UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Teja Tegelj
VLOGA TELESNOSTI IN MULTISENZORNE INTEGRACIJE V LIKOVNEM IZOBRAŽEVANJU
Magistrsko delo
Mentor:
doc. dr. Jurij Selan
Somentorica:
izr. prof. dr. Simona Tancig
Ljubljana, 2016
Zahvala
Iskrena hvala mentorju doc. dr. Juriju Selanu za strokovno pomoč in usmerjanje pri nastajanju magistrskega dela. Posebno zahvalo namenjam izr. prof. dr. Simoni Tancig, ki je s strokovno pomočjo, podporo in toplino pripomogla k želji po nadaljnjem raziskovanju.
Zahvaljujem se vsem domačim, ki so me z veliko mero razumevanja in spodbude potrpežljivo spremljali pri nastajanje pričujočega dela in pripomogli k njegovemu uspešnemu zaključku.
Hvala tudi vsem ostalim, ki so mi kakorkoli pomagali s spodbudo in podporo.
Povzetek
Telo in čuti posamezniku predstavljajo središče, iz katerega izhaja v načinu bivanja, zaznavanja, spoznavanja in ustvarjalnega izražanja. Primarni sredstvi komunikacije med možgani in preostalim telesom sta gib in dotik. V magistrskem delu raziskujem vlogo, pomen in načine vključevanja različnih senzornih sistemov in obenem celotnega telesa v učni proces likovne umetnosti. Priložnost za razvoj vzgojno-izobraževalne prakse vidim v boljšem razumevanju mehanizmov delovanja možganov zlasti v korelaciji z organi percepcije in z vidika utelešene kognicije. Nevroznanstvene in druge raziskave ter sodobna v čute usmerjena likovna umetnost nam odpirajo vrata v zavedanje in razumevanje svojih čutov ter odpirajo možnosti aplikacije pa pedagoško področje. Možnosti vključevanja različnih čutov in celega telesa se kažejo tako pri doživljanju umetniških del kot tudi v procesu likovnega izražanja. Aktivna participacija in osredotočeno zaznavanje z različnimi čuti učencem omogoča celovitejšo izkušnjo ter s tem psihomotorični, emocionalni, socialni in kognitivni razvoj. Učitelj, ki v ospredje postavlja izkustva in veččutna doživetja kot vir spoznavanja in osnovo abstraktnemu mišljenju, bo med drugim lahko pripomogel k boljši motivaciji, pozornosti, spominu, ustvarjalnosti, umski fleksibilnosti ter s tem izboljšanju izvršilnih funkcij.
Ključne besede: multisenzornost, telesnost, zaznavanje, likovna umetnost, nevroznanost, vzgoja in izobraževanje
Summary
Body and senses represent the individual's central point and this is where person's way of being, perception, cognition and creative expression arise from. The movement and the touch are primary communication means between the brain and the rest of the body. This master's thesis focuses on the role, significance and the ways of integration of the various sensory systems and also entire body into the visual arts learning process. I see the opportunity for educational practice development in better understanding of the brain functioning mechanisms, especially in the correlation with the perception organs and in terms of embodied cognition. Neuroscientific and other research, and contemporary sense focused visual arts open the doors for understanding and awareness of own senses and the implementation possibilities in the area of education. Numerous possibilities of different senses and the entire body integration reflect in experiencing works of art as well as in the process of artistic expression. Actively participating and using different senses in focused perceiving ensure acquiring more comprehensive experience and thereby psychometrics, emotional, social and cognitive development of pupils. The teacher who emphasises the experiences and multi-sensual adventures as a source of learning and a base of an abstract thinking will be able to aid in the improvement of motivation, attention, memory, creativity, mental flexibility and thereby improvement of executive functions skills.
Key words: multisensority, physicality, perception, visual arts, neuroscience, education
KAZALO
1 Uvod... 1
2 Kognicija in percepcija ... 3
2.1 Nevrofiziološka podlaga zaznavanja ... 3
2.2 Senzorni sistemi ... 7
2.3 Multisenzorna integracija ... 11
2.3.1 Sinestezija ... 16
2.4 Diferenciacija vloge čutov v družbenem kontekstu ... 17
2.5 Čuti v svetu tehnologije in digitalizacije ... 19
2.6 Telesnost in zaznavanje ... 21
2.6.1 Koncept utelešene kognicije v vzgoji in izobraževanju ... 24
3 Zaznavanje in doživljanje likovne umetnosti ... 28
3.1 Psihološka in filozofska pojmovanja percepcije ... 29
3.1.1 Obdelovanje informacij ... 29
3.1.2 Vizualna percepcija ... 34
3.2 Nevrološki korelati vizualne percepcije ... 34
3.2.1 Zaznavanje gibanja v likovnih delih ... 40
3.2.2 Zaznavanje iluzije v likovnih delih ... 43
3.2.3 Zaznavanje portreta v likovnih delih ... 44
3.2.4 Vplivi na zaznavanje likovnih del ... 46
3.3 Načini vstopanja v likovno delo ... 49
3.3.1 Spoznavanje umetniškega dela z izostrenimi čuti ... 51
3.3.2 Vrednotenje in razumevanje umetniških del v avtentičnem učnem procesu ... 53
3.3.3 Vidik taktilnosti in telesnosti v avtentičnem učnem okolju ... 57
3.3.4 Likovno delo kot komunikacijski medij ... 61
4 Multisenzornost v likovni umetnosti ... 64
4.1 Vizualno in telesno ... 65
4.1.1 Roka, gib in risba ter možganske funkcije ... 68
4.2 Vizualno in taktilno ... 73
4.3 Vizualno in avditivno ... 77
4.4 Vizualno in gustatorno ... 82
4.5 Vizualno in olfaktorno ... 85
4.6 Vidno in nevidno ... 87
5 Nekateri vidiki multisenzorne integracije v sodobni likovni vzgojno-izobraževalni praksi ... 91
5.1 Zaznavni stili ... 92
5.2 Teorija dvojnega kodiranja ... 94
5.3 Problemsko in izkustveno zasnovan pouk ... 96
5.4 Kolbov model fleksibilnosti – devet učnih stilov v povezavi z gibanjem ... 99
5.5 Medpredmetno povezovanje ... 105
5.6 Učenje skozi ustvarjalno gibanje ... 106
6 Vključevanje nevroedukacijskih priporočil v multisenzorno zasnovan pouk likovne umetnosti ... 111
6.1 Nevroedukacija ... 112
6.2 Plastičnost možganov in pomemben vpliv okolja ... 113
6.3 Izvršilne funkcije ... 116
6.4 Pozornost ... 116
6.5 Spomin ... 119
6.6 Emocionalni in socialni vidik ... 120
6.7 Motivacija ... 123
6.8 Ustvarjalnost ... 124
7 Možnosti vključevanja telesnosti in multisenzorne integracije v likovnem izobraževanju ... 126
7.1 Vidiki učenčevega celostnega razvoja ob multisenzorni integraciji ... 133
8 Sklep ... 137
9 Seznam virov in literature ... 141
10 Seznam shem, slik in tabel ... 156
1
1 Uvod
Umetnost je eno najmočnejših orodij, ki jih imamo za realizacijo življenja, saj bi bilo brez nje ljudstvo osiromašeno (Arnheim, 1992). Prav čuti pa so tisti, ki so najmočnejše orodje v umetnosti, saj omogočajo povezavo notranjega z zunanjim svetom. Z zapostavljanjem določenih čutov je ustvarjanje in doživljanje umetnosti s tem pa celosten likovni razvoj lahko osiromašen.
Vid je v naši kulturi postavljen na vrh hierarhične lestvice čutov. Človekova globoka determiniranost z vizualnim pa se manifestira tudi v likovni umetnosti, saj se pri zaznavanju, razumevanju, vrednotenju in kreiranju likovnega sveta opiramo predvsem na vizualne informacije. Vključevanje preostalih čutov in telesnosti v likovni vzgojno-izobraževalni proces ne predstavlja le vznemirljivih novih občutij in doživetij za vsakega posameznika, temveč bistveno razliko v možnostih ustvarjanja in učenja.
Sodoben pouk likovne umetnosti v osnovni šoli obsega specifičen proces poučevanja in učenja, v katerem se prepleta teoretično in praktično delo. Takšen pouk omogoča celosten likovni razvoj; razvoj na spoznavnem, estetskem, čustvenem, socialnem in psihomotoričnem področju. K celostnemu likovnemu razvoju pa bi vsekakor morali prištevati tudi integracijo multisenzornosti in telesnosti tako v proces likovnega ustvarjanja kot spoznavanja umetniških del, saj poučevanje vse prepogosto temelji na kombinaciji verbalnih in vizualnih znakov, ob čemer učenci bolj ali manj negibno sedijo.
Zastareli pristopi poučevanja in učenja ne sledijo sodobnemu načinu življenja, ki zahteva ustvarjalnega, motiviranega in v reševanje problemov usmerjenega človeka, po drugi strani pa prav usmerjenost v sodoben svet digitalne tehnologije lahko povzroča odtujenost in odmik od pristnih raznolikih čutnih izkustev, ki so predpogoj za ustvarjalno reševanje (likovnih) problemov. Na podlagi znanstvenih raziskav se razvijajo številni pedagoški koncepti in programi, ki so usmerjeni k iskanju najučinkovitejših načinov kakovostnega učenja. Veda, ki je danes vodilna na tem področju, je nevroedukacija, ki postavlja pred izobraževalce precejšen izziv. V pričujočem raziskovalnem delu povezujem področje nevroznanstvene in šolske sfere z multisenzornostjo in telesnostjo v likovni umetnosti.
