IT A GR DI N A 2 017 M AG IS TR S K A NALO GA
ANITA GRDINA
KOPER, 2017
MAGISTRSKA NALOGA
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA MANAGEMENT
Koper, 2017
VREDNOTENJE DRUŽBENEGA PRISPEVKA PRISELJENCEV ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ LOKALNE SKUPNOSTI – ŠTUDIJA PRIMERA GRAČIŠČE
Anita Grdina Magistrska naloga
Mentorica: doc. dr. Valentina Brečko Grubar UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA MANAGEMENT
POVZETEK
Zaradi motorizacije, izboljšane infrastrukture in tudi spremembe lestvice vrednot se ljudje vračajo na podeželje. Raziskava, ki je bila izpeljana s pomočjo intervjujev, opazovanja naselja in analize glasil KS Gračišče, se osredotoča na družbeni prispevek priseljencev k trajnostnemu razvoju lokalne skupnosti v naselju Gračišče. Poleg analize demografskih podatkov sta bila v raziskavi zajeta prostorski in arhitekturni razvoj naselja, prisotnost oskrbnih dejavnosti, družbene aktivnosti ter sodelovanje oz. soodločanje priseljencev in domačinov; vrednote in odnos do zemlje ter kulturne dediščine vseh prebivalcev. Ugotovljeno je bilo, da so vrednote in vizija razvoja kraja priseljenih in domačinov podobne, da pa so domačini za izboljšanje kakovosti življenja v kraju pripravljeni več prispevati. Priseljeni so bolj zadržani, zlasti tisti, ki v kraju bivajo krajše obdobje, vendar so pripravljeni sodelovati.
Ključne besede: socialni kapital, prebivalstvo, priseljevanje, lokalna skupnost, trajnostni razvoj, podeželje, Gračišče.
SUMMARY
Due to the motorization, improved infrastructure, as well as changes in the scale of values, people are coming back to the countryside. The survey, which was carried out through interviews, observation and analysis of Glasilo KS Gračišče, focuses on the social contribution of migrants to the sustainable development of local community in the village of Gračišče. In addition to the analysis of demographic data, the study also included the spatial and architectural development of the village, the presence of supply activities, social activities, and participation of immigrants and locals, values and attitudes to land, and cultural heritage of all residents. It was found that the values and vision of the development of the place are similar for immigrants as well as locals, but locals are willing to contribute more to improve the quality of life. Immigrants are more cautious, especially those staying in the village for a short period, but they are willing to participate and help.
Key words: social capital, population, migration, local communities, sustainable development, countryside, Gračišče.
UDK: 316.334.55/.56(043.2)
ZAHVALA
Zahvaljujem se doc. dr. Valentini Brečko Grubar, ki mi je med pisanjem magistrske naloge nudila vso strokovno pomoč in podporo.
Prav tako se zahvaljujem vsem prebivalcem Gračišča, ki so pomagali pri nastanku naloge, še posebej pa se zahvaljujem Silvani in Vesni, ki sta se tudi osebno angažirali, da bi
pridobila vse potrebne podatke za raziskavo.
Zahvaljujem se tudi partnerju Patriku, ki me je ves čas študija spodbujal in podpiral.
VSEBINA
1 Uvod ... 1
1.1 Predstavitev problema in teoretična izhodišča ... 2
1.2 Namen, cilji in raziskovalna vprašanja ... 5
1.3 Predstavitev raziskovalnih metod ... 6
2 Razvoj podeželja ... 7
3 Pomen družbenega kapitala v razvoju podeželja ... 11
3.1 Pomen prebivalstva (človeškega kapitala) ... 11
3.2 Pomen širšega socialnega kapitala ... 17
4 Družbenogeografske značilnosti podeželja v slovenski Istri ... 19
4.1 Ključni dogodki in razmere v preteklosti slovenske Istre ... 19
4.2 Stavbna dediščina ... 21
4.3 Družbeno-geografske značilnosti slovenske Istre ... 22
5 Zasnova in izvedba empirične raziskave ... 31
5.1 Metode pridobivanja ter analiza in prikaz podatkov ... 31
5.2 Območje raziskave – Gračišče ... 33
6 Rezultati raziskave ... 34
6.1 Prostorske in prebivalstvene spremembe med letoma 1995 in 2015 ... 34
6.2 Oskrba s storitvami in družabno življenje ... 44
6.3 Motivi priseljevanja ... 48
6.4 Odnos do okolja in kulturne dediščine ... 50
6.5 Odnos do (so)prebivalcev ... 51
6.6 Odnos do zemlje in samooskrba ... 53
6.7 Kako domačini ocenjujejo vključevanje priseljencev v skupnost ter sodelovanje prebivalcev Gračišča na družbenem in kulturnem področju ... 54
6.8 Vizija razvoja kraja ... 56
7 Sklep ... 59
Literatura in viri ... 63
Priloge ... 71
SLIKE
Slika 1: Naselje Gračišče ... 37
Slika 2: Gračišče s šolo leta 1955... 38
Slika 3: Gračišče leta 2016 ... 38
Slika 4: Stara istrska hiša domačinov, avtohtono obnovljena ... 39
Slika 5: Stari istrski hiši v lasti priseljencev, sodobno obnovljeni ... 40
Slika 6: Stare hiše v lasti priseljencev, preplet različnih obnov ... 40
Slika 7: Stara hiša domačinov, sodobno obnovljena ... 41
Slika 8: Nova hiša domačinov ob starem delu vasi, nad šolo ... 42
Slika 9: Novogradnja priseljencev ob starem delu vasi ... 42
Slika 10: Novogradnja priseljencev v novem delu vasi ... 43
Slika 11: Novogradnja priseljencev v novem delu vasi ... 43
Slika 12: Novogradnja priseljencev v predelu Beli kamen, zagrajena z živo mejo ... 44
PREGLEDNICE Preglednica 1: Prebivalstvene spremembe v občinah slovenske Istre med letoma 1995 in 2015... 22
Preglednica 2: Prebivalstvene spremembe, indeks rasti prebivalstva (v %) in indeks staranja (v %) v zaledju MOK med letoma 1995 in 2015 ... 23
Preglednica 3: Raven izobrazbe prebivalcev v zaledju MOK leta 2014 (v %) ... 25
Preglednica 4: Kmetijska zemljišča v uporabi v občinah slovenske Istre v letih 2000 in 2010 (v %)... 29
Preglednica 5: Prebivalstvene spremembe med letoma 1995 in 2015 ... 34
Preglednica 6: Selitveni in naravni prirast v Gračišču med leti 1995 in 2015 ... 35
Preglednica 7: Motivi za priselitev ... 49
KRAJŠAVE CLLD Community-led Local Development d. o. o. Družba z omejeno odgovornostjo
GERK Grafična enota rabe zemljišča kmetijskega gospodarstva KD Kulturno društvo
KS Krajevna skupnost
MKGP Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano MO Mestna občina
MOP Ministrstvo za okolje in prostor NIMBY Not In My Back Yard
OECD Oganisation for Economic Co-operation and Development op. a. Opomba avtorja
RRC Regionalni razvojni center SJM Slovensko javno mnenje
s. p. Samostojni podjetnik posameznik so. p. Socialno podjetje
SURS Statistični urad Republike Slovenije TŠKD Turistično, športno in kulturno društvo UNSD United Nations Sustainable Development
1 UVOD
Z globalizacijo in razvojem, ki sta prinesla precej dobrega, se je pojavilo tudi veliko negativnih posledic, s katerimi se ljudje spopadamo predvsem na individualni ravni. Delo se je iz evropskih industrijskih obratov začelo seliti v države v razvoju in prebivalci evropskih urbanih središč so začeli ostajati brez dela. V desetletjih industrializacije in rasti mest se je slabšala kakovost okolja in s tem kakovost življenja v mestih. Zaradi individualnega načina življenja so se izgubili še tesnejši socialni stiki, solidarnost, velikokrat tudi veselje do druženja, prišlo je do odtujenosti. Vsi ti razlogi so povzročili, da se prebivalci iz urbanih središč selijo na obrobje mest ali pa na podeželje. Posledica tega je vedno večja razpršenost poselitve in suburbanizacija podeželskih naselij. Od sedemdesetih let dalje, ko se je razvil osebni avtomobilski promet, se je povečala dostopnost do odmaknjenih krajev. Za podeželje je to imelo pozitiven učinek, saj so mladi v večji meri začeli ostajati na svojih domovih ter se dnevno voziti na delo v mesto.
Podeželje je v 20. stoletju sprejelo kar precej sprememb, še vedno pa je najpomembnejša dejavnost kmetijstvo, ki vpliva na podobo kulturne pokrajine. V Sloveniji bi si želeli imeti razvito podeželje, s pestrim naborom dejavnosti, ki omogočajo kvalitetno življenje in dohodek prebivalcem. Ker pa se je, s procesom industrializacije in zaposlitvijo lastnikov zemljišč, obdelovanje kmetijskih zemljišč v veliki meri opustilo, je največja posledica zaraščanje le-teh z gozdom. Z razvojem osebnega prometa in zaposlovanjem v industrijskih središčih so se vzpostavile interakcije podeželskih prebivalcev z urbanimi, s čimer se je mestni način življenja počasi začel širiti na podeželje. Danes so nekateri predeli podeželja precej urbanizirani in večinoma poseljeni s prebivalci, ki se ne ukvarjajo s kmetijstvom. To še posebej velja za tiste predele, ki so bližje urbanim središčem. Bolj oddaljene vasi pa mladi prebivalci z izobrazbo še vedno zapuščajo in ostajajo le starejši (Kladnik in Ravbar 2003).
Indeksi staranja prebivalstva v določenih predelih kažejo, da je lahko tako tudi v prihodnje (Lorber 2013).
Z željo, da bi se podeželje razvijalo, se zadnja leta vedno bolj poudarja pomen samooskrbe na lokalni ravni in sodelovanje skupnosti na vseh ravneh. Življenje v skupnosti ni nekaj modernega, saj so ljudje na ta način živeli skozi celotno zgodovino. Takšno življenje je za človeka najbolj naravno in pravzaprav edino, ki mu daje smisel. Z globalizacijo se poudarja predvsem individualizem, kar je potencialna past, v katero smo se vsi ujeli, tudi na podeželju.
