R a z g l e d a
tem je morda umestno, da opozorimo, da je napisana Bobekova študija čisto v klasičnem duhu in da v metodičnem pogledu ne prinaša novih rezultatov.
Zanimivo je. da obdela celo preperelino, ki je tako važen kriterij, samo v kratkem zaključnem odstavku, ter da o lahko konglomeriranem produ, ki ga je našel na več k r a j i h , sploh ne razpravlja.
i Literatura
1. M. Š i f r e r , Obseg pleistocenske poledenitve na Notranjskem Snež- niku. Geografski zbornik V, L j u b l j a n a 1959.
2. M. Š i f r e r , Dolina Tolminke in Zalašce v pleistocenu, Geografski zbornik III., L j u b l j a n a 1955.
3. M. Š i f r e r , Porečje Kamniške Bistrice v pleistocenu (pripravljeno za tisk).
4. D. K u š č e r , Prispevek h glacialni geologiji Radovljiške kotline, Geologija III, L j u b l j a n a 1955.
5. J. K n a u e r , Über die eiszeitliche Einordnung der Moränen der
»Zürich — Phase« in Reussgletschergebiet. Geographica Helvetica, IX., Nr. 2, Bern 1954.
6. M. B r o d a r , Poskusno izkopavanje v Mokriški jami. Arheološki vestnik. VI/2, L j u b l j a n a 1955.
7. H. G r o s s , Die bisherigen Ergebnisse C " — Messungen und Paläoli- tisehen Untersuchungen f ü r die Gliederung und Chronologie des Jungpleisto- zäns in Mitteleuropa und den Nachbargebieten. Eiszeitalter und Gegenwart, Band, 9, Ohringen Württ. 4 september 1958.
Résumé: Sur la glaciation würmienne dans le Bassin de Klagenfurt (Celovec) M i l a n Š i f r e r
A l'occasion de l'étude de H. B o b e k sur le recul de la glaciation dans la partie orientale du Bassin de Celovec (Klagenfurt) en Carinthie (Mitt.
ö s t e r r . Geogr. Ges. I. 1959), l'auteur estime, en présentant un compte rendu sur cette étude, qu'il faut, en tenant compte surtout des résultats des nouvelles études de ce genre en Slovénie, supposer — au contraire de l'opinion de H. Bobek — une époque plus chaude nettément marquée séparant la phase de la glaciation würmienne ancienne de la phase de la glaciation würmienne plus jeune.
ŠE O NASTANKU IN OHRANITVI SNEŽIŠC IN LEDENIKOV V GORAH V. M a a o h i n — I. G a m s
Odgovor na pripombe Ivana Gamsa
o nastanku snežišč in ledenikov v gorah (G. V. 1959)
Rosišče določa temperatura snega v senčnih legali pri mirnem in jasnem vremenu, kar se po gorah dogaja ob času ustaljenih anticiklonalnih sinoptič- nih situacij. Če je nebo pokrito z oblaki, ali piha močan veter, potem se temperatura snega približuje temperaturi vlažnega termometra na psihro- metru, k a j t i sneg pri oblačnem vremenu ne more dositi izžarevati v vesolje.
Ob dežju se sneg brezpogojno tali, ker leži takó rosišče kot tudi temperatura vlažnega termometra nad ničlo, a razen tega deževnica mnogo hitreje kot zrak prenaša svojo pozitivno temperaturo na sneg. To so fizikalna dejstva, ki stoje izven debate. Iz tega mora slediti, da jasno in toplo vreme, če leži pri tem nižinah: v toplem in sončnem f e b r u a r j u 1. 1953 se je 15 centimetrska plast
2 6 6
R a z g l e d a
snega držala do konca f e b r u a r j a , k l j u b temu, da se je dvigala popoldanska temperatura v zadnji dekadi nad 10 stopinj. V senčnih legah je sneg obstal do 25. marca; marec je bil ravno tako suh in topel.
Dr. Gams omenja, da je Tollner prišel do zaključka, da deževno poletje veča ledenike, medtem ko sem trdil ravno obratno. To nesoglasje je posledica tega, da je Tollner opazoval ledenike mnogo višjih gora, k j e r tudi poleti ne dežuje, marveč sneži, medtem ko se nanaša moja trditev na Slovenske Alpe, k j e r poleti v glavnem dežuje. Stvar je t o r e j slična pojavu ob južnem dežev- nem vremenu pozimi, ki v dolinah pobira sneg, a po visokih gorah ga veča.
Poleti pa se prestavi isti pojav v višine nad 3000 m; zato tudi med Tollnerjem in menoj ni protislovja.
