VARNOST V GORAH

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

EVA TUŠEK

VARNOST V GORAH

DIPLOMSKO DELO

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Predšolska vzgoja

EVA TUŠEK

Mentorica: izr. prof. dr. VESNA ŠTEMBERGER

VARNOST V GORAH

DIPLOMSKO DELO

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, dr. Vesni Štemberger, za vso pomoč, podporo in vse spodbudne besede pri pisanju.

Zahvaljujem se tudi vsem sodelovkam Vrtca Škofja Loka, enota Bukovica, ki so me skozi celotno pisanje spodbujale, podpirale,

mi dajale koristne nasvete ter me motivirale k pisanju.

Posebno zahvalo namenjam tudi svoji družini, ki je skozi celotni študij verjela vame, me spodbujala in podpirala do samega

konca. Hvala.

POVZETEK

Diplomsko delo z naslovom Varnost v gorah je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela.

Namen diplomskega dela je seznaniti starše in otroke o (ne)varnosti v gorah ter ugotoviti, kakšno je poznavanje vidikov varnosti v gorah. Zanimalo nas je, ali anketiranci hodijo v gore in zakaj, ali poznajo vso potrebno opremo ter postopke reševanja ponesrečenca v gorah, koliko znajo oceniti telesne in psihofizične sposobnosti, ali pravilno odreagirajo v primeru slabega vremena ter ali vedo, kako letni čas vpliva na nesreče v gorah.

V teoretičnem delu smo se na začetku osredotočili na planinsko terminologijo, ki sestavlja najpogostejše besede: izletništvo, pohodništvo, gorništvo in planinstvo. Sledil je kratek opis planinstva na Slovenskem in planinskih programov, ki se izvajajo pri nas. V nadaljevanju smo večjo pozornost posvetili varnosti v gorah, ki vsebuje vso potrebno opremo planinca, hrano in pijačo, vreme, prvo pomoč in nevarnosti v gorah. V zadnjem delu teoretičnega dela smo pisali o pripravi izleta ter se bolj osredotočili na vsebinsko pripravo izleta v predšolskem obdobju.

Empirični del je razdeljen na dva dela: na pripravo otrok na planinski izlet ter na analizo vprašalnikov. V prvem delu smo z otroki spoznavali planinsko tematiko, se seznanjali z življenjem in obnašanjem v gorah ter na koncu izpeljali planinski izlet do stare lipe na Stirpniku.

V delo so bili vključeni tudi starši, ki so prejeli zgibanko z vsemi potrebnimi informacijami. V drugem delu sem uporabila anketni vprašalnik, v katerem me je zanimalo, koliko so starši iz celotne Slovenije seznanjeni z varnim gibanjem v gorah ter ali poznajo ustrezno opremo ter potek nudenja prve pomoči ponesrečencu. V anketi je sodelovalo 20 staršev iz skupine Nogica ter 80 naključnih staršev iz celotne Slovenije.

Ugotovili smo, da se otroci izleta veliko bolj veselijo, če tudi sami sodelujejo pri njegovi pripravi in izvedbi ter imajo med samim potekom izleta motivacijo, npr. naloge škrata. V anketi smo ugotovili, da imajo starši premalo planinskega znanja, to pa se posledično kaže v številnih nesrečah v hribovitem svetu. Neznanje staršev je posledica neustreznega podajanja informacij otroku.

Ključne besede: varnost, gore, oprema, nevarnost, prva pomoč, ustrezna oblačila in obutev

ABSTRACT

The thesis entitled Safety in the mountains consists of a theoretical and empirical study part.

The aim of this thesis is to inform parents and children about (un)safety in the mountains and to find out, what is the level of knowledge about aspects of safety in the mountains. We wanted to know whether the respondents go to the mountains and why, if they know all the necessary equipment, if they know the procedures for rescuing a casualty in the mountains, to what extent they know how to assess their physical and psychophysical abilities, whether they react correctly in the mountains, whether they in the event of bad weather, and if they know how the season affects accidents in the mountains.

In the theoretical part, we started by focusing on mountaineering terminology, which consists of the most common words: excursion, hiking, mountaineering and mountaineering. This was followed by a brief description of mountaineering in Slovenia and the mountaineering programmes implemented in Slovenia. Then we more attention was paid to safety in the mountains, which includes all the necessary mountaineering equipment, food and drinks, weather, first aid and dangers in the mountains. In the last part of the theoretical part we wrote about the preparation of the trip and focused more on the content of the preparation of the trip in the pre-school period.

The empirical part is divided into two parts: the preparation of children for a mountain trip and the analysis of the questionnaires. In the first part, the children were introduced to mountain topics, familiarised with life and behaviour in the mountains, and finally took a mountain hike to the old lime tree in Stirpnik. Parents were also involved and received a leaflet with all the necessary information. In the second part, I used a questionnaire to ask parents from all over Slovenia how familiar they are with safe movement in the mountains and whether they know the appropriate equipment and first aid procedures for first aid. 20 respondents took part in the survey parents from the Nogica group and 80 random parents from all over Slovenia.

We have found that children look forward to the trip much more when they are involved in the preparation and If they are motivated during the excursion itself (elf tasks). However, we found that parents lack knowledge of mountaineering, which is also a consequence of the many accidents in the mountainous world. Parents' ignorance is the result of inadequate provision of information to the child.

Key words: safety, mountains, equipment, danger, first aid, appropriate clothing and footwear

KAZALO

1 UVOD ... - 1 -

2 TEORETIČNI DEL ... - 2 -

2.1 TERMINOLOGIJA ... - 2 -

2.2 PLANINSTVO NA SLOVENSKEM ... - 4 -

2.3 PLANINSKI PROGRAMI ... - 5 -

2.3.1 Ciciban planinec ... - 6 -

2.3.2 Mladi planinec... - 7 -

2.4 VARNOST V GORAH ... - 8 -

2.4.1 Oprema ... - 8 -

2.4.2 Hrana in pijača ... - 14 -

2.4.3 Vreme ... - 16 -

2.4.4 Prva pomoč ... - 21 -

2.4.5 Nevarnosti v gorah ... - 26 -

2.5 PRIPRAVA IZLETA ... - 28 -

2.5.1 Psihološka priprava ... - 29 -

2.5.2 Telesna priprava ... - 29 -

2.5.3 Vsebinska priprava ... - 30 -

2.5.4 Organizacijska priprava ... - 30 -

2.5.5 Aktivnosti pred odhodom... - 36 -

3 EMPIRIČNI DEL ... - 37 -

3.1 OPREDELITEV PROBLEMA ... - 37 -

3.2 NAMEN IN CILJI ZAKLJUČNEGA DELA ... - 37 -

3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA... - 38 -

3.4 METODOLOGIJA ... - 38 -

3.4.1 Metode raziskovanja in raziskovalni pristop ... - 38 -

3.4.2 Vzorec merjencev ... - 39 -

3.4.3 Vzorec spremenljivk ... - 40 -

3.4.4 Organizacija meritev ... - 41 -

3.4.5 Metode obdelave podatkov ... - 41 -

4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... - 42 -

4.1 DEJAVNOSTI OTROK V VRTCU ... - 42 -

4.1.1 Uvod v hribolazenje ... - 42 -

4.1.2 Oprema planinca ... - 45 -

4.1.3 Obvestilo za starše ... - 49 -

4.1.4 Bonton v gorah in dan zemlje ... - 52 -

4.1.5 Izlet ... - 55 -

4.2 ANALIZA ANKET PO IZVAJANJU DEJAVNOSTI V VRTCU ... - 62 -

5 SKLEP ... - 82 -

6 VIRI IN LITERATURA ... - 86 -

7 PRILOGE ... - 89 -

KAZALO SLIK

Slika 1: Striženje kroga za izdelavo markacij ... - 44 -

Slika 2: Lepljenje trganke v barvah markacije ... - 44 -

Slika 3: Izdelana markacija ... - 45 -

Slika 4: Markacije, nalepljene v Planinskem kotičku ... - 45 -

Slika 5: Igra in opazovanje planinske opreme ... - 48 -

Slika 6: Plakat Oblačila planinca ... - 48 -

Slika 7: Plakat Kaj spada v nahrbtnik ... - 49 -

Slika 8: Planinski kotiček dopolnjen s plakatoma ... - 49 -

Slika 9: Reševanje učnega lista ... - 49 -

Slika 10: Obvestilo za starše ... - 52 -

Slika 11: Izdelava obvestila in spoznavanje zemljevida ... - 52 -

Slika 12: Zemljevid in legenda poti ... - 52 -

Slika 13: Igra z didaktično igro na temo planinstva... - 52 -

Slika 14: Izdelava plakata Bonton v gorah ... - 55 -

Slika 15: Plakat Bonton v gorah ... - 55 -

Slika 16: Planinski kotiček ... - 55 -

Slika 17: Priprava nahrbtnikov ... - 59 -

Slika 18: Pred odhodom ... - 59 -

Slika 19: Tretja steklenička ... - 60 -

Slika 20: Vzpon proti Kraju ... - 60 -

Slika 21: Počitek ... - 60 -

Slika 22: Vrh Kraj in predzadnja steklenička ... - 60 -

Slika 23: Izdelovanje slike za škrata ... - 61 -

Slika 24: Fantje so izdelali sliko, na kateri je naš vrtec ... - 61 -

Slika 25: Na poti proti cilju ... - 61 -

Slika 26: Zaslužena malica ... - 61 -

Slika 27: Stara lipa na Stirpniku ... - 62 -

KAZALO TABEL IN GRAFOV

Graf 1: Spol ... - 39 -

Graf 2: Regija ... - 40 -

Graf 3: Ali hodite v hribe? ... - 63 -

Graf 4: Kako odreagiramo v primeru slabega vremena? ... - 66 -

Graf 5: Kako se odločim, če me prijatelj povabi čez 7 dni na Triglav? ... - 74 -

Graf 6: Kolikokrat obiščete gore? ... - 75 -

Graf 7: V katerem letnem času se v gorah pojavi največ nesreč? ... - 76 -

Graf 8: Zakaj prihaja do nesreč v gorah? ... - 80 -

Tabela 1: Količina oblačnosti na nebu in njena razlaga ... - 19 -

Tabela 2: Izbira cilja glede na starost otroka ... - 31 -

Tabela 3: Povzetek normativov za število odraslih spremljevalcev ... - 34 -

Tabela 4: Zakaj obiskujete hribe? ... - 63 -

Tabela 5: Nujne stvari, ki bi jih vzeli na dveurni izlet s 6 let starim otrokom. ... - 65 -

