Primerjava japonskega in slovenskega izražanja

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE

EVA KOVAČ

Primerjava japonskega in slovenskega izražanja vljudnosti v jeziku na podlagi pisnih del

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE

EVA KOVAČ

Primerjava japonskega in slovenskega izražanja vljudnosti v jeziku na podlagi pisnih del

文学作品における日本語とスロベニア語の待遇表現の 比較

Diplomsko delo Mentor:

Doc. dr. Kristina Hmeljak

Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje: Japonologija in rusistika

Izvleček

Primerjava japonskega in slovenskega izražanja vljudnosti v jeziku na podlagi pisnih del

Diplomska naloga primerja izražanje vljudnosti v japonščini in slovenščini. Želela sem najti razlike in podobnosti v tem, kako in kdaj se vljudnost izraža, ter kako so bile te razlike izkazane v prevodu. Primerjala sem članke, učbenike in priročnike o vljudnosti za oba jezika. Nadalje sem opravila analizo izvirnika in prevoda romanov Norveški gozd Murakamija Harukija in Hlapec Jernej in njegova pravica Ivana Cankarja. V obeh jezikih se ob zahtevah, prošnjah ali povabilih uporabljajo podobne strategije, ki ublažijo govorčevo vsiljivost in pustijo sogovorcu več svobode. V japonščini v taki rabi potencialne oblike niso pogoste, v slovenščini pa manj zanikamo. V obeh jezikih na rabo vljudnosti vplivajo status, starost, poznanstvo in spol. V japonščini se lahko izraža spoštljivost samo do referenta. Predvidela sem, da ima japonščina več načinov izražanja vljudnosti in spoštljivosti, zaradi česar se lahko v japonščini tvorijo stavki različnih vljudnostnih stopenj, ki pa se v slovenščino prevedejo enako. To sem potrdila. Nadalje sem predvidevala, da morajo posledično prevajalci ubirati različne druge strategije za prenos pomena večje vljudnosti. Tega nisem mogla potrditi, saj so prevajalci v izbranih delih vljudnostno stopnjo večinoma prilagodili slovenski rabi, ki ne predvideva razlikovanj toliko stopenj vljudnosti kot japonščina in se tako v različnih replikah ali ohranja enaka stopnja vljudnosti (vikanje) ali pa ločuje med vljudnimi in neformalnimi oblikami (vikanjem in tikanjem).

Ključne besede: jezikovna vljudnost; spoštljivi govor; prevajanje; vikanje in tikanje; keigo

Abstract

Comparison of Japanese and Slovene expression of politeness in language based on written works

This thesis aims to provide a simple comparison between Slovene and Japanese in expressing politeness in language. I wished to find differences and similarities in how and when politeness is expressed, and how such differences had been transposed in the target language. I compared articles, textbooks, and manuals about politeness for both languages.

I further analysed the original and the translation of the novels Noruee no mori (Norwegian Wood) by Murakami Haruki and Hlapec Jernej in njegova pravica (The Bailiff Yerney and His Rights) by Ivan Cankar. In both languages, similar strategies are used with demands, requests or invitations, which lessen the speaker’s imposition and leave the addressee more freedom. In Japanese, potential forms are not common in such context, while in Slovene there are fewer denial forms. In both languages, the use of politeness is influenced by status, age, acquaintance, and gender. In Japanese, respect can be expressed only to the referent. I predicted that the Japanese have several ways of expressing politeness and respect, that allow them to form sentences of various degrees of politeness, which, however, are translated into Slovene in the same way. This was confirmed. I further anticipated that, as a result, translators would have to choose various other strategies to convey greater deference. I could not confirm this, as the translators in the

selected works mostly adjusted the level of courtesy to domestic use, which in Slovene does not provide for as many differences in levels of courtesy. Thus, the same level of courtesy is maintained in both replicas (the V form, i.e., vikanje) or a distinction is made between formal and informal forms (the formal V form, i.e., vikanje, and the informal T form, i.e., tikanje).

Keywords: linguistic politeness; honorifics; translating; T-V distinction; keigo

要旨

文学作品における日本語とスロベニア語の待遇表現の比較

この論文の目的は、スロベニア語と日本語でどのように礼儀正しさを表現するか を比較することである。丁寧さを表す表現、すなわちポライトネスがどのように、

いつ表現されるか、二つの言語の間の相違点と類似点、そして、その違いが小説 においてどのように翻訳されてきたかを調べた。

論文では、両方の言語の礼儀正しさに関する先行研究、教科書、参考書を比較 した。さらに、村上春樹著の『ノルウェーの森』とイヴァン・ツァンカル著の

『使用人イェルネイと彼の正義』という小説の原文と翻訳文を比較し、分析した。

どちらの言語においても、要求、依頼、招待において、同じようなポライトネス の表現がある。しかし、日本語では、可能形が待遇表現としてあまり使われない こと、スロベニア語では、否定形が待遇表現としてあまり使われないことがわか った。どちらの言語においても、礼儀正しさを表す待遇表現の使用は、地位、年 齢、親疎、性別によって影響を受ける。日本語では、敬意は話されている人に対 して表現される。日本語には礼儀正しさと敬意を表現するいくつかの方法があり、

それによって様々な丁寧度を表す文が作れるが、そのような文はスロベニア語に 翻訳されたとき、同じ形式になってしまうと仮設した。この仮説は確認された。

その結果、翻訳者が日本語の待遇表現をスロベニア語に翻訳する場合、他の方法 も使用するのではないかと考えた。しかし、文学作品の比較から、翻訳者は、待 遇表現をスロベニア語の用法に合わせているため、2 番目の仮説は確認できなか った。日本語のさまざまな待遇表現は主に二つの方法で翻訳された。一つ目の方 法では、全ての日本語の形式が同じスロベニア語の敬称 (vikanje)で翻訳された、

