Ilirska Bistrica med letoma 1918 in 1941 Diplomsko delo

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO

PETRA STOPAR

Ilirska Bistrica med letoma 1918 in 1941

Diplomsko delo

Mentor: red. prof. dr. Božo Repe Univerzitetni študijski program prve stopnje: Zgodovina in geografija

Ljubljana, 2021

(2)

(3)

i

Zahvala

Rada bi se zahvalila svojemu mentorju izr. prof. dr. Božu Repetu za strokovno svetovanje in priporočila pri izdelavi diplomske naloge.

Prav tako bi se rada zahvalila družini, ki mi je skozi celotno izobraževanje stala ob strani in me podpirala.

(4)

ii

IZVLEČEK

Ilirska Bistrica med letoma 1918 in 1942

Delo obravnava položaj občine Ilirska Bistrica v času italijanske okupacije. Ilirska Bistrica je zaradi ugodne obmejne lege predstavljala pomembno vojaško postojanko. V delu je prikazan vpliv italijanske politike na prebivalstvo občine ter na njeno arhitekturno podobo.

Pri pisanju sem uporabila različne vire, s pomočjo slik pa sem želela prikazati po eni strani izboljšanje infrastrukturne opremljenosti občine, po drugi strani pa negativen vpliv italijanske okupacije na lokalno prebivalstvo.

Ključne besede: obdobje med obema vojnama, Italija, okupacija, Ilirska Bistrica

ABSTRACT

The municipality of Ilirska Bistrica between 1918 and 1942

The work deals with the situation of the municipality of Ilirska Bistrica during the Italian occupation. Ilirska Bistrica was an important military outpost due to its favorable border position. The paper shows the influence of Italian politics on the population of the municipality and on the architectural image. I used various sources in my writing, and with the help of pictures I wanted to show on the one hand the improvement of the infrastructural equipment of the municipality, and on the other hand the negative impact of the Italian occupation on the local population.

Key words: period between the two wars, Italy, occupation, Ilirska Bistrica

(5)

iii

KAZALO

1 UVOD ... 1

2 ZGODOVINSKI PREGLED OBČINE ILIRSKA BISTRICA ... 2

2.1 RAZMERE V AVSTRO-OGRSKI ... 3

2.2 PRIHOD ITALIJANSKE VOJSKE ... 4

3 VPLIV ITALIJANSKE OKUPACIJE NA PREBIVALSTVO IN OBČINO ... 6

3.1 UPRAVNA ORGANIZACIJA ... 6

3.2 OBNOVA OBČINE IN MESTA TER GRADNJA NOVE INFRASTRUKTURE8 3.3 GOSPODARSTVO ... 13

3.4 ŠOLSTVO ... 16

3.4.1 ŠOLA SESTER NOTREDAME ... 17

3.5 KULTURNO DELOVANJE ... 18

4 RAZNARODOVALNA POLITIKA ... 23

5 UPORI PROTI ITALIJANSKEMU OKUPATORJU ... 27

5.1 VKLJUČEVANJE V ORGANIZACIJO TIGR ... 29

6 ZAKLJUČEK ... 31

7 VIRI IN LITERATURA ... 32

(6)

(7)

1

1 UVOD

Območje občine Ilirska Bistrica je skozi zgodovino najbolj zaznamovala okupacija Italije. Z njo je poniknilo tako kulturno delovanje kot tudi narodna zavest. Začelo se je obdobje okupacije in represije, ki je trajalo od konca prve svetovne vojne leta 1918, pa do kapitulacije Italije leta 1942. Prebivalstvo se je ukrepom italijanske oblasti podredilo, med njimi pa je moč našteti tudi tiste, ki so se okupaciji upirali.

Z diplomsko nalogo želim prikazati stanje in položaj občine Ilirska Bistrica in njenih prebivalcev v času italijanske okupacije. Ilirska Bistrica je bila zaradi pomembnega strateškega položaja ob meji s Hrvaško pomembna vojaška postojanka. S kratkim zgodovinskim pregledom je predstavljeno obdobje pred okupacijo, v nadaljevanju je predstavljen potek priključitve občine k Italiji, v osrednjem delu naloge pa želim prikazati vsakdanje življenje v tem času. Tako sem raziskovala, kako je italijanska politika vplivala na samo upravno organizacijo občine, njeno obnovo in gradnjo nove infrastrukture. Politika je močno vplivala tudi na gospodarstvo in šolstvo, velik pečat pa je pustila tudi na področju kulturnega delovanja. V zaključku naloge sta predstavljena tudi odziv lokalnega prebivalstva in uporništvo, ki se je razvilo na tem območju. Pri tem poglavju je zelo pomembno vključevanje prebivalstva v organizacijo TIGR.

Pri pisanju mi je bila v veliko pomoč monografija Občina Ilirska Bistrica, katere glavni urednik je Ivan Simčič.

(8)

2

2 ZGODOVINSKI PREGLED OBČINE ILIRSKA BISTRICA

Ilirska Bistrica leži na nadmorski višini 406 m in zajema 480 km². Občina je sestavljena iz 62 naselij. Gre za naselje iz 12. stoletja. Mesto je vključeno na magistralno cesto Postojna - Reka, od katere se odcepijo še stranske ceste na Zgornjo Pivko, v Podgrad in Podgoro.¹ V obdobju starejše prazgodovine je bilo bistriško območje poseljeno pri Šembijah. Ko se je v 7. stoletju pred našim štetjem razcvetela poselitev, so takratni prebivalci gradili naselja, utrjena z visokimi kamnitimi okopi. Kasneje so gradili še dopolnilne prezide ali notranje utrdbe, s čimer so izboljšali obrambo.

Konec 3. stoletja je bilo območje Ilirske Bistrice vključeno v obrambni sistem italskih zapornih zidov z obrambnimi stolpi – Claustra Alpium Iuliarium.²

V srednjem veku so na Ilirskobistriškem oblast imeli Goriški grofje, gospodje Devinski in Walseejci, v 15. stoletju pa so zavladali Habsburžani. To obdobje Ilirsko Bistrico zaznamuje gradnja številnih gradov. Leta 1213 je bil prvič omenjen grad na Premu, kjer je živel Udo Premski, ministerial devinskih gospodov. Grad predstavlja pomembno točko bistriškega turizma, saj je bil prvič obnovljen že leta 1970. Danes je na gradu na voljo stalna muzejska zbirka s predstavljenimi gradovi, dvorci in gradišči na območju občine.³

Naslednje pomembno obdobje je bilo obdobje narodnega prebujanja. Prva redna šola je na bistriškem začela delovati leta 1814 v Trnovem. Sprva je pouk potekal v zasebni hiši, kasneje pa so na drugi strani ceste začeli graditi novo šolsko poslopje. V ta šolski okoliš so spadale naslednje vasi: Trnovo, Ilirska Bistrica, Topolc, Zarečje, Dobropolje, Koseze in Velika Bukovica. Na Premu je delovala ljudska šola, ki jo je ustanovil duhovnik, vikar Peter Aleš.

Iz leta v leto so se posamezne ljudske šole ustanavljale še po ostalih vaseh (Harije, Podstenje, Jelšane, Knežak, Podgrad, Pregarje, Kuteževo).⁴

Pomembne za kulturno delovanje so bile tudi čitalnice. Ta je bila na Ilirskobistriškem ustanovljena 7. 8. 1864, kot dvanajsta v Sloveniji. Tu so prirejali besede, postavljena pa je bila tudi skromna knjižnica. Leta 1867 je bilo v Ilirski Bistrici ustanovljeno društvo Sokol.

1 Munih, Franc. Ilirska Bistrica : Slovenija, Jugoslavija, Ilirska Bistrica v sliki in besedi. Ilirska Bistrica, 1988.

2 Guštin, Mitja. Po dolini Reke in Pivke skozi davno preteklost. V: Simčič, I. (ur.) Občina Ilirska Bistrica:

monografija. Ilirska Bistrica, 2011, 34 ̶ 47.

3 Simčič, Ivan. Ilirskobistriški gradovi pripovedujejo. V: Simčič, I. (ur.) Občina Ilirska Bistrica: monografija.

Ilirska Bistrica, 2011, 48 ̶ 57.

4 Grlj, Dimitrij. Razvoj šolstva. V: Simčič, I. (ur.) Občina Ilirska Bistrica: monografija. Ilirska Bistrica, 2011,

70 ̶ 73.

(9)

3

Društvo je sprožilo vrhunec narodne in telesnokulturne dejavnosti na Bistriškem, vključilo pa je tudi žensko telovadbo.⁵

Lahko bi rekli, da je bilo med prvo svetovno vojno stanje na bistriškem navidezno spokojno.

