UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ZARJA TRČEK
VPLIV ZGODOVINE IN RAZVOJA GOSPODARSTVA NA ŽIVLJENJE IN DELO NA OSNOVNI ŠOLI GORNJI
LOGATEC
MAGISTRSKO DELO
Ljubljana, 2015
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ZARJA TRČEK
VPLIV ZGODOVINE IN RAZVOJA GOSPODARSTVA NA ŽIVLJENJE IN DELO
NA OSNOVNI ŠOLI GORNJI LOGATEC
MAGISTRSKO DELO
Mentorica: izr. prof. dr. Tatjana Devjak
Somentor: izr. prof. dr. Janez Vogrinc
Ljubljana, 2015
ZAHVALA
Mentorici izr. prof. dr. Tatjani Devjak se zahvaljujem za strokovne nasvete, svetovanje, pobude in za potrpežljivost. Zahvaljujem se tudi somentorju izr. prof. dr. Janezu Vogrincu. Njuno znanstveno delo mi je odprlo nove miselne horizonte in mi pomagalo pri lastnem raziskovanju.
Hvaležna sem družini, ker mi je stala ob strani in pokazala razumevanje do mojega dela.
Zahvaljujem se možu Primožu, otrokom Juliji, Poloni, Zali in Tilnu ter staršem.
POVZETEK
Magistrsko delo Vpliv zgodovine in gospodarstva na življenje in delo na osnovni šoli Gornji Logatec obravnava naravne, zemljepisne in kulturne znamenitosti Logatca; razvoj šolstva na Slovenskem kot odsev spreminjanja družbenih, političnih in gospodarskih razmer; vpliv gospodarstva na razvoj osnovnega šolstva v logaški dolini; zgodovino osnovne šole Logatec ter vpliv šolstva v Logatcu na življenje in delo kraja. Navedeni vidiki so obravnavani zgodovinsko, in sicer od prvih začetkov prek obdobja pred Marijo Terezijo, v času treh državnih osnovnošolskih zakonov in šolstva med obema vojnama, po drugi svetovni vojni do osamosvojitve in sodobnega šolstva od osamosvojitve do danes. Poglavitni predmet magistrskega dela je vpliv družbenopolitičnih in gospodarskih razmer na osnovno šolo v Gornjem Logatcu, na kateri je posebne spremembe povzročil gospodarski razvoj logaške doline v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Na novo vpeljana železnica je spodbudila gospodarski razvoj Dolnjega Logatca, Gornji Logatec pa je tedaj postal manj pomemben, prav tako je prednostni položaj izgubila osnovna šola v Gornjem Logatcu. Ko je Logatec postal upravno središče za polovico Notranjske in skupni sodni okraj za celotno glavarstvo, se je začela spreminjati sestava prebivalstva. Gospodarski razvoj se je ves čas zrcalil tudi na področju šolstva. Njegovega razvoja in zlasti razvoja dogajanja v Logatcu smo se lotili analitično in problemsko. S teoretično analizo literature in virov ter z elementi kvalitativne raziskave, to je s polstrukturiranimi intervjuji z nekdanjimi učiteljicami ter učenkami in učenci šole v Gornjem Logatcu, smo dokazali vpliv zgodovine in gospodarstva na razvoj in stagnacijo osnovne šole v Gornjem Logatcu. Skozi historično paradigmo smo prikazali vzrok upadanja števila otrok na omenjeni šoli in posledično spremembe pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega procesa.
Osnovna šola kljub vsem spremembam, ki so jo doletele do današnjih dni, ohranja svojo izobraževalno, vzgojno, povezovalno, kulturno in športno vlogo v kraju. Ni samo del ideološkega aparata države, ampak je tudi avtonomna in humana ter vpliva na nadaljnji razvoj kraja, njegovih družbenih skupin in družbe kot celote.
Ključne besede: vzgoja in izobraževanje, razvoj osnovnega šolstva, osnovna šola v Gornjem Logatcu, gospodarstvo, družbene razmere
ABSTRACT
The Master thesis on “The Impact of History and Economy on Life and Work at Gornji Logatec Primary School” analyses the natural, geographical and cultural sights of Logatec, the development of education in Slovenia as a reflection of societal, political and economic changes, the impact of economy on the development of primary education in the Logatec Valley, the history of Logatec Primary School and the impact of education on life in Logatec.
These aspects are studied from a historical point of view focusing on the beginnings, the years preceding Maria Theresa’s reign, the period that saw the enforcement of three state laws on primary education, the interwar period, the period beginning after World War II and ending with Slovenia’s independence, as well as modern education since the independence and up to the present day. The main object of the thesis is the impact of sociopolitical and economic conditions on the primary school in Gornji Logatec, which underwent significant changes during the economic development of the Logatec Valley in the second half of the 19th and in the first half of the 20th century. While the newly built railway fostered the economic development of Dolnji Logatec, Gornji Logatec declined in importance and its primary school lost its privileged position. With Logatec becoming the administrative centre of one half of the Inner Carniola as well as the seat of the judicial district for the whole area covered by the district authority, the population structure began to change. The entire period witnessed repercussions of the economic development on education. The thesis adopts an analytical and problem-based approach to the study of the development of education in the light of the events taking place in Logatec. The impact of the historical and economic conditions on the development as well as on the stagnation of Gornji Logatec Primary School is demonstrated through a theoretical analysis of the relevant sources and literature as well as through qualitative research consisting of semi-structured interviews with former teachers and students of Gornji Logatec Primary School. The reason for a decrease in the number of children attending the school and the consequent changes in the organisation of the educational and training process is shown by means of a historical paradigm. Despite all the changes occurring up to the present day, the primary school has maintained an important role in training, education, community bonding, culture and sports in the town. Far from being a mere part of the ideological state apparatus, the school is an autonomous and human institution with an impact on the further development of the town, its various social groups and the society as a whole.
Key words: education and training, development of primary education, primary school in Gornji Logatec, economy, societal conditions
KAZALO
1 UVOD ... 1
1.1 Opredelitev problema ... 1
1.2 Namen in cilji ... 5
1.3 Raziskovalne hipoteze ... 6
1.4 Metode raziskovanja in uporabljeni viri ... 6
1.5 Struktura dela ... 8
2 NARAVNE, ZEMLJEPISNE IN KULTURNOZGODOVINSKE ZNAMENITOSTI LOGATCA ... 9
2.1 Naravne znamenitosti ... 9
2.2 Zemljepisne znamenitosti ... 11
2.3 Kulturnozgodovinske znamenitosti ... 11
3 RAZVOJ ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM KOT ODRAZ SPREMENJENIH DRUŽBENIH, POLITIČNIH IN GOSPODARSKIH RAZMER ... 14
3.1 Prvi začetki na Slovenskem ... 14
3.2 Šolstvo v obdobju pred Marijo Terezijo ... 19
3.3 Šolstvo v obdobju treh državnih osnovnošolskih zakonov ... 23
3.4 Šolstvo med obema vojnama ... 49
3.5 Šolstvo po drugi svetovni vojni do osamosvojitve... 51
3.6 Sodobno šolstvo od osamosvojitve do danes... 57
4 VPLIV GOSPODARSTVA NA RAZVOJ OSNOVNEGA ŠOLSTVA V LOGAŠKI DOLINI IN ZGODOVINA OSNOVNE ŠOLE V LOGATCU ... 63
4.1 Prvi začetki gospodarstva in šolstva v Logaški dolini ... 63
4.2 Vpliv gospodarstva na šolstvo v Logaški dolini v obdobju pred Marijo Terezijo in v času treh državnih osnovnošolskih zakonov... 64
4.3 Gospodarstvo in šolstvo v Logaški dolini med obema vojnama ... 75
4.4 Gospodarstvo in šolstvo v Logaški dolini po drugi svetovni vojni do osamosvojitve ... 77
4.5 Gospodarstvo in sodobno šolstvo v Logaški dolini od osamosvojitve do danes ... 86
4.6 Prvi začetki zgodovine osnovne šole v Gornjem Logatcu ... 86
4.7 Šolstvo v Gornjem Logatcu v obdobju treh državnih osnovnošolskih zakonov ... 87
4.8 Šolstvo v Gornjem Logatcu med obema vojnama ... 91
4.9 Šolstvo v Gornjem Logatcu po drugi svetovni vojni do osamosvojitve ... 94
4.10 Sodobno šolstvo v Gornjem Logatcu od osamosvojitve do danes ... 99
5 VPLIV ŠOLSTVA V LOGATCU NA ŽIVLJENJE IN DELO KRAJA ... 104
5.1 Izobraževalna in vzgojna vloga šole ... 104
5.2 Šola in njena povezovalna vloga ... 112
5.3 Vpliv šole na kulturno življenje kraja ... 114
5.4 Vpliv šole na športno udejstvovanje v kraju ... 116
5.5 Položaj osnovne šole v Gornjem Logatcu v zdajšnjem času ... 118
6 ZAKLJUČEK ... 121
7 VIRI ... 132
8 LITERATURA ... 135
9 PRILOGE ... 140
9.1 PRILOGA 1: INTERVJUJI ... 140
9.2 SEZNAM TABEL ... 158
9.3 SEZNAM SLIK ... 158
1
1 UVOD
1.1 Opredelitev problema
Na osnovni šoli v Gornjem Logatcu sem poučevala kar nekaj let in že štirinajst let živim v njeni bližini. Vseskozi me je zanimalo, kako je razvoj šolstva v našem kraju vplival na delo in življenje ljudi.