Tabela 6: Kaj spada v nahrbtnik? ... - 67 -

Tabela 7: Kako boste oblečeni? ... - 68 -

Tabela 8: Kaj storite najprej, če ob poti opazite poškodovano osebo?... - 69 -

Tabela 9: Vrstni red reševanja osebe ... - 70 -

Tabela 10: Trditve z odgovori ... - 72 -

Tabela 11: Razlogi, da se v zimskem času pojavi največ nesreč ... - 77 -

Tabela 12: Razlogi, da se v spomladanskem času pojavi največ nesreč ... - 78 -

Tabela 13: Razlogi, da se v poletnem času pojavi največ nesreč ... - 78 -

1 UVOD

Gore predstavljajo strah in spoštovanje marsikateremu človeku, tudi pohodniku. Ljudje se med seboj razlikujejo, nekateri radi obiskujejo gore, ker jim dajejo občutek svobode, drugi pa v gore ne zahajajo, ker se bojijo višine ali pa ker niso dovolj psihično in fizično pripravljeni in hoje v hrib ne doživljajo kot užitka. Potrebno se je zavedati, da smo ljudje obiskovalci gora, zato moramo naravo in živali v gorah spoštovati, hodimo po označenih poteh, pustimo rasti gorsko cvetje, ne plašimo živali in vse v gorah doživljamo s tremi čutili: vonjem, sluhom in vidom.

Gore ne prinašajo samo strahu, napora in potenja. Med njihovim obiskom moramo biti previdni tako do sebe kot tudi do drugih. Posledica neprevidnosti so nesreče, ki so se in se bodo v gorah dogajale zaradi človeške malomarnosti ali pa zgolj naključja.

Nesreče in poškodbe, ki so se v času covid-19 začele množično pojavljati v gorskem svetu, so bile povod za pisanje diplomskega dela. Ljudje gore obravnavajo kot nekaj preprostega in vsem dostopnega, vendar temu ni tako. Za v gore moramo biti fizično in psihično pripravljeni, imeti moramo potrebno opremo in obutev, ustrezno hrano in pijačo ter biti predhodno ustrezno pripravljeni na turo. Niso dovolj vztrajnost, trma in samozavest, ampak korektno razmišljanje, kar vodi v pravilne odločitve ter posledično izlete s čim manj poškodbami.

V diplomskem delu sem želela otrokom iz skupine Nogica približati planinstvo in jih seznaniti z gibanjem v gorah. Hribe smo spoznavali preko vodenih dejavnosti, sestavljene iz petja, didaktičnih iger, izdelave miselnih vzorcev in na koncu planinskega izleta do stare lipe na Stirpniku. Otroke moramo z gibanjem v gorah seznanjati že v predšolskem obdobju, v vrtcu s projektom Mali sonček. Priporočljivo je, da otroci razvijejo zdrav in spoštljiv odnos do gora, hkrati pa poznajo opremo, oblačila in obutev, ki jih potrebujejo. V drugem delu sem v raziskavo vključila 100 staršev iz celotne Slovenije. Želela sem izvedeti, koliko imajo znanja o (ne)varnosti v gorah, ali poznajo ustrezno opremo in oblačila, zakaj obiskujejo gore, ali poznajo postopke reševanja ter v katerem letnem času se dogaja največ nesreč in zakaj.

2 TEORETIČNI DEL 2.1 TERMINOLOGIJA

Pojme izletništvo, pohodništvo, gorništvo in planinstvo najpogosteje uporabljajo v znanstveni in strokovni literaturi, ki je povezana s pohodništvom, življenjem in obiskovanjem gora. Prvini, ki združujeta vse omenjene dejavnosti, sta hoja in veselje do bivanja v naravi. Kljub temu da lahko rečemo, da gre za eno dejavnost, pa vendar med njimi zasledimo pomenske odtenke in razlike (Kristan, 1993).

Izletništvo in pohodništvo se od gorništva razlikuje po tem, da se navedeni dejavnosti odvijata v kulturnih krajih (v vaseh in zaselkih, na samotnih kmetijah, obdelani zemlji, v gozdnem gospodarstvu), predvsem tam, kjer je v naravo posegel človek in je opazno njegovo delo. Kljub temu da sta si izletništvo in pohodništvo podobna v tem, da potekata v istem kraju in ju združuje isti cilj, se razlikujeta v količini in kakovosti. Med njima težko postavimo natančno mejo. Kar odraslemu človeku predstavlja »samo« cilj, je lahko za predšolskega oz. za otroka prve triade osnovne šole že kar zahteven pohod (Kristan, 1993).

Izletništvo lahko opredelimo kot športno dejavnost, v katero spadata prirejanje in udeleževanje izletov. Izlet opravimo v časovno krajšem času, saj se odpravimo na znan kraj, ki je fizično manj zahteven in poteka po dobro poznanih poteh (Kristan, 1993).

Izletništvo je prirejanje in udeleževanje izletov (»Izletov«, 2020).

Drab (2000, str. 76) izletništvo opredeljuje kot časovno in daljinsko krajše pešačenje.

Pohodništvo je dejavnost, ki se ukvarja z organiziranjem in udeleževanjem pohodov. Tu gre za zahtevnejši psihofizični napor, časovno daljše pohode in včasih celo za večdnevne ločitve od vsakdanjega življenja. Potrebno se je zavedati, da je več tveganja za poškodbe in nevarnosti.

Da to preprečimo, moramo biti dobro telesno in organizacijsko pripravljeni, imeti moramo dovolj prostega časa, več opreme, več denarja in moramo biti željni pustolovščine in adrenalina (Kristan, 1993).

Strojin (1999) pohodništvo opredeljuje kot hojo po označenih in opisanih poteh, ki lahko trajajo več dni ali kar cel teden.

Pohodništvo je prirejanje in udeleževanje pohodov (Mlač idr., 2002).

Gorništvo prepoznamo po tem, da se odvija v gorah, kjer hodimo po samotnejših predelih in smo v pristni naravi, v katero ni posegal človek. Pri gorništvu je cilj vrh ali stena in osnovna fizična razsežnost je višina. Ker premagujemo večje višinske razlike, je gorništvo psihofizična telesno zahtevna dejavnost. Sama dejavnost je zelo tvegana, kar lahko ob neustreznem znanju vodi v poškodbe. Nevarnost pa preprečimo z ustreznim gorniškim znanjem in tako zavarujemo sebe in ostale udeležence v gorah (Kristan, 1993).

Strojin (1999) opredeljuje gorništvo kot vse načine gibanja v visokogorju, ki poteka nad gozdno mejo. Je razgiban teren, navadno samo skalovje, ki zahteva uporabo rok, na nekaterih predelih pa je tudi zavarovano. Pozorni moramo biti na objektivne nevarnosti, ki nas pri gorništvu lahko presenetijo, kot npr. hitra sprememba vremena, fiziološko pa je gibanje težavno zaradi nadmorske višine, fizičnega napora, prenašanja nahrbtnika z vso potrebno opremo in hrano, ki jo potrebujemo za enodneven ali večdneven vzpon.

Gorništvo lahko opredelimo kot športno dejavnost, ki vsebuje hojo v gore po nadelanih, označenih in neoznačenih poteh, zavarovanih in nezavarovanih poteh, po brezpotju, plezanje, smučanje (Mlač idr., 2002).

Gorništvo je prepletanje alpinizma in planinstva, saj so dejavnosti med seboj povezane oz. so skupne. Gorništvo lahko bližje opredelimo kulturi kot športu. To pa izhaja iz naslednjih vrednot: čut odgovornosti za sočloveka v gorah, kulturen odnos do narave in kulturne krajine, naravovarstven odnos in vzgojni vpliv na manj izkušene, iznajdljivost v različnih situacijah (Gorništvo, b. d.).

Planinstvo je športna (rekreacijska), gospodarska in raziskovalna dejavnost, ki je povezana z gorsko naravo. Planinstvo je postalo identiteta in vrednota slovenskega naroda, predvsem zaradi pokrajinskih značilnosti, prostega časa ljudi in spreminjanja ter ohranjanja zdravega načina življenja. Dejavnik, ki spodbuja planinsko dejavnost, je gibanje (hoja) v povezavi s pristnim stikom z naravo in finančno dostopnostjo ljudi do gorskega sveta (Peršolja in Rotovnik, 2001).

Planinstvo je dejavnost, ki vključuje hojo v gore po označenih, nedelanih, zavarovanih poteh in/ali manj zahtevnih brezpotjih, plezanje, smučanje (Mlač idr., 2002).

Drab (2000) planinstvo opredeljuje kot aktivnost v gorskem svetu.

Kristan (1993) v svoji knjigi namesto planinstva uporablja izraz gorništvo. Torej izraz

»planinci« ljudje, ki živijo na planini in pasejo živino, ne pa tisti, ki hodijo v gore. Človek, ki hodi v gore, pa je gornik, zato moramo sprejeti in uporabljati izraz gornik in ne planinec.

V tem poglavju sem termine obrazložila in poiskala čim več različnih razlag. V celotnem diplomskem delu bom uporabljala termin planinec in ne gornik, kot je to opredelil Kristan, saj se mi na podlagi vseh analiz zdi še najbolj primeren in je v literaturi uporabljen največkrat.