Opaziti je bilo mogoče le primanjkljaj mladih moških ter kakšno vojaško enoto. Spokojnost je bila predvsem posledica lege, saj je Ilirska Bistrica predstavljala zaledje, iz katerega je Avstro-Ogrska mobilizirala vojake. Z odprtjem soške fronte pa so se razmere poslabšale tudi na tem območju.⁶

2.1 RAZMERE V AVSTRO-OGRSKI

Občina Ilirska Bistrica je v času vladavine Avstro-Ogrske spadala pod Kranjsko marko, in sicer pod Okrajno glavarstvo Postojna pod II. Sodni okraj Bistrica. Ta je obsegal vasi Čelje, Trnovo, Brce, Dobropolje, Velika Bukovica, Mereče, Podstenjšek, Podstenje, Zarečica, Zarečje, Soze, Tominje, Topolc, občina Bistrica, naselje Bistrica, Knežak, Bač, Vrbica, občina Janeževo Brdo, vas Janeževo Brdo, Bitnja, občina Prem, občina Ratečevo Brdo, občina Smrje, vas Smrje, Jurišče, Koritnice, Podtabor, Šembije, občina Jablanica z vasmi Jablanica, Kuteževo, Gornji Zemon, Trpčane, Dolnji Zemon in Vrbovo. Naselje Podgrad pa je spadalo v Istrsko marko pod Okrajno glavarstvo Volovsko-Podgrad. Kasneje se je preimenovalo v okraj Volovsko-Opatija. Pod sodni okraj v Podgradu so spadale občine:

Podgrad, Materija, Jelšane.⁷

V splošnem je bilo gospodarstvo v Kranjski marki dobro in prilagojeno lokalnim razmeram.

Prometne povezave so bile slabše urejene, kmetijstvo pa je zavirala velika razdrobljenost površin za obdelovanje in gozdov. Na Notranjskem, kamor lahko prištevamo tudi občino Ilirska Bistrica, so posesti obsegale približno 28 ha, tri petine so predstavljale kmetijske površine.⁸

Prebivalstvo v občini Ilirska Bistrica je bilo v času avstro-ogrske vladavine pretežno kmečko, kmetijska pridelava je bila zastarela in nedonosna. Dodaten zaslužek je prebivalcem

5 Hrabar, Damijana. Čitalnice. V: Simčič, I. (ur.) Občina Ilirska Bistrica: monografija. Ilirska Bistrica, 2011,

76 ̶ 79.

6 Baša, Nadja. Prva svetovna vojna na Ilirskobistriškem. V: Simčič, I. (ur.) Občina Ilirska Bistrica: monografija.

Ilirska Bistrica, 2011, 124 ̶ 127.

7 Simčič, Ivan. Nastajanje občine Ilirska Bistrica: Pod Avstro – Ogrsko (1867 – 1918). Snežnik, leto 25, št.

297, 2018, 6 – 7.

8 Pirc, Gustav. Poljedeljstvo in gozdarstvo, lov in ribolov. V: Pogačnik, A. (ur.) Avstro – ogrska monarhija v

besedi in podobi – Slovenci 2. Kranjska, Primorje. Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU, 2018.

(10)

4

dajal gozd, ki je omogočal razvoj prevozništva. Zaradi bogatosti z lesom in vodami se je začelo razvijati tudi mlinarstvo in žagarstvo. Trgovanje z lesom je segalo do Ljubljane, Trsta in Reke. Z žagarstvom so se postavili temelji za razvoj lesnopredelovalne industrije v občini Ilirska Bistrica.⁹

Avstro-ogrska oblast je na bistriškem prispevala k odprtju večjega števila osnovnih šol.

Šolski okoliš Prem je tako obiskovalo 211 šoloobveznih otrok. Poleg premske osnovne šole so te delovale še v Harijah, Podstenjah, Dolnjem Zemonu in Podgradu. V ostalih vaseh so bile šole ustanovljene že prej ali pa kasneje.¹⁰

Bistričani in Bistričanke so se v avstro-ogrski državi tudi kulturno udejstvovali. 1867 je bil ustanovljen Ilirski Sokol, ki je svojo prvo društveno zastavo razvil leta 1872. Društvo je sprožilo vrhunec narodne in telesnokulturne dejavnosti na Bistriškem.¹¹

1914 je svet zajela prva svetovna vojna in Bistrica je predstavljala zaledje, iz katerega je Avstro-Ogrska mobilizirala moške in dobivala hrano za svojo milijonsko vojsko. Razmere so se poslabšale zlasti z odprtjem soške fronte leta 1915.¹² S propadom Avstro-Ogrske in prihodom Italijanov na ozemlje današnje občine Ilirska Bistrica se je za domačine začelo novo obdobje.

2.2 PRIHOD ITALIJANSKE VOJSKE

12. novembra 1918 so na območje Ilirske Bistrice prišle prve enote italijanske vojske, ki so začele osvajati sosednje vasi. Po navodilih Narodnega sveta v Ljubljani je bila ustanovljena narodna straža, ki je skrbela za red in razorožitev avstrijske vojske in orožnikov. Narodno stražo so sestavljali domači oboroženi možje, oblečeni v avstrijske uniforme, na kapah pa so imeli slovensko trobojnico. Narodna straža je bila kmalu razpuščena s strani italijanske vojske, ki je osvojitev tega ozemlja oznanila z razobešeno italijansko zastavo.¹³

9 Simčič, Ivan. Gospodarstvo. V: Simčič, I. (ur.) Občina Ilirska Bistrica: monografija. Ilirska Bistrica, 2011,

122 ̶ 123.

10 Grlj, Dimitrij. Razvoj šolstva. V: Simčič, I. (ur.) Občina Ilirska Bistrica: monografija. Ilirska Bistrica, 2011,

70 – 73.

11 Čeligoj, Vojko. Sokolstvo in orlovstvo. V: Simčič, I. (ur.) Občina Ilirska Bistrica: monografija. Ilirska Bistrica, 2011, 80 – 83.

12 Baša, Nadja. Prva svetovna vojna na ilirskobistriškem. V: Simčič, I. (ur.) Občina Ilirska Bistrica:

monografija. Ilirska Bistrica, 2011, 124 – 125.

13 Beltra, Vlasta. Življenje med svetovnima vojnama (1981 ̶ 1941). V: Simčič, I. (ur.) Občina Ilirska Bistrica:

monografija. Ilirska Bistrica, 2011, 130 ̶ 143.

(11)

5

Italijanski vojski je bilo to ozemlje povsem neznano. Takoj po koncu vojne so tukaj vladale slabe življenjske razmere, zaradi česar so bili domačini močno revolucionarno razpoloženi.

Nekateri izmed njih so občutili okupacijsko vojsko na lastni koži in so pripovedovali, da so si Italijani želeli pridobiti zaupanje in naklonjenost prebivalstva, vendar jim to ni uspelo z lahkoto. Domačinom so delili zastonj hrano, ki pa jo je prebivalstvo odločno zavračalo.¹⁴ Italijani so do 3. novembra 1918 zasedli že Goriško, Trst, Notranjsko in Dalmacijo.¹⁵ Slovenci so italijansko zasedbo jemali kot začasno. Pričakovali so, da se bo vse razrešilo na mirovni konferenci njim v prid. Prav zaradi tega pa je sledilo še dodatno poudarjanje jugoslovanskega značaja. Prvih nekaj dni okupacije je za Slovence predstavljalo predvsem moralni udarec ter strah o bodočih odločitvah na konferenci. Italijanska vojska je s svojim prijaznim pristopom in naklonjenostjo do lokalnega prebivalstva pokazala, da se ne namerava tako hitro umakniti. Italijanska poveljstva v svojih poročilih pišejo, da so Slovenci sprejemali tujo vojsko z vljudnostjo, vendar hladno in zadržano. Verjeli so, da je okupacija začasna.¹⁶

Pomembna je bila mirovna konferenca v Versaillesu leta 1919, ki je dokončno določila usodo tega ozemlja. Na tej konferenci so za razsodnika določili ameriškega predsednika, ki je objavil svojih 14 točk. V teh ni upošteval londonskega sporazuma, ki so se ga Italijani močno oklepali. Wilson je v točkah mejo postavil na Rašo, s katero bi Italija dobila še dodatno ozemlje, poseljeno z Jugoslovani. Italija je poleg londonskega sporazuma zahtevala še mejo do Snežnika in Reko.¹⁷ Nato je rapalska pogodba, podpisana 12. novembra 1920 v italijanskem mestu Rapallo, določila podrobno mejo med Kraljevino Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Kraljevino Italijo. Ta je potekala po črti: Peč - Triglav - Porezen - Blegoš - Planina – Snežnik - Kastav - morje. Reka, ki je danes hrvaško mesto, je takrat postala neodvisna država, ki je bila kasneje, leta 1924, z uporabo nasilja dodeljena Italiji.¹⁸

14 Šinkovec, Črtomir. Uporni svet pod Snežnikom. Nova Gorica: 1966. 104 ̶ 105.

15 Leben, Sabina, Štajer, Leilani. Rapalska meja. URL: http://zgodovina.si/rapalska-meja/ (citirano: 22. 6.

2021)

16 Kacin-Wohinz, Milica. Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918-1921. Maribor: 1972, 81 ̶ 84.

17 Šinkovec, Uporni svet pod Snežnikom, 112.

