UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
SUZANA UGOVŠEK
Mladi na kmetijah v občini Gornji Grad
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
SUZANA UGOVŠEK
Mladi na kmetijah v občini Gornji Grad
Diplomsko delo
Mentorica: red. prof. dr. Irma Potočnik Slavič Univerzitetni študijski program prve stopnje: GEOGRAFIJA
Ljubljana, 2021
Zahvala
Zahvaljujem se mentorici, dr. Irmi Potočnik Slavič, za pomoč pri pisanju, strokovne nasvete in spodbude pri izdelavi diplomskega dela.
Največjo zahvalo posvečam moji družini, ki mi vedno stoji ob strani.
IZVLEČEK
Mladi na kmetijah v občini Gornji Grad
V diplomskem delu smo preučevali strukturne značilnosti kmetij v občini Gornji Grad, s poudarkom na vlogi mladih, mlajših od 40 let. Dopolnilne dejavnosti na kmetiji igrajo ključno vlogo pri iskanju dodatnega vira zaslužka, kar smo ugotovili tudi z anketo, v kateri je sodelovalo 50 mladih, ki prihajajo s kmetije. Kljub temu da mladi težijo k iskanju novih razvojnih priložnosti, pa se pri tem srečujejo s številnimi ovirami, ki se nanašajo predvsem na neredne dohodke in posledično pomanjkanje financ, pogosto pa je delo na kmetiji tudi premalo cenjeno. Da bi v prihodnosti zagotovili nasledstvo na kmetiji ter mlade vse bolj spodbudili h kmetovanju, je v okviru Programa razvoja podeželja mladim kmetom namenjena tudi finančna pomoč, ki v večji meri pozitivno vpliva na željo po prevzemu kmetije. Nadaljevanje tradicije kmetovanja, ter spoštovanje in navezanost na kmetijo so zagotovo tisti dejavniki, ki so še vedno močno prisotni v večini anketiranih kmečkih družin. S pomočjo ankete smo ugotovili, da se izobraženost mladih na kmetijah povečuje, kar pomembno vpliva na njihove interese glede zaposlitve. Bolje izobraženi mladi se namreč pogosteje odločajo za zaposlitev izven kmetijstva, ki naj bi omogočala večji in pa tudi bolj reden dohodek. Odločitve, ki niso nujno usmerjene v kmetijsko dejavnost, izvirajo tudi iz vse večje ekonomske samostojnosti mladih.
Ključne besede: mladi kmetje, Gornji Grad, Zgornja Savinjska dolina, kmetijstvo
ABSTRACT
Young people on farms in the Municipality of Gornji Grad
In the diploma work we studied the structural characteristics of farms in the Municipality of Gornji Grad, with an emphasis on young people under 40 years. Supplementary activities on the farm play a key role in finding an additional source of income, which was also found in a survey of 50 young people coming from the farm. Despite the fact that young people tend to look for new development opportunities, they face many obstacles, mainly related to irregular incomes and the consequent lack of finances, working on a farm is often underestimated. In order to ensure succession on the farm in the future and to encourage young people more to decide for farming, the Rural Development Program also provides financial assistance for young farmers, which has a greater positive effect on the desire to take over the farm. Continuing the tradition of farming, respect and attachment to the farm are certainly those factors that are still strongly present in most surveyed farm families. With the help of a survey, we found that the education of young people on farms is increasing, which has a significant impact on their employment interests. Better educated young people are more likely to opt for employment outside agriculture, which should enable a higher and a more regular income. Decisions that are not necessarily focused on agricultural activity also stem from the growing economic independence of young people.
Keywords: young farmers, Gornji Grad, Upper Savinja valley, agriculture
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Namen, cilji in hipoteze diplomskega dela ... 2
1.2 Metode dela ... 2
1.3 Geografski oris preučevanega območja ... 4
2 MLADI NA KMETIJAH V OBČINI GORNJI GRAD ... 5
2.1 Kmetijstvo v občini Gornji Grad ... 5
2.2 Vloga mladih na kmetijah ... 8
2.3 Nasledstvo na kmetiji ... 9
2.4 Odločitev mladih za kmetovanje ... 10
2.5 Ustvarjanje delovnih mest na kmetiji ... 12
2.6 Kmečki poklic v sodobni družbi ... 13
3 POMOČ MLADIM KMETOM ... 15
3.1 Oblike sodelovanja in druženja mladih na podeželju ... 16
3.2 Delovanje lokalne akcijske skupine Zgornje Savinjske in Šaleške doline (LAS ZSŠD) ... 17
4 REZULTATI ANKETE MED MLADIMI NA KMETIJAH PREUČEVANEGA OBMOČJA ... 19
5 SKLEP ... 24
6 SUMMARY ... 26
7 LITERATURA ... 27
8 SEZNAM SLIK IN PREGLEDNIC ... 31
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
KMG – kmetijsko gospodarstvo KZU – kmetijsko zemljišče v uporabi
LAS ZSŠD – Lokalna akcijska skupina Zgornje Savinjske in Šaleške doline MKGP – Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
OMD – območje z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost PRP – Program razvoja podeželja
RKG – Register kmetijskih gospodarstev SURS – Statistični urad Republike Slovenije
1 UVOD
Kmetijstvo v Zgornji Savinjski dolini se zaradi prevlade hribovitega in goratega reliefa usmerja bolj v živinorejo kot pa v poljedelstvo, pomembni sta predvsem prireja mleka in mesa. Kljub temu da se območje sooča z redko poselitvijo ter nadpovprečno površino gorskih in hribovitih območij, podatki kažejo, da imajo občine v Zgornji Savinjski dolini večje število mladih gospodarjev kmetij, in sicer tako v primerjavi s slovenskim povprečjem kot tudi s povprečjem v Savinjski statistični regiji. Značilno je nadpovprečno število kmetij, ki imajo več kot 10 ha kmetijskih površin, kljub temu pa dohodki iz kmetijstva precej zaostajajo za dohodki iz drugih dejavnosti. Zgornja Savinjska dolina je sicer ohranila videz agrarne pokrajine, čeprav je vlogo glavnega zaposlovalca delovno aktivnega prebivalstva prevzela industrija. Ključni dejavniki, ki vplivajo na nizke dohodke v kmetijstvu, so: neugodna starostna, izobrazbena in posestna struktura, nizka produktivnost kmetijstva ter nizka stopnja specializirane proizvodnje na kmetijskih gospodarstvih ter šibka sposobnost kmetijskih gospodarstev za izvajanje naložb. Ker so pridelovalni potenciali v večji meri omejeni z reliefom, so kmetije svoj vir zaslužka začele iskati drugje. Vedno bolj se namreč na kmetijah uveljavljajo dopolnilne dejavnosti, predvsem predelava lesa, močneje je zastopan tudi turizem. Na povečanje števila dopolnilnih dejavnosti na kmetijah je v zadnjih letih močno vplivala tudi vedno večja dovzetnost potrošnikov za zdravo, domačo in lokalno pridelano hrano (Razvojna strategija ..., 2016). Dopolnilne dejavnosti so pomembne predvsem za tiste kmetije, na katerih obseg kmetijske dejavnosti ne omogoča polne zaposlenosti članom družine. Interesa za razvoj dopolnilnih dejavnosti je veliko, a ga pogosto ovira nedorečenost predpisov, pomanjkanje kapitala, slaba organiziranost ter pomanjkanje znanja (Kovačič, Udovč, 2003).
Na ravni Evropske unije se kot pogost problem v kmetijstvu pojavlja pomanjkanje mladih prevzemnikov kmetij. Na zmanjšanje števila mladih kmetov med drugim vpliva nepripravljenost starejših kmetov, da bi kmetijo prenesli na nove generacije zaradi izobraževalnih, finančnih in motivacijskih razlogov. Starejši kmetje se upirajo prenosu kmetije, da bi lažje ohranili družbeno prepoznavnost, življenjski slog, identiteto in status, ki so si ga v družbi pridobili z aktivnim in produktivnim kmetovanjem. Poleg tega pa izobrazba mladih kmetov igra pomembno vlogo pri pojasnjevanju njihovega nezanimanja za delo na kmetijah, saj lahko bolj izobraženi mladi (kmetje) najdejo višje plačano zaposlitev v drugih sektorjih. Mlade pogosto pri odločitvi za kmetovanje ovirajo fizično delo, osamljenost in negotove gospodarske razmere (May in sod., 2019). Na čas prenosa kmetije imata v Sloveniji najizrazitejši vpliv število otrok moškega spola ter višina letnega dohodka, ki izhaja iz virov na kmetiji. Z večanjem števila otrok moškega spola v družini ter s staranjem gospodarja se podaljšuje tudi čas predaje kmetije nasledniku. Kmečki gospodarji bi se morali zavedati, da je pomembno kmetijo predati mlajšim naslednikom pravočasno, ko so ti še na višku svojih delovnih moči, pri tem pa spol naslednika ne bi smel igrati ključne vloge (Kerbler, 2008).
Vse manj je kmetij, na katerih se vsi člani družine ukvarjajo samo s kmetovanjem, povečuje pa se delež mladih na kmetiji s srednjo ali višjimi stopnjami izobrazbe. Delež posameznikov, ki se poklicno ukvarja samo s kmetovanjem, ostaja nizek, pa tudi interes za kmetijsko strokovno izobrazbo med mladimi na kmetijah je vse manjši. Mlade bi bilo potrebno bolj spodbujati ter jim omogočati ekonomsko dovolj zanimive in stabilne razmere, da bi se v večji meri odločali za kmetijski poklic, k temu pa bi moral svoj delež doprinesti tudi sam izobraževalni sistem (Kovačič, Udovč, 2003). Da bi ohranili poseljenost in vitalnost podeželja, je potrebno spodbujati razvoj gospodarskih dejavnosti in
delovnih mest tudi za tiste mlade, ki se za kmetijstvo niso ali ne bodo odločili. S tem bi omejili beg s podeželja in depopulacijo, hkrati pa bi se zmanjšale tudi dnevne migracije.
