UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
GEA GREGORIČ
Slovenska kratka zgodba (2010–2020) in možnosti problemskih aplikacij v gimnaziji
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
GEA GREGORIČ
Slovenska kratka zgodba (2010–2020) in možnosti problemskih aplikacij v gimnaziji
Magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Alenka Žbogar Študijski program: Slovenistika – E, P
Ljubljana, 2021
Zahvala
»Kratka zgodba gradi na vsakdanjih dogodkih in nas uči, zakaj in kako nam navidez nepomembne sile oblikujejo življenje.«
Alenka Žbogar v članku Slovenska kratka pripovedna proza po letu 1980 (Slavistična revija)
Zahvaljujem se mentorici izr. profesorici doktorici Alenki Žbogar za ažurnost, strokovnost in svetovanje pri nastajanju magistrskega dela ter predvsem za vse predano znanje tekom študija, s katerim me je navdihnila, da je pričujoče delo nastalo.
Izvleček
Slovenska kratka zgodba (2010–2020) in možnosti problemskih aplikacij v gimnaziji
V magistrskem delu je obravnavana sodobna slovenska kratka zgodba z metodo analize literarnovednih virov. Opravljena je analiza produkcije zbirk kratkih zgodb med letoma 2010 in 2020 z metodo izločanja in razvrščanja. Predstavljene so zbirke kratkih zgodb sodobnih slovenskih pisateljic, in sicer Mojca Kumerdej, Temna snov (2011);
Mirana Likar Bajželj, Glasovi (2015); Jedrt Lapuh Maležič, Bojne barve (2016), Suzana Tratnik, Noben glas (2016) in Ana Schnabl, Razvezani (2017). Slednja je literarno analizirana, umeščena v literarni kontekst in uporabljena za obravnavo sodobne kratke zgodbe pri problemsko-ustvarjalnem pouku v gimnaziji. Navedeni so razlogi za izbor s poudarkom na mladostniških bralnih interesih, ki govorijo v prid obravnavi tovrstne literature in umestitev le-te v šolski kanon. Osvetljene so tudi korelacije med problemsko-ustvarjalnim pristopom in razvijanjem literarne zmožnosti, ki je eden od temeljnih ciljev gimnazijskega pouka književnosti.
Ključne besede: kratka zgodba, produkcija kratke zgodbe med letoma 2010 in 2020, problemsko-ustvarjalni pouk v gimnaziji, model problemsko-ustvarjalnega pouka kratke zgodbe, literarna zmožnost
Abstract
Slovenian short story (2010–2020) and the possibilities of problem-based applications in general high school
The master 's thesis deals with a contemporary Slovenian short story using the method of analysis of literary sources. An analysis of the production of collections of short stories between 2010 and 2020 using the method of extraction and classification is presented, collections of short stories of contemporary Slovenian writers are presented, namely Mojca Kumerdej, Temna snov (2011); Mirana Likar Bajželj, Glasovi (2015); Jedrt Lapuh Maležič, Bojne barve (2016), Suzana Tratnik, Noben glas (2016) and Ana Schnabl, Razvezani (2017). The latter is literary analyzed, placed in a literary context and used to deal with a modern short story in problem-based creative lessons in high school. The reasons for the selection are given with an emphasis on youthful reading interests, which speak in favor of the consideration of this type of literature and its placement in the school canon. The places of correlation between the problem- based approach and literary competence, which is the fundamental goal of literature lessons, are also highlighted.
Key words: short story, production of short story between 2010 and 2020, problem- based lessons in high school, model of problem-based lessons of short story, literary competence
2 Kazalo vsebine
1 UVOD ... 4
2 SLOVENSKA KRATKA ZGODBA V LITERARNI TEORIJI ... 6
2.1 Naratološke lastnosti kratke zgodbe ... 8
2.1.1 Skrčena čas in prostor ... 9
2.1.2 Pripovedovalec ... 9
2.1.3 Subjekt pogovarjanja ... 10
2.1.4 Epifanija ... 11
2.1.5 Redukcija in kompresija ... 11
2.1.6 Teorija ledene gore ... 11
2.1.7 Minimalizem... 12
2.2 Umestitev kratke zgodbe v literarni kontekst ... 13
2.2.1 Sodobna kratka zgodba na Slovenskem v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja ... 13
Nove literarne usmeritve ... 14
Modificirane pretekle usmeritve ... 14
2.2.2 Sodobna slovenska kratka zgodba po letu 2000 ... 17
2.2.3 Produkcija zbirk kratkih zgodb od leta 2010 do leta 2020 ... 18
2.3 Izbrane zbirke kratkih zgodb sodobnih avtoric ... 34
2.3.1 Mojca Kumerdej, Temna snov (2011) ... 35
2.3.2 Mirana Likar Bajželj, Glasovi (2015) ... 36
2.3.3 Suzana Tratnik, Noben glas (2016) ... 37
2.3.4 Jedrt Lapuh Maležič, Bojne barve (2016) ... 39
3 DIDAKTIČNI PRISTOPI K OBRAVNAVI SODODNE SLOVENSKE KRATKE ZGODBE V GIMNAZIJI ... 41
3.1 Metoda šolske interpretacije ... 43
3.2 Sodobne metode pouka književnosti... 45
3.2.1 Metoda obrnjenega učenja ... 46
3.2.2 Problemsko-ustvarjalna metoda ... 47
Oblika in faze dela ... 49
Metode dela in vloga učitelja ... 51
3.3 Problemsko-ustvarjalni pouk sodobne kratke zgodbe ... 51
3.3.1 Sodobna slovenska kratka zgodba v luči recepcijskih zmožnosti mladostnikov ... 52
3.4 Model obravnave po metodi problemsko-ustvarjalnega pouka ... 56
3
3.4.1 Utemeljitev izbora zbirke za šolsko rabo ... 56 3.4.2 Umestitev v literarnovedni kontekst ... 57 4 LITERARNA ZMOŽNOST V GIMNAZIJI IN PROBLEMSKO-USTVARJALNI POUK ... 77 5 ZAKLJUČEK ... 81 6 VIRI IN LITERATURA ... 84
Kazalo tabel
Tabela 1: Seznam zbirk kratkih zgodb, ki so izšle med letoma 2010 in 2020 ... 21 Kazalo slik
Slika 1: Produkcija zbirk kratkih zgodb od leta 2010 do leta 2020 ... 31
4 1 UVOD
Magistrsko delo je pregled literarnovednih spoznanj o kratki zgodbi, analiza produkcije slovenskih zbirk kratkih zgodb med letoma 2010 in 2020, sinteza spoznanj ter zbir smernic za delo pri gimnazijskem pouku književnosti. Dodan mu je model obravnave zbirke kratke zgodbe preko metode problemsko-ustvarjalnega pouka in na koncu osvetlitev povezave med tovrstnim pristopom in literarno zmožnostjo dijakov.
Problemskost, sodobnost in premajhna zastopanost kratke zgodbe v gimnazijskem pouku književnosti so bili vzvod za izbiro teme, zato je to delo premislek in načrt, kako in zakaj vpeljati najsodobnejšo slovensko kratko zgodbo v gimnazijski pouk književnosti, da bodo dijaki dejavno komunicirali z njo, aktivirali svoje predznanje, pridobivali dolgoročnejše znanje in razvijali svoj bralni interes. Odgovor vidim v problemsko-ustvarjalnem pouku književnosti, ki spodbuja lastno raziskovalno delo dijakov, s katerim pridobivajo dolgoročnejše znanje, razvijajo spretnosti reševanja problemov ter krepijo različne sposobnosti literarnega raziskovanja. Na podlagi recepcijske teorije o bralnih navadah in bralni kulturi pubertetnikov oz. adolescentov se mi zdi sodobna kratka zgodba najboljša izbira za identifikacijo te starostne skupine z literaturo. Dijake bralce namreč ne zanima več nedolžni svet s pričakovanim in tipiziranim srečnim koncem, pač pa literatura, ki prikazuje smrt, spolnost, predsodke in katere literarna oseba je preplet dobrega in zla.
Na kratko bom povzela analize didaktičnih metod pri pouku književnosti, opredelila šolsko interpretacijo kot osrednjo, klasično metodo in nato nadaljevala s problemsko- ustvarjalnim poukom književnosti, ki je osrednji del tega poglavja. Obravnavala bom teoretska izhodišča različnih slovenskih in tujih didaktikov in podrobneje predstavila recepcijsko teorijo in problemsko-ustvarjalni pristop k pouku književnosti (kakšne so njegove metode dela, vloga učitelja in oblike dela ter zakaj je pomemben prehod od transmisijskega k interpretativnemu pouku). Glavni cilj tega magistrskega dela je združitev teorije v poglavju Problemsko-ustvarjalni pouk sodobne slovenske kratke zgodbe, kjer se bom posvetila razlogom, zakaj jo sploh obravnavati v gimnaziji, kakšne
5
so možne aplikacije kratke zgodbe po metodi problemsko-ustvarjalnega pouka ter poskušati osvetliti, ali bi ta lahko vplival na krepitev literarne zmožnosti dijakov.
6
2 SLOVENSKA KRATKA ZGODBA V LITERARNI TEORIJI
Janko Kos (1995: 164) piše, »da je kratka zgodba (angl. short story) sodobna, v Ameriki 19. stoletja nastala različica klasične novele. Navadno je krajša, prav tako dramsko osredotočena na en sam dogodek, v kratkem časovnem obdobju in na omejenem prostoru, pogosto z nepričakovanim razpletom. V primerjavi z novelo je njena motivika pretežno sodobna, v tem okviru pa lahko ljubezenska, grozljiva, kriminalna, socialna itn. Napisana je brez izjeme v prozi«. Doda še, »da kratka zgodba lahko velja za ameriško različico klasične evropske novele, nastala je po meri in potrebah razvijajočega se časopisja in njegovega literarnega podlistka, od tod njena kratkost, strnjenost in dražljiva zanimivost«. (Prav tam.)
