UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZOOTEHNIKO
Luka LOŽAR
KMETIJSTVO IN KMETIJSKA POLITIKA IZBRANIH DRŽAV NEKDANJE SOVJETSKE
ZVEZE
MAGISTRSKO DELO Magistrski študij - 2. stopnja
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZOOTEHNIKO
Luka LOŽAR
KMETIJSTVO IN KMETIJSKA POLITIKA IZBRANIH DRŽAV NEKDANJE SOVJETSKE ZVEZE
MAGISTRSKO DELO Magistrski študij - 2. stopnja
AGRICULTURE AND AGRICULTURAL POLICIES IN SELECTED FORMER SOVIET UNION COUNTRIES
M. SC. THESIS Master Study Programmes
Ljubljana, 2021
II
Magistrsko delo je zaključek Magistrskega študijskega programa 2. stopnje Ekonomika naravnih virov.
Kolegij študija Ekonomika naravnih virov je za mentorja magistrskega dela imenoval prof.
dr. Emila Erjavca.
Recenzent: izr. prof. dr. Luka Juvančič
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik: prof. dr. Leon OBLAK
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo Član: prof. dr. Emil ERJAVEC
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko Član: izr. prof. dr. Luka JUVANČIČ
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko
Datum zagovora: 16. 9. 2021
III
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA
ŠD Du2
DK UDK 631(043.2)=163.6
KG kmetijstvo, politika, stopnja zaščite, kazalnik NRP, države nekdanje Sovjetske zveze
AV LOŽAR, Luka
SA ERJAVEC, Emil (mentor)
KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, Magistrski študijski program 2. stopnje Ekonomika naravnih virov
LI 2021
IN KMETIJSTVO IN KMETIJSKA POLITIKA IZBRANIH DRŽAV NEKDANJE SOVJETSKE ZVEZE
TD Magistrsko delo (Magistrski študij - 2. stopnja) OP XI, 60. str., 13. pregl., 10. sl., 5. pril., 60. vir.
IJ sl JI sl/en
AI Države z ukrepi kmetijske in zunanjetrgovinske politike pomembno oblikujejo poslovno okolje v kmetijstvu. Neto učinke podpor in dajatev, ki jih je deležno kmetijstvo, merimo z različnimi kazalniki stopnje zaščite. V nalogi smo se osredotočili na merjenje stopnje zaščite posameznih kmetijskih proizvodov s kazalnikom NRP (nominalna stopnja zaščite) v državah, nastalih na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze v obdobju od 2009 do 2019. Naloga, v kateri smo obravnavali različne kmetijske proizvode v Armeniji, Azerbajdžanu, Belorusiji, Gruziji in Moldaviji, prispeva k boljšemu poznavanju stanja v regiji. Zaradi nedostopnosti vseh potrebnih podatkov smo NRP za posamezne proizvode izračunali s pomočjo alternativnih referenčnih cen. Rezultati se med državami, ki so imele nekoč enotno kmetijsko politiko in trg precej razlikujejo. Za večino analiziranih izvoznih proizvodov so domače proizvajalčeve cene nižje od tistih na mednarodnih trgih (negativen NRP), cene tistih proizvodov, katerih proizvodnja ni konkurenčna, pa so višje (pozitiven NRP). Na konkurenčnost in proizvajalčeve cene v izbranih državah vplivajo kmetijska in zunanjetrgovinska politika, naravne danosti, infrastruktura in stopnja integracije kmetijskih trgov. Zaradi enostavnega izračuna se je kazalnik NRP izkazal za primernega za oceno učinkov kmetijske politike.
IV
KEY WORDS DOCUMENTATION ND Du2
DC UDC 631(043.2)=163.6
CX agriculture, policy, protection rate, indicator NRP, former Soviet Union countries AU LOŽAR, Luka
AA ERJAVEC, Emil (supervisor)
PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Animal Science, Master Study Programme in Economics of Natural Resources
PY 2021
TY AGRICULTURE AND AGRICULTURAL POLICIES IN SELECTED FORMER SOVIET UNION COUNTRIES
DT M. Sc. Thesis (Master Study Programmes) NO XI, 60. p., 13. tab., 10. fig., 5. ann., 61. ref.
LA sl Al sl/en
AB Countries shape the business environment in agriculture through agricultural and foreign trade policy measures. We measure the net effect of support and taxation of agriculture using different indicators of protection. Our focus in this thesis was quantitative measuring of protection rates using indicator NRP (Nominal Rate of Protection) for the countries formed on the territory of the former Soviet Union for the period 2009–2019. This thesis, in which we have analysed different agricultural products in Armenia, Azerbaijan, Belarus, Georgia and Moldova, contributes to better understanding of the situation in the region. Due to unavailability of all the necessary data, we have calculated the NRP for each product using alternative reference prices. The results differ between the analysed countries, which once had a common agricultural policy and market. In general, domestic producer prices of most exported agricultural products are lower than the prices on international markets (negative NRP) and the prices of products of which the production is not competitive are in general higher (positive NRP). The competitiveness and producer prices of agricultural products in the analysed countries are affected by agricultural and foreign trade policy, natural conditions for agriculture, infrastructure and the level of agricultural markets integration. Because the calculation of the NRP is relatively simple, the NRP turned out as an adequate indicator for the assessment of the effects of agricultural policy in the analysed countries.
V
KAZALO VSEBINE
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA III
KEY WORD DOCUMENTATION IV
KAZALO VSEBINE V
KAZALO PREGLEDNIC VII
KAZALO SLIK VIII
KAZALO PRILOG VIII
SEZNAM GESEL IX
OKRAJŠAVE IN SIMBOLI X
1 UVOD 1
2 PREGLED LITERATURE 4
2.1 MERJENJE UČINKOV KMETIJSKE POLITIKE 4
2.1.1 Teoretični okvir 4
2.2 KAZALNIKI ZA MERJENJE STOPNJE ZAŠČITE KMETIJSTVA 9
2.2.1 Nominalna stopnja zaščite in podpore 9
2.2.2 Metodologija MAFAP 10
2.2.3 OECD kazalniki podpor kmetijstvu 13
2.3 KMETIJSTVO IN KMETIJSKA POLITIKA IZBRANIH DRŽAV
NEKDANJE SOVJETSKE ZVEZE 18
2.3.1 Kmetijstvo in kmetijska politika v regiji 18
2.3.2 Armenija 21
2.3.3 Azerbajdžan 22
2.3.4 Belorusija 24
2.3.5 Gruzija 25
2.3.6 Moldavija 27
2.3.7 Rezultati dosedanjih raziskav o stopnjah zaščite v izbranih državah 28
3 MATERIAL IN METODE 32
3.1 PODATKOVNI NIZI IN IZBIRA PROIZVODOV 32
3.2 METODE 33
4 REZULTATI Z RAZPRAVO 38
4.1 REZULTATI PO DRŽAVAH 38
4.1.1 Armenija 38
4.1.2 Azerbajdžan 40
4.1.3 Belorusija 42
VI
4.1.4 Gruzija 44
4.1.5 Moldavija 45
4.2 ZAKLJUČNA RAZPRAVA 46
5 SKLEPI 49
6 POVZETEK 51
7 VIRI 53
ZAHVALA PRILOGE
VII
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Armenija: osnovni podatki o državi (World Bank, 2021) 21 Preglednica 2: Osnovni podatki o kmetijstvu v Armeniji za leto 2019 21 Preglednica 3: Azerbajdžan: osnovni podatki o državi (World Bank, 2021) 22 Preglednica 4: Osnovni podatki o kmetijstvu v Azerbajdžanu za leto 2019 23 Preglednica 5: Belorusija: osnovni podatki o državi (World Bank, 2021) 24 Preglednica 6: Osnovni podatki o kmetijstvu v Belorusiji za leto 2019 24 Preglednica 7: Gruzija: osnovni podatki o državi (World Bank, 2021) 25 Preglednica 8: Osnovni podatki o kmetijstvu v Gruziji za leto 2019 26 Preglednica 9: Moldavija: osnovni podatki o državi (World Bank, 2021) 27 Preglednica 10: Osnovni podatki o kmetijstvu v Moldaviji za leto 2019 27 Preglednica 11: Dosedanji rezultati izračuna NRP za izbrane proizvode
(Volk in sod., 2015) 29
Preglednica 12: Analizirani proizvodi po državah 33
Preglednica 13: Razlogi primerjave domačih proizvajalčevih cen z alternativnimi
referenčnimi cenami 36
VIII KAZALO SLIK
Slika 1: Vpliv cenovnih podpor; primer države uvoznice (OECD, 2016) 5 Slika 2: Vpliv cenovnih podpor; primer države izvoznice (OECD, 2016) 6 Slika 3: Vpliv negativnih cenovnih podpor – obdavčitev domačih proizvajalcev;
primer države uvoznice (OECD, 2016) 7
Slika 4: Vpliv negativnih cenovnih podpor – obdavčitev domačih proizvajalcev;
primer države izvoznice (OECD, 2016) 8
Slika 5: Postopek izračuna ocene podpore proizvajalcem (PSE)
(povzeto po OECD, 2016) 16
Slika 6: NRP izbranih proizvodov za Armenijo 38
Slika 7: NRP izbranih proizvodov za Azerbajdžan 40
Slika 8: NRP izbranih proizvodov za Belorusijo 42
Slika 9: NRP izbranih proizvodov za Gruzijo 44
Slika 10: NRP izbranih proizvodov za Moldavijo 45
KAZALO PRILOG
Priloga A: Povprečni letni menjalni tečaji nacionalnih valut analiziranih držav Priloga B: Obseg proizvodnje analiziranih proizvodov po izbranih državah Priloga C: Proizvajalčeve cene analiziranih proizvodov po izbranih državah Priloga D: Alternativne referenčne cene za analizirane proizvode
Priloga E: Izračunani NRP za posamezne proizvode
IX
SEZNAM GESEL
Proizvajalčeva cena Cena kmetijskih proizvodov na pragu kmetijskega gospodarstva.