Mladim je potrebno zagotoviti tudi ustrezne stanovanjske razmere in prisotnost družbenih dejavnosti (šole, vrtci ipd., Lapajne, 2006).
1.1 Namen, cilji in hipoteze diplomskega dela
Namen diplomskega dela je preučiti probleme in ovire, s katerimi se srečujejo mladi na kmetijah v občini Gornji Grad. Mladi prevzemniki kmetij so namreč ključni za ohranjanje in nadaljevanje tradicije kmetovanja, s svojim znanjem pa prispevajo k razvoju in konkurenčnosti kmetije. Pri izdelavi diplomskega dela smo si zastavili naslednje cilje:
• analizirati pomen mladih na kmetiji,
• z anketo oceniti pripravljenost mladih, da ostanejo na kmetiji in analizirati njihove vizije razvoja kmetovanja,
• z anketo ugotoviti zadovoljstvo mladih z življenjem na kmetiji ter predstaviti glavne prednosti in slabosti življenja na kmetiji,
• z anketo ugotoviti, v katere nekmetijske dejavnosti se usmerjajo mladi na kmetijah v občini Gornji Grad.
Oblikovali smo štiri delovne hipoteze.
1. Mladi na kmetijah v občini Gornji Grad vidijo glavne priložnosti v razvoju dopolnilnih dejavnostih na kmetiji.
2. V občini Gornji Grad se povečuje delež mladih z višjo stopnjo izobrazbe.
3. Pri odločitvi za prevzem kmetije mlade v občini Gornji Grad najbolj ovirajo finančni dejavniki.
4. V občini Gornji Grad večina mladih članov kmečkih gospodinjstev ne želi ostati na kmetiji.
1.2 Metode dela
V prvem delu diplomskega dela je bila uporabljena deskriptivna metoda dela, ki vključuje pregled relevantne slovenske in tuje geografske literature. Uporabljali smo ustrezne podatkovne baze Statističnega urada Republike Slovenije. Iz Registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG), ki ga vodi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju MKGP), smo pridobili podatke o velikosti kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju KMG), spolu in starosti nosilca KMG, številu družinskih članov ter podatke o registriranih dopolnilnih dejavnostih. Prednost pridobivanja podatkov iz RKG je njihova ažurnost, saj je bil zadnji Popis kmetijstva izveden leta 2010. Prednost tuje literature je v tem, da daje bolj celovit vpogled v življenje in vlogo mladih na kmetijah, njena slabost pa je v tem, da zajema večja območja ali primerjalno več držav.
Tematika o mladih na kmetiji je v slovenski literaturi slabo zastopana. Med citiranimi slovenskimi avtorji izstopajo Kerbler (2007, 2008, 2012), ki se je ukvarjal s procesom nasledstva na kmetijah, ter Kneževič Hočevar in Černič Istenič (2010), ki sta v ospredje
postavili tematiko kmečkega prebivalstva oziroma odnose med generacijami in spoloma na kmetijah v Sloveniji.
V drugem delu smo pridobivali primarne podatke na terenu. Za potrebe diplomskega dela je bilo izvedenih 6 intervjujev: s kmetijsko svetovalko in terenskim kmetijskim svetovalcem Kmetijsko gospodarske zbornice Celje (enota Mozirje), predsednico Zveze podeželske mladine Šmihel nad Mozirjem, poveljnikom Prostovoljnega gasilskega društva Gornji Grad, predsednico Lokalne akcijske skupine Savinjske in Šaleške doline (v nadaljevanju LAS ZSŠD) ter s svetovalko za področje gospodarstva na Občini Gornji Grad. S pomočjo intervjujev smo pridobili podatke o delovanju društev, razmerah v kmetijstvu (število in usmerjenost kmetij, starostni strukturi lastnikov kmetij), področjih delovanja LAS ZSŠD ter njenih vplivih na razvoj podeželja. Intervjuji so potekali od decembra 2020 do marca 2021. Prednost te metode zbiranja podatkov je predvsem v spoznavanju vloge kmetijstva v občini Gornji Grad z vidika strokovnih služb. S pomočjo intervjujev smo dobili vpogled v načine sodelovanja med različnimi društvi in občinami ter njihov prispevek k regionalnem razvoju. Slabost te metode je, da gre za časovno daljše pridobivanje odgovorov, ki se navezujejo predvsem na trenutno stanje.
Terensko delo z anketiranjem smo pričeli januarja 2021. V anketo so bili vključeni mladi na kmetijah v občini Gornji Grad, stari od 18 do 40 let. Skupno je bilo anketiranih 50 ljudi.
Na terenu je bilo pridobljenih 17 anket, preostale ankete so bile izvedene preko spletnega programa 1ka. Za kombiniranje spletnega in terenskega načina pridobivanja anket smo se odločili zaradi Covid ukrepov, saj smo s tem omejili medsebojne stike. Anketa je bila na spletu aktivna od 21. 3. do 31. 5. 2021, izpolnilo jo je 33 anketirancev. Vprašanja so bila odprtega in zaprtega tipa. Prvi sklop vprašanj se je navezoval na demografske značilnosti (spol, starost, izobrazba, število družinskih članov na kmetiji). Drugi sklop vprašanj je vseboval vprašanji o velikosti kmetije ter delovni aktivnosti mladih. Tretji sklop vprašanj se je nanašal na življenje mladih na kmetijah, kjer so anketiranci lahko izpostavili glavne razvojne probleme in priložnosti življenja na kmetiji ter ovire, s katerimi se srečujejo mladi pri odločanju za prevzem kmetije. Zadnje vprašanje se je nanašalo na njihovo prihodnost, torej če v prihodnosti želijo ostati na kmetiji ali ne, k temu so dodali tudi svoje mnenje, s čim bi se ukvarjali oziroma kje bi se zaposlili in kam bi se preselili, če v prihodnosti nimajo namena ostati na kmetiji. Prednost terenskega anketiranja je bila v tem, da so anketiranci podajali bolj podrobne in daljše odgovore, medtem ko so bili odgovori pri spletni anketi skromnejši. Z odgovori smo pridobili tudi podrobne podatke o izobrazbi ter delovni aktivnosti mladih, poleg tega so odgovori pokazali tudi razmišljanje mladih o samem življenju na kmetiji v občini Gornji Grad. Slabost anketiranja je v tem, da gre za časovno precej daljše zbiranje podatkov ter da so nekateri anketiranci nezainteresirani ali pa dajejo nepopolne in nenatančne odgovore. Za večjo reprezentativnost rezultatov bi bilo potrebno opraviti anketo z vsemi mlajšimi člani kmečkih gospodinjstev, saj bi iz tega lahko razbrali tudi, kako število otrok vpliva na odločitev za kmetovanje. Po izvedeni anketi je sledila še analiza rezultatov z opisno statistiko.
1.3 Geografski oris preučevanega območja
Občina Gornji Grad leži v Zgornji Savinjski dolini, ki sega od izvira Savinje pod Okrešljem do soteske pri Letušu, kjer se nadaljuje v Spodnjo Savinjsko dolino. Zgornja Savinjska dolina vključuje Menino, dolino Savinje ob zgornjem toku, Raduho, ki se nadaljuje v Golte, Dobrovlje, Gornjegrajsko in Mozirsko kotlino (Zgornja Savinjska dolina, 1991). Za dolino je značilna velika kamninska pestrost, večino površja prekrivajo triasne kamnine. Zaradi prevlade apnenca ter njegove večje vodotopnosti in prepokanosti so se na južnem obrobju dna Zadrečke doline pod Menino in Dobrovljami ter na planotah Golte, Raduha in Dleskovška planota razvile značilne visokogorske kraške oblike, zlasti škraplje, brezna in podzemne jame. Nižje predele ob Savinji in Dreti sestavljajo mlajše usedline, kjer izstopajo predvsem prod, konglomerat, glinovec, peščenjak, meljevec, lapor in celo fliš v Gornjegrajski kotlini. Reki Dreta in Savinja sodita med glavne dejavnike preoblikovanja površja (tako z erozijo, kot tudi s prodnimi nanosi), saj sta izoblikovali rečne terase, kjer se nahajajo kmetijska zemljišča. Zaradi močnih padavin in hitrega odtoka padavinske vode ima večina rek v Zgornji Savinjski dolini hudourniški značaj. V preteklosti so na površje močneje vplivali tudi glacialni procesi, predvsem v Logarski dolini, kjer še danes najdemo značilna ploska dna in strma ostrenja. V Zgornji Savinjski dolini se prepletajo značilnosti gorskega in celinskega podnebja. Najhladnejša januarska povprečna temperatura znaša v Mozirju -1,4°C, v Gornjem Gradu pa -1,7 °C. Srednje mesečne temperature so v juliju zaradi vpliva fenizacije ob prevladujočem jugozahodniku, ki se spušča prek prelaza Črnivec, v občini Gornji Grad nekoliko višje kot drugje po dolini.
Količina padavin se zmanjšuje od zahoda proti vzhodu: na zavetrni strani ima Logarska dolina letno okoli 1426 mm padavin, občina Gornji Grad pa povprečno 1593 mm padavin.
Najmanj padavin pade v zimskih mesecih (Slovenija pokrajine in ljudje, 1998).