18 Beltram, Življenje med svetovnima vojnama (1981 ̶ 1941), 132.

(12)

6

3 VPLIV ITALIJANSKE OKUPACIJE NA PREBIVALSTVO IN OBČINO

Kljub temu da je bil s podpisom rapalske pogodbe krivično odtrgan velik kos ozemlja od matične države, se je razočaranje primorskih Slovencev preusmerilo v odpornejše narodnostno prepričanje, s čimer sta vzporedno rastli tudi razredna zavest in revolucionarnost delovnih ljudi. Po koncu prve svetovne vojne je rastlo prepričanje, da je s propadom avstro-ogrske monarhije naposled le prišla svoboda, z njo pa tudi konec tujega gospodovanja in kapitalističnega izkoriščanja.¹⁹

3.1 UPRAVNA ORGANIZACIJA

Kako bodo Italijani upravno organizirali zasedeno ozemlje, je bilo vprašanje, s katerim so se ukvarjali še preden je prišlo do zasedbe. Novo osvojeno ozemlje se je pred rapalsko pogodbo delilo na Goriško-Gradiščansko, Notranjsko, Trst in Istro. Pod italijansko oblastjo so bile te teritorialne enote združene v upravno-politično enoto, ki se je imenovala Julijska krajina oziroma Venezia Giulia, s sedežem v Trstu. To ime se je obdržalo celo dvajsetletje med obema vojnama, potem pa sta se uveljavili poimenovanji Slovensko Primorje in Istra.

Glavna pooblastila v celotni Julijski krajini je imel guverner z vojaško oblastjo.²⁰

Vojaško oblast je leta 1919 zamenjal Generalni civilni komisariat, občine pa so vodili civilni komisarji. Ta komisariat je prenehal z delovanjem leta 1923, ko sta bili na novo ustanovljeni pokrajini Istra in Tržaška. Bistriško območje je pripadlo Istrski pokrajini, ki je imela sedež v Pulju in je vključevala teritorij nekdanje avstro-ogrske dežele Istra in sodni okraj Ilirska Bistrica. Ko je bila Reka dokončno priključena Italiji, je nastala nova Reška pokrajina. V tej upravni razdelitvi je ilirskobistriško območje spadalo pod Volosko okrožje, razen občini Podgrad in Materija, ki sta bili priključeni Puljski pokrajini v Koprskem okrožju. Pokrajine so vodili prefekti, ki so imenovali občinske župane, ti pa so določali vodje vasi (capovilla) po posameznih naseljih.²¹

Današnje ozemlje občine Ilirska Bistrica je bilo razdeljeno najprej na osem občin, nato na šest. Občine so zajemale tudi kraje, ki so danes na hrvaški strani. 1. januarja 1924 so nastale

19 Prav tam, 114.

20 Prav tam, 75 ̶ 79.

21 Simčič, Ivan. Pod Italijo (1918-1945): nastajanje občine Ilirska Bistrica. Snežnik, leto 25, številka 298, 4 ̶ 5.

(13)

7

naslednje občine: Knežak in Zagorje (1927 se združita v enotno občino Knežak), Trnovo in Bistrica (združita se 1927 v občino Ilirska Bistrica), Jablanica, Podgrad, Jelšane in Prem.²² Sprva je bilo mesto Ilirska Bistrica razdeljeno na dva dela: Trnovo in Bistrica. Italijani so oba dela združili v enotno upravno enoto dne 11. 11. 1927 s kraljevim dekretom številka 2140. Poimenovali so jo Villa del Nevoso s sedežem v Bistrici. Zanimivo pa je bilo, da sta še vedno nekaj časa delovali dve ločeni občini. Italijani so kot župana postavili Italijana po imenu Carlo Ognibene.Ognibene je prišel v Ilirsko Bistrico že takoj po prvi svetovni vojni, ko je bila Italija vključena v tajni londonski pakt, po katerem naj bi Italiji pripadal cel zahodni del današnje Slovenije. Sprva je bil italijanski oficir. Po prihodu v Ilirsko Bistrico se je poročil z Danico Primc iz Podgraj. Ustanovil je tudi gradbeno podjetje, ki je gradilo predvsem vojaško infrastrukturo. Prav tako je njegovo podjetje zgradilo cesto na Učko.²³

Slika 1 Bistrica²⁴

23 Dekleva, Branko. Bistriški zapisi 6: Nastanek in razvoj Ilirske Bistrice pod prvim italijanskim »podeštatom«.

Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2005, 93 ̶ 97.

24 Sliko hrani knjižnica Makse Samsa v Ilirski Bistrici.

(14)

8

Slika 2 Trnovo²⁵

Od Puljske pokrajine sta se do konca leta 1940 odcepili še občini Materija in Podgrad ter se priključili Reški pokrajini. Kljub temu da je s tem naraslo število občin za dve, se je dejansko število le-teh zmanjšalo zaradi združitve posameznih občin (Knežak in Zagorje, Bistrica in Trnovo).²⁶

3.2 OBNOVA OBČINE IN MESTA TER GRADNJA NOVE INFRASTRUKTURE

Občino Ilirska Bistrica je v času italijanske zasedbe zaznamovala predvsem obmejna lega in to, da so se vsa infrastrukturna dela posvetila utrjevanju meje. Italijani so gradili zlasti vojaške objekte, civilne javne objekte. Posvetili so se predvsem obnovi in grajenju cest, ki jih je lokalno prebivalstvo imenovalo vojaške ceste. Gradnja vojaških objektov je bila najbolj aktualna do leta 1934. Obnavljali so tudi star vodovod in ga dokončali leta 1939. Napeljali so tudi elektriko in telefon, sprva le v Ilirski Bistrici, nato pa so ga pripeljali še do Podgrada in Obrova. Najkasneje je elektrika prišla do Prema, in sicer leta 1937.²⁷ Elektriko so po ilirskobistriškem območju napeljali v času mandata prvega italijanskega župana. Pri tem je sodelovala delniška družba »S.A.C.E.I.O.« (»Societa Anonima Ferramenta e Metalli d.d.«).

Elektrika je prinesla v mesto 124 uličnih svetilk, k telefonskemu omrežju pa se je sprva priključilo 70 naročnikov.²⁸

26 Simčič, Ivan. Pod Italijo (1918-1945): nastajanje občine Ilirska Bistrica. Snežnik, leto 25, številka 298, 4 ̶ 5.

28 Dekleva, Nastanek in razvoj Ilirske Bistrice pod prvim italijanskim »podeštatom«, 97 ̶ 99.

(15)

9

Ceste so več ali manj obnavljali tako, da so jih širili, delno so jim spremenili tudi traso in jih asfaltirali. Na novo so vzpostavili cesto od Ilirske Bistrice do Sviščakov z odcepom do Padežnice in Merina ter Klanske Police. Pomembni na novo vzpostavljeni cesti sta bili: ta, ki od mesta vodi do Zabič ter naprej prek Marele do Gomancev, ter cesta, ki poteka od Jelšan prek Novokračin do Zabič. Gradili so tudi nove ceste v mestu, na primer sedanjo ulico Nikole Tesle, Vojkov drevored in Tomšičevo ulico.²⁹ Pomembno vas je predstavljal Podgrad, ki so ga Italijani izkoristili predvsem zaradi strateško prometne lege. Predstavljal je odprtost proti Reki in Trstu.³⁰

Slika 3 Primer izgradnje ceste proti naselju Koseze³¹

Ob samih cestah so še danes ohranjene cestarske hiše, v katerih so živeli skrbniki cest oziroma cestarji. Sprva so bili to Slovenci, vendar so jih kaj kmalu zamenjali Italijani.

Prav tako so obnovili železniško infrastrukturo, in sicer traso, ki je vodila iz Pivke do Reke.

Sama železniška postaja v Ilirski Bistrici je veljala za najbolj moderno postajo tudi po drugi svetovni vojni.³²

29 Beltram, Življenje med svetovnima vojnama (1981 ̶ 1941), 133 ̶ 134.

30 Maglica, Vojko, Vičič, Karlo, Gvardjančič, Anton. Pod starim gradom. Podgrad: Kulturno društvo, 1985, 32.

32 Beltram, Življenje med svetovnima vojnama (1981 ̶ 1941), 133 ̶ 137

(16)

10

Slika 4 Železniška postaja³³

Obnovili ter na novo zgradili so tudi mostove čez reko Reko, Sušec in Bistrico. Reko Reko so začeli regulirati leta 1939.

Za potrebo doslednega upoštevanja upravne organizacije so Italijani posvetili veliko časa tudi gradnji zgradb za javne potrebe. Kot najpomembnejšo so zgradili mestno hišo, ki še danes predstavlja občinsko zgradbo, sodno stavbo, otroški vrtec. Organizacija »O. N. M. I.«

(»Opera Nazionale Maternita e Infanzia« – bila je italijanska socialnovarstvena organizacija za zaščito mater in otrok) je leta 1939 zgradila zavetišče za matere in otroke, danes pa stavba predstavlja sedež veterinarske postaje. Tudi po ostalih vaseh so gradili javne zgradbe. Tako so na Premu zgradili občinsko stavbo, v Jelšanah vrtec, na Pregarjah šolo.³⁴ V Podgradu in v Ilirski Bistrici sta bila zgrajena še protituberkulozna dispanzerja. Oba sta bila opremljena z najmodernejšimi sredstvi za zdravljenje bolezni, brezplačno pa je bil na voljo rentgen. ³⁵ V načrtu so imeli še gradnjo več šolskih stavb, sodnijskih zaporov, bolnišnico, tudi aerodrom, vendar do tega ni prišlo zaradi prepovedi najemanja kreditov prezadolženim občinam.