Problematiko vpliva šole, vzgoje in izobraževanja na življenje in delo kraja bomo v magistrskem delu obravnavali z vidika šole kot izobraževalne, vzgojne in civilizacijske institucije vzgojno-izobraževalnega sistema. Izhajali bomo iz šolske zakonodaje, ki je bila v Sloveniji sprejeta leta 1996, prvič v novi državi in na podlagi konceptov, zapisanih v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (1995). Splošna načela vzgoje in izobraževanja so človekove pravice, avtonomija, pravičnost in kakovost. V Beli knjigi (2011) je poudarjeno,
»(…) da temeljne vrednote vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji izhajajo iz skupne evropske dediščine političnih, kulturnih in moralnih vrednot, ki jih združujejo človekove pravice in njim pripadajoče dolžnosti ter načela pluralne demokracije, strpnosti, solidarnosti in pravne države« (Bela knjiga, 2011, str. 13).
Temeljni cilj vzgoje in izobraževanja je oblikovanje samostojnega, odgovornega in razmišljajočega posameznika in posameznice, ki se opirata na kakovostno pridobljeno znanje ter na socialne in druge spretnosti. Vzgoja in izobraževanje morata slediti načelom objektivnosti, kritičnosti in pluralnosti. Pomembni sta strokovna avtonomija učiteljic in učiteljev ter drugih delavcev v vzgoji in izobraževanju ter avtonomija institucij; avtonomija implicira prevzemanje odgovornosti. Pravičnost v izobraževanju je bistveni element družbene pravičnosti in je tesno povezan z enakostjo – gre za enakost izobraževalnih možnosti, ki je nujni pogoj za to, da imajo v sodobni družbi, ki temelji na liberalnih in demokratičnih načelih, vsi državljani in državljanke enake možnosti za uspeh v življenju. V šoli mora biti uresničena pravica do kakovostnega pouka. Pri zagotavljanju kakovosti vzgoje in izobraževanja z vidika posameznika je v Beli knjigi poudarjena pravica do kakovostne izvedbe vzgojno- izobraževalnega procesa; v njem morajo biti uresničene potrebe po varnosti, sprejetosti, sodelovanju in po samospoštovanju (prav tam, str. 13–15).
Splošni cilji vzgoje in izobraževanja obsegajo zagotavljanje kakovostnega vzgojno- izobraževalnega dela v šolskih institucijah. Pomembno je, da so v vzgojno-izobraževalnem procesu zagotovljeni kakovostno usposobljeni strokovni delavci, ustrezne prostorske možnosti, finančna vlaganja, avtonomija vzgojno-izobraževalnih institucij, sodobna spoznanja o poučevanju in učenju, pluralnost in enakovrednost vseh znanstvenih disciplin ter dopolnjevanje
2
mreže javnih vzgojno-izobraževalnih institucij z zasebnimi na vseh ravneh vzgojno- izobraževalnega sistema. Posamezniku morata biti omogočena skladen telesni in duševni razvoj ter doseganje splošne izobrazbe, široke razgledanosti, poklicne usposobljenosti in znanja, primerljivega z znanjem v državah, ki dosegajo najvišje rezultate na mednarodnih tekmovanjih.
Razvijati je treba zmožnosti za vseživljenjsko učenje ter stalni osebni in strokovni razvoj ter zagotavljati enake možnosti za vzgojo in izobraževanje vsakega posameznika, ne glede na spol, socialni in kulturni izvor, veroizpoved, narodno pripadnost, svetovnonazorsko pripadnost ter telesno in duševno konstitucijo. Predvideno je sodelovanje med vzgojno-izobraževalnimi institucijami in širšim okoljem. Poseben pomen ima razvijanje zmožnosti za življenje v demokratični družbi (prav tam, str. 16–17).
Problematike se lotevamo z vidika šole kot sestavine družbe, institucije v razmerju do države ter šole kot avtonomne ustanove z lastnimi določili, pravili in možnostmi. Gre tudi za pomembne vidike vzgoje v javni šoli. Vzgoja v javni šoli mora izhajati iz človekovih pravic kot skupnih vrednot, ki so zapisane v Ustavi Republike Slovenije in tudi v različnih mednarodnih aktih, zavezujočih za Slovenijo. Ker spoštovanje pravic zahteva spoštovanje dolžnosti do pravic drugih, je treba govoriti o pravicah in dolžnostih. Eno izmed vprašanj vzgojne zasnove je tudi, v kolikšni meri se šola opira na pravila obnašanja, ki so v družbi splošno sprejeta (Vogrinc in Krek, 2012, str. 74).
Javna šola ima v družbenem razvoju pomembno vlogo. Je vzgojno-izobraževalna ustanova, ki je vsem ljudem enako dostopna in ki omogoča učencem organizirano ter sistematično pridobivanje znanja. Razvoj šole kot javne ustanove je treba vzročno-posledično navezovati na zgodovinske okoliščine ter ga preučevati z vidika družbenogospodarskega razvoja in drugih podobnih vidikov. Pojem javnega je nujno povezovati z družbeno skupnostjo, z njenimi interesi, nalogami, vlogami in zadevami. Javno je namreč tisto, kar je namenjeno uporabi in koristi vseh ljudi ter pomeni civilizacijsko in kulturno dobrino; je tudi tisto, kar je opravljeno na očeh javnosti. Ljudje o javnih zadevah lahko razpravljajo, jih nadzorujejo, financirajo, se z njimi seznanjajo in jih vodijo (Devjak, 2002, str. 54). T. Devjak poudari: »Družbeno znanje je potrebno tudi za to, da posameznik ne gradi odnosov z drugimi samo glede na pridobljene izkušnje, temveč da v novonastalih situacijah zna in je sposoben poiskati novo rešitev, sprejemljivo tudi za druge« (prav tam, str. 13).
Javna šola je definirana kot institucija, ki obvezuje določene starostne skupine otrok, da stalno obiskujejo pouk, ki ga vodijo posebej usposobljeni učitelji po vnaprej predpisanem načrtu in predmetniku. Za javno osnovno šolo je mogoče uporabljati tudi izraze: javna šola, javno izobraževanje, osnovno šolanje ali samo šola. Gre za moderno standardizirano institucijo, ki je nastala s skolarizacijo družb v 19. stoletju (Milharčič Hladnik, 1995, str. 9). Eno izmed osnovnih raziskovalnih vprašanj, ki smo si jih zastavili v magistrski nalogi, je, ali je šola v Logatcu zaznamovala ožjo in širšo regijo ter kako. Na to vprašanje bomo odgovorili s pomočjo kulturne zgodovine ter tako opisali in analizirali družbene in gospodarske razmere ter razvoj šolstva v Logatcu.
3
Namen zgodovinskih študij pedagoških pojavov ni le opisati nekatere vidike preteklosti in razložiti njihov nastanek, razvoj in medsebojne vplive, ampak tudi korigiranje ne posebno točnih zapisovalcev zgodovinskih dogodkov. Vrednost zgodovinskih raziskav pedagoških pojavov v preteklosti je v uporabi preteklosti za razumevanje in razlago sedanjosti ter za predvidevanje vzgojno-izobraževalnih tokov. Zgodovinske raziskave so eno najtežjih področij raziskovanja, te pa lahko kakovostno prispevajo k vzgojno-izobraževalni praksi in družbi v celoti. Pokažejo na probleme, ki jih drugače ne bi opazili. Pomagajo razumeti naš zdajšnji vzgojno-izobraževalni sistem in so v pomoč pri ugotavljanju osnove za prihodnji razvoj. Lahko tudi prikažejo, kako in zakaj sta se razvijali pedagoška praksa in teorija, saj je zgodovinske točke tako lažje identificirati in oceniti sodobne tokove, prispevajo pa tudi k boljšemu razumevanju odnosov med politiko in šolstvom, šolo in družbo, lokalno in centralno oblastjo ter med učenci in učitelji (Cencič, 1993, str. 15–17).
Ko pišemo o šoli in njenem pomenu, ne moremo mimo spoznanja nekaterih teoretikov, češ da je šola ideološki aparat države. Otrokom naj bi po Althusserjevem mnenju leta in leta z novimi in s starimi metodami vtepala v glavo »spretnosti«, ovite v vladajočo ideologijo. O tem filozof Althusser zapiše: »Opravičujem se učiteljem, ki skušajo v strahotnih razmerah obrniti proti ideologiji, proti sistemu in proti praktikam, v katere so ujeti, tisto nekaj orožja, ki ga lahko najdejo v zgodovini in v znanju, ki ju 'preučujejo'. Ti so pravi junaki. Toda redki so, in koliko jih je (večina), ki še niso niti zaslutili, h kakšnemu 'delu' jih sili sistem (ki mu niso kos in ki jih uničuje) – še huje, ki z vso vnemo in domiselnostjo skušajo to nalogo tenkovestno izpolnjevati (slovite nove metode!). Tako malo slutijo, da prav s svojo predanostjo vzdržujejo in hranijo tisto ideološko predstavo o šoli, zaradi katere je za naše sodobnike šola prav tako 'naravna' in nujno potrebna, celo dobrodelna ustanova, kakor je bila za naše prednike pred nekaj stoletji 'naravna', nujna in dobrotljiva cerkev« (Althusser, 1980, str. 61). Vsaka družbena formacija, če hoče obstajati hkrati, ko producira, in za to, da bi lahko producirala, mora reproducirati pogoje za svojo produkcijo – produktivne sile in obstoječa produkcijska razmerja. Reprodukcija delovne sile je zagotovljena tako, da so delovni sili dana materialna sredstva, s katerimi naj se reproducira, dana ji je mezda, ki je med drugim nujna za vzgojo in izobraževanje otrok. V šoli se otroci naučijo brati, pisati in računati, elementov znanstvene ali humanistične kulture, skratka spretnosti (prav tam, str. 39–43). Althusser doda: »Toda poleg teh tehnik in spoznanj in tudi hkrati z njimi se v šoli naučimo še 'pravil' lepega vedenja, to se pravi ustreznega obnašanja, po katerih se morajo glede na položaj, ki jim je 'usojen', ravnati vsi dejavniki v delitvi dela: pravil morale, pravil državljanske zavesti in poklicne vesti – ali, naravnost povedano, pravil pokorščine družbeno-tehnični delitvi dela in konec koncev pravil ureditve, ki jo vzdržuje razredno gospostvo« (prav tam, 1980, str. 43).