2
Namen teoretično zasnovanega dela je raziskati, kakšno vlogo imajo telo in senzorni mehanizmi pri doživljanju, spoznavanju in ustvarjanju likovne umetnosti, raziskati primere vključevanja telesnosti in specifičnih senzornih sistemov v likovni umetnosti in izobraževanju ter prepoznati relevantna in v likovno didaktični praksi uporabna odkritja na področju nevroedukacije in povezanih znanstvenih področjih ter jih aplicirati na področje likovne didaktike. S tem pa oblikovati smernice za zagotavljanje kakovostnejšega učnega procesa likovne umetnosti. V temo se bom poglobila z analizo literature in obstoječih raziskav. Na ta način bom s selekcijo in kritično obravnavo utemeljila, razvila in podprla relevantne izsledke študija literature. Teoretična obravnava problema bo vsebovala predstavitev, pojasnitev, razčlenitev, povezavo, primerjavo, vrednotenje in sintezo.
Vlogo telesnosti in multisenzorne integracije v vzgojno-izobraževalnem procesu likovne umetnosti bom raziskala prek pojasnitve vloge čutov v zaznavanju in doživljanju tako širšega okolja kot likovne umetnosti, prek pregleda in analize multisenzornosti v sodobni likovni umetnosti, prek različnih sodobnih pedagoških praks in nevroedukacijskih spoznanj ter sprotnega povezovanja in aplikacije na likovno izobraževanje. Oblikovala bom pregleden sistem možnosti vključevanja multisenzornosti v učni proces likovne umetnosti s kombinacijo različnih čutnih modalitet in odsotnostjo le-teh. Ti pristopi lahko predstavljajo del strategije doseganja poglobljenih izkustev, ki vplivajo na številne dejavnike učenčevega kognitivnega, čustvenega, socialnega in motoričnega razvoja.
3
2 Kognicija in percepcija
2.1 Nevrofiziološka podlaga zaznavanja
Da bi lahko razumeli delovanje senzornih sistemov, moramo imeti vpogled v strukturo in delovanje živčnega sistema. Prek živčnega sistema sprejemamo, si razlagamo in reagiramo na informacije iz zunanjega okolja in notranjosti svojega telesa. Je organska podlaga naše duševnosti. Gre za zapleteno komunikacijsko mrežo, ki je sestavljena iz dveh med seboj povezanih sistemov: centralnega in perifernega živčnega sistema. Centralno živčevje je sestavljeno iz možganov in hrbtenjače. Njegova funkcija je vodenje in povezava živčnega delovanja in je središče psihičnih funkcij. Periferno živčevje pa tvorijo senzorični živci, ki sprejemajo informacije iz zunanjih dražljajev in motorični živci, ki pošiljajo informacije v mišice.
Možgani so izjemno zapletena mreža milijarde nevronov. Glavna naloga nevronov je, da nam dajejo informacije o našem telesu in okolici ter spodbujajo in usmerjajo naše aktivnosti in mišljenje (Ayres, Robbins, 2002). Povezujejo se v organizirane, kompleksne verige in omrežja. To so poti, skozi katere se prenašajo informacije v živčnem sistemu (Bon idr., 2007). Možgani delujejo kot usklajena celota. Informacije, ki nenehno prihajajo, možgani selektivno obdelujejo, shranjujejo, gradijo znanje in oblikujejo predstavo o sebi, okolju in odnosu med sabo in okoljem.
Posamezni deli centralnega živčevja se razlikujejo po strukturi in funkciji, vendar pa se kortikalna možganska področja (čelni, temenski, senčnični in zatilni reženj) in subkortikalna možganska področja (hipokampus, amigdala, mali možgani, bazalni gangliji …) med seboj povezujejo.
Hrbtenjača kot najstarejši del možganov izvršuje zelo preproste reflekse in je glavna komunikacijska povezava med možgani in ostalim telesom.
Možgansko deblo je vrhnji del hrbtenjače in ima pomembno vlogo pri vitalnih funkcijah organizma (pretok krvi, dihanje, požiranje, pozornost, zavest …). Center možganskega debla se povezuje z vsemi senzornimi sistemi in zagotavlja sila pomembno vlogo pri obdelavi in integriranju senzomotoričnih aktivnosti (Ayres, Robbins, 2002).
4
Mali možgani so bogato povezani z drugimi možganskimi področji in imajo pomembno vlogo zlasti pri modulaciji gibov in učenju motoričnih veščin (fina motorika). Predvsem omogočajo, da se gibamo skladno in natančno, saj upravljajo z organizacijo občutkov sile teže, gibanja ter živčnih impulzov iz mišic in sklepov (Ayres, Robbins, 2002). Pomembni so tudi za ravnotežje.
Možganska skorja ali korteks nadzoruje vse zavestne funkcije in je najvišje razvito področje človeških možganov. Usklajuje delovanje možganov in ima pomembno vlogo pri kompleksnih procesih, kot so mišljenje, sklepanje, govor, odločanje in namerno vedenje. Impulzov, ki ne dosežejo korteksa, se ne zavedamo (npr. refleksi in avtonomne funkcije, katerih področja so v hrbtenjači in možganskem deblu).
Glede na to, kje so kakšna področja, delimo korteks na tri predele: senzorni (čutilni) – vanje se stekajo informacije iz vseh čutil; motorični (gibalni) – od tu tečejo motorični živci v mišice in nadzorujejo gibe; asociativni – tu se nahajajo omrežja za t. i. višje psihične funkcije (mišljenje, spomin, govor …). Možganski polobli ali hemisferi sta simetrični polovici korteksa, ki navzkrižno nadzorujeta vsaka svojo polovico telesa.
Limbični sistem je polkrožen predel v osrednjem delu možganov. Pomemben je za čustvovanje, motivacijo, učenje in spomin. K limbičnemu sistemu sodita tudi amigdaloidno jedro (preko katerega limbični sistem omogoča prepoznavanje in pripisovanje čustvenega pomena dogodkom) in hipokampus (preko katerega limbični sistem omogoča spomin). Tudi hipokampus in amigdaloidno jedro se povezujeta in omogočata nadzor nad instinkti, ob čemer se občutki jeze, strahu in pripadnosti povezujejo npr. s skrbjo, bojem ali begom (Bregant, 2012). Limbični sistem se povezuje tudi s talamusom in avtonomnim živčevjem. Vse te strukture delujejo skladno z dotokom informacij iz možganske skorje.
Talamus je sestavljen iz mnogo jeder; nekatera pošiljajo informacije iz čutov v možgansko skorjo, druga sodelujejo pri posredovanju informacij med različnimi predeli možganske skorje.
Tudi hipotalamus je sestavljen iz številnih jeder, pomemben pa je za ohranjanje ravnotežja bioloških funkcij, kot npr. ritem budnosti in spanja, uravnavanje lakote in žeje, telesne temperature, sproščanje hormonov …
Bazalni gangliji so skupina subkortikalnih jeder. Sodelujejo tako pri nadzoru hotenih gibov kot avtomatizmu gibanja (že naučene gibe, kot npr. kolesarjenje, lahko izvajamo brez razmišljanja o njih). Te strukture se povezujejo z različnimi
5
kortikalnimi področji in prispevajo tudi k čustvenim in kognitivnim funkcijam, kot so učenje, spomin in nezavedno spominsko obdelovanje informacij – implicitni spomin (Nevroznanost (Spomin), b.l.).
Tako hrbtenjača kot možgani uporabljajo senzorni vnos iz receptorjev za ustvarjanje zavesti, zaznavanja, znanja, telesne drže, gibanja, načrtovanja in koordinacije gibov, občutkov, mišljenja, spomina in učenja. Posledično lahko rečemo, da so možgani primarno aparat za senzorno obdelavo. Ko je njihovo delovanje popolnoma uravnoteženo, so telesni gibi visoko prilagodljivi, učenje ni težavno, primerno vedenje pa je povsem naravna posledica takega delovanja (Ayres, Robbins, 2002).
Slika 1: Možganski režnji in njihove funkcije (po: What Are the Regions of the Brain and What Do They Do?, b.l.)
Slika 1 prikazuje področja možganskih režnjev in funkcij, ki jih izpostavljam z vidika pomembnosti za pričujočo raziskavo. Globoki žlebi med možganskimi vijugami delijo vsako hemisfero na štiri režnje. Čelni reženj ima pomembno vlogo pri gibanju telesa, koncentraciji, načrtovanju, reševanju problemov, govoru, vonju, čustvenih reakcijah in osebnosti.
Temenski reženj opravlja funkcije, povezane z dotikom in pritiskom, zavedanjem telesa in okusom. Senčnični reženj je pomemben za sluh, čustva, dolgoročen spomin in prepoznavanje obrazov. Celoten zatilni reženj pa ima veliko vlogo pri vidu – razvidno je, da je vizualnemu obdelovanju informacij, v primerjavi z drugimi senzornimi kanali, namenjen večji del možganske skorje. V povezavi s to sliko moramo vedeti, da gre za poenostavljen prikaz, saj slika ne predstavlja globljih struktur možganov, poleg tega pa možgani ne delujejo
6
po principu strogo razmejenih področij, specializiranih zgolj za določene funkcije. Možgani vedno delujejo kot celota – vsaka aktivnost se integrira.