Aleksander Kustec kratki zgodbi pravi literarni fenomen 20. stoletja, ki diskusije o svojem obstoju beleži že od leta 1842, ko je E. A. Poe zapisal svoj poglede nanjo. Po Poeju je kratka zgodba kompozicija, ki ima veliko podobnosti z rimano pesmijo, na bralcu pa mora pustiti vtis enotnega učinka. Po Matthewsu naj bi kratka zgodba izpolnila Aristotelovo zahtevo po treh enotnostih (enotnosti dogajanja, kraja in časa) – obravnava naj eno književno osebo, en dogodek, eno emocijo ali niz emocij, ki jih zahteva ena situacija. Kratka zgodba mora biti usmerjena k dosegu edinstvenega učinka, iz česar sledi, da ima kratka zgodba učinek »totalnosti«. Kratka zgodba mora imeti fabulo in temo ter neko zgodbo, ukvarja se z družbenimi vprašanji, manifestira neko ideologijo in se dotakne resne tematike (Kustec, 1999: 89–91).
Od leta 1940 dalje so kritiki začeli z ločevanjem med popularno komercialno zgodbo in literarno zgodbo. Razmahnilo se je zavedanje, da je kratka zgodba v upodabljanju stvarnosti bliže lirični poeziji kakor pa romanu. Anton P. Čehov je razvil nov tip kratke zgodbe in s svojimi novimi pogledi močno vplival na dela poglavitnih piscev kratke zgodbe v 20. stoletju.1 V kratki zgodi naj bi združil »specifični detajl realizma s poetičnim lirizmom romanticizma« (May, 1994: 199, v Kustec, 1999: 92). »V književnih osebah vidimo utelešenje nekega razpoloženja in ne realistično upodobitev neke
1 James Joyce, Franz Kafka, Ernest Hemingway, Alice Munro, Sherwood Anderson, Katherine Mansfield idr. (Kustec, 1999: 92).
7
figure. To pomeni, da postane v strukturi kratke zgodbe fabula podrejena književni osebi. Poe je manipuliral s fabulo, Čehov, na drugi strani, pa z občutki ali z razpoloženjem.« (Kustec, 1999: 92)
Večji preboj v obravnavi kratke zgodbe se je ponovno zgodil leta 1963, in sicer s Frankom O'Connorjem ter njegovo knjigo The Lonely Voice: A Study of the Short Story.
Izhajal je iz »intuitivne« kritike in zagovarjal tezo, da kratka zgodba upodablja samotne ljudi, ki živijo vselej na družbenem robu. Protagonist je tako predstavnik neke
»obubožane populacijske skupine«. Kratka zgodba je po O'Connorju »moderna artistična oblika, ki boljše kot poezija in dramatika predstavlja naš lasten odnos do življenja.« (Kustec, 1999: 93). O’Connor je prepričan, da je v kratki zgodbi težko najti
»normalne« književne osebe, s katerimi bi se bralec lahko popolnoma identificiral – npr. pri Gogolju so bili to uradniki, pri Turgenjevu tlačani, pri Maupassantu prostitutke, pri Čehovu zdravniki in učitelji, pri Andersonu podeželski ljudje, ki so vselej sanjali o tem, kako bi uspeli v družbi. V kratki zgodbi imamo vedno občutek, da gre za izobčence družbe, ki po njene robu tavajo in so včasih nosilci nečesa simboličnega. Možna zavest o človeški osamljenosti je tisto, kar najdemo lahko samo v kratki zgodbi in ne v romanu.
Razlike med romanom in kratko zgodbo so bolj ideološke kakor oblikovne (prav tam).
Na nadaljnji razvoj kratke zgodbe v literarni teoriji sta imela velik vpliv ruski formalizem z Jakobsonom, Šklovskim in Ejhenbaumom ter francoski strukturalizem s Todorovim, Barthesom in Genettom. V osemdesetih in devetdesetih je kratka zgodba le še utrdila svoje mesto v sodobni literarni teoriji. Pomemben dejavnik pri tem je bila zbirka esejev Short Story Theory at a Crossroads, ki jo je leta 1989 uredila Susan Lohafer. V njej se nahaja eklektična zmes različnih pristopov o problematičnih vprašanjih, ki se nanašajo na razpravo o kratki zgodbi (Kustec, 1999: 97).
Virk (2004: 285–286) značilnosti kratke zgodbe povzema po nemških teoretičarkah Klichenmann in Neuse – kratka zgodba je lahko linearna, lahko skokovita, arabeskno skrčena ali eliptična, dogodki si ne sledijo nujno logično. Zanjo je značilen »odprti začetek«, ki povzroči, da se lik neposredno pojavi pred nepripravljenim bralcem, čas
8
in kraj dogajanja pa nista označena. Motivi v kratki zgodbi pogosto ostajajo nepojasnjeni, skrivnostni, ker tudi konkretnega družabnega okolja navadno ni, se lik ne psihično ne karakterno ne razvija. Pripovedovalec je največkrat prvoosebni, prevladujeta pa personalna in nevtralna pripovedna perspektiva. Ne nanaša se na neko že znano izkustvo, pač pa je povsem osebna, individualna, konec pa se zgodi naenkrat, z ostrim rezom, nepričakovano, z nezaokroženo fabulo. Tako imenovane
»čiste vrste«, ki so idealni tip, so le redko oz. nikoli udejanjene. To je še zlasti vidno v novejši književnosti, ko prevladujejo »nečisti« primerki oz. hibridi, ki kažejo na problematičnost tradicionalne teorije vrst (prav tam: 289).
Alenka Žbogar (2005: 17) meni, »da kratka zgodba obsega od 500 do 8.000 besed, se začenja na sredi stvari, končuje odsekano, v ospredju je navadno en osrednji dogodek, bolje ozek izsek iz dogodka, ki se navadno presenetljivo obrne. Literarnih oseb, ki so – če sploh so – pomanjkljivo karakterizirane, je malo, tj. do tri. Ne razvijajo se niti psihično niti karakterno. Kraj in čas dogajanja sta omejena. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec«. Velike ideje, ki jih imajo romaneskni junaki, se sprevržejo v majhne in nepomembne, vsakdanje življenjske zaplete, ki jih literarna oseba ne zna in ni sposobna rešiti. Navadno se zgodi presenetljivi preobrat ali epifanija, ki poskrbi, da se nek na videz nepomemben dogodek prelevi v dogodek z usodno razsežnostjo, a ga bralec lahko le sluti, saj odsekani in odprti konec ne ponudi končnega moralnega nauka ali razpleta. Temeljne razlike med novelo in kratko zgodbo Žbogar vidi v začetku, koncu in pripovednem slogu – v kratki zgodbi sta začetek in konec odprta, novela pa se začne postopoma in konča zaokroženo, navadno z neko moralno poanto. Pripovedni slog je v kratki zgodbi epski, v noveli pa dramatičen, z bolj definiranim in širšim osrednjim dogodkom. Prav tako je za novelo značilen dramski trikotnik, s presenetljivima in učinkovitima zapletom in razpletom. Pomembno vlogo ima v noveli tudi predmet, okoli katerega je organizirano neko dejanje (Žbogar, 2007: 20–21).
2.1 Naratološke lastnosti kratke zgodbe
Kratka zgodba je kot literarna vrsta posebna tudi z vidika naratoloških lastnosti, ki so edinstvene za vsako literarno vrsto posebej. V nadaljevanju bom nanizala nekatere
9
pomembnejše naratološke pojme, ki so značilni in ki se pojavljajo eden ob drugemu ob prebiranju kratkih zgodb. Ti naratološki pojmi so primerni tudi za aplikacijo teorije kratke zgodbe v šolski rabi oz. gre za pojme za interpretacijo kot jih predvidi tudi učni načrt.
2.1.1 Skrčena čas in prostor
Čas in prostor pripovedi sta, poleg pripovedovalca in fokalizacije, v teoriji pripovedi ena od vidnejših in pomembnejših sestavin literarnega besedila. Najprej je nujno ločevati med časom diskurza in časom zgodbe, saj čas gradi tako besedilo (diskurz) kot zgodbo. Čas pripovednega besedila tvorijo jezik in fabulativni pripetljaji (Kodrič, 2006:
351), ki so v kraki zgodbi močno zgoščeni in skrčeni, tako je čas zgodbe lahko le trenutek v življenju neke osebe, čas njenega razmišljanja, sanjanja, ali pa nekoliko daljše obdobje, kot je kosilo z družinskimi člani, spomin na nek sramotni dogodek ali obujanje travmatičnega pripetljaja, občutka osamljenosti, nemoči. Kot je skrčenost časa značilna za kratko zgodbo, pa je posledično zanjo značilna tudi skrčenost prostora, saj linearno sosledje dogodkov, ki se odvijajo v zelo kratkem kosu časa, ne dovoljujejo širšega dogajalnega prostora. Ta je navadno nek intimen prostor za štirimi stenami, nemalokrat pa tudi zgolj notranji svet pripovedovalca. Skrčenost prostora in časa z roko v roki s kratkimi stavki in intenzivnim ritmom bralcu dajeta občutek utesnjenosti in s tem povzročita »velikozgodbarski efekt pričakovanja: med sopihanjem in hlastanjem po besedilu pričakujemo nekaj katastrofalnega, zdi se, da se bo svet dokončno ustavil /…/« (Kodrič, 2006: 352). Pripovedovalec se v kratkih zgodbah ne ustavlja pri opisovanju kraja in časa, v katerih se zgodba odvija, ampak se osredotoča na notranjost upovedenih oseb tako, da skozi hipne časovne odseke spoznavamo tesnobo in grozo, ki ga navdajata (Vodušek, Štuhec, 2003: 48–49).
