Sodobni narcizem in njegov odsev na socialnih omrežjih

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO

NINA KRMAC

Sodobni narcizem in njegov odsev na socialnih omrežjih

Zaključno delo

Ljubljana, 2021

1

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO

NINA KRMAC

Sodobni narcizem in njegov odsev na socialnih omrežjih

Zaključno delo

Mentor: doc. dr. Igor Škamperle

Študijski program: Sociologija Dvodisciplinarni program prve stopnje

Ljubljana, 2021

1

Zahvala

Rada bi se zahvalila svojemu mentorju, doc. dr. Igorju Škamperletu za prevzem mentorstva in spodbudo ter nasvete, ki mi jih je podal med pisanjem zaključnega dela.

Posebna zahvala je namenjena tudi moji družini, predvsem mami Karmen, ki me je v času študija vedno podpirala in bodrila s pozitivnimi mislimi. Zahvaljujem se tudi vsem prijateljem

in fantu, ki so mi skozi študijska leta in ob pisanju naloge stali ob strani.

Hvala tudi nonotu Viktorju, saj so me skozi študij vselej motivirale njegove besede »Učit, učit in spet učit«. Vem, da si ponosen name.

1

SODOBNI NARCIZEM IN NJEGOV ODSEV NA SOCIALNIH OMREŽJIH

Z opuščanjem tradicionalnih vezi, ki so v preteklosti posameznikom vnaprej določale njihov družbeni položaj, se v sodobni družbi srečamo s procesom individualizacije, ki človeku narekuje lastno izumljanje svoje vloge v družbi. Individualizacija in težnja po razlikovanju od ostalih je v kapitalistično naravnani družbi močno prepletena s kulturo porabništva, ki posamezniku ponuja neskončne možnosti izbire načinov oblačenja, materialnih dobrin in življenjskih stilov. S porabništvom v ospredje stopi tudi narcizem, ki iz svoje normalne oblike preide na patološki nivo in je kot tak tudi družbeno nujna forma subjektivnosti sodobne družbe, ki jo zgolj še poglablja porabniško naravnana kultura. Ta se izrazito odraža tudi v virtualnem prostoru socialnih omrežij, znotraj katerih je pridobitev narcistične potrditve izjemno lahka. Ta so izjemno nadzorovana okolja, ki ponujajo mnoge načine samopromocije s samo-opisi, vzbujanjem občudovanja in pozornosti s strani drugih s fotografijami in kopičenjem dolgih seznamov števila prijateljev ter sledilcev, ki pa temeljijo zgolj na površinskih odnosih. Vse naštete lastnosti se prekrivajo z značilnostmi sodobnega patološkega narcisa, ki ga sodobna kapitalistična družba nujno potrebuje za svoje delovanje.

Ključne besede: sodobna družba, individualizacija, porabništvo, narcizem, socialna omrežja

MODERN NARCISSISM AND ITS REFLECTION ON SOCIAL NETWORKS

With the abandonment of traditional ties, which in the past determined the social position of individuals, we today, in modern society encounter a process of individualization, which to individuals dictates to invent their own role in society. Individualization and the tendency to differentiate oneself from others in a capitalist-oriented society, is strongly intertwined with a culture of consumerism that offers endless choices of clothing styles, material goods and lifestyles. With consumerism we also encounter the rise of narcissism, which passes from its normal form to the pathological level and is as such a socially necessary form of subjectivity in modern society. That is only deepened by consumer-oriented culture, which is clearly reflected in the virtual space of social networks, within which obtaining narcissistic confirmation is extremely easy. Social networks are highly controlled environments that offer many ways of self-promotion (self-descriptions, arousing admiration and attention from others through photos, accumulation of long list of friends and followers etc.). All these features overlap with the characteristics of the modern pathological narcissist, that modern capitalist society desperately needs for its own functioning.

Key words: modern society, individualization, consumerism, narcissism, social networks

1 KAZALO VSEBINE

1. UVOD ... 1

2. SODOBNA DRUŽBA ... 2

2.1. Porabništvo kot sodobni življenjski stil ... 5

2.1.1. Oglaševanje izdelkov ali emocionalnih izkustev? ... 8

2.2. Sodobna družba kot družba spektakla ... 8

3. NARCIZEM ... 10

3.1. Začetki preučevanja narcizma ... 10

3.2. Sodobno razumevanje narcizma ... 14

3.2.1. Narcis kot produkt sodobnih družinskih razmerij ... 15

3.2.2. Narcis kot produkt permisivne vzgoje ... 19

3.2.3. Značajske lastnosti patološkega narcisa ... 21

4. SOCIALNA OMREŽJA KOT NARCISTIČNO NARAVNAN VIRTUALNI PROSTOR .. 24

4.1. Narcizem, socialna omrežja in plitki odnosi ... 25

4.2. Zvezdniki kot narcisovi »idealni Drugi« ... 26

4.3. »Najprej naj naredim selfie« ... 28

5. ZAKLJUČEK ... 30

6. SEZNAM LITERATURE... 33

1

1. UVOD

Ko je govora o sodobni družbi se pogosto srečamo z različnimi poimenovanji zanjo; Beck (2009) govori o družbi tveganja kot o neki drugi moderni, Bauman (2002) o njej piše kot o tekoči moderni, Castells (2000) jo označi kot omrežno družbo (»network society«), pogosto pa se srečujemo tudi s pojmi kot so visoka, pozna moderna ali celo postmoderna. Vsi izrazi pa opisujejo isti pojav – visoko tehnološko razvite družbe zahodnega sveta, ki jih usmerjajo povsem nova pravila in načini življenja. Govorimo o družbah, ki jih prežemata kapitalistična in porabniška logika, katerih ključni element je prosti trg, ki posameznikom daje navidezno neomejene možnosti izbire in popolno individualizacijo, ki jo Beck (2009, str. 189 – 190) razlaga kot razpad tradicij in izgubo občutka varnosti. Prav negotovost, nestabilnost in ranljivost Bauman (2002, str. 202) označi kot najbolj razširjene lastnosti sodobnih življenjskih razmer. Za razliko od predhodnih družb, ki so bile močno zakoreninjene v tradiciji, ki je posameznikom narekovala točno določene vloge in dolžnosti, so le-te v sodobnih družbah popolnoma v rokah posameznika.

Poleg tega se v zadnjih letih srečujemo s hitrim vzponom in razvojem novih tehnologij, posledica česa so tudi spletna socialna omrežja. Za 21. stoletje bi lahko rekli, da je čas, ko so fizična, stacionarna telesa odsotna oz. so se ta »preselila« v virtualne svetove, ki ljudem omogočajo nadzor nad tem, kako se predstavljajo širši (virtualni) javnosti, kar povzroča to, da ljudje na socialnih omrežjih predstavljajo idealno podobo sebe in se ob tem z idealno podobo drugih tudi primerjajo. Tako lahko govorimo o transformaciji samopredstavljanja, pri čemer so spremembe, ki na le-to vplivajo, širše od tehnoloških (Selak in Kuhar, 2019, str. 191). Posledica tega je, da svoje 'zakulisje' (realno podobo sebe, z vsemi napakami, pomanjkljivostmi, ki jih v virtualnih prostorih ne prikažemo) primerjajo z 'nastopom' (zmanipuliranim prikazom sebe na socialnih omrežjih) drugih, kar velikokrat vodi v nezadovoljstvo, negotovost, tesnobo, depresijo in neskončno željo po boljšem. Zato velikokrat tudi sami težijo k temu, da bi se na socialnih omrežjih predstavili kar se da popolno. Obsedenost s popolnim samoprikazovanjem na socialnih omrežjih v zaključnem delu povezujem s konceptom patološkega narcisa, ki ga Žižek (1985) označi kot družbeno-nujno formo subjektivnosti sodobnih družb.

Namen pričujoče zaključne naloge je predstaviti sodobno razumevanje narcizma in pokazati, kako se narcisoidna naravnanost sodobne družbe kaže na socialnih omrežjih. Ob tem postavljam naslednje teze:

2

 Narcistična struktura osebnosti ustreza pogojem in zahtevam zahodne kapitalistične družbe.

 Razvoj narcistične osebnosti se začne s permisivno vzgojo.

 Objavljanje selfije-jev na socialnih omrežjih lahko povežemo z narcizmom, pri čemer všečki in komentarji služijo kot pridobivanje zunanje potrditve.

 Na socialnih omrežjih je prisotna velika glorifikacija in posnemanje zvezdnikov.

 Narcisoidna površinskost se na spletnih socialnih omrežjih kaže tudi v obliki nove, površinske komunikacije in ne-zavezujočih odnosov.

Zaključno delo služi kot primerjalna analiza, saj s pomočjo pregleda literature različnih avtorjev s področja sociologije, psihologije in pedagogike skušam raziskati značilnosti narcisoidnosti na socialnih omrežjih in to povezati s sodobnim časom in potrebami kapitalistične družbe. V prvem delu se posvečam sodobni družbi in temeljnim značilnostim njenega obstoja. Drugi del je posvečen fenomenu narcizma, v tretjem pa narcizem povežem z virtualnim prostorom socialnih omrežij, kjer skušam pokazati, da je le-ta izrazito narcistično naravnan.

2. SODOBNA DRUŽBA

Bauman v knjigi Tekoča moderna (2002) opisuje novo moderno, ki jo primerja z agregatnimi stanji iz sveta fizike. Značilnost tekočin, če jih primerjamo s trdnimi telesi je, da težko ohranijo obliko. Delo govori o prehodu iz trdne v tekočo moderno.