Nominalna stopnja Kazalnik podpore ali obdavčitve kmetijstva, izražen kot zaščite odstotkovna razlika med ceno, ki jo prejmejo proizvajalci
kmetijskih proizvodov in ceno brez vplivov kmetijske politike.
Referenčna cena Cena kmetijskega proizvoda, ki se oblikuje brez vplivov kmetijske in zunanjetrgovinske politike in je preračunana tako, da je primerljiva s tisto na pragu kmetijskega gospodarstva (proizvajalčevo ceno).
Tržno-cenovna Podpora dohodkom kmetijskih gospodarstev v obliki dviga in podpora stabiliziranja proizvajalčevih cen, ali neposrednih plačil
kmetijskim gospodarstvom.
X
OKRAJŠAVE IN SIMBOLI
% Odstotek
ACWH Transakcijski stroški od državne meje do točke konkurenčnega stika (Access Costs from Border to Point of Competition)
ACFG Transakcijski stroški od kmetijskega gospodarstva do točke konkurenčnega stika (Access Costs from Farm Gate to Point of Competition)
AHPC Armenian Harvest Promotion Center AMD Armenski dram
AZN Azerbajdžanski manat (nacionalna valuta Republike Azerbajdžan) BDP Bruto domači proizvod
BOT Proračunska in ostala plačila (Budgetary and Other Transfers)
BOTSC Proračunska in ostala plačila za en proizvod (Budgetary and Other Transfers for Single Commodity)
BP Cena na meji (Border Price)
BPQA Cena na meji države preračunana na ekvivalent domače cene s faktorjem za pretvorbo kakovosti
BPWAWQ Cena na meji države preračunana na ekvivalent domače cene s faktorjem za
pretvorbo mase in s faktorjem za pretvorbo kakovosti
BPWA Cena na meji države preračunana na ekvivalent domače cene s faktorjem za pretvorbo mase
BYR Beloruski rubelj (nacionalna valuta Republike Belorusije)
CIS Skupnost neodvisnih držav (Commonwealth of Independent States) CMEA Svet za vzajemno gospodarsko pomoč (Council for Mutual Economic
Assistance)
CSE Ocena podpore porabnikom (Consumer Support Estimate) DP Domača cena (Domestic Price)
ECU Evrazijska carinska unija (Eurasian Customs Union) EEU Evrazijska ekonomska unija (Eurasian Economic Union)
EFC Transferji od živinorejskega sektorja k proizvajalcem krmil (Excess Feed Cost) EU Evropska unija
FAO Organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (Food and Agriculture Organisation of the United Nations)
FURS Finančna uprava Republike Slovenije GEL Gruzijski lari (nacionalna valuta Gruzije)
GSSE Ocena transferjev k izvajalcem splošnih storitev v kmetijstvu (General Service Support Estimate)
ha Hektar
HS Harmoniziran sistem (Harmonized System) I Količina nepredelanega proizvoda
LV Prelevmani (Price Levies)
XI
MAFAP Monitoring and Analysing Food and Agricultural Policies MDL Moldavski lev (nacionalna valuta Republike Moldavije) MM Trgovska marža (Marketing Margin)
MP Tržna cena (Market Price)
MPD Tržno-cenovna razlika (Market Price Differential) MPS Tržno-cenovna podpora (Marekt Price Support)
MPSSC Tržno-cenovna podpora za en proizvod (Single Commodity Marekt Price Support)
Mq Količina uvoza (Import Quantity)
NAC Nominalni količnik pomoči (Nominal Assistance Coefficient) NPC Nominalni količnik zaščite (Nominal Protection Coefficient) NRA Nominalna stopnja pomoči (Nominal Rate of Assistance) NRP Nominalna stopnja zaščite (Nominal Rate of Protection) NT Neto trgovinska bilanca (Net Trade)
OECD Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (Organisation for Economic Co-operation and Development)
OTC Ostali transferji od porabnikov (Other Transfers from Consumers) OZN Organizacija združenih narodov
PC Cena predelanega proizvoda PN Cena proizvoda nižje kakovosti PP Proizvajalčeva cena (Producer Price)
PSE Ocena podpore proizvajalcem (Producer Support Estimate) PV Cena proizvoda višje kakovosti
QA Faktor za pretvorbo kakovosti po OECD (Quality Adjustment Factor) QCj Količina proizoda j uporabljena za krmo v živinorejski proizvodnji QL Faktor za pretvorbo kakovosti po MAFAP (Quality Adjustment Factor) QLFG Faktor za pretvorbo kakovosti med kmetijskim gospodarstvom in točko
konkurenčnega stika (Quality Adjustment Factor Between the Farm Gate and point of Competition)
QLWH Faktor za pretvorbo kakovosti med državno mejo in točko konkurenčnega stika (Quality Adjustment Factor Between the Border and point of Competition) QT Faktor za pretvorbo mase po MAFAP (Quantity Adjustment Factor) QTFG Faktor za pretvorbo mase med kmetijskim gospodarstvom in točko
konkurenčnega stika (Quantity Adjustment Factor Between the Farm Gate and point of Competition)
QTWH Faktor za pretvorbo mase med državno mejo in točko konkurenčnega stika (Quantity Adjustment Factor Between the Border and point of Competition) RP Referenčna cena (Reference Price)
RPFG Referenčna cena na vratih kmetijskega gospodarstva (Reference Price at Farm Gate)
RPM Referenčna cena uvoženega proizvoda (Reference Price of Imported Product)
XII
RPWH Referenčna cena na veleprodajnem trgu (Reference Price at Wholesale Market) RPX Referenčna cena izvoženega proizvoda (Reference Price of Exported Product) S Stroški predelave proizvoda
SCT Podpora za en proizvod (Single Commodity Transfers)
T1 Stroški manipulacije in transporta proizvoda med državno mejo in domačim veleprodajnim trgom
T2 Stroški manipulacije in transporta med domačim veleprodajnim trgom in kmetijskim gospodarstvom
TI Intenzivnost trgovanja (Trade Intensity)
TPC Transferji od porabnikov k proizvajalcem (Transfers to Producers from Consumers)
TPT Transferji od davkoplačevalcev k proizvajalcem (Transfers to Producers from Taxpayers)
TSE Ocena skupnih podpor (Total Support Estimate) USD Ameriški dolar (United States Dollar)
UV Cena po kateri se proizvod izvaža ali uvaža (Unit Value) VP Vrednost proizvodnje (Value of Production)
WA Faktor za pretvorbo mase po OECD (Weight Adjustment Factor) XP Izvozna cena (Export Price)
Xq Količina izvoza (Export Quantity) Xv Vrednost izvoza (Export Value)
Yq Količina domače proizvodnje (Domestic Production) ZDA Združene države Amerike
1 1 UVOD
Države lahko s svojo kmetijsko in zunanjetrgovinsko politiko izrazito vplivajo na ekonomski položaj domačega kmetijstva in na deležnike v agroživilski verigi. Ukrepi kmetijske politike največkrat naslavljajo kmetijska gospodarstva (kmetije in kmetijska podjetja) (Anderson in Swinnen, 2008; Balié in Nelgen, 2016).
Država želi ohranjati ali povečevati domačo pridelavo z različnimi ukrepi kmetijske politike, ki spodbujajo proizvajalce. Zunanjetrgovinska politika prav tako vpliva na primarne proizvajalce. Države, ki so neto izvoznice hrane se trudijo tudi ob podpori državnih ukrepov prodreti na trge drugih držav pri čemer tekmujejo z ostalimi izvoznicami. Države, ki pa so neto uvoznice hrane pa se na domačem trgu srečujejo s konkurenco iz držav, ki hrano izvažajo (Anderson in Swinnen, 2008).
Učinke kmetijske in zunanjetrgovinske politike merimo s primerjavo cen na domačem in na mednarodnih trgih. Stopnjo zaščite kmetijstva v neki državi je tako pomembno meriti za namene spremljanja izkrivljenja cen, ki je rezultat domače politike in so ga deležni proizvajalci in porabniki kmetijskih proizvodov (Anderson in Swinnen, 2009). Tako lahko tudi spremljamo ali ukrepi kmetijske politike dosegajo svoje cilje, rezultati pa so med državami primerljivi (OECD, 2016). Navsezadnje pa nam takšni rezultati lahko služijo kot vhodni podatki v modelih delnega in splošnega ravnovesja za ocenjevanje učinkov kmetijske politike na mednarodne trge s kmetijskimi proizvodi, ustvarjeno dodano vrednost kmetijstva in blaginjo na nacionalni in globalni ravni. (Anderson in Swinnen, 2009). Domačim oblikovalcem politik, mednarodnim pogajalcem in trgovcem so takšne informacije v pomoč pri razumevanju delovanja trgov, učinkov raznih ukrepov kmetijske politike in pri sprejemanju odločitev (Anderson in Swinnen, 2008).
