomladanski in jesenski popis rastlin, saj sta to letna časa, ki ju lahko v šolskem letu izkoristimo za poučevanje v naravi.
Določili smo glavne točke na prej določenih lokalitetah, kjer bi udeleženci spoznavali in doživljali naravo. Pregledali smo nekatere že obstoječe učne poti, številne knjige za mlade raziskovalce, ki so namenjene predvsem otrokom in mladim in ponujajo različna doživetja in poskuse v naravi (1000 idej za naravoslovce, Chinery M.; V gozdu in na travniku, Kayser R.; Skrivnosti narave. S poskusi do znanja, Press H. J.; Pomlad.
Poizkusi iz naravoslovja, Wiliams J.; Poletje. Poizkusi iz naravoslovja, Wiliams J.;
Spoznavajmo naravo 6, Bačič T., Vilfan M., Strgulc Krajšek S., Dolenc Koce J., Krajšek V. in Jenčič K., Wohllebnov vodnik po gozdu, Wohlleben P.; Cvetoča pomlad, Mastnak M.) ter učne načrte, predpisane za predmete spoznavanje okolja, naravoslovje in tehnika, naravoslovje ter biologija. Iz njih smo izbirali različne ideje za dejavnosti, ki bi jih lahko vključili v učno pot. Na podlagi idej in rastlinskih vrst, ki so prisotne na območju učne poti, smo oblikovali dejavnosti za učence osnovne šole, ki bi jih lahko izvajali za doseganje učnih ciljev.
Pri oblikovanju posameznih dejavnosti smo za določeno temo, ki jo bodo učenci spoznali, oblikovali tudi teoretična ozadja, potrebno za učinkovito izpeljavo dejavnosti. Teoretična ozadja so uporabna tudi za druge obiskovalce učne poti.
Za vsako točko smo določili sporočilo, napisano po načelih interpretacije, ki predstavlja bistvo določene točke. Poleg sporočila smo vsaki točki dodali še cilje, ki bi jih preko dejavnosti na posamezni točki dosegli.
3.2 Materiali
Pri popisovanju flore na terenu smo za določanje uporabljali ročno lupo, pisalo, beležko in priročnik Kaj neki tu cveti (Spohn in Aichele, 2010) ter fotoaparat. Rastline smo večinoma določili že na samem terenu. Rastline, ki so bile za določanje na terenu težavnejše, smo fotografirali in izkopali, shranili v plastično vrečko, zabeležili datum nabiranja in lokacijo rastišča. Rastlino smo herbarizirali in jo s pomočjo določevalnega ključa Mala flora Slovenije (Martinčič idr., 2010) določili. Herbarizirane rastline so shranjene v Osnovni šoli Rovte.
Popisi so potekali od aprila 2017 do maja 2018. Uvrstitev rastlin v sistem in imena taksonov ustrezajo imenom in uvrstitvi v določevalnem ključu Mala flora Slovenije (Martinčič idr., 2010).
Za potrebe proučevanja terena in postavitve točk učne poti smo uporabili spletni mesti Geopedia in Google maps.
Preglednice popisanih rastlinskih vrst so v prilogah.
4 REZULTATI IN RAZPRAVA
4.1 Opis poti
Učna pot v Rovtah povezuje zanimive in raznolike točke rovtarske pokrajine. Na njej so zajeti raznoliki habitati in ekosistemi, ki jih Rovte premorejo. Pot, ki je prvotno
namenjena šoli, je narejena tako, da se jo lahko obdela kot celoto ali pa se predelajo in spoznajo le posamezne točke učne poti. Kljub temu da so točke posamezne enote, ki jih lahko obdelamo samostojno, so med seboj zaokrožene v celoto. Točke med seboj povezuje vodilo učne poti.
