Strah pred nemoralnim močvirjem:

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO ODDELEK ZA ZGODOVINO

EMA BJELČEVIČ

Strah pred nemoralnim močvirjem:

Boj proti alkoholu, modi, plesom in drugim pregreham v času po veliki vojni na Slovenskem

Diplomsko delo

Mentorja:

red. prof. dr. Tone Smolej Dvopredmetni univerzitetni študijski

program prve stopnje Primerjalna književnost;

red. prof. dr. Andrej Studen Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje Zgodovina

Ljubljana, 2021

Izvleček

Ob koncu 19. stoletja je prišlo do novega pogleda na alkoholizem, droge dolgega stoletja meščanstva. Uveljavil se je nov, znanstveni pogled, ki je alkoholizem razumel kot bolezen.

Pojavile so se razne teorije o dednosti te bolezni, kar je odsevalo tudi v atavističnih elementih literarnih del s konca stoletja. Lik pijanca je bil obravnavan strogo moralistično, kar se v naslednjih letih začne spreminjati. V ozir se začne sprejemati pijančev notranji svet, dopušča se celo možnost, da se tak lik lahko spreobrne. Poskus razumevanja notranjega sveta pijanca v literaturi pa ni omilil boja protialkoholnih borcev, ki so v luči dednostnih teorij svoja stališča še zaostrili, ter njihovega zavzemanja za popolno abstinenco naroda.

Konec prve svetovne vojne je prinesel veliko olajšanje in odprl pot povsem drugačnemu občutenju življenja. Mnogi so se predali brezglavemu vsakovrstnemu uživanju; alkohol, sifilis in nikotin so tako rekoč zavladali svetu. Mladi so se začeli oblačiti po najnovejši modi, mladi in stari pa so se na plesnih prireditvah množično zabavali pozno v noč. To je motilo nekatere meščanske in katoliške moraliste, med katerimi se je še okrepilo že pred vojno razširjeno prepričanje, da družba moralno propada.

Ključne besede: literatura in etika, slovenska književnost, obdobje med vojnama, alkoholizem, nemorala, protialkoholni boj

Abstract

Fear of the Immoral Abyss: Fight against Alcohol, Fashion, Dancing, and Other Sins in the Period after the Great War on the Slovenian Ground

Towards the end of the 19th century a new, scientific view that understood alcoholism as a Towards the end of the 19^th century, a new scientific view that understood alcoholism as a disease became prevalent. Various theories about the heredity of alcoholism emerged, which was also reflected as the atavistic elements of literary works of the end of the century. The character of the drunkard was described strictly from the moralistic worldview, which began to change in the following years. The inner world of the drunkard begins to be taken into consideration and even the possibility of such a character redeeming themselves is allowed.

The attempt to understand the inner world of the drunkard in literature did not change the struggle of anti-alcohol fighters, who, in the light of hereditary theories, further aggravated their views, and their commitment to the complete abstinence of the nation.

The end of the First World War, however, brought great relief and paved the way for a completely different sense of life. Many indulged in all kinds of consumption; alcohol, syphilis, and nicotine, so to speak, ruled the world. Young people started dressing in the latest fashion, and both the young and the old attended dances late into the night. This was disturbing in the view of some bourgeois and Catholic moralists, among whom the widespread pre-war belief that society was morally declining grew even stronger.

Key words: literature and ethics, Slovenian literature, the Interwar period, alcoholism, immorality, anti-alcohol campaign

Kazalo

1. Uvod ...6

2. Kratek pregled od začetkov boja proti alkoholizmu do velike vojne na Slovenskem ...8

3. O (ne)moralnem življenju po veliki vojni ...13

3.1. Alkohol(izem) ...16

3.2. Pohujšljivi plesi ...20

3.3. Nesramna moda ...23

3.4. Usodni kinematografi ...27

3.5. Zmagoslavni pohod cigarete ...29

4. Alkoholizem in literatura na začetku 20. stoletja ...31

4.1. Fran Govekar: V krvi (1896) ...33

4.2. Zofka Kveder ...36

4.2.1. Pijanec (1905) ...36

4.2.2. Njeno življenje (1914) ...38

4.3. Ivan Cankar: Krčmar Elija (1911) ...43

4.4. Meško Ksaver: Štiri smrti (1914) ...45

4.5. Ivo Trošt: Pod robom (1915) ...48

4.6. Finžgar: Razvalina življenja (1920) ...50

5. Zaključek ...52

6. Viri ...54

1. Uvod

Alkohol in njegova proizvodnja imata dolgo in bogato zgodovino. Alkoholne pijače so uživali že za časa zgodnje egipčanske civilizacije, kjer so gostom v znak dobrodošlice ponujali kruh in pivo, ostanke prve znane varilnice pa so našli na območju Kitajske že leta 7000 pr. n. št. Ohranjen je tudi cesarski razglas iz leta 1116 pr. n. št, ki trdi, da je (zmerna) uporaba alkohola darilo iz nebes. Iz časa antike imamo ohranjenih kar nekaj zapisov, ki pričajo o razširjenosti ljubezni do vina in njegovi porabi. Dobro znan nam je antični simpozij, ki v dobesednem prevodu pomeni sopitje. To je bila neke vrste gostija, katere namen je bil prenašanje aristokratskih vrednot iz roda v rod. Simpozij v ožjem pomenu besede je sledil obedu in bil namenjen samo še pitju, pa tudi pogovoru o kakšni visoki vzvišeni temi in pa poeziji. Simpozij je nadzoroval simpoziarh, ki je odločal, kako močno bo vino tisti večer, kar je bilo odvisno od tega, kako resne bodo razprave. Navadno je šlo za zmerno pitje v skladu z načelom, ki ga je obrazložil pesnik Alkaj – vino naj bo namreč kukalo v človeka, zato se je vino redčilo z vodo.

V poznem srednjem in zgodnjem novem veku je bilo priložnosti in krajev za pitje nešteto.

Pilo se je v mestih, trgih, vaseh, v samostanih, gradovih, na posestvih plemstva, v pivnicah cehov in celo v nekaterih župniščih. Pilo se je, ko se je sklenilo posel, pilo se je ob praznikih in praznovanjih. Vendar je bilo v predindustrijski dobi opijanje prisotno predvsem pri plemičih in meščanih, ljudstvo pa si je dalo duška le ob posebnih priložnostih, kot so praznovanja in karnevali (Studen 2008, 10).

Vino je zamenjalo pivo, saj je vino postalo dražje, to pa predvsem zato, ker so ga morali uvažati iz Francije in Španije in so si ga lahko privoščili le višji krogi. K popularnosti pitja piva pa je pripomoglo tudi dejstvo, da je pivo veljalo za čistejše in varnejše za uživanje kot voda, bilo pa ga je mogoče dobiti po dostopnih cenah. Večina ljudi ga je varila kar doma. Piti pivo za zajtrk ni bilo nič nenavadnega, prav tako ni bilo nenavadno, če so ga pili tudi otroci.

Čeprav je bilo pitje piva tako razširjeno, pa je tudi tukaj veljalo načelo zmernosti. Ljudje, ki so se okoli potikali preveč pijani, so bili deležni javnega linča.

Odnos do alkoholizma pa se je v novem veku začel spreminjati. Porast alkoholizma in naraščanje s tem povezanih skrbi se začne kazati tudi v literaturi, kjer so se poleg simpatičnih

likov pijančkov vedno pogosteje začeli pojavljati tudi ne tako simpatični liki, pri katerih se alkoholizem obravnava kot problem. V tem času je začel alkoholizem po Evropi, tudi Sloveniji, strmo naraščati. V 18. in 19. stoletju je naraščanje vinjenosti pri kmečkem prebivalstvu prišlo do točke, kjer je začelo ogrožati stabilnost kmečkega gospodarstva in njegovo ekonomijo. (Studen 2008, 13) To je vzbudilo razprave o škodljivosti alkohola in njegovih družbenih posledicah. Vse do srede 18. stoletja so pitje alkohola obravnavali kot grešno razvado in nesprejemljiv način življenja, v 19. stoletju pa so se začeli spraševati o vzrokih prekomernega pitja in alkoholizem opredelili kot bolezen. Zaskrbljujoče je bilo predvsem vse večje uživanje žganja, ki je bilo na precej slabšem glasu od mehkejšega vina in piva. Od srednjega veka dalje se je sicer na žganje gledalo kot na zdravilno sredstvo, kot pijača se je začelo uveljavljati šele v 16. stoletju, do 18. stoletja pa je veljalo za praznično pijačo, ki so si jo lahko privoščili le višji sloji. Nato je postalo širše dostopno in manjše žganjarne so bile konec stoletja že nekaj povsem običajnega na naših tleh. (Studen 2008, 41) V času industrializacije so se majhne žganjarne spremenile v tovarne, razširila pa se je tudi uporaba surovin. Žganje so začeli kuhati iz krompirja, pa tudi iz koruze in sladkorne melase.

Bleiweisove novice so celo priporočale, naj ljudje žganje raje kuhajo iz divjega kostanja, saj bi bilo prav, da krompir ostane kmetom za živež. V tem času je torej uživanje alkoholnih pijač prodrlo med vse ljudstvo in postalo vsakodnevna navada. (Studen 2008, 42)

Zdravniki so kmalu začeli opozarjati na škodljive posledice, ki jih ima lahko alkohol na zdravje in priporočali pitje mleka ali ingverjevih pripravkov za zdravljenje odvisnosti.

Župniki so pridigali o nemoralnosti pijančevanja in posledicah, ki jih ima na družinsko srečo in zanemarjanje vrlin kot so vztrajnost, varčnost in delavnost, pa tudi na nasilje in prešuštvovanje. Pojavile so se teorije o dednosti alkoholizma in škodljivih posledicah, ki jih ima alkoholizem staršev na razvoj otrok. Poleg tega, da naj bi imeli starši alkoholiki običajno otroke alkoholike, so predvidevali, da pride pri otrocih alkoholikov tudi do drugih živčnih in duševnih bolezni. V Sloveniji se je začelo krepiti protialkoholno gibanje, ki je propagiralo abstinenco in treznost, v javnosti pa so se vse bolj širile tudi ugotovitve o dednosti alkohola in degeneraciji, ki na bi vodila ne samo v propad posameznika, ampak v propad celotnega naroda.