Sperry (1973, po Živčni sistem, b.l.) je ob poskusih z ljudmi s prekinjenima možganskima hemisferama prišel do spoznanja, da obstajata dva načina razmišljanja: verbalni in neverbalni, ki naj bi se prezentirala dokaj ločeno v levi in desni hemisferi. Tako naj bi se ob govoru, branju, pisanju, aritmetiki, logičnem mišljenju ipd. aktivirala leva hemisfera, pri aktivnostih, povezanih z umetnostjo, intuicijo, glasbo, barvami, prostorskim presojanjem, čustvi, domišljijo, geometrijo ipd. pa desna hemisfera. Na podlagi te opredelitve se je v splošni javnosti izoblikovala nekoliko napačna predstava oz. t. i. nevromit, da ljudi lahko ločimo glede na prevladujočo desno oz. levo hemisfero. Tudi številni znanstveniki danes oporekajo Sperryjevemu vidiku ločene specializacije leve in desne hemisfere, a vendar potrjujejo koncept različnih kognitivnih procesov. Fink in Marshall (1996, po Živčni sistem, b.l.) sta npr. izpostavila, da se razlike med hemisferama kažejo v načinu delovanja. Avtorja sta na podlagi raziskav ugotovila, da je leva hemisfera bolj analitična, osredotoča se na detajle, ob čemer se podatki obdelujejo zaporedno, medtem ko gre pri desni hemisferi za bolj celosten pogled. Od tod lahko razumemo delovanje možganov pri opazovanju slike »Po Mona Lisi 1« (slika 3). Če se osredotočamo na posamezne barvne kolute, bo aktivnejša leva polovica možganov, če pa sliko pogledamo bolj celostno, od daleč, bo aktivnejša desna polovica možganov.
V izogib dilemi o definiranju leve in desne hemisfere Williams in Newton (2007) označujeta kognitivne procese, ki jih je Sperry dodelil levi hemisferi, kot racionalne, kognitivne procese, ki jih je dodelil desni hemisferi, pa kot intuitivne. Avtorja ugotavljata, da puščamo velik del naših kognitivnih sposobnosti zunaj enačbe o kogniciji. Ustvarili smo kulturo, ki se (z našo analitično/logično polovico uma) sprašuje, zakaj je družba tako iz ravnotežja, zakaj se zdi, da se vsi – pod vplivom naglo rastoče industrije samopomoči in podjetniških programov za samorazsvetljenje – trudimo iskati racionalne rešitve, ki ostajajo zunaj našega razumevanja. Avtorja menita, da praznina in hrepenenje, ki ju mnogi čutijo v svojih življenjih, direktno vsaj delno izvirata iz našega v racionalnost usmerjenega izobraževalnega in družbenega sistema. Ta ignorira razvoj tako individualne kot družbene celovitosti, kar bi sicer lahko dosegli s šolanjem celotnega uma. Avtorja zaključujeta, da so mogoče osebne vrzeli ter številni kulturni, ekonomski in znanstveni problemi, s katerimi se soočamo, v resnici notranje prepoznanje neizkoriščenega potenciala naše intuitivne inteligence in namig
7
za možnosti resnično integriranega uma, ki kreativno rešuje probleme na nove načine in podpira trajnostno naravnano prihodnost.
Spoznali smo, da delovanje možganov temelji na povezovanju. Od tega, kako se nevroni med seboj povezujejo, je odvisno tudi naše znanje. Glavni cilj vzgoje in izobraževanja je torej ustvarjanje nevronskih povezav – kreiranje čim več učinkovitih in utrjenih nevronskih mrež. Ayresova in Robbins (2002) izpostavljata, da družba namenja vse preveč pozornosti jeziku, šoli, intelektualnemu razvoju in odpravljanju težav, s katerimi se soočajo otroci oz.
osebe s posebnimi potrebami, pri čemer zapostavlja nadgrajevanje senzomotorične osnove, katera bistveno vpliva na razvoj višjih funkcij.
2.2 Senzorni sistemi
Človekovo zaznavanje sveta je njegova naravna zmožnost, saj predstavlja njegov neposreden stik z zunanjim svetom. Vez med zunanjim svetom, naravo in našo zavestjo, razumom in mišljenjem so čuti. Čutila »iz množice podatkov objektivne realnosti izberejo le nekatere, ki so dovolj dober približek tistega, kar se v okolju dejansko dogaja. Zaznava ni niti natančen posnetek objektivne realnosti niti poljuben vtis o njej, ampak približek realnosti, ki se je v evoluciji vrste izkazal kot dovolj dober za preživetje.« (Tomc, 2011, str.
45)
Glavni parametri čutne izkušnje so: intenzivnost (šibko–močno, tiho–glasno, svetlo–temno
…), kakovost (mehko–trdo, rdeče–zeleno …), prostor (blizu–daleč, visoko–nizko, spredaj–
zadaj …) in čas (včeraj–danes–jutri, prej–sedaj–potem …) (Butina, 1997b). Glede na neposredni telesni stik z okoljem lahko ločimo dve vrsti čutov: proksimalni čuti so tisti, ki so vezani na ta stik – tip, okus in vonj (slednji ima tudi distalne poteze); pri distalnih čutih pa tega stika ni – sluh in vid (prav tam). Poleg osnovnih petih čutov jih je še mnogo, ki odgovarjajo na dražljaje tako notranjega kot zunanjega okolja. Zunanje dražljaje delimo v tri kategorije glede na njihovo fizikalno naravo. Na elektromagnetne dražljaje se odzivata čut za toploto in čut vida, kemična čuta sta vonj in okus, mehanične dražljaje pa sprejemajo čut za sluh, čut za tip ter proprioceptivni in vestibularni čut.
Danes se nevroznanstveniki pri raziskovanju notranjih procesov doživljanja okolja poslužujejo različnih metod raziskovanja možganske skorje in limbičnega sistema.
8
Tokuhama-Espinosa (2011) v svojem delu, kjer podaja napotke za učinkovito poučevanje in učenje na podlagi nevroznanstvenih ugotovitev, spodbuja učitelje k zavedanju kompleksnosti, kako natančno možgani vidijo, slišijo, taktilno čutijo, vohajo in okušajo, da bi bolj cenili vlogo, ki jo ima senzorna percepcija v učenju.
Vid je tisti, ki lahko v primerjavi z drugimi čuti prenese izjemno količino informacij možganom. Velja za najbolj razvit in najbolj zanesljiv čut. Vidne informacije so tiste, ki v glavnem določajo, kako razumemo svet. Vsako oko s 120 milijoni paličic sprejme informacije na številnih ravneh svetlobe in teme, z več kot 7 milijoni čepkov pa lahko razločimo več kakor milijon barvnih kombinacij (Jay, 1994, po Pallasmaa, 2007). Za prepoznavanje pomena določene stvari je potrebno ustrezno funkcioniranje na vseh ravneh možganov in integracija informacij iz ostalih senzornih sistemov (Ayres, Robbins, 2002). Od vseh čutov je prav vid tisti, pri katerem se najbolj izrazito kaže njegova funkcija povezovanja različnih čutnih podatkov. S takšnim povezovanjem nam posreduje številne informacije tudi o prostoru in prostorskih odnosih (vzporednost in pravokotnost, položaji levo in desno, gor in dol, velikost, pravilnost oblik) (Stančić, 1991). Vendar pa je vid prikrajšan za občutenje zgradbe, teže, gostote in toplote snovi, kot jo lahko občutimo prek kože.
Taktilni čut je naš prvi in najstarejši čut. Glede na zgodovinski, geografski in kulturni kontekst je včasih opisan kot najbolj primitiven, včasih pa kot najbolj eksistencialen in kompleksen čut. Ali kot pravi Ackerman (2002, str. 34): »Tip ni temelj človeške vrste, ampak ključ do nje.« Taktilni dražljaj lahko sproži užitek ali neprijetnost. Splošno pa velja, da so dotiki mazivo socialnega življenja – delajo nas srečne (Museum Tinguely, 2016). Gre za največji senzorni sistem, ki ima pomembno vlogo za celotno nevralno organizacijo. Občutki čuta tipa so večinoma mešanica različnih dražljajev. Temeljni otipni dražljaji so dotik, pritisk, temperatura (toplo–hladno) in bolečina (Butina, 2000). V procesu zaznavanja s tipom ločimo taktilno in haptično percepcijo. Taktilna percepcija se nanaša na dotik nekega objekta, haptična pa na aktivno raziskovanje objekta (Kappers, Tiest, 2015). V vsakem primeru dotikanje ne more biti ločeno od telesa posameznika, ampak omogoča izkušanje telesnosti kot celote (Merleau-Ponty, 2006) in je povezano z intimnostjo in čustvenostjo.
Bloomer in Moore (1977, po Pallasmaa, 2007) pojasnjujeta, da se telesna podoba oblikuje iz haptičnih in prostorsko doživetih izkušenj zgodaj v življenju ter da se naše vizualne podobe razvijajo pozneje in so, glede na pomen, odvisne od teh prvotnih haptičnih izkušenj.
S tem, ko tipno zaznavamo težo, trdnost, izbočenost ipd., gradimo haptični spomin, ki je
9
torej nujno potreben za vizualno presojanje o razdaljah, globini in drugih prostorskih odnosih. Znano je, da se na splošno pri zaznavanju občutki povezujejo z informacijami iz spomina. Casey (2000, po Pallasmaa, 2007, str. 82) pa je celo zavzel stališče, »da naša zmožnost spominjanja ne bi bila mogoča brez telesnega spomina«.
Poleg vida tudi sluhu v našem vsakdanjem življenju pripisujemo izreden pomen. Naše uho lahko razlikuje približno 340 000 čistih zvokov (Landa, 1995). Sluh omogoča komunikacijo in je pomemben za razvoj socialnih odnosov, poleg tega pa ima pomembno vlogo tudi v orientaciji v prostoru.