Ne soglašam s tov. dr. Gamsom še glede uporabe nižinskih podatkov za zaključke o klimi igora. Nam meteorologom je namreč znano, da so vremeno- tvorni procesi zelo razsežni po teritoriju in segajo v velike višine: če so na primer padavine v dolini nadpovprečne, so gotovo še nadpovprečne daleč naokrog in do višine z izotermo minus 5. To dejstvo je razvidno še iz številnih kliinatoloških kart, ki p r i k a z u j e j o mesečne povprečke, oziroma anomalije mesečnih povprečkov. Še m a n j je utemeljena trditev dr. Gamsa, da celo postaja na Kredarici ni merodajna za triglavski ledenik!
Poletje 1955, katero n a v a j a tov. dr. Gams in ki je imelo le malo dni z rosiščem pod ničlo, j e bilo hladno s pogostim dežjem in tako dokazuje, da deževno poletje ne koristi snežnim razmeram po naših gorah. Izjemo tvorijo ekstremno hladna poletja, kot n. pr. 1. 1948, ko je tudi po naših gorah močno snežilo pri temperaturi pod ničlo.
V. Manohin Pripombe na odgovor V. Manohina
V odstavku o Tollnerju je V. Manohin posredno priznal to, kar sem pogrešal v njegovem članku: isti meteorološki pojav, padavine, v nižjih hribih kot dež pobirajo sneg, v visokih gorah pa kot sneg redijo ledenike. T o r e j nam nižinske vremenske postaje ne morejo nuditi neposrednih dokazov za kolebanje ledenikov. Ker ne upošteva teh razlik dovolj, V. Manohin v svojem članku trdi, da zaradi pojava rosišča slepo, ustaljeno poletno vreme zato bistveno ne škoduje ne snežiščem n e l e d e n i k o m (podčrtal I. Gams), na koncu pa pravi, da je na z m a n j š a n j e snežišč in ledenikov v letih 1945—1952 vplivala kombinacija »suhih hladnih polovic leta s s u h i m i n v r o č i m p o l e t j e m (podčrtal I. G. Suha in vroča poletja so obenem sončna, t o r e j tista, ki po Manohinovem mnenju ne bi zmanjševala ledenikov).
Tudi ni točno Manohinovo mišljenje v istem odstavku odgovora, da je vzrok razlik med njim in Tollnerjem v različni višini obravnavanih gora.
Manohin upošteva triglavski ledenik, Tollner pa ledenika na Sonnblicku in Pasterzo, t o r e j ledenike, ki so vsi ob snežni ločnici, čeprav v različnih nad- morskih višinah. Sicer pa oba na splošno govorita o vzrokih za kolebanje ledenikov in so jima ti ledeniki samo dokazno gradivo. Razlika je res v tem, da šteje Tollner poletno zračno temperaturo, radiacijo in albedo kot glavne krivce za z m a n j š a n j e ledenikov, Manohin pa govori o prvenstveni važnosti vlažnosti in poletnega dežja za ledenike in snežišča. Oba pa se sklicujeta na nižinske in višinske postaje.
Trditve, da lahko uporabljamo nižinske podatke za zaključke o klimi gora, ni treba posebej pobijati, ker jim je vrednost o m a j a l že Manohin sam v odstavku više, ko govori o različni vlogi padavin v nižjih in višjih gorah.
Osnovno, kar sem hotel s prvimi pripombami povedati, je dejstvo, da v klimatološki in meteorološki literaturi ni edinosti o osnovnih vzrokih za kolebanje ledenikov. Enoglasen rezultat pa so dala glaciološka raziskovanja, m e r j e n j e ablacijskih virov. Glaciologi niso ostali samo pri teoretični aplikaciji fizikalnih procesov in razglabljanju o vplivu vremena na ledenike, ampak so te učinke na ledenikih merili. Zato pripisujem njihovim rezultatom večjo vrednost. Ali pa se triglavski ledenik ponaša b o l j kot snežišče in m a n j kot višji ledeniki, bomo videli šele čez leta, ko bo za vzporejanje dovolj podatkov.
2 6 7
R a z g l e d a
V p r e d z a d n j e m odstavku mojih prvih pripomb j e tiskarska pomota spremenila leto 1956 v leto 1955*. Snežišča v A m f i t e a t r u in Za Akom sva opazovala z meteorologom D. Koširjem 50. IX. 1956. To leto je bilo nadpov- prečno hladno in vlažno do j u l i j a , od t e d a j do o k t o b r a pa sončno in toplo (Kredarica j e imela s r e d n j e mesečne t e m p e r a t u r e od j u l i j a do septembra 6,1, 6,2 in 5,9° C); ti poznopoletni meseci so tako zmanjšali visoka snežišča, da so bila konec septembra izredno m a j h n a .
S u m m a r y : Once more on the Origin and P r e s e r v a t i o n of Glaciers in the Mountains. Continuation of the discussion b y V. Manohin and I. Gams from the »Geografski vestnik« XXXI (1959).