Althusser prekine tradicijo razumevanja ideologije, češ da je ideologija le sklop idej, misli in prepričanj v glavah ljudi. Ideologijo vidi kot dejansko družbeno razmerje, kot prakso in družbeni proces, ne pa kot iluzijo. Po Althusserju se subjekt nanaša na ljudi, ki so obvladani z določeno silo ali z redom, prav tako tudi na to, da ljudje nekaj proizvajajo ali ustvarjajo.
Ideologije ljudi ne podrejajo samo določenemu družbenemu redu, ampak jih tudi usposabljajo za zavestno družbeno akcijo (Devjak in Krajnčan, 2009, str. 53).
4
Poudariti velja, da šola ni vedno obstajala. Taka, kot jo pojmujemo danes, sama goji ideološke predstave, s katerimi lahko ljudje pridejo v konflikt, kakor hitro skušajo postaviti prve elemente znanstvenega poznavanja zgodovine šolanja. To se ne zgodi zaradi naključja, ampak ravno zato, ker ima šola objektivni interes, da takoj uveljavi samo sebe kot naravno, univerzalno in večno načelo. V mitu te univerzalnosti gre za sam njen obstoj, kajti potrditev njene večnosti je pogoj za njen nadaljnji obstanek – za njeno reprodukcijo kot zgodovinski produkt kapitalizma.
Buržoazna ideologija in na prvem mestu šolska ideologija prikazujeta šolo kot naravno stvarnost, neodvisno od zgodovine družbenih redov, kot nekaj večnega, torej kot tisto, kar je in zato tudi bo vedno obstajalo. Ideološke buržoazne predstave je treba zrušiti in uničiti, saj so ovira za resnično poznavanje zgodovine šole. Mednje sodita tudi ideologija kulture in otroštva, ki sestavljata neločljivo dvojico in govorita o tem, da nobena družba ne bi mogla obstajati in se reproducirati, če ne bi vzgajala otrok in jih oblikovala v ljudi. Šlo naj bi za naravno nujnost.
Kultura in vednost sta univerzalni in nujni le v kulturi sami, taki, ki jo je treba razumeti kot vladajočo ideologijo. Obstoj šole in šolskih institucij, kakršne so se razvile iz kapitalističnega produkcijskega načina, daje produktom znanstvenega dela, umetniške produkcije in celotnemu delu ideoloških produkcij specifično obliko kulture v družbi. Tudi kultura je proizvod šole in šolske ideologije. Celo otroka je mogoče imeti za institucijo, saj ga proizvede šolski sistem, ki ga v večjem delu naredi po svoji podobi. Razvoj takega šolskega aparata, ki družbeno določa pojem otroštva, narekuje »otroku«, da je otrok. Bivanje, nekoč lastno otroštvu, obstaja le še v obliki šolanja. Očitno se predstava o otroštvu kot ločenem trenutku v življenju kakega subjekta ujema z uvedbo šolskih institucij (Laporte, 1992, str. 91–96).
Vrednotna usmeritev naše šole so človekove pravice, ki pomenijo konsenz med različnimi ljudmi. Gre za skupno dogovorjene vrednote, s katerimi se vsi strinjajo, zato med njimi načelno ni večjega nasprotovanja. Poudariti pa je treba, da gre za poučevanje skozi človekove pravice in zahtevo, da je treba iti po treh elementih, tj.: varovanje, oskrba ali skrb in soudeležba ali participacija (Devjak, 2011, str. 7). T. Devjak pravi: »Prvi element, varovanje, določa merila za zaščito otrok pred zanemarjanjem, zlorabo, zaščito otrok pred raznimi oblikami diskriminacije, oskrba ali skrb za otroka pomeni, da ga pripravimo na življenje, da mu damo neka vedenja, znanja; s soudeležbo (participacijo) mu omogočamo, da je aktivno soudeležen;
z opolnomočenjem pa mu vlijemo neko zaupanje v lastne moči, s katerimi potem deluje.
Soudeležba otroku, učencu namreč omogoča osebnostno rast, krepitev odgovornosti in iskanja lastne individualnosti in identitete« (prav tam, str. 7). Pravice je treba vedno gledati v kontekstu dolžnosti in odgovornosti. Svoboda ni odsotnost pravil, ampak je velika odgovornost in navajanje otrok na odgovornost je ključna formula v šoli. Ne zadošča samo znanje, ampak tudi odnos do znanja in sočloveka. Učitelj si mora sam zgraditi avtoriteto. Posebno veljavo igra vzgojni načrt, ki ga učitelji, učenci in starši oblikujejo in ustvarjajo skupaj. Starše je mogoče pridobiti tako, da jim učitelji predstavijo svoje delo in cilje ter jih aktivno vključijo v življenje in delo šole (prav tam, str. 8).
Osrednji temelj vseh vzgojnih situacij, načrtovanih in spontanih, je sodelovanje, in to sodelovanje med vsemi, ki so zaposleni na šoli. To pa je mogoče, če so šole manjše in socialno pregledne. Ravnatelj, ki pozna svoj kolektiv in učence, bo drugače pripravljal vizijo svoje šole in vanjo vključeval vse akterje ter s tem tudi lažje uresničeval vzgojni koncept (prav tam, str.
5
9). T. Devjak meni, da je pri pripravi vzgojnega načrta treba upoštevati razlike med šolami, in sicer: »Razlike obstajajo zaradi regije, kulturno-zgodovinskih posebnosti kraja, v katerem so, in prepričana sem, da ima vsak kraj neko življenje, ki ga karakterizira in mu daje smisel« (prav tam, str. 9).
Poudariti velja, da je vzgoja proces. V tem procesu so pomembni etični vidiki. Učitelj vzgaja s svojim zgledom, svojo poštenostjo, suverenostjo in z znanjem. Nikoli ne sme izhajati samo iz svoje ozke profesionalnosti, ampak mora z učenci živeti. Pomembna sta skupno dogovarjanje in pogovarjanje, drug drugega je treba slišati, razumeti in spoštovati. Nujno si je vzeti čas za sočloveka, učitelji si morajo vzeti čas za otroka in starše, starši pa za svoje otroke (prav tam, str. 9–10).
Zavedati se je treba tudi zahtev današnje družbe. T. Devjak in A. Polak zapišeta: »Pomen razvoja novih kompetenc oziroma spretnosti je treba strokovno ozavestiti in ga poudarjati, saj so te zdaj veliko bolj potrebne, kot so bile v preteklosti. Če želimo, da je človek aktivno udeležen v družbi znanja na svojem delovnem mestu in na trgu dela, mora usvojiti določene nove spretnosti, kot so npr. digitalna pismenost, znanje tujih jezikov, spretnost komuniciranja, strpnega reševanja konfliktov itn. V družbi znanja dobivajo socialne spretnosti vedno večji pomen, kajti od ljudi se pričakuje, da se bodo sposobni obnašati bolj avtonomno, strpno in sodelujoče, kot pa je bilo to v preteklosti. Med generične spretnosti, ki naj bi jih imel vsak, prištevamo tudi sposobnost in pripravljenost za učenje – kako se učiti, prilagoditi in osmisliti množico informacij ter biti hkrati sposoben in pripravljen hitro pridobiti nove spretnosti ter se znati prilagajati novim izzivom in spremenljivim delovnim ter življenjskim situacijam«
(Devjak in Polak, 2009, str. 5–6). Šola ni statična organizacija, ampak razvijajoča se in stalno spreminjajoča se ustanova (prav tam, str. 10).
1.2 Namen in cilji
V magistrskem delu bomo obravnavali problem vpliva zgodovine in razvoja gospodarstva na življenje in delo na osnovni šoli v Gornjem Logatcu. Ugotovili bomo, kak vpliv je imela železniška proga na razvoj šolstva v kraju Logatec in kako pomembno je bilo za nadaljnji razvoj šolstva in kraja, da so leta 1867 sedež okrajnega glavarstva iz Planine preselili v Logatec. Ta je s tem namreč postal upravno središče za polovico Notranjske, prav tako pa tudi skupni sodni okraj za celotno glavarstvo. Preučili bomo, kako se je s prenosom začela spreminjati sestava prebivalstva in kako je vse to vplivalo na razvoj šolskega sistema. Poglobili se bomo v podatek, da so v letih od 1880 do 1882 propadle številne kmetije, s čimer se je povečalo bogatenje krajevnih lesnih trgovcev. Preučili bomo tudi vpliv prve svetovne vojne (1914–1918) na kraj in razvoj šolstva ter vpliva prve italijanske okupacije (1918–1921) in druge svetovne vojne (1939–
1945). Raziskali bomo vpliv družbenopolitičnih in gospodarskih razmer na razvoj osnovne šole v Gornjem Logatcu. Ta razvoj bi bil podoben razvoju večine drugih šol na Notranjskem, če se ne bi pojavile posebne spremembe, ki jih je povzročil razvoj logaške doline v drugi polovici
6
19. in prvi polovici 20. stoletja. Ugotavljali bomo, kake posledice je povzročila vpeljava nove železniške proge, ter primerjali razvoj Dolnjega in Gornjega Logatca. S teoretično analizo virov in literature ter z elementi kvalitativne raziskave bomo dokazali vpliv zgodovine in gospodarstva na razvoj in situacijo osnovne šole v Gornjem Logatcu. Skozi historično paradigmo bomo prikazali vzrok upadanja števila otrok na šoli v Gornjem Logatcu in posledično spremembe pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega procesa.