Učna pot je sestavljena iz dveh delov. En del učne poti se vije v bližini izvira potoka Sovre, ki je od Osnovne šole Rovte oddaljen 1,6 km, kar prehodimo v slabe pol ure, drugi del se nahaja na travniku v neposredni bližini šole. Točke prvega dela poti so zelo
priročne za uporabo pri pouku, saj lahko učence tudi za eno šolsko uro učitelj odpelje ven in tako v naravi predelajo, ponovijo, vidijo v živo določene teme učnega načrta. Da bi prehodili celotno pot, bi potrebovali več kot le eno ali dve šolski uri, celotno učno pot bi lahko obiskali v okviru naravoslovnega dne.
Slika 2: Učna pot je razdeljena na del A in del B. (Vir: Geopedia.)
Do izhodiščne točke (Rečni breg) učne poti pridemo po lokalni asfaltni cesti, smer Rovte–
Sovra. Točko najdemo na desni strani ceste, takoj ko ta prečka potok Sovro. Pot se nadaljuje po vlažnem travniku ob potoku v smeri njegovega izvira, 5 minut hoda, do druge točke učne poti (Travnik). Na drugi strani travnika, ob manjšem gozdičku, se
nahaja tretja točka (Koprive). Pot še naprej sledi potoku in se po 200 m vzpne do asfaltne ceste na levi strani travnika. Nasproti hiše Rovte 124 a učna pot zavije v gozd, kjer nas po 10 m čaka četrta točka (Gozd). Spet stopimo na asfaltno cesto in se odpravimo proti Rovtam. Držimo se asfaltirane ceste. Po 550 m, ko pridemo v manjši gozdiček, nas tam pričaka peta točka (Sladka koreninica).
Slika 3: Točke učne poti na delu A. (Vir: Geopedia.)
Sledimo asfaltirani cesti vse do OŠ Rovte, kjer je drugi del učne poti. Zavijemo k šoli, proti travniku na zahodni strani šole, kjer nas pričaka prva točka drugega dela (Zasajena drevesa). Spustimo se po bregu navzdol, približno 200 m, in se spustimo po desni strani vodnega kanala do njegovega konca, do druge točke drugega dela (Zajedavka). Vzpnemo se proti gozdu do gozdne meje, kjer nas čaka tretja, zadnja točka (Gozdni rob). Ta je od šole oddaljena slabih 200 metrov.
Prvi del poti je dolg približno 1,5 km, kar prehodimo v 20 minutah, odvisno od števila izbranih dejavnosti, ki pot različno podaljšajo. Drugi del poti je dolg približno 500 m, prehodimo ga v 6 minutah. Tako kot na prvem delu se tudi na drugem čas poti podaljša glede na število izbranih dejavnosti.
Med prvim in drugim delom je 1,6 km, kar je za 20 minut hoje. Skupaj je pot dolga približno 4 km z okoli 80 m vzpona. Sprehod po njej nam vzame približno 1,5 ure.
Pot zahteva primerno pohodno obutev. Za prvi del učne poti priporočamo neprepustno obutev, še posebej po deževju. Za drugi del učne poti priporočamo neprepustno obutev v času po daljšem deževju in v zgodnjih jutranjih urah, ko rosa še ne izhlapi. V suhih dneh zadošča drugačna pohodna oziroma športna obutev.
Pot je delno izpostavljena soncu, zato priporočamo, da se za sprehod po njej odločite v času, ko sonce ni najmočnejše. V vsakem primeru pa v toplejših mesecih poskrbite za varnost svoje kože s sončnimi kremami, pokrivali itd. Zavarujte se tudi proti klopom z repelenti za ta namen, po zaključku poti priporočamo, da se dobro pregledate!
Slika 4: Točke na učni poti dela B. (Vir: Geopedia.)
