PEDAGOŠKA FAKULTETA
URŠKA KOVŠCA
SPOLNO RAZLIKOVANJE IN STEREOTIPI V VRTCU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
URŠKA KOVŠCA
Mentorica: doc. dr. Marcela Batistič Zorec
SPOLNO RAZLIKOVANJE IN STEREOTIPI V VRTCU DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
IZVLEČEK
V teoretičnem delu diplomske naloge sem najprej opredelila razliko med biološkim in družbenim spolom, ki jo je uvedel John Money (v Blakemore, Berenbaum in Liben, 2009) in jo uporabljamo še danes. Nato sem opisala razvoj otrokove spolne identitete po štirih teorijah:
psihoanalitični, spoznavno-razvojni, teoriji socialnega učenja ter spolnih shem. Primerjala sem razlike med spoloma v biološkem razvoju od prenatalnega obdobja do osnovne šole ter izpostavila več podobnosti kot razlik (v Marjanovič Umek, 2009). V naslednjem poglavju sem se dotaknila teme stereotipov in spolnega razlikovanja ter vloge staršev, vzgojiteljev in drugih, ki soustvarjajo otrokovo okolje. Teoretični del sem zaključila s primeri dobre prakse in uporabnimi nasveti.
V empiričnem delu sem raziskovala, na katerih področjih se kažejo spolno razlikovanje in stereotipi ter kakšna je vloga vzgojitelja pri nastanku in rahljanju spolnih stereotipov. Pri tem sem uporabila metodi opazovanja dela v petih oddelkih primorskega vrtca in intervju s petimi vzgojiteljicami v teh oddelkih. Z raziskavo sem ugotovila, da se spolni stereotipi in razlikovanje kažejo predvsem v komunikaciji, tako verbalni kot neverbalni, vzgojiteljice pa se po rezultatih intervjujev večine svojih stereotipov ne zavedajo. Zaključujem, da igrajo spolni stereotipi in spolno razlikovanje pomembno vlogo pri soustvarjanju dela in življenja v vrtcu. Vse opazovane oz. intervjuvane vzgojiteljice pravijo, da v svoji karieri z otroki še niso obravnavale te teme in je tudi ne nameravajo.
Ključne besede: razlike med spoloma, spolni stereotipi, biološki spol, družbeni spol, vloga vzgojitelja, spolna identiteta.
ABSTRACT
In the theoretical part, I first defined the difference between biological and social gender, which was introduced by John Money (in Blakemore, Berenbaum, and Liben, 2009) and is still used today. I then described the development of a child’s gender identity according to four theories:
psychoanalytic, cognitive-developmental, social learning theory, and gender schemes. Later, I compared the differences between the sexes in biological development from the prenatal period to primary school and pointed out more similarities than differences (in Marjanovič Umek, 2009). In the next chapter, I described the topic of stereotypes and gender discrimination and the role of parents, educators and others who co-create the child's environment. I concluded the theoretical part with examples of good practice and useful advice.
In the empirical part, I researched in which areas gender discrimination and stereotypes are manifested and what is the role of the educator in the emergence and loosening of gender stereotypes. In doing so, I used the method of observing work in five departments of the Primorska kindergarten and an interview with five educators in these departments. Through research, I found that gender stereotypes and discrimination are manifested primarily in communication, both verbal and nonverbal, and educators are not aware of most of their stereotypes, according to the results of interviews. I conclude that gender stereotypes and gender discrimination play an important role in co-creating work and life in kindergarten. All observed and interviewed educators say that they have not discussed this topic with their children in their careers and do not intend to.
Keywords: gender differences, stereotypes, biological sex, gender, role of educator, gender identity.
KAZALO
IZVLEČEK ... iii
ABSTRACT ... iv
KAZALO ... v
KAZALO TABEL ... vi
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI UVOD ... 2
2.1 Biološki in družbeni spol ... 2
2.2 Razvoj dojemanja lastnega spola ... 3
2.2.1 Psihoanalitična teorija ... 3
2.2.2 Teorija socialnega učenja ... 4
2.2.3 Spoznavno-razvojna teorija ... 4
2.2.4 Teorija spolnih shem ... 5
2.3 Razvojne razlike med biološkima spoloma ... 5
2.3.1 Razlike v telesnem in gibalnem razvoju ... 5
2.3.2 Razlike v miselnem in govornem razvoju ... 6
2.3.3 Razlike v čustvenem in socialnem razvoju ... 6
2.4 Spolne vloge in stereotipi ... 7
2.5 Vloga staršev in vrtca pri oblikovanju spolnih vlog in rahljanju spolnih stereotipov . 9 3 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI ... 14
4 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 15
5 METODA RAZISKOVANJA ... 16
5.1 Vzorec ... 16
5.2 Uporabljene tehnike in postopek zbiranja podatkov ... 16
5.3 Metoda obdelave podatkov ... 17
6 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 18
6.1 Področja, na katerih se kažejo spolni stereotipi in diferenciacija v oddelku ... 18
6.2 Zavedanje vzgojiteljic o spolnem razlikovanju in stereotipih ... 20
6.3 Vpliv spolnih stereotipov in razlikovanja na življenje in delo v oddelku ... 22
6.4 Vzgojiteljevo spodbujanje spolne nestereotipnosti ... 24
7 ZAKLJUČEK ... 26
8 VIRI IN LITERATURA ... 28
KAZALO TABEL
Tabela 1: Na katerih področjih se največkrat pojavlja stereotipno vedenje oz. spolno
razlikovanje v oddelku ... 18
Tabela 2: Zavedanje in kritično vrednotenje vzgojitelja/-ice do lastnega stereotipnega vedenja in razlikovanja po spolu ... 20
KAZALO PRILOG
Priloga 1: Oporne točke pri opazovanju. ... 30Priloga 2: Okvirna vprašanja za intervju ... 32
Priloga 3: Opisi opazovanj ... 33
Priloga 4: Odgovori na intervju ... 43
1 UVOD
Že z vstopom v garderobo sem opazila ločen prostor, ki je bil namenjen deklicam in dečkom.
Za vrati je stala kopalnica, v kateri so dečki smeli lulati zgolj pri pisoarjih, deklice pa na straniščnih školjkah. V igralnici so imeli vedno vrstni oz. sedežni red deček-deklica, saj so dečki med seboj radi klepetali ter si nagajali, zato so deklice predstavljale umirjene ovire med njimi.
Dečki so bili zmeraj pogumni, močni in glasni – naši razgrajači. Deklice so bile vedno lepe, navihane in pridne – naše princeske. Dečki so se na igrišču smeli več fizično igrati, saj so potrebovali »večje kurjenje energije«, medtem ko so se deklice mirno igrale v kotu igrišča, da ne bi umazale lepih oblačil. Deklice so bile preglasne, dečki živi. Deklice so bile naporne, dečki radovedni. Jok deklice je bil potolažen, dečki so bili preveliki, da bi jokali. Kje je enakost, ki je opevana v vzgojno izobraževalnih dokumentih, in kje so vzgojitelji, ki bi nediskriminatorno vodili svojo skupino? (Lasten zapis v dnevniku praktičnega izobraževanja, 2012).
Že v srednji šoli sem z vedno večjim zanimanjem opazovala delo vzgojiteljev, ki so glede na Kurikulum za vrtce (1999) usmerjeni k omogočanju različnih možnosti, demokratični vzgoji, sprejemanju drugačnosti in pluralnosti, a so skoraj vedno to postavili na stranski tir, saj je bilo zanje učenje o poklicih, gozdu, živalih, družini in ostalih temah pomembnejše kot razmišljanje o enakopravnosti med člani družbe. Temo diplomske naloge sem izbrala z namenom širjenja lastnega in tujega znanja na področju nediskriminacije. Cilji diplomskega dela so predvsem raziskati, na kakšne načine se kažejo spolni stereotipi in spolno razlikovanje pri delu vzgojitelja in ali se vzgojitelji zavedajo lastnih stereotipov in razlikovanja med spoloma. V tem kontekstu sem raziskala tudi, ali imajo vzgojitelji drugačna pričakovanja od otrok glede na spol, kako to vpliva na življenje in delo v vrtcu ter ali vzgojitelji z otroki obravnavajo to temo. Diskriminacija v družbi povzroča, da se posamezniki ne počutijo dobrodošle, sprejete in enakopravne. Spolna diskriminacija je neenakopravno ravnanje glede na spol in je v današnjem času predvsem zaradi feminističnih gibanj precej aktualna. A čeprav se o tem veliko piše in govori, se po mojem mnenju v vrtcu še vedno pojavlja spolno razlikovanje in stereotipno vedenje vzgojiteljic, ki to prenašajo na otroke. Pred začetkom pisanja diplomskega dela sem si zastavila vprašanja, kot so, zakaj pride do diskriminacije po spolu, kako se le-ta širi oz. kaže ter kako jih otrok ponotranji. Prav ta vprašanja so me vodila pri raziskovanju in tako sem s pomočjo literature, opazovanja in intervjujev prišla do rezultatov, ki jih predstavljam v diplomskem delu.
2 TEORETIČNI UVOD
2.1 Biološki in družbeni spol
Spol je po zapisu SSKJ (2014) definiran kot značilnost, po kateri se bitja delimo na moške in ženske. Oznaki »moški« in »ženska« nosita v družbi pomembno vlogo, saj nam omogočata prilagajanje našega odnosa do bitja določenega spola. Človeštvo deluje z organiziranjem in konformizmom, kar pomeni, da že ob rojstvu določimo novorojenčku oznako spola, ki velja za eno najtrdnejših. Tak sistem nam tako nudi občutek kontrole in varnosti. Na ta način prilagajamo svoje vedenje, vzgojo in socializacijo otroka, kar v večini primerov deluje nezavedno. Prav tako se tudi sami s pomočjo spolne oznake opredeljujemo in prilagajamo svoje aktivnosti (Paecher, 2007).