二つ目の方法では、丁寧度の差が、スロベニア語の敬称（礼儀正しい形式、

(vikanje）) と親称（ニュートラルフォーム、 (tikanje）)の使い分けで表され ているということを観察した。

キーワード：待遇表現、敬語、翻訳、親称と敬称

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

1.1 CILJI IN HIPOTEZE ... 2

1.2 METODOLOGIJA ... 3

1.3 TEHNIČNE PODROBNOSTI ... 3

2 IZRAŽANJE VLJUDNOSTI ... 4

2.1 KAJ JE VLJUDNOST ... 4

2.2 JEZIKOVNO IZRAŽANJE VLJUDNOSTI V SLOVENŠČINI ... 5

2.2.1 Načini izražanja ... 5

2.2.2 Situacijska raba ... 6

2.3 JEZIKOVNO IZRAŽANJE VLJUDNOSTI V JAPONŠČINI ... 7

2.3.1 Načini izražanja ... 8

2.3.2 Situacijska raba ... 13

2.4 PRIMERJAVA IZRAŽANJA VLJUDNOSTI... 14

2.5 ANALIZA ORIGINALOV IN PREVODOV LITERARNIH DEL ... 20

2.5.1 Hlapec Jernej in njegova pravica ... 21

2.5.2 Norveški gozd ... 25

3 ZAKLJUČEK ... 29

4 POVZETEK V SLOVENŠČINI ... 31

5 文学作品における日本語とスロベニア語の待遇表現の比較 ... 34

VIRI IN LITERATURA ... 39

1 Uvod

Japonski in slovenski jezik se razlikujeta na številnih jezikovnih področjih. Ena izmed pomembnejših razlik je izražanje vljudnosti. Vljudnost se lahko definira kot širša skupina različnih praks, ki se ustvarjajo z upoštevanjem sogovorca oz. njegovega »obraza« (Brown in Levinson 1987) in družbenih jezikovnih norm. Te prakse vključujejo tudi izražanje vljudnosti v jeziku.

Z (ne)izražanjem vljudnosti v govoru se tvorijo različne konotacije, ki si jih prejemnik sproti pri sebi ustvarja. Vljudnost, in prav tako pomanjkanje le-te, se pojavlja kot kod, ki dodaja dodatne informacije. Npr. če se oseba predstavi starejšim z vljudnim govorom, bomo avtomatično zaznali, da je ena izmed lastnosti te osebe, da pozna in uporablja vljudni govor. To nadalje lahko vodi do domneve, da je oseba izredno skrbna ali pa je imela dobro vzgojo ipd. Zaradi tega je izražanje vljudnosti izredno pomembna informacija, ki lahko vpliva na razumevanje dogajanja in vsebine v besedilih. Ko prevajalec naleti na vljudnost, jo mora prepoznati in jo tudi ustrezno prenesti v ciljni jezik, da se pomen, ki izhaja iz njene uporabe, ne izgubi.

Čeprav imamo tudi Slovenci posebne konstrukcije in pravila pri izražanju, kot so npr.

uporaba knjižnega jezika in uporaba množine (vikanje in onikanje), pri nanašanju na drugo osebo (Toporišič 1976), pa pri japonščini naletimo na bolj zapleten sistem. Podobno kot pri slovenščini se vljudnost do druge osebe izraža s pomočjo formalnih oblik povedkov, torej s kopulo desu in glagolsko pripono masu. Te oblike spadajo v zapleten sistem vljudnega jezika keigo. Keigo se lahko razdeli na sonkeigo, kensongo ali kenjōgo in teineigo (O'Neill 2008) in lahko vključuje tudi kategorijo bikago ali bika-hyōgen (Wetzel 2004), pri tem pa ima vsaka vrsta govora svoj poseben besednjak in glagolske končnice. Dokaz kompleksnosti tega sistema je tudi veliko število priročnikov in tečajev, ki niso namenjeni samo učencem japonščine kot tujega jezika, ampak tudi mladim Japoncem in novozaposlenim.

Razlike med jezikoma lahko privedejo do težav predvsem pri prevajanju. Zaradi tega želim bolj podrobno preučiti možnosti izražanja vljudnosti v obeh jezikih ter narediti pregled in primerjavo že prevedenih del iz japonščine v slovenščino in obratno, kjer se te težave lahko pojavljajo. Delo lahko pomaga slovenskim študentom japonščine, ki imajo težave usvojiti sistem izražanja vljudnosti, in bo morda ponudilo nekaj rešitev tudi tistim, ki želijo prevajati iz enega jezika v drugega in pri tem ne želijo izgubiti pomena pri prevodu. Poleg

tega delo omogoči osnovni vpogled v primerjavo izražanja vljudnosti dveh zelo različnih jezikov.

1.1 Cilji in hipoteze

Cilj diplomske naloge je bil ugotoviti, kako se vljudnost izraža v slovenskem in japonskem jeziku. Želela sem izpostaviti razlike in podobnosti med načini izražanja ter zakaj zaradi razlik lahko prihaja do zapletov pri prevajanju. Nato sem želela ugotoviti, na kakšen način so prevajalci že prevajali vljudnost, izraženo v jeziku v pisnih delih.

Tako sem si zastavila dve hipotezi:

Hipoteza 1: Japonski in slovenski jezik imata različne načine izražanja vljudnosti. Ker je japonski sistem bolj zapleten in ponuja več različnih možnosti za različne situacije, se slovenski način izražanja vljudnosti v japonščino prevede na več načinov.

Druga hipoteza izhaja iz prve.

Hipoteza 2: Ker japonski sistem izražanja vljudnosti ponuja več izrazov za bolj specifične situacije in s tem ustvarja več stopenj vljudnosti kot slovenski, se morajo prevajalci pri prevodu posluževati drugih strategij, da ohranijo razliko.

1.2 Metodologija

Vljudnost je interdisciplinaren pojav, na katerega poleg jezikovnega vidika vplivajo tudi psihološki, socialni, kulturni ipd. V svoji nalogi sem se osredotočila na jezikovno vljudnost, ki jo je možno izraziti s posebnimi izrazi in oblikami znotraj posameznega jezika. Svojo raziskavo sem razdelila na dva dela.

V prvem delu sem želela na kratko prikazati vljudnostni govor v slovenščini in vljudnostni govor v japonščini. Iskala sem podobnosti in razlike v izražanju med jezikoma. Prek tega sem načrtovala, da se bo izkazalo, da se lahko posamezni slovenski vljudnostni izraz (ali stavčna struktura) v japonščino prevede na več načinov. Uporabila sem deskriptivno metodo, torej izpis in primerjavo podatkov iz učbenikov in priročnikov za japonščino in slovenščino ter drugih znanstvenih virov.

V drugem delu sem predpostavila, da je tudi v prevodu v slovenščino zaznati, da ima japonščina več možnosti izražanja vljudnostnega govora. Uporabila sem empirično metodo oz. študijo primerov književnih pisnih del, napisanih v slovenščini in japonščini, ter njihovih prevodov. Ker so dela napisana, sem predvidevala, da bo največ primerov izražanja vljudnosti v jeziku prisotnih pri dialogih, zato sem se osredotočila nanje.

Za primerjavo sem uporabila slovensko delo Hlapec Jernej in njegova pravica, katerega avtor je Ivan Cankar, in japonsko delo Norveški gozd Harukija Murakamija. Hlapca Jerneja sta v japonščino iz slovenščine prevedla Ivan Godler in Sasaki Tomoko (佐々木と も子), Norveški gozd pa iz japonščine v slovenščino Nika Cejan.

