DIPLOMSKO DELO
PROBLEMATIKA RAZŠIRJANJA TUJERODNE VRSTE TRIKOTNIČARKE (DREISSENA POLYMORPHYA) V
SLOVENIJI
BOJAN HRIBERNIK
VELENJE, 2015
VISOKA ŠOLA ZA VARSTVO OKOLJA
DIPLOMSKO DELO
PROBLEMATIKA RAZŠIRJANJA TUJERODNE VRSTE TRIKOTNIČARKE (DREISSENA POLYMORPHYA) V
SLOVENIJI
THE ISSUE OF SPREADING INVASIVE ALIEN SPECIES ZEBRA MUSSEL (DREISSENA POLYMORPHYA) IN SLOVENIA
BOJAN HRIBERNIK
Varstvo okolja in ekotehnologije
Mentorica: doc. dr. Nataša Smolar - Žvanut
VELENJE, 2015
I
Izjava o avtorstvu
Podpisani Bojan Hribernik, z vpisno številko 34110019, študent dodiplomskega študijskega programa Varstvo okolja in ekotehnologije, sem avtor diplomskega dela z naslovom
Problematika razširjenja tujerodne vrste trikotničarke (Dreissena polymorphya) v Sloveniji,
ki sem ga izdelal pod mentorstvom doc. dr. Nataše Smolar - Žvanut.
S svojim podpisom zagotavljam, da:
je predloženo delo moje avtorsko delo, torej rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
oddano delo ni bilo predloženo za pridobitev drugih strokovnih nazivov v Sloveniji ali tujini;
so dela in mnenja drugih avtorjev, ki jih uporabljam v predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu z navodili VŠVO;
so vsa dela in mnenja drugih avtorjev navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloženega dela in je zapisan v skladu z navodili VŠVO;
se zavedam, da je plagiatorstvo kaznivo dejanje;
se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in moj status na VŠVO;
je diplomsko delo jezikovno korektno in da je delo lektoriral/a Mateja Čuk;
dovoljujem objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletni strani VŠVO;
sta tiskana in elektronska verzija oddanega dela identični.
V Velenju, dne ________________ _______________________
podpis avtorja/ice
II ZAHVALA
Najprej bi se rad zahvalil mentorici, doc. dr. Nataši Smolar - Žvanut za vso strokovno pomoč in nasvete pri diplomskem delu. Zahvala gre tudi vsem domačim, ki ste mi tekom študija pomagali in mi omogočili, da sem lahko študiral. Zahvaljujem se tudi vsem, ki ste pripomogli k temu, da je to diplomsko delo končano, tukaj imam predvsem v mislih vse anketirance, ki ste izpolnili anketo. Hvala!
III Izvleček
Namen diplomskega dela je opis in pregled razširjenosti tujerodne vrste trikotničarke (Dreissena polymorpha) v Sloveniji. Anketa služi kot pripomoček, s katerim sem želel ugotoviti, kakšno je poznavanje trikotničarke in problemov, ki jih povzroča. Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela. V prvem delu je s pomočjo literature predstavljena trikotničarka, njena razširjenost v Sloveniji in v sosednjih državah (Avstriji, na Madžarskem, Hrvaški in Italiji) ter njene ekološke značilnosti. Opisani sta dve nahajališči trikotničarke v Sloveniji, to sta reka Drava in Blejsko jezero. V nalogi so predstavljeni tudi ukrepi, ki so zelo pomembni pri omejevanju razširjanja trikotničarke. Med najpomembnejše ukrepe uvrščamo: pravne ukrepe, ukrepe preprečitve vnosa v druge ekosisteme, ukrepe ozaveščanja ljudi, ukrepe odstranjevanja in ukrepe nadzora.
V drugem delu diplomskega dela je predstavljena analiza ankete o trikotničarki. S pomočjo ankete sem ugotovil, kakšno je poznavanje trikotničarke in problematika le-te v Sloveniji.
Anketo je izpolnilo 375 anketirancev različnih starosti. Rezultati analize ankete so pokazali, da je poznavanje trikotničarke in problemov, ki jih povzroča, dobro. Kljub temu se bo potrebno v prihodnje truditi na ozaveščanju ljudi. Posebno pozornost je potrebno nameniti preprečitvi širjenja trikotničarke še v druge vodne ekosisteme v Sloveniji.
Ključne besede: trikotničarka, razširjenje, ukrepi, reka Drava, Blejsko jezero, anketa.
Abstract
The purpose of the thesis is to present the prevalence of Zebra mussel (Dreissena polymorpha) in Slovenia. The survey serves as a tool with which I wanted to evaluate the awareness of people about the mussel and the problems it causes.
The thesis is divided into two parts. In the first part I introduced the Zebra mussel, its prevalence in Slovenia and the neighboring countries (Austria, in Hungary, Croatia and Italy) as well as its ecological characteristics. The Lake Bled and the Drava River - two habitats of the mussel, are also presented.
Furthermore, the measures which could be taken to limit the spread of the organism are analyzed. Among the most important ones are: legal regulations, actions taken to prevent the introduction into other ecosystems, raising awareness of people, monitoring and disposal measures.
In the second part the results of the survey are presented. By performing the survey, I was able to determine the awareness about the species and the problems it may cause. The survey was completed by 375 respondents of different ages. The results of the survey revealed that the public is generally well informed about the topic and potential issues.
However, there is still the need to increase the awareness of the people. Attention should also be paid to preventing the spread of Zebra mussel to other aquatic ecosystems in Slovenia.
Keywords: Zebra mussel, dissemination, Drava River, Lake Bled, prevention measures survey.
IV KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.2 Opis problema ... 1
1.2 Namen in cilji diplomskega dela ... 2
1.2.1 Namen ... 2
1.2.2 Cilji ... 2
1.3 Delovne hipoteze ... 2
2 METODE DELA ... 3
3 TUJERODNE VRSTE ... 4
3.1 Kaj so tujerodne vrste? ... 4
3.2 Tujerodne in invazivne vrste v Sloveniji ... 4
3.3 Vpliv tujerodnih vrst na ekosistem ... 4
3.4 Zakonodaja ... 6
3.4.1 Mednarodna zakonodaja ... 6
3.4.2 Predpisi Evropske unije ... 8
3.4.3 Nacionalni predpisi v Sloveniji ... 9
4 TRIKOTNIČARKA (DREISSENA POLYMORPHYA) ...11
4.1 Ekološke značilnosti trikotničarke ...11
4.2 Izvor trikotničarke ...13
4.3 Življenjski prostor ...13
4.4 Vpliv trikotničarke na vodne ekosisteme ...13
4.5 Dejavniki, ki pripomorejo k uspevanju školjke trikotničarke ...13
4.5.1 Svetloba ...13
4.5.2 Temperatura ...14
4.5.3 pH ...14
4.5.4 Kemijske lastnosti vode ...14
4.5.5 Globina ...14
4.5.6 Substrat ...14
4.5.7 Hrana ...14
4.5.8 Razmnoževanje školjk trikotničark ...15
4.5.9 Naravni plenilci ...16
5 TRIKOTNIČARKA V SLOVENIJI ...17
5.1 Razširjenost trikotničarke ...17
5.2 Vpliv trikotničarke na vodni ekosistem ...17
5.3 Pojav trikotničarke v Blejskem jezeru ...19
5.4 Pojav trikotničarke v reki Dravi ...20
6 PRIMERJAVA RAZŠIRJENOSTI TRIKOTNIČARKE S SOSEDNJIMI DRŽAVAMI ...22
6.1 Avstrija ...22
6.2 Madžarska ...23
V
6.3 Hrvaška ...24
6.4 Italija ...24
7 UKREPI ZA PREPREČITEV RAZŠIRJENOSTI TRIKOTNIČARKE V SLOVENIJI ...26
7.1 Pravni ukrepi ...26
7.2 Preprečitev vnosa v druge vodne ekosisteme ...26
7.3 Zgodnje ozaveščanje ljudi ...27
7.4 Odstranjevanje ...28
7.5 Nadzor ...28
7.6 Ukrepi preprečitve širjenja trikotničarke v tujini ...28
7.7 Predlogi ukrepov, ki bi jih lahko izvajali v Sloveniji ...29
8 ANALIZA ANKETE ...31
9 RAZPRAVA IN SKLEP ...36
10. POVZETEK ...38
10.1 Summary ...38
11. VIRI IN LITERATURA ...40
PRILOGE ... KAZALO SLIK Slika 1: Vzorec povečanja populacije invazivnih tujerodnih vrst ... 5
Slika 2: Primer preraščanja rečne brezzobke (Pseundanodonta complanata) školjke s trikotničarko ...11
Slika 3: Školjka trikotničarka ...12
Slika 4: Cikel reprodukcije trikotničarke ...16
Slika 5: Prikaz širjena tujerodnih vrst ...17
Slika 6: Školjka trikotničarka v prehranjevalni verigi ...18
Slika 7: Školjka trikotničarka v Blejskem jezeru ...19
Slika 8: Nahajališča školjk trikotničark v Blejskem jezeru ...20
Slika 9: Trikotničarke, pritrjene na raku ...25
KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Vpliv školjk trikotničark na antropogeno okolje in na vodni ekosistem ...18
Preglednica 2: Spol anketirancev ...31
Preglednica 3: Starost anketirancev ...31
Preglednica 4: Trikotničarka v Sloveniji ...31
Preglednica 5: Življenjski prostor trikotničarke ...32
Preglednica 6: Invazivnost trikotničarke ...32
Preglednica 7: Nahajališča trikotničarke v Sloveniji ...32
Preglednica 8: Škoda na gospodarstvu ...33
Preglednica 9: Škodljivost trikotničarke za ljudi...33
Preglednica 10: Negativni vpliv trikotničarke na vodne organizme ...34
Preglednica 11: Srečanje s trikotničarko ...34
Preglednica 12: Viri oz. mediji iz katerih ste izvedeli za trikotničarko ...35
1
1 UVOD
1.2 Opis problema
Tujerodne vrste živali in rastlin v vseh državah po svetu povzročajo velike probleme v biotske raznovrstnosti. Znano je, da je Charles Elton že leta 1958 opozoril na težave tujerodnih vrst.