Do leta 1970 je biološki spol (angl. sex) opredeljeval osebe glede na zunanje in notranje spolne organe ter ostale telesne znake, spolne vloge (angl. sex roles) pa na družbeno prilagojene dejavnosti glede na biološki spol. Termin družbenega spola (angl. gender) je začel uporabljati psiholog John Money (v Blakemore, Berenbaum in Liben, 2009), kar nam je omogočilo, da danes lahko razumemo razliko med biološkim in družbenim spolom. Money je k oznaki družbenega spola prištel še eksterne znake, kot so vedenje in aktivnosti (angl. gender roles) ter interne znake, kot sta spolna identiteta (angl. gender identity) in spolna usmerjenost (angl.
gender orientation). S tem je dosegel, da ima pojem spola širši pomen in boljšo organizacijo.
Tako danes še vedno uporabljamo biološki spol, ki ga določimo novorojenčku glede na anatomijo zunanjih in notranjih spolnih organov, kromosomov, žlez in hormonov ter družbeni spol, ki nam kaže, kako je bila oseba socializirana in kultivirana glede na svoj biološki spol (Blakemore, Berenbaum in Liben, 2009).
Načini diferenciacije med spoloma so kulturno in zgodovinsko pogojeni, pridobivanje spolno ustreznih sposobnosti, vedenja in atributov pa imenujemo proces spolne tipifikacije. Ta proces omogoča prevrat iz biološkega v družbeni spol, kar imenujemo pridobitev spolne identitete (Černigoj Sadar, 1990).
2.2 Razvoj dojemanja lastnega spola
Med odraščanjem se od otrok zahteva različne stvari glede na spol, prav tako so soočeni z drugačnimi ovirami in pričakovanji. Le-te po spolu kreirajo družbeno delitev na dva razreda in prav zaradi družbene ureditve se morajo otroci prilagoditi svetu odraslih ter »spadati« v določeno kategorijo. Socializacija in vzgoja sta kulturno in družbeno pogojena, zato lahko v različnih družbah opazimo drugačen način vzgoje otrok, vendar se pri vseh že od rojstva opazi diskriminacijo glede na spol. Laiki si velikokrat razlagamo dojemanje lastnega spola s Horneyino teorijo (1987, v Beal, 1994), da otroci družbeno gledano postanejo dečki in deklice tako, da imitirajo starša istega spola. Vendar je ta teorija povsem enostranska in ne da odgovora na najpomembnejša vprašanja, kako otrok že sprva ve, katerega starša imitirati. Kaj ga motivira, da posnema osebo istega spola in kako sploh ve, da pripada istemu spolu?
Na ta vprašanja so bolj ali manj uspešno poskusile odgovarjati teorije sociologov in psihologov.
Teorije imajo večinoma skupne točke, se pa v marsičem razlikujejo, predvsem glede vloge in aktivnosti otroka ter ostalih oseb v procesu identifikacije. Sociološko usmerjeni strokovnjaki so mnenja, da proces identifikacije poteka preko opazovanja modelov ter dejanskega posnemanja in izvajanja spolno tipičnega vedenja, psihoanalitični psihologi pa zagovarjajo, da se ta proces ustvari s ponotranjenjem starša istega spola in razreševanjem Ojdipovega kompleksa (Beal, 1994). Marjanovič Umek (2011) izpostavlja, da otrokovo dojemanje sebe kot osebe določenega spola spada v širše socialno učenje. Razvoj poteka čez celotno otroštvo in zajema več stopenj, ki jih otrok postopoma doseže.
2.2.1 Psihoanalitična teorija
Freud (v Beal, 1994) je v svoji teoriji izpostavil Ojdipov kompleks, ki je po njegovem nujno potreben za dojemanje sebe kot osebe z določenim spolom. Skozi razlago psihoseksualnega razvoja je opredelil pet psihoseksualnih faz, pri katerih je v ospredju vsakič druga erogena cona.
V falični fazi se otrok osredotoči na svoj spolni organ ter ta postane zanj zanimiv. Deček opazi, da ima nekaj več kot deklica, nasprotno pa deklica opazi, da ji nekaj manjka. Tu nastopi Ojdipov kompleks dečka, ki začne svojo mater dojemati kot želen objekt, saj mu predstavlja užitek (povezava med užitkom masturbacije otroka in užitkom, ki ga nudi mati s hranjenjem, crkljanjem …). Ko deček opazi, da matere ne more imeti zase, saj je tu tudi oče, je deček
postavljen v dilemo, saj očeta dojema kot tekmeca, a ga vseeno ljubi. Zaradi strahu pred kastracijo (izgubo penisa), se deček odpove materi in identificira z očetom, torej osebo istega spola (ponotranji njegova pravila, dejavnosti, načela …). Po Freudovi razlagi pa lahko deklica le delno razreši ta kompleks, saj ne more izgubiti tistega, česar nima. Deklica postane zavistna do spolnega organa, ki ji je bil odtegnjen, in iz jeze do matere, ker ji le-tega ni mogla dati (povezava med dobrinami, ki jih daje mati, npr. hrana, varnost …), preusmeri pozornost na očeta in od njega želi dobiti tisto, kar ji manjka (Beal, 1994). Prav tako naj bi deklica opazila, da tekmuje z materjo za očetovo pozornost, zato se delno identificira z njo. Freud nad svojo teorijo Ojdipovega kompleksa deklic ni bil zadovoljen, je pa kasneje H. Deutsch (v Beal, 1994) spremenila teorijo zavisti deklic v teorijo, po kateri se deklice skozi svoje odraščanje stalno primerjajo s svojimi materami (prav tam).
2.2.2 Teorija socialnega učenja
Teorija socialnega učenja zagovarja otrokovo posnemanje modela. V tej teoriji motivacijo oziroma podkrepitev predstavljajo predvsem reakcije drugih, s katerimi dejanja otroka podpirajo ali zatirajo in mu tako povedo, kako naj se obnaša in deluje glede na biološki spol, kateremu pripada. Glede na to, da se do dečkov obnašamo drugače kot do deklic, ta teorija zagovarja idejo o tem, da se otrokova identifikacija zgodi prek dojemanja razlik med reakcijami do dejanj določenega spola. Pomembno pri tej teoriji je to, da otrok ne potrebuje preizkusiti podkrepitev na lastni koži, saj je dovolj že zgolj to, da je priča pohvali ali graji nekoga drugega.
Poleg tega imajo veliko vlogo vzorniki ali modeli, po katerih se otrok zgleduje. Tu je zopet pomembno to, da se otrok z vzornikom lahko primerja in dobiva pozitivne podkrepitve, poleg tega pa zagotavlja, da je neko vedenje tipično za določen spol (Beal, 1994).
2.2.3 Spoznavno-razvojna teorija
Po spoznavno-razvojni teoriji identifikacija s spolom otroku omogoča boljšo organizacijo in interpretacijo sveta okrog sebe. Otrok z opazovanjem ter poslušanjem prevzame stereotipno deljenje oseb in njihovih dejanj na dve skupini glede na spol. Da lahko sebe umesti v eno izmed skupin, mora doseči stopnjo stalnosti spola po Kohlbergu (v Beal, 1994). Najprej se od prvega do tretjega leta pojavi spolna identiteta, ko se otrok sam pravilno opredeli glede na spol. Pri treh do štirih letih preide na stopnjo spolne stabilnosti, ko razume, da se spol osebe skozi leta življenja ne spremeni, ne razume pa še stalnosti spola v času in prostoru, npr. ne zna odgovoriti
na vprašanje, ali bi bil nekdo še deček, če bi se oblekel v krilo in si pustil dolge lase. Zadnja stopnja pa je dosežena pri približno šestem letu, tj. spolna stalnost, ki omogoča otroku dojemanje, da se spol ne spremeni glede na druge dejavnike (način oblačenja, pričeske …).
Tako otrok skozi navedene razvojne stopnje dojame pojem spola in se spolno opredeli.
Kohlberg je idejo za svojo teorijo in stopnje črpal iz Piagejeve teorije razvoja mišljenja, zato se tretja stopnja (spolna stalnost) odvija pri istih letih kakor Piagetova stopnja miselne konzervacije (lastnost predmeta ali osebe se ne spremeni glede na zunanje dejavnike) (Beal, 1994).
2.2.4 Teorija spolnih shem
Teorija spolnih shem zagovarjala dejstvo, da lahko otrok doseže zgolj prvo stopnjo razvoja spola po Kohlbergu (v Beal, 1994), da lahko ustvari spolno shemo. Ko z leti otrok dobiva informacije in širi svojo shemo, se diferencira tudi spolno tipično vedenje. Razvoj spolnih shem poteka v treh stopnjah. V obdobju malčka se pojavi stereotipno ločevanje lastnosti spola na podlagi vizualnih informacij, ki se kasneje pri štirih do šestih letih razvije v povezovanje komponent, značilnih za določen spol. Konča se pri približno osmih letih, ko doseže stopnjo dokončno oblikovanega pojma spola in spolno stereotipnega vedenja (Beal, 1994).
2.3 Razvojne razlike med biološkima spoloma
Razvojne razlike se med deklicami in dečki pojavljajo predvsem v obdobju adolescence in odraslosti, v obdobju zgodnjega otroštva in pozne starosti pa so le-te manjše. L. Marjanovič Umek (2011) navaja, da spol lahko povzroči do okrog 10 % razlik med otroki, ostalo pa drugi dejavniki, npr. starost, genetika, ožja družba itd. Razlike med spoloma nastanejo predvsem zaradi prepleta genskih in družbenih dejavnikov.