2.1.2 Pripovedovalec
Pripovedovalec ima posebno in pomembno mesto na ravni pripovedi, saj združuje posebni fokalizacijski kot in ustrezne slogovne postopke, s katerimi zagotavlja živost neke pripovedi. Ker sta, kot že omenjeno, prostor in čas kratke zgodbe močno skrčena,
10
mora pripovedovalec izbirati med danimi omejenimi upovedovalnimi in jezikovnimi možnostmi. Zupan Sosič v slovenskem romanesknem kontekstu uvede tri tipe pripovedovalca – avktorialnega oz. vsevednega, personalnega in nezanesljivega (Kodrič, 2006: 353). Ravno nezanesljivi pripovedovalec je za kratko zgodbo najzanimivejši, saj bralec v njegovo pripoved sumi, njegove norme in obnašanja se namreč razlikujejo od vrednot implicitnega avtorja (Zupan Sosič, 2003: 52 v Kodrič, 2006: 354). Obstajajo tri tipi nezanesljivega pripovedovalca, in sicer nezanesljivi pripovedovalec z omejenim znanjem (npr. otroški pripovedovalec, pripovedovalec z motnjami v duševnem razvoju), osebno vpleteni nezanesljivi pripovedovalec (z močno subjektivno določenim pogledom na dogajanje) in nezanesljivi pripovedovalec z vprašljivo vrednostno shemo (bralec literature ima drugačno vrednostno shemo kot pripovedovalec, zato mu ne zaupamo) (Harlamov, 2010: 37). Ključna značilnost kratke zgodbe je mimetičnost, ki močno poudarja osebno perspektivo oseb, zato je tovrstni pripovedovalec najverjetnejši.
2.1.3 Subjekt pogovarjanja
V kratki zgodbi, ki je sodobna tvorba, ne nastopajo več junaki, kot smo jih vajeni v tradicionalni pripovedi, ampak literarne osebe, ki jih lahko označimo kot omrtvičene, nemočne in otopele ter kot take postanejo subjekt pogovarjanja, saj je pogovor edina akcija, ki jo premorejo. Subjekti pogovarjanja se soočajo s težavo, komu zaupati oz. s kom se pogovarjati, zato se udejanjajo tudi preko molka. Subjekt kratke zgodbe se v svetu, v katerem živi, počuti utesnjenega in ni zmožen izraziti tistega, kar želi, zato ga navdaja melanholizem in pesimizem (Vodušek, Štuhec, 2003: 48). Pogovor si navadno zamišljamo kot interakcijo dveh oseb, ki si izmenjujeta misli, a v kratki zgodbi moramo vzeti v obzir, da je kot pogovor označen tudi pogovor s samim seboj, saj velikokrat sogovornik ne obstaja oz. ni pripravljen poslušati. Subjekt se pogovarja sam s sabo, kljub temu da tega noče, a mu enostavno ne preostane nič drugega, tako se molčečnosti pridruži še otopelost (prav tam: 49). Subjekt kratke zgodbe tik pred koncem potovanja vidi nešteto poti, ki se mu zdijo neskončne in to ga plaši, zato se na potovanje raje ne poda (Žbogar, 2009: 541–542). Postmodernističnega subjekta ali subjekta pogovarjanja ogrožajo negotovost, neobvladljivost in nestabilnost, saj je ujet v mrežo časa, zaveda se, da beg ni mogoč. Ravno ti banalni prikazi oz. časovni izseki,
11
trenutki, ki so značilni za kratko zgodbo in ki ne odločajo o ničemer, prikazujejo minevanje, v katerega je subjekt vpet in obsojen na bivanje.
2.1.4 Epifanija
Izraz epifanija se v literaturi nanaša na tiste prizore, ki se nanašajo na očitno vsakodnevne dogodke, iz katerih bralcu nehote izidejo razkrivajoče informacije o liku ali dogodku. Epifanija je nenadna duhovna manifestacija, bodisi v govoru, gesti ali spomina vredni razvojni stopnji samega uma. Je izražanje pomembnega vidika človekove resničnosti skozi metaforo ali simbol. Gre za trenutek intenzivne in pomembne izkušnje, ki je pomembna tudi za karakterizacijo literarne osebe.2 Literarne osebe v sodobni kratki zgodbi le obstajajo, sicer spoznajo, da življnje ni to, kar so si predstavljale, da je, in to je zanje trenutek spoznanja – epifanija – a še vedno niso sposobne ničesar spremeniti (Žbogar, 2020: 290).
2.1.5 Redukcija in kompresija
Med pogoste značilnosti, ki ju raziskovalci pripisujejo kratki zgodbi, sta tudi redukcija in kompresija. Redukcija pomeni izpuščanje na vseh ravneh – npr. zgodbe, dogodka, prostora, časa, strukture, jezika, sloga, subjektov, motivov in tem, kompresija, ki je zgoščevanje in vodi do »izjemnega zmanjševanja pripovednega polja, zreduciranega na subjektivnost, intimnost, atmosfero in razpoloženje.« (Žbogar, 2020: 292). Žbogar v svojem članku zapiše, da jo analizirane zbirke kratkih zgodb spomnijo na »črno bele fotografije, na zapis drobnih fragmentov iz sveta, v katerem vlada diktatura izbire, in v katerem sta katastrofičnosti in občutenje konca (kot nekaj dobrega in pozitivnega) nekaj tako običajnega, kot je pitje jutranje kave3« (prav tam).
2.1.6 Teorija ledene gore
2 Osebni zapiski s predavanj prof. dr. Darje Pavlič (Sodobna slovenska kratka proza).
3 Naveza na kratko zgodbo Igorja Bratoža Café do Brasil: jutranji impromptu.
12
Teorija ledene gore ali teorija izpustitve je nastala po Hemingwayevem pripovednem slogu, katerega ključna značilnost je izpuščanje. Hemingway je svojo pisateljsko pot začel kot reporter in novinarsko pisanje, ki je natančno, preprosto, realistično in v katerem je vsaka beseda skrbno pretehtana, ga je navdihnilo pri pisanju proze. Bistvo te teorije je, da so v ospredju le delci celote, bistvi pa ostaja neizrečeno oz. skrito pod površjem, med vrsticami. Ker sta sporočilo in ideja skrita, se mora bralec v tekst poglobiti. Bistvo, ki se skriva nekje globje je zares veliko in razširjeno ter mnogo razsežnejše kot bralec oceni sprva – prvotna ocena je torej vrh ledene gore, bistvo pa je pod gladino in je mnogo razsežnejše (Žbogar, 2020: 292–293).
2.1.7 Minimalizem
V devetdesetih letih se kot vidnejša literarna smer pojavi minimalizem, ki je izraz splošnega minimalističnega trenda. Minimalistična literatura se kaže v izbiri tematike banane vsakdanjosti. Opredeljuje se kot varianta postmodernizma, realizma/neorealizma ali kot samostojna smer (Perić Jezernik, 2009: 52–53). Perić Jezernik v doktorski disertaciji Minimalizem in minimalistična estetika v kratki prozi ter sodobna slovenska kratka proza piše, da minimalistične tekste zaznamuje subjekt, ki vsakdanji jezik pusti na cedilu. Zave se, da je pogovor edini izhod iz zagate, vendar ga ne zna pravilno uporabljati za komunikacijo. Glavne značilnost, ki ji navede, so:
vseobsegajoča redukcionistična tendenca, ki se v literaturi kaže na ravni zgodbe, dogodka, dogajanja, oseb in jezika samega; subjekt, zreduciran na minimalni jaz; svet minimalne pojavnosti, torej razkriti ravno toliko, da vemo, da gre za »tukaj in zdaj«;
tematika vsakdanjika, ki ustvarja zmotni videz preprostosti, saj na ta način odpira »rak rane« sodobne družbe. Tomo Virk je mnenja, da lahko minimalistično literaturo poimenujmo »literatura izčrpane eksistence«, kjer gre za drugačno, eksistencialno izčrpanost in ne več za formalno izčrpanost literature, kot je značilna za postmodernizem, povezano s koncem Velikih zgodb (Virk, 1996: 151). Za minimalizem so tako po Kosu idr. (2009: 239) značilni odsotnost usodnih dogajanj, osredotočenost na majhne življenjske pripetljaje, neizrazitost sižeja, drobni detajli zunanjega sveta, neizrekljivo duševno dogajanje. Da razumemo minimalizem, ga moramo ob bok postaviti postmodernizmu. V naslednjem podpoglavju bom zato kratko zgodbo umestila v literarni kontekst.
13
2.2 Umestitev kratke zgodbe v literarni kontekst
2.2.1 Sodobna kratka zgodba na Slovenskem v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja
Sodobno slovensko literaturo, torej literaturo od osemdesetih let naprej, je predvsem zaznamovala osamosvojitev in nastanek nove države ter z njim nov politični sistem.