Menil je, »če pogledamo dovolj daleč v prihodnost, bomo opazili, da na koncu zaradi tujerodnih vrst svet ne bo postal raznovrstnejši, temveč bolj preprost – revnejši« (Kus Veenvliet 2013a, str. 3).
Posamezni raziskovalci so se tujerodnim vrstam in vplivom, ki jih povzročajo, posvečali že desetletja. Mednarodna skupnost pa je o teh težavah resneje začela razmišljat ob koncu 80- ih let prejšnjega stoletja. Tujerodne vrste so bile kot grožnja prepoznane v sklopu Konvencije o biološki raznovrstnosti. Države, ki so to konvencijo ratificirale, so dolžne izpolnjevati pogoje, ki jih konvencija od njih zahteva. Namen konvencije je, da vse države, ki so vključene, »preprečijo vnos oziroma jih nadzorujejo ali odstranjujejo tiste tujerodne vrste, ki ogrožajo ekosisteme, habitate in vrste«. Slovenija je konvencijo o biološki raznovrstnosti ratificirala leta 1995 (Kus Veenvliet 2009, str. 5).
Z naseljevanjem v vodne ekosisteme povzroča trikotničarka (Dreissena polymorphya) nemalo težav. Težave povzroča v gospodarstvu, drugim organizmom v vodi in družbeno. Če gledamo z vidika gospodarstva, trikotničarka povzroča milijonske škode na hidroelektrarnah in jedrskih elektrarnah, onemogoča pretok vode v vodovodnih napeljavah, prerašča trupe ladij … (Mazej Grudnik in sod. 2009, str. 3). Prav tako negativno vpliva na organizme v vodi, tekmuje za isti življenjski prostor, na nekatere organizme pa se tudi naseli. Primer preraščanja so sladkovodne školjke in tudi raki. Na njih se naseljuje tako dolgo, da ti osebki odmrejo, saj se ne morejo več premikati in prehranjevati (Remec Rekar 2013a). Družbeno pa je školjka nespremenljiva zaradi preraščanja obal jezer in daje neprijeten videz okolja. Slaba lastnost školjke trikotničarke je tudi njena ostra lupina. Zaradi ostre lupine ob stiku s školjko prihaja do ureznin, kar lahko vodi v resne okužbe ran (Mazej Grudnik in sod. 2009, str. 3).
Trikotničarka je filtrator. To pomeni, da se hrani s planktonom, ki ga pridobi s filtriranjem vode. Če je populacija velika in gosto poseljena, je zmožna filtrirati velike količine vode. S takšnim početjem odloži velike količine mineraliziranega in prebavljenega organskega materiala na dno. Posledica njenega prehranjevanja je spreminjanje prehranskega cikla v celotnem vodnem ekosistemu. Prosojnost vode je večja, ker se zmanjša količina planktona.
Prihaja tudi do spreminjanja vrstne sestave zooplanktona in fitoplanktona. Trikotničarka je občutljiva na onesnaževala v vodi, zato je ne zasledimo v območjih, kjer je industrijsko onesnažena voda. Zaradi takšnih lastnosti jo nekatere države uvrščajo na seznam pokazateljev dobrega kemijskega stanja voda (Remec Rekar 2013b).
2 1.2 Namen in cilji diplomskega dela
1.2.1 Namen
V diplomskem delu sem s pomočjo virov in literature, s samostojnim delom ter spoznanji poskušal priti do ugotovitev na področju problematike razširjanja trikotničarke v Sloveniji.
Prav tako je namen diplomskega dela, da trikotničarko in njene posledice, ki jih lahko ima za vodno okolje, predstavim širši javnosti in tako opozorim na težave, ki jih povzroča v naših vodnih ekosistemih. V diplomskem delu sem pregledal stanje v Sloveniji in sosednjih državah.
1.2.2 Cilji
Cilji diplomskega dela so:
C1: Preveriti razširjenost trikotničarke v Sloveniji.
C2: Podrobneje pregledati podatke o razširjenost trikotničarke v reki Dravi in Blejskem jezeru.
C3: Pregled prisotnosti trikotničarke v sosednjih državah (v Avstriji, na Madžarskem, na Hrvaškem in v Italiji).
1.3 Delovne hipoteze
V diplomskem delu sem postavil 4 hipoteze:
H1: Trikotničarka se nahaja le v določenih vodnih ekosistemih v Sloveniji.
H2: Po odstranitvi posameznih osebkov iz Blejskega jezera se je populacija trikotničarke zmanjšala.
H3: Trikotničarka povzroča težave v kanalih na hidroelektrarnah, ki so na reki Dravi.
H4: Prebivalci Slovenije slabo poznajo trikotničarko.
3
2 METODE DELA
V diplomskem delu sem uporabljal več metod dela. Najprej sem zbral literaturo in pregledal elektronske vire. Poglobil sem se v težave in probleme, ki jih povzroča trikotničarka v Sloveniji. Na Dravskih elektrarnah Maribor (DEM) sem dobil študije ter koristne informacije o trikotničarki. Vzpostavil sem kontakt z Društvom za podvodne dejavnosti Bled, ki trikotničarko odstranjuje iz Blejskega jezera in si ogledal Blejsko jezero.
V diplomsko delo sem vključil tudi anketni vprašalnik in ga razširil med ljudi različnih starosti.
S pomočjo ankete sem ugotovil, kakšno je poznavanje trikotničarke v Sloveniji, in če se ljudje zavedajo problematike, ki jo povzroča trikotničarka. Anketo sem izvajal javno, preko spleta, in osebno. Vprašanja v anketi so bila kratka in jedrnata, da so omogočala hitro reševanje.
Anketo sem analiziral in dobil ustrezne podatke o poznavanju trikotničarke v Sloveniji in o problematiki le-te.
V diplomskem delu sem predstavil tudi ukrepe omejevanja in preprečitve širjenja trikotničarke v Sloveniji. Predstavil sem tudi ukrepe, ki jih uporabljajo v drugih državah po svetu. Velik poudarek v diplomskem delu sem dal na ozaveščanju ljudi s pomočjo ankete.
4
3 TUJERODNE VRSTE
3.1 Kaj so tujerodne vrste?
Tujerodne vrste lahko imenujemo tudi alohtone vrste. To so vrste, ki se neposredno (s tovorom, ladijskim prometom, hrano …) ali posredno (hišni ljubljenčki, razna semena …) širijo s pomočjo človeka in se na ta način pojavljajo na drugih območjih. S takšnim ravnanjem so iztrgane iz naravnega območja razširjenosti (Jogan in sod. 2012).
Uredba Evropskega parlamenta in sveta o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst, pa opredeljuje tujerodne vrste, kot: »vse žive osebke vrst, podvrst ali nižjih taksonov živali, rastlin, gliv ali mikroorganizmov, vnesene na območje, ki ni njihovo naravno območje razširjenosti; zajema vse dele, gamete, semena, jajca ali propagule takih vrst, pa tudi križance, sorte ali pasme, ki bi lahko preživele ter se nato razmnoževale«
(Uradni list Evropske unije 2014).
Invazivno tujerodno vrsto pa kot: »tujerodno vrsto, za katero je bilo ugotovljeno, da njen vnos ali širjenje ogroža ali ima škodljive vplive na biotsko raznovrstnost in povezane ekosistemske storitve« (Uradni list Evropske unije 2014).
Tako kot Slovenija se tudi druge države spopadajo s problemi, ki jih povzročajo tujerodne vrste. V določenih primerih lahko govorimo o tujerodnih vrstah, pa čeprav imajo svoje populacije v neposredni bližini, se pa od tam ne bi mogle same razširiti, »npr. sladkovodne vrste črnomorskega povodja, ki so se le s človeško pomočjo lahko razširile v stično jadransko povodje« (Jogan in sod. 2012).
Svetovna zveza za varstvo narave – IUCN je definirala invazivke ali tujerodne invazivne vrste kot tiste vrste, ki povzročajo spremembe v okolju, kjer se ustalijo. Povzročajo škodo gospodarstvu, ogrožajo zdrave ljudi in ogrožajo domorodno biotsko pestrost. Konvencija o biološki raznovrstnosti pa podaja definicijo invazivne vrste kot tiste, ki se širi in ustali na novem območju in tako ogroža vrste, ekosisteme in habitate (Medmrežje 1).
3.2 Tujerodne in invazivne vrste v Sloveniji
V Sloveniji je veliko tujerodnih rastlinskih vrst. Med tujerodne vrste štejemo večino okrasnih rastlin in mnoge plevele, gojene rastline … Prav tako spadajo sem tudi tujerodne vrste nižjih rastlin (mahovi in alge). Če se rastline ne pojavljajo na določenih mestih ter s tem ne ogrožajo funkcije in strukture ekosistema, ne predstavljajo naravovarstvenega problema. V Sloveniji je 3000 vrst višjih rastlin, od tega jih je petina tujerodnih vrst. Invazivnih vrst rastlin pa lahko naštejemo od 30 do 60, število vrst je odvisno od doslednosti štetja. Po zadnjem štetju je v Sloveniji 32 invazivnih vrst (Jogan in sod. 2012).