T. i. senzorični homunkulus je slika človeka, prikazana vzdolž površine somatosenzorične skorje, ki je proporcionalna glede na to, koliko receptorjev iz posameznih delov telesa prinaša informacijo v ta predel možganov (Morris, Fillenz, 2007). Na tem prikazu so usta z jezikom (poleg konic prstov) precej večja v razmerju z ostalimi, kar kaže na veliko gostoto receptorjev in s tem tudi veliko število senzoričnih nevronov v teh delih telesa. V primerjavi z vizualno zaznavo, kjer obstajajo v možganih območja, ki se specifičneje nanašajo na barvo, prepoznavanje obrazov, prepoznavanje gibanja idr., pa pri okušanju »ne obstaja jasno zamejen predel možganov, ki bi bil odgovoren za doživljanje okusa, prav tako ne obstajajo specifični predeli možganov, ki bolj ali manj korelirajo s specifičnimi okusi« (This, 2006, str. 89). Pri doživljanju različnih okusov so soaktivni različni predeli možganov, poleg tega pa se okus izjemno dopolnjuje z vonjem.
Eno od splošnih prepričanj glede človeške percepcije je, da imamo ljudje s svojimi »nekaj«
olfaktornimi receptorji v primerjavi z živalmi šibak čut vonja. Kljub temu pa lahko ljudje razločimo prek enega bilijona različnih olfaktornih dražljajev, kar je občutno več kot število dražljajev, ki jih lahko razločimo z vizualnim ali avditivnimnim sistemom (Bushdid idr., 2014). Prav tako olfaktorni sistem igra pomembno vlogo v človekovi kogniciji. Z raziskavami so potrdili njegovo pomembnmo vlogo pri čustvih, spominu in socialni kogniciji (Zucco, Herz, Schaal, 2012; Rouby idr., 2002). Kljub prednostim človeške olfaktorne kognicije še vedno velja, da ta deluje predvsem pri razločevanju bližnjih dražljajev in je pogosto imenovan kot »čut za na blizu«. Vendar pa so v nedavni raziskavi (Jacobs idr., 2015) pokazali, da je lahko tudi vonj učinkovit senzor za prostorsko orientacijo, saj lahko človek locira predhodno ovohano lokacijo tudi zgolj s pomočjo vonja. Poleg tega pa ima vonj tudi na nezavedni ravni pomembno vlogo v vsakodnevnih interakcijah z okoljem
10 in soljudmi.
Človek se zaveda položaja svojega telesa v prostoru na podlagi senzornih informacij, ki izhajajo iz mišic in sklepov. Propriocepcije iz mišic in sklepov se ponavadi sploh ne zavedamo, dokler nismo nanjo pozorni. Dobro integriran proprioceptivni sistem posamezniku omogoča, da se avtomatično prilagaja različnim situacijam, pripomore k uspešnemu motoričnemu načrtovanju ter k spretnejšim gibom, izvedenim z manj napora (Ayres, Robbins, 2002). K zvedanju položaja našega telesa v prostoru pripomore tudi vestibularni sistem, ki se na najvišjih ravneh možganov povezuje s proprioceptivnimi, vidnimi in slušnimi dražljaji. Vestibularni sistem ima pomembno vlogo v ravnotežju, koordinaciji, okularni kontroli, gotovosti v gibanju, pozornosti, čustveni stabilnosti in jezikovnem razvoju (Ayres, Robbins, 2002). K vestibularnemu sistemu štejemo dve vrsti vestibularnih čutil, in sicer tisto, ki reagira na silo teže in tisto, ki nam daje občutek za gibanje.
Zlasti v likovni umetnosti se v ospredje postavlja čut vida. Velja prepričanje, da v likovno umetnost ne sodita kemična čuta ter čut za toploto in sluh. Za likovne čute torej veljajo čut za vid, čut za tip ter čut za lastno telo in čut za ravnotežje. Vsem je skupno ukvarjanje z večdimenzionalnim prostorom, ob čemer sta po Butini (1997b) čut za ravnotežje in lastno telo usmerjena navznoter, vid in tip pa sta obrnjena v zunanji svet. »Sestava likovnih čutov je torej takšna, da po eni strani usmerja in vodi človeka v prostor in k stvarem, po drugi pa vodi informacije iz prostora nazaj k človeku ter pri tem zajema velik del vseh za človeka razpoložljivih informacij.« (Butina, 1997b, str. 45)
Vendar pa sta v praksi, tudi šolski, pogosto v ospredju le vid in sluh (podajanje informacij na verbalni ravni), ob čemer so čuti za tip, okus in vonj zanemarjeni, prav tako pa zaznavanje in učenje s celim telesom in gibom. Pallasmaa (2007, str. 37) opaža, da ob privilegiranem vidu in sluhu »drugi trije veljajo za arhaične čutne ostanke /…/ in jih kulturni kodeks po navadi potlači«. Zaradi fizioloških danosti in s stališča informacij o svetu se zdi vid res najpomembnejši in najsposobnejši čut. Butina (1997b) navaja, da vid k zaznavi prispeva več kot 90 odstotokov vseh informacij iz okolja, tip prispeva okoli šest odstotkov informacij, sluh okoli 0,6–1,5 odstotkov, najmanj informacij pa prispevata vonj in okus. Pri zaznavanju s pomočjo čutil igra pomembno vlogo absolutni prag občutka – najmanjša količina dražljaja, ki jo nekdo lahko še zazna (Terpin, 1975). Nizek absolutni prag občutka pomeni visoko
11
občutljivost in obratno. Na spremembe absolutnega čutnega praga vpliva več dejavnikov:
bolezen, starost in za našo raziskavo bolj pomembna čutna adaptacija (zmanjšanje občutljivosti čutnega organa zaradi daljše izpostavljenosti enakim ali podobnim dražljajem) ter pozornost. Tudi od nas samih je odvisno, katerim dražljajem bomo posvetili več pozornosti in katero področje zaznavanja bomo okrepili.
2.3 Multisenzorna integracija
Ayresova in Robbins (2002) opredeljujeta senzorno integracijo kot prirojen nevrobiološki proces, ki se nanaša na integracijo in interpretacijo senzornih stimulacij iz človekovega telesa in okolja in predstavlja najvažnejši tip senzorne obdelave. Skozi taktilni, vestibularni, proprioceptivni, vizualni, slušni, okušalni in vohalni sistem človekovi možgani ves čas sprejemajo nešteto senzornih informacij. Kadar te pritekajo v dobro organizirani oz.
integrirani obliki, jih možgani organizirajo in uporabijo za oblikovanje zaznavanja, vedenja in učenja (Ayres, Robbins, 2002). Kljub temu da vsak čut predstavlja kvalitativno različne predstave o svetu (s tipom npr. ne moremo zaznati barve ali intonacije), smo vseeno sposobni ohranjati tekoče in enotno zaznavanje naše okolice. Da lahko oblikujemo koherentno zaznavo okolja, naši možgani združujejo informacije različnih čutov. Izraz »multisenzorno«
se nanaša na aktivnosti nevronov, ki se odzivajo na več čutov. Ob vključevanju multisenzornosti v proces vzgoje in izobraževanja je osnovno poznavanje tega kompleksnega procesa nujno.
Percepcija je bila v preteklosti tradicionalno pojmovana kot modularna funkcija z različnimi senzornimi modalitetami, katerih procesi se odvijajo ločeno in neodvisno drug od drugega.
Danes vemo, da pravzaprav ni tako. Shams in Seitz (2008) navajata, da so multisenzorne interakcije prej pravilo kot izjema in verjameta, da so se človeški možgani razvili za optimalno delovanje v multisenzornem okolju, zato poučevanje, ki temelji na sistemu enosenzornih dražljajev in ne vključuje mehanizmov multisenzornega učenja, ni optimalno za učenje. Avtorja navajata številne raziskave, ki kažejo, da se v zgodnjem razvojnem obdobju človekovega življenja prilagajanje na okolje kaže v izjemno visoki stopnji nevronske plastičnosti med čuti. Če so se zaznavni in kognitivni mehanizmi razvili za in so naravnani na obdelovanje multisenzornih signalov, enosenzorno obravnavanje tako ne izkorišča zaznavnega mehanizma v polnem potencialu. Učitelji bi se ob tem morali zavedati vloge, ki jo ima multisenzorno zasnovan učni proces na kodiranje, shranjevanje in priklic
12
informacij. Tudi avtorja (prav tam) menita, da bi lahko ta spoznanja imela pomemben doprinos k vzgojno-izobraževalni praksi. Konkretno navajata, da imajo številni objekti multisenzorno podlago predstavljanja, prav tako pa so številni (abstraktni) pojmi lahko posredovani prek različnih medijev, kot npr. z zapisano besedo, slikami, avditivno artikulacijo ali njihovimi naravnimi zvoki. Ob tem naj dodam, da sta vonj in okus edina, ki nam omogočata spoznavanje nekaterih abstraktnih pojmov in zato nepogrešljiva, prav tako pa taktilni čut.
Interakcijo čutnih modalitet je poudarjal že Merleau-Ponty (1948, po Pallasmaa, 2007, str.
45): »[Zato] moje zaznavanje ni vsota vidnih, tipnih in slušnih danosti: zaznavam v celoti z vsem svojim bitjem; dojemam enkratno strukturo stvari, enkratni način bivanja, ki govori vsem mojim čutom hkrati.« Takšno stališče zagovarjajo tudi številne novejše nevroznanstvene raziskave in nudijo izhodišča za zasnovo likovnoizobraževalnega procesa, ki temelji na multisenzornem učenju. V zadnjih letih je bilo opravljenih veliko raziskav, ki k razumevanju delovanja čutov pristopajo bolj interaktivno, relacijsko. Te raziskave kažejo na multisenzorno organizacijo oz. integracijo možganov.