1.3 Raziskovalne hipoteze
V magistrskem delu bomo potrdili naslednje hipoteze:
H 1: Gospodarski razvoj, življenje in delo ljudi v kraju so vplivali na nastanek in razvoj šole v Gornjem Logatcu.
H 2: Vzrok upadanja števila otrok na šoli v Gornjem Logatcu in posledično spremembe pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega procesa lahko pripišemo uvedbi železnice v Dolnjem Logatcu.
H 3: Osnovna šola kljub vsem spremembam, ki so jo doletele do današnjih dni, ohranja svojo izobraževalno, vzgojno, povezovalno, kulturno in športno vlogo v kraju.
H 4: Šola ni samo del ideološkega aparata države, ampak je tudi avtonomna in humana organizacija, ki vpliva na nadaljnji razvoj kraja, njegovih družbenih skupin ter družbe kot celote.
1.4 Metode raziskovanja in uporabljeni viri
V magistrskem delu bomo uporabljali deskriptivno metodo in eksplikativno metodo pedagoškega raziskovanja. Z deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja spoznavamo pedagoško problematiko na ravni kakovosti in količine. S to metodo ugotavljamo stanje, ne da bi ga vzročno pojasnjevali, saj predvsem odgovarjamo na vprašanji, kolikšni in kakšni so pedagoški pojavi, ki so predmet preučevanja. Čisto opisovanje ali deskripcija obstaja le redko, kajti vsaj pri interpretaciji rezultatov je težko shajati brez iskanja vzročnih zvez. Vzročna razlaga ne temelji vedno na empiričnem preverjanju, ampak je lahko povezana s teorijo. Z eksplikativno metodo iščemo odgovore na vprašanje, zakaj (Cencič, 2009, str. 41). M. Cencič pravi: »Vsaka raziskava najprej temelji na deskriptivni metodi, kajti če želimo pojave preučevanja pojasnjevati vzročno, jih moramo najprej opisati. Vsaka raziskava pa ne temelji
7
tudi na eksplikativni metodi, ker lahko ostanemo le pri opisu in ne iščemo vzročno-posledičnih zvez med pojavi« (prav tam, str. 41).
Uporabili bomo tudi komparativno metodo; ta je postopek primerjanja enakih in podobnih dejstev, pojavov, procesov in odnosov oziroma ugotavljanje njihove podobnosti v pojavljanju in intenzivnosti teh razlik med njimi. Metoda omogoča posploševanje in nove sklepe, ki obogatijo že znana spoznanja (Zelenika, 1990, str. 184). Ivanko pojasni: »Uporaba komparativne metode sestoji v primerjanju dveh stvari, dveh pojavov, dveh dogodkov. Pri uporabi te metode najprej ugotovimo skupne značilnosti, nato pa vse tisto, po čemer se razlikujejo primerjalni pojavi, dogodki ali stvari. S primerjanjem ugotovimo vse tisto, kar je skupno, in tisto, po čemer se razlikuje to, kar primerjamo. »Predmet komparativne metode so podobni ali sorodni pojavi različnih vrst iste skupine prirodnih in družbenih pojavov. Predmet raziskovanja so tudi odnosi in povezanosti, strukture in funkcije ter delovanje vsaj dveh vrst pojavov, skupin ali kakršnih koli drugih oblik« (Ivanko, 2007, str. 15).
Pri opisovanju dejstev in dogodkov iz bližnje in daljne preteklosti bomo uporabljali zgodovinsko metodo. Ta je sistematičen raziskovalni postopek, pri katerem je na podlagi različnih dokumentov in dokaznega gradiva mogoče eksaktno spoznati to, kar se je v preteklosti zgodilo ter kako in zakaj se je to tako dogodilo (Zelenika, 1990, str. 199). Pri tej metodi je treba upoštevati zlasti kronologijo, razvoj in vzročno-posledično povezanost glede predmeta raziskovanja. Ta metoda je uporabna v kombinaciji z drugimi metodami v vsaki znanstveni disciplini, saj gre za raziskovanje izvora, razvoja, vzrokov in posledic pojavov, odnosov ter povezanosti v naravi in družbi (Ivanko, 2007, str. 18). Zgodovina se na poseben način tudi vprašuje, zakaj se pojavljajo posamezni dogodki, jih rekonstruira v njihovi popolnosti, jih povezuje z njihovim družbenim zaledjem ter s preteklimi in prihodnjimi dogodki. Tudi kadar preučuje posamezni dogodek v njegovi neponovljivosti, izhaja iz določenih znanstvenih principov (Flere, 2000, str. 183–184). Zgodovinsko raziskovanje obsega tri temeljne naloge, in sicer: nahajanje virov za oblikovanje izvirnega gradiva, ki je potrebno za zgodovinsko rekonstrukcijo; kritično analizo virov in sintezo zgodovinskih dejstev, s katero rekonstruiramo kak dogodek, osebnost ali obdobje (Milić, 1965, str. 438–472). Na voljo so neposredni in posredni viri. Prvi so tisti, pri katerih je informacijo mogoče pridobiti od neposrednega udeleženca kakega dogodka, vsi drugi viri pa so posredni in sekundarni. Cilj zgodovinske analize je zgodovinska sinteza, ki je pojmovana kot sestavljena in kompleksna rekonstrukcija kakega dogodka, osebnosti ali institucije v povezavi s svojim kulturnim, z družbenim in s kronološkim zaledjem in prihodnostjo. Zgodovinska sinteza lahko obsega oceno širšega zgodovinskega sklopa (Flere, 2000, str. 185–186).
Obravnavani problem v magistrskem delu bomo nadgradili z elementi kvalitativne raziskave.
Opravili bomo intervjuje z nekdanjimi ter zdajšnjimi učiteljicami in učitelji ter učenkami in učenci. Podatki, pridobljeni z intervjuji, bodo predstavljeni skladno s postopki za obdelavo kvalitativnih podatkov. V raziskavi bomo uporabili polstrukturirani intervju, v katerem bo šlo za sproščen in poglobljen pogovor o vnaprej določeni temi, dovolj odprti, da bodo sodelujoči lahko izražali tudi spontanost in pri tem ustvarjalno razmišljali. Uporabljen bo namenski vzorec.
8
Intervju bo imel predvsem vlogo odkrivanja pomenov, ki jih ljudje pripisujejo svojim izkušnjam in družbenemu okolju. Podatke, pridobljene s polstrukturiranimi intervjuji, bomo obdelali s kvalitativno analizo.
Pomembno je tudi kvantitativno raziskovanje, ki ima za cilj priti do točnih, zanesljivih, preverljivih, natančnih, merljivih in objektivnih spoznanj; ta naj bi imela v družboslovju podobno veljavo, kot jih imajo spoznanja v naravoslovnih znanostih. Kvantitativno raziskovanje temelji na predpostavki, da v stvarnosti obstajajo objektivne zakonitosti, predvsem v obliki vzročno-posledičnih zvez, tj. zvez, ki jih je mogoče odkrivati in razložiti, s tem pa tudi napovedati in nadzirati. Načrt takega raziskovanja oblikuje raziskovalec na osnovi teoretičnih stališč in dozdajšnjih raziskav na začetku raziskovalnega procesa. Na začetku se znanstveno loti obravnavanja empirije, postavi hipoteze in jih v nadaljnjem poteku raziskave empirično preverja (Krek in Vogrinc, 2007, str. 31).
1.5 Struktura dela
Magistrsko delo bomo strukturirali tako, da se bomo po teoretičnem uvodu, ki pomeni problemsko, vsebinsko, formalno in metodološko vstopanje v problematiko, utemeljen v strokovni in znanstveni literaturi, lotili obravnave naravnih, zemljepisnih in kulturnozgodovinskih znamenitosti Logatca. Nato bomo preučili razvoj šolstva na Slovenskem kot odsev spreminjanja družbenih, političnih in gospodarskih razmer, vpliva gospodarstva na razvoj osnovnega šolstva v logaški dolini in zgodovino osnovne šole v Gornjem Logatcu, s posebnim poudarkom na prvih začetkih, šolstvu pred Marijo Terezijo in v obdobju treh osnovnošolskih zakonov, med obema vojnama, po drugi svetovni vojni do osamosvojitve in v sodobnem šolstvu od osamosvojitve do danes. Posebno pozornost bomo namenili vplivu šolstva v Logatcu na življenje in delo kraja, in to glede na izobraževalno in vzgojno vlogo šole, njeno povezovalno vlogo ter vpliv šole na kulturno življenje kraja in športno udejstvovanje v kraju.
Zgodovino osnovne šole v Gornjem Logatcu in vpliv šolstva v Logatcu na življenje in delo kraja je treba navezovati na razvoj šolstva na Slovenskem kot odsev spreminjanja družbenih, političnih in gospodarskih razmer, ta razvoj pa z vsebinskega in s formalnega vidika zahteva precejšnjo pozornost. V poglavju o vplivu gospodarstva na razvoj osnovnega šolstva v logaški dolini se bomo lotili specifičnih vidikov ter opisali družbene in gospodarske razmere v dolini in kraju. Poglavitni predmet magistrskega dela bo ugotavljanje vpliva zgodovine in razvoja gospodarstva na življenje in delo na osnovni šoli v Gornjem Logatcu.