Učinke kmetijske politike merimo z več kazalniki. FAO (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo) je v svojem projektu MAFAP (Monitoring and Analysing Food and Agricultural Policies) učinke kmetijske politike ocenil s temeljnima kazalnikoma zaščite: z nominalno stopnjo zaščite (NRP – nominal rate of protection) in z nominalno stopnjo pomoči (NRA – nominal rate of assistance) (MAFAP, 2015). OECD pa učinke kmetijske politike spremlja z naslednjimi skupinami kazalnikov: ocena podpore proizvajalcem (PSE – producer support estimate), ocena podpore porabnikom (CSE – consumer support estimate), ocena podpore izvajalcem splošnih storitev za kmetijstvo (GSSE – general services support estimate) in ocena celotnih podpor, povezanih s kmetijsko politiko (TSE – total support estimate) (OECD, 2016). Informacije o ocenah ravni podpor so stalno razpoložljive le za omejen krog držav. Ključne vrzeli so pri manj razvitih državah Afrike, Azije, in Južne Amerike. Vrzel nastopa tudi pri državah, ki so nastale na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze.
2
V nalogi smo se osredotočili na merjenje učinkov kmetijske politike izbranih držav, ki so bile v preteklosti del Sovjetske zveze. Po razpadu Sovjetske zveze, ki jo je sestavljalo 15 republik (Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Estonija, Gruzija, Kazahstan, Kirgizistan, Latvija, Litva, Moldavija, Rusija, Tadžikistan, Turkmenistan, Ukrajina in Uzbekistan) leta 1991 je 12 držav, bivših republik Sovjetske zveze (vse razen treh baltskih držav) ustanovilo Skupnost neodvisnih držav (CIS) (Lerman, 2017). Večina držav Skupnosti neodvisnih držav je ob razglasitvi neodvisnosti prešla iz planskega v tržno gospodarstvo, vpliv politike na kmetijstvo pa se je posledično zmanjšal (Anderson in Swinnen, 2009). V ospredju te tranzicije v tržno gospodarstvo je bila reforma zemljiške politike in sprememba pravnih oblik kmetijskih gospodarstev. Tako je lastništvo nad večino kmetijskih zemljišč in kmetijskih gospodarstev prešlo v zasebne roke. Reforme so močno vplivale na obseg kmetijske proizvodnje, ki je se je tako zmanjševal vse do leta 1998, ko je obseg kmetijske proizvodnje znašal le 75 % tiste iz leta 1992. Tadžikistan, Turkmenistan, Uzbekistan in do neke mere Belorusija teh reform niso izpeljale v takšni meri kot ostale države in tako do danes ohranile velik državni vpliv na razmere v kmetijstvu (Lerman, 2017).
Kazalnike PSE, CSE, GSSE in TSE za Rusko federacijo, Kazahstan in Ukrajino periodično spremlja OECD (OECD.Stat, 2021), za ostale države v regiji pa so objavljeni le redki rezultati tovrstnih raziskav (Volk in sod. 2015). S strani teh držav obstaja interes za bolj poglobljeno spremljanje učinkov kmetijske politike za namene odločanja nosilcev kmetijske politike v prihodnosti (FAO, 2020). Tako je FAO nedavno izvedel projekte (Erjavec in sod., 2019; FAO, 2021), v katerih so za nekatere države, ki so bile nekoč del Sovjetske zveze (Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Kirgizistan, Moldavija, Tadžikistan in Uzbekistan) njihova kmetijska politika ni stalno spremljana s strani OECD, ocenjevali stopnje zaščite kmetijstva s pomočjo obsežnih anket in vključitve nacionalnih strokovnjakov in težje dostopnih statističnih in drugih podatkovnih virov. Rezultati teh analiz v času priprave te naloge še niso bili objavljeni v celoti. V tej nalogi poskušamo s podobnimi pristopi, a zgolj s pomočjo mednarodno dostopnih virov oceniti stopnje zaščite v izbranih državah, da bi na ta način kasneje tudi lahko preverili razlike v oceni podpor, ki nastane zaradi različnih podatkovnih virov.
Cilj naloge je tako za Armenijo, Azerbajdžan, Belorusijo, Gruzijo in Moldavijo izračunati NRP za različne kmetijske proizvode. Za te države namreč OECD ne spremlja ravni podpor v kmetijstvu, poleg tega pa smo za izbrane države za obdobje od 2009 do 2019 lahko pridobili osnovne podatke, ki so potrebni za izračun stopenj zaščite kmetijstva. S pomočjo izračunov tako nameravamo oceniti učinke kmetijske politike v posameznih obravnavanih državah in na podlagi pregleda literature razpravljati o razlogih za različne višine kazalnikov.
Analizirane države so imele v preteklosti enotno kmetijsko politiko, po razpadu Sovjetske zveze pa so kmetijsko politiko oblikovale individualno.
3
Predpostavljamo, da se bodo zaradi različne stopnje gospodarske razvitosti držav in različnih usmeritev nacionalnih kmetijskih politik, rezultati med državami močno razlikovali.
Predpostavljamo tudi, da je zaradi razmeroma preprostega postopka izračuna NRP ustrezen kazalnik za prvo oceno učinkov kmetijske politike analiziranih držav.
4 2 PREGLED LITERATURE
2.1 MERJENJE UČINKOV KMETIJSKE POLITIKE 2.1.1 Teoretični okvir
Cilji kmetijske politike držav so se skozi zgodovino spreminjali. Kmetijska politika v državah OECD je tako v preteklosti naslavljala pomanjkanje hrane ali njene presežke, imela je izrazito dohodkovno naravo, ki se širi na druga vprašanja, kot je varovanje okolja, upravljanje s tveganji in razvoju podeželja (OECD, 2016; Evropska komisija, 2021). Ukrepi kmetijske politike so lahko zelo različni, vsem pa je skupno, da neposredno ali posredno ustvarjajo transferje za kmetijski sektor in tako vplivajo na blaginjo deležnikov v verigah vrednosti (OECD, 2016).
OECD (2019) ugotavlja, da se kmetijska politika v zadnjem desetletju ni veliko spremenila.
Večina ukrepov močno vpliva na kmetijsko proizvodnjo in trgovino s kmetijskimi proizvodi vendar neučinkovito naslavlja zastavljene cilje. V večini držav kmetijska politika manj učinkovito vpliva na rast produktivnosti kmetijske pridelave in trajnostno rabo naravnih virov. Več kot polovica (54 %) podpore proizvajalcem prihaja iz naslova ukrepov, ki dvigujejo in vzdržujejo proizvajalčeve cene nad cenami na mednarodnih trgih. Takšni ukrepi znižujejo blaginjo porabnikov kmetijskih proizvodov in hrane, še posebej tistih, ki živijo pod pragom revščine. Tržna izkrivljanja zaradi ukrepov kmetijske politike se manifestirajo v obliki višjih proizvajalčevih cen, te pa vplivajo na živilsko predelovalno industrijo, ki je primorana kupiti dražje surovine, s tem pa postane manj konkurenčna. Prav tako se na račun dohodkovnih podpor poveča vrzel med majhnimi in velikimi kmetijskimi gospodarstvi.
Države v različni meri posegajo na trge s kmetijskimi proizvodi. Tako je na primer lahko pridelava enega proizvoda deležna visokih podpor in zaščite, pridelava drugega proizvoda pa je lahko preko ukrepov posredno močno obdavčena, oboje pa ustvarja izkrivljeno delovanje trgov (OECD, 2019).
Če želi država zaščiti domače proizvajalce, lahko na trg poseže z različnimi mehanizmi. Zelo pogosti so ukrepi, ki omejujejo uvoz določenih proizvodov. Najpogostejši tovrsten ukrep so uvozne dajatve, ki so obračunane v odstotnem deležu na vrednost uvožene količine proizvoda (ad valorem). Uvozna dajatev pa je lahko tudi spremenljiva, država pa jo lahko prilagaja glede na domače cene in cene na svetovnih trgih, izražena pa je v spreminjajoči vrednosti dajatve na enoto (praviloma tono) proizvoda. Prav tako lahko uvozne dajatve država zviša v sezoni, ko so trgi zasičeni z določenimi proizvodi (na primer sadje in zelenjava), pritisk uvoza iz tujine na domači trg pa je večji (OECD, 2019). Uveljavljeni mehanizem so tudi tarifne kvote, ki določajo količino ali vrednost proizvoda, ki se lahko uvozi brez plačila uvozne dajatve ali pa po znižani stopnji uvozne dajatve. Ko je kvota presežena pa je uvožen proizvod obdavčen po običajni (višji) stopnji (FURS, 2021; OECD, 2019). Ta ukrep spodbuja mednarodno trgovino.
5
Država lahko uvoz omeji tudi z drugimi mehanizmi. Pogost ukrep so omejitve in zahteve glede sanitarnih in fitosanitarnih standardov, ki jih morajo izpolnjevati uvoženi proizvodi.
Država na ta način prepreči uvoz proizvodov nižje kakovosti ali pa uvoz določenega proizvoda popolnoma zaustavi (OECD, 2019). Vpliv cenovnih podpor smo na primeru države uvoznice prikazali s sliko 1.