Tujerodne rastlinske vrste so sistematično dobro zbrane. Tujerodne živalske vrste pa so sistematično slabše zbrane. V Sloveniji so podatki le za nekatere skupine: 15 vrst sesalcev, 34 vrst metuljev, 49 vrst ptic, 19 vrst rib, 68 vrst hroščev … (Medmrežje 6). Tujerodnih invazivnih vrst živali pa je v Sloveniji 22 vrst (Medmrežje 7).
3.3 Vpliv tujerodnih vrst na ekosistem
Zaznavanje vplivov tujerodnih vrst je zelo težavno, saj je povezavo med organizmi zelo težko zaznavati. Naselitev tujerodnih vrst je v veliko primerih uganka, ker se v naravi vzpostavi posebno razmerje med vrstami. Najprej je tujerodna vrsta prisotna v majhnem številu in v takšnih primerih je vpliv težko zaznati. Vpliv je še sprva nemogoče izmeriti in ni dovolj znanstvenih dokazov, da vrsta negativno vpliva na ekosistem. Povečan vpliv tujerodne vrste pa je kasneje, ko se populacija poveča in doseže veliko številčnost, zlahka prepoznati,
5
ampak je že veliko prepozno. Takšna vrsta se je že prilagodila na novo okolje in se v novem okolju uspešno razmnožuje. Vrsto v veliko primerih ne moremo več odstraniti iz okolja (Kus Veenvliet in Veenvliet 2012b). Tujerodne vrste ob prihodu v drug ekosistem spremenijo medvrstne odnose v ekosistemu. Ob pojavu tujerodne vrste se spremenijo fizikalni in kemijski dejavniki ter kroženje hranil. Ob takšnem dogajanju se ekosistem v veliko primerih popolnoma spremeni in to vpliva na domorodne vrste. Invazivne rastline so zelo uspešne pri naseljevanju površin, ki niso zaraščene (npr. regulirana obrežja vodotokov, ob cestah …).
Takšna območja so zelo dobra rastišča, zato se tvori gosta zaraščenost. Ob takšnem vnosu rastlin prihaja do popolne spremembe fizikalnih in kemijskih dejavnikov (npr. količina svetlobe, pomanjkanje vode …), kar vpliva na domorodne rastline. Ob zmanjšanju domorodnih rastlin, ki so pomembne za prehrano živali, prihaja tudi do prizadetosti živalskih vrst (Kus Veenvliet in Veenvliet 2012b).
Slika 1: Vzorec povečanja populacije invazivnih tujerodnih vrst (Vir: De Poorter 2007 v Kus Veenvliet in Veenvliet 2012).
Na sliki 1 je prikazan vzorec povečanja populacije invazivnih tujerodnih vrst. Naprej imamo začetno fazo, kjer se invazivnost težko prepozna, so pa okrepi za omejitev populacije enostavni. Druga faza nastopi po določenem času, velikost populacije se poveča. V tej fazi zlahka prepoznamo invazivnost, vendar so ukrepi zelo zahtevni (Kus Veenvliet in Veenvliet 2012b).
Omejena okolja, kot so jezera, so še posebej občutljiva na tujerodne vrste, saj naselitev le- teh sproži verižno reakcijo sprememb. V vodnem okolju imajo vodne rastline pomembno vlogo pri uravnavanju količine hranil, kot sta fosfor in dušik, saj jih porabijo za svoj razvoj.
Tujerodne vrste rib, ki se pojavijo v takšnem vodnem ekosistemu, imajo velik vpliv že na kratek rok. Ribe se prehranjuje z rastlinami, kar povzroča propadanje rastlin. Ob propadanju rastlin se hranila nimajo več kam vgrajevati. Pri povečanju hranil pa prihaja do razraščanja zelenih alg, ki prosto plavajo v vodi. Alge onemogočijo prehajanje svetlobe v spodnje dele vode, tako je fotosinteza na dnu onemogočena. Pojavi se pomanjkanje kisika, saj je fotosinteza proces, kjer nastaja kisik. V takšnem okolju brez kisika izumirajo domorodne vrste, uspevajo pa tiste, ki so prilagojene na življenje brez kisika (Kus Veenvliet in Veenvliet 2012b).
6 3.4 Zakonodaja
Zakonodaja je ključnega pomena na področju ravnanja s tujerodnimi vrstami. Zelo pomembno je, da izvajamo že preventivne ukrepe. Globalno gledano je najbolje, da vsaka posamezna država poskrbi za nadzor na mejah, nadzor v naravi in odstranjevanje tujerodnih vrst. Zakonodaja na tem področju prepoveduje uvoz določenih vrst v državo ali posredovanje vrst (Medmrežje 5).
Slovenija ima nacionalno zakonodajo, usklajeno z Evropskim pravnim redom. Tukaj govorimo predvsem o mednarodnih konvencijah in sporazumih. Ti dokumenti so pravno zavezujoči, za državo podpisnico pa predstavljajo oz. določajo cilje ravnanja na regionalni in globalni ravni (prav tam).
3.4.1 Mednarodna zakonodaja
V mednarodni zakonodaji so tujerodne vrste obravnavane v konvencijah in sporazumih.
Predpisi so za države pogodbenice pravno zavezujoči, za vse veljajo enaka pravila. Vsaka posamezna država je dolžna izvajati sklepe in določila na nacionalni ravni. Konvencija o biološki raznovrstnosti obravnava tujerodne vrste najbolj celovito, kar pomeni, da so v njej napisana natančna določila o ravnanju s tujerodnimi vrstami. Ostali mehanizmi zajemajo tujerodne vrste le delno ali pa so osredotočeni le na določene skupine organizmov (Medmrežje 3).
Konvencija o biološki raznovrstnosti
Slovenija je Konvencijo o biološki raznovrstnosti ratificirala leta 1995. Konvencija je pravno zavezujoč mehanizem, ki je edini. V celoti obravnava naseljevanje tujerodnih vrst, nadzor in po potrebi odstranjevanje iz narave (Medmrežje 3).
Bonska konvencija
V Slovenji jo imenujemo tudi Konvencija o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali.
Slovenija jo je ratificirala leta 1998. V tej konvenciji je zelo pomemben 3. člen, odstavka 4 (c), saj določa pogodbenicam, da si morajo države na območju razširjenosti selitvenih vrst, ki so vključene v dodatek 1 (dodatek govori o vrstah, ki so kritično ogrožene na območju razširjenosti), prizadevati »preprečiti, zmanjšati ali nadzorovati dejavnike, ki ogrožajo ali bodo lahko ogrozili vrsto, vključno s strogim nadzorom uvajanja tujerodnih vrst in nadzorom ali odstranjevanjem že naseljenih tujerodnih vrst, če je to izvedljivo in primerno« (Medmrežje 3).
Bernska konvencija
V Sloveniji jo imenujemo tudi Konvencija o varstvu prostoživečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov. Slovenija jo je ratificirala leta 1999. Je zavezujoč mednarodni pravni mehanizem. Njena naloga je ohranjati živali in njihov naravni življenjski prostor, kar velja tudi za rastline (Medmrežje 3).
Leta 1992 je odbor za bernsko konvencijo ustanovil skupino strokovnjakov za invazivne tujerodne vrste, ki zbira in analizira zakone o invazivnih vrstah ter želi uskladiti nacionalne predpise. Pomemben produkt skupine strokovnjakov je evropska strategija o invazivnih tujerodnih vrstah (European Strategy on IAS), ki se redno izvaja (Council of Europe 2015).
Alpska konvencija
V Sloveniji jo imenujemo Konvencija o varstvu Alp. V Sloveniji smo jo ratificirali leta 1995.
Konvencija je okvir za trajnostni razvoj in promocijo na tem območju. Velik poudarek je na
7
ohranjanju naravnih ekosistemov Alp. V konvenciji zasledimo več protokolov, med njimi je tudi protokol o varstvu narave in urejanju krajine (Medmrežje 3).
Mednarodna konvencija o varstvu rastlin (IPPC)
V Sloveniji smo jo ratificirali, kot prenovljeno, leta 2005. Konvencija je pomembna na področju varstva rastlin in je okvir za sodelovanje med državami pri skupnih aktivnostih za preprečitev vnosa in širjenja nezaželenih organizmov. Tukaj gre predvsem za organizme, ki imajo negativen vpliv na rastline ali rastlinske izdelke. Pod IPPC nastajajo tudi mednarodni standardi fitosanitarnih ukrepov, ki spodbujajo in usklajujejo izvajanje fitosanitarnih ukrepov na mednarodni ravni in varno trgovino (Medmrežje 3).
Ramsarska konvencija
V Sloveniji jo imenujemo Konvencija o močvirjih, ki imajo mednarodni pomen, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic. Ratificirali smo jo leta 1992. Ramsarska konvencija ima dva glavna cilja. To sta ohranjanje in smotrna raba mokrišč. Zavzema se za izvajanje aktivnosti na regionalnem in nacionalnem nivoju ter na mednarodnem nivoju. Zelo pomembni sta dve resoluciji, ki govorita o mokriščih in tujerodnih vrstah. V resolucijah so invazivne tujerodne vrste spoznane za pomembno grožnjo mokriščem. Konvencija podaja tudi smernice, kako preprečiti vnos ali omejiti invazivne vrste na območjih mokrišč (Medmrežje 3).