Zadnja leta tudi vedno bolj ugotavljamo, da smo ljudje najpomembnejši vidik trajnostnega razvoja, še posebej, da smo sami odgovorni za osebno rast, izobraževanje, življenje v sožitju z naravo, pridelavo zdrave hrane ter za medgeneracijsko sodelovanje. Šele z osebnim razvojem lahko delujemo v dobrobit vseh. Če se ljudje ne bomo razvijali, so vse zapisane agende brez pomena. Zato je lahko uspešen razvoj le tisti, ki izhaja iz sodelovanja aktivnih posameznikov v skupnosti. Ljudje sami najbolje vedo, kaj nudi okolica in kaj sami potrebujejo, da bodo
kakovostno živeli. Kakovost življenja je danes tudi ena izmed pomembnejših vrednot ljudi.
Zaradi tega se tudi vračajo k življenju v podeželskem okolju.
V naši raziskavi nas je zato zelo zanimalo, kakšen prispevek k skupnosti doprinesejo priseljeni ljudje na podeželje oz. če se sploh vključujejo v skupnost. Ker ima slovenska Istra privlačno naravno okolje, se ljudje radi priseljujejo, še posebej v zadnjih letih tudi v zaledje, kar potrjujejo statistični podatki. Zaledje je privlačno, ker ima ohranjeno okolje in ustrezno infrastrukturo, pomemben razlog pa je tudi možnost cenejšega nakupa nepremičnine kot v priobalnih mestih ali v njihovi bližnji okolici. Po pregledu statističnih podatkov smo se odločili, da bomo raziskali vpliv priseljevanja v naselju Gračišče, saj se je v zadnjem desetletju število prebivalcev precej povečalo prav na račun priseljevanja. V kraju je zraslo tudi precej novogradenj, vendar pa je Gračišče kljub temu še vedno majhno podeželsko naselje, kjer se ljudje med seboj bolj ali manj poznajo, hitro pa spoznajo tudi nove priseljence.
Zaradi relativne majhnosti kraja in lege v zaledju slovenske Istre smo se odločili, da v njem izvedemo našo študijo primera.
1.1 Predstavitev problema in teoretična izhodišča
V Sloveniji so ljudje začeli podeželje zapuščati po drugi svetovni vojni in enako se je dogajalo v slovenski Istri. Posledice so staranje, depopulacija in deagrarizacija podeželja, saj so se mladi selili proti mestom ob slovenski obali, kjer so jih čakala prazna stanovanja in delovna mesta. Ta so prazna pustili Italijani, ki so se odselili. V obalna mesta so se začeli priseljevati tudi Slovenci iz notranjosti Slovenije ter prebivalstvo iz drugih republik Jugoslavije (Urbanc 2011). Izseljevanje s podeželja se je dogajalo povsod, kjer se je razvijala industrija, ne samo v Sloveniji. V sedemdesetih, osemdesetih letih 20. stoletja se je ponekod že pojavil obraten proces, kar ugotavljajo naši avtorji, med njimi Kuhar de Domizio (1998), Urbanc (2011) ter Klemenčič, Lampič in Potočnik Slavič (2008). Podobno ugotavljajo tudi tuji avtorji, med njimi Solana-Solana (2010) z raziskavo v podeželskem delu Katalonije, v Španiji; Guimond in Simard (2010) na podeželju Quebeca, v Kanadi ter Stockdale, Findlay in Short (2000) na podeželju Škotske. Slednji ugotavljajo, da se ljudje na podeželje selijo zaradi kakovosti življenja oz. idiličnosti. Kakovost življenja je danes vedno bolj pomembna. Ljudem pa so do sedaj veljavna merila družbenega razvoja z ekonomskimi kazalci postala nezadostna (Kos 2002).
Tako kot drugje po svetu tudi v Sloveniji podeželje danes predstavlja celovit prostor, kjer je ključno povezati različne gospodarske dejavnosti (Lorber 2013). Podeželsko prebivalstvo ima za lasten razvoj na voljo informacijsko tehnologijo, cestne povezave, internetno dostopnost, obveščanje različnih medijev, vsakodnevne stike z mestom ob migracijah (Barbič 2010). Ob pomanjkanju delovnih mest v mestih in na podeželju ter ob poudarjanju trajnostnega razvoja so se nekateri ljudje začeli zavedati, da so sami ključni akterji, ki bodo poskrbeli za ohranjanje naravnega okolja ter družbeni in ekonomski razvoj skupnosti. Tudi v Deklaraciji iz Ria, v
Agendi 21 (UNSD 1992) je zapisano, kako pomembno je, da ljudje sodelujejo v procesih odločanja. Ljudje na individualni ravni, v skupinah ali v društvih naj sodelujejo pri odločitvah, sploh pri tistih, ki vplivajo na življenje v skupnostih, kjer živijo in delajo.
Prebivalci imajo namreč dostop do informacij na lokalni ravni, poznajo svoje okolje, vedo, kje so prednosti in kaj predstavlja nevarnosti.
Prebivalstvo torej predstavlja socialni kapital, katerega pozitivni učinki so dobrobit vseh vključenih. Pri tem so pomembne mreže sodelovanja in osebnih stikov ter vzpostavljanje zaupanja. V Sloveniji se socialni kapital na podeželju izraža tudi skozi članstvo v društvih, ki je poleg šole pomemben del družbenega delovanja, še posebej v odmaknjenih podeželskih območjih. Najpomembnejša je aktivnost posameznikov, ki so zaslužni, da so društva uspešna (Potočnik Slavič 2009). Enako ugotavlja tudi Coleman (1988), ki poudarja, da se mora posameznik odreči svojim interesom, posledično pa pridobi celotna skupnost. Naj dodamo še, da se s tehnološkimi inovacijami razširja prostor za večjo vključenost ljudi v družbeno življenje. Ljudje lahko preko interneta prispevajo k odločitvam v skupnosti s posredovanimi pripombami, pohvalami, pobudami. Internet predstavlja orodje socialnega kapitala, saj povezuje lokalno skupnost, povečana povezanost pa je seveda med tistimi, ki so bolj aktivni v kraju (Mlinar 2012). Vendar danes še vedno prevladuje miselnost, da je participacija predvsem udeležba na sestankih, ne upošteva pa se povečana vloga akterjev, ki uveljavljajo specifične pobude (Mlinar 2008).
Novi prebivalci, ki se priselijo na podeželje, predstavljajo pomemben prispevek k vrednosti socialnega kapitala, saj prinašajo nova, sveža znanja in imajo drugačne izkušnje. Te lahko pomagajo pri razvoju skupnosti ob povezovanju z domačini, ki imajo svoja znanja in izkušnje. Z izmenjavo med domačini in priseljenci lahko skupnost napreduje hitreje in se lažje spopada z vsakodnevnimi nevšečnostmi, hkrati pa podpira medgeneracijsko sodelovanje.
Guimond in Simard (2010) v raziskavi ugotavljata tudi, da se s sodelovanjem med priseljenci in domačini lahko izboljša lokalna ekonomija, ki podpira lokalne pridelovalce hrane in obrtnike, poveča pa se tudi obseg storitvenih dejavnosti. Posledično pridobijo vsi. Domačini so bolj motivirani za obdelovanje svojih zemljišč, urejajo svoje domove, jih obnavljajo, gradijo tudi nove objekte, vzdržujejo okolico. Sodelovanje pa je zelo pomembno tudi na področju načrtovanja oz. dogovarjanja. Zaradi različnega načina življenja, preteklih izkušenj in želja so konflikti večinoma neizogibni, vendar se jih z voljo in kompromisi da premagati.
Guštin in Potočnik Slavič (2015) v svoji raziskavi ugotavljata prisotnost konfliktov na podeželju Občine Izola v letih od 2008 do 2014. Ugotovitve temeljijo na časopisnih člankih, ki obravnavajo konflikte na omenjenem območju. Podobno verjetno lahko pričakujemo tudi v drugih podeželskih krajih v Istri. Najpogostejši konflikti so povezani z različnimi interesi. Treba jih je dobro poznati, saj se na osnovi teh informacij odloča o nadaljnjem razvoju. V prihodnje se največ konfliktov pričakuje ob spremembah prostorskih aktov, ki na primer dovoljujejo novogradnje v naselju, pa tudi ob posegih na kmetijska zemljišča, kot so na primer nelegalne gradnje počitniških objektov (lesenih lop, ki so bile prvotno namenjene
spravilu orodja in pridelkov) na slednjih. Pričakovati je tudi nove, do sedaj neznane konflikte.
Avtorici (prav tam) predvidevata, da se bo zaradi privlačnosti podeželskega okolja tu pojavilo še več socialnih skupin, ki bodo imele različne interese glede rabe virov.
Zaradi različnih interesov pri poseganju in rabi prostora igra pomembno vlogo prostorsko planiranje, ki naj v prvi vrsti upošteva in uskladi interese lokalnih prebivalcev. To je kot pomembno izpostavljeno tudi v programih za revitalizacijo podeželja, saj mora podeželje izraziti svoj interes, ne pa biti le objekt, v katerega se posega od zunaj (Mlinar 2008). Tega se zavedajo tudi na ravni Evropske unije, zato je Evropska komisija v novem programskem obdobju Programa razvoja podeželja 2014-2020 uvedla pristop CLLD (Community-led Local Development). V Sloveniji je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP 2015) v ta namen izdalo Smernice za pripravo strategij lokalnega razvoja. Slednjega namreč vodi skupnost in pri tem upošteva Smernice. Ljudje imajo s tem možnost, da sami oblikujejo strategijo lokalnega razvoja. Lokalno prebivalstvo, ki mu politike »od zunaj« niso všeč in lahko zavira izvajanje le-teh, bi z aktivnim vključevanjem postalo »del rešitve«. Lokalni razvoj se mora prilagajati dejanskim potrebam in posebnostim, hkrati pa krepiti lokalno identiteto ter spodbujati občutek odgovornosti. To je zelo pomembno za gradnjo trajnostne skupnosti in podrejeno dolgoročnim interesom. Če ni sodelovanja med priseljenci in domačini, je to za celotno skupnost velika škoda, stagniranje ali pa tudi nazadovanje, namesto nadaljnjega razvoja. Ker se bo proces priseljevanja v slovenski Istri po vseh predvidevanjih nadaljeval, se postavlja vprašanje, kako pritegniti aktivne ljudi in jih integrirati v podeželske skupnosti. Podeželje Mestne občine Koper ima naravne privlačnosti, ki jih priseljenci lahko zgolj izkoristijo, zato je mogoče, da bodo tisti, ki se priselijo, pasivni (Mlinar 2008). To bi povzročilo nastanek t. i. spalnih naselij na podeželju. Pasivnost in nesodelovanje predstavljata nevarnost, saj peljeta stran od samooskrbe, povečuje pa se odvisnost od urbanih središč oz. od zunanjih akterjev, ki nimajo posluha za male skupnosti.