35 Istra: Glasilo saveza jugoslovenskih emigranta iz Julijske krajine. Leto 9, št. 29.

http://www.ino.com.hr/data/istra/1937/29.pdf (citirano: 22. 6. 2021).

(17)

11

Slika 5 Zavetišče za matere in otroke³⁶

Slika 6 Občinska stavba občine Ilirska Bistrica³⁷

Stavbe so gradili tudi domačini, tako je bila leta 1927 zgrajena prva kinodvorana, ki jo je zgradila družina Ličan.³⁸

Gradnja vojaških stavb se je začela že leta 1923. Zgrajena je bila tudi karabinjerska postaja, v kateri je vladal politični komisar Zechino, vodja OVRE (tajna italijanska policija pod režimom diktatorja Benita Mussolinija, ki je zaustavljala vse antifašistične dejavnosti).³⁹ Sama gradnja vojaških objektov je bila proglašena kot javno delo, vendar je le majhno število domačinov delo tudi dobilo. Pomagali so predvsem pri obnavljanju in gradnji cest in vodovoda. Septembra 1933 je bil sprejet odlok, ki je dovoljeval zaposlitev delavcev le, če

(18)

12

so živeli 200 km od meje. Zapisano je bilo tudi, da lahko lokalno prebivalstvo opravlja le prevoz gradbenega materiala, samo do določenega mesta. Gradnja je bila tajna, zato so tudi delovno silo iz notranjosti Italije menjavali vsakih nekaj mesecev.⁴⁰ Delavci so prejemali nizke mezde in bili so močno izkoriščeni.⁴¹

Prve začasne vojašnice so bile postavljene na kraju Čez Sušec, nato pa so v letih 1930–1934 zgradili dva kompleksa vojašnic, enega v Bistrici – vojašnica Regina Margherita, ki je bila namenjena pehotnim enota, ter v Trnovem vojašnico 23^aArtiglieria Capitano Trua, ki je bila namenjena artilerijskim in motoriziranim enotam.

Slika 7 Vojašnica Regina Margherita⁴²

Slika 8 Vojašnica Artiglieria Capitano Trua⁴³

(19)

13

Pomemben objekt je predstavljal kompleks z 20 objekti, ki so predstavljali skladišča za orožje in strelivo, ter smodnišnica. Ta kompleks je bil zgrajen leta 1933 na območju, imenovanem Na Kalinah in Pod goro med Hrušico in Podgradom. Uredili so skladišče za tekoče gorivo in smodišnico. Ozemlje je bilo utrjeno z obsežnimi kavernami, ki so jih gradili na Gomancih, na Milanji, nad Knežakom, pod Šembijami in v Čičariji.

Vsi vojaški objekti so bili oskrbovani s prometno povezavo, pa tudi vodo, elektriko in telefonsko linijo.⁴⁴

3.3 GOSPODARSTVO

Po vojni je sledila velika gospodarska kriza. Zaradi višanja davkov in neugodnih ekonomskih ter političnih razmer se je veliko delavcev in kmetov odselilo v Argentino, možnosti za nekoliko boljše življenje pa so našli tudi v Avstraliji in Kanadi. Italijani so ustanovili poseben zavod za preporod kmetijstva, ki se je imenoval Ente per la Rinascita Agraria delle Tre Venezie. Zavod je odkupil slovensko zemljo, ki so jo prej s pomočjo banke umetno spravili na dražbo in na njej naselili Italijane. V Zabiče, Podgrad, Sabonje, Ostrožno Brdo in na Turn so tako naselili več kot 25 italijanskih družin.⁴⁵

Po vojni v Etiopiji so začeli Italijani izvajati avtarktično gospodarstvo. V neposredni bližini Ilirske Bistrice so odprli rudnik lignita ter zgradili opekarno na Mali Bukovici (lastnik Angelo Aita), odprli pa so tudi nov kamnolom. Za italijansko oblast je pomemben zaslužek dajalo tudi kuhanje oglja v Brkinih, Čičariji in Podgori. S povečevanjem delavcev in številčnejšim vojaštvom se je povečevalo tudi število gostiln in trgovin. Na Ilirskobistriškem območju je bilo 150 gostiln, od tega 39 v samem mestu.⁴⁶ Predvsem kmetje so imeli težave s prodajo kmečkih pridelkov. Mehanika, ki bi pripomogla k povečanju produktivnosti kmetij, je za revno kmečko prebivalstvo predstavljala previsoke stroške. Kmetje so se tako znašli v brezizhodnem položaju. Nekateri so celo ocenili, da so bile razmere pod italijansko zasedbo slabše kot sredi 19. stoletja, ko je kmečka družina v dobrih pogojih pridelala hrano in življenjske potrebščine za zgolj 6 mesecev.⁴⁷ Tudi za podgrajsko območje so bile značilne predvsem agrarne dejavnosti. Obdelovalne površine so bile skromne in večina jih je bilo samooskrbnih. Pomemben vir zaslužka je predstavljala trgovina z lesom in drvmi. Te so

46 Prav tam, 129.

47 Maglica, Vičič, Gvardjančič, Pod starim gradom, 35.

(20)

14

izvažali predvsem v Trst.⁴⁸ Pomembna za gospodarstvo na Ilirskobistriškem je bila mlekarna. Ustanovljena je bila leta 1896 v Trnovem. Na to idejo so občani prišli, ko so na železniški postaji videli, da so iz Vrhnike prevažali vrče z mlekom v Reko in Opatijo.

Sklenili so, da bodo ustanovili zadrugo, ki bo mleko tudi prodajala. Tako je z obratovanjem pričela 1. marca 1897. Zaradi večanja proizvodnje se je preselila v nove prostore. Med prvo svetovno vojno je bilo delovanje prekinjeno, zopet pa se je prodaja začela leta 1919. Zaradi novih pogojev se je mlekarna vse bolje in hitreje razvijala. Po novem so mleko prodajali tudi v Trst in leta 1922 je bila opremljena z novo napravo za pasteriziranje mleka. Kasneje je bil dodan še hladilnik za smetano, pinja za surovo maslo in posnemalnik. Sprva je v Trnovem delovala podružnica Kranjske kmetijske družbe, ki je kmete oskrbovala z raznimi kmetijskimi potrebščinami, umetnimi gnojili, imela je tudi drevesnico ter kmetijsko mehanizacijo. S prihodom Italijanov na to področje pa je bilo delovanje družbe nekoliko omejeno, zato je Mlekarska zadruga prevzela vse naloge kmetijske družbe, vendar so fašistični ukrepi začeli čedalje bolj posegati tudi na področje zadružništva. Tako je bila ustanovljena nova okrajna kmetijska zadruga oziroma Consorzio agrario cooperativo. Leta 1928 je tako Mlekarska zadruga vse naloge, ki niso spadale k mlekarskemu obratu, prepustila novemu organu. Zadruga je ustanavljala tudi vzajemne zavarovalnice za govejo živino. Do prvih je prišlo leta 1926 v Trnovem, na Premu in v Knežaku. Leta 1935 so se združile 3 zadruge (mlekarski v Trnovem in Hrušici ter Okrajna kmetijska zadruga) v enotno Corsorzio agrario cooperativo provinciale del Carnaro. Tako je ostalo vse do leta 1938, ko so se kmetijske zadruge v Italiji morale preusmeriti v vojno gospodarstvo, kar je vplivalo tudi na bistriško območje. Nastala je pokrajinska zadruga z nazivom Consorzio agrario provinciale.

Mlekarna v Trnovem je delovala vse do druge svetovne vojne, ko je količina mleka po napadu na Jugoslavijo znatno padla. Ponovno so mlekarno obudili po drugi vojni.⁴⁹

Italijani so kmalu opazili tudi bogate gozdne površine, ki so jim prinesle še dodaten zaslužek.

Tako je leta 1942 začela obratovati »Falersa«, ki je danes znana kot Lesonit. Izdelovali so lesonitne plošče, potreba po katerih je bila velika, sama gradnja tovarne pa je prav zaradi tega hitro napredovala.⁵⁰

48Osnovna šola Rudolfa Ukoviča Podgrad. Bistriški zapisi 5: Izseljevanje iz domačega kraja do druge svetovne vojne. Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2000, 84.

49 Valenčič, Vlado. Ilirske teme 12: Od zadružne mlekarne do mlekarske in poljedelske industrije. Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2014, 25 ̶ 47

50 Šinkovec, Uporni svet pod Snežnikom, 129 ̶ 130.