2. Kratek pregled od začetkov boja proti alkoholizmu do velike vojne na Slovenskem

'Nor je, kdor se ne napije, Kranjec moj se ga ne brani', je travestiral Prešernovo gloso Ivan Rob in mimogrede povedal, da smo Slovenci res filozofski pivci. Vedno imamo za bregom kak dober vzrok: pijemo zdaj na veselje, zdaj na žalost, če pa ni drugega, pa kar tako in so dober izgovor – kot v ljudskih pesmih – celo svetniki, Devica Marija ali Kristusovo trpljenje (Šepetavc 1995, 23).

Žeja je – tako nas "tolažijo" nekaterniki – našemu plemenu prirojena. Ampak, tudi če reč razumemo le še kot eno v dolgem nizu kritizerskih nesramnosti na rovaš vsestransko zidealiziranega avtostereotipa našega milega naroda, si končno vendar moramo priznati: če se kje zares veliko pije (in to zelo tjavdan, brez reda in prave potrebe), se pije na Slovenskem (Šepetavc 1995, 18).

Z razširitvijo žganja pa sovpada že tudi prva znana protialkoholna združba na naših tleh.

Valvasor poroča o bratovščini sv. Krištofa, ki je na Slovenskem že v začetku 16. stoletja omejevala pijančevanje. Njeni člani so bili le plemiči, uspelo pa naj bi jim omejiti pijančevanje in celo preklinjanje po slovenskih deželah, kar se sliši malo verjetno (Prijatelj, 166). Proti alkoholizmu so se borili tako posamezniki kot združbe. Do srede 18. stoletja so na alkoholizem tudi zdravniki gledali kot na pregreho, s čimer je sovpadalo tudi socialno in moralno vrednotenje alkoholizma, na začetku 19. stoletja pa so se družbeni in medicinski pogledi na problem alkoholizma začeli spreminjati. Na alkoholizem se je začelo gledati kot na bolezen in problem šibke volje je postal medicinski problem (Studen 2009, 33).

Na prehodu iz 18. v 19. stoletje se je kot problematično obravnavalo zgolj čezmerno pijančevanje, v 19. stoletju pa se je alkoholizem začel nevzdržno širiti, s čimer je postal tudi socialni problem. V predindustrijskem času je žganje veljalo za pijačo plemstva, duhovščine in meščanstva, z industrializacijo pa so se manjše žganjarne spremenile v tovarne žganja, ceneno proizvedeno žganje iz žita in krompirja in nato iz koruze in sladkorne melase se je razširilo med vse sloje prebivalstva, predvsem pa med nižje ruralne in delavske sloje (Studen, 2009, 42). Boj alkoholizmu sta najprej napovedali katoliška cerkev in meščanska morala, med ljudi pa se je širilo vse več protialkoholnih spisov v slovenskem jeziku. (Studen 2009,

106) Pijanec naj bi namreč pozabil na vero ter zaničeval krščanske dolžnosti, škodil družini in gospodarstvu, poleg tega pa uničil meščanski dom in zanemarjal meščanske vrline.

1834 je izšla knjiga dr. Franca Viljema Lipiča o škodljivosti alkoholnih pijač, protialkoholni članki so se objavljali tudi v Novicah, Danici, kakor tudi v knjigah Mohorjeve družbe, a brez večjih uspehov (Mrkun 1927, 82).

Proti vse večjemu prodoru žganja je ostro nastopil lavantinski knezoškof Anton Martin Slomšek, ki je bil eden izmed prvih borcev v zgodnji fazi protialkoholnega gibanja na Slovenskem. Leta 1847 je priredil in dopolnil delo Heinricha Zschokkeja, ki je opozarjal na škodljivost prekomernega uživanja žganja, in izdal protialkoholno povest Čujte, čujte kaj žganje dela! Prigodba žalostna ino vesela za Slovence, s čimer je začel slovensko protialkoholno gonjo 19. stoletja (Gantar Godina 2008, 46).

Menil je, da je žganje priročno zgolj kot zdravilo, v večjih količinah pa da »truplo mori in kakor živi ogenj po vsih udih šviga«. Ob tem je opozarjal tudi na pogubne vplive žganja na družinsko življenje, mladino pa svaril, naj ne okusi »žganja, naj si bo hvaleno kakor rado;

mlaji ko ste, hujše vam vsaka kaplica škodje. Se bote kdaj ženili, pijanke ne jemlite, naj bi ravno v dnarjih sedela. Gerd je pijanec, desetkrat gerša pijanka; ona še svojega sramu ne pokrije. Se bote možile, nikar da bi se pijancu zaročile; pijanec in pa vbijavec sta si brata.

Varvati se je vsakega pijanca in se mu s senenim vozam zogniti, posebno pa žganopivcu. V sedanjih časih več ljudi žganje umori, kakor kuga« (Čuček 2008, 47– 48).

Slomšek se sicer ni zavzemal za popolno abstinenco, kajti kar nekaj njegovih pesmi je posvečenih vinu in vinogradništvu, grajal je zgolj čezmerno pitje piva in vina ter pitje žganja, za katero je menil, da je vir kriminalnih dejanj, pa tudi spolne nečistosti in drugih moralnih pregreh, ki niso v skladu z moralo katoliške cerkve.

Na problem pijančevanja so opozarjali tudi drugi pisci takratnega tiska, predvsem iz vrst duhovščine. Ljubljanski škof Missia je ustanovil Družbo treznosti za ljubljansko škofijo, ki je bila naperjena izključno proti žganju. Družba treznosti se je ustanavljala tudi po mnogih drugih župnijah, a poročil o kakšnih večjih uspehih nimamo (Mrkun 1927, 82). Podobno kot Slomšek so tudi drugi dopuščali zmerno pitje vina ter piva, obsojali pa čezmerno popivanje in bili bitko proti žganju, ki je veljalo za hudičev dar, žganjarji pa za satanove pomagače. Poleg

individualnih borcev proti demonu alkoholu pa so se na slovenskih tleh začele ustanavljati tudi družbe treznosti in trezne bratovščine (Čuček 2008, 48–49).

Od 80. let 19. stoletja dalje pa so se protialkoholnemu boju poleg katoliških moralistov začeli pridruževati tudi zdravniki in psihiatri. Eden najaktivnejših protialkoholnih borcev na naših tleh, dr. Maks Samec, je, kot že Slomšek pred njim, tudi sam opažal, da žganje botruje k večji kriminaliteti, hkrati pa ugotavljal, da naj bi bil pri tretjini psihiatričnih bolnikov vzrok bolezni alkoholizem. Opozarjati pa je začel že tudi na podedovano nagnjenost k alkoholizmu ter številnim telesnim in duševnim boleznim, katerim naj bi bili podvrženi otroci alkoholikov (Studen 2009, 73–75).

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje alkoholizem ni bil več zgolj posledica šibke volje ter v prvi vrsti vreden moralnih obsodb, temveč se je začel obravnavati kot bolezen. V polni meri so se začele pojavljati teorije o dednosti alkoholizma in njegovih škodljivih posledicah na razvoj otrok. Poleg tega, da so otroci alkoholikov slabo vzgojeni in nemoralni ter običajno tudi sami postanejo alkoholiki, so nagnjeni tudi k drugim živčnim in duševnim boleznim. Otroci alkoholikov naj bi bili telesno in duševno bolni izrodki, ki kvarijo in ogrožajo (meščansko) družbo (Studen 2009, 104). Zgodil se je odločilni premik od dojemanja alkoholika v moralistični podobi grešnega človeka do patološke podobe bolnika in degeneriranca (Studen 2009 2009, 129).

Z darvinizmom pogojeni novi pogled na populacijo se je nadaljeval v idejah evgenikov, ki so se začeli uveljavljati z 19. stoletjem, nadaljeval pa je svojo pot v teoriji progresivne degeneracije, ki jo je 1857 postavil Benedict Augustin Morel, v Avstriji jo je nadaljeval in med ljudi razširil profesor Richard von Krafft-Ebing, na naših tleh pa sta jo razširjala Ivan Robida in Fran Goestl. Degeneracija je bila po njunem mnenju posledica vplivov okolja, načina prehrane in načina življenja, eden glavnih krivcev pa naj bi bilo tudi pretirano uživanje alkohola (Studen, 2009, 131–133). Pri dedovanju naj bi se vse skupaj še potenciralo, taka degeneracija pa bi vodila tako v propad posameznika kot propad celotnega naroda.

Poljudnoznanstvene teorije o degeneraciji je javnost sprejela z grozo, meščanska družba je verjela, da je obsojena na propad, če se zastrupljanje dednega materialna ne bo ustavilo. To je odprlo pot idejam umetne naravne selekcije, evgenike, kajti razširilo se je prepričanje, da je

osnovni problem v nižji rodnosti tistih, ki so jih videli kot večvredne v primerjavi s tistimi, katere so smatrali za manjvredne posameznike (Studen 2009, 152).

Protialkoholni boj je prešel od promoviranja zmernosti do zahtev po popolni abstinenci, vodili pa ga niso zgolj več katoliki in moralisti, temveč številni posamezniki in družbe, med njimi tudi pravniki in kriminalni antropologi, ki so proti alkoholizmu nastopili z

»znanstvenega vidika«.