Podeželje se sooča še z enim pomembnim problemom, in sicer s staranjem prebivalstva, vendar se vsaj na območjih, bližje urbanim središčem, stanje popravlja. Lavrič in Flere (2011) na osnovi podatkov Slovenskega javnega mnenja (SJM) ugotavljata, da se je v Sloveniji med letoma 1990 in 2008 na podeželskih območjih precej povečal delež mladih, zmanjšal pa delež tistih, ki živijo v mestih, skratka povečala se je geografska razpršenost mladih. Omenjeno pa ne velja za vsa območja in prebivalstvena situacija je tudi v slovenski Istri neugodna. Černe in Kušar (2012) poudarjata, da je največja zgostitev prebivalstva in gospodarstva še vedno v obalnih mestih in primestnih naseljih, kjer pa se tudi viša indeks staranja prebivalstva. V suburbaniziranem zaledju Koprskih brd število prebivalcev narašča in indeks staranja je dokaj ugoden. Iz bolj oddaljenega podeželja se mladi še vedno odseljujejo, prebivalstvo pa se stara.
Določena območja v notranjosti Istre pa so zanimiva za priseljevanje, ker so na voljo zazidljiva zemljišča po nižjih cenah. Cene zemljišč v obalnem pasu so mnogo višje in še rastejo, kar bo vplivalo na priseljevanje v zaledje, kjer bodo cene nepremičnin nižje.
Kmetijski strokovnjaki so zemljišča v zaledju Mestne občine Koper ocenili kot zemljišča 6. in 7. kategorije kakovosti, zato na zemljiščih v okolici Koštabone, Puč, Gračišča, Movraža, Sočerge, Marezig in Gradina ni treba omejevati širjenja gradenj (Mlinar 2008).
1.2 Namen, cilji in raziskovalna vprašanja
Namen magistrske naloge je na študiji primera, to je podeželskega naselja v slovenski Istri, preučiti dinamiko demografskih sprememb in razvoja naselja. Želeli smo ugotoviti, kaj pritegne ljudi, da se priselijo na podeželje, ter v kolikšni meri so priseljenci prispevali k spremembam v kraju. Zanimalo nas je, ali se vključujejo v dejavnosti, kakšna je njihova vizija razvoja naselja, kako vrednotijo okoljske vire in kakšen je njihov odnos do (so)prebivalcev.
Želeli smo ugotoviti tudi razlike glede navedenega med priseljenci in domačini, kako poteka interakcija med domačini in priseljenci, njihovo sodelovanje in povezovanje.
Temeljni cilji magistrske naloge so bili:
− Spoznati prebivalstvene, prostorske in druge spremembe v naselju Gračišče v obdobju med letoma 1995 in 2015.
− Ugotoviti motive priseljevanja v kraj ali je zaradi njih postalo družabno življenje bolj živahno in če se je v kraju povečala potreba po storitvah.
− Spoznati razlike v odnosu do (so)prebivalcev, do naravnih in kulturnih vrednot med domačini in priseljenci.
− Spoznati razlike v potrebah, željah in viziji razvoja kraja med domačini in priseljenci.
− Ugotoviti, kako domačini ocenjujejo vključevanje priseljencev v njihovo skupnost, v čem vidijo njihov prispevek, kako z njimi sodelujejo.
− Oceniti prispevek priseljencev na kulturnem in družbenem področju v kraju.
V okviru magistrske naloge smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:
− Kolikšne prebivalstvene in prostorske spremembe so se v Gračišču zgodile v zadnjih dvajsetih letih?
− Ali se je v zadnjih dvajsetih letih povečalo družabno življenje in izboljšala oskrba v Gračišču?
− S katerimi motivi se ljudje priseljujejo v kraj?
− Ali obstajajo razlike v odnosu do (so)prebivalcev, naravnih in kulturnih vrednot med domačini in priseljenci?
− Ali se razlikujejo želje, potrebe in vizija razvoja med domačini in priseljenci?
− Kako domačini ocenjujejo vključevanje priseljencev v skupnost in kako z njimi sodelujejo?
− Ali so priseljenci aktivni na kulturnem in družbenem področju v kraju?
1.3 Predstavitev raziskovalnih metod
Raziskava je zasnovana kot študija primera. Za izvedbo smo izbrali zbiranje podatkov s pomočjo intervjujev ter kvalitativno analizo. Zasnova je temeljila na študiju literature in različnih virov. Teoretična izhodišča smo predstavili na osnovi poglobljenega pregleda domače in tuje literature, pregledali smo rezultate podobnih tujih raziskav, spletne in druge vire in z metodo kompilacije oblikovali teoretična izhodišča raziskave in predstavitev socialnega kapitala.
V empiričnem delu naloge smo pri predstavitvi naselja Gračišče uporabili primarne in sekundarne vire. Sekundarne smo med drugim pridobili na Statističnem uradu republike Slovenije (SURS), na spletni strani Mestne občine Koper (MOK) in Ministrstva za okolje in prostor RS (MOP). Da bi odgovorili na prvo raziskovalno vprašanje, smo uporabili podatke o prebivalstvu s SURS-a, vidne spremembe v naselju smo ugotovili s terenskim opazovanjem in fotografiranjem, od intervjuvanih oseb pa smo pridobili tudi fotografije naselja v preteklosti.
S pomočjo spletne strani Ministrstva za okolje in prostor smo ugotovili, katere hiše so novogradnje, katere so bile obnovljene ter leto izgradnje oz. obnove. Vsi ti podatki so nam omogočili vpogled v prebivalstvene in prostorske spremembe v zadnjih dvajsetih letih. Na drugo raziskovalno vprašanje smo, poleg dveh vprašanj polstrukturiranega intervjuja z domačini in priseljenimi prebivalci Gračišča, skušali odgovoriti tudi z intervjuji s predsednicama društev (TŠKD – Turistično, športno in kulturno društvo »Sv. Miklavž« ter Kulturno društvo »Šavrini in anka Šavrinke« Gračišče) ter s štirimi izvajalci storitev (s poslovodjo trgovine, poštno uslužbenko, z lastnikom gostilne Ražman in ravnateljico osnovne šole). Še dodatne odgovore na drugo raziskovalno vprašanje smo iskali v glasilih krajevne skupnosti od leta 2001 do 2015, manjkal je samo letnik 2013. S kratkimi intervjuji predstavnikov storitev in uporabo drugih virov smo zagotovili večjo kredibilnost ugotovitev.
Na ostalih pet raziskovalnih vprašanj smo odgovorili s pomočjo polstrukturiranih intervjujev in pridobljene informacije kvalitativno analizirali. S poglobljenim študijem literature smo zasnovali intervju, ki je obsegal 8 vprašanj in podvprašanja. Intervjuvanje smo izvajali v osebnem stiku s šestimi domačini in šestimi priseljenci, nekaj vprašanj je bilo za priseljence drugačnih, večina pa enakih kot za domačine. Odgovore smo sproti beležili in gradivo hranimo v lastnem arhivu. Pomembno je poudariti, da je bil kot priseljenec upoštevan tisti, ki se je priselil v naselje in na novo zasnoval gospodinjstvo (priselitve zaradi porok tukaj niso upoštevane), domačin pa tisti, ki živi v kraju od svojega rojstva ali večino svojega življenja, vsaj od osnovnega šolanja dalje. Sogovorniki so bili polnoletne osebe, ne starejše od sedemdeset let, izbrane nenaključno. Za dostop do prebivalcev Gračišča smo uporabili mreženje oz. metodo snežne kepe. Prevladovala so vprašanja odprtega tipa. Na tretje, četrto in šesto raziskovalno vprašanje nam je dodatno odgovoril tudi predsednik KS. Na sedmo raziskovalno vprašanje smo odgovorili tudi s pomočjo intervjujev s predstavniki družbenih dejavnosti (predsednici obeh društev in predsednik KS) ter s pregledom glasil KS.
2 RAZVOJ PODEŽELJA
Podeželje označuje območja zunaj mesta in ima manjšo gostoto prebivalstva. Glavna dejavnost je kmetijsko-gozdarska, ki daje videz pokrajini, kar pa ne pomeni, da tu prevladuje kmečko prebivalstvo. Za prebivalstvo na podeželju je značilna predvsem počasnejša prebivalstvena rast, velikokrat pa tudi upadanje zaradi izseljevanja. Prevladuje večja tradicionalnost, ljudje se bolj povezujejo med seboj, naselja so manjša in velikokrat razpršena.
Danes podeželje predstavlja predvsem zdrav prostor za bivanje, rekreacijo ter delo (Kladnik 1999). Kot oblika dela so vse pogostejše nekmetijske gospodarske dejavnosti, ki so pomembne za razvoj podeželja, saj je večina podeželskega prebivalstva odvisna od le-teh (Kladnik in Ravbar 2003).
V fevdalni dobi je bilo mesto in podeželje enostavno razmejiti, saj sta bila pravno ločena. Z vsemi revolucijami, industrializacijo in urbanizacijo ter širjenjem le-te, so se meje med mestom in podeželjem počasi zabrisale in ju danes ni enostavno ločiti (Kladnik 1999). Antrop (2005) dodaja, da se mnogo stoletij pokrajina ni dosti spreminjala, spremembe so bile majhne in lokalne. Sedaj živimo v dobi nenehnih družbenih sprememb, posledice pa so vidne predvsem v naravni in kulturni pokrajini, ki sta izgubili stik s preteklostjo. Celotno evropsko podeželje lahko označimo kot pomembno kulturno zapuščino za prebivalstvo Evrope.