9
2 NARAVNE, ZEMLJEPISNE IN
KULTURNOZGODOVINSKE ZNAMENITOSTI LOGATCA
2.1 Naravne znamenitosti
Skoraj polovica logaške občine je zavarovana z režimi varstva narave, ki se večinoma prekrivajo in so zgoščeni predvsem v južnem delu občine: od Planinskega polja vse do Logatca, Kalc in Hotedršice. Tukaj je Natura 2000, to je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, razglašenih v državah članicah Evropske unije, z osnovnim ciljem ohraniti biotsko raznovrstnost, deloma območje naravnih vrednot pa tudi takih, ki so ekološko pomembna. V večini se navezujejo na kraški svet in kraške pojave v občini. Planinsko polje je eno tipičnih kraških polj, nastalih v Notranjskem podolju. Razteza se na okoli enajstih kvadratnih kilometrih površine. Njegovo precej ravno dno je izpostavljeno občasnim poplavam reke Unice, ki priteče na dan iz Postojnske jame in se počasi vije do ponorov na drugi strani polja. Zaradi svoje z letnimi časi spreminjajoče se podobe je Planinsko polje zanimivo za vse, ki radi zahajajo v naravo. Tu je najbolj severozahodno rastišče travniške modre čebulice, ki je endemit dinarskih kraških polj. Na njem gnezdijo: kosec, pisana penica, rjavi srakoper in vodomec (Gutnik, 2009, str. 9–10).
Na Planinskem polju se Ljubljanica imenuje Unica. To je eno izmed sedmerih imen kraške ponikalnice, ki je še pred ledenimi dobami tekla po površini, nato pa si je postopoma utrla podzemsko pot v apnenčastih kamninah. Njena voda izginja v številnih ponorih. Pri nizkem vodnem stanju ponikne že pred vasjo Laze, pri višjem pa se razlije iz struge po meandrih proti severnemu robu polja, na katerem so največji ponori Pod stenami. Ko pretok Unice v južnem delu polja preseže šestdeset kubičnih metrov na sekundo, ponori ne zmorejo požirati vse vode, zato ta prestopi bregove in se razlije po polju. Takrat se polje spremeni v jezero, iz katerega molijo le vrhovi dreves. Reka Unica je ena izmed najbolj priljubljenih evropskih voda za športni ribolov na lipana, v njej pa živijo tudi druge vrste rib, in sicer: ščuke, potočne postrvi in krapi (prav tam, str. 10–13).
Lipov drevored je eden najdaljših in najbolj znanih obcestnih drevoredov v Sloveniji. Dolg je tisoč devetsto metrov, sestavlja pa ga dvesto devetdeset dreves vrst lipovec in lipa. Drevored je s svojo lego ob vstopu v naselje svojevrstna naravna značilnost Logatca. Po ustnem izročilu naj bi ga zasadili okoli leta 1810, in sicer v spomin na poroko med Napoleonom Bonapartom in Marijo Luizo, hčero avstrijskega cesarja Franca II., zato je drevored nosil Luizino ime, čez čas pa se je uveljavilo ime Napoleonov drevored (prav tam, str. 13).
Sredi naselja v ponoru Jačka izginja v podzemlje potok Logaščica, ki sprva teče v plitvi strugi na dnu Logaškega polja, potem pa se okoli tristo metrov pred ponorom spusti v dvajset metrov globoko ozko dolino Jačka. Ta se konča z navpično steno, v kateri je več zamreženih
10
požiralnikov. Voda odteka v zahodne izvire Ljubljanice na Vrhniki. Ob močnem deževju so poplave; zadnje so bile leta 1979. Po tem letu je bila v povirju potoka zgrajena pregrada, ki ob močnejšem deževju zadrži poplavni val in prepreči poplave. Gradišnica je dvesto en meter globoko brezno na severozahodnem pobočju Gradišča. Gradišnico je poznal že Valvazor in jo imenoval Vražja jama. Med naravne znamenitosti sodi tudi Logaška jama s trideset metrov globokim vhodnim breznom, pod katerim je skoraj vodoraven rov. Odkrili so jo leta 1962.
Omeniti velja tudi Skedneno jamo, Vranjo jamo, Mačkovico in jamo pri Svetih Treh Kraljih. V bližini Sopota se v skalni steni nad levim bregom reke Sovre odpira šest vhodov v Matjaževe kamre. Te so ostanek nekdaj aktivne vodne jame, ki jo je izdolbla reka Sovra. Matjaževe kamre so nekakšen labirint rovov v več etažah, s kapniki in pojavom jamskega mleka po stenah.
Dolžina vseh rovov je približno petsto metrov. Poleg arheoloških izkopanin (ostanki kamnitega orodja ledenodobnih lovcev) so tam našli tudi ostanke ledenodobne favne. Dolina pod Medvedjim Brdom je zanimiva predvsem zaradi precejšnje naravne ohranjenosti vodotoka, za katerega je značilno veliko nihanje vode. V osrednjem delu doline se večina vode usmeri proti zahodu in ponika v Kmetovo brezno, pravi pravcati labirint vodoravnih rovov plitvo pod površjem. Brezno je raziskano v dolžini tristo petintridesetih metrov in globini petnajstih metrov. Vzhodno od ponora so na obeh straneh ceste močvirski travniki, na katerih rastejo nekatere ogrožene rastlinske vrste; med njimi najbolj izstopa mesojeda dolgolistna rosika, najti pa je mogoče še okroglolistno rosiko in zelo redko kukavičjo Loeselovo grezovko. Dolina poteka še naprej proti jugu, potok pa napajajo številni manjši stranski potoki. Žejski potok ponika skupaj s Hotenjko v več ponorih zahodno od Hotedršice (prav tam, str. 13–17).
V bližini leži tudi Erikov ribnik, ki ima nad svojo površino otok. V ribniku živi postrv, na otočku gnezdijo race, večkrat je opaziti vodomce. Na dnu vrtače južno od Prezida pri Logatcu je visoko barje, ki je nastalo z zaraščanjem plitkega jezerca. Poleg šotnih mahov tukaj rastejo okroglolistna rosika, nožničavi munec in navadna mahovnica. V povirju reke Račeve je nastalo manjše jezero z imenom Račevsko jezero. Jezero je trikotne oblike in je mrestišče žab. Enkrat letno celo presahne. Čeprav spada med manjša jezera v Sloveniji, je zelo zanimivo zaradi svoje lege na prehodu iz alpskega v dinarski svet; je edino v tem delu Slovenije. V bližnji okolici Medvedjega Brda so bili na kamninski podlagi odkriti okamneli odtisi, znani kot dinozavrove sledi. Ohranjenih je šest odtisov stopal, velikih približno deset centimetrov. Zaradi erozije ni mogoče natančno ugotoviti, katera vrsta teh zveri se je sprehajala tam okrog; znano je le to, da so odtisi manjšega triprstega dvonožnega zavrija. Odtisi imajo velik pomen, saj so v Sloveniji nekaj posebnega (prav tam, str. 17–18).
V okolici Hotedršice je kar precej nadvse zanimivih lokacij s hidrološko, z geomorfološko in botanično naravno dediščino. Med najpomembnejše sodita Žejna in Zelena dolina z nizkimi barji in močvirnimi travniki, ki so biotop nekaterih redkih rastlin, kot so mesojede dolgolistna rosika, okroglolistna rosika in navadna mestnica. Vodna favna je bogata, saj tu živijo divje race, kačji pastirji, raki koščaki in urhi, v gozdovih pa srne, medvedi, divji prašiči, race, divje mačke in lisice. Med drevesnimi vrstami prevladujejo: jelka, bukev, smreka, gorski javor, veliki jesen, gorski brest in beli gaber. Za veliko zanimivost veljajo številni smrekovi mutanti. Najbolj nenavadna je srebrasta smreka, ki ima spodnjo tretjino krošnje normalno razvito, zgornji tretjini pa sta ozki kot pri cipresi. Med pomembnejše rastlinstvo Planinskega polja sodijo rušnata
11
mastnica, zdravilna strašnica, veliki trpotec, kačji jezik, močvirski svišč, usnjati sij in rosika.
Tu je edino slovensko rastišče ogrožene travniške morske čebulice. Zaradi omenjenih rastlin je celotno rastišče zavarovano in velja za neprecenljivo botanično naravno dediščino. Na polju je kar oseminsedemdeset vrst metuljev. Na širšem območju gnezdijo številne ptice – od ptic selivk do orla berolepca, ki prileti le tu in tam. Zaradi kosca, ki je ogrožen že po vsem svetu, je Planinsko polje pridobilo oznako mednarodno pomembnega območja za ptice IBA (Important Bird Areas). Med gozdnimi prebivalci ima največjo veljavo znameniti polh (prav tam, str. 22–
25).
2.2 Zemljepisne znamenitosti
Logaška kotlina je plitko kraško polje, ki ga z vseh strani obdajajo hribovje in gozdne planote.
Številni naravni prehodi, izoblikovani v obrobni hriboviti pokrajini, logaško kotlino povezujejo z drugimi samostojnimi zemljepisnimi enotami, kot so: jugozahodni del Ljubljanskega barja, Planinsko polje in jugovzhodni del doline Idrijce. Ta ugoden naravni položaj je logaški kotlini narekoval pomembno osrednjo vlogo v komunikacijskem sistemu, ki je prek naravnih prehodov povezan s samo kotlino (Frelih, 1988, str. 10).