2.3.1 Razlike v telesnem in gibalnem razvoju
Raziskave kažejo, da med deklicami in dečki obstajajo telesne razlike že v prenatalnem obdobju, vendar se le-te s časom zmanjšajo. Tako imajo dečki prednost v velikosti obsega glave in trupa, deklice pa v razvoju spodnjega dela reber in notranjih organov (Guihard-Costa, 2006).
Ko se otrok rodi, lahko opazimo razliko v vedenju in videzu. Poleg drugačnega spolnega organa
se dečki od deklic ločijo po višini, teži in počasnejšem okostenevanju. Poleg tega so raziskave pokazale, da so dečki aktivnejši od deklic in ostajajo dlje budni, medtem ko deklice prednjačijo v dolgotrajnejšem očesnem kontaktu. Medtem ko imajo dečki razvitejše mišice, so pa bolj kot deklice nagnjeni k obolevanju ter počasneje shodijo. Metabolizem je po rojstvu med spoloma enak kot tudi razvoj živčnega sistema. Prav tako se sistem čutnega zaznavanja pri obeh bioloških spolih razvija na enak način. V grobi motoriki in dejavnostih, pri katerih sta potrebni moč in hitrost, so v ospredju dečki, deklice pa bolje izvajajo dejavnosti, ki zahtevajo preciznost, fino motoriko in spomin (Marjanovič Umek, 2009).
2.3.2 Razlike v miselnem in govornem razvoju
V miselnem razvoju raziskovalci ne izpostavljajo velikih razlik, če pa se že pojavijo, je to bolj izraz socialno-kulturnega odnosa do otroka kakor od njegovega spola. V govornem razvoju pa se kmalu po rojstvu začnejo kazati razlike. Deklice se od dečkov ločijo po hitrejši vokalizaciji, brbljanju in ekspresivnosti, poleg tega pa hitreje začnejo uporabljati prve besede. Že zaradi tega, ker začnejo besede uporabljati prej, je njihov besednjak širši in znajo bolje opisovati dogodke in zgodbe. Pri dečkih sta opažena več bralnih motenj in počasnejši razvoj, vendar se s starostjo razlike uravnovesijo (Marjanovič Umek, 2009). Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja Peklaj (2005) izpostavljajo, da je govor bolj odvisen od naših pričakovanj glede na spolno vlogo, poleg tega pa vpliva tudi socialno-ekonomski status družine in položaj otroka v njej. Tako otroci okrog tretjega leta starosti začnejo razvijati spolno specifični vzorec govora na podlagi socializacije.
2.3.3 Razlike v čustvenem in socialnem razvoju
Tudi v čustvenem razvoju zaznamo razlike med spoloma, saj deklice na stresne dogodke reagirajo predvsem s čustvom strahu, medtem ko dečki pogosteje izrazijo jezo. Prav tako dečki začnejo prikrivati čustvi strahu in žalosti z jezo, deklice pa so pri ekspresiji le-teh svobodnejše.
Že zaradi odprtosti ekspresije znajo deklice bolje opazovati in razbrati čustva nekoga drugega ter se po tem ravnati. Empatija je tako bližje deklicam kot dečkom, to pa ne pomeni, da se dečki ne znajo postaviti v položaj drugega. Deklice hitreje pridobijo razpon različnih čustev, medtem ko dečki le-to pridobivajo počasneje (Marjanovič Umek, 2009). Če povežemo opažanja, da deklice hitreje spregovorijo in se izražajo, lahko pride do napačnega sklepanja, da čustvujejo bolj kot dečki, saj znajo to bolje izraziti. Pomembno je, da se čustva dečkov prav tako razpozna
in upošteva, čeprav so nagnjeni k destruktivnemu izražanju le-teh (Brody, 1993). V socialnem smislu so razlike vidne že pri sestavi skupin pri igri. Že kmalu, ko se otroci začnejo bolje socializirati s svetom okrog sebe in se začnejo formirati prve igralne skupine, opazimo veliko razliko v načinu komunikacije, dominantnosti, načrtu igre … Mlajši otroci se velikokrat še igrajo v spolno mešanih skupinah, medtem ko se starejši predšolski otroci držijo striktno deljene igre po spolu, ki pa je velikokrat odvisna od izbire spolno tipičnih igrač (Marjanovič Umek, 2009). Če opazujemo igralno skupino na igrišču, kmalu opazimo razlike med spoloma. Fante vidimo tekati in se aktivno igrati na veliki površini, medtem ko so deklice fizično pasivnejše in se igrajo umirjeno igro, v kateri je prisotnega veliko govora. Prav tako lahko v vrtcu opazimo tesnejše stike in prijateljstva med deklicami kakor med dečki. Barbu, Cabanes in Maner-Idrissi (2011) so izpostavili tipičen spolni stereotip, da so deklice v večini primerov bolj usmerjene v odnose ter se z ljudmi lažje navežejo in ohranjajo stike. Kljub temu, da so stereotipi velikokrat napačni, v tem primeru avtorji navajajo dejstva, ki zagovarjajo ta stereotip. Tako naj bi bile deklice že od rojstva bolj odzivne, imele več zanimanja za obraze in dogajanje okrog sebe ter več časa ostale osredotočene na okolico (prav tam).
2.4 Spolne vloge in stereotipi
Althusser (2000) je v svoji teoriji predstavil, kako se ideologija prenaša v družbi. Teorijo je osnoval predvsem za opredelitev družbeno neenako porazdeljene moči in problem vladajočega razreda nad podrejenim razredom v kapitalistični družbi. Menim, da je to dober prikaz neenakosti med spoloma, saj vladajoči razred v tem primeru predstavlja moški spol, ki si podreja ženskega. Podrejanje pa je mogoče le prek ideološkega aparata, v katerega spadajo vera, izobraževanje, družina in mnogi ostali dejavniki, ki ideologijo širijo prek vzgoje in socializacije. Tako se vzpostavlja spolni red, v katerega spadajo tudi spolne vloge in stereotipi.
Spolne vloge so oblike vedenja, ki so pričakovana glede na biološki spol, odvisne pa so od kulture, časa in družbe. Del razvoja otroka predstavlja tudi obvladovanje svoje spolne vloge, te pa so velikokrat bolj fleksibilne, kakor se na prvi pogled zdijo. Iz spolnih vlog se razvijejo stereotipi, ki pa so bolj rigidni, se težko spreminjajo, a se vendarle lahko. Dober primer spremembe stereotipov je barva, ki jo določimo otroku, ko se rodi. V današnjem času še vedno prevladuje modra za dečke, rožnata za deklice, pred drugo svetovno vojno pa je veljalo obratno.
Tako lahko velike spremembe v družbi spremenijo stereotipe ter način mišljenja, ki je veljal
prej (Fausto-Sterling, 2014).
Spolna vloga se tako močno vtisne v način življenja družbe, da postane norma in se tako pretvori v stereotip, ki pa lahko spada v več skupin (starost, narodnost, rasa, spol, služba …), npr. če večina fantov rado igra nogomet, ga morajo tudi vsi ostali fantje radi igrati, drugače to vedenje ni konvencionalno. V tem primeru se bo moral deček, ki ga nogomet ne zanima, v določenem obdobju življenja pretvarjati, da ga ima rad, saj bo le na ta način sprejet v širšo družbo (Beal, 1994).
Spolni stereotipi imajo dve funkciji. Prva je voditi naše vedenje tako, da sovpademo z določeno vlogo, druga funkcija pa predstavlja stereotipe kot podporo otrokovemu razvoju spolnih vlog in prilagajanju na odraslost. Ena izmed negativnosti stereotipov je rigidnost, kar pomeni, da so prepričanja nefleksibilna, polarna in lahko predstavljajo nasprotovanje, tekmovanje, dokazovanje in predvsem neenakost med spoloma. Kar določen spol ima, drugi nima, pa čeprav gre pri spolu velikokrat za prekrivanje dejavnikov in poznamo več podobnosti kot razlik. Poleg tega je negativna plat stereotipov ta, da otroke uči take omejenosti spola (Beal, 1994).
Spolne vloge in stereotipi se na otroke prenašajo prek socializacije oz. vzgoje. Opazimo lahko, da starši že pred rojstvom načrtujejo življenje otroka glede na njegov spol, in npr. z barvo sobe ter izbiro imena naredijo prvi korak k ločevanju. Otrok se ločevanja po spolu uči celo življenje, najbolj pa ga ponotranji na določenih stopnjah razvoja ter s pomočjo določenih modelov.
Raziskovalci so opazili razlike v vedenju staršev glede na to, katerega spola je bil otrok. Dečke so hitreje socializirali, disciplinirali in se z njimi manj pogovarjali kakor z deklicami, poleg tega pa so deklice velikokrat deležne več nežnosti kot dečki. Tako lahko otrok že pri svojih dveh letih opazi razliko med žensko in moškim ter prepoznava tipično in netipično obnašanje.
Opazimo lahko tudi to, da se otroci s starostjo učijo fleksibilnejšega pogleda na spolne vloge in stereotipe, zato se skozi odraščanje velikokrat prav ti blažijo (Marjanovič Umek, 2011).
Beal (1994) poleg vzgoje staršev, vzgojiteljev in ostalih ljudi v okolju izpostavlja še en močan univerzalen prikriti vpliv – televizijo in literaturo. Čeprav avtorica izpostavlja problem, da se spolni stereotipi in razlikovanje med spoloma v času pred in po iznajdbi televizije niso bistveno spremenili, vseeno označuje televizijo kot posredni dejavnik širjenja razlikovanja po spolu.