Izoblikovalo se je s kmetijsko, tradicionalno dejavnostjo. Pokrajina na podeželju omogoča biološke procese in raznovrstnost. Zgodovinski pregled kaže, da je v zadnjih desetletjih v celotni Evropi prišlo do zmanjšanja intenzivnosti uporabe zemlje, tudi do opuščanja kmetijskih zemljišč ter zaraščanja le-teh z gozdom. Po drugi strani pa se na kmetijskih zemljiščih srečujemo z intenzivnim, neekološkim sodobnim kmetijstvom (Plieninger, Höchtl in Spek 2006).
Slovensko podeželje je posodabljanje kmetijstva v veliki meri zaobšlo, k temu je pomembno prispevala dokaj hribovita pokrajina in neugodni pogoji za kmetovanje (Kladnik in Ravbar 2003). Veliko težavo v Sloveniji predstavlja tudi zemljiška razdrobljenost, zaradi katere je težko obdelovati zemljišča s sodobno kmetijsko mehanizacijo. Razdrobljenost zemljišč je posledica razgibanosti površja in družinskega dedovanja, v zadnjem obdobju pa tudi gradnje infrastrukturnega omrežja (Kladnik 1998).
Po drugi svetovni vojni je na razvoj podeželja vplivala kmetijska politika takratne Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki je vse do razpada ovirala razvoj zasebnih kmetijskih gospodarstev in podpirala družbeno kmetijstvo. Še dodatna ovira je bila omejitev velikosti kmetij na največ 10 hektarjev (Klemenčič 1991). Tako je danes veliko kmetij majhnih ali srednje velikih, kar pomeni drago pridelavo. Po drugi strani pa je zaradi majhnosti kmetij podeželska pokrajina ostala čista in ohranjena. Majhne kmetije so tudi priložnost in razvojna prednost Slovenije, saj lahko biološko kmetujemo, hkrati pa kombiniramo dopolnilne dejavnosti, na primer turizem (Kladnik in Ravbar 2003). Lorber (2013) pa meni, da se je z deindustrializacijo današnja vloga podeželja popolnoma spremenila. Začela so rasti
posamezna kmetijska gospodarstva, postala so srednje velika ali velika in so pogosto specializirana. Propadati pa so začele male kmetije, s katerih so se mlajši prebivalci odseljevali v urbanizirane kraje, prebivalstvo pa se je začelo starati.
Slovensko podeželje se je preoblikovalo tudi pod vplivom policentrično usmerjenega razvoja, saj se je povečalo število krajev z industrijo. Dnevni migranti s podeželja so predstavljali prebivalstvo, ki je najbolj vplivalo na spremembo podobe v kulturni krajini, na primer z obnavljanjem stanovanjskih hiš ali gradnjo novih na obrobju vasi, ki imajo meščanski videz.
Urbanizacija, ki se je razširila v podeželska naselja, pa pomeni predvsem, da so se ta spremenila v spalna naselja. S povečano motorizacijo so se počasi začela preoblikovati tudi težje dostopna območja (Klemenčič 1991).
Prebivalci, ki niso ostali na podeželju, so se v prvih treh desetletjih po drugi svetovni vojni množično preselili v mesta in industrijske centre, kjer so se zaposlili. V osemdesetih letih je zaposlovanje v industriji stagniralo, hkrati pa se je začelo razvijati drobno gospodarstvo na obrobjih mest, zato so se selitve počasi preusmerile v obmestja. Obrobja in bližine mest so postala privlačna za bivanje, ker mesta omogočajo zaposlitev in šolanje (Kuhar de Domizio 1998). Na manj delovnih mest v industriji je vplivala tudi sprememba družbenega sistema. Sekundarni sektor sta vedno bolj zamenjala terciarni in kvartarni sektor. Posledično je rast storitvenih dejavnosti omogočila večjo razpršenost delovnih mest. Razpršenost zaposlitev in/ali poselitve prebivalstva se pojavlja predvsem v ravninskih območjih Slovenije in se počasi širi na prometno dostopne, bolj oddaljene dele, ki imajo tudi potrebno infrastrukturo (Kladnik in Ravbar 2003).
Širjenje mest oz. mestnega načina življenja na podeželje so zaznali raziskovalci povsod v zahodnem svetu. V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja so se ljudje iz mest začeli vračati na podeželje. Solana-Solana (2010), Guimond in Simard (2010) ter Stockdale, Findlay in Short (2000) pojasnjujejo razloge in poleg svojih ugotovitev omenjajo tudi ugotovitve drugih avtorjev. Menijo, da so se ljudje na podeželje začeli vračati zaradi izboljšanja prometne dostopnosti in možnosti vsakodnevne vožnje na delo v mesto, možnosti razvoja delovnih mest v terciarnem sektorju na samem podeželju, izgube dela v mestih itd. Po drugi strani pa avtorji (prav tam) poročajo o drugem fenomenu. Zaradi priseljevanja nazaj na podeželje rastejo cene nepremičnim, kar pa odvrača mlado lokalno prebivalstvo, ki nima toliko denarja, da bi si jih lahko privoščili. Tako se mladi preseljujejo v predmestja ali v mesta. Ljudje iz urbaniziranih krajev, ki kupijo podeželske hiše, pa navadno niso dosti prisotni v vasi, le zvečer ali ob vikendih, posledično vas postaja spalno naselje. Z odseljevanjem mladih pa izginjajo tudi določene storitve, npr. ni več javnega transporta ter izobraževalnih ustanov.
V Sloveniji je v sedemdesetih letih 20. stoletja večina mladih s podeželja začela dosegati strokovno ali srednjo izobrazbo, proti koncu stoletja tudi višjo in visokošolsko. K temu je prispevalo tudi priseljevanje mestnega prebivalstva. Danes izobraženi ostajajo na podeželju,
kjer so prometne povezave z mesti dobre, marginalna podeželska območja pa se še vedno spopadajo z nizko izobrazbeno in zaposlitveno sestavo prebivalstva. Družbenogospodarska moč prebivalstva se kaže predvsem po dnevnih selitvah prebivalstva v kraje z zaposlitvijo in šolo, po delovni aktivnosti in stopnji izobrazbe. Kjer ni možnosti razvoja, bodo izobraženi ljudje odšli. Na podeželju marsikdo ostane zaradi kvalitetnejšega okolja, vsak dan pa se vozi na delo v večje mesto ali industrijsko središče (Klemenčič, Lampič in Potočnik Slavič 2008).
Podeželje v bližini mest je danes postalo multifunkcionalno, s tem pa se izgubljajo identiteta pokrajine ter ekološka in kulturna raznovrstnost. Veliko novosti na podeželju se sčasoma sprejme in integrira kot del pokrajine (Antrop 2004). Kljub nenehnim spremembam podeželja, ki vase počasi vnaša globalne mreže in povezovanja, nekaj lokalnega ostane; vendar to ni več pristno podeželje. To lahko označimo kot endogeni razvoj, kjer se zunanji, globalni tokovi počasi vnašajo v notranji sistem podeželja in ga preoblikujejo (Potočnik Slavič 2010). Z mešano rabo se povečujejo tudi obremenitve na okolje, ki jih povzročajo nove pozidave, individualni avtomobilski promet, večje površine za infrastrukturo in njeno gradnjo. Po drugi strani pa je ob zmanjševanju delovnih mest v mestih mešana raba podeželja možna rešitev (Kladnik in Ravbar 2003). Slednja pa lahko povzroči tudi določene konflikte, saj ima večje število ljudi več različnih interesov. Tuji raziskovalci ugotavljajo večje konflikte v primerih priseljevanja novega prebivalstva. Solana-Solana (2010) ugotavlja, da priseljeni drugače dojemajo prostor, privatne parcele zamejujejo in zapirajo poti, ki so jih ljudje včasih uporabljali. Prihaja tudi do sporov med tradicionalnim kmečkim prebivalstvom in tistimi, ki imajo tu sekundarno bivališče, zaradi s kmetijstvom povezanega hrupa in »neprijetnih«
vonjav. Stockdale, Findlay in Short (2000) opozarjajo na probleme v šolah, na nasilje, ki ga pred priselitvami iz mest ni bilo.
Pri mešani rabi podeželja pa je nujno omeniti tudi morfološke spremembe, ki so se zgodile na slovenskem podeželju. Včasih so bila naselja prilagojena naravnim razmeram (na primer naklonu, zavetju pred vetrom, obsegu poplav) in kvaliteti kmetijskih zemljišč. Industrijska miselnost pa je prinesla spremembe, saj novo zgrajene stavbe s starimi niso imele nič skupnega. Stare stavbe so bile prilagojene kmečkemu načinu življenja, nove pa zasnovane za mestni način življenja. Veliko podeželskih naselij ima danes dva dela: starega ali rustikalnega ter novega. Vaška skupnost je bila pred industrializacijo bolj socialno povezana, današnja nova naselja pa izražajo predvsem individualnost, izgubili so se tudi socialni stiki. Poseben problem je razpršena gradnja, kjer so novogradnje postavljene izven naselij, na kmetijskih zemljiščih. To je v popolnem neskladju z avtentično poselitvijo. Prihaja do potratnosti s prostorom, dodatno pa je treba zgraditi infrastrukturo cest in kanalizacije, oskrbe z vodo in telekomunikacijami (Drozg 1995).
Zaradi mešane rabe podeželja in zgrajene infrastrukture je v novi razvojni paradigmi podeželja vključen večsektorski, holističen pristop. V stari paradigmi razvoja podeželja je bilo poudarjeno le kmetijstvo, ki je bilo glavni generator razvoja in vir dohodka ter zaposlitev.
Danes pa se upošteva celoten prostor, obdelovalna zemlja ter naravna in kulturna dediščina, namesto subvencioniranja pa so poudarjene investicije. Načrtovalci strategij razvoja podeželja so prišli tudi do spoznanja, da je za najbolj optimalen razvoj potrebno predvsem znanje ljudi v lokalnih skupnostih. Tradicionalni pristop od zgoraj navzdol ali »top-down« ne deluje več.