4.2 Tema in vodilo učne poti
Tema: Skrivnostno življenje rastlin
Obiskovalci učne poti bodo skozi raznolike točke spoznali, kako pester in čudovit je rastlinski svet, ki nas obdaja; kako so se rastline na različne in iznajdljive načine
prilagodile na različna življenjska okolja in kako velika je biotska raznolikost v različnih ekosistemih. Ponovno bodo lahko obnovili oziroma na novo spoznali temeljne procese, ki potekajo v rastlinah, in jih povezali z vsakdanjim življenjem ter jih povezali tudi s samim seboj. Kako rastline vplivajo na človeka in kako velika je pravzaprav njihova vloga v naših življenjih?
Namen učne poti je privzgojiti odnos do narave kot pomembne vrednote in bogastva, ki ga moramo znati ceniti in varovati.
4.2.1 Točka 1A: Rečni breg
Opis terena: Točka se nahaja na desni strani asfaltne ceste, v smeri Rovte–Sovra. Tu se prične vlažen travnik z mnogimi vlagoljubnimi zelnatimi in lesnatimi rastlinami. Ob točki teče potok Sovra, na drugi strani potoka lahko vidimo močvirnat travnik. Vlažen travnik je po dežju še posebej moker in za hojo po njem potrebujemo nepremočljivo obutev.
Seznam popisanih rastlinskih vrst tega območja (lokaliteta 4) je v prilogi Č.
Sporočilo: Nekatere rastline vrste so se skozi proces evolucije prilagodile na bolj vlažna rastišča. Za svojo rast potrebujejo veliko vode, zato jih najdemo le ob potokih in na vlažnih travnikih. Tujerodne invazivne vrste danes pogosto izpodrivajo te vrste.
Cilji: obiskovalci spoznajo nekaj vlagoljubnih rastlinskih vrst,
znajo našteti, kaj je za vlagoljubne rastline značilno,
opišejo način razširjanja semen vlagoljubnih rastlin,
razložijo, kaj pomeni izraz invazivna tujerodna vrsta,
opišejo, kako invazivke vplivajo na avtohtono rastje in
prepoznajo primere invazivnih tujerodnih vrst (žlezava nedotika, orjaška zlata rozga in enoletna suholetnica).
Teoretična izhodišča Močvirske rastline
Vodne rastline ali makrofiti so vse semenke, praproti, mahovi in nekatere makroskopske alge, ki rastejo v vodi. Vodne rastline delimo glede na rastno obliko, način pritrditve in položaj v vodnem stolpcu. Ene izmed vodnih rastlin so tudi močvirske rastline ali helofiti.
Navadna kalužnica Caltha palustris je ena izmed takšnih. Ta razvije asimilacijske površine in večji del stebla nad vodno gladino. Za te rastline je značilno, da razvijejo niz morfoloških in anatomskih prilagoditev, ki so nastale zaradi vodnega okolja. Več teh prilagoditev najdemo pri pravih vodnih rastlinah, saj nanje vodno okolje bolj vpliva kot na močvirske. Pri močvirskih in vodnih rastlinah je dobro razvito zračno tkivo ali aerenhim v steblu, listnem peclju in koreninah. Aerenhim je sistem zračnih prostorov za lažje prehajanje plinov po rastlini. Poleg tega pa zmanjšuje potrebo po opornem tkivu, ker zmanjšuje specifično težo rastline in povečuje njen vzgon (Trošt Sedej, 2005).
Ker vodne rastline nimajo težav z izsuševanjem, pred močnim sevanjem pa jih ščiti voda, imajo listi tanjšo kutikulo, imajo pa več listnih rež (Dermastia, 2007).
Močvirske (kot vodne) rastline utrjujejo dna in bregove vodnih teles. V sestojih makrofitov se kopičijo mulj, pesek in prod. Makrofiti zadržujejo mineralne snovi, strupene snovi in mikroorganizme. Z vezanjem mineralnih snovi iz vode sodelujejo pri procesu njenega čiščenja. Različni makrofiti lahko služijo kot bioindikatorji za
onesnaženost vode na podlagi njihove ravni strpnosti do povečanega onesnaženja (Trošt Sedej, 2005).