Konvencija CITES
V Sloveniji jo imenujemo Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami. V Sloveniji smo jo ratificirali leta 1999. Konvencija v prvi vrsti skrbi za nadzor trgovin z ogroženimi vrstami. Pomembna je tudi za tujerodne vrste (Medmrežje 3).
Konvencija UNCLOS
V Sloveniji jo imenujemo Konvencija združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu.
V Sloveniji smo jo ratificirali leta 1986. Konvencija pravno ureja vse razmejitve obmorskih območij, znanstvene morske raziskave, okoljski nadzor, prenos tehnologij, komercialne dejavnosti in reševanje sporov na morskih območjih (Medmrežje 3).
Sporazum AEWA
V Sloveniji ga imenujemo Sporazum o ohranjanju afriško-evrazijskih selitvenih vodnih ptic. V Sloveniji smo ga ratificirali leta 2003. Sporazum je nastal pod okriljem Bonske konvencije.
Sporazum pogodbenice v členu III, točki 2 g zavezuje, da med drugim »prepovejo namerno vnašanje tujerodnih vrst vodnih ptic v okolje in storijo vse potrebno, da preprečijo nenamerno izpuščanje takih vrst, če bi tak vnos ali izpust posegal v ohranitveni status prostoživečega živalstva in rastlinstva; če so bile tujerodne vrste vodnih ptic že vnesene, pogodbenice z ustreznimi ukrepi preprečijo, da bi te vrste ogrozile domorodne vrste.« (Medmrežje 3).
SPS-sporazum
V Sloveniji ga imenujemo Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov. V Sloveniji smo ga ratificirali leta 1995. Države članice, ki so v svetovni trgovski organizaciji (World Trade Organisation–WTO), morajo slediti pravilom mednarodne trgovine z intelektualno lastnino, blagom in storitvam. SPS-sporazum zagotavlja red v mednarodni trgovini, predvsem pa preprečuje neopravičene omejitve trgovanja. Sporazum se bolj nanaša na škodljivce in bolezni, ki so v mnogih primerih tujerodne vrste (Medmrežje 3).
8 3.4.2 Predpisi Evropske unije
Slovenija se je leta 2004 pridružila Evropski uniji in v svoj pravni red prenesla tudi evropsko zakonodajo. V slovenske predpise morajo biti vključene direktive in uredbe Sveta Evrope in se morajo izvajati na nacionalnem nivoju. Predpisi o tujerodnih vrstah so učinkoviti le za nekatere organizme, zato velja, da so »evropski predpisi s področja tujerodnih vrst precej pomanjkljivi« (Kus Veenvliet 2009). Pomanjkanje zakonodaje v Evropski uniji se kaže pri uvozu in izvozu rastlin in živali, ki niso gensko spremenjeni organizmi (GSO) in pri ukrepih za zgodnje odkrivanje tujerodnih vrst ter odstranjevanje le-teh v zgodnji fazi naselitve. Izjema so tujerodne vrste, ki so škodljivci rastlin in imajo ustrezno urejeno zakonodajo (prav tam).
Preden se je Slovenija priključila Evropski uniji, je bil vsak uvoz prostoživečih tujerodnih živali nadzorovan. Treba je bilo pridobiti dovoljenje, ki ga je izdala pristojna organizacija. Nadzor je bil potreben, da uvoz ne bi ogrozil avtohtonih živalskih in rastlinskih vrst. Sedaj je transport organizmov manj nadzorovan, ker so se predpisi poenotili znotraj članic Evropske unije.
Posamezna članica v Evropski uniji lahko prepove uvoz določenih vrst, ampak to lahko stori le v primerih, ko vnos tujerodnih vrst ni mogoče preprečiti drugače kot s prepovedjo trgovine (prav tam).
Uredba Evropskega parlamenta in sveta o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst
Uredba vsebuje pravila za ublažitev škodljivih vplivov, čim večje zmanjšanje in preprečevanje širjena invazivnih tujerodnih vrst in namernega in nenamernega vnosa vrst, ter vpliv na biotske raznovrstnosti v Uniji. Ta uredba se uporablja za vse invazivne tujerodne vrste, ki se pojavijo na nekem območju (Medmrežje 10).
Predpisi o varstvu prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi
Namen tovrstnih predpisov je nadzor trgovanja, varstvo prostoživečih živali in rastlin ter ohranjanje teh vrst. V Slovenskem pravnem redu lahko ta določila zasledimo v Uredbi o ravnanjih in načinih varstva pri trgovini z živalskimi in rastlinskimi vrstami (Kus Veenvliet 2009).
Predpis ima pomanjkljivosti, saj omejuje samo uvoz iz držav izven Evropske unije. Ne omejuje pa trgovine znotraj Evropske unije in izvoza v druge države, ki niso članice Evropske unije (Kus Veenvliet 2009).
Direktiva o združevanju prostoživečih živali v živalskih vrtovih
Direktiva (Sveta (ES) 1999/22ES) govori o ohranjanju biotske raznovrstnosti in varovanju prostoživečih vrst. Podaja smernice za inšpekcijski nadzor in izdajanje dovoljenj živalskim vrtovom (Kus Veenvliet 2009).
Direktiva o zdravstvenem varstvu rastlin
Zdravstveno varstvo rastlin temelji na Mednarodni konvenciji o varstvu rastlin in je v Evropski uniji obsežen zakonodajni okvir. Vsa pomembna določila so omenjena v »Direktivi Sveta o varstvenih ukrepih proti vnosu organizmov, škodljivih za rastline ali rastlinske proizvode, v Skupnost in proti njihovemu širjenju v Skupnosti« (Kus Veenvliet 2009). V Sloveniji so vsa ta določila prenesena v pravni red z Zakonom o zdravstvenem varstvu rastlin (Ur. L. RS, št.
62/2007, 36/2010) in številnimi podzakonskimi akti. Direktiva preprečuje vnos škodljivcev rastlin, rastlinskih izdelkov in prostoživečih rastlin, ostale tujerodne vrste pa ne obravnavna.
9
V prenovljeni zakonodaji iz leta 2012 je večji poudarek na preprečevanju vplivov škodljivih organizmov na okolje in preventivnih ukrepih (Kus Veenvliet 2009).
Direktiva o habitatih in Direktiva o pticah
Direktiva o habitatih vključuje neposredna določila o tujerodnih vrstah (Direktiva Sveta (ES) št. 92/43/EGS). Pomembna je tudi direktiva o pticah (Direktiva Sveta (ES) št. 79/409/ES). V slovenski pravni red je prenesena z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (Kus Veenvliet 2009).
Uredba Sveta o uporabi tujih in lokalnih neprisotnih vrst v ribogojstvu
Leta 2002 je bila na področju ribištva sprejeta Uredba Sveta o tujih in lokalnih neprisotnih vrstah v ribogojstvu (Uredba Sveta (ES) št. 708/2007, Uredba Komisije (ES) št. 535/2009, Uredba Komisije (ES) št. 506/2008). Uredba ureja premike vrst rib med državami članicami in tudi izven območja Evropske unije. Zmanjša se vpliv ribjih vrst na vodno okolje in prispeva k trajnostnem razvoju ribogojstva. Uredba pa tudi omejuje rabo rib za ribogojstvo (Kus Veenvliet 2009).
3.4.3 Nacionalni predpisi v Sloveniji Predpisi s področja ohranjanja narave
V Sloveniji tujerodne vrste obravnava Zakon o ohranjanju narave (ZON – UPB2, Ur. L. RS, št. 96/2004). Zakon o ohranjanju narave opredeljuje tujerodno živalsko vrsto, kot vrsto, »ki jo naseli človek in v biocenozi določenega ekosistema pred naselitvijo ni bila prisotna; od vrst, ki so bile iztrebljene, se za tujerodne štejejo tiste, za katere v ekosistemu ne obstajajo več približno enaki biotopski in biotski dejavniki, kot so bili pred iztrebitvijo« (Medmrežje 4).
Tujerodne rastlinske vrste imajo definicijo še širšo, in sicer je »tujerodna (alohtona) rastlinska vrsta tista, ki jo naseli človek in pred naselitvijo ni bila prisotna na ozemlju Slovenije« (prav tam).
Zakon o ohranjanju narave prepoveduje naseljevanje tujerodnih prosto živečih vrst živali in rastlin. Obstajajo pa tudi izjeme, kjer se dovoli, če se v postopku presoje tveganja za naravo ugotovi, da ta sprememba ne vpliva na biotsko raznovrstnost ali naravno ravnovesje. O vsaki doselitvi se mora obvestiti pristojno ministrstvo (Medmrežje 4).
Uredba o posebnih varstvenih območjih (območja Nature 2000) (Ur. list, RS št. 49/2004, dopolnitve: 110/2004, 59/2007, 43/2008, 8/2012, 33/2013, 35/2013, 39/2013, 3/2014). V 7.
členu določa varstvene usmeritve, med njimi je tudi naslednja usmeritev: »… (5) Na Natura območja se ne vnaša živali in rastlin tujerodnih vrst ter gensko spremenjenih organizmov.« V uredbi ni sprejetih nobenih ukrepov zoper tujerodne vrste, ki bi ogrozile avtohtone vrste in habitate Nature 2000 (Medmrežje 4).