V začetku 20. stoletja je postal aktiven protialkoholni borec duhovnik Janez Kalan (1868–

1945), ki je bil glavni akter protialkoholnega gibanja v času pred prvo svetovno in po njej na naših tleh. 17. septembra 1902 je Kalan otvoril prvi protialkoholni shod, ki je potekal v Ljubljani in katerega se je udeležilo nekaj nad 50 oseb. S tem je bil položen temelj organiziranemu gibanju proti pijančevanju v slovenskih deželah (Mrkun 1927, 83). Za članstvo v protialkoholni zvezi Sveta vojska, ki jo je ustanovil leta 1903, se ni zahtevala popolna abstinenca, temveč so se njeni člani delili na abstinente in zmernike – tiste, ki so se odpovedali žganju, lahko pa so pili pivo in vino v omejenih količinah. Kalanovo gibanje je bilo izrazito konzervativno in je videlo vzroke za alkoholizem in moralni propad predvsem v pogubnih vplivih moderne družbe, rešitev pa v rekatolizaciji družbe (Zajc 2008, 58).

Nasprotno pa se je v leta 1905 ustanovljenem društvu Abstinent pod vodstvom Janeza Evangelista Kreka zahtevala popolna abstinenca. To društvo so leta 1912 razpustili in ustanovili Sveto vojsko za Ljubljano, s čimer je Kalanu uspelo poenotiti protialkoholno gibanje (Studen, 2009, 117).

Med Kalanovo teorijo in prakso pa so obstajala mnoga razhajanja; njegove nasprotnike je razveselila novica o incidentu v Spodnji Šiški, za katerega so močno vinjenemu Kalanu kasneje sodili tudi na sodišču zaradi povzročitve lažje telesne poškodbe (Zajc 2008, 66).

Kalan je svoje popivanje priznal tudi v protialkoholnem glasilu Zlata doba, kajti pojavile so se govorice, da je na poti v Jeruzalem, kamor so se podali slovenski treznostniki, pil.

Kalanovi izgovori so se vrstili nekako takole: »Vse kaj drugega je, če človek potuje sam ali v veliki množici. /…/ V veliki množici človek ne more, kakor bi si ravno izmislil, ampak se mora ravnati po ostali množici« in pa: »Vse kaj drugega je tudi, če človek potuje po krajih, kjer z abstinenco že kaj računajo, kjer je za abstinenco kaj poskrbljeno, kakor tam, kjer jim je

ta stvar čisto tuja. /…/ Mislil sem, da sem preskrbel abstinente zadostno z brezalkoholnimi pijačami. A glej, tretji dan je že vsega zmanjkalo! En vzrok je bil ta, ker je bilo med romarji zoper vse moje pričakovanje veliko abstinentov; drugi vzrok pa, ker se je tudi pivcem naš nektar zdel boljši od vina in so ga nam oni pridno pomagali piti. Prav brez nič živeti, se pa abstinentje še nismo navadili.« Nazadnje pa še: »Jaz sem bil vrh tega tudi še bolan. Bolezen sicer ni bila posebno huda, ampak človek ni za nobeno rabo. Jaz pa nisem časa imel bolan biti in poležavati, ker so me na vse strani cukali. V sili pa menda nekdo žre tudi muhe. Tako tudi človek v sili in potrebi misli: naj pomaga, kar more pomagati! Za zdravilo, smo vedno rekli, se sme.«

Kalan je 1906 skupaj s Frančiškom Avscem postal urednik protialkoholnega glasnika Zlata doba, ki je nadomestilo glasilo Piščalka, prvi slovenski protialkoholni list, ki je začelo izhajati 1905 in se brezkompromisno zavzemalo za popolno abstinenco, a je zaradi finančnih težav po 17. številki prenehalo izhajati (Mrkun 1927, 89). Njegova naslednica Zlata doba je bila, v skladu s Kalanovimi načeli, bolj zmerna.

3. O (ne)moralnem življenju po veliki vojni

Razkorak med pričakovanji in nauki moralistov na eni strani in vsakdanjih ljudi na drugi strani.

Slovenski nauk o moralnem življenju se je izoblikoval v za katoliški prostor nadvse značilnem strahu pred pohujšanjem, poleg tega pa je moralni nauk ostajal domena duhovnikov-pedagogov, ki so se jim na prehodu v 20. stoletje začeli pridruževati tudi zdravniki. 19. stoletje, stoletje meščanstva, je lastno moralno vzvišenost postavilo kot del lastne samopodobe in zato omejitvam in nadzoru človeškega vedenja namenilo še prav posebno pozornost in namen (Polajnar 2008, 5–7). Svojo moralno vzvišenost je črpalo iz postavljanja nad »nesposobnim, neproduktivnim in moralno pokvarjenim« plemstvom na eni strani ter nad umazanim nižjim slojem, ki naj bi bilo prav tako brez kreposti in moralnih vrednot, ki naj bi jih posedoval meščanski človek. Samolegitimiranje meščanstva s krepostjo in izobrazbo je tako poleg Cerkve, prve moralne avtoritete, postalo nekakšna druga moralna avtoriteta in krepostno življenje postavilo za ideal, ki ga mora doseči vsak član skupnosti.

Norme vedenja, ki jih je izoblikovala meščanska družba, so postajale vedno bolj univerzalne, čeprav so bile predvsem del meščanskega miljeja (Polajnar 2008, 9). Medtem, ko so v pijančevanju katoliški moralisti videli napad na Boga, so meščani to doživljali kot napad na razum.

Ob koncu prve svetovne vojne, ki je ohromila družabno življenje, so se ljudje začeli prepuščati pogostemu in nezmernemu veseljačenju v kavarnah in gostilnah, na plesiščih, pozno v noč po nočnih ulicah, se predajali »svobodni ljubezni«, vse to ob zvestem spremljevalcu alkoholu. To dogajanje, ki mu lahko rečemo tudi povojna psihoza, je domovino »izpremenilo v eno samo, noč in dan odprto gostilno« (Matić 2008, 81).

»Delili so podpore po očetih, možeh in sinovih, ki so bili pri vojakih, delili so jih v obilni meri. In kaj so zalegle te podpore? Našo domovino so izpremenile v eno samo, noč in dan odprto gostilno. Kakor da je zavladal sam Ali-paša iz Cankarjeve povesti. In zapela je harmonika od vzhoda do zahoda in naš narod je zarajal, da še nikdar tako, ter ne more do sape še danes …«

»A kaj je neki poklicalo na plan te nove oblike življenja med nami? Kaj neki je strmoglavilo stare in ustoličilo nove bogove?«

Vojna je, vojna, ki ji je neskončno zli volek v tem, da vsikdar prihaja kot do skrajnosti radikalen preocenitelj vseh v mirni dobi veljavnih vrednot. Zakaj neki je v tistih 'letih strahote' bil na mesto litra postavljen škaf na krčmarjevo mizo, zakaj je za prvi člen spolno- moralnega zakonika bila proglašena svobodna ljubezen? No, zakaj? – C'était la guerre, bila je vojna« (Ozvald, 1922). Tako so pisali v protialkoholnem glasilu Prerod, »glasniku za nravno povzdigo naroda« ter »listu za treznost in zdravje«. To glasilo, ki je izhajalo pod okriljem Svete vojske, je bílo boj proti razsutju sistema moralnih vrednot, razbrzdanemu življenju in pijančevanju po veliki vojni.

»Narodne sile popuščajo, marsikje se opaža, da narod izgublja zdrave sile in da se je pričel proces degeneracije. Ti znaki notranjega narodovega razkroja, ki so ponekod prodrli že do korenin, tirjajo, da se jim posveti vsa pažnja in pozornost, da ne postanejo usodni. Temu niso krive samo današnje slabe socialne razmere, so še drugi vzroki, ki ogrožajo naše moralno in fizično zdravje, našo moč in napredek. Vedno bolj prihajamo do zaključka, da je bodočnost naroda najtesneje povezana z njegovo moralno krepkostjo. Kje so vzroki, da se ruši ta krepkost? ALKOHOLIZEM, ki ga nikakor ne smemo pojmovati samo kot pijanost, marveč kot vsesplošno zlo, ki mu je sam kot tak neposredni ali posredni spremljevalec, je prizadejal mnogo škode v našem narodnem gospodarstvu, mnogo je škodoval rasti naše narodne kulture in napravil mnogo socialnega gorja« (Proglas, 3–4).

»Naznanite nam vsako novo gostilno in vsak javni škandal« v Prerodu pogosto pozivajo svoje bralce. Svojo ideologijo so širili tudi na raznih brezalkoholnih shodih in zabavah, poskušali pa so tudi vplivati na oblast, a žal brez vidnejših uspehov. »Sveta vojska je neštetokrat prosila strožjih naredb glede točenja pijač, plesov, glede nemoralnih predstav v gledališču in kinu, prepovedi pohujšljivih slik in knjig, glede konkubinatov in drugih vrst nemoralnosti« (Prerod 1923/4, citirano po Kores 2001, 53).

Ob 20-letnici od začetka delovanja člani Svete vojske z žalostjo ugotavljajo, da protialkoholno gibanje do zdaj žal ni želo večjih uspehov. Še tiste manjše uspehe, ki jih je gibanje uspelo doseči pred vojno, je vojna pokosila. »Kljub skromnim sredstvom, kljub

maloštevilnim borcem, kljub neštetim nasprotnikom, kljub nasprotovanju in od vseh strani se je našo delo pred vojsko že znatno poznalo. Zato imamo več prič in dokazov. – Vojska pa nam je skoro vse razdrla. Le nekaj sledov je po vojski še ostalo« (Naša dvajsetletnica, Prerod 1922/11–12).

»Celo glasilo »Zlata doba« je prenehalo, pijančevanje pa se je še bohotneje razpaslo. Kaj je bilo temu vzrok? Menda takozvana »povojna psihoza«. Po domače povedano: norost, divjost, razbrzdanost, ki je po vojni nastala in katere ni bilo mogoče z enim če še tako lepim shodom v kot ugnati« (Naš shod za nravni prerod, Prerod 1922/2).