Poleg televizije ima vpliv na mišljenje tudi literatura, ki je v današnjih časih, za razliko od bolj klasičnih pravljic in zgodb, bolj feministična in širše dostopna. Tako sedaj ne le kralji, ampak
tudi kraljične rešujejo kraljestva, prava ljubezen obstaja med sestrama in ne le znotraj para moškega in ženske, glavne junakinje pa velikokrat nosijo hlače. Aksu (2005) prav tako opozarja na vpliv medijev. V svojem delu govori o dveh družbenih pritiskih, ki smo jima priča med odraščanjem. Prvega imenuje normativen pritisk (angl. normative pressure) drugega pa informativni (angl. informative pressure) v katerega spadajo tudi mediji. Informativni pritisk navadno sledi normativnemu s funkcijo, podpreti normativni pritisk. Če je otrok priča pogovoru starejših, v katerem označujejo dečke kot »pobaline in razgrajače«, deklice pa »pridne male princeske« to lahko označimo kot normativni pritisk, s katerim otrok začne dojemati pričakovanja družbe. Ko isti otrok gleda otroški program, na katerem je prijazna deklica, ki mirno prenaša lumparije aktivnejšega fanta, svoje dojemanje pričakovanj družbe še poglobi, in je v tem primeru medij informativni pritisk.
2.5 Vloga staršev in vrtca pri oblikovanju spolnih vlog in rahljanju spolnih stereotipov
Kot je bilo že v prejšnjih poglavjih izpostavljeno, imajo starši pomembno vlogo pri oblikovanju dojemanja spola, spolnih stereotipov in vlog. Z načini pozitivnega in negativnega pogojevanja starši velikokrat nezavedno vplivajo na otroka. Tako ga vodijo k zaželenim oblikam igre, pogovora, doživljanja in izražanja, ki ustvarja razlike med spoloma. Dečki so navadno hitreje socializirani in disciplinirani, ponuja se jim konstrukcijska igra ter manj izražanja čustev, komunikacije in fizičnega izkazovanja ljubezni. V nasprotju s tem pa so deklice deležne več fizičnega izkazovanja ljubezni, pogovora in svobodnejšega izkazovanja čustev, po drugi strani pa niso svobodne v izbiri fizičnih oblik igre ter ostalih dejavnosti, ki so »pripisane«
nasprotnemu spolu. S tem vplivajo na razvoj otrokove miselnosti in dojemanja sveta (Marjanovič Umek, 2009).
Vzgoja se razlikuje tudi po tem, kdo jo izvaja. Tako lahko v družini opazimo različne načine vzgoje in odnosov glede na spol. Matere se bodo do hčerke obnašale drugače kot do sina, prav tako, kot se bo oče drugače vedel do sina kot do hčerke (prav tam).
Poleg staršev pa velik del otrokovega življenja v zgodnjih letih predstavlja izobraževalna ustanova oz. vzgojitelj ali učitelj, s katerim otrok preživi skoraj tretjino svojega dneva. V svojem času šolanja sem pri praktičnem usposabljanju velikokrat opazila, da se življenje in delo
v vrtčevskem oddelku vrti predvsem okrog dečkov. Dečki so za razliko od deklic zahtevali več pozornosti, ki jim jo je vzgojiteljica tudi ponudila. Velikokrat sem opazila, da je vzgojiteljica med igro pogosteje opazovala dečke, saj je pričakovala, da bo šlo tam »nekaj narobe« in bo morala zadevo rešiti. Prav tako so pri nalogah več pozornosti zahtevali dečki, medtem ko so deklice nalogo samostojno reševale. Ali to pomeni, da so deklice pametnejše od dečkov in zato ne potrebujejo pomoči? Ali so se le prilagodile na okolico in se osamosvojile, saj so opazile, da morajo delo opraviti same, ker je pozornost večinoma namenjena dečkom?
Vzgojitelj naj bi se zavedal razlik med spoloma in poskušal te z vsakodnevnim delom v skupini zmanjševati, vendar je velikokrat nezavedno naravnan v določen način dela in tega ne opazi.
Tako se ustvarja prikriti kurikulum oz. po Althusseju (2000) »ideologija«, ki vodi otroke v družbo določenih norm.
Prikriti kurikulum po Applu (2006, v Marjanovič Umek in Peklaj, 2008) tako zajema:
‒ vse socialne odnose in komunikacijo med vzgojiteljem/ico in otroki;
‒ oblikovanje socialnih/vrstniških skupin oz. splošno socialno ozračje skupine;
‒ poučevanje pravil in principov;
‒ čustveno odzivanje vzgojitelja/ice na individualne potrebe in razlike med otroki;
‒ skrita pričakovanja, ki niso zapisana v formalnem kurikulumu;
‒ disciplina in socializacija v rutinskih, prehodnih in vodenih dejavnostih ter prosti igri;
‒ organizacijo prostora;
‒ organizacijo časa oz. dnevni red;
‒ splošno ozračje vrtca.
V Kurikulumu za vrtce (2013, str. 10) je glede nediskriminacije po spolu zapisan cilj
»oblikovanje pogojev za večje izražanje in ozaveščanje skupinskih razlik (nediskriminiranost glede na spol, socialno in kulturno poreklo …)« ter načelo »enakih možnosti in upoštevanja različnosti med otroki« (prav tam, str. 12). Tako bi se moral vzgojitelj na vsakem koraku svojega dela kritično vprašati, ali deluje po tem načelu in cilju ter kako svoje delo temu prilagodi. Menim, da ni dovolj, da se o tem z otroki le pogovarja pri dejavnostih s področja družbe, ampak mora to miselnost integrirati v celotno delo in vse oblike učenja ter vodenja oddelka. Potrebno je odpraviti razlike v komunikaciji, stereotipnih pričakovanjih in disciplini otrok določenega spola, za to pa je prvo potrebno samozavedanje vzgojitelja. S svojim pristopom in načinom dela tako postavlja dober vzor otrokom, sodelavcem in staršem ter
zagotavlja kakovostno opravljanje dela vzgojitelja.
Skelton in Francis (2003) podajata primer vprašanj, ki lahko vzgojitelju pomagajo, da kritično ovrednoti svoj položaj in način dela z namenom soočanja z diskriminacijo po spolu in tako načrtuje dejavnosti, s katerimi omogoča bolj fleksibilen pogled na dojemanje spola in spolnih vlog.
1. Razpoznavanje osebnega dojemanja spola:
‒ Ali pričakujem, da se otrok obnaša drugače glede na spol?
‒ Ali si želim, da otrok kaže očitne znake moškosti ali ženskosti glede na spol?
‒ Ali imam različna pričakovanja do otrok glede na spol in ali se zavedam, da obstajajo odstopanja od teh pričakovanj?
‒ Kako moj način dela vpliva na dojemanje otrok glede spolnih razlik?
2. Razpoznavanje otrokovega dojemanja spola
‒ Katere so otrokove najljubše igrače, risanke, knjige in kaj ga učijo o »pravilnem«
načinu biti fant/dekle?
‒ Kako so prikazane deklice/dečki kot liki v igri ali zgodbi?
‒ Kako otroci delujejo v skupini – ali delujejo po pričakovanjih družbe glede moškosti/ženskosti?
‒ S kakšnimi vlogami žensk/moških se otrok srečuje v okolici, npr. ali ženske opravljajo
»tipično moška« dela in obratno?
Paechter (2007) je izpostavila nekaj načinov, kako delovati proti diskriminaciji po spolu in na kakšen način otroke učiti fleksibilnosti spolnih vlog. Omenila je, da otroci ne bodo takoj prevzeli novega, fleksibilnejšega načina razmišljanja, vendar že s soočenjem z drugačnim pogledom lahko v otrokovem dojemanju tudi kasneje pride do spremembe dojemanja spolnih vlog in s tem zmanjšanja stereotipov.
Materiali, igra:
‒ Otroku ponudimo izbiro med različnimi materiali, igračami, oblačili in igrami, ki jih ne označimo kot »fantovske/dekliške« ter spodbujamo k izbiri »spolno netipičnih«.
‒ Spodbujamo dekleta k določeni fizično aktivni športni dejavnosti, ki je »tipično fantovska« in jim pomagamo pri doseganju cilja ter obratno.
spolov.
‒ Spodbujamo starše, da otroke oblečejo ali vsaj opremijo s primerno športno opremo, saj se zaradi »tipično spolno diferenciranih« oblačil otroci ne morejo prosto športno udejstvovati.
‒ Pozornost dajemo tudi igram, ki se dogajajo na igrišču. Pomembno je, da ima vsak otrok dovolj prostora za igro, zato pazimo, da se fizično aktivnejše igre ne razprostrejo po celotnem območju. Tako lahko označimo meje za določene igre.
Pogovor in odnos do otroka:
‒ Poskušamo se zavedati, kako se obnašamo do otrok določenega spola, ter se aktivno trudimo, da ne delamo razlik v vedenju.
‒ Otroka soočamo s konkretnimi primeri. Če otrok reče »tega dečki ne počnejo« mu predstavimo realen primer, ko je deček to naredil.
‒ Z otroki se odkrito pogovarjamo o razlikah med spoloma in spolnosti. Pomembno je, da prilagajamo naš način govora njihovi starosti. Poleg tega ne izpostavljamo homoseksualnih parov kot »posebne vrste odnosa«, ampak jih omenimo kot običajen del družbe.
‒ Pazimo na način govora. Ko želimo pograjati/pohvaliti otroka, ga označimo poimensko in ne »fantje/dekleta«, saj se to nanaša na vso populacijo skupine določenega spola. S tem povzročamo deljenje skupine na dva dela.
‒ Ne podpiramo izražanja in dojemanja »moja punca/moj fant«, saj si nihče nikogar ne lasti.