Meredith (2002) je multisenzorno konvergenco opredelil z dvema kategorijama: področno in nevronsko. O področni konvergenci govorimo, ko nevroni različnih senzornih modalitet zgolj soobstajajo znotraj področja možganov in medsebojno ne vplivajo. Do nevronske konvergence pa pride, ko nevroni dveh ali več posameznih senzornih modalitet vzpostavijo povezave s sprejemnimi multisenzornimi nevroni. Zato, da multisenzorna stimulacija lahko vpliva na zaznavne in vedenjske odzive, se morajo torej informacije z različnih senzornih sistemov združiti na posameznem nevronu. Meredith (prav tam) pojasnjuje, da multisenzorna integracija vodi v spremembe v percepciji in/ali obnašanju, do kakršnih ne bi prišlo zgolj z enomodalnimi dražljaji.
Calvert, Spence in Stein (2004) zavzemajo nekoliko drugačno stališče in navajajo, da so bila celo tista izkustva, za katera se sprva zdi, da so enomodalna – specifična za en čut, po vsej verjetnosti pod vplivom aktivnosti drugih senzornih modalitet, kljub temu da se ne zavedamo teh interakcij. Avtorji navajajo raziskave, ki odkrivajo številne lokacije multisenzornega obdelovanja v možganih, vključujoč številna območja, ki so dolgo veljala za modalno specifična ali primarna senzorna območja. Te raziskave se tudi razhajajo od tradicionalnih predvidevanj, da so t. i. asociativna področja višjega reda odgovorna za oblikovanje
13
združenih zaznav iz različnih senzornih vhodov. Raziskave kažejo, da posamezni nevroni iz primarnih senzornih korteksov, kot je npr. primarni vizualni korteks, lahko integrirajo senzorno informacijo različnih modalitet. Ena od raziskav je pokazala, da avditivni dražljaji lahko neposredno pospešijo odziv na vizualne dražljaje brez vključevanja drugih struktur, ki bi združevale čute (Wang, 2008). Podobno so v raziskavi nekaj let prej zaznali integracijo dotika in zvočne stimulacije v predelu primarnega avditivnega korteksa (Kayser idr., 2005).
Do povezav različnih senzornih modalitet lahko torej prihaja tudi v primarnih možganskih področjih, komunikacija pa se v možganih odvija tako znotraj enega področja kot med različnimi nivoji več področij. Funkcionalna soodvisnost senzornih modalitet se kaže tudi v njihovi funkcionalni prilagodljivosti. Funkcije določenih senzorno specifičnih področij lahko prevzamejo druga senzorno specifična področja, kar je opaženo pri intenzivnem treningu zaznavanja ali pri osebah z motnjami v določenih senzornih mehanizmih.
Multisenzorno integracijo pogojujeta časovni in prostorski okvir (Meredith, 2002). Do kombinacije različnih dražljajev mora torej priti (skoraj) istočasno in na (skoraj) isti prostorski lokaciji.
Te sposobnosti zaznavanja več različnih dražljajev hkrati nam dajejo pomembne prednosti.
Imamo sposobnost zaznavati enkrat z enim, drugič z drugim čutom in tudi, ko smo prikrajšani za katerega od čutov, ohranjamo sposobnosti prepoznavanja objektov. Poleg tega raziskave kažejo, da združevanje čutnih vtisov različnih modalitet izjemno poveča zmožnost odkrivanja in razločevanja zunanjih stimulov in občutno poveča hitrost odzivanja (Zahn idr., 1978; Stein idr., 1989; Perrott idr., 1990; Hughes idr., 1994; Frens idr., 1995). Ta spoznanja se mi za potrebe poučevanja zdijo še posebej pomembna, saj učenci pri multisenzorno zasnovanem učnem procesu odkrijejo več lastnosti predmetov ali problemov, ki jih proučujejo in med njimi tudi prej opazijo razlike. To podpira tudi dejstvo, da navzkrižna integracija senzornih vtisov pogosto zagotavlja podatke o okolju, ki so samo enemu, posameznemu čutu nedosegljivi. Tudi povečana odzivnost je velikega pomena ob prepogosto opaženi apatičnosti ali nezainteresiranosti učencev za vsebine pouka.
Moran idr. (2013) navajajo raziskave, ki kažejo, da je multisenzorno kodiranje spominov podprto z razširjeno nevronsko mrežo zaznavnih/spominskih poti, pri čemer je aktivacija zgolj ene stične točke teh poti dovolj za aktivacijo celotne in celovite predstave o objektu.
Priklic informacije, ki je bila ob prejemanju podprta z dražljaji prek različnih senzornih
14
kanalov, je torej uspešnješi v primerjavi s priklicem tiste informacije, ki smo jo prejeli le prek enega čuta. Tudi Shams in Seitz (2008) sta z raziskavo pokazala, da je multisenzorno poučevanje bolj učinkovito od enosenzornih poučevalnih paradigem. Ob tem je zelo pomembno izpostaviti, da je potrebno upoštevati vsebinsko skladnost informacij, ki prihajajo po različnih čutnih kanalih.
Jasno je, da je povezovanje različnih senzornih področij prisotno na samem nivoju delovanja možganov, integrirano v sam sistem zaznavanja in lahko rečemo, da je spodbujanje multisenzornosti nekaj, kar je povsem skladno z delovanjem možganov. Na konkretnem primeru lahko vidimo, kaj vse vključuje multisenzorna zaznava. Pouk, ki temelji zgolj na učiteljevi razlagi, odpira pri učencu dva različna senzorna kanala: vizualnega in avditivnega.
Učenčevi možgani združujejo učiteljeve geste in čustvene izraze z avditivnimi signali – z govorjeno besedo in ustvarjajo smiselno, enovito zaznavo. Lahko predvidimo, da učni proces, ki nudi aktivno vključevanje z različnimi čuti, učencu omogoča bogat spekter zaznavnih procesov, kar vodi v intenzivnejšo in celovitejšo izkušnjo.
V proces multisenzorne integracije je torej vključenih več področij možganov, med katerimi ima pomembnejšo vlogo klavstrum (Calvert, 2001). Klavstrum je še dokaj neraziskano področje možganov, locirano globoko znotraj čelnega režnja. Vsebuje specifične mehanizme, ki omogočajo informacijam, da potujejo v širokem obsegu znotraj možganov in tako sinhronizirajo različne zaznavne, kognitivne in motorične modalitete (Crick, Koch, 2005). Klavstrum ima med drugim pomembno vlogo v komunikaciji med obema hemisferama, zlasti med področji, ki nadzorujejo pozornost (Smith, Alloway, 2010). Z vidika delovanja klavstruma je multisenzornost torej povezana s pozornostjo, kar pa ni presenetljivo. Različni čutni dražljaji zahtevajo več naše pozornosti in to je pomemben vidik vzgojno-izobraževalnega procesa.
Tudi drugi viri navajajo, da integracija celotnega senzornega vnosa vpliva na pozornost, prav tako pa na organizacijo pri delu, uspešnost pri branju, pisanju in računanju, sposobnost abstraktnega mišljenja, sklepanja in specializacijo obeh strani telesa in možganov (Ayres, Robbins, 2002). Köckenberger (2005) povzema Piagetovo teorijo o senzomotoričnem razvoju in pravi, da otrok skozi številne konkretne izkušnje, ki jih pridobiva z gibanjem in senzornim zaznavanjem, gradi temelje za razvoj mišljenja. Kot ima uspešna senzorna integracija pomembno vlogo pri pisanju, jo ima tudi pri likovnih dejavnostih. Če so za
15
uspešno pisanje potrebni dobro integriran taktilni sistem in specifični taktilni dražljaji (Ayres, Robbins, 2002), enako velja tudi za risanje, slikanje ipd. Avtorja (prav tam) pojasnjujeta, da taktilne informacije, ki nastanejo ob dotiku pisala z določenimi točkami na prstih, potujejo v senzorni korteks, čemur sledi oblikovanje odgovora, katerega možgani v najkrajšem možnem času pošljejo točno določenim mišicam, ki sodelujejo pri drži in premikanju pisala. Pri likovnem izražanju se ob uporabi različnih pripomočkov (barvic, voščenk, čopiča …) sprožajo enaki mehanizmi. Na splošno velja, da se pri pisanju s taktilnim sistemom povezujeta predvsem vizualni in slušni sistem. Gre za kompleksno spretnost, ki od možganov zahteva obdelavo izčrpnih informacij iz vseh senzornih sistemov in sodelovanje v preciznih motoričnih reakcijah. Iz zapisanega je razumljivo, da ima senzorna integracija pomembno vlogo tudi pri likovnem izražanju, prav tako pa lahko prav skozi dejavnosti pri pouku likovne umetnosti spodbujamo razvoj senzorne integracije. Kot bomo videli v nadaljevanju, se v povezavi z likovno umetnostjo lahko povezujejo vsi senzorni sistemi kot del celovitejšega spoznavanja in likovnega izražanja.