(21)

15

Ostale so pa tudi tiste panoge, ki so bile prej v lasti Slovencev. Delovala je tovarna testenin Pekatete, ki je bila sprva v lasti Žnideršiča, kasneje pa jo je prevzel Aleksander Ličan.

Pomemben del bistriške kulture so tudi mlini. Od njih so najbolj znani Hodnikov mlin, Novakov mlin in drugi manjši mlini.

Delovala sta dva kamnoloma, eden v lasti Leopolda Oblaka, drugi pa Jožeta Samse, električna centrala pa je bila v lasti družbe Alojza Oblaka. Najpomembnejši slovenski podjetniki na ilirskobistriškem območju so bili naslednji: Aleksander Ličan, Viktor Tomšič, Alojzij Tomšič, Vlado Žnidaršič, Leopold Oblak, Jože in Emil Hreščak, Stanislav Samsa, Alojz Urbančič.

Novi gospodarski objekti so bili predvsem v lasti Italijanov, ki so iz svojih vrst pripeljali tudi delavce. Enega takšnih je predstavljala že omenjena opekarna na Mali Bukovici, v Sabonjah kupnca, kjer so izdelovali strešnike. V tej so bili zaposleni delavci iz Rezije. Prav tako je bila italijanska že omenjena tovarna lesa Fallersa oziroma Fabbrica Lastre Legno Reintegrativo.⁵¹ Istarske novine so poročale, da Italijani v Koritnicah pri Knežaku gradijo novo parno žago. Kljub ogromnim številom prošenj domačinov za zaposlitev v podjetju je italijansko vodstvo vse odslovilo, na položaje pa postavilo italijanske uradnike.⁵²

Značilni za ilirskobistriško območje so bili tudi sejmi. Ti so vsak drugi mesec in za svetega Jurija ter svetega Martina potekali na posebnem prostoru v Bistrici. Istarske novine pa v 43.

številki pišejo o tem, da so bili ukinjeni in preneseni v Trnovo. Novine še dalje pišejo, da je bil prostor, kjer so prej potekali sejmi, porabljen za zgradbo tovarne za lesno industrijo. To je prizadelo zlasti trgovce, gostilničarje in obrtnike v Bistrici. Na drugi strani pa se je z odločitvijo ukinitve sejmov strinjala zlasti bistriška gospoda, ki je bili mnenja, da sejmi prinesejo veliko nesnage. Zapisano je tudi, da je obiskanost sejmov vedno slabša, predvsem zaradi slabšanja položaja kmetov.⁵³

Predvsem zaradi bližine Sviščakov in Snežnika je bil razvit tudi turizem. Za turiste pa so bili zgrajeni tudi trije hoteli: Ilirija, Alla Posta in Novi svet.⁵⁴

52 Istra: Glasilo saveza jugoslovenskih emigranta iz Julijske krajine. Leto 9, številka 25.

53 Istra: Glasilo saveza jugoslovenskih emigranta iz Julijske krajine. Leto 9, številka 43.

(22)

16

Italijanska politika je konkretno prestrukturirala gospodarstvo in posledično posegla tudi v prehranjevalne navade ter pridelavo hrane domačinov. Zaradi prevladujočega kmečkega prebivalstva je bila tudi hrana omejena na domačo pridelavo. Glede kmečke posesti so pravna razmerja ostala enaka, spremenila pa se je raba skupne gmajnske zemlje. Z odlokom leta 1924 so odpravili služnostne pravice upravičencev do paše in drvarjenja na gmajnah ter jih prenesli na občine, ki pa so jih vodili italijanski župani. Italijanska kmetijska politika je bila usmerjenja v odvzemanje kmetijskih površin Slovencev ter deljenje le-teh Italijanom, ki so jih množično naseljevali. Po letu 1930 so svoj vrhunec dosegle dražbe kmetijskih nepremičnin, saj so domače kmete pestili vse višji davki, materialna škoda prve svetovne vojne in vsiljevanje posojil.⁵⁵ Večal se je zlasti pomen sadjarstva.⁵⁶ Do uvajanja stroge italijanske politike so pridelano sadje večkrat vključili tudi na razstave na Dunaju in Parizu.

Kasneje so italijanske politike to ukinile. V obdobju med obema vojnama so zasajeni sadovnjaki bogato obrodili, manj pogosta so bila drevesa s hruškami in češnjami. Pred prihodom Italijanov na to območje so pridelke prodajali tudi v Trstu in Reki. Prebivalstvo se je preživljalo tudi z žganjekuho brkinskega slivovca, vendar je bila obrt z uveljavitvijo italijanske politike zaradi uvedbe visokega davka na sadno drevje in žganjekuho obsojena na propad.⁵⁷ V občini Ilirska Bistrica je bila leta 1896 ustanovljena prva mlekarna. S priključitvijo tega območja Italiji pa se je leta 1923 pojavilo veliko italijansko mlekarsko podjetje, ki je močno vplivalo na nihanje cen bistriškega mleka v Trstu.⁵⁸

3.4 ŠOLSTVO

Italijanska oblast se je posvetila tudi šolskim otrokom. V želji, da bi na svojo stran pridobili mladino ali pa jo naredili nenevarno, so na območju Ilirske Bistrice povečali število osnovnih šol na 28, zmanjšali so šolske okoliše, če pa je imel nek zaselek 20 šoloobveznih otrok, so zgradili novo šolo – te je odpirala organizacija Societa Umanitaria (humanitarno društvo). ⁵⁹ Cilj Italijanov je bil vzgojiti Slovence v poslušne državljane in jih poitalijančiti.

Do leta 1943 je na tem ozemlju delovalo 42 osnovnih šol.

55 Maček, Jože. Na zemlji domači. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2007.

56 Glaser 1896

57 Volk, Danijela; Zadnik, Darja; Sotlar, Miran; Brec Furlan, Mirjam. Brkinska sadna cesta. Ilirska Bistrica:

Društvo brkinskih sadjarjev, 2007.

58 Valenčič, Od zadružne mlekarne do mlekarske in poljedelske industrije, 30.

(23)

17

Šole so delovale v posameznih vaseh. V občini Ilirska Bistrica je delovala dekliška šola v samostanu šolskih sester notredamskih. Poleg te so bile šole aktivne še v Harijah, Podstenjah, na Veliki Bukovici, v Kosezah, na Topolcu, v Tominjah in Zarečju. V teh primerih je šlo za mešane šole, vse pa so spadale pod didaktično ravnateljstvo v Ilirski Bistrici. Občina Knežak je na novo zgradila šolo na Baču. Poleg te so bile še iz prejšnjega obdobja šole v Knežaku, Koritnicah in Šembijah. V občini Prem je delovalo šest šol: Čelje, Dolnja Bitnja, Janeževo Brdo, Ratečevo Brdo, Smrje in Kilovče. Občina Podgrad je poučevala v šolah, ki izvirajo še iz Avstro-Ogrske. Te so bile postavljene v Podgradu, Hrušici, na Starodu, Sabonjah in na Pregarjah. Pod italijansko okupacijo so bile zgrajene še v Podbežah, na Preložah, v Pavlici, Zajelšju, na Gabrku in Rjavčah. Občina Podgrad je imela svoje didaktično ravnateljstvo v Podgradu. V občini Jelšane se je šolama v Jelšanah in Novokračinah pridružila šola na Velikem Brdu in v Sušaku. Občina Jablanica je imela skupno 6 šol. Sprva samo na Dolnjem Zemonu, v Kuteževem, Podgrajah in Vrbovem, nato še na Gornjem Zemonu in v Zabičah.

Od začetka 30-ih let je deloval še dveletni nadaljevalni tečaj kmetijske usmeritve (Corso secondario biennale di avviamento professionale a tipo agrario), od leta 1939 pa še nižja srednja šola (Scuola Media Unica Gabriele D'Annunzio). Za mlade, starejše od 15 let, je bil po vaseh od leta 1932 uveden splošni strokovni tečaj. ⁶⁰ V Trnovem je bila pred začetkom druge svetovne vojne ustanovljena meščanska šola za dečke kmetijske smeri (Corso d'Avviamento personale).⁶¹

3.4.1 ŠOLA SESTER NOTREDAME

Ustanoviteljica reda z imenom Sestre Notredame je bila Karolina Gerhadinger, ki je bila po rodu Bavarka. Poleg redovniškega življenja je bil cilj njihovega delovanja tudi vzgoja in poučevanje mladih. Preden je bila ustanovljena šola, je bila zgradba v lasti Janeza Valenčiča – Jejčka, ki je priredil zasebna stanovanja. Kasneje je Janez prišel na idejo, da bi stavbo daroval ženskemu samostanskemu redu, ki bi se ukvarjal tudi s poučevanjem. Do otvoritve šole je prišlo 21. novembra 1888. V letu 1920 je šolo obiskovalo 391 učenk. Leta 1925 je šola pripadla postojnskemu šolskemu okraju, že naslednje leto pa je prešla pod Reko. Tudi na tej šoli so občutili umik slovenskega jezika v ozadje in povečevanje ur italijanščine. V

61 Simčič, Ivan. Ilirske teme 11: Trnovo ob 300 letnici omembe trga. Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2013, 69 ̶ 70.