Slika 1: Vpliv cenovnih podpor; primer države uvoznice (OECD, 2016)
Brez prisotnosti ukrepov je cena proizvoda enaka ceni iz uvoza (ceni na mednarodnih trgih) MP – tržna cena (market price), ponudba je enaka QP1, povpraševanje pa QC1. Količina uvoza je tako enaka razliki med QP1 in QC1. Z uvedbo ukrepov pa je domača cena enaka DP – domača cena (domestic price), višja cena deluje na proizvajalce spodbudno in izboljšuje njihovo blaginjo, posledično pa se obseg ponudbe poveča (QP2), količina uvoza pa se zmanjša (razlika med QP2 in QC2). Višja cena pa na drugi strani negativno vpliva na blaginjo porabnikov, obseg povpraševanja se posledično zmanjša (QC1). Strošek višjih cen in izboljšane blaginje za proizvajalce je država tako prevalila na porabnike.
Pravokotnik TPC – transferji od porabnikov k proizvajalcem (transfers to producers from consumers) tako predstavlja finančno breme višjih domačih proizvajalčevih cen, ki je preneseno na porabnike, pravokotnik OTC – ostali transferji od porabnikov (other transfers from consumers) pa predstavlja finančno breme višjih proizvajalčevih cen ter višjih uvoznih cen, ki je preneseno na porabnike. Višino TPC izračunamo kot zmnožek MPD – tržno-
6
cenovna razlika (market price differential) in QP2. Višino OTC pa izračunamo kot zmnožek MPD in spremembe v obsegu uvoza (QC2 – QP2 ) (OECD, 2016).
Države, ki so neto izvoznice določenih proizvodov morajo na mednarodnih trgih konkurirati z ostalimi državami izvoznicami. Z izvoznimi subvencijami je lahko država kljub višjim domačim cenam konkurenčna na mednarodnih trgih (OECD, 2016; OECD, 2019). Država lahko s prilagojenimi pravili o konkurenci tudi dovoli dogovarjanje med kmetijskimi pridelovalci, predelovalno industrijo in trgovci. Ti se tako lahko dogovorijo o višjih cenah za domače končne potrošnike s tem pa si industrija subvencionira izvoz (OECD, 2019).
Vpliv cenovnih podpor smo za primer države izvoznice prikazali s sliko 2.
Slika 2: Vpliv cenovnih podpor; primer države izvoznice (OECD, 2016)
Brez prisotnosti cenovnih podpor se cena izvoženega proizvoda XP – izvozna cena (export price) oblikuje v skladu s tistimi na mednarodnih trgih. Obseg ponudbe je enak QP1, obseg povpraševanja je enak QC1, količina izvoza pa je enaka razliki med QP1 in QC1. Ko država poseže na trg in domačo ceno zviša (DP) (na primer z izvoznimi subvencijami) se posledično obseg ponudbe poveča (QP2), obseg povpraševanja na domačem trgu pa se zmanjša (QC2).
Obseg izvoza proizvoda pa tako naraste (razlika med QP2 in QC2). Zaradi višje cene se blaginja proizvajalcev izboljša, blaginja porabnikov pa se poslabša. Država je tako, podobno kot v primeru uvoznih dajatev, stroške, ki so nastali z umetnim višanjem domačih cen efektivno prevalila na porabnike. Pravokotnik TPC predstavlja finančno breme višjih
7
domačih proizvajalčevih cen, ki je preneseno na porabnike, pravokotnik TPT – transferji od davkoplačevalcev k porabnikom (transfers to producers from taxpayers) pa v tem primeru predstavlja finančno breme višjih domačih cen, ki je preneseno na davkoplačevalce. Višino TPC izračunamo kot zmnožek tržno-cenovne razlike (MPD) in QC2. Višino TPT pa izračunamo kot zmnožek MPD in spremembo v obsegu izvoza (QC2 – QP2) (OECD, 2016).
Država lahko s svojo kmetijsko in zunanjetrgovinsko politiko tudi zniža domače proizvajalčeve cene. Na ta način lahko vpliva na cene proizvodov, ki se tako uvažajo kot izvažajo kar smo prikazali s slikama 3 in 4. Eden od ukrepov pa je lahko tudi popolna prepoved izvoza določenih proizvodov (Schroeder in sod., 2018).
Slika 3: Vpliv negativnih cenovnih podpor – obdavčitev domačih proizvajalcev; primer države uvoznice (OECD, 2016)
Slika 3 na primeru države uvoznice prikazuje vpliv negativnih cenovnih podpor. Brez vpliva države se domača cena oblikuje glede na ceno proizvoda iz uvoza (MP), v tem primeru je obseg proizvodnje enak QP1, obseg povpraševanja je enak QC1, obseg uvoza pa je enak razliki med QP1 in QC1. Država lahko na primer administrativno omeji proizvajalčeve cene in s tem domače cene zniža (DP). Zaradi nižjih domačih cen se obseg proizvodnje zmanjša (QP2), obseg povpraševanja se poveča (QC2), prav tako obseg uvoza proizvoda, kar prikazuje razlika med QP2 in QC2. Zaradi nižjih cen se blaginja porabnikov izboljša, proizvajalcev pa poslabša, uvoz pa je tako posredno subvencioniran s strani porabnikov.
8
Finančno breme nižjih domačih proizvajalčevih cen in blaginjskih koristi porabnikov v tem primeru pade na proizvajalce (pravokotnik TPC) in davkoplačevalce (pravokotnik OTC).
Višino TPC izračunamo kot zmnožek tržno-cenovne razlike (MPD) in QP2. Višino OTC pa izračunamo kot zmnožek MPD in spremembe v obsegu uvoza (QC2 – QP2 ) (OECD, 2016).
Slika 4: Vpliv negativnih cenovnih podpor – obdavčitev domačih proizvajalcev; primer države izvoznice (OECD, 2016)
Država lahko uvede davek na izvoz in s tem zniža cene domačih proizvodov. Domača cena, ki se oblikuje na mednarodnih trgih je tako XP (slika 4). Pri tej ceni je obseg ponudbe enak QP1, obseg povpraševanja pa QC1, obseg izvoza pa je enak razliki med QP1 in QC1. Davek na izvoz poveča ponudbo na domačem trgu, obseg izvoza se zaradi obdavčitve zmanjša (razlika med QP1 in QC1). Tako se domača cena zniža (DP), posledično se obseg povpraševanja poveča (QC2). Takšna obdavčitev znižuje blaginjo proizvajalcev in izboljšuje blaginjo porabnikov. V tem primeru na proizvajalce pade finančno breme nizkih cen za porabnike (TPC). Če pa proizvajalci proizvod izvozijo, pa plačajo izvozno dajatev in s tem prispevajo v državni proračun (pravokotnik TPT). Višino TPC izračunamo kot zmnožek tržno-cenovne razlike (MPD) in QC2. Višino TPT pa izračunamo kot zmnožek MPD in spremembo v obsegu izvoza (QC2 – QP2) (OECD, 2016). Nizke cene hrane so lahko na primer del državne socialne politike (OECD, 2019).
9
2.2 KAZALNIKI ZA MERJENJE STOPNJE ZAŠČITE KMETIJSTVA 2.2.1 Nominalna stopnja zaščite in podpore
Nominalna stopnja zaščite (NRP)
Po definiciji s kazalnikom nominalne stopnje zaščite oziroma NRP (nominal rate of protection) merimo učinke domače kmetijske, zunanjetrgovinske politike in splošno delovanje trga na cene, ki jih prejmejo deležniki v verigi vrednosti (Barreiro-Hurle in Witwer, 2013). NRP predstavlja razliko, izraženo v odstotkih, med domačo proizvajalčevo ceno in proizvajalčevo ceno, ki ni izkrivljena zaradi učinkov kmetijske in zunanjetrgovinske politike (referenčno ceno). Na referenčno ceno vpliva menjalni tečaj, kakovost in stopnja predelanosti proizvoda, stroški odkupa, skladiščenja in predelave. Posledično je rezultat, ki ga prikazuje ta kazalnik, občutljiv na kakovost in dostopnost prej naštetih podatkov. Za razliko od kazalnika PSE s kazalnikom NRP ne merimo učinkov vseh ukrepov kmetijske politike kot celote na domače cene. Z NRP tako merimo le učinke, ki jih ima ta politika na cene, neposrednih in ostalih plačil tako v izračunu ne zajamemo (AgIncentives, 2021).
NRP je izražen v odstotkih kot razmerje med razliko v ceni in referenčno ceno, izračunamo pa ga za vsako obravnavano leto posebej. Izračun za posamezen proizvod predstavljamo v enačbi 1, v kateri NRP predstavlja nominalno stopnjo zaščite, PP predstavlja proizvajalčevo ceno brez davka na domačem trgu, RPpa referenčno ceno. Z razliko med PPin RP dobimo kazalnik razlike v ceni. Dobljeno vrednost množimo s konstanto 100 in tako rezultat izrazimo v odstotkih (Barreiro-Hurle in Witwer, 2013).
𝑁𝑅𝑃 =𝑃𝑃 − 𝑅𝑃
𝑅𝑃 × 100 … (1)
NRP večji od 0 pomeni, da so domače proizvajalčeve cene nekega proizvoda višje od primerljivih referenčnih cen. Domači proizvajalci tako prejmejo višje cene zaradi učinkov domače kmetijske in trgovinske politike, višjih proizvodnih stroškov, neučinkovitega delovanja trga ali pa so njihovi proizvodi višje kakovosti. NRP manjši od 0 pomeni, da so domače proizvajalčeve cene nekega proizvoda nižje od primerljivih referenčnih cen. Domači proizvajalci tako prejmejo nižje cene zaradi učinkov kmetijske in trgovinske politike, konkurenčnejše proizvodnje (nižji stroški) ali manj kakovostnih proizvodov, vsesplošno boljšega delovanja trga ali drugih faktorjev. NRP enak 0 pomeni, da sta domača proizvajalčeva cena in referenčna cena s katero jo primerjamo enaki. Domači proizvajalci tako na domačem trgu za svoje proizvode prejemajo cene, ki so primerljive tistim na referenčnih mednarodnih trgih, NRP ne odraža vedno samo učinkov kmetijske in trgovinske politike v neki državi. Na rezultat in njegovo interpretacijo vplivajo tudi prej našteti faktorji, ki pa jih izračun tega kazalnika neposredno ne zajema (Balié in Nelgen, 2016).