V preteklosti so velikokrat iskali analogijo med vidom in tipom ter razpravljali o tem, ali lahko tip nadomesti vid. Descartes in Willey (po Paterson, 2007) sta vid pojmovala kot tip na daljavo, ki mu dodamo barve, tip pa kot vid, ki mu odvzamemo barve in dodamo zaznavanje različnih tekstur. To je pregroba in presplošna opredelitev, saj se delovanje obeh čutov strukturno izjemno razlikuje. Kermaunerjeva (2010) je v raziskavi s samogenerirano slepoto prišla do spoznanja, da s pomočjo vida analiziramo svet od daleč, pri tipanju pa smo ves čas soudeleženi, prisotni in vpleteni na najtesnejši možen način, s čimer je v odnosu do sveta možna večja neposrednost, ki jo struktura vida ne dopušča. Avtorica je prav tako ugotovila, da je vid analitičen, tip pa sintetičen, čeprav so ugotovitve nevrologov pokazale, da v možganih prihaja do identičnih predstav predmetnega sveta. Naše dojemanje predmetnega sveta je namreč manj odvisno od oči, kot smo mislili. Amedi (How the brain can hear shapes, 2007) je z raziskavo pokazal, da območje možganov, za katerega je sprva veljalo, da je izključno vizualno, lahko aktivira tudi dotik, prav tako pa, z uporabo posebne naprave, celo »poslušanje« oblike. Ugotovitve torej kažejo, da je posamezno možgansko območje aktivirano s prisotnostjo oblike ne glede na to, ali je zaznavni kanal vizualen, taktilen ali avditiven. Ta izredna medsebojna povezanost in interakcija čutnih območij v možganih pomembno vpliva na spremembo našega hierarhičnega razvrščanja čutov po njihovi pomembnosti.
16 2.3.1 Sinestezija
Sinestezijo (gr. syn – skupaj in aisthesis – zaznava) bi lahko opredelili kot nevrološko ali zaznavno stanje, pri katerem stimulacija ene senzorne modalnosti avtomatsko sproži jasno predstavo druge senzorne modalnosti. Gre za doživljanje več čutnih kvalitet hkrati, čeprav je vzdražen le en čut. Sinestezije se lahko pri ljudeh pojavljajo v precej nenavadnih povezavah, kot npr. besede, ki sprožajo okuse, črke, ki sprožajo občutek teksture ali glasba, ki povzroča občutek oblik in barv (Ward, Simner, 2003; Eagleman, Goodale, 2009; Ward, Huckstep, Tsakanikos, 2006, po Eagleman, 2012). Do sedaj je bilo prepoznanih do 150 oblik sinestezije (Cytowic, Eagleman, 2009, po Eagleman, 2012). Pečjak (2006) sinestezije pojmuje kot zgolj poseben primer metaforičnega mišljenja, ki je značilno za vse umetnike oz. ustvarjalce. Menim, da je na sinestezijo v vsej njeni kompleksnosti potrebno gledati širše.
Številni skušajo temu fenomenu postaviti definicijo, Simner (2012, po Eagleman, 2012) pa ob tem izpostavlja, da je enačenje sinestezije z združevanjem čutov preveč poenostavljeno.
Pojasnjuje, da kriterij ne bi smel biti omejen zgolj na senzorne kategorije, temveč bi moral biti dovolj širok, da zajema tudi konceptualne kategorije. Barve namreč lahko sproži tudi koncept črke in ne zgolj njena fizična oblika, prav tako lahko številka sproži konceptualno izkušnjo spola ali tipa osebnosti (Dixon, Smilek, Cudahy, Merikle, 2000; Simner, Hubbard, 2006, po Eagleman, 2012).
Pečjak (2006) navaja, da so sinestezije pri posameznikih razmeroma stabilne in se s časom le malo spremenijo. Konnikova (2012a) na podlagi svoje raziskave celo predvideva, da se vsi rodimo kot sinesteti, s čuti tako povezanimi, da stimuliranje enega zanesljivo stimulira drugega. Pri dvo- in trimesečnih otrocih se je pokazalo, da so bolj nagnjeni k določenim parom oblik in barv, medtem ko pri osmih mesecih preference niso bile več tako očitne, pri odraslem človeku pa so povsem izginile. Avtorica predvideva, da se majhni otroci o svetu učijo bolj splošno in da ga doživljajo na način, ki je v osnovi drugačen od načina odraslega, katerega središče pozornosti je zožano, senzorna simfonija pa ni več prisotna. Sinestezijo pa so potrdili celo pri šimpanzih. Kognitivni nevroznanstveniki so z raziskavo ugotovili, da šimpanzi povezujejo visoke tone s svetlimi barvami, nizke pa s temnimi, kar je značilno tudi za večino ljudi (po Callaway, 2011).
Simnerjeva (po Massy-Beresford, 2014), vodja laboratorija za sinestezijo in senzorno integracijo na Univerzi v Edinburgu, trdi, da sinesteti niso poseben razred ljudi, temveč gre le za bolj ekstremno manifestacijo tega, kar doživljamo vsi. Pravi, da imajo sinesteti okno v
17
percepcijo, ki je skupna vsem in navaja primer, da tudi ne-sinesteti povezujejo bolj pogoste črke s svetlejšimi barvami, prav tako pa visoke tone s svetlimi barvami. Njene ugotovitve v svojih raziskavah potrjuje tudi Banissy (po Massy-Beresford, 2014), ki je s slikanjem možganov pokazal, da se pri »zrcalno-dotikalnih« sinestetih aktivirajo podobni deli možganov kot pri vseh nas ostalih, ko opazujemo druge, ki so dotaknjeni. Avtor pojasnjuje, da »zrcalno-dotikalni« sinesteti hiperaktivirajo ta sistem do tolikšne mere, da dobesedno na lastni koži doživijo, kar vidijo. Takšne raziskave lahko pomenijo edinstven vpogled v to, kako doživljamo izkušnje drugih, k čemur se bom vrnila tudi v nadaljevanju raziskave.
Številni raziskovalci si prizadevajo, da bi uporabne vidike sinestezije prenesli na tiste, ki takih doživetij nimajo. Pri tem se osredotočajo predvsem na spomin. Tudi Pečjak (2006) piše, da so sinestetična doživetja jasna, spomin nanje pa je odličen, ob čemer izpostavlja raziskavo Lurie (1959, po Pečjak, 2006), ki je med preučevanimi osebami z izjemnim spominom odkril veliko sinestetov. Sinestezija pa sama po sebi še ni nujno povezana z boljšim spominom, lahko pa sinestezija in trening vodita k izjemnemu spominu (Yaro, Ward, 2007). V novejših raziskavah avtorji izpostavljajo, da mora celovita razlaga sinestezije vključevati tudi njeno osrednjo vlogo pri učenju in spominu (Witthoft, Winawer, 2013). Ta vidik je skladen z razumevanjem sinestezije kot avtomatskega priklica zelo specifičnih mnemoničnih asociacij (prav tam). Prav v povezavi s tehnikami za izboljšanje spomina vidim možnosti vključevanja sinestezije v vzgojno-izobraževalni proces, ob čemer bi bilo potrebno upoštevati posameznemu sinestetu lastne asociativne povezave. Raziskave o namernem učenju sinestetičnih povezav v namene izboljšanja spomina še potekajo, zato bi bilo na tem področju preuranjeno delati zaključke.
2.4 Diferenciacija vloge čutov v družbenem kontekstu
Temelji civilizacije ne ležijo v intelektu, temveč v čutih in če ne uporabljamo oziroma ne urimo čutov, ne bomo imeli bioloških pogojev za preživetje človeštva, kaj šele za človeški napredek (Read, 1955). Izjava Herberta Reada je precej radikalna, vendar če pogledamo v zgodovino, nismo bili nikoli tako oddaljeni od svojih čutov, kot smo prav danes.
Bilo pa bi napačno predvidevati, da imajo čuti globalno gledano enako vlogo in pomen na vseh ravneh družbe. Vloga in pomen čutov se razlikujeta znotraj različnih kultur, zgodovinskih obdobij, družbenih razredov, glede na spol, starost, delo, ki ga nekdo opravlja
… Obstaja celo kategorizacija čutov glede na človeško raso, kakor je v zgodnjem 19. stoletju
18
predpostavljal nemški naravoslovec Oken (po Howes, 2009): človek kože je črn – Afričan, človek jezika je rjav – Avstralec in Malezijec, človek nosa je rdeč – Američan, človek ušesa je rumen – Azijec, človek očesa je bel – Evropejec. Menim, da je postavljanje ekvivalenc čutilom glede na raso preveč splošno in v tem primeru mogoče celo pogojeno s takratnimi družbenimi vrednotami. Vseeno pa lahko rečemo, da je v sodobnih tehnološko razvitih kulturah po pomembnosti najbolj v ospredju vid, v primerjavi z drugimi, zlasti prvobitnimi kulturami, kjer čutom pripisujejo različne pomene.
V brazilskem plemenu Suyà dečkom in deklicam v obredih iniciacije namestijo ušesne diske, medtem ko je le starejšim moškim dovoljen disk v ustnici. Te telesne modifikacije izražajo pomen, ki ga pripisujejo poslušanju in govorjenju. Ne okrašujejo pa si oči, saj je za njih vid antisocialen čut. Pomenljivo vsi pomembnejši obredi potekajo ponoči, s slabšo vidljivostjo in okrepljenim sluhom (Howes, 1991). Z vidika Evropejcev je zanimivo predvsem to, da vidu ne dajejo velikega pomena, zlasti v socialnem kontekstu, kar pa je v nasprotju z našo kulturo, kjer zunanji izgled igra pomembno vlogo v medsebojni interakciji in si brez čuta vida težko predstavljamo družbene odnose.
Čuti so zlasti v tradicionalnih primitivnih kulturah povezani tudi z duhovnim. Likovno, glasbeno ali plesno izražanje pa predstavlja medij povezovanja z duhovnim svetom. V plemenu Kwoma na Papui Novi Gvineji so moški tisti, ki vzpostavljajo povezavo z duhovnim svetom in so posledično oni tisti, ki se ukvarjajo z likovnim in glasbenim izrazom.