Predpisi s področja lovstva
Zakon o divjadi in lovstvu (Ur. list RS, št. 16/2004, dopolnitve 17/2008) opredeljuje, da se naseljevanje in doseljevanje avtohtonih ali tujerodnih vrst divjadi izvaja na podlagi načrta.
Načrti se pripravljajo na osnovi pravilnika za gospodarjenje z gozdovi in upravljanjem z divjadjo (Ur. list RS, št. 91/2010). Pravilnik določa, da je naseljevanje divjadi predmet posebne študije, ki jo izdela Zavod za gozdove Slovenije. V oborah ni dovoljeno imeti tiste tujerodne vrste, ki bi lahko v primeru pobega pustile posledice na genski sklad populacij avtohtonih vrst (Medmrežje 4).
10 Predpisi s področja varstva rastlin
Varstvo rastlin v Sloveniji ureja Zakon o zdravstvenem varstvu rastlin (ZZVR, Ur. list RS, št.
82/1991, dopolnitve 45/2001, 86/2004, 23/2005, 40/2007, 62/2007, 36/2010). Zakon ureja rastlinske proizvode, rastlinske pridelke in varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi.
Organizmi so predvsem tujerodne vrste in se vnašajo v Slovenijo z embalažo, blagom ali tudi transportom. Zakon prav tako predpisuje nadzor pri uvozu, izvozi in tranzitu. V Sloveniji je pristojni organ za zdravstveno varstvo rastlin Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin – področje Zdravje rastlin. Inšpekcija pa opravlja nadzor nad vnosom in pravilnim odstranjevanjem problematičnih vrst (Medmrežje 4).
Predpisi s področja ribištva
Zakon o sladkovodnem ribištvu (Ur. list RS, št. 61/2006) določa, da je prepovedano »…
prenašati žive ribe iz vodnega območja Donave v vodno območje Jadranskega morja in obratno«. V Uredbi o ribjih vrstah, ki so predmet ribolova v celinskih vodah (Ur. list RS, št.
46/2007), so določene tiste prostoživeče vrste, ki so predmet ribolova. Vrste so razdeljena na štiri kategorije. Tako imamo domorodne vrste jadranskega povodja, vrste črnomorskega (donavskega) povodja, tujerodne rake in tujerodne ribe. Pravilnik o ribolovnem režimu v ribolovnih vodah (Ur. list RS, št. 99/2007, dopolnitve 75/2010) določa varstveno dobo in najmanjše lovne mere. Z letom 2010 je bilo sprejeto določilo, ki določa, da varstvene dobe in najmanjše lovne mere ne veljajo za tujerodne invazivne vrste. To določilo je zapisano v ribiško-gojitvenih načrtih (Medmrežje 4).
Predpisi s področja gozdarstva
Zakon o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93, 56/99 – ZON, 67/02, 110/02 – ZGO-1, 115/06 – ORZG40, 110/07, 106/10, 63/13, 101/13 – ZDavNepr, 17/14 in 24/15) ne vsebujejo neposrednih določil, ki bi se navezovala na tujerodne vrste. Pravilnik o varstvu gozdov (Ur.
list RS, št. 114/2009) ureja ohranjanje biotskega ravnovesja v gozdnem ekosistemu in pogoje za sonaravno gospodarjenje. V letu 2009 je prišlo do sprememb pri tujerodnih vrstah v gozdovih. Pravilnik sedaj v 4(2) členu določa, da je »naseljevanje oziroma vnos tujerodnih drevesnih vrst v gozdni ekosistem dovoljen v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, gozdni reprodukcijski material in gozdnogospodarske načrte« (Medmrežje 4).
11
4 TRIKOTNIČARKA (DREISSENA POLYMORPHYA)
Školjka trikotničarka naseljuje sedimente ali druge primerne substrate v vodi, kar pomeni, da je bentoški organizem. Tam, kjer je trikotničarka avtohtona vrsta skoraj nikoli ne vpliva na poselitev in tudi ne prevladuje v bentoških združbah. Kjer je avtohtona vrsta, tekmuje z drugimi vrstami školjk, ki imajo podobne potrebe (pritrjevanje, razmnoževanje …) za svoj življenjski prostor. Njene tekmice so vrste iz rodu Didacna in Monodacna, ki prevladujejo v vodah Črnega morja in Azovskega morja (Shorygin and Karpevich 1948, v Remec Rekar 2013). Na območjih, kjer je trikotničarka priseljena vrsta je edini organizem, ki se lahko razmnožuje s planktonskimi ličinkami in se pritrdi na trdo podlago. Zaradi teh dveh pogojev lahko trikotničarka tvori zelo velike populacije z biomaso, ki za desetkrat presega biomaso vseh domorodnih bentoških osebkov. V peščenih in zamuljenih jezerih ne pride do velike razširjenosti trikotničarke (Remec Rekar 2013). Domorodna vrsta školjke iz rodu Unionidae, ki naseljuje mehko dno, utrpi veliko škodo zaradi trikotničarke. Trikotničarka se na dno, ki je zamuljeno, pritrdi na domorodne vrste školjke. Na sliki 2 lahko vidimo primer, ko se trikotničarka pritrdi na avtohtono rečno brezobko (Pseundanodonta complanata). Ko se pritrdijo nanje, onemogočijo zapiranje lupine ter otežijo njihovo premikanje po mehkem dnu.
Takšno ravnanje vodi s časoma do popolnega zakopa v mehko sedimentno dno in odmrlost školjk (Remec Rekar 2013).
Slika 2: Primer preraščanja rečne brezzobke (Pseundanodonta complanata) školjke s trikotničarko (Vir: Medmrežje 11).
4.1 Ekološke značilnosti trikotničarke
Školjka trikotničarka je v Sloveniji tujerodna invazivna vrsta. Od domorodne školjke rečne brezzobke jo ločimo po izraziti trikotni oblik. Trikotničarka zraste do velikosti petih centimetrov, prepoznamo jo po svetlo rjavi barvi in po temnejšem cikcakastem/zebrastem
12
vzorcu. Školjka spolno dozori že pri 0,8 cm. Samica izleže do milijon jajčec na leto. V jezerih naseljuje priobalni pas do osmih metrov globine, najdemo jo tudi globlje. (Medmrežje 8).
Školjka trikotničarka ima poseben bisusni aparat, ki ji služi za pritrjevanje na podlago. Lupina je prilagojena na življenje na trdi podlagi, v jezerih, rekah in ustjih rek, kjer se meša sladka voda z morsko (Černač in Arnuš 1995–1996, str. 67). Školjka je prilagojena na temperaturo od 2 °C do 40 °C. Njen razvoj je najbolj intenziven pri temperaturi 18–20 °C. Z razmnoževanjem prične že v začetku aprila in se razmnožuje vse do sredine oktobra (Medmrežje 8).
Natančen razmnoževalen cikel v Blejskem jezeru še ni znan, zato so potrebne študije. Za učinkovito odstranjevanje školjk je pomembno, da se izbere najbolj primeren čas.
Pomembno je, da so vse odrasle školjke odstranjene iz obalnega pasa jezera vse do globine treh metrov. Odstranitev se mora izvesti preden temperatura vode doseže 12°C, to se zgodi že v začetku ali do sredine aprila. Na globini osmih metrov v jezeru voda doseže temperaturo 12°C šele v oktobru in se hitro ohlaja. Globina osmih metrov je tudi maksimalna meja, kjer se še pričakuje razmnoževanje trikotničarke. Statistično gledano temperatura vode na največji globini nikoli ni dosegla meje 12 °C (Remec Rekar 2013a).
Školjka trikotničarka se masovno, hitro in uspešno širi. Da se školjka trikotničarka tako hitro širi so krive naslednje ekološke značilnosti:
prilagodljivost na razmere, kot so povečana slanost, izsušitev (na kopnem lahko preživi tudi do tri tedne), različna temperaturna nihanja in velika reproduktivnost;
njena velika toleranca na prilagajanje v novem življenjskem prostoru.
Za njeno uspešno širjenje v določenem vodnem ekosistemu ne sme biti prisotnih organizmov, ki tekmujejo za istim habitatom oz. imajo podobno ekološko nišo in potrebujejo isti življenjski prostor (Remec Rekar 2013a).
Slika 3: Školjka trikotničarka (Vir: Medmrežje 2.)
Na sliki 3 je prikazana trikotničarka. Zelo dobro so vidne bisusne niti, s katerim se pritrdi na podlago.
13 4.2 Izvor trikotničarke
Školjke trikotničarke sodijo v rod Dreissena, njihov izvor je iz spodnjega triasa. Vse trikotničarke, ki se nahajajo severno od Balkanskega polotoka pripadajo, isti vrsti Dreissena polymorpha, ne glede na variabilnost lupine. Rod Dreissena je monofiletski in izhaja iz rodu Congeria. Školjka trikotničarka je v črnomorskem bazenu prisotna že iz kimerijske dobe v pliocenu. Med interglacialom Mindel–Riss je trikotničarka iz črnomorskih zalivov in estuarijev (plitvine morja, kjer se meša slana in neslana voda) začela množično migracijo v tja izlivajoče reke. Iz tega območja je trikotničarka nadaljevala pot s pomočjo poplavnih območij, vse do zgornjega toka rek Bug in Pripjet. Obe reki tečeta proti porečju Visle. Iz tega območja je školjka prišla vse do Anglije in Nizozemske. V 19. in 20. stoletju se je trikotničarka širila še na drug način, ki je zelo posegel v takratni prvi proces širitve. Drugo širitev je povzročil človek, posredno in neposredno s splavi, ladjami, ladijskimi prekopi … Obstajajo pa tudi ugibanja, da se je razširila s pomočjo ptičev, a to ni dokazano, saj bi se ekspanzija školjk začela že veliko prej. Prav tako se migracijske poti ptic in školjk med sabo ne ujemajo. Na avstrijskem Koroškem so leta 1973 školjko našli v Osojskem jezeru. V Sloveniji so školjko našli leta 1993 prvič v reki Dravi na pretočnih poljih hidroelektrarne Mariborski otok. V Ameriki lahko zasledimo dve vrsti školjk trikotničarke, ki se razlikujeta po bioloških, fizioloških in ekoloških lastnostih (Mazej Grudnik in sod. 2009, str. 1).