Gornjegrajska kotlina je tektonska udorina, ki se nahaja med Kamniško-Savinjskimi Alpami in Predalpskim svetom. Po dolini teče 30 km dolga reka Dreta, značilna je velika poraslost z gozdom. Na dnu kotline prevladujejo razložena naselja, v hribovitem predelu pa samotne kmetije (Slovenija turistični vodnik, 2009). Gornji Grad leži na obeh straneh reke Drete, med zakraselo planoto Menino na jugu in Rogatcem na severu (Slovenija pokrajine in ljudje, 1998). Za občino Gornji Grad so značilni veliki nakloni površja, največ jih je v razredu od 20 do 30 stopinj, manjše površine ravnega sveta pa predstavljajo predvsem prodni nanosi ob Savinji in Dreti. Večina naselij, kmetij in obdelovalnih površin je nastalo na prisojnih pobočjih, osojne lege pa v večini prekriva gozd. Za reko Dreto je značilen alpski sredogorski dežno-snežni tip, primarni nižek ima poleti, povzročajo ga visoke temperature in izhlapevanje, sekundarni višek, ki nastane kot posledica večje količine padavin, se pojavi novembra. Pri demografskih značilnostih v občini je opaženo zniževanje rodnosti, staranje prebivalstva in nizek naravni prirast (Danijel, 2015). Po podatkih iz leta 2019 je imela občina Gornji Grad v primerjavi z drugimi občinami po Sloveniji najnižji naravni prirast (-20, 8 na 1000 prebivalcev). Občina Gornji Grad zavzema 90 km2 in šteje 2490 prebivalcev (1249 moških in 1241 žensk), od tega je 585 prebivalcev starih med 18 in 40 let (SURS, 2020).
Človek je v Zgornji Savinjski dolini skozi v zgodovini krčil gozdove in tako spreminjal kulturno pokrajino. V srednjem veku se je na tem območju razširilo pašništvo, poselitev vzpetega sveta je bila skromna. Po odpravi tlačanstva (1848) so mnoge kmetije zašle v krizo, ljudje pa so se s kmetij začeli preseljevati v mesta, ki so se razvijala z industralizacijo. Leta 1991 je bilo v Zgornji Savinjski dolini 18 % kmečkega prebivalstva.
V Zgornji Savinjski dolini in tudi na kmetijah v občini Gornji Grad je najbolj zastopano gozdarstvo, sledi mu kmetijstvo, ki se bolj usmerja v govedorejo, vse bolj pa je na kmetijah
prisoten tudi turizem (Slovenija pokrajine in ljudje, 1998). Znotraj Zgornje Savinjske doline ima občina Gornji Grad (poleg občin Ljubno ob Savinji, Luče in Solčava) najvišji delež kmetov in podjetnikov med delovno aktivnim prebivalstvom (15,8 %; Razvojni program …, 2011).
2 MLADI NA KMETIJAH V OBČINI GORNJI GRAD
Na ravni Evropske unije se povprečna starost nosilca kmetijskega gospodarstva povečuje, v zadnjih nekaj desetletjih se je zvišala na kar 58,3 let. Med državami članicami EU je v letu 2016 najugodnejšo starostno strukturo nosilcev kmetij kazala Avstrija, v Sloveniji pa se je povprečna starost upravljalca kmetije dvignila na 57 let. Mlajši nosilci kmetijskih gospodarstev naj bi imeli v povprečju tudi večje kmetije po obsegu KZU in standardnem prihodku, prav tako naj bi se bolj usmerjali k večji specializaciji. Kljub prevladi moških nosilcev se za prevzem kmetij odločajo tudi ženske. Leta 2019 je bilo v Sloveniji med vsemi registriranimi nosilci KMG 27,9 % žensk. V Sloveniji je opredelitev mladega kmeta omejena na prevzemnike kmetij, ki so mlajši od 40 let, največ prevzemnikov pa ostaja v starostni skupini med 30 in 40 let (Strateški načrt …, 2020).
2.1 Kmetijstvo v občini Gornji Grad
Kmetijstvo v Zgornji Savinjski dolini ima pomembno vlogo, čeprav ga omejuje prevladujoč hribovit in gorat relief, kar pomeni omejene možnosti za kmetijsko dejavnost (v nadaljevanju OMD). Prevladujejo srednjevelike družinske kmetije (Območni razvojni program …, 2020). V Zgornji Savinjski dolini je 1074 KMG, večina se jih uvršča v velikostni razred od 5 do 10 ha (329), med katerimi jih je največ v občinah Luče in Mozirje. Sledijo jim KMG v velikostnem razredu od 2 do 5 ha (266; MKGP, 2020). Po številu KMG prednjači Mozirje, ki ji sledita občini Ljubno ob Savinji in Gornji Grad, najmanj KMG je v občini Solčava (MKGP, 2020).
Slika 1: Število KMG v naseljih občine Gornji Grad.
Vir: Polanšek, 2021.
V občini Gornji Grad je 184 KMG, povprečna velikost pa znaša okrog 8 ha KZU (MKGP, 2020). V dolinah in na hribovskih kmetijah je značilna usmeritev v mlečno in mesno govedorejo, v manjši meri je zastopano poljedelstvo. Konec 19. stoletja se je začelo razvijati organizirano pašništvo, zaradi pospeševanja živinoreje in zagotovitve pašniških pravic pa so začeli ustanavljati tudi pašne skupnosti. Največ pašnikov se nahaja na območju Menine, Rogatca, Dleskovške planote, na Golteh in Raduhi (Danijel, 2015). Po podatkih oddanih zbirnih vlog za subvencije je bilo leta 2020 v občini Gornji Grad 169 kmetij. Od tega se največ kmetij nahaja v naseljih Nova Štifta in Bočna. V skupno število kmetij je vključenih tudi 5 planinskih pašnikov, ki skupaj obsegajo okrog 410 ha in so v lasti pašnih skupnosti (Polanšek, 2021).
Na območjih, kjer prevladuje poselitev v obliki samotnih kmetij in celkov, poleg kmetijstva igra glavno vlogo gozdarstvo. Znotraj Gozdnogospodarske enote Nazarje prevladujejo gozdne posesti v velikosti od 30 do 100 ha. Majhne gozdne posesti se večinoma nahajajo v dolinskih predelih ali v okolici mestnih središč, v večji meri so razdrobljene na več prostorsko ločenih parcel. Večje in strnjene gozdne posesti pa pogosteje najdemo v višje ležečih predelih. Lastništvo gozdov se je zaradi procesa denacionalizacije precej spremenilo, danes je največ gozdov na tem območju v zasebni lasti (Gozdnogospodarski načrt …, 2012). Proces ogozdovanja je prisoten še danes, zlasti na hribovitih in prometno odročnih območjih ter tam, kjer kmetijska zemljišča ostajajo neobdelana. Več kmetijskih zemljišč se nahaja v ravninah (Slovenija in njene pokrajine, 1998). V občini Gornji Grad gozd prekriva 73 % površja (Razvojni program …, 2011).
Glede na površino KZU v občini Gornji Grad zavzemajo njivske površine le približno 7 %, trajni travniki in pašniki pa 90 % (SURS, 2010).
Slika 2: Raba zemljišč v občini Gornji Grad.
Vpogled v izobrazbeno in starostno strukturo nosilcev kmetij v Sloveniji kaže precej neugodno sliko, saj je povprečna starost gospodarja na kmetiji 57 let. Izobrazbena struktura gospodarjev se je izboljšala v obdobju med letoma 2010 in 2016, kar polovica gospodarjev naj bi namreč v letu 2016 imela dokončano eno izmed stopenj kmetijske izobrazbe
(Poročilo o stanju kmetijstva …, 2019). Neugodna starostna struktura nosilcev kmetij je značilna tudi v občinah Zgornje Savinjske doline. Delež nosilcev kmetijskih gospodarstev, ki so starejši od 55 let, je po podatkih MKGP (2020) najvišji v občini Nazarje (65,05 %), sledijo občina Rečica ob Savinji (61,9 %), Luče (60,1 %), Mozirje (60 %), Ljubno ob Savinji (57,66 %) ter občina Gornji Grad (57,46 %). Izjemo predstavlja občina Solčava, kjer ta delež znaša 47,76 %. Na kmetijah prevladujejo moški gospodarji (Goltnik, 2020).
Želja po dodatnem zaslužku na kmetiji se v Sloveniji povečuje, na kar kaže tudi podatek o povečanju števila registriranih dopolnilnih dejavnosti. Razširjenost in prevlada dopolnilnih dejavnosti je precej odvisna od naravnogeografskih pogojev, tržnih zahtev in od same angažiranosti kmečkih gospodinjstev. Pretežno neugodni naravnogeografski dejavniki za kmetovanje tudi kmetije v Zgornje Savinjski dolini usmerjajo k iskanju dodatnih virov dohodka (predvsem turizem na kmetiji; Potočnik Slavič, 2010). Po številu registriranih dopolnilnih dejavnosti izstopata občini Luče in Ljubno ob Savinji, v obeh občinah je takih 41 kmetij. V občini Nazarje ima le 14 kmetij registrirano dopolnilno dejavnost, v občini Gornji Grad pa 28 kmetij (MKGP, 2020). Da je les še vedno pomembna dobrina v Zgornji Savinjski dolini, kaže tudi podatek, da se je povečalo število dopolnilnih dejavnosti na področju predelave in žaganja lesa, v občini Gornji Grad pa predvsem storitev na področju sečnje in spravila lesa iz gozda. Po podatkih MKGP (2020) je največ dopolnilnih dejavnosti registriranih na področju storitev s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo, v občini Gornji Grad ima največ kmetij registrirane storitve dela s traktorjem in druga strojna dela, v največji meri pa prevladuje storitev vzdrževanja cest in pluženja snega.