Samo njim je dovoljeno izdelovati in gledati lesene skulpture in slike duhov, ki »pazijo« na skupnost. Prav tako so v moški domeni glasbeni inštrumenti, katerih ženske in otroci ne smejo videti, temveč jih lahko samo slišijo, ko moški igra na njih v svoji hiši. Howes (2003) navaja, da ženske in otroci preprosto verjamejo svojim ušesom in predpostavljajo, da so to zvoki duhov, medtem ko moški niso preslepljeni: oni vedo, saj »vidijo«. V nasprotju z brazilskim plemenom ima tu vid privilegiran položaj in v marsikateri od primitivnih kultur se vid povezuje z uvidom v duhovni svet ali v prihodnost.
Če so v prvobitnih kulturah čuti povezani predvsem z duhovnim, pa v naši kulturi čute, in s tem njihovo pomembnost, razvrščamo glede na opravila, ki jih opravljamo (fizična in umska). Prav tako je v naši kulturi v povezavi s čuti moč opaziti razlikovanje med spoloma.
Classen (1998) navaja, da smo nekako do 20. stoletja v zahodni kulturi tradicionalno povezovali moške z »višjima« čutoma vidom in sluhom, kar je podpiralo prepričanje, da so
19
moški po naravi primerni za aktivnosti, kot so raziskovanje, vladanje in učenje ali pisanje, medtem ko smo ženske in proksimalne čute vonja, okusa in dotika povezovali s hišnimi opravili.
Razvidno je, da so se v povezavi s čuti znotraj različnih kultur izoblikovale določene predstave. Classen (1997) je celo oblikoval predlog senzornega simbolizma. Pravi, da bi bil vid lahko povezan z modrovanjem ali čarovništvom, okus bi lahko bil uporabljen kot metafora za estetsko razločevanje ali za spolno izkušnjo, vonj pa bi lahko predstavljal svetost ali greh, politično moč ali družbeno izključitev. Izpostavila sem le nekaj izmed mnogih vidikov razvrščanja čutov in lahko bi naredili še veliko tovrstnih primerjav in razvrščanj v kategorije glede na različna izhodišča, a v svoji raziskavi se osredotočam na vlogo in posebnosti čutov v likovni umetnosti in likovnem izobraževanju sodobnega, tehnološko razvitega človeka.
2.5 Čuti v svetu tehnologije in digitalizacije
»Medtem ko smo stalno v stiku, obstaja tudi temeljno občutje, da nismo v stiku, da ne moremo zares seči ven in biti doseženi, da se ne moremo dotakniti stvari same, tistega, kar je najbolj vredno dotika, in da se stvar sama ne more dotakniti nas.« (Dolar, 2010, str. 153)
Čuti dobivajo drugačno vlogo tudi v digitalnem svetu. Znano je, da se možgani kot zelo plastičen organ na mikroceličnem nivoju spreminjajo v odzivih na vsako izkušnjo in dražljaje. Znanstveniki ugotavljajo, da tudi uporaba moderne tehnologije spreminja naš način razmišljanja in učenja. Spremembe so lahko pozitivne, žal pa v veliko primerih negativne. Britanska nevroznanstvenica Greenfield opozarja, da je pri mladostnikih pretirana uporaba interneta in s tem izguba očesnega stika in fizične bližine povezana s skrčenjem možganskega tkiva, kar je poimenovala »sprememba uma« (Metherell, 2011).
Spreminja pa se še nekaj, kar je bistveno v človekovem obstoju in ustvarjanju. Dolar (2010) moderno zagato, v kateri smo se znašli, opisuje kot silen in naraščajoč tok zaznav, stalnega spektakularnega povečevanja zaznav, ki pa ga spremlja zmanjšana zmožnost zaznavanja.
Prekomerna in nenehna izpostavljenost številnim dražljajem ima lahko za posledico zmanjšanje zaznavne senzibilnosti, ki pa je nujna za kakovostno doživljanje in kreiranje likovnega sveta. Ta vidik mora imeti učitelj pri vključevanju multisenzornosti v likovno-
20
pedagoški proces vedno v mislih. Zmanjšanje senzibilnosti za tisto, kar je pomembno, ima lahko za posledico občutek odtujenosti, neenovitosti, ločenosti jaza od sveta, ki se, kot pravi Pallasmaa (2007), najbolj kaže prav v tehnološko razvitih okoljih. Da tehnološki razvoj lahko predstavlja pasti in hude motnje v bodočnosti človeštva, je bil mnenja tudi Butina (1997a).
Prav na področju digitalnosti, ki je lahko vzrok zmanjšane zmožnosti zaznavanja, se je povečal interes za različne čutne zaznave. Zlasti v ospredju je interes za odnose med motorično zaznavnimi izkušnjami in kognicijo (npr. haptični dotik). Četudi gre za izvrstne taktilne tehnologije, pa ne zmorejo preslepiti zaznave dotika, saj kot pravi Paterson (2007, po Komel, 2008, str. 41), zmorejo te haptične tehnologije »producirati le občutek prisotnosti virtualnega objekta v virtualnem prostoru, ne zmorejo pa producirati taktilnosti te prisotnosti«. Taktilnost je namreč vezana na neposreden dotik in izničuje vsako prostorsko razdaljo, za razliko od slike ali zvoka, kjer lahko do tovrstne prevare prej pride. Prav tako pa potekajo raziskave, kako digitalno prenašati informacije o okusu in vonju, kar naj bi prejemnik doživel kot »pristno« čutno izkustvo. Kljub tovrstnim poskusom se zdi, da je vid še vedno edini čut, ki je dovolj hiter za tehnološki svet. Tudi tu se je vpeljala stroga hierarhija čutov, kjer je vid daleč v ospredju pred vsemi ostalimi čuti. V današnji družbi je tako čut vida izločen iz naravne interakcije z drugimi čutnimi modalitetami. Zapleten, vsestranski percepcijski sistem pa je razdrobljen.
Tehnološkemu napredku ni moč ubežati, lahko pa se zavestno usmerimo v raziskovanje pristnih zaznav – tudi v likovni umetnosti. Danes govorimo o umetnosti, ki se je preobrazila pod težo velikih sprememb, govorimo o življenju s pametnimi stroji skupaj z internetnimi komunikacijami, ki so spremenila tako postopke komuniciranja, načine razmišljanja kot tudi čutenja in oblikovanja (Strehovec, 2003). Z vidika delovanja možganov ni nepomembno, kakšnih izkušenj in dražljajev bomo deležni in kolikor zanemarjamo določena čutna področja, pristna doživetja in čuječnost, se posledice lahko kažejo na različnih nivojih posameznikovega delovanja.
21
2.6 Telesnost in zaznavanje
Ljudje smo nenehno v interakciji z okoljem, ki nas obdaja in telo je tisto, ki nam omogoča delovanje v materialnem svetu. Telesnost posamezniku omogoča zaznavanje in razumevanje njegovega notranjega in zunanjega sveta. »Svet opazujemo, se ga dotikamo, ga poslušamo in merimo s celotno telesno eksistenco, in izkustveni svet se organizira in artikulira s telesom v središču.« (Pallasmaa, 2007, str. 108) Prav osebno doživeta izkustva in neposredno udejstvovanje telesa v okolju sta dva pomembna vidika nevroznanstvenega koncepta utelešene kognicije, katere cilj je razložiti, kako um, telo in okolje medsebojno delujejo in vplivajo drug na drugega. Namesto uma, ki se ukvarja z abstraktnimi nalogami, je poudarek na telesu, ki potrebuje um za izvrševanje svojih funkcij; biološko telo je umeščeno v okolje, se v njem premika in deluje (Varela, Thompson in Rosch, 1991).
Sodobna kognitivna nevroznanost razume um in izkustva kot fenomen, ki izhaja iz nevronskih mrež. Wilsonova (2002) povzema splošno prepričanje, ki se na področju utelešene kognicije uveljavlja, in sicer da mora biti um razumljen v kontekstu njegovega odnosa do fizičnega telesa, ki komunicira s svetom. Dalje pojasnjuje, da smo se razvili iz bitij, katerih nevronski sistemi so bili namenjeni predvsem zaznavnemu in motoričnemu delovanju in katerih kognitivne aktivnosti so bile v veliki meri sestavljene iz neposredne, trenutne interakcije z okoljem. Avtorica predpostavlja, da ima zato človeška kognicija globoke korenine v senzorno motoričnem delovanju, kar je v nasprotju s tem, da je centralizirana, abstraktna in ostro razločena od perifernih vhodnih in izhodnih signalov. Tudi psihiater Kirmayer (2007) zagovarja vse bolj priznano stališče, da kompleksna organizacija doživetij ni omejena le na možgane, temveč vključuje tudi »zanke« skozi telo in okolje, ki je kulturno grajeno. Avtor trdi, da »um« ni lociran v možganih, temveč v odnosu možganov in telesa do sveta.
Med kognitivne ali spoznavne procese uvrščamo mišljenje, sklepanje, učenje, pomnjenje, reševanje problemov, ustvarjanje, simboliziranje, kategoriziranje idr. Ti procesi pa se porodijo iz medsebojnega učinkovanja telesa in sveta. Če želimo razumeti kognicijo, moramo torej raziskovati, kako um, telo in okolje medsebojno delujejo in vzajemno vplivajo ter s tem pripomorejo k uspešni prilagoditvi organizma. Utelešena kognicija temelji na teoretičnem okvirju, da so mentalni konstrukti grajeni iz senzorno motoričnih izkušenj in na njih.