1.3 Tehnične podrobnosti

Za zapis japonskih izrazov sem uporabila Hepburnovo transkripcijo. V prvem delu sem večino primerov zapisala samo v latinični transkripciji, ker je uporabljeno bolj osnovno besedišče.

2 Izražanje vljudnosti

2.1 Kaj je vljudnost

Razumevanje, kaj vljudnost sploh je, se verjetno najbolje vidi skozi njeno funkcijo. Ko ljudje komuniciramo med seboj, vedno obstaja neko tveganje za konflikt. In prav vljudnost je namenjena zmanjšanju morebitnih sporov, povezanih s komunikacijo (Lakoff 1990 povzeto v Pratama 2019). Drugače rečeno, vljudnost zagotavlja harmonijo v medčloveških odnosih. V dokumentu Keigo no shishin (敬語の指針Smernice spoštljivega govora) pa je poudarjeno, da z vljudnostjo izražamo predvsem medsebojno spoštovanje (Bunkachō 2007).

Eno izmed bolj znanih teorij o vljudnosti sta razvila Brown in Levinson (1987), ki sta mnenja, da ima vsak član družbe svoj »obraz«¹ (ang. face), ki naj bi predstavljal posameznikovo javno identiteto. Ko storimo nekaj, kar bi lahko ogrozilo sogovorčev javni obraz (ang. face-threatening act oz. FTA), bomo morali uporabiti vljudnostno strategijo (ang. polite strategy), da zmanjšamo tveganje izgube sogovornikovega obraza in posledično uspešno prenesemo željeno sporočilo in namen. Nadalje avtorja razdelita obraz na negativni in pozitivni tip. Negativni obraz (ang. negative face) se nanaša na željo po ohranjanju svojega osebnega teritorija in pravice do svobodnega delovanja. Skratka, da si želimo, da našega delovanja nihče ne ovira. Pozitivni obraz (ang. positive face) pa je povezan z željo, da nas cenijo in spoštujejo drugi člani družbe.

Vljudnost je kulturno, časovno in medijsko pogojena. V različnih kulturah lahko isto dejanje nosi drugačen pomen, kar lahko privede do zagat v medkulturnih odnosih (Leech 1983). Npr. v javanski skupnosti v Indoneziji je vljudno vprašati neznanca: »Ste poročeni?«, drugje pa tako vprašanje lahko velja za nesramno ali kršenje zasebnosti (Pratama 2019). Izražanje vljudnosti se spreminja skozi čas. Angleščina je npr. nekoč ločila vljudno obliko thou, ki danes ni več v rabi (Reindl 2007). Vljudnost se spreminja tudi glede na to, prek katerega medija komuniciramo (Pratama 2019). Univerzalno pa je, da imajo vsi jeziki in vse kulture svoj edinstven mehanizem vljudnosti (Pratama 2019).

1 Šabič je v svoji diplomski nalogi ta izraz poimenovala integriteta (2014). Izrazu losing face pa podaja možno slovensko različico: brezobrazen, ki v prvem pomenu pomeni neizrazit, medel, v drugem (označen s kvalifikatorjem zastarelo) pa nesramen, surov, brezobziren. Poleg izraza integriteta lahko za izraz face zasledimo tudi prevode videz in podoba (zbrano v Zanjkovič 2011).

Jezikovna vljudnost je omejena samo na besedno izražanje. Kar velja pri vljudnosti na splošno, velja tudi pri izražanju vljudnosti v jeziku. Zaradi različnih vrednot in norm se načini izražanja vljudnosti s pomočjo jezika razlikujejo glede na kulturo (Pratama 2019).

Pri komunikaciji lahko govorimo o treh osebah. Prva oseba je sporočevalec oz. tvorec govora. Druga oseba je nagovorjeni oz. oseba, ki ji je govor ali besedilo namenjeno. Tretja oseba je tista, na katero se vsebina govorjenega nanaša, tj. objekt govora. Spoštljivost lahko torej izražamo tako do osebe, ki jo nagovarjamo, kot do predmeta našega govora.

Nagovorjeni in predmet govora sta pogosto ista oseba. Ali je tretja oseba sploh prisotna pri tvorjenju govora, lahko pomembno vpliva na (ne)izbiro vljudnosti. O'Neill je na primer omenil, da se pri japonščini lahko ne izraža spoštljivosti do tretje osebe, če ta ni prisotna (2008). Pomembno je tudi, ali tretja oseba pripada sporočevalčevi ali naslovnikovi sferi vpliva (Leech 1983).

2.2 Jezikovno izražanje vljudnosti v slovenščini

2.2.1 Načini izražanja

Slovenščina podobno kot drugi indoevropski jeziki loči formalni in neformalni jezik, ki sta ju definirala Brown in Gilman (1960) v svoji sociolingvistični študiji oblik nagovora.

Distinkcija med tema jezikoma se lahko ustvarja s pomočjo zmanjšane »familiarnosti«, tako da se spremeni oseba (iz druge osebe v tretjo), kar lahko opazimo npr. pri severni italijanščini (lei) ali španščini (Usted), ali pa s povečavo števila povečamo pomembnost druge osebe, tako da drugo osebo ednine spremenimo v drugo osebo množine, kot npr.

francoščina (tutuyer proti vousvoyer). Nemščina uporablja tretjo osebo množine (Duzen proti Siezen) (Tretjakova 2016). Pri slovenščini pa ločimo tikanje (druga oseba ednine) in vikanje (druga oseba množine) (Reindl 2007).

Tej distinkciji pa lahko dodamo tudi možnosti onikanja in polvikanja. Govorimo lahko torej o štirih stopnjah naslavljanja: neformalni, polformalni, formalni in ultra formalni (Reindl 2007).

V pogovorni slovenščini se pojavlja konstrukcija, ki jo lahko najdemo tudi npr. v češčini, poljščini in gornjelužiški srbščini (Reindl 2007). To je t. i. polformalna stopnja naslavljanja, ki v isti repliki uporabi vikanje in tikanje za isto osebo. Npr: »Gospa, ali ste že popila svoj sok?« (Leemeta 2021). Toporišič omenja, da je taka raba tipična v nekaterih regijah Slovenije in v polformalni ali sproščeni poslovni komunikaciji (1976). Polformalno naslavljanje se pogosto uporablja v slovenščini, ki se govori v Ljubljani, dodaja Reindl (2007), vendar ni slovnično pravilno (Leemeta 2021).