Lokalni prebivalci so tisti, ki poznajo lokalne posebnosti, zato je pomemben pristop od spodaj navzgor ali »bottom-up«. Podeželski razvoj temelji na znanju in vključuje veliko različnih akterjev (OECD 2006). Smernice za razvoj podeželja 2014–2020 poudarjajo pristop CLLD in medsektorsko sodelovanje. Pristop CLLD vključuje vse, ki so zainteresirani za reševanje problemov na lokalnem nivoju. S tem se izničujejo »ovire med različnimi institucijami lokalne samouprave; javnimi, zasebnimi in nevladnimi organizacijami; lokalnimi in državnimi institucijami, področji, ki zaostajajo v razvoju.« (MKGP 2015, 5) Evropska komisija poudarja, da je razvoj na lokalni ravni dolgotrajen proces in veliko možnosti je, da poteka več programskih obdobij. Dolgoročna zaveza pogojuje tudi določene finančne obveznosti. Povezave med lokalnimi partnerji naj se gradijo čim bolj trajno in naj bi delovale tudi po izteku programskega obdobja. Pri pisanju programov razvoja je v ospredju želja po izboljšanju kakovosti življenja, zato naj se pri izvajanju strategij izhaja iz dejanskih potreb lokalne skupnosti (prav tam).
Ker bo število prebivalcev v prihodnje naraščalo na urbaniziranem delu podeželja, blizu mestnih regij, se bo tu najbolj povečal pritisk na naravno in kulturno dediščino. Zato bo pri načrtovanju razvoja, ki bo vedno bolj odvisen od kraja z večino zaposlitev ter nekmetijskih dejavnosti na podeželju samem, potrebno veliko premišljenosti. Z razvojem telekomunikacij se podeželju omogoča večji dostop do znanja, pa tudi okolju prijaznejši razvoj (Kladnik in Ravbar 2003). Plieninger, Höchtl in Spek (2006) ter Antrop (2005) menijo, da je ob gospodarskem razvoju podeželja pomembno ohraniti ekološko raznovrstnost in pokrajino podeželja. Za njuno ohranitev pa bi bilo smotrno upoštevati tehnike obdelovanja prednikov, ki so bile bolj primerne od današnjih. Za prihodnji, trajnostno naravnan razvoj lahko najdemo veliko modrosti in navdiha prav pri prednikih, njihovo znanje bi bilo smiselno spet uporabiti.
3 POMEN DRUŽBENEGA KAPITALA V RAZVOJU PODEŽELJA
Ljudje so ključno gonilo razvoja gospodarstva. Na le-tega najbolj vplivata znanje ljudi in njihova ustvarjalnost. Pri preučevanju kreativnosti oz. ustvarjalnosti v današnjem času pa je najprej treba omeniti globalizacijo. Različna stopnja razvitosti držav in posameznih regij v državah pomeni vedno večjo ekonomsko soodvisnost. Hkrati se povečujejo konkurenčnost, pretok blaga, storitev, kapitala, znanja in dela. Na prelomu tisočletja se je v Sloveniji spremenil družbeni sistem, globalizacija in informacijske tehnologije pa sta delovanje našega gospodarstva korenito spremenila. S tem pa se je morala spremeniti tudi ustvarjalnost. Danes so ljudje izjemno mobilni, prav tako gospodarstvo, prepletajo so mesta in podeželska območja. Zaradi pomanjkanja ustreznih delovnih mest se mladi izseljujejo iz odročnih območij, hkrati pa se pojavljajo tudi težnje, da bi ta območja imela enakovredne življenjske razmere, kot v mestih ali v bližini mest (Ravbar in Bole 2007). Pomanjkanje delovnih mest sili posameznike, da so še bolj inovativni. Ena izmed možnih rešitev je ustvarjanje zelenih delovnih mest. Ta podpirajo gospodarstvo, so trajnostno naravnana, spodbujajo inovacije in upoštevajo zmogljivosti okolja. Ustvarjanje zelenih delovnih mest ima tudi velik potencial ustvarjanja blaginje ljudi v mestih in na podeželju (Karba in Brecelj 2015).
Zato je zelo pomembno, da se prebivalci podeželja zavedo, da so ključni dejavnik pri njegovem gospodarskem razvoju in upravljanju z naravnim okoljem. Predstavljajo namreč socialni kapital, ki je neotipljiv kapital, in najpomembnejša pri tem je prebivalstvena sestava.
Na oblikovanje posameznika oz. človeškega kapitala imajo velik vpliv vrednote, ki jih oseba dobi v okolju, kjer odrašča in živi. Prav vsak posameznik pa je odgovoren za lasten razvoj. S tem, ko razvija sebe, izboljšuje svoje sposobnosti, izpopolnjuje znanja, lahko pomaga tudi pri razvoju ožje in širše skupnosti.
3.1 Pomen prebivalstva (človeškega kapitala)
Lenarčič (2007, 99) o človeškem kapitalu razmišlja takole: »Tradicionalno je človeški kapital razumljen kot zbir znanja, sposobnosti in kompetenc, utelešenih v posameznikih, ki prispevajo k ustvarjanju ekonomske, družbene in osebne blaginje. Zaradi tega človeški kapital oz. znanje ni lahko prenosljivo na druge.« Avtor (prav tam) še dodaja, da danes najpogosteje merimo človeški kapital s stopnjo formalne izobrazbe, ki jo je oseba pridobila. Pri tem pa zanemarjamo vsestransko človekovo naravo oz. sposobnost neprekinjenega učenja v času življenja. Zato je danes vedno bolj v ospredju vseživljenjsko učenje.
Zagovorniki teorije regionalnega gospodarskega razvoja pravijo, da je človeški kapital gonilo le-tega. Največja rast gospodarstva se bo zgodila v krajih, kjer imajo ljudje visoko izobrazbo.
Tu pa se postavlja vprašanje, zakaj se visoko izobraženi ljudje koncentrirajo na nekaterih mestih. Florida (2005) je naredil raziskavo v ZDA, kjer je posameznike spraševal, kako so se odločili, kje bodo delali, živeli ter kaj jim je najbolj pomembno. Dobil je enake odgovore, da
je poleg službe za njih pomemben tudi življenjski slog oz. kakovostno okolje. S temi spoznanji je povezana teorija ustvarjenega kapitala. Ljudje so vedno bolj zahtevni do kraja, v katerem živijo. Človeški kapital poleg možnosti zaposlitve privablja raznovrstnost, ki jo predstavljajo šport, kultura, različne etnične skupnosti, tehnologija, nočno življenje, avtentičnost itn. Pečjak (2010) se strinja, da postaja prav kakovost življenja najpomembnejša za človeka, k čemur spada tudi čisto okolje. Pomen dobička pa že sedaj izgublja vrednost za ljudi. Ravbar in Bole (2007) ugotavljata, da se kapital in podjetja zgoščajo na posameznih območjih, ki imajo več lokacijskih prednosti. Pomembno je, da je regija v nenehnem procesu učenja in več kot je izobraževalnih ustanov, večja je možnost za razvoj regije. Predvsem je pomembno, da se ljudje v večjih središčih lahko povezujejo.
Kot ugotavlja Florida (2005, 240), »različnost pomeni navdušenje in energijo«. Avtor (prav tam) pa je prišel tudi do spoznanja, da se ustvarjalni ljudje želijo aktivno vključevati v lokalno skupnost predvsem z namenom, da bi pustili nekaj svojega v kraju, kjer živijo. To je stalen in dinamičen proces, ne pa nekaj, kar se zgodi avtomatično. Tudi v Sloveniji postaja vedno bolj pomembno kakovostno življenjsko okolje, kjer se lahko ljudje samorealizirajo. Mlinar (2008) na osnovi raziskave v Mestni občini Koper ugotavlja, da imajo redki posamezniki vlogo pri reševanju problemov, prav tako so redki sodelovali v skupnih akcijah. S stopnjo izobrazbe se vpliv posameznikov povečuje. Avtor (prav tam) dodaja, da je privlačnost okolja pomembna za priseljevanje, pomembno pa je tudi ustvariti selektivnost glede na dejstvo, koliko lahko priseljenci prispevajo. V okolje naj bi privabili ljudi, ki bodo aktivni. Tu ima večjo vlogo občina, ki bi morala izvajati aktivno politiko, da bi pritegnila v prostor aktivne človeške vire.
Ker ima Mestna občina Koper privlačno naravno okolje, na to vpliva na primer tudi razgled na morje, lahko to privede do pasivne rabe prostora. Zato je najpomembnejše »načrtno, vnaprejšnje urejanje naravno in kulturno privlačnega bivalnega okolja.« (Mlinar 2008, 81).
Mlinar (2012) dodaja še, da priseljevanje lahko povzroči določene težave. Domačini, ki so navajeni na avtohtono prebivalstvo, lahko delujejo izključevalno do drugih. Pogosto so v manjših krajih na podeželju zadržani do priseljencev in jih niti po daljšem času ne obravnavajo kot domačine. Posameznik se mora prilagoditi oz. podrediti načinu življenja v kraju. Ta miselnost se je pojavljala v preteklosti in se nadaljuje tudi danes. Družba želi imeti inovacije, hkrati pa je okolje ustvarjeno za homogene skupnosti, ki niso spodbudne za ustvarjalnost, povezovanje in raznovrstnost. Avtor (prav tam) omenja raziskavo v Žireh, kjer živahna industrijska dejavnost privablja ljudi, da se priseljujejo. Raziskava razkriva stališča domačinov in priseljenih. Priseljenci se ne počutijo sprejete, avtohtoni domačini pa pravijo, da so problem priseljenci, če ne želijo živeti po žirovskih normah.