2.2 PLANINSTVO NA SLOVENSKEM

»Za Slovence je znano, da se radi predstavljamo kot gorski narod. Drugi narodi v Evropi nas drugačnih ne poznajo. In redkokateri narod na svetu se tako pooseblja z najvišjo goro kot Slovenci s Triglavom, boj za osvojitev vrha in Severne stene pa z narodno osamosvojitvijo.«

(Strojin, 1999, str. 70).

V preteklosti so se ljudje iz nižin preseljevali v višje ležeče kraje in gore zaradi planšarstva, lova, iskanja rude, prenaseljenosti v nižinah in celo zaradi izkoriščanja gozdov. Človeku so gore pomenile nedotakljiv in nedostopen »prestol bogov« ter sovražnih duhov, zato se jih je bal in ni čutil potrebe po obiskovanju vrhov (Mikša in Ajlec, 2015).

V gore so se prvi podali domačini: pastirji, lovci, iskalci rude, zeliščarji, ki so veliko bolje poznali življenje v gorah in so doživeli mnogo več, kot so o tem poročali viri. Že v srednjem veku so lovci in pastirji odkrivali in utirali nove poti v visokogorju. Poleg pastirstva in iskanja rude pa ne smemo pozabiti na divji lov, ki je ena izmed najvažnejših dejavnosti pri odkrivanju gorskega sveta. Zaradi visokih kazni so morali divji lovci poznati najbolj odročne in nevarne poti v gorah, saj so le tako lahko prinesli plen v dolino, brez da bi jih »ujel« lovski čuvaj.

Kasneje so domačini spoznali, da lahko gore prinesejo dober zaslužek, zato so vanje začeli voditi in spremljati turiste, jim nosili tovor in skrbeli za njihovo varnost (Mikša in Ajlec, 2015).

Leta 1777 je Baltazar Hacquet želel doseči vrh Triglava, vendar mu je uspel vzpon preko planine Konjščice in Velega polja na Mali Triglav. Kljub njegovemu neuspehu se je Triglava lotil Willomitzer s spremstvom rudarja Luke Korošca, gamsjega lovca Matevža Kosa ter Štefana Rožiča. Sam vzpon na Triglav je trajal tri dni: 24. avgusta 1778 so dosegli Velo polje, 25. avgusta so nadaljevali pot proti zahodu in taborili pod Triglavom, 26. avgusta pa dosegli vrh Slovenije (Mikša in Ajlec, 2015).

O odnosu do gora pa govori tudi slovenski pregovor: »Gora ni nora; nor je, kdor gre gor.«, med Švicarji pa je pred samim obiskovanjem gora veljalo: »Do 1600 metrov gredo krave, do 2000 metrov koze, do 2500 metrov gamsi, višje pa le še norci.« (Mikša in Ajlec, 2015).

Leta 1886 je prišel Jakob Aljaž v Dovje kot župnik in za en goldinar kupil zemljišče na vrhu Triglava. Anton Belc velja za graditelja Aljaževega stolpa. Skupaj sta ga nato še s tremi pomočniki odnesla na vrh Slovenije in ga postavila v dveh dneh. Poleg stolpa je bil še pobudnik gradnje Aljaževega doma v Vratih, koče na Kredarici, zavarovane planinske poti med Malim in Velikim Triglavom in Tominškove poti iz Vrat na Kredarico. Podpiše pa se lahko tudi pod delo Staničevega zavetišča pod Triglavom (Mikša in Ajlec, 2015).

Z gradnjo koč in zavarovanih poti pa so se začeli pojavljati tudi prvi alpinisti. Eden izmed najbolj prepoznavnih alpinistov tistega časa je bil dr. Henrik Tuma, ki je deloval že pred samo ustanovitvijo slovenske gorniške organizacije. Leta 1919 je ob spremstvu vodnika Jožeta Komacema – Pavra kot prvi Slovenec preplezal Severno triglavsko steno (Kristan, 1993).

Po drugi svetovni vojni so ustanovili zvezo planinskih društev PZS (Planinska zveza Slovenije).

V tem času so ljudje začeli množično zahajati v gore in tudi število članov se je neprenehoma povečevalo. Zaradi naraščanja obiskovalcev so začeli obnavljati in graditi nekatere koče in poti (Peršolja in Rotovnik, 2001).

2.3 PLANINSKI PROGRAMI

S planinstvom se ljudje ukvarjajo v svojem prostem času, najpogosteje ob koncu tedna. Za premagovanje napora v gorah moramo poskrbeti za kondicijo, ki jo ohranjamo z redno vsakodnevno vadbo. Ob tem ohranjamo vzdržljivost, moč, gibljivost, ravnotežje in koordinacijo gibanja (Peršolja, 2011).

Čeprav se nam zdi hoja nekaj povsem običajnega, je ne smemo obravnavati kot vsem dobro poznano vrsto gibanja. Potrebno je poznati sama načela delovanja pohodništva in hoje.

Pomemben dejavnik je tudi priprava otrok za hojo v hribe in s tem tudi dobra motivacija, da bodo otroci imeli željo po spoznavanju in raziskovanju gorskega okolja tako v vrtcu kot v družini (Videmšek idr., 2018).

Kljub temu da nekateri mislijo, da so gore samo za odrasle planince in planinke, pa ne smemo

• ob kobacanju in prvih korakih spoznavali skrivnosti travnikov in logov, ki nas bodo v vrtčevskem obdobju popeljali ob reki navzgor do dna ledeniško preoblikovanih dolin;

• v šolskem obdobju obiskali nekatero živo planino in odtisnili v svoj dnevnik žig čisto prave planinske koče;

• prerasli prve gojzarje, spoznali spoštovanja vredne prepadne severne stene in se povzpeli na prvega izmed več kot dvesto slovenskih dvatisočakov (Peršolja, 2011).

Leta 1969 oz. 1975 je Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije uvedla akciji Ciciban planinec in Mladi planinec, da bi mlade planice usmerila v zdrav način življenja in jim predstavila osnovne planinske dejavnosti v povezavi z varnostjo v gorah. Ob tem pa bi mladi krepili in vzdrževali vrline, kot so poštenost, solidarnost, plemenitost, delavnost, vztrajnost, tovarištvo in vedoželjnost. S projektom obeh omenjenih programov želi Mladinska komisija doseči že zgodnje spoznavanje in navajanje na gorništvo ter vse mlade obiskovalce gora spodbuditi k samostojnemu doseganju cilja oz. vrha, to je varno gibanje v gorah (Ciciban planinec in mladi planinec, b. d.).

2.3.1 Ciciban planinec

Akcija Ciciban planinec je namenjena najmlajšim otrokom. Ustanovljena je bila z namenom, da se najmlajši seznanijo s hojo, spoznajo okolico svojega domačega kraja in najbližje vzpetine ter ob tem razvijajo zgoraj omenjene vrline (Peršolja in Rotovnik, 2001).

Akcijo najpogosteje izvajajo vrtci, glavni cilj pa je spodbuditi mlade planince, njihove starše in vzgojiteljice, da dejavnosti v naravi izvajajo preko celega leta, saj imajo veliko možnosti za gibanje, igro, raziskovanje, doživljanje in spoznavanje narave (prav tam).

Strokovni delavci v vrtcih, torej vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic, lahko izvajajo gorniško vzgojo kot redno dejavnost v svojem oddelku ob pomoči Kurikuluma za vrtce. Gorniško vzgojo v vrtcu izvajajo v obliki krajših in manj zahtevnih izletov v okolici vrtca. Pogosta, vendar neobvezna oblika izvajanja takšnih dejavnosti je tudi program Ciciban planinec. Vrtci v teh programih sodelujejo prostovoljno in na željo strokovnih delavk (Stritar, 2000).

Najmlajši otroci skozi program spoznajo opremo planica. Otrok spozna, katera so primerna oblačila za v gore in katero osebno opremo mora imeti vedno s seboj; zna pripraviti nahrbtnik in spozna njegov namen. Otrok hodi eno do dve uri, se vsaj 150 metrov vzpne, spozna korak in primerno obutev. Med samo potjo razvija koordinacijo, ravnotežje, moč, natančnost, hitrost in

gibljivost, vztrajnost, predvsem pa sproščeno izvajanje vseh naravnih oblik gibanja. Uči se sodelovanja in pomoči drugim v skupini, npr. nosi skupno opremo, priboljške deli z drugimi.

Prepoznava markacijo in ji zna tudi slediti. Na sprehodih skozi igro spoznava vremenske pojave, časovno spoznava menjavo letnih časov, prepozna vzpetino in jo loči od ravnine. V naravi otrok prepoznava rastline in živali, ostri občutek za raziskovanje in opazovanje okolice, spozna živo in neživo naravo, se nauči njunih razlik, smeti nosi v nahrbtniku in ne onesnažuje okolja. Otrok pozna pomen stalnega pitja ter vpliv tega na njegovo zdravje, se uči pozdravljati obiskovalce narave in spozna različne pesmi in zgodbe, povezane z gorami (Kovšca, 2011).

2.3.2 Mladi planinec

Akcija, ki jo izvajajo v planinskih krožkih na osnovnih šolah, je nadaljevanje in nadgradnja akcije Ciciban planinec. Za svoje planinske dosežke in dejavnosti, ki jih izvajajo v gorah, lahko osvojijo bronasti, srebrni in zlati znak Mladega planinca. Posamezen znak se doseže glede na določeno število opravljenih izletov oz. tur. Otroci zamenjajo sprehode in krajše izlete za zahtevnejše oblike planinstva, to so pohodi, ture, orientacijska tekmovanja, turno smučanje in večdnevni tabori. Za kakovostno izvajanje teh programov pa je potrebno tudi ustrezno znanje, ki ga mentor predaja otrokom (Peršolja in Rotovnik, 2001).