Načrtovanje dejavnosti in odnosi:
‒ Otroku ponudimo več primerov odraslih ali otrok v realnem ali fiktivnem svetu, ki glede na svoj spol, delujejo z nasprotno spolno vlogo. Temu ne posvečamo preveč pozornosti, vendar vseeno damo otroku priložnost, da se s tem sooči.
‒ Kasneje lahko sami načrtujemo dejavnosti, ki niso v skladu z našo spolno vlogo. Pri tem zopet ne izpostavljamo dejstva, da se to ne sklada z našo spolno vlogo.
‒ Otrokom damo dovolj literature z različnimi junaki, s katerimi se lahko identificirajo.
‒ K spremembam in delovanju proti spolni diskriminaciji spodbujamo ves kolektiv vrtca oz. vse osebe, ki so v stiku z otrokom.
‒ Pomembno je zavedanje, da čeprav lahko ženska vzgojiteljica predstavlja identifikacijsko osebo za deklice in ima zato tesnejši stik z dekleti, ne sme priti do
izključevanja dečkov in obratno.
‒ Tekmovalno ozračje ne pripomore k izboljševanju dejavnosti vseh otrok.
3 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI
V teoretičnem delu naloge sem najprej opredelila pojma biološki in družbeni spol ter identifikacijo z lastnim spolom preko štirih teorij. Otrok si zgradi identiteto spola prek socializacije ter identifikacije starša istega spola in ima aktivno vlogo pri ustvarjanju samega sebe, čeprav se razvoj dogaja večinoma rutinsko in nezavedno. Obrazložila sem pojav razlik v razvoju med biološkima spoloma in ugotovimo lahko, da obstajajo razlike, ki pa se z leti zmanjšujejo. Dečki in deklice se na vseh področjih razlikujejo, še bolj pa se otroci razlikujejo individualno, saj vsak posameznik potrebuje svoj čas razvoja. Pri socializaciji in razvoju otroka imajo veliko vlogo starši in vzgojitelji. Le-ti s svojo obliko vzgoje in učenja pripomorejo k že tako aktivni vlogi otroka pri razumevanju sveta, poleg tega pa pride tudi do prenosa spolnih stereotipov, ki se razvijejo iz spolnih vlog. Otrok pri identifikaciji s staršem istega spola prevzame spolne vloge, pri tem pa se uči tudi stereotipov, ki jih lahko s kakovostnim delom v vrtcu presežemo.
Kot cilj diplomske naloge sem si zadala raziskati področja, pri katerih se največkrat pojavijo spolno razlikovanje in stereotipi ter raziskati vlogo vzgojitelja pri nastanku in preprečevanju širjenja le-teh v oddelku.
4 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Na podlagi ciljev sem si zadala naslednja raziskovalna vprašanja:
RV 1: Na katerih področjih in na kakšne načine se kažejo spolni stereotipi in diferenciacija pri vzgoji v oddelku?
RV 2: Ali se vzgojitelj zaveda lastnih spolnih stereotipov in diferenciacije po spolu?
RV 3: Kako spolni stereotipi in diferenciacija pri vzgoji vplivajo na življenje in delo v oddelku?
RV 4: Ali vzgojitelji pri svojem delu spodbujajo spolno nestereotipnost?
5 METODA RAZISKOVANJA
V raziskavi sem uporabila deskriptivno metodo neeksperimentalnega raziskovanja, zbrane podatke pa sem kvalitativno analizirala.
5.1 Vzorec
Raziskovalni vzorec opazovanja je zajemal pet oddelkov otrok različnih starosti (od enega do šest let) vrtca Idrija, enote Arkova, in pet vzgojiteljic, ki te oddelke vodijo. Vzorec je bil naključen. V oddelkih je bilo približno enako število dečkov in deklic, skupaj sem opazovala 40 otrok. Vseh pet vzgojiteljic je bilo ženskega spola.
5.2 Uporabljene tehnike in postopek zbiranja podatkov
Za raziskovanje sem uporabila tehniki opazovanja in polstrukturiranega intervjuja. Za to tematiko in način zbiranja podatkov je najprimernejša oblika neposredno opazovanje z neudeležbo, saj tako opaziš spontane reakcije otroka in vzgojitelja. Za opazovanje sem se predhodno dogovorila s tamkajšnjo šolsko socialno delavko, ki je priskrbela vsa potrebna potrdila za opazovanje. Prav tako je socialna delavka predala prošnjo o opazovanju vzgojiteljicam ter določila ure in dneve opazovanj. Vzgojiteljice sem spoznala na dan opazovanja, s katerim so bile že nekaj dni seznanjene. Opazovala sem odnos med vzgojiteljem in otroki ter si opaženo natančno zapisovala s pomočjo opornih točk, ki sem jih pripravila že pred opazovanjem s pomočjo mentorice (Priloga 1). Osredinila sem se na spolne stereotipe, ki se kažejo skozi verbalno ter neverbalno komunikacijo. Opazovala sem dva dni v juniju 2020, in sicer prvi dan od 6:30 do 12:00 in drugi dan od 8:00 do 12:00. Vsakemu opazovanju v posameznem oddelku sem namenila približno 2 uri.
Po vsakem opazovanju sem z vzgojiteljico opravila polstrukturiran intervju (Priloga 2), za katerega sem splošna vprašanja pripravila že vnaprej, ostala vprašanja pa sem prilagajala opaženim situacijam in intervjuvanki. Z intervjujem sem želela pridobiti informacije o stereotipnem ravnanju oz. zavedanju le-tega ter prizadevanjih vzgojiteljice za njihovo rahljanje.
Posamezen intervju, ki sem ga opravila takoj po opazovanju v tem oddelku, je trajal približno 15 minut.
5.3 Metoda obdelave podatkov
Zapise opažanj (Priloga 3) in odgovore vzgojiteljic na intervju (Priloga 4) sem obdelala kvalitativno, kjer je bilo mogoče pa tudi kvantitativno na ravni opisne statistike. Podatke sem predstavila v tabelah in opisno ter jih interpretirala.
6 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Rezultati, zbrani z metodo neposrednega opazovanja in polstrukturiranim intervjujem so v pisni obliki ter s pomočjo tabel prikazani v nadaljevanju.
6.1 Področja, na katerih se kažejo spolni stereotipi in diferenciacija v oddelku
Tabela 1: Na katerih področjih se največkrat pojavlja stereotipno vedenje oz. spolno razlikovanje v oddelku1
Opazovanje 1 2 3 4 5
Prosta igra - - / X -
Literatura za otroke X X X X -
Hranjenje - X - X -
Higiena - - X X -
Vodena dejavnost / - X X X
Igra na prostem / / X / -
Komunikacija X X X X X
Prostor - - - - -
Glede na rezultate v Tabeli 1 lahko povzamem, da se pri delu v vrtcu pojavljajo spolni stereotipi oz. razlikovanje po spolu. Največkrat se to pojavlja pri komunikaciji, in sicer v vseh petih opazovanih oddelkih, ter pri literaturi za otroke v štirih oddelkih od petih.
Komunikacija, tako verbalna kot neverbalna, predstavlja pomemben del našega življenja. Z njo se povezujemo in učimo drug od drugega. Otroci še posebej pozorno poslušajo in opazujejo dogajanje okrog sebe ter si tako gradijo znanje o delovanju sveta. Gelman, Taylor in Nguyen (2004) ugotavljajo, da že izbira besed in besednih zvez neopazno vpliva na otrokovo kategoriziranje. Tako odrasli predvsem z namigovanjem h kategoriziranju, z označevanjem in primerjanjem nezavedno prenašajo esencialistična prepričanja na otroka, zato je komunikacija eden pomembnejših dejavnikov spolnega stereotipiziranja (prav tam). Med opazovanjem in
1 Z znakom »X« označeno področje, kjer se je med opazovanjem pojavilo spolno razlikovanje oziroma spolno stereotipno vedenje vzgojitelja/ice. Z znakom »/« je označeno področje, ki ga ni bilo mogoče opazovati (npr., igra na prostem zaradi slabega vremena ni bila mogoča). Z znakom »-« so označena področja, kjer se spolni stereotipi oz. spolno razlikovanje ni pojavilo.