V slovenščini poznamo tudi ultra formalno obliko oz. onikanje (Murko 1843, povzeto v Reindl 2007). Izraža se v moškem spolu tretje osebe množine za drugo osebo ednine (analogno nemškemu Sie). Ta oblika se lahko uporabi tudi za posredno naslavljanje tretje osebe oz. referenta. Houtzagers (2018) opaža, da čeprav onikanje med slovanskimi jeziki (tako v neposredni kot posredni rabi) ni lastno samo slovenščini, je ta eden redkih jezikov, v katerem je onikanje uporabljeno tudi v standardnem govoru in ne samo v dialektih.

Onikanje je ultra formalna oblika, zato se je uporabljala predvsem za osebe višjega statusa, npr. župnika, sodnika, učitelja, starše in stare starše (Kess in Jurčić 1978; Reindl 2007).

Onikanje že dalj časa skoraj ni več v uporabi (Kess in Jurčić 1978). Kljub temu pa je onikanje prisotno v starejših slovenskih delih ter o njegovi uporabi pri svojih starih starših ali celo starših še vedno pričujejo mlajši informatorji (Reindl 2007). Vseeno moramo biti z uporabo onikanja previdni, saj zaradi svoje redkosti lahko izpade sarkastično. Primer tega je lahko naslednja spletna objava: »Dijaki zaključnih letnikov, prioritete so jasne. Najprej zdravje, nato gospodarska rast! Za maturo in vpis na faks bo že še čas. In sicer takrat, ko bodo Njihova Visokost Predsednik vlade tako rekli. Bodite hvaležni za njihovo nesebično razdajanje za narodov blagor in imejte pred očmi potrebe trga, ko bodo Visočanstvo vpis odredili.« (Radio Študent 2021).

V pisni slovenščini lahko posebno razmerje ali spoštovanje do osebe izrazimo s pomočjo velikih začetnic. Npr. pri uporabi zaimkov (osebni in svojilni zaimki, vsi skloni in naklonske oblike, npr. Te) ali ko ogovarjamo ljudi z visoko funkcijo ob protokolarnih priložnostih, npr. Ekscelenca, Visokost, Svetost. Ker je priporočljivo veliko začetnico pri zaimkih uporabiti samo takrat, ko nagovarjamo eno osebo in ne kadar ogovarjamo kolektiv, lahko takrat ločimo med uporabo vikanja ali preprosto nagovarjanja več oseb (Slovenski pravopis 2001).

2.2.2 Situacijska raba

Ali uporabimo vikanje ali tikanje, je odvisno od več faktorjev. Modrijanova v svoji doktorski disertaciji govori o pomembnosti odnosa med udeleženci v komunikaciji.

Tikanje je v slovenščini znak poznanstva, bližine in enakopravnosti. Vikanje pa kaže na določeno distanco med udeleženci komunikacije, tako v poznanstvu kot v družbeni moči (Modrijan 2013). Kess in Jurčić sta izvedla raziskavo, v kateri sta primerjala pronominalno rabo naslavljanja med podeželskimi in urbanimi prebivalci. Izpostavila sta nekaj tipičnih vsakdanjih situacij, kot so npr. znotraj družine, odnos med neznancema, sodelavcema, delavcem in delodajalcem, sosedi, starši učenca in učiteljem, gostom in gostiteljem. Pri tem sta merila vplive starosti, spola, poznanstva ter vrste okolja (urbano ali podeželsko).

Na splošno sta ugotovila, da je tudi znotraj družine, še posebej širše, starost zelo

pomembna. Ko sta si osebi daleč po starosti, je ne glede na situacijo običajno pričakovano, da je mlajši naslavlja s ti, starejši pa z vi. Druga pomembna spremenljivka je poznanstvo med sogovorcema. Daljše ko je poznanstvo, bolj je pričakovano tikanje in obratno – če sta osebi neznanca, je tako na vasi kot v mestu pričakovano vikanje. Bolj ko se osebi poznata in bolj ko sta si blizu po starosti, bolj je pričakovano tikanje. Spol nima pomembnejšega vpliva, vendar so ženske na splošno bolj vljudne. Se pa vikanje ohranja dlje, če sta osebi različnega spola. Pri družinskih odnosih je vikanje bolj pogosto na vasi kot v mestu.

Južnoslovanski jeziki imajo izraze za asimetrične družbene odnose in ni presenetljivo, da pri spoštljivi uporabi še vedno ostajajo nekoliko konservativni. Nasprotno pa je v delovnem okolju in pri odnosu med neznancema v mestu bolj kot na vasi pogosto vikanje, ki se tudi dlje obdrži (Kess in Juričić 1978). Glede na to, da je raziskava starejša več kot 40 let, je možno, da se je raba v tem času spremenila.

2.3 Jezikovno izražanje vljudnosti v japonščini

Koncept vljudnosti (teinei丁寧) je v japonščini lahko povezan z različnimi pojmi, kot so vertikalno izkazovanje spoštovanja (keigo 敬語 =spoštljivi jezik, jooge kankei 上下関係

=vertikalni odnosi), ustrezna skromnost ali ponižnost (hikaeme ひかえめ =skromnost, enryo 遠慮 =zadržanost, kenkyo 謙虚 =skromnost, herikudaru へりくだる =biti ponižen) in izkazovanje prijaznosti ali pozornosti do drugih (shinsetsu 親切 =prijazen, omoiyari 思 い や り =obzirnost). V japonskih opisih keiga je velik poudarek na pomembnosti upoštevanja »drugega«, kar se vidi skozi različne opise, ki se pojavijo: aite no mi ni naru (相手の身になる zavzeti stališče drugega), hito o yomu (人を読む dobesedno brati ljudi), aite o tateru (相手を立てる izkazati dolžno spoštovanje drugemu oz. postaviti drugega višje) in podobno (Wetzel 2004).

Ko govorimo o jezikovni vljudnosti v japonščini, moramo prav tako omeniti pojav »keigo tesnobe«, ki je pogosta med učenci japonščine (Kasai 2013; Tokuma 2020), pa tudi med samimi Japonci (Asakawa 2020). Pomanjkanje samozavesti glede pravilne rabe je razvidna tudi iz množice priročnikov s smernicami o pravilni uporabi keigo, občasnih plakatih, razstavljenih na javnih prizoriščih (Wetzel 2004), in tečajih vljudnosti oz. poslovne korespondence (Dunn 2013).

2.3.1 Načini izražanja

V japonščini obstajajo trije slogi izražanja: neformalni, vljudni in formalni (Oka idr. 2009).