Vrsta moderne, ki je bila smoter, a tudi miselni okvir klasične kritične teorije […] je popolnoma drugačna od tiste, ki uokvirja življenja sedanjih generacij. Videti je »težka«

(nasproti sodobni »lahki« moderni); še bolje, »trdna« (v nasprotju s »fluidno«, »tekočo ali

»utekočinjeno«); zgoščena (nasproti razpršeni ali »kapilarni); in nazadnje sistemska (v nasprotju z mrežasto) (prav tam, str. 34).

Trdna moderna je v sebi nosila težnjo k totalitarizmu in homogenosti ter spada v težko industrijsko obdobje, ki temelji na stabilnosti in varnosti. Kot ključne ikone take moderne

3

Bauman navede fordovsko tovarno¹, birokracijo, panoptikon² in nadzor t.i. Velikega brata³. Gre za družbo, v kateri prevladuje model institucionaliziranih norm in pravil, obsedenost z redom in dolžnostmi ter nadzorovanim delovanjem. V tovrstni moderni, ki je kot zapriseženega sovražnika imela naključja, raznoličnosti, dvoumnosti in trmoglavost, ni bilo prostora za svobodo in avtonomnost. Klasična kritična teorija, ki se je razvila v tem obdobju in jo je napajal smoter emancipacije, pa je verjela v »obrambo človekove avtonomnosti, svobode izbiranja in samouveljavljanja ter pravice, da smo in ostanemo drugačni« (prav tam, str. 35). Kot se bo izkazalo v nadaljevanju, pa ključna zmota kritične teorije tiči v trdnem prepričanju, da bo samo osvoboditev posameznika iz totalitarne, homogenizirajoče družbe, pripeljala do konca človeške bede in začetka prave emancipacije.

Kot nasprotje trdni moderni avtor postavi tekočo moderno, ki jo označi za mobilno, lahko in nestalno. V tekoči moderni je posameznik označen kot porabnik, ki kupuje zaradi užitkov in vedno čuti potrebo po boljšem. Posameznikovo življenje je fleksibilno in njegova identiteta je prilagodljiva, vezana na potrebo po izvirnosti. Utekočinjenost življenja sodobnega človeka Bauman med drugim predstavi s pomočjo ideje o emancipaciji, ki pomeni »osvoboditi se okovov, ki ovirajo ali onemogočajo gibanje; začeti počutiti se svobodno v gibanju ali delovanju« (prav tam, str. 24).

Vprašanje, ali je osvoboditev blagoslov ali prekletstvo, poda dve vrsti odgovorov. Prva dvomi o pripravljenosti navadnih ljudi na svobodo, saj je za njih resnica, ki osvobaja, hkrati tudi resnica, ki jo ljudje neradi slišijo; ljudje neradi prevzemajo odgovornost, saj svobode ne more biti, če je posameznik odgovoren za vse. Ta misel vzbuja strah pred tveganjem in neuspehom, saj odgovornost na lastnih ramenih ne more biti tista svoboda, ki zagotavlja srečo. Druga vrsta odgovorov pa podaja dvom o ugodnostih, ki naj bi jih prinašale ponujene svoboščine ter sumi, da tovrstna svoboda prinaša več bede kakor radosti. Tovrstni odgovori izhajajo iz hobbovskega strahu pred razpuščenim človekom, ki je osvobojen družbenih omejitev (ali jim nikoli niti ni bil podrejen) in je kot tak prej podoben zveri kakor svobodnemu posamezniku⁴. To hobbovsko

1Načela in metode organizacije množične proizvodnje, ki človeško dejavnost omeji na preproste, rutinske in vnaprej določene gibe, ki so namenjeni mehanskemu izvajanju, ki ne zahteva nikakršnih umskih zmožnosti (Bauman, 2002, str. 35). »Fordizem« temelji na načelu specializacije, kjer je vsak zaposleni v podjetju odgovoren za izključno eno stopnjo proizvodnje.

2 Panoptikon je krožno poslopje, pri katerem jetniški uslužbenci iz središča nadzorujejo jetnike v celicah. Gre za potrebo, da nadzor v družbi deluje (»Jeremy Bentham«, 2016).

3 Veliki brat je lik Orwellovega romana 1984, ideja za njim pa je ta, da nikdar ne drema in je vselej strog, hiter in učinkovit pri nagrajevanju zvestih in kaznovanju nevernikov (Bauman, 2002, str. 35).

4 Podobne ideje najdemo tudi pri Žižku: »Otrok se na nek način rodi kot žival in postane človek šele znotraj socialne mreže (Žižek, 1985, v Kovač Šebart in Krek, 2009, str. 17) in Kantu: »Človek je edini stvor, ki ga je treba

4

misel je Durkheim razvil v družbeno filozofijo, po kateri je družbena prisila pravzaprav emancipacijska sila, in s tem edino upanje za svobodo, ki ga človek lahko razumno goji.

»Posameznik se podredi družbi in ta podreditev je pogoj za njegovo osvoboditev« (Durkheim, 1924, v Bauman, 2002, str. 28). Upiranje normam družbe posameznika pripelje do agonije, neodločnosti in negotovosti, ki jih povezuje z dejanji drugih okoli njega. Zatorej, če norm ni oziroma so nejasne, je to za posameznika najhujša usoda, saj »norme omogočajo s tem, da onemogočajo« (Bauman, 2002, str. 29). S pomočjo vzorcev in rutin ljudje vedo, kaj morajo početi in tako nimajo potrebe po samoodločanju. Podobno idejo opisujeta Berger in Luckmann (1998), ko pišeta o institucionalizaciji družbe. Dejanje, ki ga pogosto ponavljamo, se izgubi v vzorcu, ki ga reproduciramo z zelo malo napora. Navajenost, rutina in vzorci imajo pomemben psihološki rezultat, ki ga avtorja poimenujeta kot »zožitev izbire« med mnogimi potencialnimi načini izvajanja neke dejavnosti. »Institucionalizacija družbe se pojavi vedno takrat, ko obstajajo vzajemne tipizacije dejanj iz navade. Drugače rečeno, vsaka takšna tipizacija je institucija« (Berger in Luckmann, 1998, str. 57). Tako lahko rečemo, da institucije tipizirajo naše vedenje in ravnanja. V tem smislu je vsaka človeška dejavnost tipizirana in podvržena družbenemu nadzoru. »Če si zamišljamo življenje […] brez trajnostnih rutin, brez navad, si v resnici zamišljamo brezumno življenje« (Sennett, 1998, v Bauman, 2002, str. 29). Bauman ob tem citatu zapiše, da življenje take skrajnosti sicer še ni doseglo, a ob sklicevanju na Alain Touraina zaključi, da je napočil »konec definicije človeka kot družbenega bitja, opredeljenega z njegovim ali njenim mestom v družbi, ki določa njegovo ali njeno vedenje in dejanja«

(Touraine, 1998, v Bauman, 2002, str. 30). S tem, ko strateške definicije družbene akcije ne usmerjajo več družbenih norm, vsi družbeni akterji pa branijo svojo kulturno in psihološko specifičnost, ne moremo več govoriti o družbenih ustanovah ali univerzalističnih načelih, pač pa o individuumih.

Proces opuščanja tradicionalnih vezi sovpada s pojavom individualizacije, za katerega je značilna naravnanost k emocionalno kontroliranemu obnašanju; človek naj bi nadziral samega sebe, svoja čustva, strasti, afekte in tako postal in-dividuum oz. ne-deljiv. Tovrsten model sebstva ne temelji več na zunanji regulativni avtoriteti (bodisi religiozni, politični, mistični, mitološki), ampak na navznoter usmerjenih metodah imaginacije, ki imajo formativno funkcijo (Nastran Ule, 2000, str. 379). Proces individualizacije Beck (2009, str. 190) označi kot nov modus podružabljanja in ga razdeli na tri dimenzije: dimenzija osvoboditve, dimenzija

vzgajati« (Kant, 1998, v Kovač Šebart in Krek, 2009, str. 17). Ob misli na razpuščenega človeka se lahko spomnimo tudi na primere divjih otrok, ki zaradi pomanjkanja vzgoje, prenosa in ponotranjanja družbenih pravil niso sposobni osnovnega funkcioniranja v družbi.

5

odčaranja in dimenzija nadzorovanja oz. reintegracije. Pri prvi gre za osvoboditev iz zgodovinsko vnaprej danih družbenih form in vezi v tradicionalnem kontekstu gospodarstva in preskrbe. Dimenzija odčaranja govori o izgubi tradicionalnih varnosti glede na praktično vednost, vero in vodilne norme. Tretja, zadnja dimenzija pa govori o ponovni vključitvi oz. o novih vrstah vključevanja v družbo. Posameznik zaradi te neskončne svobode in neskončnih možnosti sam postane krojač svojega življenja, posledica česar sta večja odgovornost in tveganje, ki ju mora nositi na lastnih ramenih.