Slika 3: Število kmetij z registrirano dopolnilno dejavnostjo v občinah Zgornje Savinjske doline.
Vir podatkov: MKGP, 2020
Na območju Zgornje Savinjske doline je v zadnjih letih velik poudarek tudi na promociji lokalne hrane in samooskrbe, zato je opažen trend postopnega povečevanja števila registracij dopolnilnih dejavnosti na področju predelave in prodaje kmetijskih pridelkov. V dolini so postavljeni avtomati za mleko in mlečne izdelke, izdelke iz mesa (savinjski želodec), pa tudi kmečke tržnice so vse bolj obiskane. V času epidemije COVID-19 se je vse bolj uveljavila prodaja na domu ter spletna prodaja domačih pridelkov. V gorskih in obmejnih območjih je kmetijstvo usmerjeno v tržno naravnane dopolnilne dejavnosti, predvsem v turizem, kar je značilno za občino Solčava, ki ima registriranih največ
dejavnosti na področju turizma. V občini Gornji Grad so registrirane zgolj tri dopolnilne dejavnosti s področja izletniških kmetij in turističnih kmetij z nastanitvijo. Občine si vse bolj prizadevajo tudi za razvoj trajnostnega turizma, povečanje lokalne samooskrbe, krepitev konkurenčnosti, predvsem s spodbujanjem prenosa lastništva na mlajše generacije ter spodbujanjem mladih prevzemnikov kmetij k razvoju dopolnilnih dejavnosti na kmetijah v smislu ustvarjanja novih delovnih mest (Območni razvojni program …, 2020).
2.2 Vloga mladih na kmetijah
Na področju kmetijstva se tako vse pogosteje zastavlja vprašanje staranja kmečkega prebivalstva. Čeprav se starost nosilca kmetije ne sme uporabljati kot edini kazalnik uspešnosti in prakse upravljanja, pa kljub temu še vedo služi kot koristen pokazatelj socialne razsežnosti kmetije, predvsem glede izkušenj in fizičnih sposobnosti nosilca kmetije. Uspešnost kmetije pa ni odvisna le od nosilca, temveč tudi od vseh, ki na kmetiji delajo (Zagata, Sutherland, 2015). O problemu neugodne starostne strukture in samoobnavljanju kmečkega sloja se je začelo govoriti že v 90-ih letih 20. stoletja.
Odseljevanje mladega prebivalstva s podeželja pa lahko povzroča manjšo reprodukcijsko sposobnost kmečkega prebivalstva, opuščanje kmetovanja, zmanjša pa se tudi socialna in ekonomska funkcija kmetije. Mlajši prevzemniki kmetije naj bi v povprečju imeli višjo stopnjo izobrazbe, bistveno bolje naj bi se odzivali na vse spremembe in novosti na trgu (Černič Istenič, Kneževič Hočevar, 2010). Mladi kmetje naj bi bili bolj podjetni, bolj odprti tako za tehnične kot tehnološke spremembe ter bolj inovativni. Prav tako lahko mladi kmetje prispevajo k večji učinkovitosti in inovacijam, kar bi posledično povečalo tudi kmetijsko proizvodnjo in gospodarski razvoj (Löfgren, Olsson, 2019). Stalne družbene spremembe, ki s sabo prinašajo drugačen življenjski slog, povečane možnosti in dostop do izobraževanja in zaposlitve vplivajo na pomen kmetijstva v današnjem času. Mladi sicer pomagajo pri delu na kmetiji, samo gospodarjenje pa uradno ostaja v rokah nosilca, ki se ne more ali ne želi upokojiti. S tem pa se mladim odvzema možnost, da bi vodenje kmetije izkusili tudi sami. V času šolanja ali zaposlitve zunaj kmetijstva mladi sprejemajo tudi različne odločitve o svojem prihodnjem življenju. Dlje časa, ko so odsotni od domače kmetije, manj je možnosti, da se bodo odločili za vrnitev in prevzem, saj negotova prihodnost v kmetijstvu ne more konkurirati redni plačani zaposlitvi drugje. Zmanjševanje števila mladih kmetov pa vodi v manjše zmožnosti soočanja s tržnimi priložnostmi in zahtevami, ki jih izražajo potrošniki (Williams, 2015).
Splošna izobrazbena raven vseh, ki živijo na kmetiji, se izboljšuje. Mlajša je starostna skupina, manjši je delež ljudi z osnovnošolsko izobrazbo. Dvig izobrazbene ravni ter večja mobilnost vodi do večstranske gospodarske aktivnosti družinskih članov. Zmanjšuje se namreč število kmetij, na katerih se vsi člani družine ukvarjajo s kmetovanjem. Tisti, ki so zaposleni zunaj kmetije, pa kmetujejo ob službi. Ker je gospodarski položaj kmetije precej odvisen tudi od družinskih članov, je pomembno poudariti, da se kontingent članov kmečkih gospodinjstev, predvsem mlajših, ki so aktivni samo na kmetijah, zmanjšuje.
Nejasna prihodnost obstoja kmetije in kmetovanja pa vse bolj spodbuja mlade k izobraževanju za nekmetijske poklice, saj tisti člani, ki imajo oziroma bodo imeli glavno zaposlitev zunaj kmetije, dajejo prednost izobraževanju za druge poklice, kmetovanje pa ni več njihova prioriteta (Kovačič, Udovč, 2003).
2.3 Nasledstvo na kmetiji
Pri nasledstvu na kmetiji govorimo o medgeneracijskem prenosu fizičnega in človeškega kapitala. Pri prenosu človeškega kapitala gre za prenos splošnih veščin kmetovanja ter prenos specifičnih znanj, ki so značilna za vsako posamezno kmetijo. Pri prenosu človeškega kapitala med generacijami v družini se povečuje tudi vrednost fizičnega kapitala. Kmečki otroci so tisti, ki imajo že usvojena številna znanja za delo na kmetiji v času, ko se večina mladih šele začne poklicno udejstvovati. Nasledstvo je za razvoj kmetije zelo pomembno, saj predstavlja enega poglavitnih kazalcev za določanje razvojnih sposobnosti in perspektivnosti kmetije (Kerbler, 2007). Mladi se za prevzemanje kmetije vse manj odločajo iz čustvenih in vse bolj iz gospodarskih razlogov. Velikost kmetije predstavlja enega najpomembnejših dejavnikov, ki kažejo na ekonomsko moč, raven letnega dohodka pa naj bi vplivala tako na sedanjo kot tudi na prihodnjo gospodarsko sposobnost kmetije (Kerbler, 2012).
Upad nasledstva na kmetiji naj bi bil ključna skrb za prihodnost evropskega kmetovanja predvsem na obrobnih območjih, ki jih pesti problem depopulacije. Nasledstvo na kmetiji se začne že z rojstvom otroka in se konča s popolnim prenosom na novega naslednika, zato je v tem primeru bistveno, da se govori o nasledstvu kot dolgotrajnem procesu. Bertolozzi- Caredio in sodelavci (2020) nasledstvo opredeljuje kot dolgoročen tristopenjski proces, kateri vključuje posameznika: ki je prepoznan kot potencialni naslednik, posameznika, ki je pripravljen prevzeti kmetijo in posameznika, ki dejansko prevzame kmetijo. Družina je osrednja kmetijska institucija, v kateri nasledniki razvijajo svoja znanja in pridobivajo izkušnje. Na proces nasledstva vplivajo tudi družbenoekonomski dejavniki, predvsem dostop do zemlje in posojil, v tem kontekstu se pogosto pojavlja tudi vpliv slabše kakovosti življenja na kmetiji (Bertolozzi-Caredio in sod., 2020).
Slika 4: Tristopenjski proces nasledstva.
Vir: Bertolozzi-Caredio in sod., 2020.
Za nasledstvo na kmetijah v Sloveniji je značilen pojav odlašanja starejših gospodarjev pri prenosu kmetije na naslednika. Gospodarji, ki so zaposleni zunaj kmetije, le-to tudi prej predajo. Poleg starosti nosilca kmetije na prenos nasledstva vpliva tudi število družinskih članov, predvsem otrok moškega spola: večje kot je število otrok moškega spola, bolj se podaljšuje proces prenosa. Nosilci manjših kmetij naj bi te tudi prej predali naslednikom kot tisti, ki imajo večje kmetije, saj so manjše kmetije gospodarsko bolj ranljive in za svoj obstoj potrebujejo mlajše gospodarje, ki se bolje prilagajajo tehnološkim spremembam in razmeram na trgu (Kerbler, 2008). Poudariti je potrebno tudi dejstvo, da se mladi velikokrat ne odločijo za prevzem kmetije, čeprav imajo priložnost, bodisi zaradi izplačila drugih dedičev bodisi zaradi zagotovitve zagonskega kapitala. Podaljšano izobraževanje kmečkih otrok in iskanje temeljne zaposlitve v nekmetijskih dejavnostih sta v družinska razmerja vnesli nove elemente, ki bolj ali manj usodno določajo (dez)integracijske procese na kmetijah. Ekonomska samostojnost mlajših družinskih članov namreč daje osnovo za
njihovo povsem samostojno odločanje, ki ni nujno usmerjeno v kmetijsko dejavnost (Černič Istenič, Kneževič Hočevar, 2010).