4.3 Življenjski prostor
Življenjski prostor trikotničarke so reke in jezera. Najbolj ugoden življenjski prostor so tiste reke, ki so počasi tekoče. Za razvoj trikotničarke so bolj ugodna jezera, ki so mirna. Školjka trikotničarka živi v celinskih vodah, je pa tudi odporna na povečano slanost, zato jo lahko zasledimo tudi tam, kjer se reke izlivajo v morja (Kus Veenvliet 2013b).
4.4 Vpliv trikotničarke na vodne ekosisteme
Na vprašanje, zakaj je školjka trikotničarka tujerodna vrsta v Sloveniji je več odgovorov.
Trikotničarka je k nam prišla iz drugih ekosistemov, zato pri nas nima ustreznega življenjskega prostora. S svojim razraščanjem ogroža tudi našo avtohtono vrsto školjke (rečno brezzobko). Avtohtono vrsto školjke ogroža tako, da se posamezni osebki trikotničarke pritrdijo na njen trup, to počnejo tako dolgo, da se avtohtona vrsta školjke ne more več prehranjevati in tako odmre. Trikotničarka ima tudi vpliv na obrežja rek, jezer … Težave povzroča na Blejskem jezeru s svojim preraščanjem na brežino. Blejsko jezero služi v poletnih mesecih tudi kot kopališče in ob stiku s trikotničarko prihaja do ureznin.
Trikotničarka ni škodljiva človeku, ampak mu lahko povzroča poškodbe (Remec Rekar 2013).
4.5 Dejavniki, ki pripomorejo k uspevanju školjke trikotničarke 4.5.1 Svetloba
Trikotničarka se nahaja v globljih temnih mestih, kjer je bolj zaščitena pred plenilci, izpostavljenosti zraku in močnim tokom. Pojavlja se v večjem številu tam, kjer so bolj osenčena mesta. Ne najdemo je na mestih, ki so obsijana s sončno svetlobo. Ko se školjka enkrat pritrdi na temen prostor in se zgodi, da ta prostor postane obsijan s svetlobo, se školjka ne bo prestavila, ker se bi izpostavila močnemu toku in plenilcem. Izpostavljenost svetlobi zmanjša dejavnost školjke in dlje časa obdrži zaprto lupino. Na to kaže primer s Poljske, kjer so v bližini hidroelektrarne Wloclawek izvedli poizkus in ugotovili, da če se
»nepritrjene školjke namenijo proti temnejšim predelom, je njihov dejanski odziv na osvetlitev zmanjšana intenzivnost gibanja in ne beg iz osvetljenega območja« (Zbrano v Mazej Grudnik in sod. 2009, str. 3).
14 4.5.2 Temperatura
Temperatura vpliva na velikost populacije in posledično na razmnoževalni cikel.
Razmnoževanje je odvisno od temperature, ki mora biti nad 12 °C. V času parjenja samica proizvede več tisoč jajčec. V primeru, da se obdobje primerne temperature podaljša, se podaljša tudi razmnoževanje populacije. Školjke ne prenašajo temperature višje od 32 °C, prenesejo pa temperaturo 0 °C in pri tem ne zmrznejo (prav tam, str. 5).
4.5.3 pH
Trikotničarke so občutljive na ravnovesje pH v vodi. Odrasle školjke izgubijo natrij, kalcij in kalij, če pH pade pod 6,8. Sposobne so se prilagoditi blago-kisli vodi in njenim pogojem preživetja. Po zaporednih dneh stopnje pH 5,5–5,6 se odrasli osebki prilagodijo in zmanjšajo izgubo ionov. Pod pH 5,2 školjke ne zdržijo dlje časa in umrejo zaradi ionskega neravnovesja. Dokazano je tudi, da so odrasli osebki bolj odporni kot ličinke školjk (veliger) (prav tam, str. 5).
4.5.4 Kemijske lastnosti vode
Školjka trikotničarka dobro reciklira nutriente, zato je pomemben faktor pri kroženju snovi v jezerih. V Kanadi so naredili raziskave in prišli do ugotovitev, da trikotničarka zelo dobro spremeni kemične lastnosti vode in s tem vpliva na cianobakterije. V takšnih razmerah prihaja do cvetenja jezer. Pri cvetenju jezer pride do proizvodnje toksinov, ki so nevarni za ljudi in živali. Če so v jezeru prisotne školjke trikotničarke, se fosfati manj vgradijo v sedimente, kot pa, če teh ne bi bilo. Amonij v sedimentih ni odvisen od prisotnosti školjk trikotničark, ampak ima velike vplive na razmerje raztopljenega anorganskega dušika proti raztopljenemu organskemu fosforju (prav tam, str. 4).
4.5.5 Globina
Velikost trikotničarke in stopnja pritrjenosti sta dejavnika, ki vplivata na smer gibanja trikotničarke. Velike nepritrjene školjke ležijo pogosto v obe smeri (navzgor in navzdol), medtem ko male nepritrjene školjke ležijo na površini kolonije, ker so tam boljši pogoji preživetja (dovolj kisika, hrane, boljše kemijske lastnosti …). Pritrjeni posamezni osebki (tako veliki kot majhni) potujejo redkeje. Proti površini je gibanje bolj omejeno kot pa v nasprotno smer. Odrasli osebki trikotničarke, ki so pritrjeni, prepotujejo manjše razdalje kot majhni osebki. Pri manjših nepritrjenih školjkah je pričakovati večjo moč gibanja kot pri ostalih, kjer ni opaziti značilnega gibanja (prav tam, str. 9).
4.5.6 Substrat
Školjka trikotničarka pripada litoreofilni biocenozi. Zanjo je značilno dno, ki je sestavljeno iz manjših in večjih kamnov, peska in v nekaterih primerih tudi manjše količine mulja. Izbira trde podlage zaradi pritrjevanja nanje s pomočjo bisusnega aparata. Trikotničarke se pritrdijo na substrat glede naklona, barve in teksture. Odrasli osebki potrebujejo trdno podlago, manjši osebki pa se lahko pritrdijo na makrofite ali na trdno podlago. Raziskave na Poljskem so pokazale, da se manjši nepritrjeni osebki raje pritrdijo na črno kot pa na belo podlago. Pri odraslih pritrjenih in nepritrjenih osebkih ni vidne razlike med črno in belo podlago (prav tam, str, 4).
4.5.7 Hrana
Sposobnost trikotničark je ta, da lahko iz vode filtrirajo delce velikosti 0,7–40 mikrometra.
Filtracijska zmožnost je odvisna od velikosti školjke, temperature, motnosti vode in velikosti suspendiranih delcev v vodi (Arnuš 2003, v Mazej Grudnik sod. 2009, str. 5). Njihova glavna
15
hrana so praživali in alge. V prehrano trikotničark ne spadajo prostoživeče bakterije, ker so premajhne (Mazej Grudnik in sod. 2009, str. 5).
4.5.8 Razmnoževanje školjk trikotničark
O razmnoževanju školjk trikotničark so bile narejene študije v Evropi, Severni Ameriki in Rusiji. Študije so pokazale veliko prilagodljivost reproduktivnega ciklusa. Da se školjka lahko razmnožuje, mora znašati vrednost kalcija 20 mg/L in pH med 7,5 do 8,0. Za začetek reprodukcijske sezone je vedno pomembna temperatura, ki se mora dvigniti na 12 C, lahko pa pride do zamika pri pomanjkanju hrane. Število izleženih jajčec je med 310.000 in 1.610.000, samica dolžine 24 mm lahko izleže 900.000 jajčec. Za evropske populacije trikotničarke sta znana dva vzorca rasti: (prav tam, str. 5)
počasi rastoče, ki zrastejo manj kot 1 centimeter letno in dosežejo odraslo velikost do 3,5 cm;
hitro rastoče, ki zrastejo do 1,5 centimetra na leto in dosežejo odraslo velikost 4 cm ali več.
Faktor rasti pada z naraščanjem dolžine telesa trikotničarke in raste s povečano koncentracijo hranil v vodi. Za starost osebkov lahko rečemo, da je variabilna. Nekje živijo školjke dlje časa kot drugod. V Severni Ameriki je življenjska doba krajša kot v Evropi. Nekaj primerov življenjske dobe trikotničark iz drugih držav:
v Rusiji od 6 do 9 let,
na Poljskem od 3 do 5 let,
Britansko otočje 5 let in
v Severni Ameriki od 1,5 do 2 let (prav tam, str. 5).