Zmanjšala so se državna sredstva, namenjena literaturi (Čander, 2004; 350), kar je tudi eden od razlogov, da v njej pojenja nacionalna tema (osamosvojitev, državotvornost ipd.) in raste pojavnost tako imenovanih »malih« tem, osebnih interesov in doživljanja »majhnega človeka«, ki postane glavna oseba s svojimi osebnimi intimnimi problemi in zgodbo (Zupan Sosič, 2010: 293). »Zaostreni individualizem goji t. i. plemenske identitete, zanimanje za velike ideje (ali ideologije) upada, kar odraža tudi slovenska kratka pripovedna proza po letu 1980: obravnav usodnih, velikih tem je manj, pogostejše postajajo obrobne, na videz nepomembne, intimne zgodbe, povezane z duhom postmodernega časa, v katerem se zdi vse enako (ne)pomembno, pa naj bo to globalno ali marginalno, centralno ali periferno, totalno ali fragmentarno« (Žbogar, 2009: 540). Najpomembnejša smer, ki je botrovala nastanku sodobne slovenske proze je modernizem v 60. letih 20. stoletja in odgovor nanj, imenovan postmodernizem v 80. letih. Ob koncu 20. stoletja, ki je tudi prihajajoči konec postmodernizma in postmodernistične književnosti, se pojavi vprašanje o poimenovanju nove dobe in z njo nove literature oz. literature po postmodernizmu.
Zupan Sosič za slovensko književnost po letu 1990 med drugim predlaga poimenovanja kot so literarni eklekticizem, nova emocionalnost in transrealizem (Zupan Sosič, 2011: 92–93), Čander (2004: 359–362) pa predlaga pojem neorealizem, ki se nanaša predvsem a slovensko kratko prozo, v kateri se je tudi bolj izrazil. Pojem naj bi predvsem odražal »spremenjen kontekst realistične vizure« in obrat k realnosti.
Monografija Blanke Bošnjak iz leta 2005 obravnava tipologijo slovenske sodobne kratke proze na podlagi razločevalnih lastnosti besedil različnih avtorjev, in sicer predstavi dve paradigmatski strukturi. V prvo se uvrščajo dela sodobne slovenske
14
kratke proze, v kateri prevladujejo nove literarne usmeritve – te se kažejo kot premiki v smer metafikcije, in sicer vezani predvsem na medbesedilnost in fabulacijo. Znotraj te paradigme tako sodi postmodernistični tip kratke proze. V drugo paradigmo pa Bošnjak uvršča kratko prozo preteklih literarnih usmeritev (realizma, eksistencializma in modernizma), ki je kažejo v modificirani obliki, nadgradnji (neorealizem) ali kot strukturni element (posteksistencializem, nova romantika in postsimbolizem). Znotraj te paradigme ločuje ultramodernistični, iracionalno-mistični in neorealistični tip z minimalističnim in posteksistencialističnim podtipom. V naslednjih podpoglavjih Nove literarne usmeritve in Modificirane pretekle usmeritve povzemam po znanstvenem prispevku Pregled tipologije sodobne slovenske kratke proze (80. in 90. leta 20.
stoletja) Blanke Bošnjak iz leta 2005.
Nove literarne usmeritve
Med nove literarne usmeritve sodi postmodernistični tip kratke proze, ki je nastopil v osemdesetih letih 20. stoletja. Povzročil je razmah kratke zgodbe kot polnopravne in izredno priljubljene zvrsti. Sem uvrščamo tista besedila, ki ustrezajo ožjemu pojmovanju postmodernizma. Ta ne pomeni le zunanje formalne kategorije, ampak se utemeljuje v izgubljanju vsake trdne resničnosti in se oblikuje le še kot posnemanje samega sebe, žanrov in drugih besedil. Značilnost postmodernizma, ki se preslika na postmodernistični tip kratke proze je tudi razmah žanrske literature, ki ne zajema le zabavno in popularno pripovedništvo, ampak tudi estetsko in kakovostno zvrst, ki večinoma pripada množični ali popularni literaturi. Tako se pojavljajo žanrske
»izpeljanke« oz. podtipi, na primer zgodovinski podtip, podtip grozljivke, podtip kriminalke in fantastični podtip. Avtorji, ki so ustvarjali postmodernistični tip kratke proze so Andrej Blatnik, Branko Gradišnik, Igor Bratož in Maja Novak.
Modificirane pretekle usmeritve
Modificirane pretekle usmeritve Bošnjak deli na (1) ultramodernistični tip – poimenovanje ultramodernizem je mišljeno kot nadgradnja starejšega literarnega toka
15
modernizma, torej v smislu poznega modernizma. Pri mlajši generaciji pripovednikov, rojeni okrog 1950 in 1960, se proti koncu sedemdesetih do začetka osemdesetih let ohranjajo modernistične značilnosti, ki jih v tej pozni fazi imenujemo s skupno oznako ultramodernizem. Ta tip v tipologiji sodobne slovenske kratke proze Bošnjak razume nadčasovno in ne kot zgodovinsko formacijo. Gre za formalno-slogovne značilnosti v literaturi, vezane na duhovnozgodovinske značilnosti, ki se kažejo kot notranji monolog in tok zavesti v oblikovanju pripovednega diskurza. Predstavnica ultramodernističnega tipa je poleg Andreja Blatnika še Lidija Gačnik Gombač. (2) Iracionalno-mistični tip – sem Bošnjak uvršča besedila, ki izhajajo iz magičnega realizma, besedila s tematiko metafizičnega in religioznega gibanja in besedila, ki se naslanjajo na motivno-tematske elemente ljudskih pravljic in mitov. Predstavniki tega tipa so Marjan Tomšič, Feri Lainšček in Vlado Žabot. (3) Neorealistični tip – V tem tipu besedil se na stilnem in snovno-tematskem nivoju še vedno ohranja pojmovanje realizma, za katerega je značilno realno predstavljanje stvarnosti. Sem sodi tudi avtentična podoba družbe, socialne stvarnosti, opisovanje narave in vsakdanjega življenja. Neorealizem torej izhaja iz temeljev realizma, jih nadgrajuje in dopolnjuje, imenovan je lahko tudi neoverizem. Predstavlja vodilno smer italijanske literature po drugi svetovni vojni, ki je s kritično socialno tendenco prikazovala položaj nižjih socialnih slojev na podeželju in v mestih. Pri definiranju pomena pojma neorealizem v obdobju slovenske literarne postmoderne ugotovimo, da ohranja uveljavljene stilne značilnosti, snovno in tematsko se nadgrajuje z nerealističnimi orisi sodobnih urbanih okolij, iz katerih črpa med drugimi tudi pogoste »intelektualske in subkulturne motive« (Kos, 2000: 200, citirano po Bošnjak, 2005). Podobno kot v postmodernističnem tipu se tudi v neorealističnem tipu lahko prepletajo elementi visoke in nizke literature, a se ohranja realističnost opisa, ki se veže na realizem kot preteklo tradicionalno duhovnozgodovinsko formacijo V okvir neorealističnega tipa uvrščamo tudi t. i. minimalistični tip, saj se slogovno in tematsko nanaša na neorealizem, pa tudi posteksistencialistični tip sodobne slovenske kratke proze, ki izhaja iz duhovno-zgodovinskih temeljev eksistencializma. Hkrati pa se je ta tradicionalni način pisanja, ki je upovedoval človekovo eksistencialno vrženost iz sveta in negotovo subjektovo identiteto, dopolnil z modernejšimi postopki postmodernizma, minimalizma, intimizma, kjer pa se zanimanje za kolektivno usodo spreminja v opis intimnih doživetij. (3.1) Minimalistični tip – Minimalisti postanejo večinoma nekdanji vneti zagovorniki postmodernizma in metafikcije, predvsem Andrej Blatnik in Polona Glavan. Minimalizem na tematski in pripovedni ravni odlikuje čut za atmosfero,
16
zanimanje za intimne podrobnosti medčloveških odnosov, partnerskih zvez, družin, kar je podano brez posebnega truda za jasni sporočilni namen. Tovrstne kratke pripovedi stilno odstopajo od postmodernizma tako, da dajejo prednost preprostosti, neumetelnosti, odpirajo pa široko polje pogovornosti, predvsem dialog, ki postane najvidnejši znak zunanje forme minimalizma. Minimalistični tip v večini primerov problematizira odnos med sodobnima moškim in žensko, ki sta umeščena navadno v urbano okolje in moderen način življenja. Prisotnost erotičnih motivov je večinoma prepletena s tematizacijo vsakdanjega življenja, tako da je velikokrat zaznati tudi njihovo eksistencialno vlogo. Minimalistični tip kratke proze lahko razumemo kot nekakšen odklon od postmodernističnega pisanja, saj besedila ne morejo biti več sama sebi zadostna, tudi fabulacija in metafikcija izgubljata na pomenu, prevladuje realistični način pisanja. Pričenja se pojavljati predvsem zanimanje za človekovo intimno, zasebno usodo, kar je tudi tematska stalnica minimalizma. Minimalizem znotraj nerealističnega tipa kratke proze v literaturi se potemtakem kaže na različne načine, predvsem na formalnem (uporaba dialoga, monologa, malo povzemanja, kar ga približuje dramatiki), motivno-tematskem (zanimanje za intimno usodo posameznika) in zvrstnem nivoju (v uporabi kratke in t. i. majhne zgodbe). V minimalističnem tipu so opazna tudi postmodernistična sredstva oblikovanja, predvsem medbesedilnost (citatnost) in nekateri metafikcijski elementi. Pogosta je tudi tema človekove vrženosti v sodobni svet, kar je pravzaprav tematska dominantna karakteristika posteksistencialistinega tipa. (3.2) Posteksistencialistični tip – Eksistencializem kot idejni in umetniški tok je prvič na Slovenskem zbudil zanimanje že v tridesetih letih in se nato močneje uveljavil v prvi polovici petdesetih let ter se obdržal do srede šestdesetih let. Njegova glavna pozornost je usmerjena na individualno človeško bitje.