Pobožne želje tistih, ki so ob koncu vojne videli možnost zmanjšane porabe alkohola, zlasti žganjepitja, ki ga je za krajše obdobje dejansko povzročila pomanjkljiva preskrba med vojno, se žal niso uresničile. Vlada je ob demobilizaciji sicer izdala ukaz, s katerim je prepovedala točiti žganje, ostale alkoholne pijače pa le do osme zvečer, a je tudi ta omejitev kmalu padla (Matić 2008, 62).

K še večji porabi alkohola je pripomogel zakon o prosti žganjekuhi iz leta 1921, ki je določil, da je kuhanje žganja iz lastnih proizvodov za osebno porabo davka prosto (Gašparič 2008, 34). Skladno z uredbo je bilo mogoče kuhati žganje iz lastnih proizvodov za osebno rabo, torej le za člane rodbine ali zadruge s služabništvom, ki so stari nad 12 (sic!) let. Če je družina štela do štiri člane, je smela – odvisno od surovine – dvakrat letno v štiridesetlitrskem kotlu kuhati od 72 do 216 ur, če pa je imela nad dvanajst članov, pa od 252 do 756 ur (UL 1921/72).

O prosti žganjekuhi so v Prerodu poročali: »Sedaj na jesen so si ljudje 'nakuhali' žganja v izobilju.« »Doma ga je nakuhal, gre pa zaradi druščine k sosedu ali v sosedno vas, ali v sosedno občino, kjer ve, da so ga tudi nakuhali, in si ga naroči firkelc za firkelcom. Pridejo še drugi, prihajajo, pijejo, dajejo zanj, v bližini je godec s harmoniko, – alo ponj! Začne se ples, starina pije mladina raja, da v nobeni gostilni tako…« (Ples in pijančevanje po zasebnih hišah, Prerod 1922/11–12, 169–170).

3.1. Alkohol(izem)

Poleg katoliških moralistov so pijančevanje od 80. let 19. stoletja dalje vse glasneje in ostreje obsojali tudi zdravniki in psihiatri, ki so začeli opažati škodo, ki jo žganje dela narodovemu telesu (Studen 2009, 73).

Začeli so opozarjati na posledice, ki jih ima pitje alkohola na človekovo zdravje, v luči dednostih teorij pa na posledice, ki jih ima alkoholizem na psihofizični razvoj otroka. Začeli so opozarjati na škodljivost do tedaj razširjene navade, po kateri so otroke, sploh jokajoče dojenčke, uspavali tako, da so jim dali spiti malo sladkega likerja, žganja, vina ali druge alkoholne pijače, ki je bila pri roki. Veljalo je celo prepričanje, da to otroka krepi in botruje njegovemu razvoju. »Strupeni cukrčki so oni, ki so napolnjeni s konjakom. In take dajejo nekatere matere vsled prevelike nespametne ljubezni do svojih otrok« (Drobiž, Prerod 1922/1, 16).

»Skrit, a zato nič manj hud kvarljivec naše mladine je čaj, ki ga v nekaterih družinah pijejo z rumom ali drugimi alkoholnimi tekočinami namesto mlečne kave« (ibid.). Čaj je ravno zato v tistem času veljal za nekaj slabega, za mladino pa se je priporočalo pitje mleka in studenčnice.

V članku Resna beseda staršem! poročajo, da »poznamo več šol, kjer so učitelji dognali, da je izmed 100 otrok že 90 pilo žganje in bilo pijanih. In če vprašaš otroke, kdo vam je dal žganje, se odgovor navadno glasi: oče ali mati. Torej ste vi, starši, najhujši zapeljivci lastnih otrok, grobokopi njihove sreče! Zgodilo se je celo, da so v šoli otrokom dopovedovali, kako škodljivo je žganje in otroci so se doma potem branili piti žganje pa so zato bili tepeni!« (Resna beseda staršem!, Prerod 1922/11–12, 170).

Ker so starši otrokom ponujali alkohol, so v ljudske šole začeli vpeljevati protialkoholni pouk v upanju, da bo to pripomoglo k zmanjšanju zaužitja alkoholnih pijač. V Prerodu so predlagali tudi, da bi se zadeve lotili tako, da bi starše izobrazili glede kvarnih posledic, ki jih ima alkohol na otroka, ter da bi bilo nujno potrebno sprejetje zakona, po katere bi proglasili dajanje alkoholnih pijač otrokom za zločin, ki bi bil strogo kaznovan. Kljub svarjenju zdravnikov ter drugih protialkoholnih borcev, pa v Prerodu še vedno zasledimo poročila, kot:

»Neki učitelj iz Bele Krajine piše: Moj dnevnik mi kaže sledeče opazke: Od 15. do 25.

septembra je bilo 16 dečkov v starosti 9-11 let pijanih: enkrat 6, dvakrat 1, večkrat 2, od deklic pa v tistem času enkrat 1. Na Križe (Vnebohod) imajo pastirji svoj praznik. 129 učencev, ki pa niso vsi pastirji, je izpilo ta dan 63 litrov vina in 2½ litra rakije. (!) 3. Na Martinje (Martinovo) so popile družine v vasi 236 litrov vina. 4. Med 163 je ena popolna abstinentka, ki je največja izmed vseh in je jako pridna (Kaj nam pišejo, Prerod 1922/3, 45).

V leksikonih iz začetka 20. stoletja in tudi kasneje beremo: »Pijanec, ki se sam telesno in moralno uničuje, je nevaren za družino in širšo okolico. Hudodelstva, samomori, gospodarski propad, zakrnelost potomca so posledica alkoholizma. Zaradi alkoholizma ne trpi samo organizem posameznika, temveč se povzroča huda škoda družbi« (Studen 2009, 131).

Pijančevanje naj bi botrovalo številnim hudodelstvom: »Pojdimo v ječe vprašat /…/ in izvedeli bomo, da je skoraj šestdeset procentov hudodelstev in prestopkov bilo storjenih v pijanosti. /…/ Pojdimo vprašat v blaznice naše in izvedeli bomo, da je pri 30% bolnikov alkoholizem uzrok duševnih boleznij« (Studen 2009, 73–74).

Sploh katoliški in meščanski moralisti so greh alkohola tesno povezovali z grehom kriminala, kajti samopodoba vzornega katoličana oz. meščana se namreč ni skladala s podobo pijancev in kriminalcev. Kriminalna identiteta je veljala za negativno zrcalno podobo meščanske oz.

katoliške identitete. Polarizacija med moralnimi katoličani oziroma meščani in nemoralnimi kriminalci oziroma pijanci se je usklajevala med dobrim in zlom družbe (Studen 2009, 102).

V Prerodu beremo, da »je bilo leta 1922 v območju višjega deželnega sodišča za Slovenijo obravnavanih 1800 zločinov, ki se razdelijo na skupno število 2717 zločincev. Umorov je bilo 21, ubojev 31, težkih telesnih poškodb 407, nravstvenih deliktov 77, tatvin in poneverb 1152.

V pijanosti je pa bilo izvršenih: 47% umorov, 64% ubojev, 65% težkih telesnih poškodb, 54%

nravstvenih deliktov, 18% tatvin in poneverb. Od izkazanih hudodelstev se je pred zločinom upijanilo 88% z vinom, z žganjem 8%, s pivom 4%«, nato pa nadaljujejo z: »menim, da prevelikega komentarja k tej statistiki ni treba. Iz nje je jasno, da je slovensko ljudstvo v svojo največjo nesrečo bolno na alkoholizmu, ki razliva nanje vse toke svojega gorja.

Bolezen je neprimerno hujša, ker jo ljudstvo prostovoljno goji v veliko sramoto pred

človeško družbo in zgodovino ter v veliko svojo odgovornost pred Bogom« (Statistika alkoholizma in njega posledice v Sloveniji, Prerod 1923/5, 67).

Alkoholizem je bil široko razširjen med delavstvom. Za proletarske moške je bilo obiskovanje gostiln družbeno priznana oblika organiziranja prostega časa, ritualni kozarček po koncu delovnega časa pa je veljal za nenapisano pravilo. To je bila pravzaprav v 19.

stoletju na novo pridobljena svoboščina tovarniških delavcev, ki so lahko izkoristili svoj prosti čas, kot so želeli. Ne zemljiški posestniki ne rokodelski mojstri delavcem odslej niso več pripisovali, koga naj ljubijo ali poročijo in kdaj naj se zabavajo, ali kaj in koliko lahko popijejo. »Prvič v zgodovini je čas po delu pripadal samo njim, in prav tako prvič so samo oni odločali na kakšen način bodo razpolagali z zasluženim denarjem. /…/ Proletarcu odslej ni bilo več potrebno čakati niti na skupno praznično oz. slavnostno priložnost, niti ni bil več odvisen od prispevka svojega delodajalca. S tem ko je dobival redno plačilo za svojo prodano delovno silo, je zdaj samo on odločal, kdaj, kje, s kom, kako pogosto in kako intenzivno se misli vdajati mučnemu poželenju svoje žeje.« V okviru masovne potrošnje pa je bilo žganje skorajda prvi artikel, »ki je bil proletarcem ponujen v raznoterih oblikah, na različnih mestih in po najzapeljivejših cenah« (Studen 2009, 61).

Poleg tega pa je bila gostilna ena redkih javno-zabavnih krajev, ki je bil za proletarce finančno dostopen in je zato predstavljala skoraj edini kraj sprostitve. Motivacijo za obisk gostilne pa je predstavljal tudi pobeg iz slabih stanovanjskih razmer, v katerih je živelo delavstvo (Studen 2009, 62). Po prvi svetovni vojni je tudi med delavstvom zavladala povojna psihoza, pijanstvo se je še bohotneje razpaslo in to tako, da je poleti 1920 sledila prepoved strežbe alkohola po tovarniških kantinah (Studen 2009, 89). Bedne stanovanjske razmere delavstva v kombinaciji s pomanjkljivo prehrano in prevelikimi izdatki za alkohol pa so botrovale širjenju t. i. stanovanjske bolezni ali tuberkuloze. Za njo naj bi zbolevali predvsem alkoholiki, rešitev in zdravilo pa so v protialkoholni borci videli v abstinenci.