10 Nominalna stopnja pomoči (NRA)
S kazalnikom nominalne stopnje pomoči (NRA) merimo, za koliko (izraženo v odstotkih) je država s proračunskimi sredstvi zvišala prihodke domačih proizvajalcev v primerjavi s prihodki, ki bi jih proizvajalci dosegli z referenčnimi cenami, ki se oblikujejo brez poseganja države na trg. NRA prikazuje učinke cenovne in zunanjetrgovinske politike (tako kot NRP) skupaj z učinki proračunskih transferjev kmetijske politike, ki so namenjeni zniževanju cen inputov ali povečanju prihodkov vezanih na outpute. NRA predstavlja razliko, izraženo v odstotkih, med domačo proizvajalčevo ceno zvišano za proračunske transferje (BOT) in referenčno ceno. V izračunu NRA se kot subvencija za inpute in outpute upoštevajo le sredstva, ki so izplačana neposredno na enoto outputa ali inputa (MAFAP, 2015).
Izračun NRA za posamezen proizvod smo prikazali z enačbo 2, kjer je PP domača proizvajalčeva cena, RP referenčna cena, BOT pa so proračunska plačila izplačana na enoto analiziranega proizvoda (Barreiro-Hurle in Witwer, 2013).
𝑁𝑅𝐴 =(𝑃𝑃 − 𝑅𝑃) + 𝐵𝑂𝑇
𝑅𝑃 × 100 … (2)
2.2.2 Metodologija MAFAP
FAO je razvil posebno metodologijo MAFAP za izračunavanje kazalnikov NRP in NRA (Barreiro-Hurle in Witwer, 2013). Referenčno ceno, ki jo primerjamo z domačo ceno izračunamo iz cene, ki jo določen proizvod dosega na svetovnem trgu kjer je izločen vpliv domače kmetijske in zunanjetrgovinske politike. Za primerjavo med referenčno in domačo ceno proizvoda moramo upoštevati stroške transporta, predelave, manipulacije in skladiščenja ter davke in druge dajatve. Celotna metodologija izhaja iz zakona o enotni ceni, ki predvideva enotno ceno za en proizvod na popolnoma konkurenčnem trgu na katerem imajo vsi deležniki dostop do vseh informacij, transakcijski stroški pa so enaki nič.
Primerjati moramo torej le proizvode, ki so si enaki ali vsaj podobni po kakovosti in stopnji predelanosti. Vse cene je treba s pomočjo podatkov o menjalnih tečajih preračunati na isto valuto, po navadi je to ameriški dolar (USD), s tem pa so rezultati primerljivi med državami (Barreiro-Hurle in Witwer, 2013).
Zunanja trgovina, neto trgovinska bilanca in intenzivnost trgovanja
MAFAP metodologija zajema tudi obdelavo in analizo podatkov posamezne države o zunanji trgovini s kmetijskimi proizvodi. Na podlagi zbranih podatkov o uvozu in izvozu proizvodov je treba izračunati trgovinsko bilanco na letni ravni, s tem pa določimo ali je država neto uvoznik ali neto izvoznik določenega proizvoda v določenem letu (Barreiro- Hurle in Witwer, 2013).
𝑁𝑇 = 𝑋𝑞− 𝑀𝑞 … (3)
11
Neto trgovinsko bilanco izračunamo po enačbi 3, kjer je NT neto trgovinska bilanca, Xq je količina izvoza (t), Mq pa je količina uvoza (t) določenega proizvoda. Če je NT večji od 0 (količina izvoza je večja od količine uvoza) je država neto izvoznik, če pa je NT manjši od 0 (količina izvoza je manjša od količine uvoza), pa je država neto uvoznik proizvoda (Barreiro-Hurle in Witwer, 2013). Podatke o zunanji trgovini, ki jih poročajo posamezne države zbira statistični oddelek OZN (Organizacije združenih narodov). Podatki so na voljo v spletni podatkovni bazi UN Comtrade, urejeni pa so po harmoniziranem sistemu (HS – harmonized system) kjer ima vsaka vrsta proizvoda določeno svojo kodo (UN Comtrade Analytics, 2021).
Pomemben pokazatelj stanja zunanje trgovine je tudi intenzivnost trgovanja, s katero ocenimo odprtost gospodarstva v državi za trgovino z določenim proizvodom. Intenzivnost trgovanja nam za vsako obravnavano leto poda relativni delež obsega trgovanja glede na domačo porabo proizvoda (enačba 4) (Barreiro-Hurle in Witwer, 2013).
𝑇𝐼 = 𝑋𝑞+ 𝑀𝑞
(𝑌𝑞+ 𝑀𝑞− 𝑋𝑞)× 100 … (4)
V enačbi TI predstavlja intenzivnost trgovanja, Xq je količina izvoza (t), Mq je količina uvoza proizvoda (t), Yq pa je količina domače proizvodnje (t). Rezultat izrazimo v odstotkih tako, da ga množimo s konstanto 100 (Barreiro-Hurle in Witwer, 2013).
Na podlagi letnih podatkov o izvoženih in uvoženih količinah ter izvoženi in uvoženi vrednosti proizvoda lahko izračunamo ceno enote izvoženega ali uvoženega proizvoda. Z enačbo 5 smo prikazali izračun cene enote izvoženega proizvoda. UV je cena enote, Xv je skupna vrednost izvoza (USD), Xq pa je količina izvoza (t).
𝑈𝑉 =𝑋𝑣
𝑋𝑞 … (5)
Če je intenzivnost trgovanja za nek proizvod 10 ali več odstotkov, lahko ceno izvožene ali uvožene enote, ki smo jo izračunali uporabimo za izračun referenčne cene, saj je tako obseg trgovanja dovolj velik, da je izračunana cena enote izvoza ali uvoza dovolj zanesljiva. Če je intenzivnost trgovanja manjša od 10 %, izračunana cena enote izvoza ali uvoza ni zanesljiva in jo lahko zamenjamo z alternativno ceno, ki je zanesljivejša. Alternativna cena mora biti cena popolnega ali delnega substituta analiziranega proizvoda. Podatke o zunanji trgovini lahko preverimo tudi tako, da na primer primerjamo ruske podatke o izvozu v Ukrajino, z ukrajinskimi podatki o uvozu istega proizvoda iz Rusije. Nizka intenzivnost trgovanja pa je lahko tudi posledica uradnih podatkov, ki ne zajemajo obsega zunanje trgovine s proizvodi, ki ne sledijo uradnim tržnim kanalom (sivi trg) (Barreiro-Hurle in Witwer, 2013).
12 Referenčna cena
Pri izračunu nominalne stopnje zaščite primerjamo domačo proizvajalčevo ceno in referenčno ceno (enačba 1). Referenčna cena predstavlja korigirano ceno proizvoda na meji države na način, da je primerljiva z domačo proizvajalčevo ceno. To storimo z uporabo faktorjev za pretvorbo na skupni imenovalec (enačba 9 in 10) in upoštevanjem stroškov transporta, skladiščenja in plačila dajatev, ki so potrebni, da proizvod pride na veleprodajni trg v državi. V primeru uvoza proizvoda mora uvoznik kriti te stroške. Zato moramo, da dobimo referenčno ceno, ki bo primerljiva s proizvajalčevo ceno, te stroške prišteti k ceni na meji države, v primeru izvoza pa moramo te stroške odšteti (Barreiro-Hurle in Witwer, 2013).
𝑅𝑃𝑊𝐻 = (𝐵𝑃 × 𝑄𝑇𝑊𝐻× 𝑄𝐿𝑊𝐻) + 𝐴𝐶𝑊𝐻 … (6) 𝑅𝑃𝑊𝐻 = (𝐵𝑃 × 𝑄𝑇𝑊𝐻× 𝑄𝐿𝑊𝐻) − 𝐴𝐶𝑊𝐻 … (7) 𝑅𝑃𝐹𝐺 = (𝑅𝑃𝑊𝐻× 𝑄𝑇𝐹𝐺× 𝑄𝐿𝐹𝐺) − 𝐴𝐶𝐹𝐺 … (8) Postopek izračuna referenčne cene na veleprodajnem trgu smo prikazali z enačbama 6 (primer uvoženega proizvoda) in 7 (primer izvoženega proizvoda). RPWH je referenčna cena korigirana tako, da je primerljiva s ceno na veleprodajnem trgu, BP (border price) je cena proizvoda na državni meji, QTWH je faktor za pretvorbo mase med državno mejo in veleprodajnim trgom, QLWH je faktor za pretvorbo kakovosti med državno mejo in veleprodajnim trgom, ACWH pa so stroški povezani s transportom, skladiščenjem, predelavo ipd. med mejo in veleprodajnim trgom. Izračun referenčne cene na vratih kmetije predstavljamo v enačbi 8, kjer je RPFG referenčna cena proizvoda na vratih kmetije, QTFG je faktor za pretvorbo mase med veleprodajnim trgom in kmetijo, QLFG faktor za pretvorbo kakovosti med kmetijo in veleprodajnim trgom, ACFG pa so stroški povezani s transportom, skladiščenjem, predelavo med veleprodajnim trgom in kmetijo (Barreiro-Hurle in Witwer, 2013).