Ta zavzema zavestno prizadet, kompleksen odnos do temeljnih vprašanj svojega bivanja v svetu in vprašanj do sebe, saj je njegovo bivanje več kakor samo obstajanje, je t. i. eksistenca. Eksistenca je usmerjena najprej k sebi, zatem pa preko sebe k biti (Heideggerjev termin) in zatem k transcendenci; ena njenih temeljnih opredelitev je svoboda. Eksistenca ima torej na izbiro, da se oblikuje kot projekt, ki se realizira z dejanji, vendar pa je kljub vsemu podvržena smrti, zato so njen neločljiv del tudi občutki tesnobe, skrbi, kar se lahko stopnjuje do absurda.
17
Strnemo lahko, da ima kratka pripoved za sabo več kot dvatisočletno tradicijo in da se je izoblikovala od oblike brez neke estetske funkcije in priljubljenosti do danes, ko gre za zelo razširjeno, priljubljeno, žanrsko sinkretično in estetsko dognano obliko pripovedi. Ker se je pojavljala potreba po jasnejšem razmejevanju novele in kratke zgodbe Žbogar (2002: 69–70) zaključi, da je pojem novele starejši in s tem vrstno podrobnejše dorečen, kakor pojem kratke zgodbe. Tega je izoblikoval E. A. Poe, po katerem gre za dogodke, ki morajo slediti kriteriju nujnosti in ekonomičnosti, bralec pa v dveh urah podoživi tisto, kar je avtorjev namen.
2.2.2 Sodobna slovenska kratka zgodba po letu 2000
Neorealizem se, kot že omenjeno v prejšnjem poglavju, vrača k realnosti in v sodobno slovensko prozo prinaša svežino. Avtorji neorealisti, ki ustvarjajo v 21. stoletju, so rojeni okoli leta 1960 in pišejo romane, a v večji meri predvsem kratko prozo. Kratka zgodba se s svojo fragmentarnostjo in ekonomičnostjo najbolje spopada s popisovanjem sodobnega sveta in usode sodobnega človeka (Čander, 2004: 363–
364). Med ustvarjanjem se zarisuje sorodna tendenca, in sicer obračanje nazaj v zunajbesedilno realnost in največkrat izbrano tematiko sodobnega mestnega življenja (prav tam, 359). Tematizirani so predvsem medosebni odnosi v urbanem okolju, ki se prepletajo z ljubezensko in erotično tematiko. Subjekt neorealistične kratke proze ugotavlja, da obstaja ogromno poti, kar ga preplaši do te mere, da se na potovanje niti ne poda, če že, pa mu to ne vlije novih spoznanj. Takšna kratka zgodba predstavi ujeti trenutek, v katerem se znajde subjekt, ki ne spozna ničesar metafizično pretresljivega in tako ostaja pasiven (Žbogar, 2007: 22–23). Junaki neorealistične proze več niso junaki v klasičnem pomenu, ampak subjekti, ki se z različnimi metodami pozabljanja (s pijančevanjem, drogami, nasiljem, tavanjem, bedenjem dolgo v noč, spanjem skozi ves dan) prebijajo skozi vsakdan. Veliko mesto v neorealistični kratki prozi ima tudi ljubezen, ki subjektom predstavlja najvišjo obliko svobode – najdemo jo v vseh možnih oblikah in stanjih, od »bežnega flirtanja, strastnega kavsanja, fatalne zagledanosti, medle rutine pa vse do naveličanosti, depresije ali sovraštva in hladu« (Čander, 2004:
356–357). Sodobna neorealistična zgodba je grajena iz vsakdanjih dogodkov in nam prikazuje, kako in zakaj lahko človeku vsakdanje sile in dogodki krojijo usodo in oblikujejo življenje (Žbogar, 2007: 36).
18
Globalizacija je prinesla množične medije, množično produkcijo in množično distribucijo, zato tudi v književnosti 21. stoletja obstaja množica slovenske proze oz.
veliko število izdanih del, ki ustvarja nepregledno pestrost poetik (Zupan Sosič, 2006:
13–14). Vseeno pa se lahko velikemu številu proznih del oz. v našem primeru kratkoproznih del, najde skupni imenovalnik v obliki tem, ki v literaturo po letu 2000 vstopajo. Zupan Sosič (2006, 15) pri romanu ugotavlja teme, ki se ukvarjajo s problemom tujstva in priseljenstva in z njim povezanim problemom slabega ekonomskega položaja, ki aktivirajo eksistencialna vprašanja. Literarni subjekti se spopadajo s propadlimi partnerskim razmerji in s težavnimi odnosi z otroki. Ker izginjajo spolne vloge, se sodobni moški soočajo s krizo svoje identitete, prav tako pa se na novo konstruirajo različne identitete, sploh spolne, ki se nanašajo na nestereotipnost moškosti in ženskosti. Moška in ženska spolna identiteta se velikokrat prepletata, kar privede do rahljanja moške avtoritete. Ugotovitve Zupan Sosič lahko prenesemo na kratko prozo, saj so tovrstne tendence opazne tudi tu.
Vse bolj je viden tudi vse večji propad med ljudmi, kar je posledica vse večje težnje po individualizaciji. Oddaljenost od sočloveka se vidi predvsem v neprizadetosti in pasivnosti do tujih stisk ter v disfunkcionalnosti, ki se razrašča v partnerskih odnosih in družinah. Redefinicija partnerskih odnosov je pojavnost sodobne kratke proze in ostaja stalnica tudi v najnovejših zbirkah. Partnerja v večini primerov bivata in o(b)stajata skupaj zgolj zaradi materialnih in finančnih koristi, otrok ali pa navajenosti.
Rahljajo se tudi tradicionalne vloge družine, kar se kaže pohabljenih družinskih odnosih, ki vključujejo neprimerno vzgojo, zlorabe, incest, nasilje, travmo.
2.2.3 Produkcija zbirk kratkih zgodb od leta 2010 do leta 2020
Sodobna družba, ki temelji na globalizaciji in individualizaciji poskrbi, da svet postaja globalna vas in da je življenje kompleksnejše kot kadarkoli prej, posameznik pa izgublja trdnost svoje identitete. Renata Salecl v knjigi Izbira (2010, v Žbogar 2020: 287–288) ugotavlja,
da je s perspektive posameznika temeljna poteza poznega, postindustrijskega kapitalizma tiranija izbire.
Sodobni subjekt – ki se v prvi vrsti konstituira kot potrošnik – je dnevno soočen ne le z možnostjo, ampak
19
z zapovedjo izbiranja: tako med številnimi vrstami prehranskih slogov kot med potencialnimi partnerji in lastnimi identitetami. Toda izbira, ki nam je dana, je zgolj iluzorna, poudarja Salecl in opozarja na ideologijo izbire ter ji s tem odvzema vsakršno »naravnost« oziroma samoumevnost.
V vsakdanjem življenju sodobnega sveta se posameznik sooča z obsedenim urejanjem doma po zgledu angloameriških medijev, namenjenim srednjemu razredu oz. razredu, ki je potrošniški mrzlici tudi najbolj izpostavljen. Tipičen predstavnik srednjega razreda je obsesiven, obremenjen z mladostnim izgledom in s svojo telesno konstrukcijo, ljubezen ali zgolj poznanstva išče s pomočjo mobilnih in spletnih aplikacij za zmenke, starševstvo pa skrbno in projektno načrtuje ter se tolaži, da je zaradi tega odgovoren pripadnik družbe. Intimnost, ki jo premore oz. je je deležen je hladna. Salecl (2010, v Žbogar 2020) je, povzemajoč lacanovsko psihoanalizo, ugotovila, da izbire sodobnega človeka praviloma niso razumske, ampak sprejete na ravni nezavednega:
»histeričarka je kronično nezadovoljna z rezultati svojih odločitev, obsesivec se izogiba kakršni koli odločitvi in z izbiro raje zavlačuje, psihotiku pa se zdi, da sploh nima svobode in da je nekdo drug že izbral zanj« (prav tam). Neoliberalizem in kapitalizem povezuje s frustracijami ter se nagiba k tezi, da v ideologiji poznega kapitalizma prevladuje obsesivna osebnost. Pri tovrstni osebnosti se pojavi paradoks, saj v nasprotju s pričakovanjem, obsesivec pušča izbiri zelo malo prostora in je nenehno paraliziran s tesnobo, da bo izbral napačno. To je globoko travmatično stanje, pa naj gre za zavestno ali nezavedno izbiro, saj ko enkrat izberemo, je to za vedno izgubljeno (Žbogar, 2020: 287–288).
Kot je v svojem članku Razmerja v izbrani sodobni slovenski kratki prozi (2020) ugotavljala Alenka Žbogar, se tovrstni tip osebnosti, torej obsesivna osebnost, v sodobnih slovenskih kratkih zgodbah, ki jih je analizirala, pojavi največkrat. Analiza zbirk kratkih zgodb, ki so večinoma izšle v prvih desetih letih 21. stoletja, je pokazala, da so njihov skupni imenovalec izpraznjeni odnosi in nekonstruktivna komunikacija, ki je produkt subjektov pogovarjanja. Ti so omrtvičeni, nemočni in otopeli, njihove življenjske zgodbe pa so na videz nepomembne, a po teoriji ledene gore skrivajo v sebi nekaj globljega. Ob prebiranju prispevka sem ugotovila, da lahko njene izsledke skupaj še z nekaterimi drugimi apliciram na zbirke kratkih zgodb, ki so izšle med letoma 2010 in 2020, saj se tendenca današnje družbe v zadnjih desetih letih ni obrnila v drugo
20
smer, temveč se je njena kriza prej poglobila. Zadnje desetletje namreč zaznamujejo migrantske krize, rasni spopadi, večanje nestrpnosti, predvsem pa naravna nesreče s pandemijo, ki bo vsekakor polnila domišljijo prihajajočih in obstoječih umetnic in umetnikov.