Sprejemanje ljudi je ključni dejavnik za priseljevanje. Tako pri nas kot drugje po svetu pa na obseg človeškega kapitala v regijah vplivajo še drugi dejavniki, ki so pomemben pokazatelj razlik. Na njegov obseg vpliva tudi preteklost, ko je bilo prebivalcem, ki so živeli na obrobnih območjih, onemogočeno izobraževanje. Med pomembne razloge se šteje tudi možnost takojšnje zaposlitve za nekvalificirane delavce. Da se danes visoko izobraženi ljudje zgoščajo
v večjih mestih, pa vpliva predvsem dejstvo, da se v domačem kraju oz. na obrobnih območjih niso mogli zaposliti na izobrazbi primernem delovnem mestu. V večjih središčih so zgoščene tudi fakultete, kjer si veliko študentov po končanem študiju ustvari življenje (Ravbar in Bole 2007). Bevc in Uršič (2014) ugotavljata vpliv izobrazbe prebivalstva na selitve med letoma 2003 in 2010 na ravni Slovenije. Med letoma 2008 in 2010 so bile selitve ugodne le v Osrednjeslovenski regiji, Obalno-kraški in Notranjsko-kraški regiji. Presežek oseb s terciarno izobrazbo, to so bili predvsem Slovenci, je bil v Osrednjeslovenski regiji in Notranjsko-kraški regiji. V Obalno-kraško regijo pa so se priseljevali predvsem tujci.
V Sloveniji nimamo na razpolago vseh podatkov, ki bi nam omogočili preučevanje velikosti človeškega kapitala. Ni na primer podatkov na področju zdravja na ravni občin. Za izobraževanje imamo statistiko o končanem šolanju prebivalcev, o številu vpisanih na študij, beležijo se tudi podatki o neformalnih izobraževanjih. Zanimiv je podatek, da se več ljudi odloči za študij v občinah srednje in zahodne Slovenije. V vzhodnem delu pa imajo le nekatere občine nadpovprečno število vpisanih študentov. Pri človeškem kapitalu je pomembno pogledati tudi indeks staranja. Prebivalstvo v Sloveniji se v splošnem stara, zato je za izraženi človeški kapital bolj pomembna stopnja izobraženosti, kjer imajo konkurenčno prednost osrednja Slovenija, Maribor, Ptuj, Celje, Koper in druga mesta (Ravbar in Bole 2007). Da se danes človeški kapital lahko krepi v vseh regijah, pa je zasluga razvoja informacijsko komunikacijske tehnologije, še posebej svetovnega spleta. V mestih in na podeželju se je tako posameznikom povečala možnost za povezovanje in izmenjavo informacij ter znanja. Tehnologija je podlaga in tudi hitrejša pot za združevanje različnih ljudi z različnimi znanji (Mlinar 2008).
Klemenčič, Lampič in Potočnik Slavič (2008) ugotavljajo, da je poznavanje demografskih značilnosti pomembno pri raziskovanju območja, njegovih problemov in potencialov.
Izobrazba, delovna aktivnost in z njo povezane dnevne selitve so najboljši kazalniki družbenogospodarske moči prebivalstva. Pri ravni izobrazbe in zaposlitev je podeželsko prebivalstvo precej časa zaostajalo za mestnim. Ob koncu 20. stoletja je imel na odločanje mladih za študij velik vpliv priliv mestnega prebivalstva, ki se je začelo seliti nazaj na podeželje. Višja stopnja izobrazbe je pomembna za hitrejši ekonomski razvoj, vendar se brez delovnih mest izobraženi ljudje odseljujejo v urbana središča. Doma navadno ostanejo tisti, ki imajo delo v bližini, pa tudi tisti, ki si želijo živeti v kakovostnem okolju, ki ga predstavlja podeželje. Na obrobnih podeželskih območjih je za sedaj še veliko delovno aktivnih kmetov, vendar gospodarski pomen kmetijstva upada, zato se njihovo število zmanjšuje. Na podeželju je tudi še precej mladih, ki se šolajo, obstaja pa verjetnost, da se bodo po končanem šolanju odselili. Od mestnih središč bolj oddaljena, obrobna območja pa se spopadajo s pomanjkanjem izobražene, mlajše delovne sile in financ. Najugodnejše demografske razmere v Sloveniji so trenutno le v suburbanih območjih.
Da bi čim bolje poznali potencialni človeški kapital, pa moramo preučiti tudi vrednote in življenjski slog posameznikov. Svetlik (2004) meni, da so vrednote temelj vsake kulture, saj so nastajale skozi več stoletij in so skupinam ter posameznikom pomagale preživeti in se razvijati. Vrednote se s časom spreminjajo. Mlajše generacije sprejemajo vrednote od starejših, vendar v nabor dodajajo svoje vrednote. Bistvo se ne spremeni, lahko pa imajo posamezne vrednote drugačen položaj na lestvici, na primer mlajši so svobodo postavili kot pomembnejšo od varnosti. Nastran Ule (2002, 265) ugotavlja, da lahko »o vrednotah govorimo kot o glavnih življenjskih idejah, ciljih in normativnih vodilih, ki dajejo posameznikom oporo in razloge v njihovem življenju«. V raziskavi vrednot državljank in državljanov Slovenije se je pokazalo, kaj se Slovencem zdi najbolj pomembno. Na prvem mestu je varno in mirno življenje v krogu družine (70,9 %), sledijo skrb za zdravo okolje ter ohranjanje narave (64,6 %), enakopravnost med ljudmi, narodi, rasami (57,4 %), lepote naravnega okolja (50,3 %), uživanje življenja in dobro počutje (45,6 %), red in disciplina (38,0 %), potovanja ter spoznavanje krajev in ljudi (36,0 %), ohranjanje tradicionalnih vrednot (34,1 %), vznemirljivo ter ustvarjalno življenje (32,9 %), vera v boga (19,2 %) ter nazadnje moč in vpliv v družbi (12,7 %) (prav tam).
Zgoraj prikazane vrednote kažejo odmik od sveta dobro plačanih služb in gradnje kariere, ki sta bili osrednji vrednoti v preteklosti. V ospredje prihajata samorealizacija in zasebnost, ki predstavljata postmaterialne vrednote. Sedaj prihajata v ospredje predvsem kakovost življenja in urejeni odnosi. Nove vrednote so nastale zaradi družbenih trendov, saj mladi kasneje zaključijo šolanje, so dlje ekonomsko odvisni od staršev in zato tudi kasneje sprejemajo odgovornosti. Svoj delež prispevajo tudi mediji in zato mladi niso več tako odvisni od vplivov lokalnega okolja, ampak si lahko izberejo drugačen način življenja. Življenje mladih je tudi manj predvidljivo. S tem se soočajo konstantno in tega njihovi starši niso poznali. Zato so raziskave o mladih izjemno pomembne, saj se že nekaj desetletij kaže, da so napovedovalec sprememb v družbi. Kar danes dela, razmišlja in govori mlada generacija, bo že jutri praksa (Ule 2004).
Mnogi raziskovalci so takoj po osamosvojitvi Slovenije začeli raziskovati ekološko zavest oz.
okoljske vrednote Slovencev. Malnar (1992) ugotavlja, da je kar 47 % vprašanih menilo, da bo do leta 2000 uničevanje okolja postalo med večjimi grožnjami varnosti v svetu, 44 % pa, da bodo ogroženi zaradi ekonomske krize. Anketiranci so tudi izpostavili za njih najbolj zaželene razvojne cilje, ki naj bi jim sledili v Sloveniji. Na prvem mestu je bilo trdno gospodarstvo, na drugem ekonomska rast, na tretjem pa čisto okolje. Sledijo pa red v državi in humana družba. Kot ugotavlja Malnar (1992, 38), »na splošno anketiranci ob neposrednem soočenju dajejo prednost gospodarskim ciljem, ekološki pa so takoj za njimi«. Ekološka zavest je pri ljudeh z višjo izobrazbo in pri strokovnjakih višja. Kirn (2004) opozarja, da je pri vsaki osebi ključno, da se zaveda pomena lastne udeležbe pri vplivu na okolje. Le tako lahko spremeni svoje ravnanje. Avtor (prav tam) na osnovi raziskav javnega mnenja po svetu in pri nas ugotavlja, da smo ljudje še vedno precej antropocentrični – naravo želimo varovati v
lastno korist. Slovenci se zavedajo osebne vpletenosti pri nastanku škodljivih okoljskih posledic, na primer zaradi rabe fosilnih goriv. Kirn (prav tam) poudarja, da veliko anketiranih meni, da sta pomembna tako gospodarstvo kot okolje. Bistvo trajnostnega razvoja je, da smo pozorni na oboje. Med Slovenci so bolj naklonjeni varovanju okolja mlajši in bolj izobraženi, saj se z višjo izobrazbo povečuje tudi okoljska kritičnost. Starejši ljudje menijo, da ne morejo dosti narediti za varovanje okolja, medtem ko so mlajši bolj okoljsko angažirani. Mlajši in bolj izobraženi tudi menijo, da je možno združevati gospodarski razvoj in varovanje okolja.
Druga raziskava pa je pokazala, da večine ljudi na podeželju Slovenije ne moti gradnja počitniških hišic niti črne gradnje. V domačem kraju jih najbolj motijo predvsem onesnaženo okolje, neurejena odlagališča odpadkov in slabša prometna povezanost. Pokazalo se je celo, da ljudi odlagališča odpadkov precej bolj motijo kot črne gradnje. 47,4 % anketirancev prav tako ne moti ali sploh ne moti pozidava kmetijskih zemljišč. Zanimivo pa je, da 40,4 % anketiranih zelo moti zaraščanje kmetijskih površin. 43,5 % anketirancev zelo malo moti zanemarjanje zgodovinskih spomenikov, 34,5 % pa zelo malo moti zanemarjanje naravnih spomenikov. Anketa je razkrila, »da več kot tretjine ljudi sploh ne motijo niti najhujši prostorski in okoljski problemi pred njihovim lastnim pragom, kaj šele v širšem slovenskem prostoru«. (Natek 2002, 285) Da bi bilo danes in v prihodnosti varovanje okolja med glavnimi vrednotami, sta pomembna predvsem lasten zgled in vzgoja naših potomcev (Pečjak 2010).