2.4 Odločitev mladih za kmetovanje
Pri nasledstvu je bilo omenjeno, da je bolj verjetno zagotovljeno na tistih kmetijah, ki so bolj donosne in imajo stabilen tržni položaj. Kmečka družina prepozna enega naslednika, običajno je ta moški, ženske pa si v pričakovanju, da kmetije ne bodo prevzele, prizadevajo za druge poklicne ambicije. Velika večina mladih se odloči za kmetovanje predvsem zaradi družinskih razlogov. Naslednik podeduje kmetijo in tako nadaljuje z družinsko tradicijo ali pa se začne ukvarjati s kmetijstvom, ker se je na kmetijo poročil. Manjši delež posameznikov se za kmetovanje odloča zaradi življenjskega sloga ali zaradi novih poslovnih priložnosti. Dohodek, ki prihaja iz kmetijstva, je eden izmed ključnih dejavnikov, ki ustvarja pozitiven odnos mladih do kmetovanja. Mlajše generacije naj bi bile manj pripravljene delati v kmetijstvu tudi zaradi nizkega socialnega statusa kmetov (Žmija idr., 2020). Tisto, kar mlade ovira pred odločitvijo za delo v kmetijstvu, tako pogosto izvira iz finančnih razlogov in se povezuje s stroški nakupa ali najema kmetijskih zemljišč, nakupom živine in pa ne nazadnje kmetijskih strojev.Na drugi strani pa veselje do dela v naravi, dela z živalmi ali zanimanje za sodobno kmečko tehnologijo, ki olajša težko fizično delo v kmetijstvu, sodijo med dejavnike, ki pozitivno vplivajo na odločitve mladih (Šimpachová Pechrová in sod., 2018). Na kmetijo se pogosteje poročajo mladi, ki so živeli na kmetiji ali na podeželju. Odločitev mladih za kmetovanje pa vse manj izvira iz emocionalnih razlogov, odvisna je tudi od možnosti, da si ustvarijo družino in ji omogočijo kakovostno življenje (Černič Istenič, Kneževič Hočevar, 2010). Če je kmetija premajhna, si člani kmečke družine poiščejo zaposlitev zunaj kmetije, saj takšna zaposlitev največ prispeva k skupnemu deležu prihodka iz virov zunaj kmetije, čeprav takšen način lahko pomeni tudi prvi korak k prenehanju in opustitvi kmetovanja. Na odločitev za kmetovanje vplivajo tudi percepcije in mnenja gospodarjev o strukturi kmetije. Če gospodar doživlja delo na kmetiji kot breme in če je zaskrbljen glede nadaljnjega razvoja kmetije, potem bodo tako verjetneje razmišljali tudi njegovi otroci. Gospodarji lahko z zadovoljstvom, veseljem do dela in življenja na kmetiji pozitivno vplivajo na odločitve mladih (Kerbler, 2011).
Mlajše ženske kot glavne ovire pri odločanju za selitev na kmetijo naštevajo hkratno delo na kmetiji in v nekmetijski dejavnosti, podrejenost žensk moškim ter nesodelovanje moških pri gospodinjskih opravilih. Že poročene kmečke ženske menijo, da je na kmetiji manj časa za otroke. Slaba cestna infrastruktura in prometne povezave prav tako sodijo med glavne ovire pri odločanju za kmetovanje. Potrebno bi bilo zagotoviti takšno prometno, socialno in kulturno infrastrukturo, ki bi članom KMG omogočala zadovoljevanje interesov in potreb. Otrokom bi bilo potrebno omogočiti enake pogoje za razvoj, kot jih imajo vrstniki v mestih, saj naj bi bili otroci in mladostniki, ki prihajajo s kmetij, prikrajšani za počitnice, prav tako naj bi imeli slabše izobraževalne pogoje. Tisti, ki živijo na kmetiji, se zavedajo tako dobrih kot slabih strani. Kot ključne prednosti življenja na kmetiji so tako izpostavljeni stik z naravo, čisto okolje, zdravo življenje ter delovne navade (Primožič, 2010). Velik izziv na podeželju predstavljajo omejen dostop do interneta, prevoza in drugih osnovnih storitev (šole, bolnišnice ipd.). Odločitev mladih za
kmetovanje je povezana tudi s socialno zaščito ter socialno podobo kmetijstva, saj je med mladimi pogosto prisotno stališče, da je delo na kmetiji težko in da je manj donosno (Young people and farming, 2018). Mladi tako stremijo k dobrim delovnim pogojem in višji plači (Habjan, 2011).
Delovna mesta so večinoma osredotočena na večja mestna središča, na podeželju pa ostajajo možnosti za razvijanje podjetništva, obrti, vse bolj tudi dopolnilnih dejavnosti na kmetijah. Da bi zadržali čim več mladih na podeželju, je potrebno ustvarjati nova delovna mesta ali pa vsaj ohranjati sedanja. Stremljenje k izboljšanju demografskega stanja na podeželskih območjih predstavlja tudi spodbujanje politik, ki se osredotočajo predvsem na mlade družine, jim nudijo ugodne bančne kredite, ki bi izboljšali njihove delovne in življenjske pogoje na manj privlačnih območjih. Prebivalcem podeželskih in odmaknjenih območij je potrebno izboljšati družabno življenje ter spodbujati dogodke kot možnost za druženje lokalnih prebivalcev. Različni ukrepi na lokalnem območju lahko tako prispevajo k boljšim povezavam med lokalnim prebivalstvom in tvorijo močnejšo lokalno skupnost, ki ima tudi večjo razvojno moč. V okviru kmetijstva igrajo ključno vlogo tudi spodbude k razvoju dopolnilnih dejavnosti na manjših in srednjevelikih kmetijah. Večji poudarek bi moral biti tudi na izobraževanju kmetov v smislu organizacije proizvodnje, upravljanja in trženja, ne samo na področju tehnologije. Prenos kmetije na mlajšo generacijo pa s sabo nosi tudi številne gospodarske prednosti, več naložb, specializacije ter novih razvojnih želja in idej (Perpar, 2007). Vse večja izobraženost mladih ima tako pozitivne kot negativne vplive pri odločanju za poklic kmetovalca. Višja izobrazba lahko namreč pospeši proces prenosa kmetije, saj starši, ki imajo bolj izobražene otroke, tem tudi bolj zaupajo glede upravljanja kmetije. Po drugi strani pa višja izobrazba lahko dodatno spodbudi mlade, da se začnejo ozirati za drugimi viri dohodka (Bohak, Borec, Turk, 2010).
Družinski člani na kmetiji se ne bi smeli čutiti obvezne, da nadaljujejo s kmetovanjem, če imajo drugačne interese. Čeprav jih pogosto že samo dejstvo, da dohodek iz kmetije ne more pokrivati celotnih stroškov, prisili k zaposlitvi zunaj kmetije (Bajc, 2009). Na odločanje za prehod kmečke delovne sile v nekmetijske dejavnosti vplivajo zunanji dejavniki (npr. razdrobljena zemljiška struktura kmetij) in notranji dejavniki (npr. želja po spremembi načina življenja). Zaposlitveno odločanje članov kmečkih gospodinjstev je dinamičen proces, vendar do sprememb redko prihaja v stabilnih makroekonomskih razmerah. Prva skupina motivov, ki vplivajo na zaposlitev je odvisnost od obstoječega stanja, posameznik se odloča o obsegu dela na kmetiji in izven nje v odvisnosti od trenutnega zaposlitvenega statusa. Pri prehodu v nov zaposlitveni status igrajo veliko vlogo delovne izkušnje in stroški iskanja nove zaposlitve. Druga skupina motivov pa je odvisna predvsem od osebnih preferenc. V procesu odločanja za drugo ali dodatno zaposlitev izven kmetije igra pomembno vlogo tudi posameznikov odnos do kmetije, družine in podeželske skupnosti. V primerih, ko je kmetovanje prevladujoča dejavnost, je motivacija za to, da zaposleni ostanejo na kmetiji, praviloma psihološke narave. Če je kmetovanje zgolj dopolnilo nekmetijski zaposlitvi, izhajajo motivi iz ekonomske nujnosti. Barbičeva (1990) je motive za zaposlovanje kmečke delovne sile izven kmetijstva razdelila v tri skupine;
motivi socialne varnosti in socialnih ugodnosti (npr. porodniški dopust, reden dohodek), motivi objektivne narave (npr. velikost kmetije) ter motivi, vezani na razlike med delom na kmetiji in izven nje (npr. opredeljen delovni čas v nekmetijskih zaposlitvah). Naslednik in nosilec kmetije je lahko samo eden, želja in interes po kmetovanju pa lahko druži več družinskih članov. Posamezniki, ki se s kmetijstvom preprosto ne želijo ukvarjati, bodo svojo zaposlitev iskali v nekmetijskih dejavnostih. Posameznikom, ki bi želeli ostati na kmetiji, katere lastnik je nekdo od družinskih članov, bi bilo potrebno omogočiti, da na
domači kmetiji še vedno lahko pomagajo ter s tem pripomorejo tudi k morebitnemu primanjkljaju delovnih moči. Nosilec jim lahko omogoči, da si na kmetiji pridelajo svoje pridelke. Usmerjenost kmetij v dopolnilne dejavnosti prav tako omogoča družinskim članom, ki so navezani na kmetijo, da lahko na njej delajo in se s tem počutijo pripadajoče ter imajo od tega tudi lasten dohodek (Razpotnik Visković, 2012).
2.5 Ustvarjanje delovnih mest na kmetiji
Kmetija kot proizvodni obrat v prvi vrsti služi pridobivanju dohodka, zagotavljanju samooskrbe gospodinjstva, ustvarja premoženje družine, nudi polno ali delno zaposlitev družinskim članom ter s tem zagotavlja njen obstoj. Kmetijska dejavnost in delo na kmetiji je bilo v preteklosti zaznamovano s slabim položajem, podcenjenostjo in umazanim delom.