Otrok zna z bronastim znakom Mladi planinec sam pripraviti nahrbtik in oblačila ter vso potrebno opremo, ki jo mora imeti s seboj na izletu, si zna sam zavezati gojzarje in uravnavati telesno temperaturo (ve, kdaj mu je vroče in kdaj ga zebe). Hodilni napor, ki ga dosega, je približno 250 m v vzponu, dolžina celotne hoje pa je 3 ure. Na izletu oblikuje kolono in zna v njej tudi hoditi, se primerno obnaša do narave in ostalih udeležencev, razvija občutek za orientacijo v prostoru in prepozna smeri neba. Zna slediti markirani poti, spozna pojem lahka pot in jo tudi definira. Prepozna razlike med domačo pokrajino in gorskim svetom, primerno ravna z odpadki v naravi, opazuje vreme in uporablja osnovne gorniške pojme (Kovšca, 2011).

S pomočjo programa srebrnega znaka Mladi planinec spoznava zgodovino gorništva v Sloveniji in spozna pomembne prednike, ki so bili zasluženi za slovensko gorništvo, planinsko društvo in se udeležuje prostovoljnih dejavnosti. Otrok se z vso ustezno opremo samostojno pripravi na turo in pozna namen skupne opreme. Višinska razlika, ki jo je sposoben doseči, je 500 m in vključuje 4 do 5 ur hoje. Spoznava planinsko kočo, njene prednosti in slabosti, se spozna z vpisno knjigo, hišnim redom in ekologijo gora. V skupini se zna prilagajati in stopnjuje tempo

in kompasom. Pri sami hoji ustrezno uporablja zemljevid. Spoznava gorske rastline, živali, gorski svet in slednjega ustrezno primerja z bivalnim okoljem. Zaveda se vpliva hoje na organizem, zdravje in okolico, pozna posledice neprimerne hoje ter Gorsko reševalno službo.

Otrok zna podoživljati izlet, kakšni vtisi in občutki so se mu pripetili med celotno turo (prav tam).

Z zlatim znakom Mladi planinec se otrok uči priprave izleta in pri njej tudi ustrezno pomaga.

Pomaga pri sami organizaciji planinskega krožka, npr. deli prijavnice, vabi mlajše planince, pripravi kakšno igro, in sledi dogodkom v domačem planinskem društvu. Pozna vso opremo in njihove značilnosti in lastnosti in jo zna tudi ustrezno uporabljati. Sposoben je dosegati višinsko razliko 1000 m in hoditi vsaj 6 ur. Sodeluje pri skupni pripravi na izlet in pomaga mentorju na samem izletu. Seznani se z gibanjem na zasneženem območju ter spoznava nalogo cepina in derez. V naravi se giblje z zemljevidom in kompasom ter spremlja temperaturo, veter in možnosti spremembe podnebja. Opisuje nastanek gorstev, pozna procese in pojave ter zna našteti nekaj osnovnih gorstev. Zna predvideti tragedije in nevarnosti, ki se mu lahko pripetijo, in pozna njihove rešitve, kako jih preprečiti (prav tam).

Programa za otroke in mladostnike sta dinamična in poskušata mladim planincem odgovoriti na čim več vprašanj, povezanih z gorskim svetom (prav tam).

2.4 VARNOST V GORAH

Vsak obiskovalec gora mora poznati mnogo nevarnosti, s katerimi prepreči, da se mu kaj ne zgodi. Ne glede na to, ali se povzpnemo na nezahtevne vrhove ali na zahtevne, vedno moramo biti seznanjeni z vso potrebno opremo ali orientacijo (Bele, 2005).

2.4.1 Oprema

Ustrezna oprema je pomemben dejavnik ne samo zaradi udobja, temveč tudi zaradi varnosti.

Opremo moramo izbrati z vso resnostjo. Zato je najbolje, da imamo doma obsežen seznam opreme, s katerega izberemo tisto, ki jo potrebujemo glede na zahtevnost in trajanje ture, letni čas in vremenske razmere. Takšen seznam je opomnik, da česarkoli ne pozabimo (Kristan, 1993).

Za varno gibanje v gorskem svetu potrebujemo tri vrste opreme: osebno opremo, v katero spadajo oblačila in obutev; tehnično opremo, ki vsebuje nahrbtnik, pohodniške palice ter cepin,

dereze, čelado, samovarovalni komplet, plezalni pas in rokavice; drugo opremo sestavlja prva pomoč, čelna svetilka, zemljevid in kompas.

2.4.1.1 Osebna oprema

2.4.1.1.1 Oblačila

Kako se bomo oblekli za turo, je seveda odvisno od tega, kdaj in kam se odpravljamo. Ni vseeno, ali gremo na turo v visokogorje ali v sredogorje ali se odpravljamo pozimi ali poleti (Kadiš, 2011). Namen oblačil je, da zaščitijo telo pred vremenskimi vplivi, predvsem pred mrazom. Vsi ostali nameni, kot so pokritje, lepota in moda, so pravzaprav nepomembni, vendar jim ljudje dajejo bistveno večji pomen (Peršolja in Rotovnik, 2001). Z oblačili želimo doseči optimalne razmere za svojo dejavnost, to pa dosežemo z večslojnim oz. čebulnim oblačenjem (Kadiš, 2011), ki nudi:

• učinkovito zaščito pred dežjem, vetrom in mrazom,

• učinkovito prevajanje znoja navzven,

• uravnavanje in ohranjanje toplote ter dopolnilno toplotno podporo v skrajnih okoliščinah,

• trpežnost oz. odpornost pred mehansko obrabo ter pred škodljivimi vplivi UV-žarkov,

• zaščito pred različnimi vremenskimi vplivi, kot so nenavadni toplotni skoki, soparno vreme, močni vetrovi, nenehno sneženje (Mlač, 1999).

OSNOVNA PLAST

Osnovno plast sestavljajo: spodnja majica (dolgi ali kratki rokavi), spodnje hlače (dolge ali kratke) in nogavice. Osnovna plast koži omogoča normalno funkcioniranje. Pomembno je, da so materiali osnovne plasti kakovostni in so dobro izolativni, dajejo občutek toplote v hladnem vremenu in obratno; so udobni; imajo sposobnost odvajanja znoja, tako da je koža suha; dajejo občutek svežine in omogočajo lahko pranje in sušenje (Peršolja in Rotovnik, 2011).

Naloga osnovne plasti je, da ohranja suho plast zraka in omogoča čim lažji prehod znoja. Ob večjih naporih se telo segreje in se z znojenjem začne ohlajati. Ravno zato je najpomembnejša lastnost osnovne plasti ta, da ohranja kožo suho z dobrim odvajanjem znoja na zunanje sloje oblačil (prav tam).

Spodnje perilo je izdelano iz materialov, ki ustvarjajo ob koži blagodejno mikroklimo. Naloga spodnjega perila je, da vpija znoj, preprečuje neprijetne vonjave, ne povzroča prevelikih motenj, ko je vroče, v hladnem vremenu pa ni mrzlo (prav tam).

Nogavice varujejo noge pred mrazom, predvsem stopala in prste, ki so najobčutljivejši del človekovega telesa. Naloga nogavic je uravnavanje mikroklime v neposredni bližini kože, ne glede na temperaturo. Nudijo pa tudi zaščito pred žulji (prav tam).

SREDNJA PLAST

Sestavni del srednje plasti so jope, puloverji in hlače. Naloga srednje plasti je popolnoma enaka osnovni, le da nas mora srednja plast varovati še pred vetrom. Na trgu lahko najdemo ogromno oblačil, ki ustrezajo merilom srednje plasti, vendar pa z majhno količino oblačil ne moremo zadostiti vsem vremenskim razmeram. Pri določenih oblačilih lahko to dosežemo z dodatki, npr. s snemljivo kapuco, ki jo uporabljamo v dežju, ter z zadrgami, ki so namenjene zračenju.

Dolgo časa so planinci za oblačila uporabljali volno, saj je zelo dober izolator. V današnjem času pa jo zamenjujemo z različnimi sintetičnimi materiali, ki so od nje veliko bolj učinkoviti in priročni (prav tam).

Jope in puloverji so izdelani iz flisa. Pri samem nakupu moramo biti zelo pozorni na njihove lastnosti, saj vsi tako imenovani flisi niso primerni za oblačenje pod jakne. Prepričati se moramo, ali proizvajalec zagotavlja večslojni sestav (prav tam).

Hlače morajo biti prožne, lahke in udobne. Pomembno je, da so hlače neprepustne z vodo, če te lastnosti nimajo, je dobro, da so iz hitro sušečega materiala. Morajo biti udobne in nas ne smejo ovirati pri gibanju. Glavna naloga je, da morajo zadržati toliko toplote, da lahko mišična vlakna delujejo brez motenj ali poškodb (prav tam).

ZUNANJA PLAST

Zunanja plast je sestavljena iz nepremočljive jakne, zunanjih hlač (vetrnih hlač), gamaš, kape, rokavic in protektorjev. Glavna naloga zunanje plasti je, da diha in zaradi mehanske ter toplotne neprepustnosti odbija močan dež ter veter in ščiti pred močnim vetrom. Najbolj poznani tkanini, ki sestavljata zadnjo plast, sta goreteks in simpateks (prav tam).

Jakne omogočajo popolno zaščito pred vetrom in mrazom, vendar morajo tudi dihati.

Pomembno je, da je jakna dobro izdelana in da je iz pravega in kakovostnega materiala.

Priporočljivo je, da imajo jakne dovolj žepov, vsebujejo kapuco, ki nam varuje glavo pred vetrom, dežjem in snegom. Če želimo ohraniti lastnosti jakne, jih moramo pravilno uporabljati in vzdrževati (prav tam).

Zunanje hlače so izdelane iz dvo- ali triplastnega materiala, ki diha. Poleg kroja, ki vključuje dobro zaščito in preprosto oblačenje, je pomembno, da ne drsijo po snegu (prav tam).