Vljudna raven se izraža s pomočjo izrazov in struktur iz sistema keigo. Dokument Keigo no shishin je uradno uvedel podrobnejšo razdelitev keigo v pet kategorij (Bunkachō 2007):

na sonkeigo (尊敬語, spoštljivi govor), kenjōgo (謙譲語, ponižni govor), teichōgo (丁重 語, formalni vljudni govor), teineigo (丁寧語, vljudni govor) in bikago (美 化語, rafinirani govor) in ga priporočil kot primernejšo metodo kategorizacije namesto tradicionalne delitve na tri kategorije. S tako delitvijo se strinja tudi Barešova (2015) in jo priporoča kot primernejšo za učence japonščine kot tujega jezika. S pomočjo kategorij sonkeigo in kenjōgo lahko dvignemo status osebe, o kateri govorimo. Ko smo subjekt govora mi, uporabljamo kenjōgo, ko pa je druga oseba, pa sonkeigo. Pri uporabi morajo biti dejanja, predmeti ali okoliščine povezani s to osebo. Teichōgo ali kenjōgo II vključuje izraze, s katerimi prva oseba vljudno govori o svojih dejanjih, pogojih ipd. in pri tem upošteva drugo osebo. V kategorijo teichōgo spadajo tudi primeri, ko sporočeno dejanje ali stanje nima človeškega agenta, ker je v teh primerih tudi uporaba takšnih jezikovnih sredstev motivirana s vljudno skrbjo za poslušalca. Kenjōgo posredno izrazi spoštljivost do druge osebe ali referenta, ki je nekako povezan z dejanji tvorca. Nasprotno pa teichōgo direktno izrazi vljudno skrb do poslušalca. Teichōgo je bolj formalen, zaradi česar se glagoli uporabljajo samo v vljudnostnih oblikah in ne nevtralnih (mōsu → mōshimasu, itasu → itashimasu itd.). Glagoli, ki spadajo pod teichōgo, se ne morejo uporabljati, ko tvorec govori o dejanjih ali stanjih druge ali tretje osebe, ampak samo ko govori o svojih.

Izrazi, ki spadajo pod teineigo, so prav tako primarno motivirani s skrbjo do samo druge osebe. Zaradi tega je tudi ta konstrukcija lahko uporabljena samo v vljudni obliki. Za razliko od glagolov, ki spadajo pod teichōgo, pa so lahko oblike teineigo uporabljene, ko govorimo o dejanjih ali stanjih druge ali tretje osebe. Oblike zadnje kategorije, bikago, se lahko uporabljajo izven sistema keigo (v neformalnem govoru) in se razumejo kot prefinjen govor, ki pa tudi lahko prispeva k bolj vljudnemu izražanju. Bikago pogosteje uporabljajo ženske (Bunkachō 2007).

Kategorije keigo vključujejo najrazličnejše oblike in strukture. V japonščini lahko torej jezikovno vljudnost izražamo v samostalnikih, zaimkih, prislovih, pridevnikih in glagolih (tudi v velelniku). Izražamo pa jo s pomočjo predpon, pripon, posebnih struktur, končnih oblik in dodatnih različic besed, ki imajo razen dodatne vljudnosti enak pomen kot njihove nevtralne različice (O’Neill 2008). V nadaljnjih razdelkih povzemam O'Neillov priročnik

za učence japonskega jezika srednje stopnje znanja z naslovom Japanese Respect Language: When, Why, and How to Use it Successfully (Japonski spoštljivi govor: kdaj, zakaj in kako ga uporabljati uspešno, 2008) z dodatnimi informacijami iz drugih virov.

Predpone in pripone

Z njimi lahko tvorimo vljudne samostalniške besede (npr. Sensei no go-kenkyū), predponi o in go pa se uporabljata tudi pri drugih besednih vrstah. Predpona o se v večini primerov uporablja z domačimi japonskimi besedami in besedami tujega izvora, ki ni kitajski, go pa z besedami kitajskega izvora.² Za nekatere besede sta pravilni obe predponi, npr. henji (odgovor). Pri nekaterih besedah je predpona o postala že del besede, npr. o-cha in o-kane.

Predponi se praviloma ne dodajata izposojenim besedam (gairaigo 外来語), besedam, ki se začnejo z o, in besedam, ki imajo negativen prizvok (Murata 2012).

Pripona san se pogosto uporablja skupaj z imenom, da izraža spoštovanje do osebe s tem imenom. V takem primeru pripono ponavadi prevedemo z nazivi, kot so gospod, gospa ipd.

Vendar te pripone ni vedno mogoče prevesti, še posebej če ni uporabljena poleg osebnega imena osebe. San, tako kot o, lahko postane neločljiv del besede, npr. pri uporabi z besedami za družinske člane. Pri imenih družinskih članov se ponavadi uporabi tako pripona san kot predpona o. Npr. o-baa-san.

Večini besed, ki jim lahko dodamo san, lahko dodamo pripono sama. Nekaj besed je samih po sebi preveč spoštljivih, da bi se lahko uporabljale s pripono san. Ker je pripona sama bolj spoštljiva kot san, se lahko uporabi z besedami, kot so donata in dochira.

Posebni samostalniki, zaimki in prislovi

V japonščini obstajajo dopolnilne besede, ki se uporabljajo namesto njihovih nevtralnih različic. Z njihovo uporabo lahko dodamo pridih vljudnosti. O'Neill jih je poimenoval vljudne besede (ang. polite words). Primeri so npr. watakushi (nevtralno watashi), ikaga (dō), besede usmerjanja: kochira, sochira, achira in dochira (kore/koko, sore/soko, are/asoko, dore/doko). Poleg njih obstajajo tudi besede, s katerimi izražamo spoštljivost, usmerjeno k specifični osebi. O'Neill jih je zato poimenoval spoštljive besede (ang.

respectful words). Primeri so kata (hito), anata, donata (dare).

Oblika masu in desu

2 Izjema je npr. cha (čaj), ki je kitajskega izvora, ampak se uporablja s predpono o.

Končna glagolska oblika masu izkazuje vljudnost do osebe, ki je nagovorjena, in ne služi drugi funkciji. Desu je okrajšava za de gozaimasu. Masu izkazuje samo vljudnost do sogovornika. V modelu petih kategorij spadata v kategorijo teineigo (Bunkachō 2007). Ti obliki lahko dodamo kateremukoli povedku, ne glede na to, o čem govorimo.

Glagoli

V japonskem jeziku se glagoli, ki izražajo vljudnost, lahko delijo na glagole, ki povišajo status osebka, in na glagole, ki znižajo status osebka oz. mu dodajo skromnost, da bi posredno povišali status sogovornika ali referenta. Poleg teh dveh vrst glagolov lahko upoštevamo tudi glagole, ki so namenjeni izključno izražanju vljudnosti sogovorcu in ne tretji osebi.