Naložbe v kmetijstvu so se v zadnjih letih povečale predvsem po zaslugi povečanih sredstev (v obliki finančnih spodbud in pomoči skupne kmetijske politike EU) za masovno specializirano proizvodnjo in prestrukturiranje kmetijstva z razvojem dopolnilnih dejavnosti ter prizadevanjem za razvoj podeželja. V kmetijskem sektorju se tako vse bolj spodbujajo podjetniške ideje, ki se na kmetijah v večji meri udejanjajo z registracijo dopolnilnih dejavnosti. Dopolnilna dejavnost na kmetiji je opredeljena kot s kmetijstvom in gozdarstvom povezana dejavnost, ki omogoča kmetiji boljšo rabo njenih proizvodnih zmogljivosti ter delovne sile članov kmetije. Želja po višjem dohodku, finančna pomoč, inovativnost, tradicija ter polna izkoriščenost delovne sile sodijo med tipične dejavnike, ki prispevajo k razvoju dopolnilnih dejavnosti. Dopolnilne dejavnosti ustvarjajo nova delovna mesta, hkrati pa povečujejo interes po življenju na podeželju in posledično pripomorejo k ohranjanju poseljenosti (Perša, 2013).
Za ohranjanje vitalnega okolja je potrebno spodbujati gospodarske dejavnosti, ki bodo prispevale k aktivaciji in razvoju endogenih potencialov lokalnega okolja in s tem prispevale k ohranjanju obstoječih oziroma ustvarjanju novih delovnih mest. V ta namen bi bilo potrebno spodbujati razvoj in ustanavljanje novih podjetij ter dopolnilnih dejavnosti na kmetijah zlasti na področjih, ki omogočajo izkoriščanje prednosti določenega lokalnega okolja: razpoložljiva delovna sila, ohranjeno okolje, bogata naravna in kulturna dediščina, les, turizem, lokalna samooskrba. Kmetije se v Zgornji Savinjski dolini za dopolnilne dejavnosti že odločajo, vedno večja izbira le-teh jim nudi možnosti za dodaten zaslužek.
Pomembno je, da se spodbuja razvoj novih dejavnosti, ki bodo omogočile dodaten dohodek kmetij, zato je potreben razvoj in spodbujanje podjetniške dinamike ter človeških potencialov, ki se bo izražala v večjem številu novonastalih podjetij in dejavnosti, ki zaposlujejo in se uspešno odzivajo na potrebe trga (Strategija lokalnega razvoja …, 2016).
Tudi občina Gornji Grad si prizadeva za razvoj dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, saj je delovnih mest v občini premalo. Ustanavljanje novih registriranih dejavnosti (predvsem predelave lesa in podeželskega turizma) bi lahko prineslo tudi večjo konkurenčnost in usposobljenost kmetov. Registracije dopolnilnih dejavnosti bi lahko zmanjšale tudi število brezposelnih oseb, manjši pa bi bil tudi odhod mladih iz občine, saj bi svojo zaposlitev lahko našli v lokalnem okolju, na kmetiji (Razvojni program …, 2011).
2.6 Kmečki poklic v sodobni družbi
Združevanje dohodkov iz kmetijskih in nekmetijskih dejavnosti je vse pogosteje opažen trend v sodobnih kmečkih gospodinjstvih. Izrazi polkmet, kmet-delavec ali polproletarec, kateri označujejo človeka, ki je redno zaposlen v nekmetijski dejavnosti, s kmetijstvom pa se ukvarja popoldne ali pa med dopustom, so večinoma zastareli, namesto tega sta se začela uporabljati izraza mešana gospodinjstva ali mešana kmetija. V mešanih gospodinjstvih se del članov, ki so zaposleni izven kmetije, vse manj ukvarja s kmetovanjem, predvsem zaradi stresnih delovnih mest. Začela so se pojavljati že po drugi svetovni vojni, ko so začele naraščati zaposlitvene možnosti izven kmetijstva in se ohranila vse do danes. Ob prenosu čiste kmetije na naslednike, te pogosto postanejo mešane, saj se mlajše generacije ne želijo odreči svoji stalni zaposlitvi (Logar, 2013). Pojav takšnega stanja je moč zaslediti tudi v Zgornje Savinjski dolini. V današnjih časih povečane mobilnosti, ko je omogočeno delo na daljavo, zaposlitvene možnosti so večje, se tudi tisti potencialni mlajši prevzemniki, ki imajo dobre službe izven kmetijstva, odločajo le-te tudi obdržati. Pristop opravljanja službe poleg kmetovanja je pri mladih precej razširjen, v takih primerih se na kmetiji večinoma odločajo za pitanje živine, saj je pridelava mleka preveč časovno zahtevna dejavnost in je ni mogoče opravljati ob službi. Takšna situacija se pojavlja pogosteje tam, kjer so na kmetiji prisotne še starejše generacije, ki so zmožne opravljati delo (Goltnik, 2020). Logar (2013) je takšen tip opredelil kot samooskrbni tržni polkmet, ki se pojavlja v gospodinjstvih s srednjo generacijo, kjer so otroci stari od 25 do 35 let. S kmetijsko dejavnostjo se zaradi redne zaposlitve ukvarjajo le v prostem času, prav tako v kmetijo vlagajo malo svojega mesečnega dohodka.
Vsak kmetovalec ima svoje zadolžitve in odgovornosti, delovno okolje pa je večinoma odvisno od primarne dejavnosti na kmetiji. Kmetovalec mora imeti znanje o času sajenja, spravila, spremljati mora vremenske razmere, poznati mora tudi različne bolezni in škodljivce. Ker je poklic pretežno vezan na delo v naravi, ki ga lahko hitro zmotijo različni vremenski pojavi, mora znati kmetovalec spremembe dobro predvidevati in obvladati.
Čeprav je med ljudmi pogosto prisotna misel, da gre pri kmetovanju za miren in zdrav način življenja, pa pri tem ne gre spregledati dejstev, da življenjski slog kmetovalcev krojijo dolge delovne ure, izpostavljenost fizičnim in psihičnim nevarnostim (npr.
izpostavljenost pesticidom, stres) ter izoliranost (Jeriček, 2021). Kmečki poklic sodi med poklice z visoko stopnjo samomorov. Dejavniki tveganja za težave v duševnem zdravju vključujejo samotno delo, člani kmetije večinoma težko ločijo, kdaj se konča delo in kdaj se začne prosti čas, težave so vajeni reševati sami, poleg tega pa na podeželju primanjkuje služb in strokovnjakov na področju duševnega zdravja (neMOČ podeželja, 2021). Stres, ki ga pri svojem delu občutijo kmetovalci in drugi družinski člani, se povezuje tudi z nihanjem cen pridelkov in živine, nezadostnim dohodkom, prevelikimi stroški in visokim dolgom. Tudi dejavniki, ki vključujejo slabo cestno infrastrukturo in bivalne pogoje, slab dostop do tržnih informacij, časovni pritisk in veliko delovno obremenitev, vplivajo na duševno zdravje. Ljudje, ki živijo na kmetiji se zato pogosto srečujejo z izgubo samopodobe, nespečnostjo, utrujenostjo, se umaknejo iz družbe ali pa se predajo alkoholizmu (Yazd, Wheeler, Zuo, 2019).
Poklic kmetovalca je mogoče razumeti kot precej stresnega, zato bi moral biti večji poudarek na pravočasnem prepoznavanju duševnih težav in iskanju pomoči. Posameznike, ki živijo na kmetiji, bi bilo potrebno ozavestiti o duševnih motnjah in duševnem zdravju.
Osebne stiske bi morali reševati z odkritim pogovorom v kmečkih družinah, saj se težave odražajo v odnosih v družini in obratno. Ker pogovor znotraj družine ni vedno enostaven,
pa se lahko posamezniki obrnejo tudi na kmetijsko svetovalno službo. Pomoč svetovalcev je zaenkrat učinkovita bolj na ekonomskem področju, torej bolj v smeri iskanja rešitev za obstoj kmetije in njen razvoj. Za reševanje psiholoških stisk sta potrebna podpora in usklajeno delo vseh družinskih članov, kmetijskih svetovalcev in drugih strokovnjakov (neMOČ podeželja, 2021).
3 POMOČ MLADIM KMETOM
Pomemben delež prebivalstva še vedno dela na kmetiji: leta 2019 je bilo v občini Gornji Grad 19 mladih kmetov, mlajših od 40 let. Po mnenju kmetijske svetovalke so mladi bolj inovativni, imajo več energije, več informacij, so tudi bolj pogumni ter imajo drugačen tržni pristop, ki ga zahteva današnji čas (Goltnik, 2020). V Programu razvoja podeželja (v nadaljevanju PRP) iz obdobja 2014–2020 je med drugimi predstavljen tudi ukrep M06- Razvoj kmetij in podjetij. Namen ukrepa je vzpostavitev in razvoj kmetij in nekmetijskih dejavnosti na podeželju ter s spodbudami prispevati k aktivaciji endogenih potencialov lokalnega okolja, povečanju tržne usmerjenosti kmetij, novih delovnih mest in višji dodani vrednosti. Ukrep se je izvajal preko treh podukrepov, in sicer:
• Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete (podukrep M06.1),
• Pomoč za zagon dejavnosti, namenjene razvoju majhnih kmetij (podukrep M06.3) in
• Podpora za naložbe v vzpostavitev in razvoj nekmetijskih dejavnosti (podukrep M06.4).