Gamaše nam omogočajo, da zaščitimo spodnji del nog in posredno tudi čevlje, da ne postanejo mokri in vlažni. Izdelane so iz močnejših materialov, kot sta goreteks in kordura. Z uporabo gamaš omogočimo, da sneg ne prodira v notranjost čevljev, zavira pretirano hlajenje nog in nudi še eno zaščitno toplotno plast (prav tam).

Rokavice in protektorji so pomemben del zimske opreme. Izdelani so iz flisa in tudi iz volne.

Materiali, iz katerih so izdelani protektorji, so enaki kot pri jaknah in zunanjih hlačah. Rokavice uporabljamo za zaščito rok pred vetrom in mrazom, predstavljajo pa tudi še eno toplotno plast (prav tam).

Kape so bile včasih izdelane iz volne, sedaj pa jo je zamenjal flis. Naloga kape je, da je udobna, prožna in ne sme imobilizirati glave ter omogočati dihanja zgornjega dela glave. Ob močnem vetru in mrazu pa lahko glavo zaščitimo tudi s podkapo (prav tam).

2.4.1.1.2 Obutev

Obutev moramo izbirati glede na razmere, v katerih nameravamo hoditi, letni čas, vrsto terena in dejavnosti. Materiali, iz katerih so izdelani čevlji, so zelo različni. Največ razlik se opazi pri zunanji odpornosti na poškodbe, premočljivosti in toplotni izolaciji (Kadiš, 2011).

Poznamo tri vrste obutve: izletniško, pohodniško in plezalno. Da pa čevelj označimo kot dober, mora izpolnjevati naslednje zahteve: ohraniti mora suhe noge glede na notranjo in zunanjo vlago, dajati mora učinkovito izolacijo toplote in uravnavati prezračevanje oziroma sprotno odvajanje notranje vlage (prav tam).

Pomembno je, da se čevelj nogi dobro prilagaja in ji nudi podporo in oprijem (prav tam).

Bele (2005) pravi, da morajo biti pohodni čevlji nepremočljivi, visoki čez gležnje, imeti morajo rebrast gumijast podplat, predvsem pa morajo biti udobni. Priporočljivo je, da čevlje pred daljšo

Čevlji so pomemben dejavnik hoje v gorah, saj ščitijo noge (podplate in gležnje) pred poškodbami in mrazom ter nudijo nogi oporo za boljši stik s podlago. Najpogosteje so narejeni iz kombinacije usnja, gume, plastičnih mas in tekstila. Sam material, konstrukcija in oblika čevljev pa so odvisni od tega, kakšne ture nameravamo opravljati.

2.4.1.2 Tehnična oprema

2.4.1.2.1 Nahrbtnik

Nahrbtnik je neločljiv spremljevalec vsakega gornika. Nekateri svoj nahrbtnik vzamejo na vse izlete, tudi na tiste krajše, pa tudi če je napol prazen. Ravno zato je pomembno, da otroke že v šoli in vrtcu navajamo, da na izlete vzamejo nahrbtnik, če ga le imajo (Kristan, 1993).

Mlač (1999) nahrbtnik definira kot pripomoček, ki je podoben vreči in ki jo uporabljajo gorniki, alpinisti, odpravarji, pohodniki in visokogorski smučarji. Z njim najlažje prinašamo vso potrebno opremo (osebno in tehnično), ki jo moramo imeti na turi.

Nahrbtnike ločimo po velikosti in obliki. Po velikosti jih razvrščamo glede na prostornino v litrih, ki je odvisna od dolžine izleta. Poznamo:

• enodnevne ture: 30 l,

• dvodnevne ture: 40–50 l,

• večdnevne ture: 60 l.

Veliko nahrbtnikov je prilagodljivih, kar pomeni, da jim lahko povečamo prostornino s podaljšanjem (Kadiš, 2011).

Oblika nahrbtnika je zelo pomembna, saj nam mora omogočati čim lažje prenašanje opreme in biti zdravju neškodljiva. Tako so nekateri nahrbtniki posebej izdelani za moške in za ženske. S svojo obliko mora nahrbtnik omogočiti:

• hitro in pravilno zlaganje opreme,

• hiter dostop do posameznih delov opreme,

• sprotno prilagajanje težišča nahrbtnika glede na spremembo vsebine.

Nahrbtniki so se skozi čas zelo spreminjali in razvijali. Sedaj so takšni, da je nošnja manj utrudljiva in naporna. Odpravili so zdravju škodljive dejavnike ter lahko in priročno uporabo

med samim nošenjem. Vse to pa je odvisno tudi od tega, kako bomo stvari v nahrbtnik zložili.

Velja nekaj zakonitosti, ki jih je potrebno upoštevati (Kadiš, 2011). Silvo Kristan (1993) navaja, da večje mehke stvari, kot so rezervna oblačila, dežni plašč, damo na hrbtišče. Težje in nelomljive stvari zložimo na samo dno nahrbtnika in pazimo, da so čim bliže hrbtišču.

Pomembno je, da stvari, za katere vemo, da jih bomo med samo potjo potrebovali, pospravimo na vrh nahrbtnika ali pa v stranske žepe.

Pri nakupovanju nahrbtnika moramo upoštevati teh nekaj lastnosti:

• udobnost naramnic in hrbtišča,

• pritrjevanje različnih delov opreme, npr. cepina, smuči, pohodnih palic,

• stabilnost, to je možnost nastavitve naramnic, prečnega prsnega pasu in bočne oprti glede na vsebino in težo,

• razbremenitve, to je prenos obremenitve z ramen na boke ob pomoči bočne opore, oblike hrbtišča,

• prezračevanje hrbtnega dela, kar je odvisno od oblike in materialov,

• ergonomičnost v praksi (preprosta in lahka uporaba nahrbtnika tudi v rokavicah in temi) (Kadiš, 2011).

2.4.1.2.2 Pohodniške palice

Pohodniške palice so zelo koristen pripomoček za hojo. Če se pri sami hoji opiramo nanje in si z njimi pomagamo, razbremenjujemo noge ter krepimo mišičevje rok in ramenskega obroča (Kristan, 1993).

Spadajo med najpogostejše spremljevalce v gorah. Pripomorejo k večji stabilnosti in ravnotežju, ob tem pa zmanjšujejo obremenitev v kolenih in sklepih, hkrati pa povečamo aerobno razgibavanje celotnega telesa. Palice so zelo podobne smučarskim, s to izjemo, da so pohodne sestavljene iz več členov, najpogosteje treh, in jih zaradi tega lažje zložimo in pospravimo v nahrbtnik (Kadiš, 2011).

S palicami lahko hodimo na štiri osnovne načine:

• sočasno se gibamo z nasprotnima okončinama (leva roka – desna noga),

• sočasno gremo z obema rokama naprej in se odrivamo z obema palicama naenkrat,

• po pravilu treh opornih točk (na nevarnem terenu se gibamo tako, da premikamo samo eno okončino),

• z obema palicama skupaj (kjer je nevarnost zdrsa) (Peršolja in Rotovnik, 2001).

2.4.1.3 Druga oprema

Poleg osnovne in tehnične opreme, ki smo jo opisali zgoraj, je še kar nekaj opreme, ki jo je potrebno imeti s seboj v hribih. Od vremenskih pogojev in zahtevnosti ture pa je odvisna vrste opreme. Pod drugo opremo spadajo čelna svetilka, prva pomoč, zemljevid in kompas (Kadiš, 2011).

Čelna svetilka nam pomaga, da ponoči poskušamo čim bolje prepoznati okolico. Prednost čelne svetilke je, da jo namestimo na glavo in imamo tako obe roki prosti, da se lahko hitreje in varneje gibljemo (prav tam).

Prva pomoč je del opreme, ki jo moramo vedno imeti v nahrbtniku. Priporočljivo je, da so v njej: zaščitna folija, obliži, trikotna ruta, povoji, sterilne gaze, škarjice in tablete, ki jih vsak posameznik potrebuje (prav tam).

Zemljevid nam pride v gorah velikokrat prav, saj se srečamo z neznanim svetom, včasih tudi z brezpotjem. Takrat poti ne moremo nadaljevati brez zemljevida, kompasa in višinomera. Lahko pa se pojavi tudi nenadna sprememba vremena (megla, tema, sneg). Z dobro topografsko karto, kompasom in znanjem imamo velike možnosti, da se varno rešimo iz nepredvidene situacije.

Kompas je naprava, s katero se orientiramo v naravi. Z njim določamo smeri neba, smer hoje ob pomoči zemljevida in stojišče (prav tam).

2.4.2 Hrana in pijača

HRANA

S hrano v gorah ni potrebno pretiravati. Brez hrane veliko lažje zdržimo kot brez vode, zato je priporočljivo, da na turo raje vzamemo več pijače kot hrane (Bele, 2005).

Priporočljivo je, da v gore vzamemo hrano, ki ne zahteva neke posebne priprave. Hrana naj bo polnovredna, težko pokvarljiva, pestrega okusa, zdrava in da jo radi jemo. Dobro je, če vsebuje

ogljikove hidrate, maščobe in beljakovine ter vitamine, minerale, soli in vlaknine (Burnik idr., 2012).

Vedeti moramo, da smo s prehrano v gorah zelo omejeni na nahrbtnik in v sezoni na planinske koče. Če se odločimo samo za hrano iz nahrbtnika, moramo dobro premisliti, kdaj jo bomo zaužili ter koliko. Za boljšo organiziranost se lahko orientiramo glede na čas in trajanje hoje, obseg naporov, vremenske razmere ter nepogrešljiva mikrohranila (Burnik, 2006).

Maščobe ter rastlinske beljakovine poskušajmo dobiti iz oreščkov in semen (lešnikov, mandeljnov, brazilskih in indijskih oreščkov, neslanih pistacij, bučnih semen). Če mora naš obrok vsebovati meso, dajmo prednost ribam, nato kunčjemu in nojevemu mesu, sledi pusto puranje in piščančje meso ter pršut z malo maščobe. Takojšnjo energijo pridobimo s suhim sadjem in sadnimi ploščicami. Od svežega sadja pa pridejo v poštev jabolka, banane, kivi, breskve in slive, od zelenjave paradižnik, rdeča paprika, bučke in kumare (prav tam).