(24)

18

drugem in tretjem razredu so italijanščino poučevali štiri ure na teden, četrtem in petem po pet ur, šesti, sedmi in osmi razred pa je imel po šest ur italijanščine tedensko. Učenke so morale 2. 7. 1923 tudi priseči zvestobo Italiji. Poleg osnovnošolskega šolanja sta v samostanu potekala tudi gospodinjski in trgovski tečaj, kasneje se je začel tudi vrtnarski tečaj. V letu 1923/24 se je na šoli povečalo število didaktičnih pripomočkov in tudi knjig, knjižnica jih je štela kar 971, medtem ko učiteljska 691. Počasi je italijanščina postala učni jezik tudi v prvem in drugem razredu. Tudi šolske dnevnike so morale učenke pisati v italijanščini in slovenščini. Leta 1923 je šola dobila tudi ustrezno elektrifikacijo. Pouk so začeli vse bolj motiti fašisti, ki so učenke vabili v pevske zbore in fašistične organizacije, kot je bila Piccole Italiane (organizacijo so sestavljala dekleta med 8. in 14. letom). Leta 1925 je šola pripadla postojnskemu šolskemu okraju, že naslednje leto pa je prešla pod Reko.

Dekleta so bila prisiljena v nastopanje na proslavah in prireditvah, dobile so tudi svoje uniforme. Uprava šole pa pri tem ni imela besede. Vse sestre tudi niso imele italijanskega državljanstva, zato tudi niso mogle poučevati. Na dan spomina fašističnega pohoda na Rim so morale učenke vsako leto narediti obhod okoli Ilirske Bistrice in prepevati italijanske domovinske pesmi. Mesec april je zaznamovala proslava organizacije Balila, ki se je odvijala v kinodvorani Italia v Bistrici. Sestre učiteljice so se spopadale tudi s pritožbami staršev italijanskih otrok, da naj te ne bi učile dovolj o italijanski zgodovini oziroma naj bi učile celo proti Italiji. Sčasoma so italijanske oblasti zahtevale tudi poučevanje verouka v italijanščini, vendar so se duhovniki odločili, da tega ne bodo spoštovali. Šola je bila med svojim delovanjem večkrat zaprta zaradi bolezni, kot so škrlatinka in ošpice. Leta 1939 se je začela druga svetovna vojna, pouk je še vedno potekal vse do leta 1941. Od tega leta so prostori samostanske šole za nekaj časa služili za namene vojaške bolnišnice.⁶²

3.5 KULTURNO DELOVANJE

Kljub prihodu italijanske oblasti na ozemlje Ilirske Bistrice, so se domačini tudi kulturno udejstvovali. Začetek dvajsetega stoletja najbolj zaznamujejo športna udejstvovanja, katerih podatke lahko zasledimo že leta 1905 s ponovnim odprtjem Sokolskega doma. Eno pomembnejših društev je bilo torej telovadno društvo Ilirski Sokol. Društvo je bilo ponovno obnovljeno 16. aprila 1905. Ponovno delovanje se obdržalo do leta 1922, potem pa je italijanska oblast, tako kot vsa ostala slovenska društva, ukinila tudi Ilirskega Sokola.

62 Čeligoj, Vladimir. Bistriški zapisi 3: Sto let samostana Notredamskih sester v Trnovem. Ilirska Bistrica:

Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 1989, 36-47.

(25)

19

Podatke o sokolskem delovanju na bistriškem pa najdemo že proti koncu 19. stoletja. Tako se lahko Bistričani pohvalijo, da jih uvrščajo v sam začetek slovenske sokolske telesnovzgojne dejavnosti. Bistriški sokoli so dosegali lepe rezultate na tekmovanjih, soočali so se z mnogimi težavami, večkrat so samo društvo razpustili, s prihodom Italijanov pa so se ponovno povezali. Prav tako kot vsi Primorci so bili tudi člani telovadnega društva razočarani nad rapalsko pogodbo in tako je sokolica Slava Žnideršič na prapor obesila črn trak z napisom »Bistriške sokolice 12. 11. 1920 – v spomin na temni dan«. Kljub temu so italijanske oblasti začele omejevati delovanje društva, prepovedali so nošnjo sokolskih krojev. Temu je sledilo močno grobo preganjanje članov. Sokolske družine so preganjali in te so bežale predvsem v Ljubljano. Trideseta leta so zaznamovali pregoni, zasliševanja in zapiranje. Sokoli so začeli vse predmete, ki so nakazovali na njihovo pripadnost društvu, uničevati in skrivati. Oblast je skušala uničiti sokolski prapor, ki so ga skrivali po hišah.

Članom je uspelo prapor varno predati v Ljubljano v shrambo Sokola. Tudi sam sokolski dom je bil s strani Italijanov uničen. Ti so odžagali in zavrgli kovinskega sokola, ki je bil postavljen nad vhodna vrata. Prav tako so društvo morali preimenovati v Telovadno društvo v Ilirski Bistrici. Leta 1927, ko so bila ukinjena vsa slovenska društva, je bilo ukinjeno tudi telovadno društvo. Celotno premoženje društva je prešlo v last Italijanov. Zgradbo so oblasti preuredile in jo preimenovale v »Casa del fascio«. Še vedno se je ohranilo kot telovadno društvo, vendar je bilo od tedaj italijansko, vanj pa so bili mladi vključeni pod prisilo.⁶³ Za novo stavbo sokolskega doma so zgradili igrišča za tenis in košarko.⁶⁴ Kljub vsemu so nekdanji sokoli še vedno opozarjali nase in izpostavljali svetu krivico, ki so jim jo povzročali fašisti. Tudi po koncu druge svetovne vojne mladini ni uspelo obnoviti Sokolskega doma, saj ga je prevzela JLA.⁶⁵

63Čeligoj, Vojko. Bistriški zapisi 6: Ob stoletnici obnovitve Ilirskega Sokola 1905 ̶ 2005 »Sokol mladi naša nada…«. Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2005, 55 ̶ 86.

64 Grlj, Dimitrij. Zgodovinski pregled športa na Bistriškem. V: Šajn, T. (ur.) Ilirske teme 8. Ilirska Bistrica:

Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2010, 10.

65 Čeligoj, Ob stoletnici obnovitve Ilirskega Sokola 1905 ̶ 2005 »Sokol mladi naša nada…«, 86.

(26)

20

Slika 9 Dogodek pred Sokolskim domom⁶⁶

Poleg telovadnega društva je bilo leta 1925 ustanovljeno nogometno društvo Zora. Tekme in treningi so se odvijali na igrišču v Trnovem ob sedanji Gubčevi ulici. Tako kot Sokolsko društvo je bilo leta 1927 razpuščeno tudi nogometno društvo, in sicer zaradi prepovedi italijanskih oblasti. Po prepovedi slovenskih društev so se s športom ukvarjali večinoma učenci in dijaki, ki so bili člani italijanske športne organizacije »GIL (Gioventu Italiana del Littorio)«, sestavljali so jo mladi od 18 do 21 let, namen društva pa je bil povečati duhovno, športno in vojaško pripravo italijanskih otrok. Najdeni so podatki o športnem društvu

»Nevoso«. Bistričani in Bistričanke so se na športnih tekmovanjih klub vsemu dobro izkazali. Nekateri so tudi nastopili na državnem prvenstvu v Rimu. V teku pri ženskah je bila odlična Olga Mršnik, pri moških pa Anton Štemberger st. Pod italijansko okupacijo so v Ilirski Bistrici in Trnovem igrali košarko med prvimi na današnjem ozemlju Slovenije.

Zgrajeno je bilo prvo nogometno igrišče v Trnovem, ki ga še danes domačini poznajo kot

»kampo« (»campo sportivo«). Na tem igrišču so se večinoma odvijale tekme med vojaki in domačini. Vseeno pa pravijo gledalci, da so bili priča talentiranim italijanskim nogometnim igralcem, ki so na tem območju služili vojsko. Tukaj naj bi igrala slavna Giuseppe Meazza in Silvio Piola. Znan pa je bil tudi igralec, ki so mu domačini rekli Carroarmato, kar pomeni tank. Razširjeno je bilo tudi igranje namiznega tenisa, spomini pa segajo tudi na zimske športe. Italijani so na Gomancih organizirali smučarske tekme, tam je bila tudi 40-metrska smučarska skakalnica. Seveda v tem času še vedno govorimo o rekreativnem, večinoma neorganiziranem športu. Razcvet športa sledi v letih po 1950.⁶⁷

67 Valenčič, Rafko. Bistriški zapisi 7: Prispevek slovenskih duhovnikov Reški škofiji v letih 1924 ̶ 1951. Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 2010, 8 ̶ 10.