Pretvorba proizvodov na skupni imenovalec
Eden izmed pomembnejših pogojev za primerjavo domačih cen z referenčnimi cenami in izračun NRP je ta, da lahko primerjamo cene le za enake proizvode. V nasprotnem primeru rezultata ne moremo pojasniti z učinki kmetijske politike ali z značilnostmi trga v državi.
Dva proizvoda iste vrste, katerih cene primerjamo, se lahko med seboj razlikujeta v kakovosti in stopnji predelanosti, zato ju moramo preračunati na skupni imenovalec. Če se kakovost enakega proizvoda na državni meji razlikuje od analiziranega proizvoda, uporabimo faktor za pretvorbo kakovosti. Če na primer primerjamo krušno pšenico, ki ima višjo ceno in krmno pšenico, ki ima nižjo ceno, je treba z ustreznim faktorjem preračunati ceno krmne pšenice na ekvivalent krušne ali obratno za vsako obravnavano leto. S tem se
13
znebimo vsakršnih šumov, povezanih z razlikami v kakovosti med proizvodoma, ki jih primerjamo, razlika v ceni pa je tako odraz le učinkov kmetijske politike in značilnosti domačega trga (Barreiro-Hurle in Witwer, 2013).
𝑃𝑁
𝑃𝑉 = 𝑄𝐿 … (9)
Primer izračuna faktorja za pretvorbo kakovosti smo prikazali z enačbo 9. Ceno proizvoda nižje kakovosti (PN) delimo s ceno enakega proizvoda višje kakovosti (PV) in tako dobimo faktor za pretvorbo kakovosti QL. V primeru, ko je med državno mejo in točko konkurenčnega stika proizvod šel skozi kakršnokoli obliko predelave ali, ko primerjamo cene dveh že različno predelanih proizvodov, moramo to razliko odpraviti z uporabo faktorjev za preračun mase. Izračun faktorja za pretvorbo cene na isti imenovalec z uporabo faktorja za pretvorbo mase smo prikazali z enačbo 10 v kateri je PC cena predelanega proizvoda, I je količina nepredelanega proizvoda, ki je potrebna za izdelavo, QT pa je faktor za pretvorbo cene na podlagi razlike v masi (Barreiro-Hurle in Witwer, 2013).
2.2.3 OECD kazalniki podpor kmetijstvu
Ozadje
V obdobju po drugi svetovni vojni, ko je bil primarni cilj držav proizvesti večje količine hrane, se je kmetijska politika postopoma soočila s problematiko viškov kmetijskih proizvodov, ki so nastali zaradi hitrega tehnološkega napredka, sprememb v strukturi kmetijstva ter ovir v mednarodni trgovini (OECD, 2016). Cene kmetijskih proizvodov so posledično padle, izvozne subvencije so predstavljale veliko finančno breme za državne proračune, potrošniki v državah z izrazito zaprtim trgom so se srečali z višjimi cenami hrane, proizvajalci, ki so lahko konkurirali na mednarodnih trgih pa do teh trgov zaradi omejitev niso imeli dostopa (OECD, 2016).
Leta 1982 so države članice OECD sklenile, da je treba trge s kmetijskimi proizvodi bolj povezati, liberalizirati, kmetijsko polit iko na nacionalnih ravneh pa voditi z multilateralnim pristopom z mislijo na ravnotežje tako med državami kot tudi med posameznimi proizvodi.
Za potrebe spremljanja stanja in razvoja v kmetijstvu so razvili kazalnik ekvivalent subvencij za proizvajalce oziroma PSE (producer subsidy equivalent) (OECD, 2016).
Ekvivalent subvencij za proizvajalce je definiran kot višina plačila, ki bi bila potrebna za nadomestitev izgube dohodka proizvajalcev v primeru, če ukrepov kmetijske politike ne bi bilo (OECD, 1987, cit. po OECD, 2016). Ta kazalnik torej predstavlja potrebno višino
𝑃𝐶
𝐼 = 𝑄𝑇 … (10)
14
izplačanih proračunskih sredstev in cenovnih podpor proizvajalcem, da bi država za njih zagotovila enako stopnjo blaginje kot z obstoječo kmetijsko politiko. Pomanjkljivost tega kazalnika je, da z njim merimo višino sredstev za kompenzacijo dohodka, vendar pa so ta sredstva proizvajalcem v praksi lahko dodeljena na različne načine kot na primer na enoto proizvoda, na enoto površine in drugo, kar pa nima nujno enakih učinkov na dohodek in blaginjo proizvajalcev (OECD, 2016).
Leta 1999 je prišlo do spremembe v definiciji kazalnika PSE, ki je tako postal ocena podpore proizvajalcem (producer support estimate), ki upošteva, da imajo različni ukrepi tudi različne učinke in tako nimajo enakega ekvivalenta subvencij ter, da so nekatera plačila proizvajalcem lahko dodeljena za pozitivne eksternalije ali pa niso proizvodno vezana.
Dodani so bili tudi kazalniki GSSE (general services support estimate) s katerim merimo podporo izvajalcem splošnih storitev v kmetijstvu, TSE (total support estimate) s katerim merimo skupne podpore, povezane s kmetijsko politiko in CSE (consumer support estimate) s podporo porabnikom kmetijskih proizvodov (OECD, 2016).
Izračun teh kazalnikov za posamezne države in proizvode, kot vhodne podatke zajema:
vrednost in obseg proizvodnje posameznih proizvodov in vrednost proizvodnje celotnega kmetijstva,
proizvajalčeve cene analiziranih kmetijskih proizvodov,
cene in obseg proizvodnje kmetijskih proizvodov, ki so namenjeni za krmo živali,
obseg potrošnje kmetijskih proizvodov,
trgovske marže, transportne stroške, stroške manipulacije in skladiščenja, stroške predelave in višine raznih dajatev,
vrednost in količino uvoza in izvoza analiziranih kmetijskih proizvodov,
višino uvoznih dajatev in izvoznih subvencij,
višino proračunskih in drugih plačilih namenjenih kmetijstvu.
Ti podatki morajo biti podani na letni ravni, v primeru cen gre torej za zbiranje povprečnih letnih cen. Vse cene moramo za izračun vseh kazalnikov s povprečnimi letnimi menjalnimi tečaji preračunati v ameriške dolarje (USD). S tem rezultati postanejo primerljivi med leti ter med posameznimi državami kar je pomembno za njihov prikaz in interpretacijo (OECD, 2016).
Ocena podpore proizvajalcem (PSE)
S kazalnikom ocene podpore proizvajalcem (PSE) merimo višino denarnih sredstev, ki so kot posledica ukrepov kmetijske politike na letni ravni prenesena od porabnikov k proizvajalcem kmetijskih proizvodov. Ti ukrepi na trg vplivajo tako, da ustvarjajo razliko med domačimi cenami in cenami na mednarodnih trgih. PSE v izračunu zajema in upošteva širok nabor proračunskih in ostalih plačil, ki so del ukrepov kmetijske politike in vplivajo na
15
dohodek proizvajalcev, proizvodnjo in potrošnjo kmetijskih proizvodov, trgovino in okolje (OECD, 2016). OECD (2001) ta proračunska in ostala plačila (BOT – budgetary and other transfers) razdeljuje v sedem kategorij (od A do H) glede na njihovo delovanje, cilje in učinke:
A. Tržno cenovna podpora.
A.1. Za neomejeni obseg.
A.2. Za omejeni obseg.
B. Plačila na osnovi proizvodnje.
B.1. Za neomejeni obseg.
B.2. Za omejeni obseg.
C. Plačila na osnovi površine oziroma števila živali.
C.1. Za neomejeno površino oziroma število živali.
C.2. Za omejeno površino oziroma število živali.
D. Plačila na osnovi pravic iz preteklosti.
D.1. Plačila na osnovi zasejanih površin, števila živali ali proizvodnje.
D.2. Na osnovi programov podpor iz preteklosti.
E. Plačila na osnovi uporabe inputov.
E.1. Za uporabo obratnih sredstev.
E.2. Za uporabo storitev na kmetijskih gospodarstvih.
E.3. Za uporabo osnovnih sredstev.
F. Plačila na osnovi omejitev pri uporabi inputov.
F.1. Za omejitve pri uporabi obratnih sredstev.
F.2. Za omejitve pri uporabi osnovnih sredstev.
F.3. Za omejitve pri uporabi različnih inputov.
G. Plačila na osnovi dohodka.
G.1. Za povečanje dohodka.
G.2. Za zagotavljanje minimalnega dohodka.
H. Druga plačila.
H.1. Na ravni države.
H.2. Na regionalni ravni.
PSE izračunavamo na ravni države kot vsoto proračunskih in drugih plačil namenjenih kmetijskim proizvajalcem (BOT) in tržno-cenovne podpore (MPS – market price support) (enačba 11) (OECD, 2016). Okviren postopek izračuna PSE smo shematsko prikazali na sliki 5.