Zemljepisni položaj je logaško kotlino in tukajšnja naselja opredelil tudi zgodovinsko. Postavil jo je v evropsko os, po kateri je od Baltskega morja na severu Evrope do Jadranskega morja na jugu tekla tako imenovana jantarska ali jantarjeva pot. Ime je dobila po izdelkih iz jantarja, fosilne smole, hkrati pa je bila glavna trgovska pot tudi za vse drugo blago, ki je povezovalo sever in jug Evrope. Tekla je od Baltskega morja do današnje zahodne Madžarske in potem čez Ptuj in Ljubljano na današnjem slovenskem ozemlju do Jadranskega morja (Enciklopedija Slovenije, 1990, str. 268).
Logatec leži v osrednji Sloveniji – v osrčju Notranjske – na stiku dveh velikih zemljepisnih makroregij: alpskega in dinarskega sveta. Meji na občine Vrhnika, Dobrova - Polhov Gradec, Žiri, Idrija, Ajdovščina, Postojna, Cerknica in Gorenja vas - Poljane. Naselje Logatec je štirinajstega januarja 2006 z državnim odlokom postalo mesto. Občina praznuje svoj praznik dvajsetega septembra v spomin na prestavitev okrajnega glavarstva iz Planine v Gornji Logatec leta 1875. V občini je devetnajst naselij, ki se združujejo v osmih krajevnih skupnostih. Večji kraji so Logatec, osrednje in največje naselje sredi Logaškega polja, Rovte, ki s svojo neokrnjeno naravo spodbujajo željo po celoletnih aktivnostih, Hotedršica ob robu Hotenjskega ravnika in Laze z Jakovico ob znamenitem Planinskem polju (Gutnik, 2009, str. 3).
2.3 Kulturnozgodovinske znamenitosti
12
Logatec ima bogato kulturno zgodovino, o kateri govorijo različni tipi kulturne dediščine; v nacionalnem registru je o tem vpisanih več kot dvesto enot. Območje Logatca je bilo v zgodovini vse do uveljavitve sodobnega cestnega sistema znano kot ena izmed najpomembnejših strateških točk pri prehodu z Apeninskega polotoka v Srednjo Evropo. Gre za edini večji prehod med Alpami in morjem; vojske so v preteklosti to dejstvo s pridom izkoriščale. Zaradi naravnega bogastva možnosti prehoda med različnimi območji so skozi Logatec potekale velike zgodovinske strateške meje vse od rimskega obrambnega sistema z mrežo utrdb in zapornih zidov, imenovanih Claustra Alpium Iuliarum, do Rapalske meje, Alpskega zidu in Rupnikove linije. Tudi občinski grb, ki je v veljavi od prvega januarja 2009, ima v svoji sredini univerzalni simbol prometa – kolo, ki nakazuje križišče, stičišče cest, značilno za Logatec. Kamniti zid pa govori o tem, da je imel logaški svet s svojim milesom pomen mejaka med Zahodom in Vzhodom. Ker gre za pokrajino, v kateri so se srečavali posamezniki in ljudstva in v kateri so se bojevali narodi, je temeljno polje ščita predstavljeno v najstarejši heraldični barvi – rdeči. V tej barvi jih veliko išče simboliko za pravičnost, moč, pogum, čast in ljubezen (prav tam, str. 29).
Najstarejši sledovi, ki govorijo o ljudeh na območju logaške kotline, pripadajo starejši kameni dobi, najverjetneje njenemu zadnjemu obdobju. Gre za naključne površinske najdbe v kraških jamah, ki jih je na Logaškem veliko, vendar kulturni ostanki prazgodovinskega človeka še niso bili odkriti. Najstarejši najdbi v logaški kotlini sta kamnito strgalo iz rdečkastega tufa, ki je bilo najdeno na obrobju Logaškega polja, zahodno od Ostrega vrha, in praskalo iz svetlo zelenega tufa. To je bilo najdeno na terasah pod Grudnovo kmetijo na Vodicah pri Kalcah. Na hribu Ženček na južnem obrobju logaške kotline so našli dve kremenovi puščični osti. Strokovnjaki predvidevajo, da časovno po vsej verjetnosti sodita v obdobje od mlajše kamene do bronaste dobe. Arheološki dokazi, ki potrjujejo stalne naselbine na Logaškem, so iz mlajše bronaste dobe. V železni dobi, ki se je začela v osmem stoletju pred našim štetjem, so bile na obrobju logaške kotline že tri stalne naselbine, kot jih dokazujejo arheološke najdbe. Največja in verjetno najpomembnejša naselbina je bila gradišče na hribu Velike bukve, pod katerim se je razvil današnji Gornji Logatec. Najdbe keramike v vseh treh gradiščih po načinu izdelave in obliki potrjujejo sočasen obstoj navedenih naselbin (Frelih, 1988, str. 13–14).
Prvi rimski zapis, na podlagi katerega je mogoče sklepati o prihodu rimske vojske do logaške kotline, se nanaša na leto 129 pred našim štetjem. Rimljani so ob prvem znanem prodiranju proti Vzhodu do današnjega Logatca uporabili pot, ki je tod vodila že v železni dobi in ki je potem postala tudi glavna prometna žila po zasedbi, ki se je zgodila v prvi polovici prvega stoletja pred našim štetjem (prav tam, str. 15).
Z rimsko okupacijo ozemlja so utrjena gradišča izgubila svojo pomembnost, saj je varnost ljudi in njihovega premoženja zagotavljala močna rimska država s svojo upravo in vojsko, zato so se tudi domači prebivalci lahko z varnejših višin spustili na prej izpostavljene nižine in si tam uredili nova naselja. To potrjuje na novo odkrito najdišče pod južnim pobočjem Velikih bukev.
V kulturnih plasteh, v katerih so prevladovali ostanki stavbnih objektov, je bila odkrita enaka prazgodovinska keramika, kot je bila znana iz samega gradišča, hkrati z njo pa bogato gradivo
13
iz antičnega obdobja. To odkritje je nakazalo, da so se prejšnji prebivalci gradišča na Velikih bukvah med romanizacijo naselili na ravnini (prav tam, str. 16).
V tretjem stoletju so izdelali znamenito Tabulo Peutingeriana, enega prvih zemljevidov rimskega cesarstva. Na njem je zapisano ime Longatico. Arheološke najdbe iz obdobja rimske države dokazujejo obstoj dveh rimskih naselbin na območju logaške kotline – ene pod gradiščem Velikih bukev, ob vznožju katerih je današnji Gornji Logatec, in druge tam, kjer je današnji Dolnji Logatec (prav tam, str. 20).
Obstaja več različic, od kod naj bi izviralo ime Logatec. Po Valvazorju naj bi prvo izhajalo iz latinske besede Longaticum oziroma iz nemškega imena Loitsch. Druga različica pa govori, da gre lahko za izpeljanko iz besede log, ki je koren imena Logatec. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je beseda log pojasnjena kot močviren travnik ob vodi po navadi deloma prerasel z drevesi. Logaška dolina je bila kljub melioraciji od Gornjega do Dolnjega Logatca večkrat poplavljena (Gutnik, 2009, str. 7).
V Logatcu je mogoče občudovati notranjsko vaško-tržno in cerkveno arhitekturo. Bogato stavbno dediščino kaže graščina v Gornjem Logatcu ter več dobro ohranjenih obcestnih domačij in gospodarskih poslopij (prav tam, str. 7). Grajska stavba je bila zgrajena pred letom 1580.
Današnjo podobo dvonadstropnega dvorca s pravokotnim tlorisom, z vogalnimi stolpi in renesančnim polkrožno zaključenim portalom mu je v prvi polovici 17. stoletja nadel knez Janez Anton Eggenberg. Leta 1846 je graščino odkupil knez Windischgrätz. Po drugi svetovni vojni je bil grad nacionaliziran, v njem pa so bili dolga leta prostori vzgojnega zavoda za mladino. Od leta 2003 grad upravlja Športnoturistično in kulturno društvo Grajski park Logatec (prav tam, str. 34).
V Logatcu so ostali sledovi Alpskega zidu, Rupnikove linije in Rapalske meje. Enega glavnih mejnikov nekdanje Rapalske meje iz leta 1920 je še danes mogoče videti, in sicer stoji na skali tik ob cesti približno kilometer od križišča na Kalcah, kjer vodi pot proti Hrušici. Drugi mejnik je ohranjen na Tratah, vmesni mejniki pa so vidni tudi na območju Hotedršice. Na nekdanjem mejnem prehodu še danes stoji utrjena obmejna stražarnica (prav tam, str. 33).
Tomažinov ali Strojarjev mlin je edini še delujoči mlin v Sloveniji, zgrajen nad naravnim požiralnikom. Po ustnem izročilu naj bi mlin stal od začetka osemnajstega stoletja. Njegova posebnost je, da so mlinska kolesa nameščena v breznu, pod zemeljsko površino. Arhitekturna posebnost Hotedršice so tudi zemljanke; tako domačini imenujejo kašče, sezidane iz kamna in vkopane v zemljo na zahodnem robu vasi. Z vseh strani, razen z vhodne, so pokrite z zemljo in s travno rušo, izkopane pa so na pobočjih, da jih ne zalije voda. Še danes v njih shranjujejo poljske pridelke, saj je temperatura v zemljankah enakomerna in stalna. Na Logaškem je osemintrideset zaščitenih cerkvenih objektov, med njimi štirinajst kapelic in petnajst cerkva.
Nekateri so bili zgrajeni že v 15. stoletju in so pomembna romarska zbirališča. V Cerkvi svetega
14
Mihaela v Rovtah iz leta 1847 je kresilni kamen, ki je delo arhitekta Jožeta Plečnika (prav tam, str. 34–38). V Logatcu je mogoče obiskati tudi Muzej starih predmetov »Na griču«, Vojni muzej Logatec, Keramično delavnico, Vaški muzej z zbirko starih predmetov v Hotedršici in Art prostore z gostujočimi razstavami (prav tam, str. 44–45).