Velik vpliv na okoljsko neprimerno ravnanje ljudi ima potrošništvo oz. veliki supermarketi, ki spodbujajo nakupovanje. Perpar in Udovč (2010) pa ugotavljata, da se je med Slovenci samooskrba s hrano spet začela poudarjati. Hrana postaja strateški vir, saj so transporti hrane dragi, povzročajo onesnaževanje, hkrati pa se izgublja kakovost živil. Avtorja (prav tam) dodajta, da so Slovenci začeli povpraševati po lokalni hrani, kar usmerja pridelovalce, večje povpraševanje pa je tudi najboljša možnost za ohranjanje kmetijstva pri nas. Zaradi globalizacije in pestre ponudbe je potrošnik postal bolj zahteven. Oskrba z lokalno hrano pridobiva na pomenu in prodaja »zdrave« hrane se povečuje (Vombergar 2008). Špes idr.
(2010) ugotavljajo, da se tudi obiski tržnic povečujejo. Z raziskavo na šestih ekoloških tržnicah in v osmih trgovskih centrih po Sloveniji so ugotovili, da oglaševanje vpliva na nakup ekoloških živil. 83 % anketiranim največ pomeni, da lahko na ekološki tržnici dobijo domačo oz. lokalno pridelano hrano, kakovost živil pa je pomembna kar 73 % anketiranim.
Potrošnikom se je zdelo pomembno, da poznajo pridelovalca, ker mu bolj zaupajo, kakor pri nakupu preko posrednika. Od pridelovalcev kupujejo tudi zato, ker s tem povezujejo zdravo hrano, boljši okus in kakovost, okolju bolj prijazno pridelavo ter zaradi druženja s kmetovalci.
Pomemben razlog za nakup slovenskega izdelka na ekološki tržnici je pri 22 % kupcev podpora domačemu gospodarstvu. Obstaja pa seveda še veliko kupcev, ki dvomijo v ekološko poreklo in tudi v slovensko poreklo živil. Glavne težnje kupcev ekoloških živil so zdravo življenje, kakovost in okoljska ozaveščenost. Prijatelj (2013) prav tako ugotavlja porast ekološkega, zdravega načina življenja in vrtnarjenja, opozarja pa še na drugo plat. Zaradi manjše socialne pomoči države, večje brezposelnosti in dviga DDV se marsikdo odloča, da bo
vrtnine prideloval doma in tako vsaj nekaj prihranil, hkrati pa bo imel dostop do bolj zdrave in okusne hrane. Avtorica (prav tam) kot primer navaja naselje Borova vas v Mariboru, kjer so iz hektarja zemljišča naredili 75 ekoloških vrtičkov, od tega pa je okoli 15 % najemnikov takih, ki vrtiček potrebujejo za golo preživetje. Tudi Tivadar in Kamin (2002) predstavljata odnos Slovencev do prehranjevanja na primeru raziskave o skrbi za (pre)hrano v Sloveniji.
Med anketiranimi jih je največ, ki jih poleg zdrave prehrane skrbi za telesno težo, zanima pa jih tudi sociološki vidik, saj so udeleženci raziskave izražali pomen družinskih kosil. Mladi se bolj odločajo za zdravo prehranjevanje in telesno vadbo. Intervjuvanci so povedali tudi, da jim veliko časa vzame ugotavljanje razmer med ceno in kakovostjo, saj želijo biti čim bolj gospodarni. Marsikdo bi rad kupil kvalitetnejšo hrano, hrano slovenskega porekla, pa je zaradi slabih finančnih razmer ne morejo. Nekateri so tudi odgovarjali, da raje kupujejo slovensko in s tem podpirajo domače proizvajalce.
Kakšen življenjski stil imajo Slovenci oz. kaj radi počnejo v prostem času, ugotavlja Nastran Ule (2002). Anketiranci so morali izbrati dve aktivnosti, ki jim najbolj bogatita življenje. Na prvih dveh mestih sta bili druženje (obiski prijateljev in sorodnikov) ter narava (sprehodi, pohodi in izleti po Sloveniji). Sledili so gledanje televizije in biti doma, potovanja po Evropi in v eksotične kraje, na zadnjih mestih pa so nakupovanja v tujini in v večjih mestih. Za veliko ljudi pa je vrednota tudi prostovoljno delo, ki zapolnjuje njihov prosti čas. S prostovoljnim delom se krepita posameznik in celotna skupnost. »V skupnosti prostovoljno delo krepi solidarnost in medsebojno povezanost ljudi, s čimer se krepi socialna kohezivnost družbe.« (Gril 2007, 1) Prostovoljci, ki delo opravljajo, imajo večje zaupanje vase, večji čut za odgovornost, pridobijo tudi nova znanja, izkušnje, se povežejo v večjo socialno mrežo (prav tam). Evropski parlament je v letu 2011, ob letu prostovoljstva, naročil raziskavo o prostovoljstvu v 27 državah članicah Evropske unije, pri osebah starejših od 15 let. Na osnovi raziskave Eurobarometra 75.2 se četrtina anketiranih redno ali občasno udeležuje prostovoljnih dejavnosti, odvisno od države članice. Prostovoljstvo je med 27 državami evropske skupnosti najbolj razširjeno na Nizozemskem (57 %), Danskem (43 %), med države, kjer se več kot tretjina ljudi posveča prostovoljstvu, pa spada med drugimi tudi Slovenija (34 %). Starost in spol nimata vpliva na prostovoljstvo, ima pa ga izobrazba. Več prostovoljnega dela namreč opravijo bolj izobraženi. Prebivalci podeželja in manjših mest so bolj aktivni v prostovoljstvu v primerjavi s prebivalci večjih mest. Mladim Evropejcem, starim od 15 do 24 let, se zdi prostovoljstvo pomembno na področju izobraževanja (26 %) in na področju varovanja okolja (27 %), starejšim nad 55 let pa več pomeni prostovoljstvo v zdravstvu (30 %). Slovenci smo najbolj dejavni v združenjih skupnosti in soseščine (Evropski parlament b. l.).
Slovenci kot vrednoto zaznavajo tudi varovanje naravne in kulturne dediščine. Avtorici Lampič in Mrak (2008) sta z anketiranjem raziskovali odnos do zavarovanih območij in ugotovili, da tako domačini kot obiskovalci menijo, da je varovanje narave potrebno, saj le na ta način lahko ohranimo značilno naravno okolje, varovalni režimi pa so prestrogi, saj ovirajo
razvoj. Kljub vsemu menijo, da mora območje ostati zavarovano. Lokalne skupnosti dojemajo trajnostni razvoj tudi kot oviro. V velikih zavarovanih območjih so domačini bolj pasivni, bolj aktivni pa v manjših območjih. Anketiranim je pomembno kvalitetno okolje, v katerem živijo, zato se ne odločajo za odseljevanje. Med okoljskimi vrednotami jim je najbolj pomembno mirno in čisto okolje, sledijo pa ohranjena naravna pokrajina ter pestrost rastlinstva in živalstva. Tradicija in kulturna dediščina sta kot vrednoti precej bolj prepoznani v krajinskih parkih, saj so le-ti namenjeni ohranjanju kulturne dediščine in kulturne pokrajine. Vsa območja varovanja, ki jih imamo v Sloveniji, združujejo okoljske potenciale, to so socialne, okoljske, kulturne in človeške vrednote (prav tam).
Kako priseljevanje vpliva na dediščino, pa ugotavljata Guimond in Simard (2010). Priseljeni na podeželje se zavedajo pomena ohranjanja arhitekture in pokrajine. Previdni so pri tem, kako živijo, delujejo, kaj jedo, bolj skrbijo za dediščino in zgodovino. Veliko tudi pogozdujejo, kar pa je po mnenju domačinov prikrivanje dejstva, da nimajo časa ali ne želijo skrbeti za urejanje okolice. Solana-Solana (2010) pa ugotavlja, da priseljeni na podeželju Španije hiše obnovijo, zagradijo vrtove, postavijo bazene, namesto vrta posadijo rože, vendar kraj zato ni oživljen, običaji in tradicija se ne nadaljujejo, saj lastniki teh nepremičnin skoraj niso prisotni.
3.2 Pomen širšega socialnega kapitala
Obstaja več vrst socialnega kapitala, ki predstavlja formalne (organizacije) in neformalne (prijatelji, znanci) vezi; za njegovo delovanje pa je potrebna mreža poznanstev (Putnam b. l.
in Bizjak 2012). Putnam (prav tam) in Iglič (2004) se strinjata, da je pri socialnem kapitalu pomembna predvsem participacija posameznikov, ki delujejo v skupno dobro. Iglič (prav tam) dodaja, da se socialni kapital še posebej izkaže, kadar ljudje zastavljene cilje dosežejo s sodelovanjem. To velja tako za širše gospodarsko področje kot tudi za ožji razvoj lokalnih skupnosti. Najpomembnejše pri sodelovanju je zaupanje. Da se skupinsko delo uresniči, so pomembni urejeni socialni odnosi. S tem se strinja tudi Coleman (1988), ki ugotavlja, da lahko skupina z intenzivnim zaupanjem naredi veliko več kot tista, ki tega nima.
Potočnik Slavič (2009) ugotavlja, da članstvo v društvih predstavlja socialni kapital, še posebej pomembno vlogo pa ima v tradicionalnih, odmaknjenih podeželskih območjih. Prav društveno delovanje, poleg šole, narekuje utrip oz. dogajanje v kraju. Kako bodo društva delovala v prihodnosti, ne ve nihče. Vse je namreč odvisno od dobre volje predsednikov društev in aktivnih posameznikov, ki bodo pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas v dobrobit skupnosti. Težavo predstavlja tudi vključevanje mladih v delovanje društev. Da sodelujejo, je pomemben osebni motiv in družinski zgled. Temu razmišljanju se pridružuje tudi Kostevc (2008, po Potočnik Slavič 2009, 28), ki poudarja, da se društva srečujejo s težavami, saj je mlade težko aktivirati, težko pa je vključiti tudi večji del lokalnega prebivalstva, saj slednje meni, da društva delujejo za izpolnjevanje lastnih koristi. Vseeno pa je delovanje društev
pomembno, saj v njih »pride do izmenjave znanj, krepitve medosebnih odnosov in hitrega pretoka informacij«. (Ravbar in Bole 2007, 30) Zavodi, zbornice, kulturne ustanove, ki so poleg društev pomembne za razvoj socialnega kapitala, so v večjih urbanih središčih, bolj redko pa na podeželju. V večjih mestih je društev več, zato je v njih socialni kapital višji. V mestih je tudi več možnosti za formalna in neformalna druženja, pretok informacij in idej je večji. Socialni kapital odražajo tudi sredstva, ki jih občine namenjajo rekreaciji, kulturi in drugim dejavnostim (prav tam).