Večino nevtralnih glagolov (z obliko Vu oz. Vru) lahko spremenimo v spoštljive, tako da dodamo vljudnostno predpono o vezni obliki glagola (oblika pred masu) in dodamo glagolsko obliko ni naru ali nasaru (pri izrazih z velelnikom). Primer: yomuo-yomi ni naru. Ta konstrukcija spada v kategorijo sonkeigo in izraža spoštovanje do druge ali tretje osebe, če je ta osebek (Bunkachō 2007). Dve skupini glagolov ne sledita tej konstrukciji.

To so glagoli tipa renraku/kenkyū suru, ki imajo namesto oblike ni naru obliko z nasaru, npr. go-renraku nasaru, in skupina glagolov z dodatnimi, semantično enakovrednimi a morfološko nesorodnimi besedami, ki služijo kot spoštljive različice nevtralnih glagolov, npr. meshiagaru (nomu). Nekateri glagoli druge skupine imajo celo več različic, ki se spreminjajo po stopnji vljudnosti.³

Še en standardni način tvorjenja vljudnostnih glagolov je uporaba enake oblike kot za trpnik (pasiv) nevtralnega glagola (oblika z Vrareru). Pri taki uporabi oblika rareru zamenja navadno obliko aktivnega glagola, ne da bi prišlo do zamenjave členkov. Npr. O- kyaku ga demashita  O-kyakusama ga deraremashita. Tudi ta oblika spada pod kategorijo sonkeigo.

Obstajajo tudi bolj preproste vljudnostne konstrukcije, ki se uporabljajo v manj formalnih situacijah skupaj s prej omenjenimi vljudnimi in spoštljivimi besedami, kot so npr. dochira, okusan. To so npr. spoštljivi glagolski samostalniki (oz. o/go+ samostalniška oz. vezna oblika) skupaj s kopulo. Npr. Itsu o-tachi desu ka. Taka oblika se lahko ponovno povzdigne na visoko raven vljudnosti, če na mestu končne kopule *da uporabimo *de

3Nekateri glagoli imajo tako morfološko nepovezane spoštljive različice kot obliko standardne konstrukcije o+vezna oblika+ni naru. To so npr. nomu, omou, yobu idr.

irassharu. Npr. Itsu o-tachi de irasshaimasu ka. Včasih je lahko konstrukcija uporabljena brez oblike masu, npr. med ženskami in sporočajo obenem spoštovanje, pomešano s prijateljskim poznanstvom. Npr. (go-)issho ni irassharanai. Obstaja tudi možnost informalne uporabe spoštljivih izrazov, tako da se spremeni ni naru v suru o+vezna oblika+suru (tip neformalnih spoštljivih naslavljanj). Npr. mama svojemu mlademu sinu:

O-suwari shite (o-)nomi nasai.

O+vezna oblika+suru/itasu je standardna ponižna konstrukcija, ki jo lahko uporabimo za večino glagolov. Zelo pogosto uporabljena oblika je npr, o-negai suru. Itasu je ponižna oblika glagola suru, zato je oblika o+vezna oblika+itasu še bolj spoštljiva. To so glagoli in glagolske konstrukcije v kategoriji kenjōgo. Ponovno imamo dve skupini glagolov, ki odstopata od standardne konstrukcije. To sta skupina glagolov go-renraku+suru/itasu, tj.

glagolov, ki nase vežejo več kot eno skladenjsko vlogo, in skupina glagolov, ki imajo poseben sinonim z enakim denotacijskim pomenom a ponižnim proizvokom.⁴

Yarimorai glagoli (やりもらい iz glagolov yaru-narediti in morau-prejeti) so glagoli dajanja in prejemanja, s katerimi izražamo, da je nekdo nekaj naredil za nas. Morau pomeni prejeti nekaj od nekoga, ki je statusno višje od nas (za razliko od uketoru). Ponižna različica glagola morau je itadaku. Ta se uporablja, ko želimo biti dodatno spoštljivi, in je ponavadi usmerjena proti drugi osebi, morau pa je proti tretji. Zraven njiju se lahko uporabijo samostalniki (s členki kara, o in ga), samostalniški glagoli (brez členka) in glagoli s kavzativnimi glagolskimi oblikami. Npr. Anou, chotto o-taku no niwa o misete itadakenai deshōka. (Suriēnettowāku 2008, 9). Yaru je nevtralni ekvivalent glagola ageru (dati nekomu statusno višjemu) in ga uporabljamo, ko damo nekaj nekomu, ki je statusno na enakem ali nižjem položaju kot tisti, ki nekaj daje.

Spoštljive glagole, ki so motivirani samo z izražanjem skrbi do druge osebe, je O'Neill razdelil na tri skupine. Ti glagoli v petčlenski kategoriji keigo spadajo v kategorijo teichōgo ali teineigo (Bunkachō 2007). Prva skupina so glagoli, kjer se uporablja mōshimasu/mōshiagemasu namesto suru/itasu pri izražanju ponižnosti kenjōgo. Npr.

onegai suru/itasu onegai mōshimasu/mōshiagemasu (Ponižno vas prosim). Druga so glagoli, kjer se uporablja itashimasu namesto suru, npr. glagoli na suru kot benkyōsuru, ko

4Spet imamo glagole, ki se lahko uporabljajo v standardni ponižni konstrukciji in imajo tudi posebne ponižne sinonime. Tako npr. stavek Ano kata ni ukagaimashita postane bolj ponižen, če ga spremenimo v Ano kata ni o-kiku/o-tazune/o-ukagai shimashita.

ni vpletena nobena oseba, npr. Yōroppa-jū o ryokō itashimashita. In nazadnje glagoli, pri katerih se uporablja orimasu namesto iru (biti, prisostvovati), mairimasu namesto mairu (iti, priti), gozaimasu namesto aru (biti, obstajati), de gozaimasu namesto da (kopula biti).⁵ Včasih sta obliki gozaimasu in de gozaimasu rabljeni kot splošni spoštljivi obliki. Npr. o- ko-san ga gozaimasu ka (namesto: o-ko-san ga o-ari ni narimasu ka). Še posebej ko je vpleten »neživ« objekt. Npr. o-niisan ni wa sō yū keiken ga gozaimasen ka namesto o-nii- san ni wa sō yū keiken ga o ari ni narimasen ka.

V primeru, ko želimo biti vljudni do naslovnika in referenta hkrati, imamo dve možnosti.