Primeri vlagoljubnih rastlin s te točke: premenjalnolistni vraničnik, dolgolistna meta in navadna kalužnica. Spodaj sta opisani navadna kalužnica in navadna lopatica, ki ni vlagoljubna rastlina, a je opisana zaradi primerjanja.
Navadna kalužnica
Raste v kalužah (luža, mlaka), po bregovih potokov, po zamočvirjenih in povirnih travnikih, po lokah in močvirnih gozdovih. Z izsuševanjem tal bi kalužnica lahko postala ogrožena, saj brez prebitka vode ne bi preživela. Na kalužnici se paseta predvsem dve žuželki, Micropteryx calthella, kalužni prametuljček, in vrsta muhe trepetavke. Oba se za razliko od drugih opraševalcev ne hranita z medičino cvetov temveč s pelodnimi zrni.
Poleg že omenjenih žuželčjih opraševalcev lahko kalužnico opraši tudi voda. Če njeni cvetovi ostanejo odprti, ko dežuje, voda napolni cvet, pelodna zrna zaplujejo po vodi do brazde pestiča. Tako kot včasih vodo izkoristijo za oprašitev, jo tudi za raznos semen.
Kalužnica po oploditvi razvije plodove, mešičke. Ob dežju se ti odprejo in semena izpostavijo dežju. Dežne kapljice udarjajo v mešičke, semena se ob tem razpršijo (podobno se razletijo tudi semena vraničnika, ko se njegova glavica razpoči). Ker
kalužnica raste na vlažnih tleh, semena pristanejo v vodi, ki jih prenese do novega mesta, kjer bodo lahko vzklila.
Slika 5: Ko se glavica vraničnika razpoči, so semena izpostavljena dežnim kapljam, da se razpršijo. (Vir: Foto- narava.com.)
Navadno kalužnico so včasih uporabljali za barvilo. Kljub temu da je kalužnica strupena, so nekaj venčnih listov dodajali maslu, da je to prevzelo lepo rumeno barvo. V tako majhnih količinah ni nikomur povzročala hujših tegob, bolj strupeni kot cvetovi so listi (Mastnak, 2012).
Navadna lopatica
Raste ob vodnih logih, pod grmovjem in na robu gozda. Ime je dobila zaradi listov, ki so v obliki lopate, njeno starejše slovensko ime je motika. Lopatica na nadomestnih
koreninah razvije gomoljčke v obliki solzic, v katerih kopiči založne snovi. Cvetovi navadne lopatice so kjub svoji živorumeni barvi pogosto jalovi, rastlina se večinoma razmnožuje z gomoljčki, nespolno (Mastnak, 2012).
Tujerodne invazivne vrste
V mednarodni skupnosti se je začelo prepoznavanje problema tujerodnih vrst in njihovih groženj šele konec 80-ih let prejšnjega stoletja. Na Konvenciji o biološki raznolikosti so bile tujerodne vrste prepoznane kot grožnja biotski raznovrstnosti. Tujerodne vrste, ki ogrožajo ekosisteme, habitate in vrste, je treba nadzorovati ali odstraniti. Najpogostejša definicija tujerodne vrste, ki se uporablja v mednarodni skupnosti, definicija IUCN, izpeljana iz definicije CBD, se glasi:
»Tujerodna vrsta je vrsta, podvrsta ali takson nižje kategorije, ki se nahaja izven območja (pretekle ali sedanje) naravne razširjenosti oz. območja, ki bi ga lahko dosegla z
naravnim širjenjem (to je izven območja naravne razširjenosti, ki ga ni mogla doseči brez neposredne ali posredne naselitve ali posredovanja človeka). To vključuje katerikoli del organizma, ki lahko preživi in je sposoben razmnoževanja (npr. spolne celice, semena, jajca)« (Bravničar in Kus Veenvliet, 2009, str. 6).