Ljudje se v sodobni družbi ne »rodijo« v svoje vloge kot nekoč, temveč je želja in naloga sodobnega človeka, da »postane« to, kar je; da v največji meri izkoristi svoje potenciale. Tekoča moderna s tem opusti vnaprejšnje družbeno določanje posameznikovega položaja in pred njega postavi obvezno samoodločanje ter mu s tem vsili individualizacijo. Ob tem mora posameznik v okviru svojega razreda stalno obnavljati svoje članstvo in svojo individualizacijo prilagajati potrebam modernizacije. Individualizacija zanj postane neizogibna usoda in kot taka vpliva na njegovo vlogo državljana, katerega želja je, da zagotavlja blaginjo države in vseh v družbi. Zato Bauman (2002, str. 47) individua imenuje kot najhujšega sovražnika državljana, saj ga zanima le lastni blagor, osebni cilji in želje in nič več obče dobro. Kot glavno protislovje tekoče moderne avtor označi »vse večje neskladje med pravico samouveljavljanja in zmožnostjo nadzora družbenih okolij, ki omogočajo ali onemogočajo tako samouveljavljanje« (prav tam, str. 50). Zato so ključna vprašanja vsakega človeka, ki živi v času tekoče moderne »kaj narediti, kako delovati in kdo biti?« (Giddens, 1991, str. 70). Za razliko od predhodnih družb, ki so jih narekovali tradicionalni vzorci, mora sodobni človek oblikovati svojo identiteto in vlogo na vsakem koraku življenja – od preprostih odločitev, kot je izbira oblačil, do pomembnih odločitev o prepričanjih, zanimanjih in medsebojnih razmerjih. Zaradi neomejene svobode, ki jo ima sodobni človek, je ta hkrati popolnoma odgovoren za svoje uveljavljanje v družbi. A ta neomejenost svobode je zgolj navidezna, saj jo vedno skrbno nadzira in narekuje trg. Poleg tega je posameznikovo uveljavljanje močno odvisno tudi od njegove družbene skupine, ekonomskih razmer in medijev, ki ga obdajajo.

2.1. Porabništvo kot sodobni življenjski stil

»V porabniški dirki se ciljna črta vedno premika hitreje od najhitrejših tekačev« (Bauman, 2002, str. 92).

6

Bauman sodobno kulturo porabništva primerja s tekaško tekmo, ki se nikdar ne konča. Kot arhetip te posebne tekme, v kateri teče prav vsak član porabniške družbe, pa označi dejavnost nakupovanja. V porabniški družbi je vsaka stvar, stvar izbire, razen prisiljenosti, da izbiramo.

Ta prisiljenost preraste v zasvojenost in tako kmalu ne velja več za prisilo (prav tam, str. 94).

Sociološki klasiki, kot so Simmel, Weber, Foucault, Nietzsche in drugi, so pisali o tem, da so moderne kapitalistične industrijske družbe bile usmerjene v proizvodnjo in dosežek, kar je od ljudi zahtevalo asketsko odlaganje in potlačitev osebnih želja, telesne omejitve in disciplino (Šadl, 1998, str. 147). Premik od take družbe k družbi, usmerjeni na porabo, je pogojevalo ustvarjanje t. i. porabniške družbe po drugi svetovni vojni. V tem obdobju lahko govorimo o premiku od produkcije izdelkov k produkciji fantazij. K razmahu porabništva je močno prispevala televizija in razvoj oglaševalske industrije, povečana kupna moč delavcev, ugodni plačilni ter kreditni pogoji. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je zgodil prehod iz industrijske v post-industrijsko družbo, ki jo Strehovec (1994, str. 56) označi kot družbo prostega časa in zabave, kjer se nakupovanje doživlja kot spektakel.

Za sodobno obliko porabništva je poleg ogromne količine najrazličnejšega blaga značilno tudi dejstvo, da je porabništvo dejavnik samo-definiranja. Na mesto družbenih vezi, ki so v tradicionalnih družbah služile kot dejavnik povezanosti s skupnostjo in identitete, je danes zasedla poraba. Zato mnoge analize sodobne porabniške družbe izpostavljajo to, da poraba danes ni zgolj materialistična, ampak tudi simbolna oblika samo-definicije (Šadl, 1998, str.

153).

Danes so življenjski stili posameznikov močno odvisni od sodobne, porabniško usmerjene tržne družbe. »Življenjski stil je način pre-označevanja materialne kulture v njeni neskončni spremenljivosti« (Chaney, 1996 v Ule 1998, str. 26) in kot tak tudi ključen za ustvarjanje posameznikove individualne svobode ter lastne identitete. Gre za skupek navad in način uporabe izdelkov, ki si jih lastimo, prostora in časa, v katerem živimo in se z njim tudi definiramo. Življenjski stil poudarja posameznikovo individualnost, izbiro, okus ter informiranost in je kot tak pomemben način socialnega (samo)uvrščanja. Življenjski stil močno pripomore k gradnji lastne identitete, ki danes sloni predvsem na razlikovanju od drugih oz.

individualizaciji. Za razliko od prejšnjih, tradicionalnih družb, s porabo danes ne želimo več doseči socialne identifikacije, temveč skušamo s svojo edinstvenostjo čim bolj izstopati in s tem poudariti svojo individualnost in razlikovanje od drugih. Porabništvo v sodobnih družbah postane centralni del socialnega življenja do te mere, da vedno več ljudi izbira svoj način in

7

organizacijo dela tako, da je v skladu z njihovim življenjskim stilom in ne obratno (Ule, 1998, str. 27).

Campbell (2001, str. 103 – 112) porabništvo povezuje s teorijo o hedonizmu, ki ga loči na arhaičnega in sodobnega. Za »včerajšnji« oz. arhaičen hedonizem je značilno, da je posameznik svoje delovanje usmerjal na zadovoljevanje eksistencialnih potreb. Samo elite so imele možnost, da bi zadovoljevale tudi želje in potrebe, ki so segale onkraj eksistencialnih. Sodobni hedonizem pa svoje delovanje usmerja na željo, ki ni več vezana zgolj na eksistencialno preživetje. Navezava proizvodnje in porabništva na sfero koristi se postopoma rahlja, sočasno pa vznika dominacija želja in užitkov, zaradi česar v porabništvu ljudje sodobnih družb vse bolj iščemo čustveno, simbolno zadovoljitev. S tem si oblikujemo identitete, pri čemer je ključni element fantazija kot tista, ki nas vodi k ustvarjanju samega sebe skozi porabništvo. Tako odnos do blaga začnejo spremljati lastnosti, ki so značilne za romanticizem - odnos do sveta, v katerem prevladujejo čustva, domišljija in nestvarnost. Porabništvo v sodobnosti ni več vezano zgolj na zadovoljevanje potreb, temveč je močno prepleteno z investicijo v fantazme in imaginacijo, ki vsakemu porabniku omogoča izbiro lastnega življenjskega stila (Ule, 1998, str. 29).

Za sodobni hedonizem je ključno to, da se porabnik vrti v krogu poželenja, pridobitve, zaužitja, razočaranja in ponovnega poželenja. Prav to »dinamično medsebojno razmerje med iluzijo in realnostjo je ključ za razumevanje sodobnega porabništva in pravzaprav sodobnega hedonizma nasploh« (Campbell, 2001, str. 137). Kot ključno značilnost sodobnega hedonizma lahko označimo domišljijsko doživljanje blaga, zaradi česar ima ključno vlogo v igri porabništva upodobitev samega izdelka. V trenutku, ko dobimo predmet poželenja, se hitro razblinijo pričakovanja, ki smo jih do le-tega gojili. V realnem življenju so namreč izkušnje, užitki in občutki veliko manj intenzivni kot v svetu fantazij. Razočaranje nad resničnostjo sodobnega hedonista pahne nazaj v svet domišljije, kjer se preda želji po novem predmetu poželenja in tako znova gradi na pričakovanjih, ki mu jih bo le-ta prinesel. Campbell ta duhovni hedonizem razlaga kot sodobno nenasitnost, kjer se nakup in uporaba novih izdelkov vselej končata v razočaranju in iskanju novosti, ki obljubljajo nove, še ne-doživete užitke.

8

2.1.1. Oglaševanje izdelkov ali emocionalnih izkustev?

»V preprostejših časih je oglaševanje zgolj opozarjalo na določen izdelek in izpostavljalo njegove prednosti. Danes proizvaja kar svoj lastni izdelek, tj. večno nezadovoljnega,

nemirnega, tesnobnega in zdolgočasenega potrošnika« (Lasch, 2012, str. 95).

Ključna sprememba v naravi porabništva v teku 20. stoletja se skriva v njegovem vse večjem poudarku na izkustvenem vidiku (Falk in Campbell, 1997, v Šadl, 1998, str. 153). Danes smo vse bolj izpostavljeni oglasom, ki se ne omejujejo zgolj na predstavljanje objektivnih lastnosti izdelka, temveč vse bolj poudarjajo odnos med izdelkom in uporabnikom. Temeljni poudarek tovrstnih oglasov je na pozitivnih občutjih, ki jih vzbudi izdelek. Večina jih je usmerjena k občutjem, hrepenenju in domišljiji ljudi s ciljem, da bi v njih vzbudili pozitivne čustvene odzive in občutke ugodja. Podobe v oglasih so pogosto eksotične, domišljijske in idealizirane in s tem oglas prodaja idejo veličastnosti in strasti, ki odstopa od vsakdanjega življenja (prav tam).

Oglas za avto tako ne predstavlja zgolj avta kot takega, v njegovih objektivnih lastnostih, temveč naslovniku pričara predstavo, da bo šele s posedovanjem le-tega lahko zares užival.

Oglas ne prodaja zgolj avta, ampak tudi življenje, ki bi ga porabnik z njim dobil; bil bi družaben, ugleden, avanturističen, varen ipd. Oglasi s tem ustvarjajo predstavo o svetu in se igrajo s človeško psihologijo ob ustvarjanju idej, kaj vse nam izdelki nudijo. Govorimo o fetišizaciji produktov. Predmet dobi neko simbolno moč, pomen, ki se kasneje prenese na človeka, ki ga lasti, v smislu: šele takrat, ko boste vozili ta avto, se vam bo odprlo spiritualno doživetje.