𝑃𝑆𝐸 = 𝑀𝑃𝑆 + 𝐵𝑂𝑇 … (11)
16
Slika 5: Postopek izračuna ocene podpore proizvajalcem (PSE) (povzeto po OECD, 2016)
Tržno-cenovna podpora (MPS) izhaja iz transakcij, ki tečejo od porabnikov (TPC) in davkoplačevalcev (TPT) k proizvajalcem ter davkov na proizvodnjo (LV) in transakcij, ki jih za proizvajalce krmil ustvarja sektor živinoreje (EFC – excess feed cost) (enačba 12).
MPS je posledica ukrepov kmetijske politike, ki ustvarjajo razliko v ceni na domačem in mednarodnem trgu (OECD, 2001). LV predstavlja davke, ki kot del politike cenovnih podpor veljajo za proizvajalce. Tovrsten primer davka je na primer plačilo, ki so ga proizvajalci dolžni plačati, če presežejo proizvodno kvoto. Dodatni stroški krme (EFC) pa so v praksi posledica višjih cen kmetijskih proizvodov, ki so rezultat ukrepov kmetijske politike. EFC računamo samo za živinorejske proizvode. Predstavlja pa produkt med tržno- cenovno razliko med domačo ceno in ceno na meji (MPD) in količino tega proizvoda uporabljenega za krmo (QCj) (enačba 13). Kot količina proizvoda uporabljenega za krmo pa se upošteva le tista, ki je proizvedena v državi, ki jo analiziramo (OECD, 2016).
𝑀𝑃𝑆 = 𝑇𝑃𝐶 + 𝑇𝑃𝑇 − 𝐿𝑉 − 𝐸𝐹𝐶 … (12)
𝐸𝐹𝐶 = ∑(𝑀𝑃𝐷𝑗× 𝑄𝐶𝑗) … (13)
Kot smo že prikazali v poglavju 2.1.1 sta TPC in TPT odvisna od razlike med ceno na domačem trgu in ceno na meji države. Tej razliki pravimo tržno-cenovna razlika MPD (market price differential). Cena na meji države (BP) je v praksi cena po kateri se proizvod uvaža ali izvaža. Ker je PSE kazalnik s katerim merimo podporo primarnim proizvajalcem ne moremo neposredno primerjati domačih cen s cenami na meji države (OECD, 2016). PSE namreč odraža podporo na vratih kmetijskih gospodarstev (OECD, 2001). Cena na meji vključuje tudi stroške transporta, skladiščenja, trgovske marže in raznih dajatev ter jo moramo zato korigirati, da bo primerljiva s proizvajalčevo ceno. Poleg tega pa moramo primerjati cene proizvodov, ki so predelani do enake mere in so enake kakovosti. Ceno proizvoda, ki izstopi iz države ali pa vanjo vstopi moramo tako korigirati, da bo primerljiva s tisto na vratih kmetijskega gospodarstva. Če država na primer uvaža maslo, proizvaja pa
17
surovo mleko, moramo ceno masla s pomočjo koeficienta za pretvorbo mase preračunati na ceno surovega mleka (enačba 14) (OECD, 2016).
𝐵𝑃𝑊𝐴= (𝐵𝑃 − 𝑀𝑀) × 𝑊𝐴 … (14)
BPWA je cena masla na meji preračunana na ceno surovega mleka, BP je cena masla na državni meji, MM (Marketing Margin) predstavlja maržo uvoznika, WA (weight adjustment) pa predstavlja faktor za pretvorbo ene enote masla na ekvivalent surovega mleka. Podobno moramo storiti za enake proizvode, ki se razlikujejo v kakovosti. Izračun za pretvorbo referenčne cene na domačo ceno s pomočjo faktorja za pretvorbo kakovosti smo prikazali z enačbo 15 in 16. BPQA predstavlja ceno na meji države preračunano na ekvivalent domače cene s faktorjem za pretvorbo kakovosti, BP je cena proizvoda na državni meji, QA (quality adjustement) pa je faktor za pretvorbo kakovosti (OECD, 2016).
𝐵𝑃𝑄𝐴 = 𝐵𝑃 × 𝑄𝐴 … (15)
𝑄𝐴 = 𝐵𝑃𝑄𝐴
𝐵𝑃 … (16)
Ceni proizvoda na meji, ki jo z upoštevanjem zgoraj naštetih stroškov in faktorjev za pretvorbo mase in kakovosti preračunamo tako, da je primerljiva s proizvajalčevo ceno, pravimo referenčna cena. V primeru, da je država neto uvoznik proizvoda, referenčno ceno izračunamo po enačbi 17, če pa je država neto izvoznik pa po enačbi 18. RPM je referenčna cena uvoženega proizvoda, RPX je referenčna cena izvoženega proizvoda, BPWAQA je cena proizvoda na meji korigirana s faktorjem za pretvorbo mase in faktorjem za pretvorbo kakovosti, T1 so stroški manipulacije in transporta proizvoda med državno mejo in domačim veleprodajnim trgom, T2 so stroški manipulacije in transporta med domačim veleprodajnim trgom in kmetijskim gospodarstvom, S pa so stroški predelave proizvoda (OECD, 2016).
𝑅𝑃𝑀 = 𝐵𝑃𝑊𝐴𝑄𝐴 + 𝑇1 − 𝑇2− 𝑆 … (17)
𝑅𝑃𝑋= 𝐵𝑃𝑊𝐴𝑄𝐴− 𝑇1− 𝑇2− 𝑆 … (18)
Če PSE izrazimo kot podporo kmetijskim proizvajalcem na ravni države, pa s kazalnikom SCT (single commodity transfers) merimo višino podpore za en izbran proizvod. SCT izračunamo po enačbi 19, kjer MPSSC predstavlja cenovno podporo na ravni izbranega proizvoda, BOTSC pa so proračunske podpore vezane na ta proizvod.
𝑆𝐶𝑇𝑃 = 𝑀𝑃𝑆𝑆𝐶+ 𝐵𝑂𝑇𝑆𝐶 … (19)
18
Nominalni koeficient pomoči (NAC) in nominalni koeficient zaščite (NPC)
Učinke kmetijske politike lahko merimo tudi s kazalnikom nominalnega koeficienta pomoči (NAC – nominal assistance coefficient) in nominalnega koeficienta zaščite (NPC – nominal protection coefficient), ki sta po vsebini, ne pa po načinu izračuna, sorodna v poglavju 2.2.1 predstavljenima NRP in NRA. Z NAC za proizvajalce merimo razmerje med vsemi prihodki proizvajalcev na domačem trgu in vsemi prihodki izračunanimi z referenčno ceno (OECD, 2016).
Izračun NAC za proizvajalce smo prikazali z enačbo 20, kjer je VP (value of production) vrednost kmetijske proizvodnje, MPS pa je cenovna podpora na ravni države. Izračun NPC za proizvajalce pa smo prikazali z enačbo 21 (OECD, 2016). NAC večji od 1 pomeni, da domači proizvajalci zaradi učinkov kmetijske politike (tudi proračunskih podpor) za svoje proizvode prejmejo višje cene kot v primerjavi z referenčnimi cenami. NAC manjši od 1 pa pomeni, da proizvajalci zaradi učinkov kmetijske politike za svoje proizvode prejmejo nižje cene kot v primerjavi z referenčnimi cenami. Vendar pa ta kazalnik ne odraža učinkov neposrednih in ostalih plačil na prihodke proizvajalcev temveč prikazuje le razmerje med domačo in referenčno ceno (Tsasok, 1990).
𝑁𝐴𝐶 = 𝑉𝑃 + 𝑀𝑃𝑆
𝑉𝑃 − 𝑀𝑃𝑆 … (20)
𝑁𝑃𝐶 = 𝑃𝑃
𝑅𝑃 … (21)
2.3 KMETIJSTVO IN KMETIJSKA POLITIKA IZBRANIH DRŽAV NEKDANJE SOVJETSKE ZVEZE
2.3.1 Kmetijstvo in kmetijska politika v regiji
Kmetijska politika nekdanje Sovjetske zveze je izrazito vplivala na obseg kmetijske proizvodnje, proizvajalčeve cene kmetijskih proizvodov in maloprodajne cene hrane.
Kmetijstvo je bilo v tem času kolektivizirano, proizvodnja pa se je vodila centralizirano.
Cene so bile določene administrativno, neodvisno od ponudbe in povpraševanja, zunanja trgovina je bila pod nadzorom države, ta pa je prav tako določala menjalni tečaj s tujimi valutami (Anderson in Swinnen, 2009). V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo tako kmetijstvo v Sovjetski zvezi podprto z visokimi proizvajalčevimi cenami ter nizkimi cenami inputov, vendar pa so precenjeni menjalni tečaji efektivno obdavčili izvoz in subvencionirali uvoz ter s tem dejansko znižali koeficient zaščite. Porabniki bi sicer tako prišli do cenejših uvoženih dobrin, vendar je država uvoz omejevala in posledično zniževala blaginjo domačih porabnikov (Anderson in Swinnen, 2009). Komunistične države so trgovale večinoma le
19
med seboj, saj je bila tudi zunanja trgovina preko Sveta za vzajemno gospodarsko pomoč (CMEA) vodena plansko.
Po razpadu Sovjetske zveze je večina na novo nastalih držav prešla v tržno gospodarstvo, vpliv politike na kmetijstvo pa se je posledično zmanjšal. Ruska federacija, Belorusija, Kazahstan in Ukrajina so obdržale del prejšnjega sistema in vršile določeno mero nadzora nad kmetijsko proizvodnjo, prav tako pa ni prišlo do večjih sprememb v zunanjetrgovinski politiki. Tržne reforme so bile postopne in izrazitejši vpliv prejšnjega modela kmetijske politike je še danes prisoten predvsem v Belorusiji. Turkmenistan in Uzbekistan pa sta reforme na področju kmetijstva in zunanje trgovine izpeljala počasneje in v manjšem obsegu in tako po razglasitvi neodvisnosti ohranila veliko vlogo države v tem sektorju (Anderson in Swinnen, 2009).