Število tujerodnih vrst po vsem svetu hitro narašča, kar je posledica intenzivnega trgovanja in prevažanja surovin, hitrejšega transporta, kar omogoča preživetje večjemu številu tujerodnih organizmov. Dejavniki, kot so namerno ali nenamerno prenašanje organizmov, degradacije zemljišč in podnebne spremembe (zaradi katerih se poslabšajo razmere za domorodne vrste), povečajo možnosti za preživetje tujerodnih vrst (Bravničar in Kus Veenvliet, 2009).
Tujerodne vrste lahko postanejo invazivne. To pomeni, da se je tujerodna rastlinska vrsta na novi lokacija začela intenzivno razraščati. Invazivne rastline negativno vplivajo na domorodno naravo, saj zatrejo avtohtone, domače rastline. Kjer se razširijo, se lahko tako razbohotijo, da zadušijo rastlinsko in biotsko pestrost. Tako na mestu njihovega razrasta
namesto velike biotske pestrosti, ki se je tam razvijala več tisoč let, ostane le
monokultura. Večina invazivnih vrst je bilo prenesenih k nam zaradi njihove lepote ali koristnosti (Mastnak, 2015).
Vse tujerodne vrste niso tudi invazivne. Od vseh tujerodnih rastlin se jih ustali nekje okoli 10 %. Od ustaljenih tujerodnih rastlin jih približno 10 % postane tudi invazivnih. V Evropi se je v letih 1980–2000 na leto ustalilo 6,5 rastlinskih vrst in 7 vrst vretenčarjev (brez rib). Populacije tujerodnih vrst sprva naraščajo počasi; to obdobje lahko traja od nekaj let do nekaj desetletij, po prilagoditvi pa se eksponencialno razširijo. Takšna populacijska dinamika zelo otežuje načrtovanje ukrepov na področju tujerodnih vrst. V začetnih fazah invazivnost težko zaznamo, ko pa jo zaznamo, je prepozno, da bi jo lahko izkoreninili, lahko jo le še nadzorujemo (Bravničar in Kus Veenvliet, 2009).
Invazivne vrste pri nas izvirajo iz predelov, ki so klimatsko podobni našim, to so vzhodni predel Severne Amerike in vzhodni del zmernega pasu Azije. Zaradi podobnih klimatskih razmer je bila njihova ustalitev pri nas preprosta. Večina pri nas invazivnih vrst so
zanešene nenamenoma; sprva so bile uporabljene le kot gojene okrasne rastline, le manjši del teh je prišel k nam naključno.
Invazivne tujerodne vrste so najbolj problematičen dejavnik izumiranja vrst organizmov in posledično ogrožajo biotsko pestrost. Izpodrivanje invazivnih tujerodnih vrst naj bi bil razlog izumrtja 4/10 vseh nedavno izumrlih vrst (Bravničar in Kus Veenvliet, 2009).
Pri ravnanju s potencialnimi invazivkami je pomembno preventivno delo, da lahko preprečimo njihovo invazivnost. Ker je nemogoče preprečiti vnos tujerodnih vrst, je ključnega pomena primeren odziv na tujerodne vrste, ki se pojavijo na nekem območju.
Razvil se je sistem zgodnjega obveščanja in hitrega odzivanja ali ZOHO. Sistem je institucionalna povezava posameznikov in organizacij na lokalni, državni in mednarodni ravni. Njihov cilj je obvladanje in odstranjevanje potencialnih invazivnih tujerodnih rastlin na novem območju, še preden bi se te v tem okolju uspele prilagoditi in razširiti.
Podpora temu sistemu sta učinkovit informacijski sistem in visoka splošna ozaveščenost javnosti o problematiki invazivnih tujerodnih vrst. Kdor je osveščen na tem področju, lahko prisostvuje in sporoči o najdbah tujerodnih vrst v informacijski sistem (De Groot, 2017).