Na ta način oglaševalska industrija manipulira s (potencialnimi) porabniki, da jim izdelek kar se da približa, jim pričara fantazijo in obljublja neskončen užitek, ki ga bodo doživeli šele takrat, ko se bodo izdelka poslužili. Prav obljuba o pozitivnem emocionalnem izkustvu oglaševalcem omogoča vpliv in nadzor nad posameznikovo odločitvijo - kupiti ali ne kupiti?

2.2. Sodobna družba kot družba spektakla

Guy Debord kot ključno značilnost sodobne družbe označi to, da temelji na spektaklu. V knjigi Družba spektakla (1999) predstavi kritičen pogled na sodobno kapitalistično družbo, v kateri je prisotna nadvlada denarja in blaga nad vsem ostalim.

9

Spektakel je hkrati sredstvo in cilj prikazovanja realnosti. »V družbah, kjer vladajo moderne produkcijske razmere, se celotno življenje kaže kot neizmerno kopičenje spektaklov. Vse kar je bilo neposredno doživeto, se je oddaljilo v predstavo« (Debord, 1999, str. 29). Tako ne moremo več govoriti o stvarnosti – ta se čedalje bolj umika iz vsakdanjega življenja – ampak zgolj o skupku predstav o njej. Kmalu za tem pa Debord zapiše, da »spektakel ni skupek podob, ampak je medosebni družbeni odnos, katerega posrednik so podobe« (prav tam, str. 30). Na spektakel torej ne smemo gledati kot zgolj vizualno predstavljanje sveta, temveč ga avtor označi za svetovni nazor, »ki dobi svoj prevod v materialnem svetu in se udejanji« (prav tam). Današnja stvarnost se torej razvija v spektaklu samem, hkrati pa je tudi sam spektakel resničen. Je hkrati projekt in rezultat sodobno obstoječega načina produkcije in kot tak navzoč model prevladujočega družbenega življenja v vseh svojih specifičnih oblikah (informacije, propaganda, reklame ali neposredno porabništvo razvedrilnih proizvodov). S tem upravičuje družbo, ki temelji na porabništvu, nenehnem hlastanju za užitkom in producira narcizem.

Spektakel se predstavlja kot nekaj izjemno pozitivnega in je kot takšen nevprašljiv, a hkrati tudi nedosegljiv. Sodobni kapitalizem nam s spektaklom posreduje predstavo le nekaterih izbranih stvari – tistih, ki mu v danem trenutku ustrezajo. »Kar se vidi, je dobro, kar je dobro, se vidi«

(prav tam, str. 32). Ob tem je podoba, ki je v nekem trenutku prikazana kot dobra, lahko že v naslednjem slaba in nadomeščena z novo, ustreznejšo in boljšo. Tako je spektakel rdeča nit družbe, ki sloni na moderni industriji in prav spektakel sam po sebi je »glavna produkcija sodobne družbe« in si kot tak »podreja žive ljudi sorazmerno z njihovo podrejenostjo ekonomiji« (prav tam, str. 33). Ekonomska nadvlada nad družbenim življenjem se najbolj očitno kaže v degradaciji »biti« v »imeti«. »Sedanja faza se kaže v preokupiranosti družbenega življenja s kopičenjem ekonomskih uspehov in vodi k splošnemu prehodu od imeti k dajati videz (da imaš), pri čemer se mora vsak dejanski “imeti” takoj videti v prestižu, ki postane glavni smoter« (prav tam). Najpomembneje je to, kako nas vidijo drugi; glavna prioriteta sodobne družbe je razkazovanje dobrin, ki jih posedujemo.

Izjemno pomemben dejavnik družbe spektakla je tehnična reprodukcija kulture, o kateri Lasch piše v navezavi z narcizmom.

»Živimo namreč v vrtincu podob in odmevov, ki doživljanje zaustavijo in ga predvajajo v počasnem posnetku. Kamere in snemalne naprave pa doživetje ne le zapisujejo, temveč ga tudi kakovostno spremenijo […] Življenje se kaže kot zaporedje podob oziroma elektronskih signalov, vtisov, posnetih in reproduciranih s fotografijo, filmom, televizijo in sofisticiranimi snemalnimi napravami« (Lasch, 2012, str. 69).

10

Življenje sodobnega človeka je v precejšnji meri posredovano skozi elektronske podobe, kar načenja naš občutek za realnost. Svojim zaznavam ne zaupamo več in tako realnost vse bolj postaja podobna temu, kar nam kažejo kamere. Fotografski aparat ima številne narcistične načine uporab, med katere štejemo samo-nadzorovanje. Predstavlja namreč tehnični pripomoček za nenehno samoopazovanje, poleg tega pa pogojuje občutek individualnosti s konzumiranjem lastnih podob (prav tam, str. 70).

Sodobno življenje je posredovano skozi elektronske podobe do te mere, da se v odnosu do drugih ne moremo več odzivati drugače, kot da se naša in njihova dejanja snemajo in sočasno prenašajo nevidni publiki in se s tem izpostavljajo natančnemu preučevanju. Ob tem imamo na obrazu neprestano narisan nasmešek in točno vemo, s katerega kota nas mora kamera ujeti, da bomo od tega imeli kar največjo korist (prav tam, str. 69).

3. NARCIZEM

Slovar slovenskega knjižnega jezika (1975) narcizem definira kot »občudovanje samega sebe, zlasti svoje lepote«. Poimenovanje narcizma izhaja iz Ovidijeve pripovedi o privlačnem Narcisu, sinu nimfe Liriope in rečnega boga Cephissusa. Ko Narcisova mati o sinovi usodi povpraša nezmotljivega slepega vidca, ji ta napove, da bo Narcis živel dolgo življenje, če se le nikoli ne bo prepoznal. Nekega dne pa Narcisa ugleda mlada nimfa Eho in se nesrečno zaljubi vanj. Zaradi Narcisove zavrnitve poseže po božjem maščevanju, zaradi katerega se Narcis ob pogledu v svoj odsev na vodni gladini zaljubi v lastno podobo. Vsakič, ko podobo mladeniča v odsevu poskusi objeti in poljubiti, se le-ta razblini. Od razočaranja se Narcis rani do smrti; na mestu, kjer je umre pa iz zemlje vznikne narcisa (Encyclopedia Britannica, 2019). Fromm (1987, str. 58) zapiše, da je ta grška pripoved jasen pokazatelj, da je narcistična oblika ljubezni do sebe prekletstvo in se v končni fazi zaključi z lastnim uničenjem.

3.1. Začetki preučevanja narcizma

Zgodovina preučevanja narcizma se začne z izrazitim fokusom na abnormalno vase-orientirano seksualnost. Med prvimi, ki je uporabil izraz »narcissius-like«⁵, je bil Havelock Ellis leta 1898,

5 Tak, kot narcis.

11

ki je Ovidijev mit o Narcisu povezal s stanjem avto-erotizma, ko je en od njegovih pacientov doživljal samega sebe kot objekt seksualnega poželenja (Konrath, 2007, str. 1). Tudi Paul Näcke je termin narcizem izbral za opredelitev obnašanja, pri katerem posameznik lastno telo obravnava kot telo seksualnega objekta. To pomeni, da si lastno telo ogleduje, ga boža, ljubkuje, vse dokler ne prispe do polne zadovoljitve. Tako opredeljen narcizem je tesno povezan s konceptom perverzije, ki se je polastila celotnega seksualnega življenja posameznika (Freud, 1987, str. 35)

Podobno je tudi Freud razlagal pojma »ego-libido⁶« in »narcistični libido« (Konrath, 2007, str.

1). Freudovo razumevanje narcizma je bilo močno zaznamovano z razvojno⁷ perspektivo, saj ga je označil za običajno fazo v normalnem otrokovem razvoju. Osnovna karakteristika narcizma po Freudu je libidinalna zasedba samega sebe, ki se lahko investira na različne načine.

Njegova teorija razlikuje med primarnim (otroškim) in sekundarnim narcizmom. »Pri Freudu označuje 'primarni narcizem' na splošno prvi narcizem otroka, ki ima sebe za ljubezenski objekt, preden izbere zunanje objekte« (Laplanche in Pontalis, 1972, v Vuk Godina, 2012, str.

131). Teorija primarnega oz. otroškega narcizma torej zagovarja idejo, da otroci v najzgodnejši fazi svojega razvoja še niso sposobni vložiti svoje libidinalne⁸ energije v druge ali razumeti perspektive drugih ljudi, zaradi česar je to obdobje izrazito ego-centrično. Gre za začetno stanje človeka oz. obdobje v razvoju, »pri katerem še ni nobenega odnosa do zunanjega sveta« (Freud, 1914 v Fromm, 1987, str. 53). Lahko bi celo rekli, da za otroka zunanji svet sploh ne obstaja oz. da otrok ni sposoben razlikovati med »jaz« in »ne-jaz«. Njegova edina resničnost je on sam - njegovo telo, njegovi fizikalni občutki in potrebe (Fromm, 1987, str. 55). Primarni narcizem po Freudu označuje splošno in prvotno stanje, iz katerega se lahko šele kasneje razvije ljubezen do objektov (Drugih) – ob tem pa faza objektne ljubezni ne pomeni popolne ukinitve narcizma.

Pomembna postavka Freudove teorije o narcizmu je namreč ta, da narcizem spremlja posameznika celo življenje, saj ima funkcijo zbiralnika libida, iz katerega kasneje v življenju potekajo libidinalne investicije v objekte in se vanj tudi vračajo (Freud, 1916, v Vuk Godina, 2012, str. 132).