intervjuji sem naletela na kar nekaj primerov prenašanja esencialističnih prepričanj na otroka, bolj ali manj nezavedno. Ta prepričanja niso bila vedno posredovana v obliki govora, zato so tudi manj opazna, a vseeno pomembna. Že pri prvem opazovanju lahko izpostavim dva primera grajanja. V prvem primeru je vzgojiteljica pokazala svoje neodobravanje deklici le s pogledom, dečku pa z enosmernim govorom. V tem primeru sta se deček in deklica lovila po igralnici, igra ni bila predivja, a je bila vseeno moteča zaradi pomanjkanja prostora. Tako je vzgojiteljica prvič deklico grdo pogledala, ko je ta švignila mimo nje, kasneje pa dečka ustavila, ga posedla na stol in ga grajala z enosmernim govorom, med katerim je deček le kimal (Opazovanje 1). Kasneje se je istima otrokoma zgodilo podobno. Ko je deklica zatožila dečka vzgojiteljici, da jo še vedno lovi z odejo, ji je vzgojiteljica naročila, naj se sama pogovori z dečkom in reši problem, ko pa je le-to storil deček, je deklico poklicala k sebi in jo pograjala v smislu enosmernega govora in opozoril (Opazovanje 1). Pri drugem opazovanju bi izpostavila primer, ko sta deček in deklica prekinila vzgojiteljico med govorom. Dečka je vzgojiteljica poslušala, medtem ko je deklico pograjala in ji rekla, da je »kot šefica«. Opazila sem, da je v tem oddelku vzgojiteljica komunicirala večinoma z dečki. Deklice je pri pogovoru ignorirala, čeprav so se večkrat želele pridružiti, na kar so le-te obupale in se šle same igrat. Pri tretjem opazovanju pa se je primerilo ravno obratno, in sicer da je vzgojiteljica večino pozornosti namenjala deklicam. Med vodeno dejavnostjo so tako deklice sodelovale bolj, dečki pa so bili ignorirani. Nekajkrat so se želeli vključiti, ampak kmalu obupali, saj so opazili, da vzgojiteljica neenakomerno daje pozornost sovrstnikom določenega spola. Vzgojiteljica tega oddelka je v intervjuju na moje vprašanje o tem primeru zagovarjala svoj način dela s tem, da naj bi dečki potrebovali preveč časa za vključitev v pogovor in da zato daje pozornost tistemu, ki je najbolj aktiven in hiter pri odgovorih. Neenakomerno porazdeljeno pozornost, glede na spol, sem opazila tudi pri četrtem opazovanju, ko je vzgojiteljica dečka počakala, da je igračo dal v krogu naprej, deklici pa jo vzela in jo sama podala naprej. Dejavnost je potekala v krogu, kjer so najprej skupaj zapeli pesmico, nato pa se usedli in igračka (plišasta žabica) je potovala v krogu ter vsakega otroka objela za dober dan. Ko je igračo dobil deček, jo je nekaj časa objemal, na kar ga je vzgojiteljica z nagovarjanjem spodbudila, da jo poda naprej: »Super Žan, zdaj pa podaj igračo naprej, da jo objamejo še drugi otroci«. Nato je igrača potovala naprej do deklice, ki je prav tako dolgo časa objemala žabico, na kar ji jo je vzgojiteljica brez opozorila vzela in podala naprej drugemu otroku. Poleg tega so bile v temu oddelku na potrebo po lepem vedenju in bontonu večinoma opozorjene deklice, čeprav med spoloma ni bilo vidnih razlik v vedenju. Marjanovič Umek (2009) poudarja, da odrasli komuniciramo z dečki drugače kot z deklicami, kar vpliva na
rešijo problem, se lahko naučijo, da morajo vedno same reševati težave. Poleg tega so bile deklice večkrat opozorjene na bonton oz. pričakovano vedenje, kar predstavlja veliko razliko v odnosu med spoloma, saj bi morali biti opozorjeni tudi dečki. Opazila sem, da veliko otrok to razlikovanje opazi in tudi izrabi. Kot primer navajam dečka, ki se je začel grdo obnašati pri hranjenju. Deklica ga je začela posnemati, vzgojiteljica pa jo je takoj pokarala. Deček je počakal, da se je vzgojiteljica obrnila stran in se začel smejati ter dražiti deklico na način »ti ne smeš, jaz lahko«. Tako se je deklica tiho umaknila in brez ugovora sprejela kritiko, deček pa se je še naprej grdo vedel, kar je vzgojiteljica ignorirala.
Na prvo raziskovalno vprašanje, ki se glasi, na katerih področjih in na kakšne načine se kažejo spolni stereotipi oz. diferenciacija v oddelku, odgovarjam, da se spolno razlikovanje v delu vzgojitelja pojavlja predvsem v komunikaciji z otroki, in sicer skozi pogovor, pohvale in graje, navodila, ter neverbalno komunikacijo. Tovrstno vedenje vzgojiteljic sem opazila v vseh petih opazovanih oddelkih.
6.2 Zavedanje vzgojiteljic o spolnem razlikovanju in stereotipih
S pomočjo polstrukturiranih intervjujev sem ugotavljala, ali se vzgojiteljice zavedajo lastnih spolno stereotipnih ravnanj z otroki, ki sem jih zasledila v času opazovanja. Podatki v spodnji tabeli predstavljajo rezultate, zbrane med polstrukturiranim intervjujem in opazovanjem.
Tabela 2: Zavedanje in kritično vrednotenje vzgojitelja/-ice do lastnega stereotipnega vedenja in razlikovanja po spolu2
Lastno zavedanje in kritično vrednotenje
Pojav stereotipnega vedenja in razlikovanja po spolu
Vzgojiteljica 1 DA DA
Vzgojiteljica 2 NE DA
Vzgojiteljica 3 DA DA
Vzgojiteljica 4 DA DA
Vzgojiteljica 5 NE DA
2 V tabeli je v prvem stolpcu označeno lastno zavedanje in kritično vrednotenje stereotipnega vedenja oziroma spolnega razlikovanja. Zavedanje in kritično vrednotenje pomeni, da vzgojitelj dopušča možnost lastnega napačnega ravnanja, sproti analizira svoje delo ter se ga trudi izboljšati. Če sem pri posamezni vzgojiteljici v intervjuju le-to zasledila, sledi oznaka DA, v nasprotnem primeru pa NE. V drugem stolpcu je z »DA« označeno, če je bilo v oddelku opaženo vzgojiteljičino stereotipno razlikovanje glede na spol otrok.
Iz podatkov v Tabeli 2 lahko povzamem, da se tri vzgojiteljice od petih zavedajo možnosti pojavljanja stereotipov pri njihovem delu. Tako so tri vzgojiteljice od petih izrazile možnost, da v oddelku ravnajo različno glede na otrokov spol, oz. ravnajo spolno stereotipno. Ob soočenju s stereotipnim vedenjem, ki sem ga opazila, se nobena ni zavedala, da je to storila, a so dopustile možnost lastne napake. Dve od petih vzgojiteljic so lastno stereotipno vedenje ob soočenju zanikale ali opravičevale z argumenti, da smo ljudje različni in je treba včasih razlike med nami tudi izpostaviti (Intervju 4 in 5).
Gelman, Taylor in Nguyen (2004) opozarjajo, da se odrasle osebe pri vzgoji otroka velikokrat ne zavedajo lastnih stereotipov ali so prepričane, da vzgajajo v duhu spolne enakopravnosti.
Njihova sporočila so velikokrat implicitna, kar pomeni, da kljub svojim egalitarnim prepričanjem še vedno pride do prenosa skritih esencialističnih sledi (prav tam). Tu lahko izpostavim pogovor z vzgojiteljico (Intervju 1), ki potrjuje zgornjo izjavo avtoric. Ob soočenju z opaženim spolno stereotipnim ravnanjem, je odgovorila: »Res? Sploh nisem pomislila na to.
No, to potrjuje, da se velikokrat ne zavedamo, da delujemo ravno v obratni smeri, kakor si želimo.« Iz tega odgovora lahko povzamem, da se vzgojiteljica trudi delovati v skladu s spolno enakopravnostjo, kljub temu pa se lahko zgodi, da v komunikaciji in odnosu do otrok kaže stereotipnost. Ljudje smo moteča se bitja in prav je, da si priznamo napako ter jo naslednjič skušamo popraviti. Prav v ta namen vzgojitelji opravljajo dnevno evalvacijo in tako ocenijo lastno delo ter skušajo najti drugačne metode, da se še izboljšajo. Poleg samoocenjevanja vodenja dejavnosti bi morali torej sproti evalvirati svoj odnos in vedenje do otrok. Velikokrat se zgodi, da se določenih vidikov odnosa in obnašanja ne zavedamo, saj se odzivamo rutinsko in brez premisleka. Zato je dobro, da nas občasno opazuje druga oseba in pojasni svoje videnje situacije. Na ta način sem opazovala tudi sama in ob pojasnitvi opaženega zaznala, da nekatere vzgojiteljice niso pripravljene priznati lastnih napak ali pa so indiferentne do določene teme.
Tako je ena izmed vzgojiteljic med intervjujem izjavila, da se ji razlikovanje ne zdi narobe: »…
ampak se mi ne zdi nič narobe, saj smo si res različni«. Druga pa ni videla težave pri tekmovanju med spoloma: »Pa kaj, če razdeliš dečke in deklice v dve ekipi in tekmujejo med seboj? Meni se to ne zdi nič spornega, saj obstajajo razlike med nami in jih je treba izpostaviti.«
(Intervjuja 4 in 5). Zaključim lahko torej, da gre za dva različna problema, in sicer da nekatere vzgojiteljice ne razumejo oz. ne upoštevajo načela spolne nestereotipnosti, kot jo določa Kurikulum za vrtce (1999), druge pa vedo, kako bi morale ravnati, a jim to ne uspeva vedno.
stereotipov in razlikovanja po spolu, odgovarjam, da se nobena opazovana vzgojiteljica ni povsem zavedala lastnega spolno stereotipnega ravnanja, so pa tri vzgojiteljice od petih dopuščale možnost storjene napake. Tako lahko zaključim, da se dobra polovica opazovanih vzgojiteljic zaveda možnosti pojava spolnih stereotipov in razlikovanja po spolu pri svojem delu.
6.3 Vpliv spolnih stereotipov in razlikovanja na življenje in delo v oddelku
Dnevna rutina oddelka je pomemben vidik za otrokovo dobro počutje in razvoj. Le-ta otrokom predstavlja varnost, vzgojiteljicam pa možnost načrtovanja dejavnosti glede na razvojno stopnjo otrok (Hohmann in Weikart, 2005).
Kroflič (2005) tako opozarja, da je dnevna rutina kot sestavni del prikritega kurikuluma opazna oblika implicitne teorije vzgojitelja/ice, ki vodi oddelek. Po dnevni rutini v oddelku je tako opazno, na kakšen način vzgojitelj/ica vzgaja otroke in načrtuje svoje delo.
Pod dnevno rutino uvrščamo hranjenje, združevanje skupin, prehodi, počitek, higiena, opremljenost prostora, preživljanje časa na prostem ter jutranji krog (Kurikulum za vrtce, 1999).