Metode odstranjevanja invazivnih vrst delimo na mehanske in kemične ter biološko zatiranje. Mehanske metode odstranjevanja so mulčenje, rezanje in košnja. Rastline po takšnih odstranjevanjih ponavadi zopet odženejo, saj so v tleh še vedno njihove korenine
semeni oziroma plodovi. Rastlinski material je potrebno pravilno odstraniti in oddati v sežig. V kolikor nekatere vrste odstranimo pred semenenjem, lahko material odložimo tudi v naravi. Druge metode so še npr. obročkanje dreves (povzroči njegovo odmiranje in prepreči njegovo ponovno odganjanje), rezanje cvetov, uporaba herbicidov (v slovenskih gozdovih je slednja prepovedana), biološke metode z vnašanjem rastlinojedih žuželk za nadzor določene vrste (npr. vnos žuželke Aphalara itadori v Angliji za nadzor nad japonskim dresnikom, žuželka je namreč specialist za japonski dresnik in ne napada avtohtonih vrst) (De Groot, 2017).
Primeri invazivnih tujerodnih vrst s te točke:
Žlezava nedotika
Slovensko ime nedotika nam pove, da se je ne dotikajmo. Ob dotiku se zaradi napetosti plodna glavica razleti, semena pa pri tem poletijo tudi do 6 m daleč. K nam se je začela širiti iz Indije, po Evropi se je širila po 10 km na leto. Zraste do dva metra in pol, stebla pa dosežejo tudi do 5 cm v premeru. Ker je enoletnica, prezimi le seme. To se prenaša z vodo ali pa ga prenašajo živali (ima lepljivi ovoj, ki se prime živalske dlake ali kože) (Mastnak, 2015). Cvetovi žlezave nedotike so škrlatni ali rožnati, 2–4 cm dolgi. Združeni so v latasta socvetja. 2 stranska venčna lista sta zrasla v čeladasto tvorbo, ostali trije so prosti. Cvet ima vrečasto ostrogo, ki je naglo zožena v ozkovaljast vrh. Cvetovi imajo močan vonj, ki ga lahko zaznamo, še preden se nagnemo do cveta in ga povonjamo. V Sloveniji so jo začeli širiti kot okrasno rastlino, čebelarji so jo načrtno razširjali, saj je zelo medonosna rastlina (Kutnar, 2017).
V Sloveniji raste tudi samonikla navadna nedotika, ki je nižja, cvetovi so podobni kot pri žlezavi nedotiki, le da so rumeni in imajo podaljšano ostrogo. Cveti od julija do avgusta.
Tudi ta razstreljuje svoja semena daleč naokoli. Raste na vlažnih robovih gozda.
(Mastnak, 2015). V Sloveniji avtohtona navadna nedotika raste tudi v Rovtah, vendar ni tako pogosta kot žlezava nedotika. Na popisanih območjih smo navadno nedotiko našli na lokaliteti 5.
Enoletna suholetnica
Je enoletna rastlina ali trajnica, ki zraste od 40 do 150 cm. Jezičasti in cevasti cvetovi so združeni v 15–20 mm široke koške. Cveti od maja do septembra. Plodovi imajo kodeljico iz ščetin. Prinešena je iz Severne Amerike kot slepi potnik. V Sloveniji je zelo pogosta, ne najdemo je le v višje ležečih predelih. Njen habitat so neredno košeni travniki in polja, opuščene njive, ruderalna mesta, logi in prodišča (Kutnar, 2017).
Orjaška zlata rozga
Tako kot enoletna suholetnica je tudi orjaška zlata rozga prišla iz Severna Amerike, a kot okrasna rastlina. Rastlina je zelnata trajnica, ki zraste do 2 m visoko. Ovršna socvetja so sestavljena iz mnogih koškov. Zelo podobni sta si s kanadsko zlato rozgo, ki je prav tako invazivna vrsta. Steblo v socvetju kanadske zlate rozge je kratkodlakavo, pri orjaški zlati rozgi pa golo. Koški orjaške zlate rozge so večji kot koški kanadske zlate rozge. Cveti od julija do oktobra. Orjaška rozga se ne razmnožuje le spolno, temveč tudi z razraščanjem korenike. Če je le-ta razkosana, se z raznosom prsti širi. Raste po gozdnih jasah in robovih, po redko košenih travnikih, ob vodah in na ruderalnih mestih (Kanadska in orjaška zlata rozga, 2018).