En izmed ciljev magistrskega dela je opraviti pregled produkcije zbirk kratkih zgodb, ki so izšle v zadnjem desetletju, torej od leta 2010 do 2020. Pregled je bil opravljen z metodo razvrščanja z bibliotekarskim orodjem Cobiss. V Cobiss sem pod iskalni niz vnesla ključno besedo 'kratka proza' in nato rezultate filtrirala z naslednjimi filtri:
– leto izida: od leta 2010, – leto izida: do leta 2020, – vrsta vsebine: kratka proza, – jezik: slovenski,
– vrsta gradiva: knjiga (tiskana), – ciljna skupina: odrasli,
– predmet: slovenska književnost.
Filtriranje mi je prikazalo 904 zadetke, ki pa sem jih nato še ročno pregledala.
Pomanjkljivost Cobissa je namreč ta, da napačno označuje literarna dela – tako so se pod oznako kratka proza velikokrat znašli romani, stripi, pesniške zbirke, zapiski s študijskih krožkov, zborniki različnih študijskih programov ipd. Ker mi iskalni niz 'zbirka kratkih zgodb' z istimi filtri ni ponudil dovolj rezultatov (zgolj 14), sem iskala pod nizom kratka proza in izluščila tista literarna dela, ki so poleg omenjenih kriterijev še bila:
– izdana v uveljavljeni založbi (ne v okviru samozaložbe),
– bila podnaslovljena z 'zbirka kratkih zgodb' ali kako drugače nakazovala, da gre za zbirko kratkih zgodb (če to ni bilo nakazano nazorno, sem knjigo preverila v brskalniku Google).
Po ročni analizi Cobissovih 904 zadetkov sem s selekcijo dobila 196 zadetkov, ki so po letu izida in abecednem zaporedju prikazani v spodnji tabeli.
21
Tabela 1: Seznam zbirk kratkih zgodb, ki so izšle med letoma 2010 in 2020
Leto izida: 2010 Založba
Bačovnik Komprej,
Milojka Kot žaba na avtocesti Založba Ved
Bevk, Cvetka Polomljeni vilin Založba
Litera
Bilban, Tina Interferenca Založba
Mladinska knjiga
Bizjak, Bojan Kaplje časa Založba Katr
Čater, Dušan Džehenem Študentska
založba
Frančič, Franjo Je zima v krilu poletja Založba
Modrijan Gabrijelčič, Uroš O Harryju in Jakobu: zgodbe za manj odrasle
odrasle
Založba Rex
Hojnik, Mihaela Maločudnice
Založba Mladinska knjiga
Kralj, Lado Kosec koso brusi Študentska
založba
Likar, Dare Kovač je dec Založba
Ekslibris
Mazzini, Miha Duhovi Založba
Goga
Möderndorfer, Vinko Plava ladja Študentska
založba
Morovič, Andrej In si tu Študentska
založba
Polič, Vasilij Himalaja strasti Založba
Littera picta
Rakuš, Janja Hotel Andro.gen Cankarjeva
založba
Rezman, Peter Nujni delež ozimnice Založba
Goga
Sevljak, Jože Kot kamen, kot dež Založba DO
SEV
Simonišek, Robert Melanholična zrenja Založba
Litera
Sterle, Urška Večno vojno stanje Založba
Škuc
Šega, Ivan Ona in ona in on
Kulturno etnološko društvo Maticova etno hiša
22
Ševidy, Marija Samo luč ugasnem Mariborska
literarna družba
Šnigoj, Damijan Očkov kotiček Založba
Goga
Leto izida: 2011 Založba
Cundrič, Magdalena Ko polži letijo Založba
Ekslibris
Černigoj, Aldo Po dnevu noč Založba
Libris
Foršček, Bojan Deček brez popka KD Myra
Locatelli Gačnik-Gombač,
Lidija Pokrajina vrtnic Založba
Litera
Jurič, Janez
V senci dedijeve hruške: odpisani Zepl in druge kratke zgodbe
Založba Nova obzorja
Kumerdej, Mojca Temna snov Študentska
založba
Mazzini, Miha Godbe Družba
Piano
Merc, Dušan Raziskava na terenu, bi rekla Založba
Delo
Miklavčič, Milena Ženske Založba
Ekslibris
Novak, Bogdan Srce izgubljenega polža Založba
Genija
Pregelj, Sebastijan Prebujanja Študentska
založba Pušnik, Ana-Marija Pocestnik in druge zgodbe
Mariborska literarna družba
Rozina, Roman Šumijo besede domače Založba
Modrijan
Simonitti, Veronika Hudičev jezik LUD
Literatura
Smole, Barica Tri polovice jabolka Založba
Goga
Sosič, Marko Iz zemlje in sanj Založba
Litera
Sosič, Marko Ovsene besede
Ciljno začasno združenje Jezik - Lingua
Sosič, Marko Počitek v senci Založba
Delo
Vrhovec, Iztok Kratki stiki Založba Ved
Leto izida: 2012 Založba
23
Bizjak, Bojan Prah časa Založba Ved
Čater, Dušan, Kumerdej, Mojca, Skubic, Andrej, Tratnik Suzana , Vojnović Goran
Dan zmage
Študentska založba
Gazvoda, Nejc Vevericam nič ne uide Založba
Goga
Grm, Janez Sinice, sablje, sladoled
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Hudolin, Jurij Na Kolodvorski ulici nič novega: (iz roda v
rod še naprej)
Založba Mladinska knjiga Jarc, Janko Samo še pet minut : pehar kratkih zgodb Založba
Ognjišče Kastelic, Branko
Brane Goli v ljubezni: (33 zgodb in basni za odrasle) Založba WS
Klopčič-Cesar, Ivanka Krhkost dvojine Založba Ved
Likar Bajželj, Mirana Sedem besed LUD
Literatura Mazzini, Miha Polni koledarji, prazni dnevi Založba
Goga
Miklič, Marinka Marija Odprta ograja KD Franc
Bogovič Möderndorfer, Vinko Vaje iz tesnobe
Založba Mladinska knjiga Novak Oiseau, Nina Skozi polje cvetočega maka smo odšli v
iskanje Založba
Modre sanje Oblak, Teja Kadetke, tovornjakarice in tete Založba
Škuc Pegan, Vanja Štiri morske milje
Založba Mladinska knjiga
Polič, Vasilij Koža in kri Založba
Littera picta
Šabec, Robert Rdeča pošast KUD
Apokalipsa
Tratnik, Suzana Rezervat Založba
Litera
Učakar, Sergej
Hudič nad blejskim zverinjakom: zbirka kratkih zgodb
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
24
Vrečar, Monika Kdo je najel sonce Založba Lud
Šerpa
Leto izida: 2013 Založba
Bevk, Cvetka Libar Založba
Franc-Franc
Frančič, Franjo Sexus pozabe: erotične Založba
Ekslibris
Golja, Marko Morda Cankarjeva
založba
Jež, Milan Po senu diši Založba Ico
Kleč, Milan, Hrastelj, Stanka, Šarotar Dušan, Sosič Marko
Miti naši vsakdanji
fložba
Lesjak, Matjaž Druge zgodbe Založba
Cerdonis
Lupinc, Andrej Umetne muhe in druge laži Cankarjeva
založba Marinčič Ožbalt, Irma Mavrice
Celjska Mohorjeva družba
Matković, Dijana V imenu očeta Založba
Goga
Pison, Igor Zasilni izhodi Založba
Mladika
Podstenšek, Tomo Vožnja s črnim kolesom Zavod
Droplja
Polič, Vasilij Na polju mak Založba
Littera picta
Vincetič, Milan Zimsko jajce Zložba Litera
Žiberna, Marjan Dobri pastir in druge kratke ženske Založba Ebesede
Leto izida: 2014 Založba
Babnik, Gabriela Nočne pokrajine
Založba Mladinska knjiga Babnik, Gabriela,
Gazvoda, Nejc, Ihan, Alojz, Lemaić, Vesna, Mazzini, Miha
Razkriti obrazi svobode
Založba Beletrina
Gomboc, Mateja Pozneje se pomeniva Založba
Mladika
Kneževič, Zoran Dvoživke umirajo dvakrat Cankarjeva
založba
Kreutz, Samo Za pest zemlje Založba
Ekslibris Lampret Conradi,
Ljudmila Če bi molčala Založba Ved
25
Likar, Igor Sebi neznani Založba
Franc-Franc
Novak, Franci Podnebne spremembe LUD
Literatura Umek, Evelina Ključ
Ciljno začasno združenje Jezik-Lingua
Leto izida: 2015 Založba
Bajželj Likar, Mirana Glasovi Založba
Modrijan Cimerman, Ivan Jaguar med sončnicami
Mariborska literarna družba Dekleva, Milan,
Gombač, Žiga X., Kumerdej, Mojca, Muck, Desa, Simoniti Barbara
Moč lažnega
Založba Beletrina
Flis, Leonora Upogib časa LUD
Literatura Frančič, Franjo Balkan blues
Založba Vinsent grafika
Frelih, Jasmin Ideoluzije LUD
Literatura
Kajzer, Janez Krik Založba
Mladinska knjiga
Kocmut, Aleksandra Prehajalec Založba
Modrijan
Kovačič Peršin, Peter Odmevi tišine Društvo 2000
Kremenšek Križman,
Manka Vzporedni svetovi Založba
Mladinska knjiga Mlakar Grandolšek,
Tine Vse je v redu LUD
Literatura
Möderndorfer, Vinko Brskanja Založba
Goga
Mugerli, Anja Zeleni fotelj Založba
Litera Sreš, Marija Pod krošnjo stare jablane: zgodbe žensk z
Vzhoda in Zahoda
Založba Iskanja
Steržaj, Alen Pa ste vi normalni?!