Školjka trikotničarka ima poseben cikel razmnoževanja, ki ji omogoča, da se lahko širi tako hitro na nove lokacije. Ena od stopenj razmnoževanja ja tudi planktonska ličinka, ki je v reprodukcijskem ciklu vmesna stopnja. To je faza, preden se mlade školjke pritrdijo na stalno mesto. Trikotničarka je dvospolnik. Oploditev poteka zunaj, to pomeni, da školjke spustijo svoje spolne celice v vodo. V vodi pa pride do oploditve. Otežena je strategija zatiranja, saj se reprodukcija v različnih okoljih v podrobnostih lahko razlikuje. Pri temperaturi od 12C pa do 22 C se pričnejo sproščati gamete. Gamete se sproščajo sinhrono, sproščanje se konča v obdobju enega ali dveh tednov. Poznamo pa tudi potek sproščanja gamet nesinhrono, ki lahko traja preko celega leta. Nekaj dni po oploditvi se jajčecu razvije v plavajočo planktonsko ličinko, ki jo imenujemo »veliger«. Veliger se v različnih okoljih useda in pritrjuje različno, kar lahko traja od 8 do 240 dni, da se usede in pritrdi na trdno podlago kot mlada školjka. Na sliki 4 je prikazan življenjski cikel trikotničarke (Remec Rekar 2013a).
16 Slika 4: Cikel reprodukcije trikotničarke
(Vir: Crosier in Molly v Remec Rekar 2013).
4.5.9 Naravni plenilci
Različne ličinke rakov in rib imajo za svojo hrano ličinke trikotničarke. Odrasle trikotničarke pa so hrana ptic, rib in rakov. Dva najbolj pomembna plenilca, ki plenita trikotničarke sta:
skupin rac potapljavk (Aythinae) in ribe iz rodu Rutilus (Mazej Grudnik in sod. 2009, str. 6).
Sladkovodne školjke, ki so v Sloveniji avtohtone, so velikokrat vmesni gostitelj parazitov.
Paraziti, ki se pojavljajo v sladkovodni školjki so termatodomi in so končni gostitelji v ribah, pticah ali pa tudi v človeku. Trikotničarka pa ni pogosto gostiteljica kakšnih parazitov.
Najpogosteje so najdeni digenitrematodi in protisti, sledijo jim še nematodi. Ciliati iz družine Ophryoglenidae so najnevarnejši paraziti, napadejo prebavno žlezo in lahko pride do uničenja školjke. Takšna okužba povzroča manjšo odpornost na težke kovine in posledično lahko pride do povečanja okužb pri končnih gostiteljih (Mazej Grudnik in sod. 2009, str. 6).
17
5 TRIKOTNIČARKA V SLOVENIJI
5.1 Razširjenost trikotničarke
V Sloveniji je trikotničarka prisotna že več let. Njena prisotnost je najdaljša na reki Dravi, kjer so jo tudi prvič odkrili v Sloveniji 1993 (Mazej Grudnik in sod. 2009, str. 1). Kasneje se je trikotničarka pojavila tudi v Blejskem jezeru, vendar ni znano, od kod se je naselila v jezero.
Na razširjenost trikotničarke vpliva veliko dejavnikov, zato je potrebno v prihodnje paziti, da se ne bo ta invazivna vrsta razširila še v druga vodna telesa oz. ekosisteme. Veliko pozornosti je potrebno nameniti Bohinjskemu jezeru, saj bi se trikotničarka lahko kaj hitro naselila tja, ker je jezero v neposredni bližini Blejskega jezera (Remec Rekar 2013a). Prav tako obstaja možnost, da bi trikotničarka naselila v reki Savi.
Na razširjenost trikotničarke vplivajo tri faze, ki pripomorejo k razširjenosti trikotničarke. Te tri faze so vnos, prenos in širjenje. Vsaka faza posebej ima različne dejavnike, ki pripomorejo k širjenju trikotničarke. Za vnos na novo območje je po definiciji kriv človek, pri širjenju pa človek nima vpliva, saj se širi spontano. Za prenos oz. prenašanje pa je prav tako kriv človek.
Na sliki 5 je obrazloženo, kako potekajo faze vnosa, prenosa in širjenja. Predstavljeni so tudi viri naselitve, poti naselitve in primeri (Jogan in Kos 2012).
Slika 5: Prikaz širjena tujerodnih vrst
(Vir: Hulme in sod. 2007, v Kus Veenvliet in Veenvliet 2012a).
5.2 Vpliv trikotničarke na vodni ekosistem
Trikotničarka ima velik vpliv na živo in neživo okolje v vodnih ekosistemih. S svojim načinom življenja in pojavljanjem v velikih populacijah škoduje ekosistemu, v katerem je zaznana kot invazivna vrsta. V Sloveniji je zelo malo znano o trikotničarki, saj se je začela v Sloveniji pojavljati šele v zadnjih letih (Mazej Grudnik in sod. 2009, str. 1). Posebnost školjke trikotničarke je ta, da ima zelo veliko sposobnost filtriranja vode. V drugih državah so bile narejene tudi raziskave o trikotničarki. Na jezeru Eirie so prišli do ugotovitve, da lahko ena školjka prefiltrira od enega do dva litra vode na dan. Raziskave so pokazale, da je hranjenje trikotničarke selektivno in je odvisno od sezone. Na sliki 6 imamo prikazano trikotničarko v prehranjevalni verigi (prav tam, str. 2).
18 Slika 6: Školjka trikotničarka v prehranjevalni verigi (Vir: Mazej Grudnik in sod. 2009, str. 2).
Do sedaj še ni podatkov o pozitivnih vplivih trikotničarke kot tujerodne vrste na okolje.
Poznamo več negativnih vplivov na gospodarstvu:
Trikotničarke povzročajo milijonske škode na jedrskih elektrarnah in hidroelektrarnah saj škodijo dovodnim cevem.
S svojim naseljevanjem v ceveh ovirajo pretok in tako zmanjšujejo izmenjavo v toplotnih izmenjevalcih, gasilski opremi, kondenzatorjih, hladilnih sistemih in klimatskih napravah.
Preraščajo beton in onemogočajo pravočasno odkrivanje napak na betonskih objektih. Vplivajo na vodni upor v kanalu, kjer lahko posledično pride do turbulence v kanalu.
Povzročajo razjede na železnih strukturah in škode na splavih, mostovih, vodnih napeljavah … (prav tam, str. 3).
Vplivi školjke trikotničarke na antropogeno okolje in vodni ekosistem se kažejo z različnimi dejavniki (hrana, čiščenje vode, čistoča vode, širjenje bolezni, rekreacija in turizem, kulturna dediščina in estetka vrednost). V preglednici 1 so prikazani vplivi trikotničarke na antropogeno okolje in vodni ekosistem (prav tam, str. 3).
Preglednica 1: Vpliv školjk trikotničark na antropogeno okolje in na vodni ekosistem Pozitiven in negativen vpliv
Hrana Pozitivno: školjke trikotničarke predstavljajo vir hrane za nekatere rake, ribe in vodne ptice.
Negativno: trikotničarke tekmujejo z ribami za zooplankton in spreminjajo svetlobo v okolju.
Širjenje osnažil
Negativno: pri prehranjevalni verigi so hrana ribam. V sebi kopičijo svinec in živo srebro, kar po zaužitju riba dobi v telo. Vsebnost živega srebra se povečuje po prehranjevalni verigi navzgor.
Čiščenje vode
Pozitivno: so zelo dobri filtratorji, pri tem spuščajo posebno snov (geosmin), zato dobi pitna voda poseben vonj po zemlji.
19
Negativno: spreminjajo hranilne tokove, zato pride do razraščanja toksičnega fitoplanktona (množičen pojav alg)
Čistoča vode
Negativno: s svojim preraščanjem zamašijo vodne cevi. Vplivajo na delovanje elektrarn, ker zmanjšujejo vodni tok. Velike težave povzročajo pri oskrbi s pitno vodo zaradi naseljevanja v vodovodne cevi.
Rekreacija in turizem
Negativno: pritrdijo se na čolne, pomole in pristanišča. Preraščajo obale in povzročajo razcvet cianobakterij.
Estetska vrednost
Negativno: preraščajo trupe plovil in ostalih vodnih objektov. Preraščajo pa tudi obale, kar ni prijetnega izgleda.
Kulturna dediščina
Pozitivno: razbitine se hitro opazijo, saj jih preraščajo školjke.
Negativno: poškodbe plavalcev pri stiku z njimi. Školjke so zelo ostre, ob stiku prihaja do ureznin.
(Vir: Mazej Grudnik in sod. 2009).
5.3 Pojav trikotničarke v Blejskem jezeru
Naselitev školjke trikotničarke v Blejsko jezero je prizadela vse ljubitelje jezera. Obstaja pa tudi nevarnost, da se bi školjka naselila tudi v Bohinjsko jezero in na porečje Save (Remec Rekar 2013b).
Slika 7: Školjka trikotničarka v Blejskem jezeru (Vir: R. Lesjak 2013 v Remec Rekar 2013).
Njena naselitev v jezero je neznana, nihče ne ve, kako se je naselila in od kod je prišla. Prvi primerek školjke trikotničarke so v Blejskem jezeru zasledili leta 2011. Ostajajo tudi ugibanja, da se je školjka tja naselila že v letu 2010 ali pa kakšno leto prej. Pri iztrebljanju školjk imajo veliko vlogo potapljači, saj so v letu 2012 opozorili na veliko povečanje trikotničarke na nekaterih lokacijah v jezeru. Za omejitev trikotničarke v Blejskem jezeru je potrebno hitro ukrepanje. To pomeni, da je potrebno odrasle osebke, ki so se sposobni razmnoževati, odstraniti iz jezera pred ponovnim razmnoževalnim ciklom. Cikel se začne v Blejskem jezeru pri temperaturi 12C, nekje v aprilu (Remec Rekar 2013).