Otroci naj v svojem nahrbtniku nosijo nekaj pijače (priporočljivi so sadni sokovi), manjšo količino sadja (svežega ali suhega) in mogoče sendvič (prav tam).

Tako za odrasle kot tudi za otroke velja, da v kočah zaužijejo vsaj en topel obrok. Priporočljive so zelenjavne juhe in mineštre.

PIJAČA

Za sam obisk gora moramo imeti zadostno količino vode, ki jo telo potrebuje za proizvajanje energije, uravnavanje telesne toplote in odstranjevanje odpadnih snovi. Najpomembnejše pravilo, ki se ga moramo na pohodih in turah zavedati, je ohranjanje tekočinskega in elektrolitskega ravnotežja, saj z znojenjem izgubljamo elektrolite (soli in minerale). Če se želimo izogniti dehidraciji in izčrpanosti, moramo mišicam to izgubo nadomestiti. Najbolje s kombinacijo energijskih, vitaminskih in mineralnih napitkov (Burnik idr., 2012).

Pri pitju v gorah moramo upoštevati dve pravili:

• Pijemo, še preden postanemo žejni. Žeja je signal, ko telesu že primanjkuje vode in ko je zmogljivost mišic že zmanjšana.

• Pijemo pogosto, v majhnih količinah. Priporočljivo je, da bi pili na vsakih 15 minut po dva ali tri požirke (Bele, 2005).

Velikokrat postavimo vprašanje, kaj je med in po turi priporočljivo piti. Mlač (2006) svetuje:

• Voda je primerna za krajše in lažje ture. Ob pojavu dehidracije, je priporočljivo, da se ji izognemo in posežemo po elektrolitskih napitkih.

• Mineralna voda vsebuje magnezij, kalcij, kalij, natrij, hidrokarbonat in ogljikovo vsebino. Pijemo jo na daljših in bolj napornih turah. Zaželeno je uživanje naravne mineralne vode.

• Sveže kravje in kozje mleko spijemo po turi, če smo na turi zaužili dovolj drugih pijač ali napitkov in nekaj hrane v trdi obliki.

• Sokovi z manjšim sadnim deležem so primerni za otroke in tiste, ki ne marajo mineralne vode.

• Zelenjavni sok je najbolj poznana mešanica korenčka in rdeče pese ali korenčka in jabolka.

• Čaj lahko uporabimo za odžejanje ali kot poživilo. V gorah je bolje posegati po čajih iz rdečih sadežev.

• Napitki iz kakava, soje, ovsa in riža so za zajtrke v visokogorju.

• Po elektrolitskih napitkih segamo ob zelo velikih naporih, v vročih poletnih dneh in pri močnejši dehidraciji (prav tam).

2.4.3 Vreme

Večini obiskovalcev gorskega sveta je vreme pomemben dejavnik, saj se le na podlagi tega odločijo, ali bodo izlet izpeljali ali ne. Če je vreme sončno, je odločitev lahka, v slabem vremenu pa le redki zapustijo dom ali planinsko zavetje. Velikokrat se tudi zgodi, da se na pot odpravimo v lepem in sončnem vremenu, pa se kasneje v visokogorju srečamo s popolnim nasprotjem, ki nam lahko pripravi lažje, lahko pa tudi težje ali celo usodne neprijetnosti, npr. poledico, strelo, vremenski preobrat, nevihto, viharje (Šegula, 1978).

Znaki, ki v gorah napovedujejo slabo vreme, so: kopasti oblaki z zabrisanimi robovi; kopasti oblaki, ki proti večeru ne izginejo; jutranje ovčice (cirrusi); več vrst oblakov v različnih višinah;

temni oblaki, ki zakrivajo vrhove (kape); jutranja zarja; južni veter ter nizko letanje lastovic (Kristan, 1999).

Za vreme v gorah je značilno, da je izredno spremenljivo. Poleti opazimo bolj izrazite preobrate kot pozimi. Značilno je, da je daljše časovno obdobje enako, potem pa se v kratkem času močno

spremeni, lahko tudi v 10 minutah. V gorah se vreme spreminja najhitreje (Vrhovec in Kastelec, 2011).

2.4.3.1 Vremenske spremenljivke

2.4.3.1.1 Sevanje sonca, ozračja in tal

Glavni vir toplote za Zemljo in ozračje je sončno sevanje. Del sončnega sevanja, ki potuje proti Zemlji, se na svoji poti odbije in sipa, zato je ob jasnem vremenu nebo modro, ob slabem vremenu pa nastanejo sivi oblaki. Koliko sončnega sevanja bo prišlo do zemljske površine, je odvisno od dolžine poti sončnih žarkov skozi ozračje, od sestave ozračja ter orientacije in nagiba terena. Poleg vsega naštetega pa imajo na količino vpliv letni čas, ura v dnevu ter nadmorska višina. Največ energije sončnega sevanja pridobi tista površina, ki je pravokotna na sončne žarke (Vrhovec in Kastelec, 2011).

Pretirana izpostavljenost sončnim žarkom je škodljiva in povzroča opekline, ki nastanejo zaradi ultravijoličnega sevanja. Količina UV-sevanja je odvisna od sestave ozračja in dolžine poti sončnih žarkov, največji UV-indeks je ob jasnem in suhem vremenu in ko je sonce najvišje na nebu, med 11. in 15. uro (prav tam).

2.4.3.1.2 Temperatura zraka

Temperatura zraka je toplotno stanje ozračja. Merimo jo s termometrom, 2 m od površine tal, najpogosteje v prostorih bele vremenske hišice, ki je postavljena v zasenčenem in zračnem prostoru. Temperatura zraka ima svoj dnevni shod, to pomeni, da je ob lepem vremenu najnižja temperatutra pred sončnim vzhodom, najvišja pa eno do dve uri po sončnem poldnevu. Na padanje in višanje temperature imajo bistven vpliv vremenski pojavi (megla, oblaki, padavine).

Ob oblačnem vremenu pa so temperaturne razlike zelo nizke (prav tam).

Temperaturni obrat oz. inverzija je pojav, ko je temepratura zraka z višino stalna ali celo narašča. To pomeni, da je v gorah velikokrat topleje, v dolini pa se zadržujeta megla in nizka oblačnost (prav tam).

2.4.3.1.3 Zračni pritisk

Z višino zračni tlak pada, kar pomeni, da je na 3000 m 30 % kisika manj kot v nižinah. Ravno zaradi takšne razlike v zračnem tlaku je pomembno, da se na višino postopno prilagodimo (aklimatiziramo). Prehitre spremembe pa lahko povzročajo zmanjšano učinkovitost, glavobole, lahko zbolimo za višinsko boleznijo, vse to pa zaradi premajhne količine kisika, ki ga dobimo v telo in možgane (prav tam).

Ob vzponu na goro zračni pritisk pada, ob tem pa se spreminja tudi zaradi vremenskih pojavov.

Nizek zračni pritisk je pogosto tam, kjer je oblačno, vetrovno in deževno, območje visokega zračnega pritiska pa napoveduje jasno vreme, šibek veter in meglo pa zgolj v kotlinah (prav tam).

2.4.3.1.4 Veter

Veter je gibanje zraka, ki ga natančneje opredelimo s smerjo, iz katere piha, in s hitrostjo. Vedeti moramo, da so vetrovi najmočnejši na sedlih in grebenih, v gorah pa velikokrat spremenijo svojo smer pihanja.

Poznamo več različnih vrst vetrov. Pobočni in dolinski veter se pojavi ob jasnem vremenu.

Temperaturne razlike so posledica tega, da pobočni vetrovi pihajo po pobočjih navzdol in dolinah navzgor, ponoči pa pihajo vetrovi po pobočjih in po dolinah navzdol. Nočni vetrovi so najizrazitejši pozimi, dnevni pa poleti. Fen je veter, ki piha preko gorovja. Zanj je značilno, da so na privetrni strani gorovja prisotni oblaki, dež in sneg, na zavetrni strani pa se veter spušča po pobočju in ozračje segreva in suši. Poznamo pa tudi burjo, ki piha preko gorskih pregrad.

Definiramo ga lahko kot hladen zrak, ki prihaja prek grebenov in pada po pobočjih dolin (prav tam).

2.4.3.1.5 Vlažnost zraka

Vodni hlapi so v zraku prisotni ves čas. V zrak pridejo z izhlapevanjem vode iz zemeljskega površja. Količina vodne pare v zraku pa je odvisna od temprature (čim višja je temperatura, več je nasičenega zraka). Če se temperatura zraka znižuje, se lahko ohladi celo do rosišča. To pomeni, da se iz zraka izloča vodna para, kar je posledica rose, slane, ivja, megle in oblakov (prav tam).

2.4.3.1.6 Količina padavin

Pod količino padavin štejemo dež, novo zapadli sneg in količino celotne snežne odeje. Vse to merijo na metereoloških postajah. Količino padavin merijo v dežometrih, izraženih v milimetrih, višino snežne odeje pa v centimetrih. Z nadmorsko višino se povečuje količina padavin, zato je v gorah več padavin kot v dolini (prav tam).

2.4.3.2 Vremenski pojavi

2.4.3.2.1 Oblačnost in stopnje oblačnosti

Oblaki so sestavljeni iz vodnih kapljic ali ledenih kristalčkov in nastanejo zaradi dviganja zraka.

Z dviganjem se zrak ohlaja in ko se shladi do rosišča, se v njem začne utekočinjati vodna para, ki se spremeni v kaplje. V primeru temperature pod lediščem nastanejo ledeni kristali.

Tabela 1: Količina oblačnosti na nebu in njena razlaga (Vrhovec in Kastelec, 2011, str. 230)

OPIS RAZLAGA

Jasno Na nebu ni oblakov oz. je nekaj tankih visokih oblakov.