(27)

21

Za bistriški prostor je bila pomembna tudi ustanovitev čitalnice, ki jo je odobrila deželna vlada. Največji pobudniki so bili bistriški in trnovski rodoljubi, med katerimi je najbolj izstopal Matija Ličan, ki so mu pravili tudi Stari Slovenec. Čitalnica na bistriškem je bila ustanovljena 16. marca 1864. Prvi prostor čitalnice je bil hotel Ilirija, prvi predsednik pa Aleksander Ličan. Čitalnica je imela tudi skromno knjižnico. Zaradi vedno večjega števila članov so čitalnico tudi večkrat selili, leta 1907 pa so zgradili popolnoma samostojno zgradbo, ki je bila namenjena le delovanju čitalnice. Sledila je prva svetovna vojna, ko je delovanje nekoliko zamrlo. S prihodom Italijanov leta 1920 se je tudi delovanje čitalnice podredilo italijanski oblasti, kljub vsemu pa so se člani še vedno zbirali. Skromno število knjig je bilo shranjeno v knjižnici. Knjige so kupovali predvsem v Trstu, večje število pa je bilo tudi podarjeno s strani posameznikov. Prvi predsednik čitalnice v času fašizma je bil Anton Gržina. Italijani so iz leta v leto vse bolj pritiskali na kulturno delovanje ter s svojimi ukrepi pritiskali na domačine. Gržina se je navkljub vsemu dobro izkazal in z osebno taktnostjo ohranil čitalnico. Prišlo je celo do tega, da so se Italijani udeleževali čitalniških prireditev. V prostorih čitalnice so se odvijale odrske igre, zborovsko petje, mogoče je bilo prebiranje časopisov in obnavljali so tudi knjižnico. Tako je bilo delovanje čitalnice zatrto leta 1926. V čitalniške prostore se je naselila Milizia Confinaria. Bistriška čitalnica je ponovno zaživela po drugi svetovni vojni.⁶⁸

Tri leta po ustanovitvi čitalnice v Ilirski Bistrici, je bila leta 1867 čitalnica ustanovljena v Jelšanah. Odbor jelšanske čitalnice si je po prvi svetovni vojni prizadeval, da bi čitalniško delovanje pripomoglo k večjemu prijateljstvu med domačini. Želeli so, da bi lahko v knjižnici prebirali knjige in slovenske časopise. Zavzemali so se tudi za športno sekcijo. Iz arhiva čitalnice je znano, da je delovala ob delavnikih, poleti od 20. do 21. ure in pozimi od 18. do 20. ure. Stopnjevanje krute politike Italijanov je bilo zaznati tudi v delovanju jelšanske čitalnice. Kljub vsemu pa so člani s ponosom razvili svoj prapor v znak ponosa in identitete.

Oblasti so od društva zahtevale, da spremenijo svoj naziv in ga preimenujejo v Societa mandolinistica. Člani so temu nasprotovali in italijanske oblasti so jeseni 1927 društvo razpustile in premoženje zaplenile. Občinski komisar je v Jelšanah dovolil samo italijansko literaturo in časopise. V znak odpora proti oblasti so člani razobesili prapor v vaški gostilni in prepevali slovenske pesmi. Društvo se je trudilo, da delovanje ne bi zamrlo in je ustanovilo

68 Vidmar, Heda. Ilirske teme 1: Ob 130-letnici ustanovitve narodne čitalnice v Ilirski Bistrici. Ilirska Bistrica:

Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 1994, 33 ̶ 37.

(28)

22

vezilni odsek. Člani društva so se zvečer zbirali po domovih in peli domače pesmi ter prebirali slovenske časopise. Domačini so društvo ponovno obudili septembra 1956.⁶⁹ Veliko Bistričanov je bilo včlanjenih tudi v planinsko društvo, ki pa je s prihodom Italijanov počasi propadalo. Leta 1921, takoj po italijanski okupaciji, je planinsko društvo štelo 53 članov, kar je bilo največ od časa nastanka. Delovanje društva je bilo vse bolj ovirano in oblasti so preganjale vse predsednike društva. Občni zbor se je zadnjič zbral v letu 1923.

Planinci so največkrat obiskovali Snežnik, Planinec in Črni dol. Vse bolj so italijanske oblasti postajale nasilne do članov društva, saj so jih zapirali, zasliševali in silili v reško sekcijo italijanske planinske organizacije CAI »Club Alpino Italiano, sezione Fiume«. Kljub vsemu so se Italijani zavedali pomembnosti Snežnika in leta 1924 sprožil tudi obsežno vseitalijansko akcijo zbiranja sredstev za postavitev velikega planinskega objekta na Sviščakih pod Snežnikom. Planinsko postojanko so poimenovali »Rifugio Gabriele d' Annunzio 1242 m«, svečana otvoritev pa je potekala 12. septembra 1925. Čeprav so se Bistričani upirali pridružitvi v reško sekcijo italijanske planinske organizacije, se je to zgodilo 26. aprila 1926, ko je reška sekcija CAI v Ilirski Bistrici ustanovila svojo planinsko podsekcijo »Sottosezione di Bisterza«, kasneje »Sottosezione Villa del Nevoso«. Predsednik je postal župan občine, Italijan Carlo Ognibene. Domačini so dejavnost sabotirali. Lastnik snežniških gozdov, ki je imel v lasti tudi vršni del Snežnika, je le tega ponudil Mussoliniju, ta pa je ta del prepustil italijanskemu pesniku Gabrielu d' Annunziu in postal je »Principe di Monte Nevoso«. Planinskemu društvu so oblasti tudi zaplenile premoženje in črnodolsko kočo, ter jo poimenovale po treh preminulih reških alpinistih. Zaradi bližine Jugoslavije je Italija na področju Snežniške planote gradil tudi polvojaške in vojaške objekte.

Vzpostavljene so bile tudi nove ceste po snežniških gozdovih, zgrajen je bil sistem podzemnih utrdb »cavern«, postavljali so protitankovske zapreke ter v začetku štiridesetih let postavili še protiletalsko opazovalnico tik pod vrhom Snežnika.⁷⁰

69 Simčič, Ivan. Čitalnica v Jelšanah. Jelšane, 2007, 28 ̶ 52.

70 Čeligoj, Vojko, Bačič, Sonja, Poročnik, Hinko. Knjiga o Snežniku. Ilirska Bistrica: Planinsko društvo Snežnik, 2000, 64 ̶ 66.

(29)

23

4 RAZNARODOVALNA POLITIKA

Italijanske oblasti slovenskega prebivalstva niso imele za svojo narodno manjšino. S svojimi ukrepi so ga želele asimilirati tako, da so mu odvzemale pravice. Italijani so Slovence označevali kot manjvredno raso. Svojo politiko so oblasti izvajale preko zakonov in določb.

Velikokrat pa je italijanska politika delovala tudi mimo teh. Po letu 1918 so imena spreminjali brez zakonske osnove, po letu 1926 pa je to urejal zakon.⁷¹ S časoma so pointalijančili vsa osebna in krajevna imena, prepovedali rabo slovenščine, prepovedali delovanje kulturnih društev, množično pa so naseljevali italijanske družine.⁷² Tako lahko opazimo, da je bilo že ob koncu leta 1927 v Ilirski Bistrici naseljenih več kot sto italijanskih družin in veliko posameznih delavcev.⁷³ Leta 1922 so italijanski oblastniki prepovedali uporabo slovenščine v zagovorih na sodišču, kasneje pa tudi na vseh uradih. Poitalijančil so tudi vsa naselja in tako je bila Ilirska Bistrica preimenovana v Villa del Nevoso. Italijanska politika je uvajala tudi strogo cenzuro, zaradi katere je bila ovirana komunikacija med prebivalci. Oblasti so iz časopisov črtale vse, kar bi spodbujalo slovenske narodne težnje.

Prebivalci pod italijansko zasedbo niso imeli stika z Jugoslavijo, saj je oblast črtala tudi vsa sporočila, ki so opisovala stanje v Jugoslaviji.⁷⁴ Za lažji nadzor slovanskih časopisov so Italijani na mesta odgovornih urednikov postavljali svoje ljudi.⁷⁵

71Rustja, Karel. Ilirske teme 3: 130 let železniške proge Pivka ̶ Reka. Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, založba Borovci Ilirska Bistrica, 2003, 86.

72 Fatur, Ingrid. Šolstvo na Ilirsko ̶ bistriškem kot del raznarodovanja v času italijanske okupacije Primorske.

Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2007, 70.

74 Kacin – Wohinz, Primorski Slovenci pod Italijansko zasedbo 1918 ̶ 1821, 218.

75 Pasar, Luka. Slovenci v Julijski krajini med leti 1920 in 1941: diplomsko delo. Ljubljana: Evropska pravna

fakulteta, 2016.

(30)

24

Slika 10 Poitalijančeni napisi na javnih ustanovah⁷⁶

Postopoma se je uvajala Gentilejeva šolska reforma, ki je zapirala šole z narodnim učnim jezikom. Vsi učitelji so morali opraviti izpit iz italijanščine, nato pa so bili vseeno odpuščeni ali pa premeščeni v notranjost države. Enako je veljalo tudi za železničarje in uradnike.