SOCIALNA »AGRARNA« GEOGRAFIJA
» S v e t o z a r I l e š i č
Tako imenovani »agrarni geografiji«, ki ji j e izhodišče p r o u č e v a n j e
»agrarne pokrajine«, se v evropskih deželah z njihovo naraščajočo industria- lizacijo vedno b o l j zapleta delovno področje, lndustrializacijski proces če- d a l j e h i t r e j e r a z k r a j a sprva samo na z n o t r a j (strukturno), pozneje pa tudi na z u n a j (fiziognomično) tradicionalno agrarno p o k r a j i n o , n j e n a n a s e l j a in n j e n o zemljišče. V S r e d n j i Evropi n. pr., kamor spada prav tipično tudi Slove- nija, j e k a k r š n a koli o s t r e j š a r a z m e j i t e v med a g r a r n o in n e a g r a r n o p o k r a j i n o že zelo težavna in iluzorna. Vse naše .podeželje j e k l j u b svojemu včasih še močno a g r a r n e m u videzu že tako p r e p r e ž e n o z n e a g r a r n i m i elementi, da se samemu izrazu »agrarna geografija« n u j n o m a j e j o tla pod nogami. Fiziogno- mične preobrazbe sicer p r e c e j počasneje slede n o t r a n j i m , funkcijsko-soci- alnim, slede jim pa vendar. Za označbo podeželskih naselij, ki so le redko še vedno zares »kmečka«, n i k a k o r ne zadostuje več samo fiziognomično-tipolo- ška k l a s i f i k a c i j a (čeprav ostane kot n a j č i s t e j e geografska še vedno močno v o s p r e d j u ) , temveč ji j e t r e b a postaviti ob stran tudi socialno-funkcijsko.
Tega se »agrarni« geografi povsod .po Evropi dobro zavedajo. Od tod tudi t e ž n j a k »socialni« usmeritvi agrarno-geografskih p r o u č e v a n j . Tu ne gre več za staro socialno, zares s k o r a j samo »agrarno« razslojitev vasi na g r u n t a r j e , k a j ž a r j e idt., temveč za nove procese, ki jih p r i n a š a industrializacija z vsrka- v a n j e m a g r a r n e delovne sile s p o d e ž e l j a in s č e d a l j e močnejšo dezagrarizacijo n e k d a n j i h vasi. N a j z n a č i l n e j š a in n a j a k t i v n e j š a je v tem pogledu socialno-geo- g r a f s k a smer, ki jo v miinchenski agrarno-geografski šoli dosledno in uspešno u v e l j a v l j a t a prof. dr. W. H a r t k e in dr. K. R u p p e r t s svojimi učenci in s svojo publikacijsko serijo »Münchner Geographische Hefte«. Že v lanskem
»Geografskem vestniku« smo opozorili, kako se j e v o k v i r u te šole razmah- nilo p r e m o t r i v a n j e t. im. »socialne ledine« kot enega izmed najti.pičnejših izrazov socialnih in s tem tudi a g r a r n o - p o k r a j i n s k i h t r a n s f o r m a c i j , k i jih na evropsko podeželje prinaša industrializacija.1 Vrsta n a d a l j n j i h del iz te geo- g r a f s k e šole nam kaže še druge podobne učinke sprememb v socialni struk- turi. Ze lani smo omenili p r i m e r o p u š č a n j a intenzivnih n a m a k a l n i h travnikov v p o k r a j i n i Spessart.2 N e k a t e r e druge š t u d i j e nas o p o z a r j a j o , kako se v z a d n j e m desetletju m a r s i k j e v Srednji in Zapadni Evropi p o g o z d u j e j o široka, regionalno jasno o m e j e n a področja, ki so bila d o t l e j obdelana, in to ne v k r a j i h , k j e r bi se prebivalstvo odseljevalo ali k j e r bi se u v e l j a v l j a l o eksten- zivnejše g o s p o d a r j e n j e , temveč v k r a j i h , k j e r se delovna moč zateka k bolj- šemu zaslužku v industriji in se ji namesto o b d e l o v a n j a zemlje mnogo b o l j
* To pomoto sem p o p r a v i l na d r u g e m m e s t u , v s e s t a v k u o snežiščih v J u l i j s k i h A l p a h ( G e o g r a f s k i z b o r n i k I n s t i t u t a za g e o g r a f i j o SAZU, VI, v t i s k u ) .
' S . I l e š i č , Novi p r i s p e v k i k p r o u č e v a n j u g e o g r a f i j e in z g o d o v i n e a g r a r n e p o k r a j i n e , G e o g r a f s k i vestnik XXXI (1959), str. 161.
' W. H a r t k e , Sozialgeographischer S t r u k t u r w a n d e l in Spessart. D i e E r d e , Berlin, Jhg. 88, 1957,. Str. 236-254.
2 6 8