Založba Mladinska knjiga
26
Tomažič, Agata Česar ne moreš povedati frizerki Založba Goga
Torkar, Edo Srečne frizerke Založba
Ebesede Višnovec, Boris Lovci na sanje : kratke zgodbe : znanstvena
fantastika
Založba Buča
Vovk, Urban Garaže Cankarjeva
založba Žilevski, Nataša Vonji življenja: kratke zgodbe Založba Primus
Leto izida: 2016 Založba
Buchwald, Sabina Vito in Sisi v kuhinji življenja Založba Drava
Glavač, Bojan Velenjske zgodbe Knjižnica
Velenje
Hočevar, Andrej Dvojna napaka Cankarjeva
založba
Kozinc, Darinka Les Goriciennes Goriška
Mohorjeva družba
Lampret, Metka Kam bi dala takle dan Cankarjeva
založba
Lapuh Maležič, Jedrt Bojne barve Založba
Škuc Lenko, Davorin Postopoma zapuščati Misantropolis
Center za slovensko književnost
Paušič, Olga Pod drobnogledom Založba Ved
Skrinjar-Tvrz, Valerija Priznanje Založba
Karantanija Stepančič, Lucija Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe Založba
Beletrina
Tomažič, Bojan Vmes Založba
Pivec
Tratnik, Suzana Noben glas Založba
Beletrina
Virk, Jani Med drevesi Založba
Beletrina
Leto izida: 2017 Založba
Bedrač, David Ubijalci časa Založba
Pivec Benčina Smotlak,
Nevija V naročju koprske ulice Založba
Libris
Blatnik, Andrej Saj razumeš? LUD
Literatura Costo, Tom PMS – prigode modernega samca Založba Epik
27 Frančič, Franjo Vse bo še v redu
Novo Miloševo:
Banatski kulturni center Fujs, Angela Trije vzdihi ob svečah
Mariborska literarna družba Glavan, Polona,
Kumerdej, Mojca, Lenko, Davorin, Rudelj, Samo, Schnabl, Ana
Opazovani
Društvo slovenskih pisateljev
Kutin, Blaž Tempirana bomba Cankarjeva
založba
Makuc, Andrej Šolske; Obujene Založba
Cerdonis
Markun, Eva Menažerija
Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Marolt, Dušan Čips in telenovele: kratke zgodbe Manični poet
Mlačnik, Primož Šarm Založba
Cerdonis Petek Levokov, Milan Tako blizu, tako daleč: kratka ZF proza Založba
Volosov hram
Podstenšek, Tomo Ribji krik LUD
Literatura
Predin, Zoran Dno nima dna Založba
Litera Pregl, Arjan O ženski, ki ni hotela z balkona LUD
Literatura Rodošek, Edo Korak v neznano: osemnajst zgodb, ki se še
niso dogodile
Založba Jutro
Schnabl, Ana Razvezani Založba
Beletrina
Šimunović, Natalija Sotto voce Založba
Litera
Toič, Ana Poletne počitnice Amalietti&A
malietti
Umek, Evelina Odtisi v času Založba
Mladika
Valjavec, Janko Obračunska obdobja Amalietti&A
malietti
Leto izida: 2018 Založba
28
Artač Sturman, Majda Silhuete Založba ZTT
Bizjak, Bojan Zalužani: kratke zgodbe Založba
Primus
Blatnik, Andrej Ugrizi LUD
Literatura Jelić, Leila
Aleksandra
Straniščne spletke
Zavod Za Oblikovanje Prostora
Lemaić, Vesna Dobrodošli Cankarjeva
založba
Matos, Silva Nevidne vezi Mohorjeva
Celovec Mavsar, Silvo Postelja iz knjig in druge zgodbe Zavod
Respecta
Mazzini, Miha Pohlep Založba
Goga Möderndorfer, Vinko Navodila za srečo : zgodbe Cankarjeva
založba Pacher, Eva Jebopisi: kratke erotične zgodbe Založba Primus
Petek Levokov, Milan
Volkovi tulijo : kratka proza Založba Volosov hram
Pivec, Vlado
Krajšnice
Kulturni center Maribor Seliškar, Anton
Tomaž Fuk z mukami!
Kulturni center Maribor
Sturman, Primož Gorica je naša Založba
Litera
Tomažin, Andrej Anonimna tehnologija LUD
Literatura
Vrščaj, Tina Plašč Cankarjeva
založba
Žiberna, Marjan Kdo gleda prozo? Založba
Didacta
Leto izida: 2019 Založba
Bakarič, Damjana Razmerja Založba
Primus
Černigoj, Aldo Na obodih spirale Založba
Libris
Čušin, Gregor ViTa dolorosa Zavod
Iskreni Čušin, Gregor Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala Založba
Ognjišče
Frančič, Franjo Vzemi me k sebi Amalietti &
Amalietti
29
Glavač, Bojan Velenjske zgodbe 2 Knjižnica
Velenje Hadžić Žavski,
Samanta Serijski morilec Založba
Litera
Jelinčič, Dušan Tržaške prikazni Založba ZTT
Kmetič, Vid Fünfek ʼma vas rad – pa pohano tudi
Kulturni center Maribor
Kočan, Kristina Divjad Založba
Litera
Komelj, Miklavž Larvae Založba
Sanje
Kozinc, Darinka Krpanke: ob-robne slike Založba
Jutro Leskošek-Denišlič,
Tatjana Ona in jaz Založba
Sanje
Lutman, Andrej Zgodbnice iz Črkja Kulturni
center Maribor Naji, Franjo Križišče: zbirka kratkih zgodb Založba
Litera
Simonitti, Veronika Fugato: oblike bega Založba
Litera
Sotenšek, Maja Airbnbjevske zgodbe Založba
Chiara
Svetel, Ana Dobra družba: zgodbe o prevozih LUD
Literatura
Vršič, Zarja Kozjeglavka Cankarjeva
založba Žigart, Ivan Zapoznelo cvetenje
Kulturni center Maribor
Leto izida: 2020 Založba
Bevc, Cvetka Izpovedi črnega mačka: kratke zgodbe
Založba Volosov hram
Curanović, Sergej Plavalec Cankarjeva
založba Detiček Opič, Zdenka Zgodbe prejšnjega tisočletja
Kulturni center Maribor
Golja, Marko Prepozno, pozneje LUD
Literatura Jelenko Aleš
Zgodbe iz podtalja : kratka proza
Založba Volosov hram
30 Jelušič Aleksandra,
Požun Sandra Brezobrazne: zgodbe z notranje strani kože, v proznem zapisu in fotografijah
Založba Volosov hram Jurančič Šribar, Luna Konstrukt, d. b. o. Založba
Litera Juren, Jernej Ekoton in drugi grehi mladost Založba
Mladinska knjiga Klopčič Cesar, Ivanka
Ženski krogi
Založba Volosov hram
Kolar, Boris Trinajst Založba
Goga Lapuh Maležič, Jedrt
Straniščne spletke II + III
Zavod Za Oblikovanje Prostora Lenardić, Mart Boj v požiralniku
Založba Mladinska knjiga Lenko, Davorin Psihoporn: Ženska. Del 1: Rezilo
Cankarjeva založba Petek Levokov, Mila
Romeo in Julija s severa in juga: dve ljubezenski zgodbi
Založba Ebesede
Ropoša, Aleš Novo upanje
Založba Volosov hram Škrabec, Simona Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami
Založba Beletrina Štih, Ejti
Slike in zgodbe
Založba Mladinska knjiga
Švigelj-Mérat, Brina
Nove definicije ljubezni Založba
Mladinska knjiga
Tomažič, Agata Nož v ustih Založba
Goga Wallas, Polona
Mateja
Ko se odločim, je poletja konec: kratke zgodbe
Založba Goga
Produkcijo zadnjih desetih let sem nato prikazala še grafično, in sicer skupno v desetih letih, nato pa še ločeno po spolu. Predvsem me je zanimala tendenca objavljanja zbirk kratkih zgodb po spolu, saj so ženske pisateljice še vedno v manjšini in nekatere tudi manj poznane. Ker so bile ženske avtorice v zgodovini literature, daljni in bližji, velikokrat neopažene in nezastopane, bom najprej osvetlila empirične podatke, ki so vidni v grafičnem prikazu, nato pa v nadaljevanju magistrskega dela predstavila
31
kakovostne zbirke avtoric in jih ponudila v obravnavo pri problemskem pouku književnosti v gimnaziji.