Freud je verjel, da je za zdrav otrokov razvoj ključnega pomena odstopanje od primarnega narcizma, ko otrok začne svojo libidinalno energijo vlagati v zunanje osebe (to so praviloma

6 Ljubezen do sebe

7 Freud je svoje razumevanje narcizma razvil v okviru libidinalne ekonomije posameznikov, ki so na klasičen način razrešili Ojdipov kompleks (Vuk Godina, 2012, str. 131).

8 Libído: po Freudu spolni nagon kot osnova vseh nagonov (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1975).

12

najprej osebe, ki ga negujejo) in ne več vase. Na ta način narcistično investicijo libida vase zamenja investicija v zunanji objekt, a le za tisti čas, kadar ta ustrezno zadovoljuje potrebe otrokovega libida. Če zunanji objekt neustrezno zadovoljuje otrokove potrebe, se lahko otrokov libido nazaj usmeri na otrokov Jaz⁹, kar po Freudu predstavlja regresijo, ki pa ni nujno problematična. Gre za sekundarni narcizem, ki je v vsakdanjem življenju pogost in normalen, v kolikor gre za narcistične investicije, ki so začasne. Gre za celoživljenjsko dinamiko, ki je ključna za normalno funkcioniranje posameznika. »Sekundarni narcizem ni neko ekstremno regresijsko stanje, ampak permanentna struktura subjekta« (Laplanche, Pontalis 1972, v Vuk Godina, 2012, str. 132). Sekundarni narcizem Freud razume kot narcizem, ki nadgrajuje primarnega. V kolikor pa se libido trajno fiksira na Jaz pa lahko ta dinamika postane problematična. V kolikor se libido trajno fiksira na posameznikov Jaz, po Freudu takega razvoja ni mogoče več dojeti kot normalnega, ampak govorimo o nenormalnem, patološkem razvoju, pri katerem gre za patološki narcizem.

Primarni narcizem ima torej po Freudu dva možna izhoda: da se razvije v normalni sekundarni ali patološki narcizem. Pri tem pa igra ključno vlogo način razrešitve Ojdpovega kompleksa.

Posledica klasične razrešitve Ojdipa je, da otrok razvije nove instance (Ideal jaza¹⁰), ki v razvoju narcizma odigrajo ključno vlogo. Ideal jaza Freud označi za dediča Ojdipovega kompleksa in je instanca, v katero post-ojdipalni otrok oz. odrasli usmerja svoje občudovanje. Vloga, ki jo pri normalnem sekundarnem narcizmu igra Ideal jaza je, da tisto, kar posameznik »pred sabo projicira kot svoj ideal, je nadomestek za izgubljeni narcizem njegovega otroštva, ko je bil sam svoj lastni ideal« (Freud, 1923, v Vuk Godina, 2012, str. 134). A tudi pri klasično razrešenem Ojdipu se ohranja obstoj narcizma, ki se kaže v številnih obnašanjih¹¹, ki jih je mogoče interpretirati kot narcistična. Drugi možni izhod iz stanja primarnega narcizma pa po Freudu predstavlja patološki narcizem. Kot sem že omenila, gre pri le-tem za stanja, ko se libidinalna energija trajno fiksira na posameznikov Jaz. V eseju Libidinalni tipi iz leta 1931 je Freud narcistične osebe označil kot samostojne, neustrašne, agresivne, ekstravertirane, energične ter

9 V Freudovem kategorialnem aparatu »Ego«

10 Ideal Jaza (tudi 'glas vesti') je točka simbolne identifikacije oz. tista točka v Drugem, iz katere se subjekt vidi v obliki, ki je vredna ljubezni Drugega (npr. če opravimo neko težavno nalogo in smo s tem žrtvovali svoje lastne interese in izpolnili svojo dolžnost zato, da izkažemo zvestobo višji instanci. Ob tem občutimo notranje zadovoljstvo: tu se skriva moment narcistične zadovoljitve). Gre za identifikacijo z Idealom, Zakonom, ki smo ji predani in presega narcistični interes jaza, saj ustvarja del ureditve, v katero smo integrirani. Občutek zadovoljstva je nagrada za to, da smo se podredili višji Stvari, Idealu (Žižek, 1987, str. 127 – 128).

11 Občasne libidinalne zasedbe Jaza, organske bolezni, spanje in sanje ter človekovo ljubezensko življenje (več v Freud, 1987, str. 45 – 52).

13

nezmožne ljubezni ali predanosti. Ugotovil je tudi, da narcistične osebe pogosto pritegnejo veliko občudovanja in pozornosti s strani drugih ter velikokrat zasedajo vodilne položaje (Konrath, 2007, str. 3).

Freudov koncept narcizma je služil kot izhodišče psihologu in filozofu Erichu Frommu v njegovi razpravi Individualni in družbeni narcizem (1987), v kateri razlikuje med individualnim in družbenim ter med benignim¹² in malignim¹³ narcizmom. Narcizem razlaga skozi dva primera: primarni narcizem novorojenčka in narcizem blazne osebe. Medtem ko otrok še nima odnosa do zunanjega sveta (zunanji svet zanj še ni postal resničen) in ne razlikuje med »jaz« in

»ne-jaz«, je za blazno osebo zunanji svet prenehal biti resničen. Blazna oseba zapusti resničnost zunanjega sveta in začne sebe doživljati kot edino resničnost. V tem primeru gre za sekundarni ali psihološki narcizem (prav tam, str. 55). »Psihoza je stanje popolnega narcizma, takšnega, v katerem je oseba pretrgala vse zveze z zunanjo resničnostjo in ustvarila svojo osebo kot nadomestek za resničnost. Takšna oseba je v celoti napolnjena s seboj, za sebe je postala 'bog in svet'« (prav tam, str. 56).

Kljub temu je bil Fromm (podobno kot Freud) mnenja, da je pri povprečnem posamezniku vselej prisotno narcistično jedro, ki je videti neuničljivo. Iz tega domneva, da je narcizem izjemno pomemben zaradi biološke funkcije, ki posamezniku omogoča preživetje: »… s stališča preživetja, mora človek pripisati sebi daleč več pomembnosti kot pa kateremukoli drugemu« (prav tam). A kmalu za tem Fromm pride do protislovnega sklepa, ko trdi, da je narcizem nujen za preživetje, hkrati pa le-temu predstavlja tudi grožnjo. Primarni narcizem je namreč tisti, ki posamezniku omogoča preživetje, medtem ko ga ogroža sekundarni narcizem, ki zna biti huda ovira za vse družbeno življenje. Posameznika namreč naredi brezbrižnega do ostalih, asocialnega in nepripravljenega sodelovati, kar je problematično predvsem iz stališča, da je človek družbeno bitje in lahko preživi le tako, da se organizira v skupine (prav tam, str.

62 – 63). Družbeni (skupinski) narcizem Fromm razlaga kot preoblikovan individualni narcizem tako, da »postanejo pleme, ljudstvo, vera, rasa itn. predmeti narcistične strasti, namesto da je ta predmet posameznik« (prav tam, str. 63). Narcistična strast se tako ohranja, a se uporablja bolj v prid preživetja skupine kot pa posameznika.

12 Benigni narcizem Fromm povezuje z ustvarjalnimi ljudmi, kjer je predmet narcizma tisto, kar je rezultat posameznikovega dela oz. truda. Gre za to, da je posameznik ponosen na svoje delo. Ta oblika narcizma je normalna (Fromm, 1987, str. 67).

13 Maligni narcizem je oblika narcizma, kjer je predmet občudovanje nekaj, kar oseba ima (npr. svoje telo, pogledi na svet, zdravje, bogastvo, lepota ipd.) (Fromm, 1987, str. 67).

14

Iz povedanega lahko zaključimo, da Freud in Fromm narcizma nista opredeljevala z občutki grandioznosti, kot je to značilno za sodobne teorije o narcizmu. Šele kasneje se je koncept narcizma začelo povezovati z nekaterimi karakteristikami, ki segajo na področje osebnostne in družbene psihologije. Narcizem kot karakterna lastnost označuje ljudi, ki so ravnodušne, nedostopne, pretirano samozavestne, zagledane vase, avto-erotične, samo-občudujoče in ekshibicionistične s fantazijami o vsemogočnosti ter vsevednosti. Zanje je značilna močna potreba po edinstvenosti¹⁴ in po pohvali s strani ostalih. Skupek tovrstnih značajskih lastnosti je Ernest Jones (v Konrath, 2007, str. 2) že leta 1913 poimenoval »God-complex«¹⁵, ki je izredno blizu sodobnemu pojmovanju narcistične osebnosti.

3.2. Sodobno razumevanje narcizma

Narcizem je v moderni družbi zelo priljubljen predmet preučevanja. Teorije različnih avtorjev zagovarjajo idejo, da je narcizem prevladujoče ali celo nujno potrebno stanje sodobne družbe, ki v ospredje postavlja značilne narcistične vrednote (ugled, moč, denar, lepota, mladost).

Narcizem se obravnava kot kontinuum, ki sega od zdravega narcizma (zdravo zaznavanje samozavesti in veličine) do patološkega narcizma, za katerega je značilno to, da ima številne značilnosti osebnostne motnje (Ronningstram v Ziherl, 2005, str. 23). V socialni psihologiji se narcizem razume kot osebnostno lastnost, kjer ni jasne meje med »normalno« in »narcistično«

osebo (Campbell in Foster, 2007, str. 1322). Posamezniki, ki imajo v veliki meri izražene tipično narcistične značilnosti, še niso nujno osebnostno moteni, saj lahko povsem normalno funkcionirajo v družbi. Osebe z visoko stopnjo narcizma so lahko psihološko zdrave, četudi so v medsebojnih odnosih izkoriščevalne in osorne (Sedikides, 2004, str. 412). Kljub temu so

»številni avtorji, med katerimi je morda najbolj znan Lasch (1991) […] mnenja, da je narcisizem tipičen, če ne tudi prevladujoč kot osebnostno stanje v sodobnih razmerah. Po Laschu (1991) naj bi poleg napihnjene večine vseboval tudi sebičnost, hladnost, plitvost čustev, željo po večni mladosti oz. nesprejemanje starosti, strah pred staranjem ipd.«

(Kernberg, 1975, v Vuk Godina, 2012, str. 130).