Pri spremljanju dela vzgojiteljic je bilo moč opaziti, da spol otroka ni vplival na načrtovanje časa opravljanja dejavnosti in prehodov med njimi. Vzgojiteljice so vsem otrokom nudile dovolj časa za opravljanje svojih dolžnosti in potreb po lastnih zmožnostih. Spol tako ni vplival na časovno načrtovanje, sta pa na to vplivala predvsem starost in stopnja razvoja otrok v oddelku.
Opremljenost prostora je bila funkcionalna, kotički pa so se v velikosti od oddelka do oddelka razlikovali. V prvem oddelku je bil konstrukcijski kotiček enako velik kot vsi ostali, v drugem in petem oddelku pa je bilo konstrukcijskemu kotičku namenjeno vsaj enkrat več prostora kot ostalim. V tretjem oddelku, ki se je nahajal v šolskem poslopju, je bilo premalo prostora v vseh kotičkih, so pa bili enakomerno porazdeljeni. V četrtem me je presenetilo, da je bil konstrukcijski kotiček najmanjši, saj mu je po navadi namenjeno največ prostora. Po opazovanju lahko zaključimo, da so bili kotički razporejeni predvsem glede velikosti prostora
in možnosti prehajanja med njimi. Glede na to, da je bil konstrukcijski kotiček večji od ostalih le v dveh skupinah in so se v njem igrali vsi otroci, spol ni predstavljal kriterija razporeditve prostora.
Pri rutinskih dejavnostih hranjenja in higiene ni bilo moč opaziti razlikovanja po spolu ali spolnih stereotipov, saj je bilo otrokom vedno ponujeno toliko hrane, kolikor so je potrebovali, ter toliko časa, kolikor so potrebovali za opravljanje osebne higiene. Omogočena jim je bila samostojnost in izražanje želja v povezavi s prehrano, poleg tega pa tudi pomoč, če so jo potrebovali. Pomoč pri le-teh rutinskih dejavnostih je bila prisotna predvsem v mlajših skupinah in pri otrocih s posebnimi potrebami. Razlikovanje med spoloma je pri dejavnosti hranjenja bilo opaziti predvsem pri komunikaciji, ki naj bi bila prisotna pri jedi, ter navodilih olike in pravilnega hranjenja. Kurikulum za vrtce (1999) predlaga ustvarjanje prijetne klime med hranjenjem, ki dovoljuje komunikacijo vseh otrok, kar pomeni miren pogovor, saj je hranjenje po navadi socialni dogodek. Na tem področju so bile deklice v enem od petih oddelkov ignorirane, saj se je vzgojiteljica pogovarjala le z dečki (Opazovanje 2). V enem od petih oddelkov (Opazovanje 4) so bile deklice večkrat opozorjene na oliko in pravilno hranjenje, medtem ko dečki ob enakem vedenju niso bili ali pa so bili tolerirani več časa. V dveh od petih oddelkov (Opazovanje 3 in 5) komunikacija ni bila prisotna. Le v enem oddelku od petih (Opazovanje 1) je bila komunikacija v obliki mirnega pogovora, ki pa je bil prekinjen, če je postal preglasen in moteč. Vzgojiteljice so se vključevale v pogovor le v dveh od petih oddelkov (Opazovanje 2 in 4), vendar je v enem primeru vzgojiteljica govorila le z dečki, v drugem pa se je vključevala zgolj za podajanje navodil bontona, in še to predvsem deklicam.
V vodeni dejavnosti in njeni vsebini so bile razlike med spoloma vidne predvsem z izbiro literature in pesmi. V štirih od petih oddelkov sta bili vključeni literatura in branje z ilustracijami s tipičnimi spolnimi vlogami. Pri dveh od petih skupin je bilo moč opaziti izbiro slovenskih ljudskih pesmi (Bela lilija, Rdeče češnje rada jem), ki sta med izvedbo predstavljali razlikovanje med dečki in deklicami.
Pri prosti igri in dejavnostih sem opazila, da se igra deklic prekine hitreje kot pri dečkih, če pride do aktivnejšega izvajanja le-te. V nasprotnem primeru, se dečkov ne prekine, temveč se jih preusmeri v drugo obliko igre, medtem ko si morajo deklice same poiskati novo aktivnost ali se igrati mirneje. Prav tako se aktivno igro dečkov tolerira več časa.
Spolni stereotipi in razlikovanje med spoloma sta bila opazna predvsem v komunikaciji in spontanem reagiranju vzgojiteljice na dogajanje v oddelku. Tako lahko zaključim, da je spol še vedno velik kriterij, po katerem vzgojitelji/-ce prilagajajo svoje delo, pa čeprav mogoče nezavedno. To je najopazneje pri verbalni komunikaciji, kot na primer pri podajanju navodil, deljenju pohval in graj ter ostali sproščeni komunikaciji in pogovoru.
Tako lahko odgovorim na tretje raziskovalno vprašanje, in sicer, kako spolni stereotipi in razlikovanje med spoloma vplivajo na življenje in delo v oddelku, da spol še vedno v nekaterih primerih predstavlja kriterij razlikovanja ter tvorjenja spolnih stereotipov. Torej spolno razlikovanje in stereotipi še vedno spreminjajo življenje in delo v vrtcu.
6.4 Vzgojiteljevo spodbujanje spolne nestereotipnosti
V Kurikulumu za vrtce (1999) je pod sklopom dejavnosti družbe zapisano, naj bi se otroci v vrtcu poleg drugih družbenih dejavnosti učili tudi človekovih pravic, demokratičnih načel in upoštevanja posameznika ter usvojili občutek varnosti in družbene pripadnosti, ki temelji na enakosti in nediskriminaciji. Prav tako naj bi se v predšolskem obdobju srečali tudi s težjimi etičnimi vprašanji neenakomerne moči, nasprotij, krivicami … Skladno z zapisanim je določen tudi cilj, da naj bi otrokom omogočili rahljanje stereotipov, povezanih s spolom. Na podlagi z intervjujem zbranih podatkov lahko izpostavim, da se v vseh opazovanih oddelkih pri vodenih dejavnostih in pogovorih z otroki ne spodbuja spolna nestereotipnost oz. da se o pojmu spola sploh ne govori. Nobena izmed petih vzgojiteljic še ni imela izkušenj s to temo in take dejavnosti še ni izvedla. Vseh pet vzgojiteljic je mnenja, da z mlajšimi skupinami otrok take dejavnosti ne moreš izvajati, saj naj bi bili za razumevanje te teme še premajhni. V nasprotju s tem so v Kurikulumu za vrtce (1999) izpostavljeni primeri dejavnosti, ki naj bi bile primerne za otroke obeh starostnih obdobij. Tako temo je najprej treba prilagoditi razvojnim značilnostim oz. starosti otrok, vendar jo lahko po mojem mnenju obravnavamo v celotnem predšolskem obdobju. Kurikulum za vrtce (1999) je osnovni dokument, ki opredeljuje načela in cilje, ki naj bi jih otrok v tem obdobju pridobil. Naloga vzgojitelja je, da sam izbere, kaj, kdaj in na kakšen način organizira dejavnosti, s katerimi stremi k realizaciji ciljev. Tako se sprašujem, zakaj vzgojitelji več ne govorijo o tej temi. Mogoče je kriv občutek nekompetentnosti, strah pred neodobravanjem ostalih članov vrtca oz. staršev ali zgolj indiferentnost do te teme.
Vseh pet vzgojiteljic pravi, da nimajo drugačnih pričakovanj od dečkov in deklic, saj so enotne v mnenju, da je potrebno prilagajati svoja pričakovanja glede na posameznika. Tako zanje spol ne predstavlja kriterija ustvarjanja pričakovanj, temveč starost in stopnja razvoja. Na tem mestu bi izpostavila, da se nekatere vzgojiteljice ne zavedajo lastnih skritih pričakovanj. V enem primeru je vzgojiteljica pričakovala, da bodo deklice uživale v dejavnosti šivanja, medtem ko je bila nad dečki prijetno presenečena, ko so bili nad dejavnostjo navdušeni (Intervju 2). Druga vzgojiteljica pa je od deklic zahtevala več upoštevanja bontona in lepega vedenja kot od dečkov (Opazovanje 4). V obeh primerih sta vzgojiteljici potrdili, da nimata drugačnih pričakovanj od deklic/dečkov, kar pa ni bilo vidno iz njunega ravnanja in načina dela.
V štirih oddelkih od petih je v knjižnem kotičku opažena literatura z ilustracijami tipično prikazanih spolnih vlog (veverička s predpasnikom za štedilnikom, veveriček z aktovko in avtomobilom, sova v rožnati halji in navijalkami, čuk z naočniki, kravato in časopisom, deklice v krilcih preskakujejo kolebnico v kotu igrišča, dečki brcajo žogo po celotnem igrišču …).
Vzgojiteljice imajo možnost izbirati tako literaturo, ki je primerna za otroke glede na starost oz.
razvojno stopnjo. Poleg tega imajo vzgojiteljice v knjižnici na voljo različno literaturo, ki je razvojno primerna, poleg tega pa tudi spolno nestereotipna. V opazovanih primerih menim, da je bila literatura sicer otrokom razvojno primerna, vendar glede na ilustracije in vsebine spolno stereotipna.
Vseh pet vzgojiteljic je izpostavilo, da se trudijo, da ne delajo razlik pri opravljanju dela, kar se v sestavi dnevnega reda in prostora tudi kaže. Največ spolnega razlikovanja in stereotipov se kaže v spontani komunikaciji med vzgojiteljem in otroki, kar je lahko opazno pri rezultatih opazovanja v oddelkih in rezultatih intervjuja. Vseh pet vzgojiteljic pravi, da niso spolno stereotipne, a vendar vse kažejo vsaj nekatere nezavedne stereotipe.