3 RAZVOJ ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM KOT ODRAZ SPREMENJENIH DRUŽBENIH, POLITIČNIH IN
GOSPODARSKIH RAZMER
3.1 Prvi začetki na Slovenskem
Zgodovina učiteljstva in posledično zgodovina šolstva je odsev spreminjanja družbenopolitičnih razmer ter dela naše nacionalne zgodovine in kulture, ki je bila dolga desetletja pod pritiskom in vplivom najprej germanskih, nato – v 20. stoletju – pa pod vplivom življenjskih razmer v državi Jugoslaviji. Razvoj osnovnošolskega izobraževanja se posledično navezuje na razvoj učiteljskega izobraževanja in nasprotno (Devjak in Polak, 2007, str. 11).
Razvoj šolstva se povezuje z družbenim konstruiranjem otroštva v slovenskem šolstvu. Sodobni koncept otroštva kot polja nedolžnosti, varovanja in zaščite, ki je ločeno od sveta odraslosti in je lokus visokih družbenih, političnih, ekonomskih in tudi emocionalnih investicij, je razmeroma nov zgodovinski in družbeni konstrukt. To razkriva že etimološki izvor besed fant ali otrok; ti besedi sta namreč v različnih slovanskih jezikih v preteklosti pomenili služabnika, sužnja, tlačana, hlapca in paža. Na zgodovinsko, družbeno in kulturno variabilnost koncepta otroštva kažejo tudi njegove mnogotere reprezentacije v preteklosti, in to od otroka kot pomanjšanega odraslega in grešnega bitja do otroka kot tabule rase in nepokvarjenega bitja, ki potrebuje zaščito. Pri konstruiranju sodobnega koncepta otroštva so vlogo igrali različni mehanizmi – od spremenjenega koncepta (meščanske) družine, različnih novih znanstvenih diskurzov o otroštvu, med katerimi imata pomen tudi pedagogika in didaktika, pomembna sta pravo in Cerkev, med najpomembnejšimi pa je institucija šole in obveznega šolanja, ki je sfero otroštva dokončno zamejila od odraslosti (Devjak in Zidar, 2008, str. 27–28).
T. Devjak in M. Zidar ugotavljata: »Analiza pomembnih potez slovenskih srednjeveških, protestantskih in jezuitskih šol skupaj z nekaterimi drugimi tipi predmodernih šol pokaže, da so oblikovanje razredov, šolske ideologije, uvedba discipline, oblikovanje moralnega zanimanja za učenca in učitelja ter uvedba vzgoje namesto samo posredovanja znanja iznajdba moderne šole, ki se je počasi razvijala po uvedbi množičnega obveznega šolanja leta 1774, ter da so ti mehanizmi igrali ključno vlogo pri konstruiranju sodobnega otroštva. Ločevanje starostnih razredov se je oblikovalo na podlagi oblikovanja šolskih razredov. V srednjem veku je bila starost šolarjev povsem nepomembna, saj srednjeveška šola ni bila namenjena otrokom
15
in posredovanju znanja, ampak je nastajala iz potreb po nabiranju duhovnikov, pouka pa so se udeleževali učenci različnih starosti. Šele za protestantske in jezuitske šole lahko rečemo, da so predhodnice moderne šole. V njih najdemo zametke koncepta šolskega razreda in discipline (jezuiti so uvedli diferenciacijo med razredi ter izdelan sistem meril za napredovanje v višji razred in iz ene stopnje šolanja na drugo). Medtem ko je šlo v srednjeveški šoli za neke vrste blagovno menjavo, nikakor pa ne za poizkuse organiziranega nadziranja šolarja, pa je nova šola po Foucaultu napravila iz otroških teles objekt skrajno kompleksnih sistemov manipulacije in pogojevanja, disciplina pa je otroka ločila od svobode, ki so jo uživali odrasli, s tem pa se je otroštvo podaljšalo skoraj na ves čas šolanja. Obenem se pojavijo tudi strogi predpisi za vedenje izven šolskega časa« (prav tam, str. 28).
Odgovor na vprašanje, kakšna je lahko strokovna avtonomija učiteljev znotraj javnega osnovnošolskega sistema, je treba iskati v preteklosti, v času nastanka javne osnovne šole. M.
Peček v povezavi s tem pravi: »Vse bolj je bilo jasno, kako sleherna razprava o šolstvu in učiteljstvu ne more brez analize vzrokov za nastanek javne osnovne šole in s tem tudi poklica javnega osnovnošolskega učitelja, saj je prav tu temelj, ki predstavlja osnovo za razmišljanje tudi o nadaljnjem razvoju razmerij in odnosov, ki se v šolstvu vzpostavljajo« (Peček, 1998, str.
7).
Antična družba in srednjeveška družba, v katerih je prevladoval suženjski ali tlačanski produkcijski način, sta poučevanju namenili popolnoma drugačno, precej bolj omejeno mesto.
Iz šolskega poučevanja nista nikoli naredili sredstva za reprodukcijo individualnih lastnosti, potrebnih za produktivno obrtniško ali kmetijsko delo. Šolske institucije so tako podvržene drugim aparatom in vključene vanje; njihova poglavitna funkcija ni šolanje, ampak določila Cerkve (Laporte, 1992, str. 93–94). Prve začetke je mogoče imeti za predpotopne oblike oziroma prazgodovino šolskega aparata. Gre za vzgojne prakse in ideologije vzgoje, ki so se razvile znotraj antičnega in fevdalnega produkcijskega načina. Omeniti velja župnijsko šolo, družinske oblike vzgoje ter učenje branja in pisanja. V zgodovini šolskih institucij zavzemajo osrednje mesto jezuitski kolegiji (Devjak in Polak, 2007, str. 99–100).
Prve izpričane šole na Slovenskem so bile stolne šole, višje šole na sedežih škofij. Razvile so se v osmem stoletju, ko je sinoda v Aachenu na pobudo Karla Velikega leta sedemsto devetinosemdeset zahtevala, da naj bodo šole v vsakem samostanu in na sedežih škofije, v katerih bi se dečki naučili psalmov, branja, petja, izračunavanja cerkvenih praznikov in latinščine. Vodstvo stolne šole je prevzel za to sposoben član kapitlja, ki je s tem dobil naziv magistra scholarum, pozneje pa običajno scholasticusa. Naziv je sicer pomenil izobraženca in učenjaka in so ga uporabljali kot častni pridevek; z njim so označevali advokata in redkeje učenca ali šolarja. Stolne šole bi bile za slovenski kulturni razvoj pomembnejše, če bi imeli stalna cerkvena središča že v tem času, zlasti ker so te šole kdaj pa kdaj sprejemale sinove plemiških družin, čeprav niso bili namenjeni za duhovniški poklic. Proti koncu 12., še bolj pa v 13. stoletju nismo izgubili le domačega plemstva, ampak je tudi raven stolnih šol že močno padla zaradi univerz, ki so jim odtegnile najboljše učitelje in najboljše učence. Leta 1461 je bila
16
ustanovljena ljubljanska škofija. Tedaj so stolne šole, kolikor niso že izginile, padle na raven povprečne župnijske šole ali pa so jih zamenjale mestne šole (Schmidt, 1988, str. 17–19).
Za ustanovitelja škofijskih šol, iz katerih so se razvile stolne, velja Avrelij Avguštin, ki je v Hiponu v Severni Afriki v petem stoletju ustanovil tako šolo. V njej je bodoče duhovnike poučeval teologijo, svobodne umetnosti in odlomke iz Svetega pisma. Formalno so se škofijske šole kot predhodnice stolne začele leta petsto sedemindvajset, ko so na drugem koncilu v Toledu sprejeli sklep, po katerem so morali škofje v svojih rezidencah organizirati šolanje bodočih duhovnikov, medtem ko je stolne šole utemeljil Karel Veliki. Uspeh in kakovost takih šol pa tudi izbira predmetov so bili odvisni od trenutnega učitelja. Učence je poučeval skupaj, v posebni sobi pri vhodu v klavzuro ustanove. Stolne šole so začele propadati v 13. stoletju, ko so v veliki meri postajale samo še pripravljalnice za univerzo oziroma možnost za nekoliko boljšo elementarno izobrazbo (Vidmar, 2013, str. 84–85).
Znane so bile tudi samostanske šole; te so tako kot stolne šole v razvoju šolstva na Slovenskem odigrale le skromno vlogo. Izobraževalne možnosti otrok se z njimi niso veliko povečale.
Neposrednih in nedvoumnih podatkov o samostanskih šolah na Slovenskem je zelo malo. Delile so se na notranje in zunanje; notranje so vzgajale bodoče rodovnike, v zunanjih so se otroci le šolali, nato pa so se vrnili v posvetno življenje. Zunanje so bile dosegljive samo otrokom iz bogatih družin nemškega plemstva. Dekleta iz plemiških družin so lahko dobila vsaj nekaj izobrazbe v ženskih samostanih (Schmidt, 1988, str. 19–21).
Od začetka so samostanske šole izobraževale in vzgajale samo mladeniče, ki so nameravali postati redovniki oziroma so jih starši namenili za ta poklic, vendar so se cerkvene oblasti že kmalu srečale z željo laikov, da bi v samostanu šolali tudi svoje otroke, ki niso bili predvideni za meniško življenje. Ker drugih vzgojno-izobraževalnih središč tedaj še ni bilo, te pobude niso mogli zavrniti. Navzočnost laikov pa je motila samostanski red in življenje, zato so jih zanje začasno zaprli, sčasoma pa so uvedli notranje šole za bodoče redovnike in zunanje za otroke laikov (Vidmar, 2013, str. 81–82).