14 »Nothing offends such a man as the suggestion that he resembles someone else« (Jones, 1951, v Konrath, 2007, str. 2)

15 Božji kompleks, kompleks večvrednosti.

15

Sodobni narcizem se bistveno razlikuje od prvotnih razumevanj in preučevanj tega koncepta.

Kernberg (prav tam, str. 137) ugotavlja, da gre pri patološkem narcizmu sicer res za ponovno zasedbo Jaza, pri čemer ne gre za tisti Jaz, o katerem je v zvezi z narcizmom govoril Freud. Gre za zasedbo patološke strukture selfa¹⁶ oz. za patološki self, ki se v svojih značilnostih bistveno loči od Freudovega Jaza. Gre namreč za primitivne, nerealistične podobe selfa, ki so v svojih značilnostih ekstremno protislovne, zaradi česar se integrirana podoba selfa ne more razviti, prav tako kot se ne morejo integrirati niti podobe objektov. Pri Kernbergovem patološkem narcizmu ne gre za to, da bi se libidinalna investicija preusmerila iz objektov nazaj na posameznikov Jaz (kot se to zgodi pri normalnem sekundarnem narcizmu); »Patološki narcizem ne označuje enostavno zgolj libidinalne investicije v self v nasprotju z libidinalno investicijo v objekte, ampak označuje libidinalno investicijo v patološko strukturo selfa« (prav tam, str. 138).

Kernberg se ob tem opira na Van der Waalsa, ko pravi, da je za patološki self značilen hkratni razvoj patoloških oblik ljubezni do samega sebe ter patoloških oblik objektne ljubezni. Slednje pomenijo značilno zgodovinsko organizirano obliko objektnih odnosov, ki je od druge polovice 20. stoletja dalje začela prevladovati v družinah¹⁷ zahodnih kapitalističnih družb. Gre za tip družine, ki se bistveno razlikuje od tradicionalne družine zahodnih družb (prav tam).

3.2.1. Narcis kot produkt sodobnih družinskih razmerij

Popularizacija progresivne vzgoje je v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja sprožila reakcijo v smeri permisivnosti. Starši moderne družine so opustili tradicionalno vzgojo, vzgojne postopke in tehnike »v strahu, da bi ponovili napake svojih staršev« in so tako »zavrgli koristne vzgojne postopke iz preteklosti in sprejeli 'rutinizirane polresnice ekspertov, ki se razumejo na zakone življenja'« (Lasch, 1979 v Vuk Godina, 2012, str. 138). Vzgoja otrok je vse bolj postala podvržena otrokovim lastnim potrebam, ljubezen do otroka pa je postala pozitivna dolžnost staršev, saj je bilo ključno, da se otroci počutijo želene in da se jih v vzgojnem procesu v nobenem smislu ne zatira. O tem je Hilde Bruch (1952, v Lasch, 2012, str. 193) zapisala, da je

»najbolj razširjena napaka psihološkega svetovanja v tem, da starše uči tehnik, s katerimi naj

16 Kernberg ne uporablja koncepta 'ego', ampak 'self'; »Self je del ega, ki vsebuje … reprezentacije objektov in tudi idealne podobe o samem sebi in idealne podobe o objektih na različnih stopnjah depersonifikacije, abstrakcije in integracije« (Kernberg, 1975, v Vuk Godina, 2012, str. 136).

17 Na primeru ameriških družin je to v svoji analizi opisoval Lasch leta 1979 (Vuk Godina, 2012, str. 138).

16

bi otrokom posredovali občutek ljubljenosti, namesto da bi se zanesli na prirojeno, pristno ljubezen«. Ta preobrat od tradicionalnih k modernim vzgojnim pristopom pa je za seboj potegnil negotovost staršev glede tega, ali vzgajajo prav ali ne. Mnogi starši, ki so se prepustili nasvetom svetovalcev, so »nejasno čutili, da za svoje otroke niso uspeli storiti tistega, kar so zanje storili njihovi starši, vseeno pa niso vedeli, zakaj oziroma v čem jim je spodletelo in kaj naj storijo proti temu« (Lasch, 2012, str. 194). Sodobni starši so tako postali negotove figure, ki so obremenjeni z občutki krivde za vse napake svojih otrok. To stanje njihove negotovosti pa v svojo korist zlorabljajo in izkoriščajo najrazličnejši strokovnjaki in oglaševalska industrija;

»Psihiatrija, ki drži starše v stanju kronične anksioznosti, s tem frustrira želje, ki jih nato domnevo zadovolji oglaševanje« (Bruch, 1952, v Lasch, str. 195). Otrokovo zadovoljstvo in dobrobit tako postane močno podvrženo porabništvu, ki 'zadovoljuje vse potrebe in želje'.

Prav kritika permisivne vzgoje pa se je kmalu spreobrnila v lastno dogmo – dogmo pristnosti, ki je staršem narekovala, naj zaupajo lastnim občutkom. Vse, kar so naredili je bilo prav, samo da so to početi spontano. Dogma pristnosti (oziroma kult avtentičnosti) se je dokončno razširila s 'treningom učinkovitosti za starše', ki je učil, da je potrebno priti v stik z lastnimi čustvi, saj le če starši razumejo svoje potrebe, jih lahko posredujejo otrokom in jih spodbujajo k istem početju. O dogmi pristnosti pa Lasch zapiše naslednje: »Kult pristnosti odraža zaton vodilne vloge staršev in ga tudi moralno upravičuje. Potrjuje nemoč staršev, da bi otroka podučili o svetu oziroma mu posredovali etične smernice« (Lasch, 2012, str. 198). Notranje gonilo in ključno protislovje sodobnega kulta avtentičnosti je kup priročnikov, ki pišejo o tem, kako naj posameznik z znanstvenimi tehnikami in postopki doseže podobo sebe kot sproščenega in avtentičnega subjekta. Žižek (1985, str. 123 – 124) trdi, da je prvotni učinek teh priročnikov ta, da šele zbudijo neznosen občutek praznine in nezadovoljstva s samim seboj ter s tem šele ustvarijo potrebo. V posamezniku ustvarijo popoln občutek nemoči in nesposobnost, da bi se sam rešil iz zagate. Sodobni starši so tako vse bolj odvisni od nasvetov strokovnjakov, podvrženi so vplivom množičnih medijev in reklamne industrije ter različnih vzgojnih institucij, ki ob pomoči staršem samo še diskreditirajo avtoriteto.

Z opuščanjem tradicionalnih vzgojnih postopkov, so starši opustili tudi koristne vzgojne prakse, kot sta avtoriteta in kazen. V sodobnem pedagoškem diskurzu se namreč pogosto sliši ideja, da mora vzgoja potekati brez vsakršne prisile in naporov. Vsako omejevanje, discipliniranje in avtoriteta se razume kot nekaj negativnega in zatiralnega, ob čemer se pogosto pozablja, da je celoten proces vzgoje pravzaprav utesnjevanje otroka v kulturo. Z opuščanjem avtoritete in kazni so se v družinsko vzgojo močno vpletli strokovnjaki, katerih naloga je ta, da vodijo

17

zmedene, negotove in s krivdo obremenjene starše. Ob vsakem problemu se starši tako sklicujejo na strokovnjake (npr. psihiatre, zdravnike, socialne delavce ipd.), zaradi česar se v vzgoji v družini širijo »terapevtski načini razmišljanja, ki diskreditirajo avtoriteto« (Lasch, 1979, v Vuk Godina, 2012, str. 139). Avtoriteto in nalogo discipliniranja starši prepustijo strokovnjakom, kaznovanje pa nadomesti terapija¹⁸.

Z roko v roki procesa opuščanja vlog tradicionalne avtoritete in kaznovanja gre tudi opuščanje socializacijske instance, ki ju je najbolj jasno utelešala; govorimo o opuščanju tradicionalne očetovske vloge. Preden se lotim razlage, kaj (funkcionalna) odsotnost očeta v moderni družini pomeni za otrokov razvoj, bom predstavila, kakšen pomen je imela tradicionalna očetovska vloga v otrokovem osebnostnem razvoju v navezavi na razrešitev Ojdipovega kompleksa.