Populacija v jezeru ni velika, zato jo lahko s sprotnim odstranjevanjem in uničevanjem nadzorujejo ali celo odstranijo. Za to so zaslužni blejski potapljači, ki trikotničarko uspešno
20
odstranjujejo. Do sedaj so iz jezera odstranili že 250 kg školjk, kar je tudi dokaz, da so se dela lotili pravilno. Tako se je populacija trikotničark zelo zmanjšala, za kar so delno krivi tudi naravni plenilci (Ankele 2014). Pripravljeni so tudi ukrepi, ki preprečujejo, da bi trikotničarka prišla v druge ekosisteme. Pod te ukrepe spadajo pregled plovil in opreme ob iznosu iz jezera (Remec Rekar 2013).
Slika 8: Nahajališča školjk trikotničark v Blejskem jezeru (Vir: Društvo za podvodne dejavnosti Bled 2014).
Na sliki 8 imamo prikazano Blejsko jezero. Društvo za podvodne dejavnosti Bleda je na svoji spletni strani pripravilo zemljevid jezera in na njem oznake, kje so nahajališča trikotničarke.
Na sliki vidimo različne oznake, ki imajo tudi svoj pomen:
zelena oznaka (školjka trikotničarka ni zaznana na tem delu jezera),
rumena oznaka (prisotnost trikotničarke),
rdeča oznaka (prisotnost trikotničarke je povečana na tem delu),
rdeč trikotnik (trikotničarka se pojavlja v velikem številu).
5.4 Pojav trikotničarke v reki Dravi
Školjka trikotničarka je v reki Dravi prisotna vse od leta 1993. V zadnjih desetih letih so potapljači začeli intenzivneje srečevati školjko trikotničarko v reki Dravi in v kanalih dravskih elektrarn. Njeno prisotnost zaznavajo v celotnem slovenskem delu Drave. Trikotničarka se je začela pojavljati najprej v spodnjem delu Drave. Najprej se je pojavila v kanalih elektrarn na Hrvaškem, kasneje pa tudi na slovenskih elektrarnah. Školjke se združujejo v debele preplete, ki so podobni preprogam. Školjke prerastejo celotno površino kanala na elektrarni in tvorijo več decimetrov debele plasti, takšen je trend na hidroelektrarnah na Hrvaškem. V Sloveniji so zaznali najbolj debele plasti školjk na Ptujskem jezeru (več kot 10 cm). Tukaj se tok vode umiri, zato imajo zelo dobre pogoje za svoj razvoj (Mazej Grudnik in sod. 2009, str.
1).
21
V slovenskem delu Drave so prisotne trikotničarke, ki tvorijo več kot 10 cm debele plasti. Na reki Dravi je bil izveden projekt (Mazej Grudnik in sod., 2009) v katerem so preučili trenutno stanje trikotničarke v kanalih hidroelektrarne Formin in hidroelektrarne Zlatoličje. Projekt je potekal tri leta v njem so zbirali podatke in vzorce ter so tako lahko ocenili populacijske trende in gostoto školjke.
Rezultati so pokazali, da je povprečno število školjk največje v kanalu hidroelektrarne (HE) Formin in v kanalu HE Zlatoličje. Prva lokacija se nahaja na začetku kanala, druga lokacija pa se nahaja tam, kjer je bolj enakomeren tok. Iz tega lahko sklepamo, da je vodni tok vzrok za povečanje števila školjk med obema lokacijama vzorčenja (Mazej Grudnik in sod. 2009, str. 10). Na osnovi rezultatov so ugotovili, da je primarna naselitev školjk v zgornjih delih kanala. Iz tega območja so se školjke naselile po kanalu navzdol. Tako predvidevajo, da se je školjka razširila iz reke Drave (Zlatoličje) oziroma iz Ptujskega jezera (Formin). Avtorji raziskave domnevajo, da populacija še ni dosegla svoje maksimalne velikosti in se bo širila po kanalih. Iz tega lahko sklepamo, da se bo število školjk povečevalo v naslednjih letih na spodnjih delih obeh kanalov (prav tam, str. 12). Školjke se najbolj zadržujejo na bregovih kanalov in na sredini kanala. Redkeje jih zasledimo na dnu kanala. Naseljevanje školjk na sredini kanala je pogojeno zaradi večjega števila razpok v betonu. Obstaja pa razlika med HE Zlatoličje in HE Formin. Kanal HE Zlatoličje je betonski, medtem ko je kanal HE Formin asfaltiran. Na asfaltirani površini se redkeje pojavljajo razpoke, zato se tudi tam zadržuje manjše število školjk. V spodnjih delih kanalov je manj svetlobe in tudi manj fitoplanktona, zato se školjke zadržujejo ob bregovih, kjer je več svetlobe in dovolj hrane (prav tam, str. 14).
22
6 PRIMERJAVA RAZŠIRJENOSTI TRIKOTNIČARKE S SOSEDNJIMI DRŽAVAMI
Školjka trikotničarka je prisotna v vseh sosednjih državah Slovenije. Trikotničarka je v sosednjih državah invazivna vrsta tako kot v Sloveniji. Školjka je v Sloveniji prisotna od leta 1993 (Mazej Grudnik in sod. str. 1), v Avstriji od leta 1860 do 1870 (Suess 1916, v Birnbaum 2011), na Madžarskem od leta 1794 (Velde in sod. 2010), na Hrvaškem od leta 1980 (Lajtner in sod. 2005, v Hudina in sod. 2009) in v Italiji od leta 1970 (Global invasive species database 2015). Njena prisotnost povzroča težave v vodnih ekosistemih, na gospodarstvu in je tudi družbeno problematična.
6.1 Avstrija
Školjka trikotničarka se je v Avstriji pojavila med leti 1860–1870, predvidoma s kopači med zemeljskim izkopom v Suezchannel (Suess 1916, v Birnbaum 2011). Nadaljnje širjenje ni bilo dokumentirano, vrhunec pojava školjke pa je doseglo v letu 1960 in od tega leta upadalo (Birnbaum 2011).
Školjko so našli leta 1916 tudi v jezeru Neusiedler See (Nežidersko jezero) s prvimi zapisi leta 1970. Videna je bila tudi v reki Wulka (Draßburgerbach). Školjka v Avstriji predstavlja potencialno invazivno vrsto, ki povzroča ekonomske probleme. Pritrdi se na različne trdne podlage, predvsem na kamnite površine ter na makrofite. Ima visoko sposobnost prilagajanja na okoljske razmere. Predstavlja problematičen element ekosistema ter resne posledice na ekonomskih in ekoloških področjih (Soja in sod. 2015, str. 33–35).
Trikotničarka se je priseljevala na avstrijsko ozemlje v več fazah. Veliko populacijo je dosegla leta 1970. V tem času je bilo na kopaliških jezerih veliko ureznin zaradi trikotničarke, zaradi njene ostrine. V Avstriji je trikotničarka zelo razširjena zaradi vodnih ptic, ki jo prenašajo.
Največji pomen prenašanja je z ladjami in čolni. Školjka je redka vrsta v alpskem prostoru, vendar se nahaja tudi v Salzburgu in na jezerih na avstrijskem Koroškem. Leta 2008 je bil zapis sorodne vrste školjke Dreissena bugensis v Donavi blizu Linza. Reischütz in sod.
(2012) so poročali, da se ta školjka nahaja v spodnji Avstriji in na Dunaju (Pall in sod. 2013, str. 77–78).
V jezeru Neusiedler v Avstriji je bila školjka prvič evidentirana leta 1970. Prvi dokazi pojava školjke območju Alp so v Osojskem jezeru. V nadaljevanju so jo našli in opisovali še v drugih avstrijskih jezerih. Dokumentirana je bila v jezeru Wallersee v bližini mesta Salzburg in je še prisotna v ostalih bližnjih jezerih, v predalpskem svetu Salzburga pa je še niso zasledili. V jezerih v Salzburgu Mattsee, Obertrumer in Grabensee, ki so povezana in se voda med njimi pretaka, je bila leta 1991 spomladi in jeseni pojavnost trikotničarke v globini jezer od 1 do 10 m globine. Školjka se je pojavila tudi v jezeru Wallersee, ki je v neposredni bližini prej naštetih jezer, a ni povezano z njimi. Rezultati testov na štirih jezerih so bili naslednji (Zbrano v Patzner in sod. 1992):
1. V jezeru Wallersee je bil pojav trikotničarke majhen. Na severnem delu jezera na globini petih metrov so trikotničarke bile pritrjene na skali. Izmerjena velikost školjke je bila: dolžina 31 mm, širina 20 mm, višina 15 mm. V letu 1991 so pregledali jezero in v njem niso zasledili nobenega primerka trikotničarke.
2. V jezeru Mattsee je bila zaznana prisotnost trikotničarke. Trikotničarka se tukaj pojavlja v majhnih do srednje velikih populacijah. Školjke so bile najdene v globini od 1 do 5 m, pritrjene na lupine drugih živih školjk. Največji primerek je meril v dolžino 24 mm.
3. Pogost pojav trikotničarke so zaznavali v jezeru Obertrumer. Tukaj je bila pogostost trikotničarke velika. Školjke so bile pritrjene na kamne, lupine, les in druge predmete v vodi.