Navodila za dejavnosti:
Kako so rastline prilagojene na vlažna rastišča Letni čas izvedbe: pomlad
Komu je aktivnost namenjena: učencem 4., 5., 6. in 9. razreda Pripomočki: /
Prve rastline so rastle v vodi, od tam so pred pol milijarde let prešle na kopno. Na kopnem so se rastline prilagodile na novo okolje.
Učence spodbudimo, da pogledajo v potok in ugotovijo, če v njem raste kaj rastlin.
Razmislijo naj, kateri so dejavniki, na katere so se morale rastline, ki so prešle na kopno, prilagoditi. Ti dejavniki so manj vode, manjša opora, težavnost transporta vode po rastlini. Na te dejavnike so se prilagodile tako, da so razvile nove oporne elemente, prevodne elemente, večjo zaščito pred izsuševanjem, razvile koreninski sistem, preko katerega lahko rastlina črpa mineralne snovi.
Podrobneje si ogledamo močvirsko rastlino navadno kalužnico. Primerjamo jo z navadno lopatico, ki raste na travniku. Obe rastlini uvrščamo v rod zlatičevk. V čem se rastlini bistveno razlikujeta? Rastlini rasteta na drugačnih tleh, navadna lopatica raste bolj na suhih, navadna kalužnica pa bolj vlažnih tleh. Navadna kalužnica ima več aerenhimskega tkiva, lahko to opazimo?
Steblo navadne kalužnice in navadne lopatice (ali ripeče zlatice) odtrgamo in ju v šoli pod mikroskopom pogledamo in primerjamo, v kateri rastlini je več aerenhima.
Če so semena kalužnic že zrela, preverimo njihovo plovnost. V prozoren lonček nalijemo vodo. V lonček dodamo semena in opazujemo, kaj se z njimi dogaja.
Prilagoditve: V 9. razredu se osredotočimo na biološko nišo navadne kalužnice (teoretično izhodišče o ekološki niši je predstavljeno pri naslednji točki Travnik) in drugih vodnih rastlinah.
Invazivne tujerodne vrste Letni čas izvedbe: jesen
Komu je aktivnost namenjena: učencem 4., 5., 6. in 9. razreda Pripomočki: /
Učence spodbudimo, naj opazujejo naravo in pri tem uporabijo vse svoje čute. Predvsem naj poskusijo opisati vonje. Poznajo ta vonj že od prej? Na kaj jih spominja? Povemo, da vonj prihaja od cvetov žlezave nedotike, rastline, ki raste ob potoku reke Sovre.
Ali učenci poznajo to rastlino? To je žlezava nedotika, ki je znana predvsem po svojem močnem vonju in po tem, da svoja semena, že ob rahlem dotiku izstreli iz zrelih plodov tudi do 6 m daleč, zato tudi ima takšno ime – nedotika. Vendar mi tega ne bomo
preizkušali. Zakaj ne? Razložimo, da je ta vrsta invazivna tujerodna vrsta, njeno
razraščanje zatira rast avtohtonih rastlin in s tem zmanjšuje biotsko pestrost. Eno izmed rastlin izpulimo (žlezava nedotika je enoletnica, puljenje ni težavno) in si ogledamo rahle korenine. Kjer raste žlezava nedotika kot monokultura, predstavlja velik problem erozije, saj s svojimi koreninami ne zadržuje zemlje. Učence izzovemo, da premislijo, kako bi lahko izkoreninili takšne invazivne vrste. Enoletnice, kot je žlezava nedotik, lahko izkoreninjamo tako, da preprečimo semenenje. Bolj problematično je izkoreninjanje trajnic, ki se lahko razširjajo z majhnim koščkom živice, ki bi ostala v zemlji; takšni tujerodni invazivni vrti sta enoletna suholetnica in orjaška zlata rozga. Predstavimo jim, kako pomembno je hitro obveščevanje in opazovanje tujerodnih vrst, ki še niso postale invazivne. Predstavimo jim še drugi dve invazivni vrsti, ki prav tako rasteta na tem območju, enoletna suholetnica in orjaška zlata rozga. Zlato rozgo izkopljemo in si ogledamo še njene korenine (mlade živice so vijolično obarvane). Primerjamo razlike med koreninami žlezave nedotike in orjaške zlate rozge. Ko si vse tri rastline ogledamo, poskušamo ugotoviti, kaj bi bile skupne lastnosti vseh treh tujerodnih invazivnih vrst in kakšne so razlike med njimi.