Analitski nauk, ki določa očetovo vlogo, se naslanja na tri Freudove oporne točke v odnosu oče – otrok. Prva pravi, da sta otrokovi čustvi ljubezni in občudovanja do očeta ključni za njegova prizadevanja, da bi se z očetom poistovetil. Brez tovrstne čustvene navezanosti na očeta ne more priti do ustrezne identifikacije z njim. Druga točka govori o otrokovi potrebi po zaščiti in varnosti kot eno izmed najpomembnejših pričakovanj, ki jih otrok v zgodnjem razvojnem obdobju goji do očeta. V tretji točki, ki je za našo razpravo najbolj relevantna, je govora o otrokovem doživljanju očeta kot avtoritete, saj je prav oče tisti, ki določa merila, prepovedi, postavlja meje in njihovo kršitev tudi kaznuje. Te lastnosti očetovskega lika otrok vgradi vase kot simbol morale in sodnika, ki odloča o tem, kaj je prav in kaj ne. Omejitve, ki jih postavlja oče sprva prihajajo od zunaj, s prenosom simbolne mreže pa jih otrok postopoma ponotranji, jih vgradi v sistem zavesti oz. nekakšen lastni notranji nadzor¹⁹. Tako se poistoveti z očetovimi moralnimi načeli in se mu s tem približa, hkrati pa ga to brani pred kaznijo ter mu zagotavlja občutek varnosti in naklonjenost očeta. Otrok moralno dozori takrat, ko zna sam uravnavati svoje vedenje po teh moralnih navodilih in ko skladno z njimi ravna tudi v okoliščinah, kjer se kršitev ne bi odkrila (Tomori, 1989, str. 50 – 52). Če to pogledamo z vidika teorije razrešitve Ojdipovega kompleksa, lahko rečemo, da je mati otrokov prvi ljubezenski objekt, medtem ko v očetu vidi tekmeca v boju za materino naklonjenost. Zato poleg občutkov občudovanja in naklonjenosti do očeta razvije tudi sovražna čustva. Šele takrat, ko ta čustva razreši in razvije

18 Lasch piše o nadomeščanju kaznovalnega prava in sodstva s terapevtskim pravom: subjekt ni več nič kriv, ker tudi ni odgovoren, saj je njegovo dejanje proizvod spleta psihičnih in družbenih okoliščin. Na mesto strogega sodnika tako stopi socialno skrbstvo – prestopnika je treba ozdraviti, ne pa kaznovati (Lasch, 1980 v Žižek, 1985, str. 122).

19 Posameznikov notranji nadzor Freud poimenuje 'superego', v sodobni literaturi pa je o njem govora kot o Idealu jaza oz. glasu vesti

18

nesporen odnos do očeta, dobi otrok izhodišče za svoj spolni in osebnostni razvoj. Z ustrezno razrešitvijo Ojdipovega kompleksa otrok razvije zdrav odnos do drugih, sprejme realnost in opusti nezrele želje. V kolikor pa je Ojdipov kompleks neustrezno razrešen, je to lahko gojišče poznejših nevrotičnih težav pri navezovanju odnosov z drugimi ljudmi in pri oblikovanju lastne spolne identitete (prav tam).

V sodobnih družinah je tradicionalnega, avtoritarnega in kaznovalnega očeta nadomestil odsotni²⁰ oče. Funkcionalna odsotnost očeta je med drugim ključnega pomena zato, ker bistveno določi odnos med mamo in otrokom, saj v družini, kjer je oče funkcionalno odsoten, postane mati dominanten starš. Poleg opustitve tradicionalne očetovske vloge namreč lahko enako govorimo tudi o materinski vlogi. Sodobna mati ni več tista, ki najbolje ve, kaj je dobro za njenega otroka, ampak so to strokovnjaki. Ob tem skuša mati postati idealen starš tako, da pomanjkanje svojih spontanih občutkov do otroka skuša nadomestiti tako, da ga duši s skrbnostjo. »Abstraktno prepričana, da si njen otrok zasluži le najboljše, s pretirano prizadevnostjo ureja sleherno podrobnost njegovega življenja ter s tem uničuje otrokovo sposobnost, da si pomaga sam« (Lasch, 1979, v Vuk Godina, 2012, str. 142 – 143). V zvezi s patološkim narcizmom Kernberg ob tem izpostavlja, da je »prevladovanje kronično hladne narcisistične in hkrati pretirano zaščitniške materinske figure … glavni etiološki dejavnik psihogeneze te patologije« (Kernberg, 1975, v Vuk Godina, 2012, str. 143).

Spremenjene pa niso zgolj tradicionalne vloge matere, očeta in otroka, temveč tudi hierarhična razmerja med njimi. V tradicionalni (patriarhalni) družini je bil otrok podrejen materi, ta je bila podrejena očetu, vsi skupaj pa so bili podrejeni Zakonu²¹. Hierarhija moderne družine je bistveno drugačna; oče je podrejen materi, ta pa otroku, ki v družini zaseda centralno mesto.

Kernberg o tem v zvezi s patološkimi narcisi zapiše, da ti »pogosto zasedajo v svojih družinah privilegiran položaj, pa naj bo zato, ker so edinci, ali ker so 'briljantni' otroci, ali ker so tisti, ki naj bi izpolnili pričakovanja družine« (prav tam, str. 144). Lasch prav to označi za eno najbolj prepoznavnih značilnosti družin, ki jih povezuje narcistični način življenja in ob tem povzema Kohuta, ki pravi, da te družine zaradi narcističnih motenj enega člana trpijo bolj, kot bi trpele

20 Odsotnost očeta v moderni družini ne pomeni fizične odsotnosti (biološkega) očeta, temveč opisuje funkcionalno odsotnost očetovske vloge oz. funkcije, ki jo v tradicionalni družini opravi oče. Moderni oče (ne glede na fizično prisotnost) ne opravi svoje očetovske funkcije, ki se veže na klasično razrešitev Ojdipa ter njegove ključne posledice (separacija otroka od matere, vzpostavitev notranjega Zakona, ki otroku predstavlja notranje moralno vodilo) (Vuk Godina, 2012, str. 141).

21 »Zakon« oz. ponotranjeni simbolni kod predstavlja pravila, prepovedi, ki so del simbolne ureditve, v katero se posameznik vključuje in jih v tradicionalni družini uteleša in reprezentira oče (Šebart, 1990, str. 54).

19

od prave psihoze. Bolnik s psihozo je namreč deležen manj podpore širšega okolja kot patološki narcis, ki predstavlja idealnega individua sodobne porabniške družbe (prav tam).

3.2.2. Narcis kot produkt permisivne vzgoje

Pojem permisije²² kot vzgojnega stila je prvič uvedla psihologinja Baumrind, ki ga je opredelila kot tistega, v katerem starši otroka sprejemajo, se pozitivno odzivajo na njegove želje in ne ravnajo direktivno in kaznovalno. Odločitve o ustreznem ravnanju starši prepuščajo otroku, ob čemer ne izvajajo zunanjega nadzora – zaradi nejasno izražene moči pa lahko pride do prikrite manipulacije, ko starši svoja pričakovanja uresničujejo posredno preko emocionalnih pritiskov (Baumrind, 1966 v Jeznik, Kroflič in Štirn-Janota, 2017, str. 4).

Permisivni vzgojni stil bi lahko opredelili kot tistega, ki v ospredje daje matriarhalne vrednote, kot so čustveno sprejemanje, razumevanje, zagotavljanje varnosti, ščitenje in varovanje otroka.

Gre za vzgojni stil, ki zagovarja jasno izražanje ljubezni do otroka; gre za predpostavko, da ob ugodni in ljubeči emocionalni klimi utesnjevanje otroka v kulturo ni tako boleče. Za razliko od represivne²³ vzgoje, je pri permisivni vzgoji gojenec aktivni član vzgojne interakcije, z vzgojiteljem je izenačen v osnovnih človekovih pravicah. Vzgojitelj prevzame pobudo in vodstvo v vzgojni dejavnosti izključno takrat, ko gojenec ni sposoben stopiti v z njim enakovreden kontakt, pri čemer se trudi, da bi gojenec čim prej stopil v takšno vlogo (Šebart, 1990, str. 52 – 54).

Pričakovanja, ki so jih pedagogi vlagali v izhodišče permisivne vzgoje pa se niso popolnoma uresničila. Šebart zapiše, da se je neuspeh v permisivni vzgoji pojavil zato, ker se v praksi še ni zares uresničila; tisto, kar se je uresničilo je vse-dopuščajoči ali lassez-faire vzgojni stil kot posebna oblika, ki predstavlja resnično nasprotje represivni vzgoji (prav tam, str. 54). Gre za skrajno mejo permisivnega stila, v katerem noben od staršev ne postavlja zahtev in ne kaže odzivnosti na otroka (Jeznik, Kroflič in Štirn-Janota, 2017, str. 5). Pojem permisivne vzgoje se

22 Permission lahko prevedemo kot dovoljenje, svobodo. Gre za tisto vzgojno usmerjenost, v kateri prevladujejo predvsem pozitivni vzgojni ukrepi (Šebart, 1990, str. 51).

23Pri represivni vzgoji govorimo o velikem poudarku na kaznovanju, kontroli in nadzoru, skrivanju čustev in racionalnih odločitvah. Prednost se daje patriarhalnim vrednotam (prisiljevanje, omejevanje, sankcioniranje), pri čemer je gojenec sprejemnik vzgojiteljevih stališč in vrednot ter izvrševalec njegovih pobud (Šebart, 1990, str. 52 – 54).