»V mojem graškem predavanju sem povedal, da bi s prohibicijo v par letih zmanjšali število tuberkuloznih v Jugoslaviji za tri četrtine milijona slučajev. To so povedali drugi avtorji z besedami: »Brez borbe proti alkoholizmu je borba proti tuberkulozi neuspešna.« Isto velja za spolne bolezni« (Borba proti spolnim boleznim in alkoholizem, Prerod 1924/10, 167).

Nadalje avtor članka poroča, da je v Jugoslaviji 2 milijona spolno bolnih in opozarja, da je edina rešitev popolna abstinenca, kajti predvsem zmerno pitje naj bi bilo tisto, ki je povzročilo, da so se spolne bolezni tako zelo razširile do »slednje gorske slovenske vasi«.

Zmerno pitje naj bi namreč ustvarjalo »lahkomišljenike« tudi med spolno zdravimi ljudmi, in ti »zmerniki« so žrtve, ki najpogosteje dobivajo in prenašajo spolne bolezni.

Protialkoholni borci so za razširjenost alkoholizma krivili tudi politiko in vlado:

»Vprašajmo se: Odkod pa prihajajo tisti pijanci, ki jih srečujejo po vseh cestah pošteni ljudje in kralj sam? Iz gostiln. Kdo pa dovoljuje gostilne? Vlada. Tu imate glavnega krivca! Vlada je največ kriva pijančevanja, in ž njim združenega razgrajanja našega ljudstva« (Kraljeva izjava o Slovencih – in vlada, Prerod 1922/9-10, 130).

Apelirali so na politične stranke, naj v svoj volilni program vključijo tudi protialkoholni boj:

»Vse stranke brez izjeme prosimo in rotimo: Vzemite v svoj volilni program tudi boj proti pijančevanju! To vprašanje je nujno, je najvažnejše, je življenjskega pomena! Alkoholiziran narod nima bodočnosti! Sreča in blagostanje brez treznosti je – prazna fraza!« (Prošnja, Prerod 1924/12, 177).

3.2. Pohujšljivi plesi

»Čas po letu 1848 je z nastopom osebne in gospodarske svobode prinesel tudi določeno

»demokratizacijo« v preživljanja prostega časa posameznika. Mogoče je še pomembneje na to demokratizacijo vplivala med ljudmi vedno bolj prisotna gotovina, ki je še dodatno vzpodbudila potrošnjo v gostilnah, na veselicah in na plesih« (Polajnar 2008, 115), po letu 1860 pa je na razmah plesa pomembno vplivalo ustanavljanje različnih čitalnic in društev, ki so organizirala razne plesne prireditve (Polajnar 2008, 115).

Plesne prireditve naj bi bile raj alkohola in tobaka, nesramne mode in spolne razuzdanosti, moralisti pa so že dolgo pred povojno norijo svarili tudi pred zvodniško naravo plesa, kajti ples je omogočal priložnosti za dvorjenje in zapeljevanje, ki vodita v greh. Slomšek v svoji knjižici Keršansko devištvo uvrsti ples med enega izmed devetih sovražnikov devištva:

»Šesti sovražnik je nevarni ples, ki je malokdaj brez greha. / Pobožnost te ne spravlja na ples, nedolžnost te ne spremlja na raj, le zavodljivost te vleče, in skriva strast te uči plesati.

Plešisče je deviške čistosti morišče; angel nedolžnosti se joka, peklenski zavodljivec pa ima svojo radost in veselje. Veliko jih začne plesati zdravnih in nedolžnih, malo, malokdo neha plesati brez dušne in telesne škode« (Slomšek 1838, 31).

Sedemdeset let kasneje, leta 1910, v knjižici Ženinom in nevestam Anton Bonavetura Jeglič svari podobno: »Ali ni ravno telesno naslajanje vzrok, da fant in dekle po plesu tako silno hrepenita? In med plesom? Ali je vedenje vselej sramežljivo, čisto, dostojno? Kaj pa, če se ne razgret fant in poželjivo dekle izgubita iz društva na samoten kraj, v tamen kot?« (Jeglič 1910, 23).

Tudi v gostilnah se je prirejalo vse več plesov pri čemer je igrala pomembno vlogo iznajdba gramofona, kmalu je svoje plese začela prirejati že vsaka manjša gostilna (Kores 2001, 54).

Če so čas pred vojno ocenjevali za uspešen na področju boja proti plesnim prireditvam, kot poroča škof Jeglič v Škofijskem letu 1918, pa ta tudi z žalostjo ugotavlja, da je vojna uničila vse protiplesne dosežke moralistov, sicer pa se ob pregledu dnevniških zapisov omenjenega škofa pa izkaže, da tudi v tem času ples ni bil ravno izkoreninjen. (Polajnar 2008, 125)

Jeglič je ves čas trdno nastopal proti nemoralnim plesom, kajti »pri plesu se v sto slučajih greši smrtno vsaj devetdesetkrat« poleg tega pa se ta nesramni greh »gnusi celo podganam.« (Jeglič, Pastirski list, Anton Bonaventura po božji in apostolskega sedeža milosti knezoškof ljubljanski vsem vernikom pozdrav, mir in blagoslov v gospodu našemu Jezusu Kristusu – Ljubljanski škofijski list, leto 1918, št. 11, str. 138, po Studen 2005, 92).

Leta 1926 zaskrbljeno ugotavlja, da niti gospodje niso odločno nastopali »zoper strašne nesramne, prav skrivne tovarišije fantov in deklet po župnijah in zoper gnusne moderne plese, ki se iz mesta tudi po deželi širijo. Ker je bil v tej zadevi ves dosedanji moj trud, tudi za časa zadnje sinode popolnoma brezuspešen, sem letos molčal. Le sam sem trpel in kar mogoče s posebno božjo pomočjo nasproti deloval.« (Jeglič, Dnevnik 22. 10. 1926, po Studen 2005, 92). Jeglič je nastopal zlasti proti modernim plesom, češ, da so »grešni in razuzdani« Jeglič, Dnevnik 21. 1. 1926, po Studen 2005, 92).

Plesi so začeli predstavljati pomemben del družabnega in političnega življenja ter v povojnem obdobju še zdaleč niso bili več omejeni samo na predpustni čas, kljub temu pa je ta še vedno predstavljal vrhunec plesne sezone ter predstavljal strah in trepet moralistov, čeprav so »v starih časih plesali res samo pred pustom, danes pa se pleše v vseh časih. Še nikoli se ni toliko plesalo, kakor po svetovni vojni, plesno hrepenenje je menda obsedlo vso Evropo« (Jutro, 6. 1. 1924, po Kores 2001, 53).

Pred nevarnimi in nesramnimi plesi so svarili tudi v Prerodu, poleg običajnih svaril pred grešnostjo plesa pa ljudi svarili tudi pred usodnimi posledicami plesa s smrtnim izidom.

»Predpust se bliža… Čas veselic in zabav. Vse pleše in raja. Ples in zopet ples. Kmalu bomo imeli ples reducirancev, ples hromih, ples norih (če ga še nimamo?!), ples smrtobolnih itd.

itd. Nazadnje bomo kar odplesali iz tega življenja v drugo… Iz življenja v – smrt!

Pa pravijo, da je zemlja dolina solz! Kaj še? Dolina veselja, veselična dvorana, plesna šola, dolina matinej, dolina soirej! Samo veselje in radost! In – in vendar… še več je zdaj solz in gorja kot nekdaj. Beda in lakota, siromaštvo in obup kažejo v marsikatero razdrapano kočo, podstrešno ali podzemsko luknjo svoj grozotni obraz!

Pa pravijo, da že rešujejo socialno vprašanje! Kakopak! Kdo pa? Moda, Amor in Bakhus«« (Predpust se bliža, Prerod 1926/12, 5).

Veliko se je plesalo predvsem v Ljubljani, kjer so v letu 1921 izdali 1700 dovoljenj za plese v javnih prostorih, 1730-krat pa so z dovoljenjem prekoračili policijsko uro. V Mariboru pa je bilo v kratkem obdobju od 1. januarja do 28. februarja 1922 izdanih kar 93 dovoljenj za plesne in druge pustne veselice, kar v povprečju znese kar tri take prireditve na dan (Kores 2001, 53).

Najbolj odmevni v Ljubljani so bili bančni, trgovski, novinarski, juridični, medicinski, slovanski, akademski in maturanski ples, vrhunec sezone pa je predstavljat ples Kraljevega avtomobilskega kluba. Različni sloji prebivalstva so se stekali na plesih v Narodnem domu, ki je gostil največ plesnih zabav, tako elitnih kot odprtih za vse pa v Kazini, Sokolskem domu, Zvezdi in Evropi. Najbolj obiskovana veselica na prostem je bilo jurjevanje (Kores 2001, 54).

»Bakhus in Venera imata svoj nepretrgan praznik. Dan za dnem in uro za uro se jima žrtvuje.

Lahko sta jih vesela, svojih častilcev. Oh, kako je luštno na svetu! Vse pleše: fantje plešejo, dekleta plešejo, študentje plešejo, gospodične plešejo, otroci plešejo in stare omare plešejo.

Plešejo tudi hiše, cesta in drevesa – vse se vrti naokoli. Veljak in prostak se vračata in vlečeta v pozni uri iz gostilne, se zibljeta in gugljeta po cesti, da se jima svet okoli vrti. Krokata in krulita vsak po svoje in prodajata svojo kulturo. Kletve se vsipljejo iz ust, pridušanje, psovke na debelo in poceni« (Da bomo narod poštenjakov, Prerod 1922/1, 2).

V omenjenem časniku so glede plesa v zasebnih hišah predlagali tudi možne rešitve:

»1. Vsak gospodar hiše, pri kateri se je v večji družbi (nad tri osebe) pilo, naj se kaznuje, četudi bo trdil, da pijače ni prodal.