Mlinar (2008) poudarja, da je prav socialni kapital velik potencial za nadaljnji razvoj podeželja. Množično sodelovanje domačinov pri lokalnem razvoju je dolgoročna perspektiva.
Ljudje se za sedaj aktivirajo predvsem takrat, ko se jim določeni posegi v bivalnem okolju zdijo sporni. Gre za t. i. efekt NIMBY (angl.: Not In My Back Yard). Barbič (2010) na osnovi študije primera iz slovenske Istre ugotavlja, da se je projekt Šmarje – vrata v osrčje slovenske Istre odvijal predvsem preko društev in zavzetih posameznikov. Projekt ni bil uspešen, ker se različni sektorji niso uskladili. Ekonomisti, sociologi, prostorski načrtovalci, arhitekti, krajinski arhitekti, kmetovalci, ekologi in drugi strokovnjaki ter lokalno prebivalstvo si morajo izmenjati informacije, saj le tako lahko načrtujejo in vnaprej vedo, kje se lahko pojavijo težave in kako jih reševati. Informacije so prav tako pomembne pri presoji, kako bo določen poseg v okolje vplival na okolico, ljudi in druge dejavnosti. Informacijska ter komunikacijska tehnologija in cestno omrežje so sredstva, s katerimi podeželsko prebivalstvo dobi več informacij in lahko samo vpliva na razvoj lokalne skupnosti. Potočnik Slavič (2009) meni, da so tisti, ki imajo dopolnilne dejavnosti na kmetiji, večinoma vključeni v društva in združenja. Vključevanje v slednja je za marsikoga dobra osnova, da se odloči za skupno sodelovanje na trgu in se ustvari skupna blagovna znamka. Posamezne dobre prakse kažejo, kako pozitivno je lahko sodelovanje in povezovanje na lokalni ravni. Eden izmed takih primerov je Solčavsko, kjer je varovanje narave usklajeno z razvojem podeželja ter povezovanjem skupnosti. Lokalno prebivalstvo se je združilo in skupaj uresničujejo ideje trajnostnega turizma, varujejo kulturno in naravno dediščino, urejajo infrastrukturo, upravljajo z obiski, prodajajo izdelke iz naravnega materiala ter živila s solčavskih kmetij in od tega živijo (Slapnik 2015).
4 DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI PODEŽELJA V SLOVENSKI ISTRI
Slovenska Istra ima bogato zgodovino, kulturno zapuščino pa tudi pestro naravno okolje.
Velik vpliv na naravne razmere ima obsredozemsko podnebje in za rast ugodne višje zimske in letne temperature ter zadostna namočenost. Na leto pade okoli 1000 mm padavin. Flišna podlaga je za vodo neprepustna, lajša preživetje rastlinam ter omogoča površinski odtok padavin in njihov zajem za oskrbo. Pomemben dejavnik za življenje je tudi količina sončeve energije, ki je v slovenski Istri največja v Sloveniji. S povečanim izhlapevanjem in posledično sušami pa lahko tudi manj ugodno vpliva na rastline (Repe 2012).
Naravne razmere pomembno vplivajo na življenje na tem območju, prav tako pa na njega vpliva človekovo delovanje. Območje je imelo skozi zgodovino strateški pomen in je zato privlačilo mnoga ljudstva, ki so se priseljevala zaradi političnih in kulturnih razmer, ne pa toliko zaradi naravnih. Politične meje pa so se zato hitro spreminjale in območje slovenske Istre se je razvilo v prostor različnih kultur in jezikov (Zupančič in Pipan 2012). Istrani so mešanica veliko narodov: so potomci Slovencev, Italijanov, Hrvatov, Avstrijcev, Grkov, Špancev, Francozov, Madžarov in drugih (Štok-Vojska 1998). Na območju slovenske Istre so v zaledju, v preteklosti živeli Slovani, ob morju pa Romani, mešali so se le toliko, kolikor je bilo potrebno za preživetje. Zaledje in obalno območje sta si bila vselej različna že zaradi etničnih struktur in »ta samosvoja naravno povezana različnost, ki se je ohranila do danes, je pravzaprav najbolj pristna zapuščina tega prostora«. (Simič Sime in Pucer 2001, 8) Ljudje so se v zalednem delu v preteklosti ukvarjali s kmetovanjem in obrtjo, ob morju pa z ribolovom in solinarstvom. Industrijski razvoj in turistična dejavnost sta se razvila predvsem po drugi svetovni vojni (prav tam). Da bi bolje razumeli način življenja in razmišljanje prebivalcev slovenske Istre danes, pa moramo poznati vsaj bližnjo preteklost.
4.1 Ključni dogodki in razmere v preteklosti slovenske Istre
Da je na območju Istre živelo toliko narodov, je posledica živahnih zgodovinskih dogajanj, predvsem zaradi njene lege in trgovskih poti. Istrani so z Italijani živeli na tem območju v sožitju. S priključitvijo k Avstro-Ogrski monarhiji v 19. stoletju se je, pred tem revno, podeželje slovenske Istre začelo razvijati, saj so kmetje s prodajo pridelkov v Trstu več zaslužili, dvignil se je življenjski standard, kar se je poznalo tudi pri gradnji stavb (Simič Sime in Pucer 2001). V Avstro-Ogrski monarhiji je bil Trst kraj, ki je omogočal preživetje.
Istrani so z mestom oblikovali tržni odnos, možnost preživetja pa je krepila njihovo navezanost na Istro (Urbanc 2011). Vendar pa je po 1. svetovni vojni skoraj vsa Istra z Rapalsko pogodbo pripadla Italiji, skupaj s Trstom. Italija je najprej preganjala Čehe, Avstrijce in Madžare, potem pa se je intenzivno lotila asimilacijske politike proti Hrvatom in Slovencem. Razmere so se še poslabšale po letu 1922, ko je prišel na oblast fašizem. Rapalska pogodba ni vključevala spoštovanja narodne manjšine, zato so Slovenci in Hrvati začeli
emigrirati predvsem v Kraljevino SHS, pa tudi drugam po svetu. Italija je v letih vladanja z odloki postopoma prepovedala uporabo slovenščine in hrvaščine na javnih mestih in tudi vsa narodna združenja. Gospodarstvo Istre je pod vladavino Italije propadalo, saj ga je načrtno zanemarjala. Italijanski priseljenci so prišli predvsem izvajat italijansko premoč. Ekonomski razvoj in gradnja infrastrukture sta bila zapostavljena, izgubil pa je tudi Trst oz. njegova pristaniška dejavnost, ki je poganjala gospodarstvo. Med številnimi italijanskimi pristanišči ni imel več pomembne vloge (Darovec 2009).
Po 2. svetovni vojni se je začel diplomatski boj za Istro (prav tam). Slovensko podeželje v Istri se je začelo intenzivneje prazniti, ko so se začele zapirati meje, še posebej, ko je cona B STO pripadla Jugoslaviji, cona A STO pa Italiji. V coni B so se ljudje iz podeželskega zaledja usmerili proti Izoli, Kopru in Piranu, iz slednjih pa so množično odhajali Italijani. Po podpisu Londonskega sporazuma so se tako Italijani kot Slovenci začeli odseljevati zaradi političnih, ideoloških in gospodarskih razlogov. Politične razmere so se umirile sredi petdesetih let, ljudje pa so se še dalje izseljevali predvsem iz ekonomskih razlogov. Zaradi odseljevanja mladega prebivalstva je istrsko podeželje zaznamovalo staranje, depopulacija in deagrarizacija. Mladi so se selili proti slovenski obali, kjer je bilo na razpolago veliko praznih stanovanj in delovnih mest, ki so jih prej zapolnjevali Italijani. Poleg Slovencev z istrskega podeželja so se hkrati začeli priseljevati tudi Slovenci iz notranjosti Slovenije in priseljenci iz drugih republik Jugoslavije. Slednjih je bilo veliko in tako je Istra ohranila multietičnost (Urbanc 2011).
Istrske vasi s kamnitimi hišami so bile strnjene in vaške skupnosti so odražale močne socialne vezi, ki so bile najbolj izražene s petjem med delom in praznovanjem. Istrani so se radi družili tudi ob veselicah oz. »šagrah«, na sejmih, pri srcu pa so jim bila tudi večerna druženja.
Pomagali so pri obnovi in izgradnji infrastrukture ter opravljali skupna kmečka dela, kar pa je začelo zamirati desetletje po drugi svetovni vojni, z začetkom uporabe strojev. Ljudi je še nekaj časa povezovalo udarniško delo, ki je bilo namenjeno popravilu infrastrukture in je z leti prav tako zamrlo. Nato so ljudi bolj ali manj povezovale le še kulturne prireditve.
Podeželsko idilo je na videz pokvaril predvsem propad stavbne dediščine, katere proces se nadaljuje še danes. Pokvarili pa so jo tudi oblastniki, cariniki in policisti z ukrepi, povezanimi predvsem z novo, »osovraženo« mejo, ki je domačinom onemogočila trgovanje, s tem pa jim je bil onemogočen tudi njihov način življenja. Ker so oblastniki zaradi poklicnega položaja imeli veliko moč, pa tudi, ker so bili večinoma tujci, jih domačini niso sprejeli. Dogodki po drugi svetovni vojni so popolnoma spremenili način dela in družabnega življenja na podeželju. Manjši del prebivalstva se je še naprej ukvarjal s kmetijstvom, mesta pa so ostala tržišče za pridelke in vir zaslužka. Motorizacija, krajši delovni čas ter boljša prometna povezava pa so počasi oblikovali sloj polkmetov, ki so nadaljevali družinsko tradicijo. Po 2.
svetovni vojni vse do leta 1991 je bil pomemben del podeželja zadružni dom, saj je predstavljal središče vasi in je spodbujal čut za skupnost in skupinsko delo. Po letu 1991 ljudje skoraj niso več govorili o podeželski idili (prav tam).