20

tako v različnih razpravah pojmuje zelo različno in pogosto je težko razumeti, na katero različico tega vzgojnega stila se kritike nanašajo.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so predstavniki klinične psihologije in psihoanalize negativne posledice permisivne vzgoje začeli povezovati s pojavom narcizma. Tovrsten diskurz je uveljavil vzorec, po katerem permisivnost označuje dopuščanje otroku, da svobodno razvija svoje želje po brezmejnem uživanju v brezmejnih dobrinah. To pa ustreza zahtevi porabniške družbe, ki od posameznika zahteva, da se realizira zgolj skozi posluževanje na trgu ponujenih dobrin (prav tam). Določen tip vzgoje je namreč vselej povezan z določeno družbeno (re)produkcijo posameznikov. Vsaka družba si zagotovi svoje preživetje tako, da si preko posameznikov zagotovi reprodukcijo funkcionalnih rekvizitov preživetja, ki se kažejo kot zahteva po določenih osebnostnih lastnostih posameznika. Gre za to, da vsaka družba skozi proces vzgoje oblikuje določen oz. prevladujoč tip osebnosti, o katerem lahko govorimo kot o družbenem ali socialnem karakterju (Šebart, 1990, str. 55 – 56). Žižek o tem zapiše, da obstajajo tri etape v razvoju libidinalnega ustroja subjekta meščanske družbe. Prva označuje individuuma protestantske etike, ki označuje temeljni psihološki tip 19. in 20. stoletja, njegovi temeljni načeli pa sta individualna odgovornost in individualna iniciativa, v smislu »pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal«. Ključna je razlika med legalnim, ki označuje socialna oz. od zunaj postavljena pravila, in moralnim, ki posameznika obveže kot notranji Zakon, glas vesti oz. Ideal Jaza. Z razvojem birokratsko-korporativnega kapitalizma pa se ta individualna avtonomija izgubi, zaradi česar za drugo etapo označi heteronomnega človeka organizacije. Gre za usmerjenost k priznanju s strani socialne skupine, ki ji individuum pripada. Ideal Jaza tako v sebi nosi predvsem pričakovanja okolja; skozi Ideal Jaza se posameznik gleda skozi oči vrstniške skupine oz. se gleda tak, kakršen bi moral biti, da bi bil vreden naklonjenosti svoje okolice. Vir moralnega zadovoljstva ni več to, da smo svoje delo opravili, ampak da smo lojalnost skupini postavili nad vse. Kot zadnjo etapo Žižek označi post-industrijsko, permisivno družbo, za katero je družbeno-nujni značaj patološki narcis, pri katerem formo Ideala Jaza nadomesti narcistični veliki Jaz. Tako nimamo več opravka s posameznikom, ki integrira zahteve okolja v simbolni instanci Ideala Jaza. Zahteve okolja mu predstavljajo zgolj zunanja pravila igre, ki jih ne jemlje resno; družbeni pritisk se pri njem namreč ne uveljavi v obliki Ideala Jaza, ampak kot sadomazohistični nadjaz, ki ostaja na ravni pred-ojdipskega, nadjazovskega ukaza.

Temeljna poteza tretje etape je namreč prav to, da mreža socio-simbolnih razmerij, v katero je vpleten subjekt, vse bolj deluje kot mati, od katere je odvisna zadovoljitev naših potreb. (Žižek, 1985, str. 120 – 121). Ob tem se lahko ponovno spomnimo na Lascha, ki je opisal nadomeščanje

21

kaznovalnega s terapevtskim pravom, kjer subjekt ni nič več kriv, ker tudi ni odgovoren; vse njegovo delovanje je preprosto proizvod spleta psihičnih in družbenih okoliščin.

Kot posledica permisivne drže se v psihični strukturi posameznika pojavijo skrajni individualizem in egoizem ter nihanje (ki je odvisno od potrditve iz zunanje okolice) med izjemno visoko samopodobo oz. grandioznostjo ter padanjem v depresijo (Praper, 1992, v Jeznik, Kroflič in Štirn-Janota, 2017, str. 6). Zaključimo lahko s sklepom, da je sodobni patološki narcizem posledica permisivne socializacije in vzgoje otrok, kjer umanjka avtoritete in kazni. Pri patoloških narcisih tako govorimo o posameznikih, ki nimajo klasično razrešenega Ojdipovega kompleksa, zaradi česar nimajo značilnosti, ki iz takšne razrešitve izhajajo (Ideal Jaza oz. glas vesti) (Vuk Godina, 2012, str. 146). Poleg odsotnosti Ideala Jaza pa je za opis sodobnih patoloških narcisov ključno izpostaviti še nekatere druge značilnosti.

3.2.3. Značajske lastnosti patološkega narcisa

Glede na kriterije, opisane v DSM IV²⁴, se narcistična osebnostna motnja kaže v naslednjih značilnostih: 1) vzvišen občutek samopomembnosti, 2) prezaposlenost s fantazijami o uspehu, lepoti, moči, idealni ljubezni in odličnosti, 3) posameznik verjame v to, da je nekaj enkratnega in neponovljivega, razumejo pa ga lahko le enako posebni ljudje oz. ljudje z visokim družbenim statusom, 4) zahteva po pretiranem občudovanju s strani drugih, 5) upravičenost do posebnih pravic, posebno ugodna obravnava ali brezpogojno strinjanje z njenimi pričakovanji, 6) izkoriščanje drugih v medosebnih odnosih, predvsem v lastno korist, 7) pomanjkanje empatije, 7) zavidanje drugim ter prepričanje, da tudi drugi zavidajo njemu, 9) arogantno in ošabno vedenje (Ziherl, 2005, str. 24).

Žižek o patološkem narcizmu piše kot o korelativnem pojmu klinične entitete borderline motnje²⁵, ob čemer zapiše, da »patološki narcisizem zajema […] vse simptome borderline + tako imenovani 'patološki', 'veliki« Jaz'« (Žižek, 1985, str. 111). Tako kot borderline subjekt,

24 Diagnostični in statistični priročnih duševnih motenj, četrti priročnik.

25 Kernberg (1978, v Žižek, 1985, str. 108 – 110) kot tri ključne simptome borderline subjekta našteje prosto oz.

nevezano tesnobo, poli-simptomalno nevroza (hkratno pojavljanje več nevrotičnih simptomov, ki so v klasičnih nevrozah nezdružljivi) in polimorfno-perverzno usmerjenost v spolnosti (pogosta menjava partnerjev, biseksualnost, spolnost brez trajnih, poglobljenih vezi). Strukturna analiza borderline subjekta pa obsega šibkost Jaza (nizek tolerančni prag tesnobe, nezadostna kontrola nad lastnimi nagonskimi vzgibi…), regresijo k primarnim oblikam mišljenja in primitivnim obrambnim mehanizmom ter patološko razmerje do objektov (nezmožnost integriranja dobrih in slabih potez v enotno podobo objekta).

22

ima tudi patološki narcis šibek jaz, ki regresira v primarne oblike mišljenja in primitivne obrabne mehanizme, s patološko relacijo do objektov, vendar je pri patološkem narcisu razlika ta, da vse te slabosti kompenzira s t. i. »velikim Jazom«. Pri tem gre za patološko tvorbo, ki namesto normalnega Jaza opravi integrativno funkcijo (prav tam). Patološki veliki jaz je osrednja integrativna instanca patološkega narcisa in nastane kot rezultat združitve treh elementov – realnega Jaza (samozaznava subjekta kot dejanskega bitja), idealnega Jaza (idealizirana podoba, ki jo ima subjekt o sebi) in idealnega objekta (idealni Drugi, bližnja oseba, ki ga patološki narcis doživlja kot svoj podaljšek oz. kot del lastnega »velikega Jaza«).

Posledica stopitve teh treh elementov pa se kaže v izgubi kritične distance med realnim, idealnim jazom in objektom; realni in idealni Jaz sta stopljena v eno, idealni Drugi pa izgubi vse slabe lastnosti in nastopi kot vsemogočni, dobri Drugi. Ta distanca, ki je pri patološkem narcisu izgubljena, 'normalnega' subjekta žene k nenehnem izboljševanju in približevanju svojemu idealu. Kritična instanca pri patološkem narcisu nastopi kot skrita nadjazovska sila, v katerega subjekt projicira lastno agresivnost (prav tam, str. 113).

Tako je patološki narcis v bistvu nemočen subjekt in žrtev krutega, neobvladljivega nadjaza.

Gre za pred-ojdipsko situacijo, kjer imamo opravka z idealnim objektom (ki ga v pred-ojdipski situaciji predstavlja mati) na eni strani, na drugi pa neobvladljivo okolje. Posledica te nerazrešene konfliktne situacije je narcistični veliki Jaz, ki je edini način, da lahko posameznik to situacijo prenese; izgradi si imaginarno dopolnilo oz. veliki Jaz, ki je stopljen z vsemogočnim, idealiziranim (materinskim) zaščitnikom. Prav nerazrešen Ojdipov kompleks je temeljni problem borderline subjekta in patološkega narcisa; subjekt ne ponotranji očetovskega Zakona, kar je edina pot ukinitve in preobrazbe krutega nadjaza v pomirjajoči notranji Zakon oz. Ideal Jaza (prav tam). Kernberg ob tem poudari, da tovrstne motnje najdemo skoraj izključno v družinah, v katerih je odsotna klasična vloga očeta kot utelešenje Zakona. Zaradi očetove odsotnosti je otrokovo življenje obvladovala mati v dvojni podobi (dobra in slaba) in tako otrok ni sposoben razrešiti nasprotja med zaščitniškim in ogrožajočim Drugim ter ga preseči skozi razvoj očetovskega Ideala Jaza (Kernberg, 1978, v Žižek, 1985, str. 113).

Patološki narcis je svojemu okolju prilagojen in v njem uspešno funkcionira – včasih v njem celo blesti oz. dominira. Hkrati pa je zanj značilno, da ljudi okoli sebe prezira, jih izkorišča in v njih vidi zgolj sredstvo za svojo afirmacijo; povsem je namreč odvisen od njihovega priznanja in občudovanja. Ljudi okoli sebe patološki narcis deli v tri kategorije: prvo predstavljajo idealni Drugi, od katerih pričakuje narcistično potrditev in delujejo kot podaljšek njegovega velikega Jaza. V to kategorijo spadajo večinoma močne, nadrejene ali slavne osebe. Drugo kategorijo