Prilagoditve: v 4. in 6. razredu se bolj osredotočimo na vidik, da so te vrste tujerodne in da so se kljub temu da ne izvirajo od tod, dobro ustalile tudi pri nas, saj so tukaj podobne razmere kot na območjih, iz katerih so prinešene, s tem pa so postale konkurenca našim
avtohtonim rastlinam. V 5. in 9. razredu se osredotočimo na ogrožanje biotske pestrosti in na pomembnost poznavanja takšnih vrst.
4.2.2 Točka 2A: Travnik
Opis terena: Če sledimo potoku v smeri izvira, bomo čez vlažen travnik prispeli do suhega travnika. Gojeni travnik, ki je enkrat na leto gnojen, je namenjen košnji za hrano živine. Na travniku rastejo različne zelnate rastline. Še nekaj dodatnih zelnatih rastlin je na bregu potoka in v podrasti grmov in dreves.
Seznam popisanih rastlinskih vrst tega območja (lokaliteta 6) je v prilogi E.
Sporočilo: Ko se pomladi in jeseni razgledamo po travniku, lahko opazimo mnogo različnih cvetočih rastlin. Če dobro opazujemo dva različna travnika (suhega in
vlažnega), vidimo, da na različnih travnikih rastejo različne rastlinske vrste. Te so najbolj prepoznavne po svojih raznovrstnih in lepih cvetovih. Cvet je organ, ki služi spolnemu razmnoževanju rastline. V cvetu mora priti do oploditve, za kar je najprej nujno potrebna oprašitev. Rastline, se ne morejo premikati, da bi se lahko medsebojno oprašile, za to izkoriščajo živali, vodo in veter.
Cilji: obiskovalci spoznajo raznolikost cvetov zelnatih rastlin,
prepoznajo različne vrste, ki rastejo na različnih okoljih (vlažni in suhi travnik ter breg potoka),
na različnih cvetovih prepoznajo cvetne dele,
glede na lastnosti cveta znajo določiti, ali so rastline žužkocvetne ali vetrocvetne,
na primeru različnih cvetov znajo razložiti, kako pride do oprašitve.
Teoretična izhodišča
Živi in neživi dejavniki, ekološka niša in ekosistem
Zunanje okolje sestavljajo živi in neživi dejavniki, neživi (abiotski) dejavniki so kemijske in fizikalne danosti, živi (biotski) dejavniki pa so danosti, ki so posledica sobivajočih organizmov. Med slednje uvrščamo tudi mrtvo organsko snov zaradi lažjega
razmejevanja med živimi in neživimi dejavniki (Tome, 2006).
Organizmi izkoriščajo dejavnike okolja. Nekateri dejavniki se v času in prostoru
spreminjajo, vplivajo na organizme, vendar jih ti ne porabljajo. Te dejavnike imenujemo pogoji. To so temperatura, kislost ali slanost medija, prisotnost različnih tokov, vetrov itd.
Organizmi seveda ne porabljajo temperature, vendar ta vseeno vpliva na njih. Drugi dejavniki oziroma dobrine so viri, te organizmi konzumirajo in s tem porabljajo.