Tudi po razpadu Sovjetske zveze so se bivše članice integrirale in ustvarile Skupnost neodvisnih držav (CIS) ki so jo sestavljale Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Kazahstan, Kirgizistan, Moldavija, Ruska federacija, Tadžikistan, Turkmenistan, Ukrajina in Uzbekistan (NTI, 2021). Gruzija je CIS zapustila leta 2008, Ukrajina pa leta 2014.
Kasneje so Ruska federacija, Kazahstan in Belorusija ustanovile Evrazijsko carinsko unijo (ECU). Z namenom še bolj poglobiti tržno integracijo je ECU leta 2015 nasledila Evrazijska ekonomska unija (EEU), katere članice so danes Armenija, Belorusija, Kazahstan, Kirgizistan in Ruska federacija (van Berkum in sod., 2016; EAEU, 2021).
V državah CIS (od tu naprej vključno z Gruzijo in Ukrajino) je kmetijstvo pomembna gospodarska panoga. Kmetijsko najpomembnejše države pa so Ruska federacija, Ukrajina, Belorusija in Kazahstan, ki skupaj ustvarijo več kot 90 % celotne vrednosti kmetijske proizvodnje. Z izjemo Belorusije in Ukrajine so vse CIS države neto uvoznice hrane (van Berkum in sod., 2016).
Značilnosti kmetijske pridelave se med državami v regiji precej razlikujejo. Glavni kmetijski proizvod v regiji so žita. V Ruski federaciji, Kazahstanu, Ukrajini in Belorusiji je pomemben delež kmetijskih površin namenjen tudi pridelavi oljnic, krompirja in sladkorni pesi.
Armenija, Azerbajdžan, Gruzija in Moldavija imajo ugodne naravne danosti za pridelavo zelenjave in sadja, vino pa je najpomembnejši agro-živilski proizvod. Izmed živinorejskih panog sta v regiji najpomembnejša perutninarstvo in prireja mleka. Pridelki pšenice in mlečnost na kravo sta v primerjavi z državami članicami EU nizka. Pozitiven trend pridelka pšenice in mlečnosti pa nakazuje na neizkoriščen proizvodni potencial (van Berkum in sod., 2016).
Kljub enakem modelu kmetijske politike v preteklosti in podobnim današnjim strateškim ciljem, ki jih imajo države (večanje proizvodnje, konkurenčnost in prehranska varnost) je kmetijska politika v regiji zelo raznolika. Odraža pa se v različnih vzorcih politike iz
20
prejšnjega sistema, različnih stopnjah podpore in liberalizacije trga ter v višini sredstev, ki jih posamezen države namenjajo kmetijski politiki. Tako Volk in sod. (2015) ugotavljajo, da so države v regiji po tranziciji iz planskega v tržno gospodarstvo kmetijsko politiko zapeljale v različne smeri. Belorusija je reforme kmetijske politike izvedla v manjši meri in tako ohranila relativno velik vpliv države na delovanje trgov s kmetijskimi proizvodi. Armenija, Azerbajdžan in Moldavija so, v nasprotju z Belorusijo, kmetijske trge liberalizirale. Države na različne načine ter do različne mere omejujejo uvoz kmetijskih proizvodov. V nekaterih primerih so ovire za uvoz majhne, kot na primer nizke uvozne dajatve ali pa so v obliki necarinskih ovir. Na drugi strani pa so v Belorusiji v veljavi visoke uvozne dajatve ter popolne prepovedi uvoza. Države zasledujejo različne cilje tudi pri kreiranju izvozne politike za kmetijske proizvode. Armenija in Moldavija podpirata izvoz tistih proizvodov, na področju katerih imata konkurenčno prednost. Ostale države v regiji pa na različne načine izvoz omejujejo ter s tem skušajo izboljšati prehransko varnost (Volk in sod., 2015).
Raznolikost kmetijske politike in njenih ukrepov se kaže tudi v cenah kmetijskih proizvodov in zunanji trgovini z njimi. V Belorusiji so cene močno regulirane in administrativno določene, v manjših državah pa so liberalizirane. Ruska federacija, Ukrajina in Kazahstan pa so, kar se stopnje intenzivnosti upravljanja cen tiče, uvrščene nekje vmes. Podobna slika se kaže glede zaščite domačega trga pred uvozom. Armenija in Moldavija zmerno omejujeta uvoz, medtem ko so v Kazahstanu in Belorusiji v veljavi visoke uvozne dajatve ali celo prepovedi uvoza določenih kmetijskih proizvodov (Volk in sod., 2015). Tudi Ruska federacija je leta 2014 uvedla prepoved uvoza določenih agro-živilskih proizvodov iz EU, ZDA, Avstralije, Kanade in Norveške (Wegren, 2014).
Trgi s kmetijskimi proizvodi so v regiji različno integrirani, na to pa pomembno vpliva kmetijska in zunanjetrgovinska politika. V državah, kjer so trgi močno podprti, je stopnja integracije na mednarodnih trgih razmeroma nizka. V državah, kjer pa je delovanje kmetijskih trgov v veliki meri liberalizirano, pa je stopnja integracije na mednarodnih trgih razmeroma visoka. Na drugi strani pa je lahko stopnja integracije nizka kljub liberalnemu trgu. Vzrok za tovrsten pojav sta pogosto neugoden relief in slabo razvita infrastruktura v državi. Tako na primer slabo razvita cestna in železniška infrastruktura močno podražita transport proizvoda ali pa ga celo onemogočata (van Berkum in sod., 2016).
21 2.3.2 Armenija
Preglednica 1: Armenija: osnovni podatki o državi (World Bank, 2021)
2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 Št. prebivalcev (mil.) 2,89 2,88 2,88 2,88 2,90 2,91 2,93 2,94 2,94 2,95 2,96 Površina (1.000 km2) 29,74 29,74 29,74 29,74 29,74 29,74 29,74 29,74 29,74 29,74 29,74 BDP/prebivalca (1.000
USD) 2,99 3,22 3,53 3,68 3,84 3,99 3,61 3,59 3,91 4,22 4,62
Inflacija (%) 2,50 7,77 4,28 5,35 3,37 2,31 1,21 0,27 2,15 2,79 1,46
Kmetijstvo je v Armeniji pomembna panoga saj prispeva 12 % celotnega BDP države, predvsem pa je kmetijstvo pomembno z vidika zaposlenosti saj je v tej panogi leta 2019 delalo 24 % vse delovne sile (preglednica 2; World Bank, 2021). Struktura kmetijskih gospodarstev je razmeroma neugodna, saj v Armeniji prevladuje hribovita pokrajina. Obseg kmetijske proizvodnje in cene kmetijskih proizvodov v Armeniji med leti izrazito nihata zaradi geografske lege države ter vremenskih razmer. Izjemno visoke ali nizke temperature in pozeba so v Armeniji pogosti pojavi. Od okoli 2,05 milijona ha kmetijskih zemljišč je približno polovica visokogorskih pašnikov, četrtina kmetijskih zemljišč pa je primernih za intenzivno poljedelstvo. Tako pridelava žit ni zanimiva za tržno usmerjena kmetijska gospodarstva in je v domeni majhnih kmetij (Urutyan in sod., 2015). Leta 2014 je bilo v Armeniji 345.875 kmetijskih gospodarstev, ki pa so večinoma samooskrbna ali pa na trgu prodajo le del svoje proizvodnje. Povprečna velikost kmetije v tem letu je bila 1,5 ha. Kar 80 % kmetij obdeluje manj kot 2 ha kmetijskih zemljišč. Kmetij, ki obdelujejo 10 ha ali več pa je le 1 % (Christensen, 2017).
Preglednica 2: Osnovni podatki o kmetijstvu v Armeniji za leto 2019 Neto trgovinska bilanca s kmetijskimi proizvodi
(1.000 USD) –111.191
Delež delovne sile zaposlene v kmetijstvu (%) 24
Obseg kmetijskih zemljišč (1.000 ha) 2.044
Povprečen pridelek pšenice (t/ha) 1,96
Povprečna mlečnost (kg/kravo letno) 2.425
Vir: delež delovne sile zaposlene v kmetijstvu: World Bank (2021), ostali podatki: FAOSTAT (2021b)
Po obsegu proizvodnje v Armeniji prevladujejo krompir, pšenica, melone, paradižnik in grozdje. Država je samooskrbna s krompirjem, kar se tiče pšenice, pa je odvisna od uvoza (Urutyan in sod., 2015). Kljub zmanjšanju obsega proizvodnje grozdja in paradižnika (priloga B) je bila Armenija v zadnjih letih neto izvoznik teh dveh proizvodov (UN Comtrade, 2021). Proizvodni potencial je neizkoriščen, AHPC (Armenian Harvest Promotion Center) pa je leta 2013 z namenom povečanja proizvodnje zagnal projekt širitve pokritih površin za pridelavo zelenjave. Proizvodnja grozdja pa je pomembna predvsem za domačo industrijo alkoholnih pijač, predvsem na mednarodnem trgu priznanega armenskega konjaka (Avetisyan, 2010).