2. Kadar se bo v zasebni hiši (razun svatbe) plesalo, naj se kaznujeta z denarno globo gospodar hiše in godec. Ako se godec ponovno zasači na tem delu, naj se mu odvzame harmonika in se odda slepcem v zavodu kot dar. Ista kazen naj zadane tudi godca z

»orglicami« na usta, ki so se začele vsled nižje cene že udomačevati med ljudstvom.« (Ples in pijančevanje po zasebnih hišah, Prerod 1922/11–12, 169–170).

A o kakšnih večjih uspehih omenjenih sankcij v Prerodu ni najti podatkov.

3.3. Nesramna moda

Plesni dogodki pa so bili tudi gojišče prodora mode, ki je prav tako postala trn v peti moralistov. Vzporedno s procesom industrializacije se je spreminjala tudi obleka – skozi 19.

stoletje je postopno prihajalo do zatona noše ob spremljavi prodora mode. (Studen 2005, 89).

Neudobno modo iz let pred 1900 so začela nadomeščati udobnejša ženska oblačila. Tako je na primer nošnja steznika do prve svetovne vojne skoraj popolnoma izginila, za kar so si prizadevali zveze in društva po Evropi, ki so se zavzemali za zdravo žensko telo in opozarjala na mučnost nošenja tega kosa oblačila (Studen 2005, 92).

V povojnem času so postajala oblačila vedno bolj sproščena, zdrava in udobnejša. Spremenili pa so se tudi ženski lepotni ideali, ki so narekovali, da mora biti privlačno žensko telo vitko in športno s čim manj izrazitimi oblinami. Lepo je bilo, če je ženska pokazala gol vrat in nosila na ramenih visečo ohlapno obleko. Skrajšala se je tudi dolžina ženskega krila, v letu 1925 so ta segala zgolj do kolen. Tudi ženske so se začele oblačiti v puloverje in nositi klobuke, vedno modernejši pa so postajali čevlji z višjo peto ter krajši in pa tudi pobarvani lasje (Studen 2005, 93).

Glede (pre)kratkih kril so v časniku Jutro zapisali:

»Krila, ki so bila po zimi kolikor toliko še kratka, bi naj imela sedaj solidno dolžino skoraj do gležnjev. Pri oblekah dominirajo še vedno izrezi brez vsakršnega ovratnika, ki še vedno ni prišel v milost... žal se letošnjo zimo, ko se vkljub zapovedi modnih stvariteljev, dolgo krilo ni moglo uveljaviti... No, in nekaj dobrega ima tudi doslej zaničevano dolgo krilo, da namreč zakrije (hudobneži, ne mislite, da obrekujem več ali manj deformirane nožice) novomodno obuvalo, ki je po vsem svojem bistvu pripravno pokvariti tudi najlepšo žensko nogo« (Jutro, 7. 1. 1926, po Kores 2001, 55).

V tridesetih se je moda zasukala v nov obrat, začela je upoštevati več ženskosti, ponovno so bili moderni malo daljši lasje in čeprav je še vedno propagirala vitkost, obline niso bile več zatajevane. Začela se je nositi resnejša in bolj komplicirana damska obleka, sredi tridesetih let pa so pod vplivom športa tudi pri ženskah postale priljubljene široke rame in ozek pas (Studen 2005, 93).

Nova moda je prinesla zopet daljša krila, kar je vznemirjalo zdravnike, kajti dolga krila, ki se vlečejo po tleh za sabo namreč dvigujejo prah in vlečejo blat, kar s higienskega vidika vsekakor ni zdravo. Vrnitev dolgih kril je pospremila tudi vrnitev nizkih nogavic, ki so prav tako skrbele zdravnike, kajti za razliko od kratkih so dolge nogavice ohranjale toploto in ščitile pred umazanijo (povzeto po Špička 2016).

Pomanjkljiva pa je postajala tudi plesna toaleta, če so pri moških na kritiko naletele bele rokavice, ki so postale nepogrešljiv del plesne toalete, pa je bilo pri ženskih plesnih oblačilih sporno prav vse: »Ženska hoče s svojo obleko ali biti privabljiva ali pa se zavarovati. Nikdar pa ne mara odbijati. Ženska teži za tem, da se z obleko odkrije, dočim se moški z obleko pokriva. Posebno večerne ženske obleke za kakšne prireditve so dokaz za to. Dočim so moški npr. na plesih zadelani v črnih oblekah od pet do glave, je pri ženskah baš nasprotno: globoki izrezi pod vratom in na hrbtu, po možnosti sploh brez rokavov, kratka krila in končno često skoroda popolnoma prozorno blago « (Zabavnik, priloga Domovine, 31. 10. 1924, po Kores 2001, 55).

Z industrializacijo je prišlo tudi do spremembe v načinu produkcije oblačil, kar je pomenilo, da so novi modni trendi dosegli tudi kmečki sloj prebivalstva, ki se je začelo približevati mestni oblačilni modi. To je motilo katoliško cerkev, ki je pisala celo zakone, po katerih naj bi se kmetje oblačili primerno svojemu stanu in položaju v družbi (na primer v 14. stoletju so obstajali zakoni, ki so določali točno, kako se sme kdo oblačiti, število in material gumbov, izvezenost obleke, vrsta in kvaliteta blaga ipd.) predvsem pa so jih žalile prekomerno nališpane in pregrešno oblečene ženske (Studen, 2005, 89–90): »Medtem, ko so z nezmernostjo v pijači grešili predvsem moški, »se napake nečimerne ali celo nespodobne obleke nahajajo bolj pri ženskem spolu. /…/ Sv. Očetje imenujejo nespodobno oblečene ženske satanovo orodje, ker po njih kakor nekdaj po kači govori, tudi jo imenujejo terdnjavo, iz ktere se satan z dušami vojskuje. Pa težko je verjeti, da bi bila oseba, ki nespodobno obleko nosi, čista. Ker ako čednost čistosti prebiva v njenem srcu, se bode tudi vnanje razodevala«.

Ženska moda, ki se je po veliki vojni neprestano menjala, je v očeh katoliške cerkve veljala za nedostojno, nečastno in nemoralno (Studen 2005, 92), oblačenje mladenk po najnovejših pariških modnih hitih je moderne ženske kot satanovo orodje v mnogih očeh demoniziralo.

V vsesplošnem povojnem pomanjkanju je bilo obsojano tudi zapravljanje denarja za nespodobna oblačila, ki pa je seveda vodilo v brezversko in razuzdano življenju. (Studen 2005, 94). Kljub opozorilom katoliške cerkve, da je takšen stil oblačenja tretji od devetih najhujših sovražnikov devištva (Slomšek, Keršansko devištvo, po Studen 2005, 95) so se mladenke še naprej predajale čarom mode. Takole naj bi po navedbah Slovenca o ljubljanski ženski modi sodil nek višji uradnik dunajske kriminalne policije, ki je leta 1922 obiskal Ljubljano (Studen 2005, 95): »Imate pravcato velikomestno življenje, vsaj kar se tiče ženske mode. Zatrjujem Vam, da sem že veliko videl na svetu in da je ni kmalu stvari, ki bi me kot izkušenega policista spravila iz ravnotežja. A tako razuzdane in tako razkošne in zajedno grde ženske noše še nisem videl nikjer. Pomislite, srečal sem pri Vas na ulici gospodične in gospe, ki niso imeli na sebi drugega nego nekako žaklju podobno, zadaj pa pod plečmi izrezano, do kolen ali malo čez nje segajoče krilo, brez rokavcev, brez spodnjega krila, neke vrste popolnoma prozorno pajčevino kot nogavice in »čeveljčke« iz rokavičarskega usnja. /…/ Pri nas na Dunaju smo sicer zelo tolerantni, dasi morda ne preveč moralični, a taka noša bi bila ¹ pri nas izključena. /…/ Da se pokažejo pri nas na ulici tako »oblečene« ženske, kakor pri Vas hodijo nemoteno okoli, imamo takoj hrup in trušč. Garantiram Vam, da se vsi vajenci, fijakerji in druge »javne osebe« takim damam obesijo na pete in jih spremljajo z velikim smehom in dovtipi, tako da b morale bežati osramočene in bi morala intervenirati varnostna straža (Slovenec, 15. 6. 1922, po Studen 2005, 95).

K temu je urednik katoliškega Slovenca dodal:

»Ali ni to za nas sramota, da prekaša Ljubljana, dozdevno »dolga vas« v takih stvareh veliko mesto? Nihče drugi ni kriv, da hodijo naše ženske tako na pol nage okoli, nego naše stariši in naši možje. Ti nabavljajo hčeram in ženam obleko ter imajo v rokah, izpremeniti smer te mode.« Ta moda je namreč grda, »saj stoji v nasprotju z linijami ženskega telesa, z estetiko in okusom. /…/ Ženstvo v naših mestih pa zastruplja s to svojo nemoralno nošo tudi kmetsko ljudstvo. Že vidiš po vaseh ob nedeljah pri naših kmeticah polagoma pojave te mode, kajti

Struktura, ki je tudi v 21. stoletju še vedno v uporabi, tipično v obliki »I'm not racist, but …«: https://

1

exempla trahunt ali slabi zgledi vlečejo. /…/ Kdaj se bode vendar naše ženstvo spametovalo?

Morda takrat, kadar bodo začeli naši hudomušni čevljarski vajenci posnemati svoje dunajske

»kolege«, ter zasmehovati ženske s tako modo na ulici? Ali so naše ženske res izgubile vsak čut za dostojnost, moralo in žensko čast?« (Slovenec, 15. 6. 1922, po Studen 2005, 95).