Večjo vlogo so odigrale župnijske šole. To so bile strokovne šole za ministrante in odrasle duhovniške kandidate. Župniki so jih v latinščini poučevali molitve, verske nauke, branje in petje. Na Slovenskem so se te šole začele razvijati na začetku 13. stoletja. Z nastankom meščanstva – pri nas na prehodu iz dvanajstega v 13. stoletje – so šolo začeli obiskovati otroci tudi zaradi praktičnih življenjskih nalog (Schmidt, 1988, str. 22–23). Meščanstvo je ustanavljalo mestne šole in zmanjševalo cerkveni vpliv na šolanje otrok. Mestna šola je bila samo tista šola, ki jo je upravljalo mesto; bila je prva javna posvetna šola na Slovenskem (prav tam, str. 25–29).
Eden izmed najpomembnejših razlogov za ustanovitev župnijskih šol je bila potreba po novih podeželskih župnikih, ki jih je zmeraj primanjkovalo. Duhovnik učitelj je bil hkrati učitelj v
17
izobraževalnem in informativnem pomenu kot prenašalec znanja ter učitelj v formalnem pomenu, tj. učitelj, ki opravlja funkcijo učenčevega duhovnega očeta (Vidmar, 2013, str. 87).
Srednjeveška vzgoja je bila del takratne ureditve in mišljenja v Evropi. Vsa oblast je pripadala fevdalcem; tako je bilo tudi na področju izobraževanja in vzgoje. Antično civilizacijo je po propadu rimskega cesarstva v petem stoletju vedno bolj nadomeščalo krščanstvo, ki je bilo tedaj še enotno. Postalo je glavna in edina idejna sila Zahodne in Srednje Evrope, prav tako tudi na ozemlju današnje Slovenije. Versko-duhovna usmerjenost je bila obrnjena v onostranstvo in posmrtno življenje; tukajšnje življenje je bilo samo priprava nanj. V takih razmerah so bili duhovniki edini nosilci splošne izobrazbe, vzgoja in izobrazba pa sta bili njihov privilegij.
Fevdalni sistem je temeljil na pokorščini, potrpežljivosti in na delavnosti podložnikov. Ta cilj je dosegel s strogimi kaznimi. Tak sistem ni potreboval izobraženih podložnikov, zato tudi ne šol zanje. Šole je potrebovala Cerkev za usposabljanje duhovnikov, katerih naloga je bila ljudstvo vzgajati v duhu krščanstva in krščanskih kreposti. Cerkvene šole so učence pripravljale na poklicno duhovniško delo; delile so se na samostanske, stolne in na župnijske. Njihova naloga je bila izobraziti nižjo posvetno duhovščino in pomožno cerkveno osebje, zlasti cerkvene pevce. V župnijskih šolah so se šolali dečki iz župnije; poučeval jih je župnik ali cerkovnik. Pouk je obsegal branje cerkvenih knjig v latinskem jeziku, pisanje, petje cerkvenih latinskih pesmi in molitve. Samostanske in stolne (katedralne) šole so izobraževale višje duhovnike. Samostanske so se delile na notranje in zunanje, dečke pa so vzgajale za menihe.
Notranje so bile namenjene samo bodočim menihom, zunanje pa so sprejemale tudi dečke, ki so se pozneje odločili za druge poklice. Glavni učni predmet samostanskih šol je bil latinščina.
Ko so jo učenci obvladali dovolj, je postala tudi učni jezik. V ženskih samostanih so dekleta iz plemiških družin pripravljali za nune (Žlebnik, 1978, str. 41–43).
V samostanskih šolah so otroke najprej učili podobno kot na župnijskih šolah, nadarjene učence pa so potem začeli učiti še »sedem svobodnih umetnosti« (Artes liberales). Delile so se na trivium (gramatika, retorika in dialektika) in quadrivium (aritmetika, geometrija, astronomija in glasba). Metodično se je pouk opiral na učenje na pamet. Besedila so bila težka in deloma tudi nerazumljiva. Pouk je bil individualen, šolskega leta in razredov ni bilo. Z večanjem števila mestnega prebivalstva in naraščanjem moči mest se je pokazala potreba po izobraževanju otrok meščanov. Potrebovali so znanje, ki je ustrezalo njihovim poklicnim potrebam, takšnega znanja pa cerkvene šole niso dajale, zato so mesta že v 12. in 13. stoletju ustanavljala svoje šole, namenjene samo sinovom meščanov. Te so bile hkrati osnovne in poklicne; otrokom so dajale osnovno znanje, hkrati pa so jih pripravljale na poklic. Otroke meščanov so usposabljale za obrtniške in trgovske posle ter za upravne službe v mestnih in deželnih uradih. Otroci meščanov so se v njih učili brati, pisati in računati. Sprva je tudi v mestnih šolah prevladoval latinski jezik kot učni jezik in kot učni predmet, potem pa se je v zasebnih mestnih šolah uveljavil materni jezik. Zasebne mestne šole so vzdrževali starši učencev sami; posebna vzgoja je bila namenjena sinovom posvetnih fevdalcev. Ti se niso usposabljali za poklic, ampak za svoj stan, zato ni šlo za izobraževanje, ampak za vojaško-telesno vzgojo. Učili so se sedmih viteških umetnosti in vrlin, in to: jezditi, plavati, ravnati s kopjem, boriti se z mečem, loviti divjad, sabljati se ter zlagati in peti verze. Vzgoja se je začela s sedmim letom, ko je plemiški sin odšel k fevdalnemu gospodu za paža. Pri njem se je učil navad in običajev plemiške družbe. Vzgajali so ga k
18
vdanosti in pokorščini fevdalnemu gospodu. S štirinajstim letom je postal oproda in je fevdalnega gospoda lahko spremljal na lov in viteške turnirje. Z enaindvajsetim letom je postal vitez. Od dvanajstega stoletja naprej so se plemiški otroci učili tudi brati in pisati (prav tam, str.
43–47).
Zaradi pomanjkljivih virov ni mogoče zanesljivo odgovoriti na vprašanje, koliko je bilo pri nas šol do začetka reformacije (Schmidt, 1988, str. 34). Protestantizem pomeni odločilno prelomnico za narodni, kulturni in za šolski razvoj, saj so tedaj osnovali idejo osnovne šole v materinščini. Do leta 1774 je za izobraževanje največ storila Cerkev. Leta 1773 je bil odpravljen jezuitski red in tedaj je skrb za izobrazbo mladine prevzela država, ki naj bi poskrbela za enotnejšo izobrazbo učiteljev (Cencič, 2004, str. 11).
Z raziskovanjem nastajanja novoveške stopenjske strukture se ukvarja Vidmar. Področje šolstva in izobraževanja v času pred osemnajstim stoletjem je po njegovem mnenju še vse premalo natančno in objektivno obdelano, po drugi strani pa so bile šolske razmere v tistem času pri nas premalo signifikantne, da bi lahko na njihovi podlagi posplošili kakršne koli trditve in sklepe (Vidmar, 2005, str. 12). Primož Trubar, superintendent kranjske protestantske Cerkve, je leta 1564 napisal Cerkveno uredbo (Cerkovno ordningo). Del te uredbe je namenjen tudi šolam: v njem Trubar predstavlja svoje videnje ureditve šolstva v deželi in poudarja, da je treba ustanavljati in vzdrževati šole, za katere morajo skladno z Lutrovimi zahtevami poskrbeti posvetne oblasti. Ne spregovori pa o konkretnih vprašanjih šolstva v deželi – o ureditvi šol po stopnjah do učnega načrta, in to zato, ker se je zavedal realnosti in ni hotel pisati o neuresničljivih idealih. V splošnem je predvideval, da bi bile šole v vsakem mestu, trgu in v vsaki župniji latinske in nemške, po župnijah pa šole, v katerih bi bil učni jezik slovenščina (prav tam, str. 122–123). Vidmar domneva naslednje: »Dejstvo je bilo, da šolstva ni mogel urediti, ker za to ni imel mandata. Deželni stanovi brez deželnega vladarja nikakor niso mogli sami sprejemati takih odločitev, kot so jih lahko nemške šole. Še pomembnejša stvar v povezavi z reformiranjem šolstva v dobi protestantizma na Kranjskem pa je dejstvo, da deželni stanovi niso imeli materialne osnove za razvoj šolstva, tj. finančnih virov. Seveda so za zdaj vse to le domneve, saj je stanje s tega vidika še vse premalo raziskano, veliko virov pa še neobdelanih«
(prav tam, str. 123). Vidmar pa v nadaljevanju meni, da je ljubljansko stanovsko šolo zelo podrobno in izčrpno predstavil slovenski zgodovinar šolstva Schmidt, zato svojo analizo povezuje z njegovimi spoznanji (prav tam, str. 123).
Oblast nad šolstvom je imela še naprej katoliška Cerkev, ki si je prizadevala, da bi ga centralizirala in poenotila. To ji je uspevalo, ko je večino zadev zaupala jezuitom, ki so vzgojo in izobraževanje na sekundarni in terciarni stopnji nato dejansko vodili do osemnajstega stoletja. Organizacija jezuitskega šolstva se skoraj ni razlikovala od enakovrednega protestantskega. Obe sta temeljili na humanističnih načelih ter na dajanju prednosti retoričnemu in filozofskemu pouku. Jezuiti so pri organizaciji svojih šol izpeljali stopenjskost šolanja (za vpis na naslednjo stopnjo je bilo treba opraviti prejšnje) (prav tam, str. 185).