Podkurep M06.1 se nanaša na pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete. Mladi kmetje so bolj podjetniško naravnani, imajo višjo izobrazbo in so posledično bolje usposobljeni za delo na kmetiji. Upravičenci do podpore so mladi kmetje ali gospodarske družbe. Mladi kmetje, ki so mlajši od 40 let, morajo imeti tudi ustrezno poklicno znanje in usposobljenost. Cilj podukrepa je predvsem spodbuditi mlade, da se odločijo za zagon kmetije in da si na kmetiji ustvarijo delovno mesto za polni delovni čas. Zaradi pomanjkanja lastnega kapitala pa mladi težje dostopajo do finančnih virov, ki jih potrebujejo v najbolj zgodnji fazi zagona. Spodbujanje mladih k prevzemu kmetije prispeva k boljši starostni strukturi ter konkurenčnosti KMG. Gre za nepovratno finančno pomoč, ki je namenjena izpolnitvi ciljev, opredeljenih v triletnem poslovnem načrtu.
Finančna pomoč za upravičenca, ki se zaposli ali načrtuje zaposlitev na KMG, je v programskem obdobju 2014–2020 znašala 45.000 € (Program razvoja podeželja …, 2014).
Po mnenju kmetijske svetovalke na območju Zgornje Savinjske doline je finančna podpora mladim prevzemnikom pomembna, saj se kmetje soočajo z nizkimi odkupnim cenami pri mleku in mesu, pri tem pa jim pogosto primanjkuje finančnih sredstev za investicije (nakup strojev, obnova kmečkih poslopij, ipd. ). Veliko kmetij si zato poskuša pridobivati čim večji dohodek iz gozda, vendar jih pri tem ovirajo tudi nizke odkupne cene lesa. V programskih obdobjih PRP v letih 2007–2013 in 2014–2020 so se pojavile velike razlike glede prijave na javni razpis oziroma oddaje vlog za pomoč mladim prevzemnikom kmetij, saj so bile v prvem programskem obdobju zahteve za vstop v ukrep Pomoč mladim prevzemnikom kmetij manjše (Goltnik, 2020). V programskem obdobju 2014–2020 je moral mlad prevzemnik imeti v lasti najmanj 6 ha primerljivih kmetijskih površin, za prevzem kmetije pa je moral imeti tudi ustrezno poklicno znanje in usposobljenost za opravljanje kmetijske dejavnosti (vsaj 3 leta izkušenj na področju kmetijskih ali s kmetijstvom povezanih dejavnosti; Program razvoja podeželja …, 2014). V Savinjski regiji je v programskem obdobju 2007–2013 pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete prejelo 576 mladih prevzemnikov kmetij, v programskem obdobju 2014–2020 je do leta 2016 pomoč prejelo 97, do konca leta 2020 pa 253 mladih prevzemnikov (MKGP, 2020). V obdobju 2015–2020 je v Zgornji Savinjski dolini na razpis za mladega prevzemnika
kmetije kandidiralo 30 mladih kmetov, mlajših od 40 let (Območni razvojni program …, 2020).
Občina Gornji Grad vsako leto objavi Razpis o dodeljevanju pomoči za ohranjanje in razvoj kmetijstva in podeželja. Finančna pomoč je namenjena naložbam v opredmetena in neopredmetena sredstva na KMG v zvezi s primarno kmetijsko proizvodnjo, pomoč za naložbe v predelavo in trženje kmetijskih proizvodov ter naložbe v nekmetijsko dejavnost na kmetiji. Z naložbami se skuša izboljšati splošna učinkovitost in trajnost KMG, vzpostaviti in izboljšati infrastrukturo, cilj pomoči je tudi diverzifikacija dejavnosti na KMG v predelavo in trženje kmetijskih in živilskih proizvodov. Občina vsako leto prejme preko 20 vlog na razpis (Občina Gornji Grad, 2021).
3.1 Oblike sodelovanja in druženja mladih na podeželju
Odlašanje starejših gospodarjev pri prenosu kmetije na mlajšega prevzemnika ne zavira le angažiranosti mladih kmetov, temveč lahko vpliva tudi na šibkejšo vpetost kmetije v podeželske mreže (medsebojno sosedsko pomoč, društveno življenje). Način sodelovanja mladih v podeželskih skupnostih je pogosto prevzet od staršev ali sorodnikov, tako se običajno tudi več generacij družine vključuje v ista društva. Za ohranitev aktivne podeželske skupnosti imajo mladi ključno vlogo, saj vključevanje mladih zagotavlja razvoj ter pripomore k pozitivnemu in inovativnemu delovanju skupnosti. Podeželske skupnosti, kjer primanjkuje mladih oziroma se ti izseljujejo s podeželja, so manj aktivne in dolgoročno neobstojne. Posameznike v podeželsko skupnost povezujejo različne oblike druženja, ker pa narašča delež zaposlenih v neagrarnih dejavnostih izven kraja bivanja, je druženje vse bolj skrčeno le na prosti čas. Pomemben načinov povezovanja prebivalstva na podeželju so tudi medsosedski odnosi. Medsebojna sosedska pomoč je v preteklosti igrala ključno vlogo pri vsakdanjem življenju in je tako prispevala k tesno povezanem družabnem življenju. Po koncu druge svetovne vojne so družbenogospodarske spremembe prinesle nov način življenja, povečale so se dnevne migracije, sledila je deagrarizacija in modernizacija kmetijstva, s tem pa se je zmanjšala tudi potreba po medsebojni pomoči in medsebojnih stikih, ne samo med sosedi, ampak tudi med vsemi prebivalci (Logar, 2015).
Čeprav se zdi, da urbane oblike preživljanja prostega časa vse bolj izpodrivajo tradicionalne prostočasne dejavnosti, pa je mogoče na podeželju še vedno zaznati razmeroma veliko prisotnost društev. Delež članov v posameznem društvu se povezuje tudi s spolom posameznikov, tako so moški pogosteje vključeni v npr. gasilska in lovska društva, ženske pa v npr. kulturno-umetniška društva in aktive kmečkih žena (Barbič, 2005).
V Zgornji Savinjski dolini deluje 236 društev, od tega jih 28 deluje v občini Gornji Grad (Območni razvojni program …, 2020). Po mnenju kmetijske svetovalke je največ kmetij vključenih v Zgornjesavinjsko govedorejsko društvo, društvo kmetic, ovčerejsko društvo, strojni krožek in konjerejsko društvo. Mladi izkazujejo manj interesa za vključevanje v društva, predvsem v klasične oblike (npr. izobraževanja), saj večino informacij dobijo že na spletu (Goltnik, 2020). V Zgornji Savinjski dolini deluje tudi Društvo podeželske mladine v Šmihelu nad Mozirjem. Člani društva so predvsem krajani Mozirja, pri tem pa se trudijo povezovati še z drugimi občinami in društvi. Trenutno ima društvo 45 članov.
Preko različnih dogodkov ter kmečkih iger skušajo mladim približati pozitivne plati življenja na podeželju ali kmetiji (Pačnik, 2021).
Posebna oblika povezovanja prebivalstva na podeželju je tudi sodelovanje ob izrednih in težkih situacijah (požari, poplave ipd.). Takšna vrsta pomoči pa na podeželju ohranja nespremenjeno vlogo ter s tem prebivalcem zagotavlja občutek varnosti in prisotnosti sodelovanja med lokalnim prebivalstvom (Logar, 2015). Tudi v občini Gornji Grad, kjer delujejo kar tri prostovoljna gasilska društva, je solidarnost med prebivalstvom močno prisotna. Po besedah poveljnika Prostovoljnega gasilskega društva Gornji Grad društvo v občini ohranja pomembno vlogo, povezuje pa tudi starejše in mlajše generacije. Ključen pomen pripisuje mladim, ki v društvo prinašajo več energije, pri tem pa je izrazil tudi negotovost glede vključevanja nadaljnjih mlajših generacij, predvsem zaradi hitrega tempa življenja in vse večje ponudbe drugih prostočasnih dejavnosti (Černevšek, 2021).
3.2 Delovanje lokalne akcijske skupine Zgornje Savinjske in Šaleške doline (LAS ZSŠD)
Delovanje LAS je ena najizvirnejših strateških značilnosti razvojnega pristopa »od spodaj navzgor«. LAS morajo biti sposobne prepoznati in upoštevati inovativne ideje ter opredeliti priložnosti, ki jih nudijo različni lokalni viri, hkrati pa naj delujejo čim bolj avtonomno in povezovalno (Lorber, 2013). LAS se oblikujejo na homogenem, družbeno povezanem podeželskem območju s skupnimi zgodovinskimi in naravnimi značilnostmi.
LAS delujejo na podlagi tripartitnega partnerstva, partnerstvo sestavljajo predstavniki javnih ustanov, gospodarskega sektorja in zainteresirane civilne družbe. V programskem obdobju 2007–2013 (izvajanje ukrepa LEADER) je v Sloveniji povprečno partnerstvo sestavljalo 33 % članov, ki prihajajo iz javnega sektorja, 29 % iz gospodarskega sektorja in 39 % iz zasebnega sektorja, število partnerjev je bilo običajno med 14 in 129. Občine so tiste, ki imajo prevladujočo vlogo v javnem sektorju, poleg njih pa javni sektor predstavljajo tudi podporna služba za kmetijstvo, razvojne agencije, šole, centri za socialno delo itd. Kmetijska podjetja in kmetije predstavljajo 40 % partnerjev iz gospodarskega sektorja, preostalih 60 % predstavljajo različna podjetja, ki delujejo na območju LAS.