Tako lahko odgovorim na zadnje, četrto raziskovalno vprašanje, in sicer, ali vzgojitelji pri svojem delu spodbujajo spolno nestereotipnost, da se vzgojiteljice trudijo omejevati razlikovanje po spolu, čeprav se stereotipi še vedno kažejo v njihovem delu. Sama sem pri opazovanju in pogovoru z njimi dobila občutek, da je to stvar, ki ni toliko pomembna in se z njo ne splača ukvarjati že tako zgodaj. Tako bi lahko zaključila, da vzgojiteljice ne spodbujajo spolne nestereotipnosti, saj bi lahko pri svojem delu v tej smeri dosegle veliko več.
7 ZAKLJUČEK
S pisanjem diplomske naloge sem poglobila svoje znanje o razlikah in podobnostih med biološkima spoloma ter spolnih stereotipih. Skozi življenje sem kot ženska že večkrat doživela različna stereotipna vedenja, ki pa se jih danes zavedam mnogo bolje kot včasih. Zase lahko rečem, da se trudim biti nestereotipna, a mi to včasih ne uspeva najbolje. Kar nekajkrat sem se ob pogledu v otroški voziček zalotila pri razmišljanju o spolu otroka in vedno znova se vprašam, zakaj mi je ta informacija tako pomembna. Ljudje čutimo potrebo po kategoriziranju in prilagajanju lastnega vedenja, saj se na ta način lahko organiziramo ter imamo občutek kontrole.
Stereotipi so globoko vtisnjeni v našo zavest, kar sem opazila šele med pisanjem diplomskega dela. Na več mestih sem se namreč vprašala: »Ali ne pretiravam? Ali to sploh sodi pod spolne stereotipe in razlikovanje? Ampak saj drugače vzgojitelj ne more.« Večkrat sem zato morala opaženo premisliti in poskušati bolj objektivno presoditi dogodek, da sem lahko ocenila, ali je res šlo za spolno razlikovanje oz. stereotipno vedenje ali ne. A ravno ta vprašanja predstavljajo težavo razvrednotenja problema in onemogočajo konstruktivno spremembo.
Pred opazovanji sem pričakovala več stereotipnega vedenja in razlikovanja, saj sem v osmih letih praktičnega usposabljanja v vrtcih opazila veliko tega. Spoznala sem precej vzgojiteljic, ki so odkrito kazale znake spolnega stereotipiziranja, pa tudi vzgojiteljice, ki so se načrtno izogibale temu. Velikokrat sem slišala obtoževanje starejših vzgojiteljic, češ da so bolj stereotipne, vendar starost po mojih izkušnjah ni relevanten kriterij. Med opazovanjem sem se spraševala, ali bom dobila dovolj materiala za diplomsko delo, saj na prvi pogled vzgojiteljice niso odkrito razlikovale in stereotipizirale. Šele ko sem analizirala svoja opazovanja in ocenjevala vedenje vzgojiteljic, glede na spolno stereotipnost, sem zaznala veliko skritih stereotipov in razlikovanj, ki jih vsakodnevno skoraj ne opazimo.
Če povzamem ugotovitve raziskave, lahko izpostavim, da je komunikacija največji prenašalec spolnih stereotipov na otroke, saj se vzgojiteljice velikokrat sploh ne zavedajo, da delujejo stereotipno oz. da razlikujejo med spoloma. Poleg tega je problem indiferentnosti do teme, saj se vzgojiteljice s tem ne želijo ukvarjati in prav zaradi tega ne pripomorejo k izboljšanju situacije v skupinah. Tako spolni stereotipi in razlikovanje po spolu še vedno v dobri meri krojijo življenje in delo v skupinah. Menim, da je največja problematika v zanikanju pomembnosti obravnavanja teme enakosti med spoloma, saj s tem zanikamo obstoj spolne
diskriminacije in normaliziramo razlikovanje med spoloma. Po mojem mnenju so tako otroci že kot mlade osebe izpostavljeni spolnim stereotipom in razlikovanju, ter kaj kmalu s takim načinom vzgoje in življenja ponotranjijo normaliziranje nekritičnost do problematike.
Omejitev moje raziskave je majhen vzorec, zato za nadaljnje raziskovanje predlagam longitudinalno raziskavo na večjem vzorcu. Večjo objektivnost lahko dosežemo tudi z več opazovalci, da bi lahko primerjali in objektivneje ocenili opažene situacije. Na tak način bi se izognili dvomom v svojo objektivnost, rezultate pa bi v diskusiji med opazovalci pogledali iz različnih zornih kotov.
Vzgojitelj predstavlja pomemben del otrokovega zgodnjega odraščanja in ima nanj velik vzgojni vpliv. Naloga vzgojitelja je, da otroku predstavlja vzor, po katerem se vključuje v družbo (Kurikulum za vrtce, 1999). Tako naj bi vzgojitelj otrokom nudil dejavnosti, pri katerih bi se soočali s stereotipi in jih krhali, literaturo, ki je kakovostna, starosti primerna ter nestereotipna, igrače, ki so nestrukturirane in spolno nevtralne ter različne dejavnosti, s pomočjo katerih otrok dobi občutek pripadnosti. Pomembno se mi zdi, da se vzgojitelj stereotipom ne izmika, ampak se z njimi sooča, saj lahko z izmikanjem dosežemo nasprotni učinek, ki pa ni cilj demokratične in pluralne vzgoje (prav tam). Osebo, ki jo na kakršen koli način označimo, avtomatsko zanikamo. Osebi tako ne dovoljujemo biti to, kar je, ampak pričakujemo, da bo taka, kakršna bi morala glede na oznako biti. Tako od deklic pričakujemo določene karakteristike, ki so značilne za spolno oznako žensk, od dečkov pa značilnosti moške spolne oznake. V predšolskem obdobju je zato pomembno, da smo vzgojitelji fleksibilni, odprti, avtonomni in imamo dobro mero samokritičnosti, ki nam pomaga h konstruktivnejšemu načinu dela.
Glede na rezultate raziskave lahko izpostavim, da je komunikacija, kot eden najpomembnejših členov povezanosti med ljudmi, še vedno najbolj problematična v povezavi s stereotipi in razlikovanjem. Kot drugi problem pa bi izpostavila nezavedanje lastnih stereotipov, saj nam to ne omogoča spremembe na bolje. Šele ko vzgojitelj opazi in si prizna lastne stereotipe, lahko le-te krha in to začne učiti tudi otroke.
8 VIRI IN LITERATURA
Aksu, B. (2005). Barbie Against Superman: Gender Stereotypes and Gender Equity in the Classroom. Dostopno na http://jlls.org/index.php/jlls/article/view/2
Althusser, L. (2000). Izbrani spisi. Dostopno na https://www.mirovni-institut.si/wp- content/uploads/2017/04/Althusser-Izbrani_spisi.pdf
Barbu, S., Cabanes, G. in Le Maner-Idrissi, G. (2011). Boys and girls on the playground: sex differences in social development are not stable across early childhood. Dostopno na https://www.researchgate.net/publication/49814257_Boys_and_Girls_on_the_Playgroun d_Sex_Differences_in_Social_Development_Are_Not_Stable_across_Early_Childhood Beal, C. R. (1994). Boys and girls: the development od gender roles. New York: McGraw-Hill.
Blakemore, J., Berenbaum, S. in Liben, L. (2009). Gender development. Dostopno na https://books.google.si/books?hl=sl&lr=&id=ilau1NPWkW0C&oi=fnd&pg=PP1&dq=Bl ackemore+berenbaum+and+liben+2009&ots=JDwC6u-idR&sig=5xSzNNBYT4hX7uN- ybbcxwZCHUE&redir_esc=y#v=onepage&q=Blackemore%20berenbaum%20and%20lib en%202009&f=false
Brody, L. (1993). On understanding gender differences in the expression of emotion. V Barnes, P. (1995), Personal, social and emotional development of children. London: The Open University.
Černigoj Sadar, N. (1990). Socialno-psihološke teorije spolne tipifikacije. Anthropos, 22(3–4), 224–238.
Fausto-Sterling, A. (2014). Biološki/družbeni spol: biologija v družbi. Ljubljana: Krtina.
Guihard Costa, A. (2006). Gender differences in human prenatal growth. Dostopno na https://www.researchgate.net/publication/271585373_Gender_differences_in_human_pre natal_growth
Hohmann, M. in Weikart, P. D. (2005). Vzgoja in učenje predšolskih otrok: primeri aktivnega učenja za predšolske otroke iz prakse. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Kroflič, R. (2005). Vzgojiteljica – izhodišče prikritega kurikuluma v vrtcu. V Verbovšek, B.
(ur.), Prikriti kurikulum – rutina ali izziv v vrtcu /str. 13). Ljubljana: Supra.
Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Marjanovič Umek, L. (2009). Razvoj razlik med spoloma. V Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.), Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Marjanovič Umek, L. (2011). Psihologija spolov: podobnosti in razlike med deklicami in dečki.
V Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.), Razvojna psihologija: izbrane teme.
Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Marjanovič Umek, L. in Cecić Erpič, S. (2001). Opazovanje in ocenjevanje otroške igre. V Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.), Psihologija otroške igre: od rojstva do vstopa v šolo. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Marjanovič Umek, L. in Fekonja Peklaj, U. (2008). Sodobni vrtec: Možnosti za otrokov razvoj in zgodnje učenje. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Marjanovič Umek, L., Kranjc, S. in Fekonja Peklaj, U. (2005). Otrokov govorni razvoj v povezavi z njegovim spolom in izobrazbo staršev. Psihološka obzorja, 1(14), 53–79.
Paecher, C. (2007). Being Boys, being girls: learning masculinities and femininities. London:
McGraw-Hill.
Skelton, C. in Francis, B. (2003). Boys and girls in the primary classroom. London: McGraw- Hill.
Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSKJ. (2014). Spol. Dostopno na http://www.fran.si