»Moteče, neokusno in nedostojno oblečene ženske, njihove bubi frizure, nespodobno kajenje v javnosti in druge moderne zablode, ki so vnesle nemir v slovenske kraje, so katoliški moralisti seveda zasuli s ploho kritik. V katoliškem družinskem listu Mladika so že v prvem letu izhajanja pozivali mladenke, da naj ne pozabijo na spodobnost ter opozarjali na

»lažikulturo«, ki je odplaknila tradicionalne noše in s tem tudi dostojnost. Mladenke so pozivali, da naj ne padejo v mlakužo nemorale, da naj ne bodo lahkomiselne, razposajene in domišljave, ker s tem žalijo in odbijajo najbližjega. »Spodobnost obrača posebno skrb na obleko. Kako fini čut za spodobnost v obleki so imeli naši predniki. Ta fini čut se razodeva v lepih, dostojnih in trpežnih narodnih nošah in vezeninah. Moderna lažikultura je narodne noše zavrgla in jih nadomestila z raznimi ničvrednimi capami in cunjami židovskega izvora.

Lažikultura je zatrla domačo industrijo, zavrgla kolovrat med staro šaro, vzela dekletom veselje do vezenin lastnega izdelka. Poznavalci razmer trdijo, da se je z odpravo narodne noše začela odpravljati tudi tista nežna dekliška spodobnost, ki jih dela tako lepe in prikupljive« (Mladenka bodi spodobna in uljudna, Mladika 1920, 27; vse skupaj citirano po Studen 2005, 96).

»Cape in cunje židovskega izvora« – krivdo za žaljivo modo so pogosto naprtili kar večnim krivcem Judom. Prvi katoliški modni časopis Bogoljub je tako ob svojem izidu povedal, da

»Na tem polju – tako sodimo – ima židovstvo bogato žetev. Izlepa se ne sliši, da bi bilo kako tako podjetje v katoliških rokah« (Bogoljub 1926/1, 23, po Studen 2005, 98).

V praksi so se župniki reševanja modnih težav lotili tako, da so nespodobno oblečenim dekletom prepovedali vstop v cerkev, na kar so se ta odzvala z uporom in protestno prenehala hoditi v cerkev, kar gotovo ni bil namen moralistov.

3.4. Usodni kinematografi

Na prodor mode je imela pomemben vpliv tudi naraščajoča vloga filma, dekleta so namreč slog oblačenja začela posnemati za filmskimi zvezdami. Prebivalstvo na Slovenskem si je prve kinematografske posnetke lahko ogledalo že leta 1896, po letu 1905 je Ljubljana dobila svoj prvi kino, kinematograf Edison, ki so mu v prihajajočih letih sledili tudi drugi. Kino je bil razširjen že v letih pred vojno, po vojni pa je sploh doživel precejšen uspeh in postal množičen. K temu je pripomogla tudi cenovna dostopnost zaradi katere so si lahko ogled filma privoščili vsi sloji.

»Boj kinematografom!/.../Te predstave vzbujajo v človeku vse živalske strasti, krvoločnost, poltenost, dražijo živce ter morijo vse dobre čute. Prav isto velja tudi o kinematografih v Ljubljani. Kdor je le enkrat videl tiste plakate, tiste pijance, ubijalce krvoločneže na teh plakatih in izvržek tistih propalih ženskih obrazov na njih, ta si je moral takoj napraviti najhujšo obsodbo« so pisali v Slovencu 3. 2. 1912. Tudi v Bogoljubu so opozarjali svoje bralce, da kino, ob boku gledališču, veselicam in plesom, ovira in podira vse delo, ki je vloženo v ohranitev krščanskega življenja (Polajnar 2008, 140).

Duhovništvo, ki je od nekdaj v skrbeh za duhovni blagor mladine, je imelo močno mnenje o nevarnosti, ki jo prinašajo novi pohujšljivi mediji na mlade;

»Ko tako premišljujemo propadanje tolikih, posebno mladih otrok, katerih nedolžnost in čistost je v kinu tako ogrožena, nam prihaja na misel ona silno ostra Kristusova sodba: 'Kdor pa pohujša katerega teh malih, ki v me verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja.' (Mat. 16, 6–7)« (Lenček 1937, 44).

Avtor članka v Prerodu pa je dobil tudi potrditev o usodnih posledicah vpliva novega medija:

»Mlad fant, 17–leten gimnazijec, iz ugledne, imovite rodbine Paskijević, je zvabil dva moška, verižnika z valutami na samoten kraj v gozdu, ju pri belem dnevu hladnokrvno zavratno z revolverjem ustrelil, oropal dolarjev, lir in dinarjev. Po vrednosti je znašal njegov plen nekaj milijonov naših kronic. Dva dni za tem si je najel v Zagrebu avto in se s plačanim šoferjem peljal na Susak. Pri obisku Reke se je izdal, zaprli so ga. Ko to pišem, še ni izročen našim oblastvom. Pa izročen bo, dobi tudi svojo kazen, ki pa gotovo ne bo prehuda. Saj še ni 20 let

star, smrtna kazen pa se po zakonu v taki starosti ne more izreči. Ali naj bo s tem, da dobi Paskijevič nekaj let ječe, stvar opravljena – za človeško družbo? Ali naj nam ne da takšen primer mladinske poživinjenosti misliti o vzrokih tega pojava?! /…/ Pa poreče kdo: Saj vendar skrbi vlada za to, da mladina ne poseča slabih kinopredstav… Temu pa odvrnemo predvsem: Že dejstvo, da so kinopredstave vseskozi preračunjene edino le na senzacijo, na prikazovanje stvari, ki poplemenitenja mladega duha nikdar doseči ne morejo, zadošča, da se mladina kvari v svoji duši in svojem značaju. Četudi ne vidi v kinu naravnost svinjarij, pa vendar nedostajanje bodrilnih, plemenita čuvstva ustvarjajočih doživetij v dobi, ki naravnost kriči po pravi, dobri, blagi vzgoji, zapušča za seboj vrzel, ki se maščuje, ki pripravlja sposobnost za padec, če pride količkaj skušnjave. /…/ Še enkrat povdarjam: tudi t. zv.

nepohujšljive predstave niso za mladino: kajti mladini treba tečne vzgojevalne hrane, v kinu pa se jim nudijo puhlice, ki dražijo domišljijo, da se razvija v napačni smeri pohlepa po veseljačenju in pustolovščinah. Seveda iz vsakega mladostnega kinoposestnika ne bo nastal – Paskijević, ali boljši človek pa prav gotovo ne postane noben mladostnik, ki se hodi v kino zabavat« (Kino!, Prerod 1923, 49).

Da sta katoliška cerkev in papež tudi uradno obsodila filmsko dejavnost je trajalo do sredine tridesetih let, pred tem pa so samega papeža in njegovo »tovarno filmov, ki bode na debelo izdelavala posnetke pod zaščitno znamko San Marco filmi«, razkrinkali v časniku Jutro:

»Papeževa tovarna je dosedaj izdelala že dva velika filma, in sicer pod vabljivimi naslovi:

Mala cvetličarka in Neoskrunjeni, katerih vsebine se prav nič ne razlikujejo od vsakodnevih kinematografskih šundov in pikanterij!« (Jutro, 24. 9. 1920, v: Lešić 1969, po Polajnar 2008, 143).

3.5. Zmagoslavni pohod cigarete

»Vojni je sledil zmagoslavni pohod cigarete, ki je nadomestila umirjeno kajenje pipe ter postala simbol modernega in hitrega uživaštva v hektično-nervoznem vsakdanjiku ne samo veselega Pariza in drugih metropol svetovnega razkošja, temveč tudi manjših provincialnih središč, kot je bila Ljubljana in drugi slovenski kraji. Prav vojna je dokončno ustoličila cigarete kot tobačni proizvod nove dobe.« »Brez njih pa si po veliki vojni težko predstavljamo tudi plesne lokale in kavarne. Raj alkohola in tobaka pa so poleg moških za svoj zaščitni znak vzele tudi ženske emancipiranke« (Studen 2005, 91).

O cigareti kot simbolu emancipirane ženske je v moralističnem članku Žena in nravni prerod pisala Marica Bartolova: »Ko dekleta dobé kako službico, hočejo veljati za emancipiranke, javno kadé in ne primejo za nobeno žensko delo, dasi imajo za seboj le meščansko delo ali trgovski tečaj.« Nadaljuje z opozorilom, da če je dekletom zares do ženskega vprašanja in ženske enakopravnosti, ta ne leži v »pristriženih laseh in v kajenju« temveč v učenju in delu, ki omogoča ženski, da živi samostojno. »V delu, pridnosti in izobrazbi, v tem se kaže emancipacija našega ženstva!« opozarja pa tudi na posledice, ki jih ma tobak na domačo blagajno »če kadita oba, mož in žena! Včasih so bile one ženske redke, ki so pokadile po eno svalčico po kosilu ali večerji, javno; sedaj kadi naše meščansko ženstvo kakor za stavo povsod: doma, v restavracijah in kavarnah« (Marija Bartolova, Žena in nravni prerod, Prerod, 1922/5, 73–74).

Moralisti so za povojno razširjenost nikotina krivili »modernizem, novodobno izprijenost in brezbrižnost«, za kajenje med mladimi pa pomanjkanje moške prezence med vojno, namreč

»na mestu odločnosti, resnosti, krepke volje, je nastopila mehka prizanesljiva duša«, odgovornost pa so pripisovali tudi učiteljicam in vzgojiteljicam, ki »so zastrupljale zrak po deželi s smradom potvorjenega tobaka« in pošiljale šolske otroke v tobakarno po cigarete.

Vzroke so iskali tudi v t. i. »kulturi dima«, s čimer so ciljali na to, da so bili tudi večji in bolj uradni dogodki na katerih se je srečevala« elitna družba vseh vrst in stanov: duhovniki, uradniki, župani, veljaki – dame« oviti v cigaretni dim. Kajenje pa naj bi tudi vodilo v pijančevanje, pijanost pa v zločinstvo.