Preprostejša možnost je, da uporabimo sonkeigo ali kenjōgo (in tako izrazimo spoštljivost do tretje osebe) skupaj z uporabo desu in masu oblik (za spoštljivost do druge osebe). V primeru, da se nam zdi, da je to premalo vljudno do druge osebe (še posebej v situaciji, ko tretja oseba ni prisotna), pa lahko uporabimo glagole in oblike iz kategorij kenjōgo ali teichōgo, pri čemer je tretja oseba osebek. Ker pa s tem ponižamo tretjo osebo, spremenimo glagol v »pasivno« obliko, npr. Sensei wa nagai aida Amerika ni oraremashita. Na ta način ponavadi uporabljamo glagole oru, mōsu in mairu.

Velelne oblike

Vljudnostne velelne oblike imajo dve stopnji, manj in bolj vljudno. Manj vljudno tvorimo tako, da uporabimo nevtralno obliko spoštljivega glagola: de irasshai (bodi), ali osshai (reci). Oblika Vte kudasai se lahko uporablja tudi z nevtralnimi glagoli. Ti se lahko uporabijo s kudasaru tudi v konstrukciji o+vezna oblika, npr. dōzo haitte/o-hairi kudasai.

Taka oblika spada po svoji vljudnostni stopnji nekje med nižjo in višjo stopnjo »pravih«

velelnikov spoštljivih glagolov. Tako je npr. sō osshai manj vljudno kot sō osshatte kudasai. Bolj vljudna stopnja imperativov se tvori s pomožnim glagolom masu v oblikah mase/mashi, npr. watakushi no hanashi o sukoshi o-kiki ni natte kudasaimashine.

Nikalne oblike velelnikov se prav tako delijo na bolj in manj vljudne različice. Pri obeh se na koncu doda na. Manj vljudna oblika je irassharu na, medtem ko je oblika irasshaimasu na bolj vljudna. Vendar lahko negativna oblika kljub uporabi spoštljivih glagolov deluje

5Gozaimasu in de gozaimasu se lahko spremenita v aru in de aru, da, na, no obliko, ko sta pred samostalniki in podrednimi stavki, ne da bi to spremenilo stopnjo vljudnosti. Npr. gakusei de aru to zonjimasu. Kirei da to zonjimasu. Kirei na no ni. Hako no naka no mono (O'Neill 2008).

preveč neposredno, zato se pogosteje uporablja oblika z naide kudasai, npr. irassharanai de kudasai.

Pridevniki

Pridevnike v japonščini lahko delimo na pridevnike na na (A-na) in pridevnike na i (A-i).

Nevtralnemu pridevniku A-na se na mestu kopule da doda oblika desu, da izrazimo spoštljivost. Npr. anzen da  anzen desu. Prav tako A-i, npr. takai  takai desu. Tem pridevnikom lahko tudi dodamo vljudnostno predpono, če so povezani z osebo, do katere želimo izraziti spoštovanje, npr. O-genki desu ka. Obstajajo pa pridevniki, ki imajo svoje vljudnostne dodatne različice, npr. ii/yoi, se lahko nadomesti z yoroshii. Pridevnikom lahko namesto desu dodamo tudi obliki de gozaimasu in de irassharu, npr. Kono teeburu wa jōbu de (wa) gozaimasen ne. Pri A-i pred gozaimasu pride do glasovne premene, npr.

takai se spremeni v takō in temu dodamo gozaimasu, torej dobimo takō gozaimasu.

Pridevnikom A-na sledi de irassharu ali redko tudi de oide ni naru, npr. o-genki de irassharu deshō. Pridevnikom A-i v obliki ku(te) sledi irassharu, npr. O-ko sama wa ōkiku(te) irasshaimasu ne.

2.3.2 Situacijska raba

Situacije lahko delimo na formalne, kjer se vljudnostni govor ponavadi uporablja oz.

pričakuje, in neformalne, kjer se v japonskem jeziku ponavadi uporabi nevtralni govor. V formalne situacije lahko umestimo tudi prvo srečanje dveh neznancev. Nevtralni govor je v japonščini ponavadi uporabljen, ko tvorec govora ali besedila komunicira z nekom v

»svojem krogu«, tj. družina, prijatelji in bližnji sodelavci. Znotraj družine se mešajo občutki intimnosti in spoštovanja do starejših pripadnikov družine, zato se uporabljajo vljudni samostalniki za poimenovanje družinskih članov. Nevtralni govor je pričakovan, ko je prejemnik besedila mlajši oz. nižji v statusu v primerjavi s prvo osebo. Ko je druga oseba starejša ali statusno višja od prve, pa se obratno uporablja vljudni govor. Nivo vljudnosti do tretje osebe ostaja enak kot v primeru, da bi bila tretja oseba druga, če je ta prisotna (O'Neill 2008).

Upoštevati moramo, da kadar z nekom, ki ne spada v naš »notranji krog«, govorimo o osebah, ki spadajo v naš »notranji krog«, zanje običajno ne uporabimo spoštljivih nazivov.

Neprimerno je namreč izkazovati vljudnost osebam iz našega notranjega kroga nekomu, ki

je zunaj tega kroga. Nasprotno pa se običajno izraža vljudnost, ko govorimo o osebah, ki spadajo v notranji krog našega sogovorca (Bunkachō 2007).

Na rabo vljudnega govora v japonščini vplivajo tudi regija, starostna skupina in spol.

Ženske pogosteje uporabljajo vljudnostne izraze (Bunkachō 2007; O'Neill 2008). Tazoe, Watanabe in Shiino so razvili računalniški model, ki lahko prevede nekaj besedila v vljudni jezik. Model je zasnovan tako, da upošteva raven poslušalca, raven situacije in raven teme besedila ter lastnosti stavčnega osebka (2005).

2.4 Primerjava izražanja vljudnosti

Pri slovenščini sem omenila delitev na T/V naslavljanje, obstaja pa tudi več mešanih variant in ultra formalno onikanje (Reindl 2007; Houtzagers 2018), ki jih težje uvrstimo v delitev na dva pola. Jasno je tudi, da pri japonščini delitev na samo dve kategoriji (formalno in neformalno) ni ustrezna. Eno od odstopanj japonščine od jezikov, ki naslavljajo na način T/V (tikanje in vikanje), omenja Barešova. V japonščini je spoštovanje lahko usmerjeno ne samo k poslušalcu (naslovniku), ampak tudi osebi, o kateri se govori, tj.

referentu. Seveda je pri tem referent lahko enak poslušalcu, lahko pa tudi ne (Barešova 2015). Pri slovenščini tudi lahko govorimo o posrednem naslavljanju v obliki onikanja (Houtzagers 2018), vendar je taka oblika že skoraj izživeta. Zaradi tega je njena uporaba lahko celo kontraproduktivna, saj lahko deluje sarkastično (Reindl 2007).