Pretežno jasno Na nebu je le nekaj oblakov.

Deloma jasno ali delno oblačno Polovica neba je prekrita z oblaki, lahko so raztrgani ali pa se držijo skupaj.

Zmerno oblačno Več kot polovica neba je prekrita z oblaki.

Pretežno oblačno Velika večina neba je prekrita z oblaki, le kje vidimo kakšen kos modrine.

Oblačno Vse nebo je prekrito z oblaki.

2.4.3.2.2 Vremenski pojavi ob lepem vremenu

Vremena ne moremo opisati samo z »lepo« ali »slabo«. Veliko ljudi misli, da je »lepo vreme«

jasno in sončno, vendar se ne zavedajo, da se tudi v takšnem vremenu v ozračju veliko dogaja.

Ohlajanje tal v jasnem vremenu povzroča roso oziroma slano, če pa so temperature pod lediščem, nastaja ivje (prav tam).

Ob »lepem« vremenu je v ozračju prisotnih veliko razpršenih delcev, ki ustvarjajo motno ozračje. Zjutraj in zvečer opazimo rdeče nebo, trajanje zarje in zore pa je odvisno od tega, kako daleč za obzorjem so naslednji oblaki (prav tam).

2.4.3.2.3 Megle

Najpogosteje se megla pojavi pri tleh ponoči. Nastane, če je jasno in se plast zraka nad tlemi ohladi zaradi hladnih tal. Izloča se rosa in nad tlemi se nato vodna para utekočinja v drobne kapljice. Megla nastane tudi takrat, ko veter prižene topel in vlažen zrak nad hladnejšo podlago.

V gorah meglo opazimo na razgibanem terenu, predvsem v kotlinah pa se nabere debelejša plast debelega meglenega zraka. Velikokrat imamo občutek, da smo v megli, ko so vrhovi zaviti v oblake. Če se znajdemo v oblaku, ne moremo vedeti, ali je oblak ali megla, vendar vemo, da oboje zmanjšuje vidnost in je sestavljeno iz drobnih kapljic (prav tam).

2.4.3.2.4 Padavinski pojavi

Padavine padejo iz oblakov. Poznamo trde in tekoče padavine. Tekoče padavine so pršenje (kapljice, manjše od 1 mm) in dež (kaplje do 10 mm). Če se kaplje dotaknejo hladnih tal oz.

zamrznenih predmetov, nastaneta žled ali poledica. Trdnih padavin je več. Najpogostejši je sneg, ki je sestavljen iz šesterooglatih snežink. Poznamo tudi babje pšeno, to so okrogla bela zrnca, snežinke, obdane z ivjem. Sodra so ledena zrnca, obdana z vodo. Toča pa nastane v visokem nevihtnem oblaku (prav tam).

Ploha je kratkotrajen naliv iz kopastega oblaka. Nevihta je izrazit in močan naliv, ki ga pogosto spremljajo močan veter, bliskanje in grmenje. Spremljevalec nevihte je lahko poleti toča, pozimi pa tudi sneg. Posledica ploh in neviht je ohlajanje ozračja. Spremljevalka neviht je tudi strela, ki nastane ob razelektritvah ozračja. Najpogosteje strela zadane gore, saj te segajo v oblake (prav tam).

2.4.3.3 Vremenska napoved

2.4.3.3.1 Kako nastane vremenska napoved

Vremenska napoved nastane iz meritev in izračunov. Meteorologi poznajo vse povezave med vremenskimi spremenljivkami. Na podlagi vseh izračunov spremenljivk narišejo vremensko

karto. Vse to meteorologi razložijo in napovejo vremensko napoved za vsako pokrajino posebej (prav tam).

2.4.3.3.2 Kaj vremenska napoved napoveduje

Vreme napovedujejo za vse slovenske pokrajine. Napovedujejo vremenske pojave, oblačnost, temperaturo zraka in po potrebi tudi kakšne posebnosti (višino, do katere bo snežilo, burjo, poledico, izjemno močne padavine). Najbolj natančna vremenska napoved je za prva dva dneva, za naslednje dni pa so približna obetanja (prav tam).

2.4.3.3.3 Posebne napovedi za gorski svet

Za gore so pripravljene posebne vremenske napovedi. Najbolj točne so za en dan naprej, kar je dalj časa, so predvidevanja. Poleg razvijanja vremena sporočijo tudi temperaturo glede na nadmorsko višino. Pozimi povedo tudi stanje snežne odeje (koliko je snega, kakšen je sneg, kje se začne). Zavedati pa se moramo, da napovedi niso napisane za vsako goro posebej, ampak za celotno gorsko skupino (prav tam).

2.4.4 Prva pomoč

Prva pomoč so ukrepi, ki jih izvedemo pri ponesrečencu, pred prihodom medicinskih strokovnjakov ali gorske reševalne službe (Pogačar in Najdenov, 2011).

V Slovarju slovenskega knjižnjega jezika je prva pomoč opredeljena kot najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali nenadoma obolelih, preden je mogoče normalno zdravljenje (»Izletov«, 2020).

Borut Peršolja in Bojan Rotovnik (2001) menita, da je prva pomoč del splošne izobrazbe vsakega človeka, še posebej pa to velja za pohodnike in gornike. Zaradi obsega vsega znanja, ki ga zajema področje prve pomoči, bi bilo potrebno to znanje ponavljati in utrjevati. Le s tem lahko dosežemo, da se vsak udeleženec gora s prvo pomočjo sooči po najboljših močeh in z vsem znanjem, ki ga je skozi leta pridobil.

V gorskem svetu dajemo prvo pomoč sami sebi, svoji družini, prijateljem, znancem ali pa naključnim ljudem. Pri tem lahko doživljamo stres, nepričakovane odzive in hkrati

pomagamo. Pomembno je zgolj to, da ponesrečencu ne škodimo, torej zavarujemo sebe in tistega, ki ga rešujemo (Pogačar in Najdenov, 2011).

Med samo turo se nam lahko zgodi, da naletimo na nekoga, ki potrebuje našo pomoč. V tistem trenutku je pomembno, da ohranimo trezno glavo, na hitro presodimo, kako huda je nesreča, ocenimo morebitno tveganje za ponesrečenca in zase ter čim hitreje ukrepamo. S svojim početjem želimo rešiti življenje oz. oblažiti posledice bolezni ali poškodbe in čim prej poskrbeti za strokovno medicinsko pomoč (prav tam).

V gorah lahko hitro pride do nesreče tako nas samih kot tudi drugih udeležencev gora. Ravno pri prvi pomoči sta ključnega pomena pravilno ravnanje ob nesreči in pravilna oskrba. V gorah se srečujemo s krvavitvami, različnimi ranami, podhladitvijo, poškodbami sklepov, zlomi, poškodbami glave, poškodbami obraza, alergijami in zastrupitvami.

Zunanje krvavitve so vidne. Kri izteka navzven iz telesa ali telesnih odprtin (iz ust, nosa, mehurja). Krvavitev ustavimo tako, da s čisto krpo ali kosom oblačila pritisnemo na krvaveči del. Če v bližini nimamo čistega dela oblačila ali krpe, to lahko storimo tudi s prsti. Neposreden pritisk na rano je najučinkovitejši (Ahčan idr., 2008).

Poznamo več različnih vrst ran: praske in odrgnine, vbodnine, ureznine, razpočne rane, raztrganine, zmečkanine, ugriznine, strelne rane in tujke v ranah. Pri oskrbi ran moramo poskrbeti, da imamo čiste (razkužene) roke oz. uporabljamo rokavice, ne dihamo v rano ter ne uporabljamo nobenih mazil in praškov. Oskrbovanje ran delimo na površinske in globinske rane (prav tam).

Površinske rane so tiste, ki ne segajo skozi vso debelino kože. Oskrbimo jih tako, da jih izpiramo s hladno tekočo ali prekuhano vodo oz. vodo iz plastenke ter jih zaščitimo s sterilno gazo ali obližem. Zavedati se moramo, da se bo gaza na rano prilepila, zato je priporočljivo, da gazo namočimo s fiziološko raztopino ali s hladnimi prekuhanimi kamilicami (prav tam).

Globoke rane so rane, ki segajo skozi kožo v podkožje in mehka tkiva, kosti in sklepe. Rane oskrbimo po naslednjem vrstnem redu: preverimo mesto nezgode (položaj, dostop, nevarnost), izvedemo osnovni pregled poškodovanca, natančno pregledamo rano, ustavimo krvavitev (s kompresijsko obvezo ali z neposrednim stikom) ter rano imobiliziramo in povijemo (prav tam).

Ugrizno rano moramo po ugrizu očistiti z milom in vodo ter je oskrbimo kot ostale rane.

Pomembno je, da poškodovanca nato pregleda zdravnik (prav tam).

Pri oskrbi rane, v kateri se nahaja tujek, je pomembno, da tujkov ne odstranjujemo. Izjema so le površinsko ležeči tujki (prav tam).

Poškodbe zaradi mraza delimo na podhladitve in omrzline. Podhladitev nastane, ko temperatura telesa pade pod 35 °C in ko telo porabi več toplote, kot jo proizvaja. Ozebline so kronične poškodbe kože zaradi delovanja mraza nad lediščem, najpogosteje se pojavijo pri ljudeh s slabšo prekritvijo in kadilcih. Omrzline so akutne poškodbe tkiv zaradi delovanja mraza pod lediščem. Poleg kože so lahko prizadete tudi mišice, kite in kosti (prav tam).

Pri blagi podhladitvi (temperatura telesa je med 35 in 32 °C) moramo spodbuditi človeka h gibanju in telovadbi. Priporočljivo je, da podhlajeni pije vroč sladkan čaj (prav tam).

Pri zmerni podhladitvi (temperatura telesa je med 32 in 28 °C) človeka zaščitimo pred mrazom. Če opazimo, da je požiranje oteženo, naj podhlajeni ne pije tekočin, saj vodi v nevarnost zadušitve. Pomembno je, da nadziramo njegovo stanje in ukrepamo ob nezavesti (prav tam).