»Dim zastira pogled v jasne višave, dim omrači razum, dim slabi srce, dim razdražuje živce, dim odkriva prežalostne razmere mladinski kriminalistiki v prejasni luči. Z vso gotovostjo trdim, da so vsi šolarji, ki jih je zasledovalo dosedaj sodišče, bili mladi kadilci. Kadilec ima navadno suho grlo in postane nehote in nevede pivec« (nadučitelj M. V-Č.: Tobak in šolska mladina, Prerod, 1922/7, 58–60).

4. Alkoholizem in literatura na začetku 20. stoletja

Na alkoholno problematiko naletimo tudi v leposlovju. Sinovi zapitih očetov, ki radi zahajajo v gostilne in hazardirajo, se po krčmah potikajo cele dneve in zapravljajo kupe denarja, nato pa v pijanosti pretepajo žene, preklinjajo in zanemarjajo otroke ter nenazadnje spravijo družino na beraško palico, vse to ob spremljavi žen, ki se trudijo, da bi družina preživela, a jim možje zapravijo ves denar – to je prevladujoča upodobitev lika pijanca drugi polovici 19.

stoletja. Takšna moralistična povest bralce poučuje, kako daleč lahko zaide človek, ki se vdaja pijančevanju in zahaja v gostilno. Usoda takšnih likov se skoraj vedno konča tragično.

Gre za tipično zgodbo o propadlem človeku, ki ga družba potiska ob rob in dojema kot za družbi škodljiv oziroma sramoten element.

V obravnavanih delih iz prvih dvajsetih let 20. stoletja pa se lik pijanca začne spreminjati in razvijati. Medtem ko Govekar na pijanske like gleda s strogega moralističnega in obsojajočega vidika ter svojim likom ne dopušča druge možnosti, kot je sledenje vnaprej določeni usodi in propad, pa obravnavani avtorji, katerih dela so izšla za romanom V krvi, od strogega obsojanja začenjajo rahlo odstopati; v ozir se začne sprejemati tudi notranji svet pijanca, dopuščati pa celo možnost, da se tak lik lahko spreobrne, kot se pokaže pri Troštu.

Posluh in poskus razumevanja notranjega sveta alkoholikov pa ne spremenita strogega moralnega obsojanja in protialkoholnih bojev, ki so se odvijali v tem času in s polno paro nadaljevali v tridesetih letih 20. stoletja.

Medtem ko ni bilo nič spornega, če se je moški pojavil v gostilni na kakšnem kozarčku, so bile ženske tam precej manj dobrodošle. Gostilna je bila moška zadeva in nenapisani zakon je ženske izključeval iz gostiln. Obisk gostilne je bil za moške opravičljiv kot pobeg iz bednega vsakdanjega življenja, medtem ko ženske družinskim problemom niso mogle ubežati. Tiste, ki so v gostilno vseeno zahajale, pa so veljale za razuzdanke in prostitutke, ki zanemarjajo družino. Nekoliko manj so bile obsojane delavke ali ženske na podeželju, ki so lahko čez dan obiskovale gostilne ob manjši stigmatizaciji (Pečnik 2017, 82).

Meščanski moralisti so se seveda močno trudili, da bi se pravila spodobnosti in ločene vloge spolov, ki so »vladali« med meščani, uveljavili tudi med delavstvom in podeželskim prebivalstvom (Polajnar 2008, 20).

»Ženski svet se že po svoji naravi zelo lahko vzdržuje opojnih pijač, vendar pa je kuga alkoholizma zašla tudi med ženstvo. Zlasti v delavskih krajih se je ukoreninila navada, da zahajajo komaj šoli odrasle »gospodične« v gostilno same ali pa v družbi mladih

»gospodov«.. //… Včasih so vsaj samo moški ob sobotah zahajali v gostilne, danes pa – žal – tudi že mnoga dekleta poženo po grlu polovico svojega tedenskega zaslužka« (Žena in alkoholizem, Prerod 1922).

Da je bilo pijančevanje pri moških manj problematizirano kot pijančevanje pri ženskah, odseva tudi literatura tistega časa, kjer so liki žensk alkoholičark vselej problematizirani in obsojani, medtem ko pijančevanje pri moških razberemo tudi iz zgodb, ki alkoholizma niso postavljale v ospredje in ga niso problematizirale.

4.1. Fran Govekar: V krvi (1896)

O posledicah alkoholizma na potomstvo se razpravlja tudi v književnosti. V krvi pisatelja Frana Govekarja velja za prvi slovenski naturalistični roman. V romanu spremljamo življenje lepe Tončke, ki je podedovala materin alkoholizem in vlačugarstvo. Kljub temu, da je ubežala revnemu okolju, v katerem je zrastla in se bogato poročila ter si zagotovila lagodno življenje, svoji dednosti ni mogla ubežati. Moža, doktorja Pajka, je prevarala in pobegnila v Budimpešto, kjer se je kot mati privadila popivanju in končala kot lahkoživka. Tončka ob koncu ugotavlja:

»Že spočetka sem se morala boriti s svojo nemirno krvjo, hlepečo, hrepenečo vedno le po izpremembi … sedaj pa se povsem jasno zavedam, da je bila vsega kriva moja mati … Kar ona, to jaz! Tako je moralo priti slej ali prej …« (Govekar 1896, 130)

»Pojav atavizma« je nadaljeval svetovalec »je zaslediti že v stari bibliji v povesti o grehu, podedovanem po Adamu in Evi, o grehu, zaradi katerega mora trpeti vse človeštvo. Mojzesove postave strogo prepovedujejo ženitve med krvnimi sorodniki, s katerimi bi se slabe telesne in duševne lastnosti še pomnožile in okrepile. Modri Likurg je velel v Sparti uničevati, ugonabljati slabotne, zanikrne in pohabljene otroke, želeč ohraniti svoj narod lep in čvrst po telesu in umu. V srednjem veku pa čujemo o strogih družinskih zakonih med plemstvom, ki ni dovoljevalo, da bi se njegova finejša modra kri pomešala ter omadeževala z gosto in težko krvjo zaničevanih okornežev in nevednežev plebejskih, s krvjo, s katero bi izgubili plemenitaši svojo prirojeno, oziroma podedovano okretnost, nežnost in elegantno prožnost telesa ter svežost in gibčnost svojega duha. Že iz teh zgledov, katere bi mogel pomnožiti »ad infinitum«, vam je, milostljiva, lahko jasno, da je človeštvo že od nekdaj slutilo izredno važnost podedljivosti, važnost, ki se bo čim dalje tem resnejše in pozornejše upoštevala, zlasti pa pri sklepanju zakonov. 'Jabolko ne pade daleč od drevesa'. – »Oče tat, sin tatič.« –

»Kar se v luži izleže, rado v lužo leze.« – »Zgodaj začne žgati, komur je kopriva mati.« – »Kar mačka rodi, vse miši lovi.« – »Chassez le naturel, il revient au galop.« –

»Natura expellas furca, tamen usque recurret.« … itd. – vsi ti reki starih in današnjih narodov dokazujejo, da je ljudstvo po nekem prirojenem čutu instinktivno preverjeno

o resnici atavizma, kakor pravijo učenjaki, ali podedljivosti, kakor bi lahko po domače rekli.«

»Kaj pa domača vzgoja, šola, cerkev in država? Ali je njih trud za človeštvo povsem zaman?« je vprašala Pajkovka.

»Nikakor ne, milostljiva,« je ugovarjal svetovalec; »vpliv omenjenih faktorjev je vsekakor vedno in povsod blažilen, pomirljiv in omiljevalen! Toda krvi spremeniti, jo zamenjati z boljšo, zdravo – tega ne more nihče« (Govekar 1986, 93–94).

Do kolike mere je Fran Govekar poznal idejna stališča evropskega naturalizma po katerem je človek biološko bitje, ki je slepo odvisno od zakonov narave, determinirano s podedovanimi lastnosti in usmerjeno z vplivi okolja, pove sam v zgornjem odstavku. Tončka je nosilka Govekarjevih nazorov o naturalistični dednosti, doktor Pajek pa predstavnik političnega in družbenega življenja pri nas, skupaj s številnimi moškimi in ženskimi liki v zgodbi, ki so karikature breznačelnih malomeščanov (Bohanec, spremna beseda v: Govekar 1986, 141).

Jasno je, da Tončka svoji usodi po zakonih dednosti ni mogla ubežati. Kljub temu, da je imela zagotovljeno finančno stabilno in ugledno življenje, se ni mogla upreti varanju, kar jo je neizogibno peljalo v pijančevanje in »vlačugarstvo«, vse to pa je podedovala po svoji materi.

Posledica je finančni in moralni propad, za kazen pa je za vedno ločena od svojega sina Božidarja, saj v takem stanju zanj ni sposobna poskrbeti, čeprav si tega želi. Pisatelj v svojem osnovnem načelu ostaja moralist, saj s Tončkinim likom ne sočustvuje, kar vidimo tako prek njegovih opisov kot prek odnosa ostalih likov v zgodbi do Tončke, ki ni deležna razumevanja ali sočutja s strani nikogar. Bralcu tudi ne postane tesno pri srcu, ko opazuje tragičen propad ljudi, ki moralno grešijo. To velja tako za opazovanje Tončkine usode kot pri tem, ko njena mati Vrhinkovka pijana umre v barju. Likov ne psihologizira in ne išče razlogov ali povodov, ki bi lahko vodili k moralnemu propadu: »Za vse naj bi bili krivi »beda, vzgoja, slab vzgled, /…/ morda pa lenoba.« Nato pa zaključi, da je vse v krvi. »Kri, gospoda, kri!« /…/

Atavizem – hereditarnost fizičnih in psihičnih lastnosti.«

Poleg izrazito naturalistične narave dela pa ob pozornem branju opazimo še nekaj: v delu srečamo še enega alkoholika – doktorja Pajka. Medtem ko je alkoholizem Tončke ter matere Urše problematiziran in močno potisnjen v ospredje, pa Pajk ni predstavljen kot alkoholik,