Temu so morali podleči številni narodnostno zelo zavedni učitelji tudi iz ilirskobistriške občine, kot so: Štefanija Uljančič, Karolina Vrh, Pavla Hvala, Minka Boštjančič, Alojz Kancler in drugi. Nadomestili so jih italijanski učitelji, ki so natančno sledili svojemu programu zatiranja in raznarodovanja.⁷⁷ Železničarje, ki niso dajali zadostnega političnega jamstva, so Italijani s posebnim zakonom upokojili, odpustili ali premestili v notranjost Italije.⁷⁸ Lojze Zidar, ki je živel v vasi Topolc, je v svojih spominih zapisal, da so slovenski jezik umaknili iz šolstva v letu 1924/1925. Do popolne ukinitve slovenščine je prišlo, kot pravi, postopno, saj so se italijanskega jezika učili že prej. Zapisal je tudi, da je bila zadnja učiteljica, ki je še poučevala v slovenskem jeziku v šoli v Ilirski Bistrici, Stana Trobec, ki pa je prebivala nekje blizu Trsta. Spominja se knjižnice v prvem nadstropju moške šole. V njej so bile knjige, ki so si jih lahko sposojali in brali doma. Nekega dne pa je ta knjižnica zgorela.

Otroci so se čudili, kako je zgorela samo knjižnica in ne tudi cela šola.⁷⁹ »Poitalijančene« so bile tudi delavske uniforme. Železničarji so od decembra 1918 dalje morali nositi italijanske uniforme.⁸⁰

78 Munih, Franc, Bonano, Dimitrij, Čeligoj, Vladimir, Čeligoj, Vojko, Spetič, Ivko, Šajn, Tomo, Ternovec, Aleksander, 130 let železniške proge Pivka-Reka, 87.

79 Zidar, Lojze. Bistriški zapisi 1: Nekaj spominov na TIGR. Ilirska Bistrica: Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, 1980, 9.

80 Rustja, Karel, 130 let železniške proge Pivka-Reka, 86.

(31)

25

Počasi se je odprava slovenskega jezika razširila na vsa področja življenja, tako na posvetno kot versko. Do leta 1928 so bile razpuščene vse kulturne in športne organizacije, njihovo premoženje pa je bilo zaplenjeno. V zameno so Italijani organizirali »Opera Nazionale Dopolavoro«, ki je bila namenjena sprostitvi, ter kulturnemu in rekreativnemu delovanju. S to organizacijo so želeli Italijani delavce spremeniti v ideološke podpornike fašističnega režima, vendar organizacija ni nikoli dosegla obsega, ki si ga je želela.⁸¹ Podobni organizaciji sta bili ustanovljeni tudi za železničarje – Vsedržavno združenje fašistov – železničarjev (»Associazione Fascita Ferrovieri«) in Dopolavoro železničarjev, ki je bila fašistična množična kulturno-rekreacijska organizacija.⁸² Delovanje Sokolskega doma so Italijani razpustili leta 1928, nato so ga obnovili in sokola zamenjali z bronastim fašističnim znakom in so stavbo preimenovali v »Casa del fascio«.⁸³ Opaziti je bilo mogoče številne napise: »Qui si parla solo italiano«. Italijani so začenjali ustanavljati politična telesa, ki so imela pomembno vlogo pri uresničevanju fašistične politike. Ustanovljena so bila posebna sodišča, ki so ljudi obsojala na smrt in dolgoletne kazni. Kot politična policija je začela delovati OVRA.⁸⁴ V Podgrad, natančneje v Blažičevo hišo, je nova oblast namestila davčno izterjevalni urad. Prav tako so v tej vasi postavili postojanko z okoli 10–15 karabinjeri in finančnimi stražniki. Kasneje so to postojanko še okrepili z mobilno policijsko skupino, ki se je prevažala z malim terenskim avtobusom, pokritim z belo streho.⁸⁵

82 Rustja, Karel, 130 let železniške proge Pivka-Reka, 87.

85 Maglica, Vičič, Gvardjančič, Pod starim gradom, 32.

(32)

26

Slika 11 Vojašnica Camilla Bellieni⁸⁶

Italijani so se zavedali, kako pomembno je na »svojo stran« pridobiti mladino. Začele so nastajati organizacije tako za dečke kot tudi za deklice. Skupna organizacija se je imenovala Opera Nazionale Balilla. Dečki so se priključili organizaciji »Balillo«, deklice pa »Piccole Italiane«. Balilla se je leta 1937 združila z novoustanovljeno organizacijo »Gioventu del Littorio«. Začela so se oblikovati gesla: »knjiga ali puška« ter »verovati, ubogati, boriti se«.

Vsi člani teh organizacij so imeli tudi posebne uniforme, vzgajali pa so jih v duhu fašizma.

Ko so otroci zaključili šolanje, so bili vključeni v organizacijo »Giovani Fascisti« (fantje in dekleta stari od 18 do 21 let). Šlo je že za dokaj vojaško bratovščino.⁸⁷ Lojze Zidar se spominja, kako jih je italijanski učitelj v osnovni šoli prepričeval in spodbujal k vpisu v mladinsko fašistično organizacijo L' Avanguardista (vključeni so bili stari od 14 do 18 let, ki so morali širiti vojaško disciplino, skrbeti so morali za duhovno in kulturno vzgojo). Ker se ni želel noben priključiti tej organizaciji, jih je učitelj želel nasilno vpisati.⁸⁸ Tudi predšolski otroci so bili deležni poitalijančenja v organizaciji »Figlio della lupa« (Volkovi sinovi). Šlo je za posebne vrtce, v katerih pa so te otroke odtujili od svojih družin in jih poučevali v strogem fašističnem duhu. Na območju Ilirske Bistrice je bilo šest takih vrtcev.⁸⁹ Fašistična oblast je sebi v prid izkoristila tudi gospodarsko krizo. Ustanovljena je bila Ente per la Rinascita Agraria delle Tre Venezie (Zavod za preporod kmetijstva v treh Benečijah)

88 Zidar, Nekaj spominov na TIGR, 9.

(33)

27

leta 1931. Naloga te organizacije je bila, da je na dražbah odkupila slovenske kmetije in je na ta območja naseljevala italijanske družine.⁹⁰

Strožje ukrepe fašistične politike so spodbudili upori lokalnega prebivalstva. Konec leta 1918 je oblast izdala ukaz o ravnanju s sumljivimi in nevarnimi osebami in zato je bilo v tem obdobju na Sardinijo in drugam interniranih okrog 1000 ljudi iz Julijske Krajine, največ je bilo intelektualcev. Italija je izdala tudi zakon za zaščito države, uvedla je dobo pravnega terorja. Ustanovljeno je bilo sodišče Tribunale Speciale per la Difesa dello Stato, ki je skrbelo za zaščito države. Ljudi so obsojali na visoke zaporne kazni ter tudi na smrt zaradi drugačnih političnih nazorov in terorističnih akcij. Izdajali so tudi policijske kazni: svarilo (diffida), opomin (ammonizione) in konfinacijo (confino). Vodena je bila tudi posebna kartoteka političnih osumljencev, da so jih lahko aretirali ob posebnih priložnostih ali v primeru vojne. Te podatke so posredovali policijski ovaduhi. Obsojene so zapirali v zapore na Reki, v Kopru in Trstu.⁹¹

5 UPORI PROTI ITALIJANSKI OBLASTI

Protifašistično gibanje je na Ilirskobistriškem oživelo leta 1932. Močna organizacija Komunistične stranke Italije se je oblikovala v Trnovem. Vodila sta jo Viktor Jelarčič in Peter Merkandel.⁹² Lokalno prebivalstvo se je tuji oblasti upiralo ves čas. Najprej je šlo za spontane upore, ki so kasneje prerasli v vse bolj organizirane in tudi oborožene upore. Takoj po vojni so se pojavljali upori na raznih vaških plesih med domačimi fanti in italijanskimi vojaki.⁹³ Do takšnega obračuna je leta 1918 v vasi Koseze. Domači fantje so priredili ples, ki pa se ga po običaju niso smeli udeležiti vrstniki iz sosednjih vasi. Prišli so tudi italijanski vojaki. Ti so zahtevali, da godci igrajo samo za njih. Začel se je pretep, ker pa je bilo domačinov preveč, so bili vojaki pretepeni, dva sta celo umrla. Kasneje je v vas prišlo več komisij, ki bi kaznovale domačine, vendar so se ti za teden dni skrili okrog Velikega vrha.

V vas Smrje je po takem pretepu prišlo petdeset karabinjerjev, ki so vas obkolili ter zaprli šestnajst fantov. Hude izgrede so zabeležili tudi v Podgradu, kjer so Italijani začeli uničevati slovenske napise.⁹⁴ Kljub vsemu pa v Podgradu prebivalstvo ni povzročalo težav. K temu

91 Prav tam, 142.

92Kacin Wohinz, Milica; Verginella, Marta. Primorski upor proti fašizmu 1920 ̶ 1941. Ljubljana: Društvo Slovenska matica, 2008, 217.

94 Šinkovec, Uporni svet pod Snežnikom, 123 ̶ 133.