Zasebni sektor je najbolj heterogen, saj združuje posameznike, različna združenja ter nevladne organizacije, med njimi so najpogostejša podeželska mladinska združenja ter različna turistična in kulturna združenja (Cunder, Bedrač, 2010). V programskem obdobju 2014–2020 se je uveljavil ukrep CLLD (nadgradnja ukrepa LEADER), t.i. lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, kateri omogoča lokalnemu prebivalstvu, da z oblikovanjem lokalnih partnerstev oziroma lokalnih akcijskih skupin, aktivno odloča o prednostnih nalogah, razvojnih ciljih lokalnega območja ter o virih financiranja za doseganje ciljev lokalnega območja. Ukrep CLLD črpa sredstva iz več strukturnih skladov, namen pa je spodbujanje celovitega in uravnoteženega lokalnega razvoja (LAS ZSŠD, 2014).
V programskem obdobju 2007–2013 sta delovali dve društvi LAS, za vsako dolino posebej. V programskem obdobju 2014–2021 na preučevanem območju deluje združena LAS Zgornje Savinjske in Šaleške doline (LAS ZSŠD). Pri načrtovanju projektov LAS ZSŠD sodeluje z drugimi LAS, MKGP, Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT), Agencijo Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (ARSKTRP). Občine so člani, prijavitelji in partnerji projektov. Projekti sodelovanja med LAS so sofinancirani iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), lastnih sredstev prijavitelja ter partnerjev projekta (LAS ter člani LAS). Na območju LAS ZSŠD se v obdobju 2014–2020 v okviru Podukrepa 19.3 (Priprava in izvajanje dejavnosti sodelovanja lokalne akcijske skupine)
izvaja 9 projektov, od tega so štirje projekti že zaključeni, ostali so v izvajanju. Namen projekta »Z znanjem do uspešnejšega razvoja dopolnilnih dejavnosti in trženja produktov na kmetijah Zgornje Savinjske doline«, ki je bil izveden v programskem obdobju 2007–
2013, je bil ohraniti delovna mesta na kmetijah z dvigom usposobljenosti nosilcev KMG ter njihovih družinskih članov. Izvajale so se delavnice s področja predelave mleka in sadja, trženja in priprave pridelkov za prodajo. V okviru projekta »Izobraževalni izzivi na podeželju Zgornje Savinjske doline« pa je imelo kmečko prebivalstvo (posebej mladi kmetje in kmečke žene) možnost izobraževanja na področju podjetništva, prostega časa na kmetiji ter možnost izobraževanja na področju uspešne prodaje preko interneta (LAS ZSŠD). Takšna izobraževanja imajo velik pomen, saj po mnenju predsednice Zavoda Savinja (Zavod za razvoj podeželja in turizma) lokalni ponudniki sicer prodajajo svoje pridelke, a jim pogosto manjka znanja na področju trženja, promocije ter skupnega povezovanja (Orešnik, 2021).
V občini Gornji Grad se trenutno izvaja projekt »Zelena Rezidenca«, ki postavlja temelj za razvoj turizma in zelenih delovnih mest v občini. Izhodišče projekta predstavljajo bogata kulturna dediščina, ohranjena kmetijska pokrajina ter lokalno prebivalstvo. Velik potencial in podporno okolje predstavljajo kmetije, predvsem dopolnilne dejavnosti na kmetijah.
Namen projekta je kmetijam dati priložnost za krepitev in razvoj obstoječih dejavnosti ter možnost za oblikovanje novih poslovnih priložnosti in delovnih mest.
4 REZULTATI ANKETE MED MLADIMI NA KMETIJAH PREUČEVANEGA OBMOČJA
V anketo je bilo vključenih 50 mladih, starih med 18 in 40 let, ki živijo na kmetijah v občini Gornji Grad. Od tega je bilo 34 % anket pridobljenih na terenu, preostalih 66 % pa preko spleta, s pomočjo programa 1ka. Cilj anketiranja je bil pridobiti čim več mladih različnih starosti, ki prihajajo iz različno velikih KMG. Pri iskanju mladih, ki prihajajo iz manjših KMG, v velikostnih razredih med 0–1,99 ha in 2–5 ha, so mi pomagali tudi drugi anketiranci. Med anketiranci so prevladovali tisti, ki prihajajo iz KMG v velikosti od 5–
9,99 ha in nad 10 ha. Iz kmetij (N=50), ki imajo v lasti več kot 10 ha KZU prihaja največ (44 %) anketirancev.
Preglednica 1: Število anketirancev glede na velikost KMG v občini Gornji Grad.
velikost KMG število anketirancev
do 1,99 ha KZU 5
2-4,99 ha KZU 11
5-9,99 ha KZU 12
nad 10,00 ha KZU 22
skupaj 50
Vir: Anketni vprašalnik, 2021.
Polovica anketirancev je bila starih med 25 in 31 let, 8 % anketirancev je bilo starih med 32 in 40 let, preostali delež so predstavljali anketiranci, stari med 18 in 24 let. S 56 % so prevladovali moški.
Med anketiranci ni bilo tistih z nedokončano osnovno šolo in tudi tistih, ki bi imeli zgolj osnovnošolsko izobrazbo, poleg tega nihče od anketirancev nima dokončanega doktorata.
Največji delež zavzemajo anketiranci z dokončano srednjo strokovno šolo (44 %).
Relativno visok delež (38 %) pa zavzemajo tisti z dokončano višjo ali visoko šolo. To dejstvo potrjuje, da se stopnja izobrazbe mladih na podeželju povečuje.
Glede na število družinskih članov prevladujejo kmetije, ki imajo 6 članov (34 %). Delež tistih, kjer na kmetiji živi 5 članov, predstavlja 28 %. Več kot polovica anketirancev izhaja iz gospodinjstev, kjer živi več kot 5 članov.
Slika 5: Anketirane kmetije glede na število družinskih članov.
Vir: Anketni vprašalnik, 2021.
58 % anketirancev je bilo zaposlenih. Delovne migracije anketirancev so vezane predvsem na občine Ljubno ob Savinji, Nazarje in Ljubljano. Največ zaposlenih anketirancev je zaposlenih v KLS Ljubno ob Savinji, ki ima certifikat družinam prijaznega podjetja in nudi odlične možnosti zaposlovanja mladim. 28 % je posameznikov, ki se šolajo, večinoma dnevno migrirajo v Celje, Velenje in Ljubljano. Samo 6 % sodelujočih v anketi pa se ukvarja zgolj s kmetijstvom.
Slika 6: Število anketirancev glede na njihovo delovno aktivnost.
Vir: Anketni vprašalnik, 2021.
Kot največje razvojne probleme življenja na podeželju in na kmetiji so mladi izpostavili odseljevanje in staranje prebivalstva, neugodne pogoje za kmetovanje, kamor sodijo veliki nakloni in nadmorska višina ter pomanjkljivo infrastrukturo. Sodelujoči so kot razvojne probleme življenja na podeželju navedli še številne druge dejavnike. Mednje so sodile na primer nizke cene odkupnih izdelkov v kmetijstvu, predvsem živih živali, mesa in mleka.
Navedli so tudi pomanjkanje kmetijskega orodja in pa slab odnos države do kmetov.
Pogosto se namreč srečujejo s problemi glede pridobivanja gradbenih dovoljenj in s težavami glede zagona dopolnilne dejavnosti. V bližini kmetije mladi najbolj pogrešajo urejeno cestno infrastrukturo, predvsem pozimi, ko primanjkuje materiala za ustrezno oskrbo cestne infrastrukture. Pogrešajo tudi družabnost ter prostore za druženje in družbene aktivnosti. Zaradi različne izobrazbene strukture so anketiranci izrazili tudi težavo z dostopnostjo do služb. Sodelujoči so izpostavili težavo tudi na področju mobilne telefonije, v smislu slabega mobilnega signala. Najbolj so ponosni na naravne danosti in vrednote, torej naravo, mir in urejenost. Mladi vidijo največje razvojne priložnosti na kmetiji v razvoju dopolnilnih dejavnosti, predvsem v pridelavi in prodaji kmetijskih pridelkov ter turizmu na kmetiji. Navedli so tudi skromno zainteresiranost občine Gornji Grad za kmetijstvo, predvsem na področju turizma na kmetiji.
Naši rezultati so zelo sorodni rezultatom raziskave (Lampič, Klemenčič, Potočnik Slavič, 2008). Prebivalci so pred skoraj 15. leti največjo oviro pri razvoju videli v odmaknjenosti od večjih središč, staranju prebivalstva ter pomanjkljivi osnovni infrastrukturi (ceste in kanalizacija). Prebivalci Zgornje Savinjske doline se zavedajo naravnih danosti, ohranjenega naravnega okolja, značilna je visoka stopnja pripadnosti ter navezanosti na domače okolje. Možnosti za razvoj podeželja vidijo predvsem v specializaciji, novih oblikah kmetovanja ter razvoju dopolnilnih dejavnosti na kmetiji.
Od 50 anketirancev jih je le 26 % vključenih v društva, pri čemer so prevladovali Zgornjesavinjsko govedorejsko društvo, Prostovoljno gasilsko društvo Gornji Grad, planinsko in ovčerejsko društvo.
Odgovori glede ovir, ki mlade omejujejo pri odločanju za kmetovanje, so bili precej raznoliki. Najpogostejši odgovori so se navezovali na pomanjkanje financ, premalo subvencij, neredni dohodki, nihanje cen kmetijskih proizvodov, precej je izstopal tudi odgovor, da je delo na kmetiji premalo cenjeno. Poleg tega mlade na poti do kmetovanja ovirajo tudi slabi delovni pogoji, celodnevno in težko delo, mnogi pa v kmetijstvu ne vidijo prihodnosti. Vprašanje je nudilo tudi odgovor »drugo«, kamor so anketiranci lahko sami napisali odgovor; navedli so tudi pomanjkanje družabnih dogodkov, pritisk trgovskih verig (nizke cene kmetijskih proizvodov in visoka cena vlaganja v kmetijstvo, pri čemer se finančni vložek v kmetijo ne povrne).