Slika 1: Produkcija zbirk kratkih zgodb od leta 2010 do leta 2020
V desetih letih je torej izšlo 196 zbirk kratkih zgodb, in sicer jih je napisalo 91 avtoric ter 105 avtorjev. Največja prevlada moškega spola pisateljev kratkih zgodb je bila leta 2010, prvič v omenjenem obdobju pa so prevladale avtorice leta 2014, ko je od 9 izdanih zbirk, bilo 6 zbirk pisateljic in 3 zbirke pisateljev, večja prevlada pa se zgodi leta 2020, ko je od 20 izdanih zbirk, bilo 13 tistih, ki so izšle izpod peres avtoric in 7 zbirk moških pisateljev. Povprečno na leto izide 18 zbirk kratkih zgodb, od tega še vedno več tistih, ki so jih napisali moški oz. v odstotkih je to 36,36 % avtoric in 63,64
% avtorjev. V primerjavi z opravljeno analizo produkcije Ane Kotnik med letoma 2005 in 2010, se je stanje le za spoznanje izboljšalo. Avtorica analize produkcije sicer ne upošteva zgolj zbirk kratkih zgodb, temveč celotno produkcijo kratke proze, ki je širši pojem, a je rezultat še vedno primerljiv. V obdobju petih let (2005–2010) je bilo namreč 65,09 % kratkoproznih del avtorjev in 34,91 % avtoric, pomemben podatek pa se mi zdi še, da v tem obdobju nobeno leto niso avtorice nadvladale avtorjev. To se zgodi, kot omenjeno, šele leta 2014 in nato nekoliko bolj vidno še leta 2015, 2016 ter kot omenjeno, še leta 2020, ko je več kot polovica vseh izdanih zbirk izdelek ženskih
0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50
2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020
Produkcija zbirk kratkih zgodb od leta 2010 do leta 2020
Skupno Ženske Moški
32
pisateljic. Razprava torej osvetljuje predpostavko, da se trend objav ženske pisave izboljšuje v primerjavi s prejšnjimi leti.
En izmed pomembnih kriterijev pri selekciji rezultatov na Cobissu je bil tudi, da zbirke niso izšle v okviru samozaložb, zgolj iz razloga, da bi bil raziskovalni vzorec čim bolj relevanten. Prav tako sem pri prečesavanju rezultatov bila pozorna na status založnika, in sicer, da ne gre za izide knjig v okviru študijskih krožkov, različnih društev, ki niso kulturno-umetniška (planinska društva, društva upokojencev ipd.) in samostojnih podjetnikov, ki se prvotno ne ukvarjajo z založništvom. V tabeli 1 so v tretjem stolpcu vidne založbe, ki pa so povečini že ustaljene in prepoznane. Sledi grafični prikaz aktivnih založb, ki so skrbele za izide zbirk kratkih zgodb v obdobju od 2010 do 2020.
Cankarjeva založba
Litera Založba Goga
Mladinska knjiga
LUD Litera Beletrina Študentska založba
Volosov hram
Kulturni center Maribor
Založba Ved
Ekslibris 0
2 4 6 8 10 12 14 16
Najaktivnejše založbe
Založbe
33
Založbe, ki so prikazane na stolpčnem grafikonu so najaktivnejše založbe v tem obdobju, kar pomeni, da je pri njih izšlo najmanj 5 in največ 14 zbirk kratkih zgodb.
Založbe s 5 izdanimi zbirkami so prikazane na grafikonu, saj so, glede na povprečje (18), objavile skoraj tretjino zbirk v tistem letu. Najaktivnejši založbi v tem obdobju sta tako bili Cankarjeva založba in Založba Litera, ki sta izdali vsaka po 14 zbirk, sledijo pa jima Založba Goga, Mladinska knjiga in LUD Litera, ki so izdale vsaka po 13 zbirk.
Založba Beletrina je izdala 12 zbirk, sledijo ji Študentska založba z 9 zbirkami, Založba Volosov hram s 7 zbirkami, nato pa s 6 zbirkami založbi Kulturni center Maribor ter Ved. Zadnja pa je Založba Ekslibris s 5 izdanimi zbirkami.
Zanimalo me je tudi, katera izmed prikazanih založb je objavila največji delež zbirk predstavnic ženskega spola. Zaradi boljše reprezentativnosti rezultatov sem selekcionirala prvih 6 založb, ki glede na povprečje (18) vodijo v številu izdanih zbirk – tendenca vseh objav v enem letu je tako minimalno 67 % in maksimalno 78 %. Te zbirke so Cankarjeva založba, Litera, Goga, Mladinska knjiga, LUD Litera in Beletrina.
S preštevanjem izdaj zbirk glede na spol sem dobila naslednje podatke:
Glede na število izdanih zbirk prednjači založba Litera s 64 %, sledijo ji Mladinska knjiga s 54 %, Goga z 38 %, Cankarjeva založba s 35 %, Beletrina s 33 % ter LUD
0 10 20 30 40 50 60 70
Litera Mladinska knjiga Goga Cankarjeva založba
Beletrina LUD Litera
Prikaz najaktivnejših založb glede na pogostost objav zbirk predstavnic ženskega spola
Prikaz najaktivnejših založb glede na pogostost objav zbirk predstavnic ženskega spola
34
Litera z 31 %. Analiza do sedaj pridobljenih rezultatov tako kaže na trend zviševanja literarne produkcije t. i. ženske pisave,4 prav tako vidimo, da najaktivnejše založbe, ki so ob enem tudi najbolj prepoznavne in ustaljene založbe v Sloveniji dobro zastopajo pisateljice kratkih zgodb. V tej luči bom nadaljevala magistrsko delo in tako predstavila nekatere avtorice, ki so v tem obdobju napisale zelo kakovostne zbirke kratkih zgodb in kot take bile videne v javnosti, ob enem pa so te zbirke tudi primerne za obravnavo pri gimnazijskem pouku književnosti.
2.3 Izbrane zbirke kratkih zgodb sodobnih avtoric
Ženska pisava oz. ženska literatura je podrobneje opredeljena v monografiji Silvije Borovnik Pišejo ženske drugače? (1995), kjer jo avtorica med drugim opredeli kot umetniško literaturo, ki jo pišejo ženske, a pomembno je poudariti, da je literatura kot umetnost nekaj brezspolnega, prevelikega, da bi jo omejevali. A ker je pisanje kot ustvarjalni proces vedno odsev osebnosti tistega, ki piše, je povsem logično, da ima lahko literatura bolj »moško« ali »žensko noto«. Proza novejših literarnih ustvarjalk tematizira ženskost, nove poglede na erotiko in čutnost z motivi istospolne usmerjenosti, kulturnozgodovinsko določenost in vprašanja identitete. Pri ustvarjalkah je prav tako opazna konfliktna drža oziroma upor do tradicije in iskanje nekih novih, njim lastnih umetniških poti (Borovnik, 2012: 77–78). Zbirke kratkih zgodb, ki jih bom analizirala in v njih osvetlila pojme za interpretacijo pri pouku, so bile izbrane z istimi kriteriji, ki so veljali za celotno produkcijo kratke zgodbe v tem magistrskem delu, in sicer so to: da je bila zbirka izdana med letoma 2010 in 2020 ter da ni izšla v okviru samozaložbe. Nato pa sem dodala še naslednje kriterije: da je zbirko napisala ženska, da je bila zbirka prepoznana v javnosti (pregled recenzij, kritik, nagrad) ter da je zbirka po moji (subjektivni) oceni in na podlagi literarne analize kakovostna ter ob enem primerna za obravnavo v šoli. Izbrane so bile naslednje zbirke kratkih zgodb:
4 Termin razložim v nadaljevanju.
35 – Mojca Kumerdej, Temna snov (2011);
– Mirana Likar Bajželj, Glasovi (2012);
– Jedrt Lapuh Maležič, Bojne barve (2016) – Suzana Tratnik, Noben glas (2016);
– Ana Schnabl, Razvezani (2017).
Vseh pet zbirk bo v naslednjih podpoglavjih predstavljenih, Temna snov, Sedem besed, Bojne barve in Noben glas s krajšo literarno analizo ter literarnimi pojmi za interpretacijo pri pouku književnosti v gimnaziji. Zbirka Razvezani pa bo podrobneje predstavljena, analizirana in aplicirana v model za obravnavo s problemskim pristopom.
2.3.1 Mojca Kumerdej, Temna snov (2011)
Mojca Kumerdej (1964) je rojena v Ljubljani, kjer je študirala filozofijo in sociologijo. Je pisateljica, umetnostna kritičarka in kulturna kronistka. Napisala je dva romana – Krst nad Triglavom (2001) in Kronosova žetev (2016), ter dve zbirki kratkih zgodb, in sicer Fragma (2003) ter Temna snov (2011). Zgodba iz zbirke Fragma »Pod gladino« prav tako velja za najbolj pretresljivo zgodbo v slovenski književnosti, bila je tudi nagrajena in večkrat prevedena. Maček v spremni besedi zbirke zapiše, da Kumerdej »na ravni mikrostrukture medčloveških odnosov pretanjeno secira intimni in socio-politični položaj sodobnega človeka«, se podaja v najzakotnejše dele človeške boletnosti, kjer odkriva obsesije in impulzivnost literarnih oseb (Maček v Kumerdej, 2011: 158–160).
Temna snov so zgodbe vsakdanjega sodonega življenja, v katerih se literarne osebe ukvarjajo s frustracijami, travmami, zlorabami, zločini in materializmom, zato lahko rečem, da je zbirk portret družbe, v kateri se nahajamo. Vrščaj v članku Pod gladino (2011) piše, da so zgodbe usmerjene v različne probleme, protagonistom pa bralec ne pride do dna, saj v njih prevladuje temna snov – tisto vabljivo in hkrati škodljivo. Bogataj (2011) je mnenja, da je tema zbirke temna snov, ki je kot v vesolju neugotovljiva in