Pri hudi podhladitvi (temperatura telesa pade pod 28 °C) osebo namestimo v bočni položaj in jo zaščitimo pred mrazom. Nadzorovati moramo dihanje in bitje srca ter biti pripravljeni na oživljanje. Osebo oživljamo do prihoda zdravnika. Zaščito pred mrazom in počasno ogrevanje najlažje dosežemo v zavetrju, odstranimo mokra oblačila, oblečemo suha in topla oblačila ter jedro telesa ovijemo s folijo ter v več plasti odej ali spalno vrečo (prav tam).

Omrzline so akutne poškodbe, ki nastanejo na prstih rok in nog, uhljih, nosu in bradi. Pri človeku najprej preverimo, če je poškodovanec podhlajen, ter ustrezno ukrepamo. Na izpostavljenem mestu nato najprej sprostimo tesna mesta ter mokra oblačila zamenjamo s suhimi in toplimi oblačili, če stanje zavesti ni moteno, pa ga spodbujamo h gibanju. Ko se prestavimo v zavetje, poškodovani del hitro ogrevamo (prizadeti del potopimo v vodo za pol ure) in nato ude posušimo in prekrijemo z gazo (prav tam).

Zvin gležnja zaznamo tako, da je skočni sklep otekel. Na spodnji ud poškodovanec nekaj časa še lahko stopi. Če na nogo ne more več stopiti, moramo pomisliti na zlom. V primeru zvina poškodovancu sezujemo čevelj (če mu ne povzroča preveč bolečin), drugače pa samo odvežemo vezalke. Skočni sklep in stopalo obvijemo z elastičnim povojem, ob tem pa moramo paziti, da ne povzročamo prevelike bolečine. Stopalo nato položimo na podlago, tako da je

O zlomu govorimo, ko pride do delne ali popolne prekinitve kostnega in hrustančnega tkiva kosti. Zlome lahko odkrijemo, če poškodovanca dobro pregledamo. Znaki, ki nas opozarjajo na zlom, so: oteklina, bolečina ob pritisku in poskušanju premikanja, omejena gibljivost uda, patološka gibljivost (ko je kost zdrobljena) in ko ob pritisku na predel zloma čutimo in slišimo škrtanje (prav tam).

Tako kot pri ostalih poškodbah veljajo tudi pri zlomu splošna pravila oskrbe (zavarovanje mesta nesreče, klic nujne medicinske pomoči, oživljanje). V primeru večje krvavitve je včasih potrebna tudi kompresijska obveza (pri odprtem zlomu). Posledica zloma je močna bolečina, ki jo oblažimo z zdravili proti bolečinam in imobilizacijo (prav tam).

Pri poškodbah obraza največkrat naletimo na naslednje poškodbe: izbitje zoba, tujki v sluhovodu in srednjem ušecu, tujki v nosu in krvavitve iz nosu (prav tam).

Izbitje zoba ni življenjsko ogružujoče stanje, vendar je priporočljivo ukrepanje v prvih minutah. Pomembno je, da čist zob (če je umazan, ga speremo pod tekočo vodo) vsadimo nazaj v njegovo ležišče. Pomembno je, da se zobne korenine čim manj dotikamo.

Če zoba ni mogoče vrniti v ležišče, damo zob v hranilno ali fiziološko raztopino, mleko ali vodo ter čimprej poiščemo strokovno pomoč. Če se nam zlomi zob, zlomljeni del poiščemo in ga odnesemo k zobozdravniku (prav tam).

Tujkov v sluhovodu in srednjem ušesu ne odstranjujemo, ampak uho prekrijemo s sterilno gazo in poškodovanega napotimo k zdravniku (prav tam).

Tujka v nosu se najlažje znebimo tako, da poškodovanec poskuša tujek iz nosu spraviti s pihanjem. Če tujka ne uspemo odstraniti, mora poškodovanec glavo nagniti rahlo naprej, nato pa se odpravimo k otorinolaringologu (prav tam).

Krvavitve iz nosu ustavimo tako, da si krvaveči pritisne nosni krili na nosni pretin (s palcem in pokrčenim kazalcem stisne mehke dele nosu skupaj), nagne glavo naprej, na vrat pa mu položimo hladne obkladke. Če se krvavitev ne ustavi, je potreben obisk zdravnika (prav tam).

Alergijske reakcije se pojavijo, ko alergeni pridejo s telesom v stik preko dihal, prebavil, skozi kožo ali pa že ob samem stiku. Če opazimo, da se je pri nekom sprožila alergijska reakcija, je potrebno takojšnje ukrepanje. Prvi ukrep je odstranitev alergena, če je to mogoče. Bolniki, ki imajo močne alergijske reakcije, imajo pri sebi tablete, ki jih v zamejo ob prvih simptomih,

obstajajo pa tudi avtoinjektorji, priprava, s katero si lahko bolnik sam da injekcijo adrenalina v mišico (prav tam).

Človek, ki ima znano alergijo na pike žuželk, naj ob čakanju na reševalce odstrani želo.

Potrebna je previdnost, da ne stisnemo mošička s strupom, saj lahko povečamo količino alergena. Na mesto pika damo hladne obhladke in s tem zmanjšamo odtekanje in hitro širjenje strupa po telesu (prav tam).

Če alergen pride v telo s hrano, je potrebno vedeti, da se simptomi lahko pojavijo šele čez nekaj ur in trajajo tudi več dni, ker alergen ostane v črevesju (prav tam).

UKREPANJE OB NESREČI

Če se zgodi nesreča, je naša dolžnost, da pomagamo po svojih najboljših močeh. Naša pomoč lahko nekomu reši življenje, to velja predvsem pri zasutih v plazu, pri katerih je največja možnost preživetja prvih 15 minut. V primeru nesreče je potrebno:

• zavarovati sebe in ponesrečenca pred možnostjo dodatne nesreče;

• nuditi prvo pomoč in osebo imobilizirati;

• obvestiti GRS o nesreči, ki mora obsegati podatke:

- KDO je ponerečenec, - KOLIKO je poškodovanih, - KJE je bila nesreča,

- KDAJ se je zgodila, - KAKŠNE so poškodbe,

- KDO je navzoč ob poškodbi (Meteljak, 2011).

Ponesrečenca lahko pustimo samega samo takrat, ko ne moremo obvestiti GRS in sklepamo, da dalj časa mimo ne bo nikogar. Če je v bližini planinska pot ali koča, lahko na pomoč kličemo s svetlobnimi signali (baterijo, mahanjem z živobarvnimi oblačili, z ogledalom), z zvočnimi signali (klicem, žvižgom, udarcem s kladivom ali kamnom) (prav tam).

Veliko reševalnih akcij poteka v sodelovanju s helikopterjem, zato je priporočljivo poznati način, ki sporoča, ali pomoč potrebujemo ali ne. Če potrebujemo pomoč, stojimo z dvignjenimi rokami, tako da s telesom oblikujemo črko Y (yes), če pa pomoči ne potrebujemo, stojimo z dvignjeno desno roko, drugo pa imamo spuščeno ob telesu, da oblikujemo črko N (no) (prav

2.4.5 Nevarnosti v gorah

»Nevarnost v gorah je splet danih dejavnikov, ki sprožijo naravne sile in njihove pojave, ki lahko privedejo do nesreče. Nevarnost je tudi vsako kritično stanje, ki ga povzročijo naravne sile, živali ali ljudje in ki nam preprečujejo ali ovirajo načrtovan in pričakovano normalen potek izleta, vzpona, pohoda ali tabora.« (prav tam, str. 238).

»Nesreča je nenadno stanje, ko se nam zaradi nepredvidenih dogodkov, neupoštevanja nevarnosti ali verige napačnih odločitev kaj zgodi in to bistveno vpliva na nadaljnje gibanje oz.

potek izleta. Nevarnost je torej nevarna predvsem zato, ker se nam lahko kaj zgodi. Nesreča je lahko tudi končna posledica določene nevarnosti, vrste napačnih odločitev in dejanj, ki se med seboj dopolnjujejo, prepletajo in stopnjujejo.« (prav tam).

Peršolja in Rotovnik (2001) navajata 10 pravil, ki se jih mora vsak obiskovalec gora držati:

• obiskovalec mora biti telesno in duševno pripravljen;

• v gore ne hodi, če nisi povsem zdrav;

• v gore ne hodi, če imaš kronično bolezen;

• med turo uživaj dovolj tekočine in primerno hrano;

• med turo ne uživaj alkohola, drugih drog in ne kadi;

• računaj na to, da je ohlajanje hitrejše, če piha veter;

• vedno nosi s seboj komplet prve pomoči;

• nosi vrhnja oblačila živih barv;

• vedno nosi s seboj čelado;

• pri večini gorskih nesreč je človeški faktor najvažnejši, poskušaj vplivati nanj z vzgojo.

Če se bi vsak gornik držal teh desetih pravil, menim, da bi bilo v gorskem svetu veliko manj nesreč, predvsem pa bi imeli gorski reševalci manj dela.

Vzroki za nastanek nevarnosti so različni. Lahko izvirajo iz narave same, ko gre za naravno stanje (poledenelo pobočje) ali naravni proces (nevihta). Lahko izvira iz človeka samega, kot npr. utrujenost zaradi prevelikega fizičnega in psihičnega napora, zaradi telesne oslabelosti, zaradi ravnokar prebolele bolezne ali kronične bolezni. Prav tako lahko izvira iz človekovih slabih odločitev (začeti dolgo in zahtevno turo kljub slabemu vremenu ali vzeti premalo pijače).

Vzrok je tudi v napačnem človekovem ravnanju (npr. nošnja cepina pripetega na nahrbtniku, namesto njegove uporabe med samo potjo). Lahko pa tudi zaradi človekovega vpliva na okolje,