22
Za zavedanje svojega telesa v prostoru je potreben razvoj predstav položaja svojega telesa in udov. Učinkovito moramo integrirati informacije z različnih senzornih modalitet, ki se nanašajo na prostorsko umestitev telesa in udov. Multisenzorno zaznavanje telesa podpira temeljne aspekte vseh naših miselnih procesov z zagotavljanjem »utelešenih« predstav, katere nam dajejo izhodiščno točko orientiranja v odnosu do objektov v zunanjem svetu (Bermudez idr., 1995; Gallagher 2005; Varela idr. 1991). Takšne utelešene predstave zagotavljajo osnovo za delovanje tako v bližnjem (znotraj dosega rok) kot oddaljenem (zunaj dosega rok) okolju (Previc, 1998; Rizzolatti idr., 1997).
Senzorna informacija, ki najbolj neposredno vpliva na predstave o lastnem telesu, izhaja iz občutkov iz telesa ali s strani objektov, ki se telesa dotikajo. S tega vidika sta dva vhoda informacij posebej pomembna: tisti z dotikom in proprioceptivni. Utelešene izkušnje pa ne omogočajo zgolj te senzorne informacije. Nevronski sistemi, ki služijo predstavam o telesu in utelešenem okolju (znotraj dosega rok), integrirajo informacije s tistih receptorjev, ki se nanašajo na samo telo in njegovo površino (propriocepcija in dotik), z informacijami o bližnjem in daljnem okolju (npr. vid in sluh) (Graziano idr., 2000). Tako je taktilna in proprioceptivna informacija o roki integrirana z vizualnimi informacijami, kar ustvarja multisenzorne predstave o lokaciji tega dela telesa. Podobno navajajo drugi avtorji, da se pri predstavah o delih telesa, njihovi poziciji in bližnjih objektih integrirajo taktilne, proprioceptivne, vizualne in avditivne senzorne informacije (Ehrsson idr., 2004; Graziano idr., 1997; Holmes, Spence, 2004; Makin idr., 2008; Maravita idr., 2003). Pri omenjeni navedbi gre za predstave o prostoru, ki izhajajo iz delov telesa. Zanimive so tudi raziskave, ki kažejo na to, da je avditivno-taktilna integracija posebej relevantna pri predstavah o prostoru za glavo (Kitagawa idr., 2005). Informacije, ki vidu niso dostopne, skušajo torej pridobiti drugi čuti, v tem primeru sluh in taktilni čut.
V številnih družboslovnih študijah teles raziskovalci pristopajo k delovanju, obnašanju, videzu in uporabi telesa z vidika socialnega konteksta in ne toliko z vidika telesa kot fenomena, ki poseduje neko svojo lastno eksistenco, kot ga pojmuje Merleau-Ponty (2006).
Merleau-Ponty je zagovarjal medsebojno prepletenost vseh čutov, ob čemer je vprašanje telesa bistveno za njegovo filozofijo. Ta se med drugim kaže v njegovem zapisu, da govorimo o človeškem telesu, »kadar se med vidcem in vidnim, med dotikajočim se in dotaknjenim, med obema očesoma, med roko in roko godi neke vrste križanje« (Merleau- Ponty, 1963–64, str. 224). Gre torej za tesno povezavo telesa in čutnih zaznav in ne za
23
»prazno« telo, ločeno od uma. To pa velja tudi za slikanje, kar je Merleau-Ponty (1963–64) opredelil kot dejavnost telesa, ki ga slikar posreduje opazovalcu. Avtor slikarstvo povezuje s sintetičnim mišljenjem, kjer gre za vzajemno združevanje telesa in duha, percepcije in mišljenja. »Cezanne ne skuša uporabljati barve, da bi sugeriral taktilno izkustvo senzacij, ki bi dale obliko in globino. Te distinkcije med tipom in vidom so prvobitni percepciji neznane.
So le rezultat znanosti o človeškem telesu, da se učimo razlikovanja med našimi čuti.«
(Merleau-Ponty, po Erjavec, 2011, str. 298) Cezannova slikarska dela so nemara tako prepričljiva prav zato, ker pri opazovalcu sprožajo združevanje različnih čutnih modalitet.
Merleau-Ponty o njegovih slikah zapiše: »Vidimo globino, gladkost, mehkobo in težo predmetov, Cezanne celo trdi, da vidimo njihov vonj.« (prav tam, str. 299) Kot bo razvidno v nadaljevanju raziskave, tako Merleau-Pontyjevo filozofijo kot Cezannov pristop k slikarstvu potrjujejo nevroznanstvena spoznanja o povezovanju čutnih modalitet, kar pripomore k razumevanju telesa in čutov kot z umom usklajene celote.
Na fiziološka in čustvena stanja posameznika lahko vpliva tudi gibanje in telesna drža.
Carney, Cuddy in Yap (2010) so izvedli raziskavo, ki je pokazala, da obstaja korelacija med spremembo telesne drže in psihološko, fiziološko in vedenjsko spremembo osebe. Načrtna sprememba telesne drže v tako, ki odraža moč in samozavest, povzroča pozitivne nevroendokrine in vedenjske spremembe: dve minuti vztrajanja v telesni drži, ki odraža moč, je imelo za posledico povišanje testosterona (za 19 %) in upad kortizola – t. i. stresnega hormona (za 25 %) ter povečanje občutka moči in pripravljenosti na tveganje, medtem ko je imela telesna drža nemoči ravno nasprotne učinke (znižanje testosterona za 10 % in povišanje kortizola za 17 %). Te ugotovitve kažejo, kako široko področje zajema pojem utelešenja, ki ne zajema zgolj misli in občutkov, temveč se povezuje tudi s fiziologijo.
Konkretno z držo svojega telesa lahko vplivamo na procese v organizmu in posledično vedenjske vzorce.
Fraza »Mislim, torej sem« običajno označuje prvenstvo racionalnosti in uma (nad telesom).
Če razumemo utelešenje kot osnovni pogoj bivanja in oblikovanja znanja, bi bilo bolj primerno narediti obrat: »Sem utelešen, zato mislim.« S tem se oddaljimo od ideje, da je um racionalni mehanizem, ujet v minljivem fizičnem telesu in zavzamemo stališče, da oba učinkujeta v medsebojni povezanosti. Latour (2003, po Cranny-Francis, 2008) pravi, da um predstavlja možgane kot celovito organsko komponento utelešenega subjekta, kjer je čuteče in razmišljujoče telo naša bit. Pojasnjuje, da razmišljamo na določen način in o določenih
24
stvareh zato, ker smo utelešeni tako, kot smo in se dotikamo sveta in smo dotaknjeni od njega tako, kot smo. Naše mišljenje in vedenje je torej pogojeno z vsem, kar izkušamo na ravni telesnega zaznavanja, kamor sodijo tudi zaznave skozi različne senzorne kanale.
Pojem telesnosti, ki ga bom uporabila v nadaljevanju raziskave, se bo nanašal na širši pojem utelešene kognicije, vključujoč tudi gib, ter pojavljanje telesa v prostorskem križu (očesna, frontalna in medialna ravnina) v odnosu do okolja.
2.6.1 Koncept utelešene kognicije v vzgoji in izobraževanju
Lahko bi rekli, da je naša zavest utelešena zavest, saj v naše telo in v obdelavo možganom vstopajo informacije prav prek čutov. Kljub temu pa čutnost in telesnost prepogosto tretiramo kot same po sebi umevne in nepomembne v primerjavi z intelektualnim vidikom našega razvoja. Čuti in telesnost zato tudi nimajo velike vloge in veljave v izobraževalnem sistemu. Ob upoštevanju dejstva, da gre pri pouku likovne umetnosti v naših osnovnih šolah za dejavnost, ki poteka v sedečem položaju, je jasno, da v ta proces ni vključeno celotno telo kot posredujoč element misli, idej in čustev. Pa vendarle je naše telo prisotno z vsemi preobrazbami, s svojo voljnostjo in odporom in predstavlja pomembno interferenco v procesu izdelave likovnega dela. Lahko bi z besedami Robinsona (2006), strokovnjaka za edukacijo, kreativnost in inovacijo, rekli, da šole otroke izobražujejo od pasu navzgor, kjer pa se osredotočajo na glavo in specifičen način razmišljanja. Grobo rečeno, telo v vzgoji in izobraževanju vse prepogosto dojemamo zgolj kot sredstvo za prenašanje glave.
V povezavi s konceptom utelešene kognicije v vzgoji in izobraževanju se oziram nekoliko v zgodovino. Za alternativne ideje poučevanja – prek lastnega izkustva – se je že v začetku dvajstega stoletja zavzemal John Dewey s svojim konceptom izkustvenega učenja. Poudarjal je pomen osebne učenčeve izkušnje v procesu učenja, ob čemer učitelj izbira uspešne in kreativne načine, ki bodo vodili do učenčevega znanja. Učenec naj bi samostojno in aktivno konstruiral svoje znanje pri udeležbi v različnih aktivnostih, ki so prilagojene njegovim sposobnostim, interesu (kot znaku nekih sposobnosti) in navadam, ob čemer so pomembna tudi čustva kot sestavni del otrokovih aktivnosti in razmišljanja v šoli (Dewey, 1964). Dewey loči dve dimenziji izkušnje: primarno (notranjo, subjektivno) in sekundarno (zunanjo, objektivno) (Dewey, 1955). Primarna izkušnja izhaja iz direktnega čutnega občutenja materialnega sveta in je po Deweyju neobdelana, surova izkušnja. Sekundarna izkušnja