V poglavju o vljudnosti sem omenila teorijo Browna in Levinsona. Čeprav avtorja zagovarjata univerzalnost svoje teorije, se je več raziskovalcev (Ide 1989; Matsumoto 1989) spraševalo o aplikativnosti te teorije na jezike, ki niso »zahodni«. Ko govorimo japonsko, se moramo praktično pri vsakem izreku odločati med različnimi stopnjami govora.

Odločamo se lahko npr. med navadnim načinom govora (kudaketa iikata くだけた言い 方), vljudnim načinom (teineina iikata 丁寧な言い方), in zelo vljudnim načinom (totemo teineina iikata とても丁寧な言い方). Ko pišemo, lahko izbiramo med vljudnimi (desu, masu tai です／ます体), nevtralnimi (da tai だ体) in strogo knjižnimi oblikami (de aru tai である体) (Oka idr. 2009, 29, 31). V japonščini mora govorec vedno prilagoditi govor glede na situacijo, sogovorce in lastno družbeno vlogo v teh situacijah. Občutljivost za stopnjo spoštljivosti in sposobnost uporabe pravilne stopnje jezika velja za spretnost, znak

zrelosti in dobrih manir. Uporaba spoštljivih ravni jezika kaže na govorčevo spoštovanje drugih ljudi in družbenih norm (Dunn 1999).

Japonski jezikoslovec Matsumoto ugovarja aplikativnosti »zahodne teorije vljudnosti Brownove in Levinsona« na japonščino. Poudaril je edinstvenost japonskega vljudnega jezikovnega sistema, ki se kaže predvsem v tem, da ni uporabljena za ublažitev FTA, temveč za prepoznavanje odnosov v družbi. Primer:

Kyoo wa doyoobi da.

Today is Saturday. Danes je sobota.

Kyoo wa doyoobi desu.

Today is Saturday. Danes je sobota.

(Matsumoto 1988, 415 v Matsumoto 1989)

Ker je očitno, da ta primer ne vključuje nobene grožnje obrazu sogovorca, Matsumoto trdi, da teorija Brownove in Levinsona ne more odgovoriti na to, zakaj se uporabi vljudnostna oblika desu. V angleščino bi se oba stavka prevedla enako, pravi Matsumoto (1989), zato domnevam, da bi se v slovenščino prav tako.

Ide pa je predlagala drugo vrsto vljudnosti, ki naj bi jo teorija vljudnosti Brownove in Levinsona spregledala, in sicer razločevalno vljudnost (ang. discernment politness). Loči dva tipa jezikovne vljudnosti. Voljni tip (ang. volitional type) in razločevalni tip (ang.

discernment type). Po njenem mnenju voljni tip določa lastna namera in se uresničuje z verbalnimi strategijami, ki jih omenjata Brown in Levinson (1987), razločevalni tip pa deluje z razločevanjem (ali družbeno predpisano normo) in se izraža z jezikovnimi oblikami. Razlog, zakaj se jezikovnih oblik in besednih strategij ne sme mešati, je, da so strategije usmerjene samo na poslušalca, medtem ko se jezikovne oblike ne uporabljajo samo za poslušalca, temveč tudi za referenta in govorca. Voljna je tista, o kateri govorita Brown in Levinson in je usmerjena k znižanju FTA. Razločevalna pa je zelo pomembna v japonski kulturi in nima funkcije zniževanja FTA, pač pa z uporabo jezikovnih sredstev, kot so spoštljivi nazivi, loči statusne položaje sogovorcev in referentov. Ustrezna jezikovna oblika je izbrana na podlagi družbene konvencije in ne na podlagi namena in želj tvorca.

Uporabo razločevalne vljudnosti japonska družba torej zahteva za slovnično pravilnost (Ide 1989).

Nekateri strokovnjaki pa kljub temu zagovarjajo možnost aplikacije te teorije na japonski jezik (npr. Fukada in Asato 2004; Kiyama, Tamaoka in Takiura 2012). Fukada in Asato

navajata primere, kjer je raba spoštljivih oblik za osebe višjega statusa nerodna (ko govorimo o dejanjih, kot so umor in posilstvo) in kjer osebe višjega statusa za osebe nižjega statusa uporabljajo vljudnostne oblike (npr. učitelj od učenca nekaj želi), s tem pa kažeta, da ločitev med ločevalno in voljno vljudnostjo, kot jih je opisala Ide (1989), morda ni ustrezna. Prav tako opozarjata na to, da so jezikovne oblike (ne samo strategije) prav tako namenjene zmanjševanju FTA naslovniku in tvorcu, ker bi ta lahko z neuporabo vljudnih nazivov naredil slab vtis (2004).

Raba vljudnih strategij in vljudnih oblik v jeziku je odvisna od podobnih dejavnikov v obeh jezikih. Na to vplivata moč in distanca, poleg njiju pa tudi krajinska uporaba in formalnost situacije (Modrijan 2013; Jurčić in Kess 1978; Tazoe idr. 2005; Bunkachō 2007). Zanimivo je, da je bilo v obeh jezikih ugotovljeno, da ženske pogosteje uporabljajo vljudni govor (Jurčić in Kess 1978; O'Neill 2008).

Leech poudarja, da bolj ko smo posredni, bolj smo vljudni. Ko se odločamo za strategije, moramo zmanjšati strošek in povečati korist drugi osebi. Pomembna značilnost vljudnosti je asimetričnost – kar je do naslovnika ali nekoga tretjega vljudno. Priporoča tudi, da prva oseba drugi dovoli več proste izbire pri uresničevanju dejanja. Zaradi tega je npr. namesto ukazov in trditev bolje uporabiti vprašanje (1983).

Leech in Larina (2014) opisujeta različne stopnje vljudnosti v angleščini, ki se ustvarjajo s pomočjo posebnih metajezikovnih strategij. Tudi po njunem mnenju velja, da bolj ko smo posredni, bolj smo vljudni. Primeri, ki jih navajata Leech in Larina v angleščini, so naslednji.

(1) Will you stand over there?

(2) Would you stand over there?

(3) Would you mind standing over there?

(4) Would you mind standing over there for a second?

(5) I wonder if you’d mind just standing over there for a second?

Posrednost se je izražala s pomočjo tega, da ne zahtevamo odziva (I wonder), sogovorčevo željeno dejanje je obravnavano hipotetično (would you), predvideva se sogovorčev ugovor (you would mind) in zmanjšujemo stopnjo vsiljevanja s tem, da zahtevamo malo časa (for a second). V nadaljevanju si oglejmo nekaj primerov v slovenščini, ki primerjajo uporabo metajezikovne strategije s stavki brez nje.

(1) »Odprite knjige!« (1') »Se opravičujem, lahko morda odprete knjige?«

(2) »Sestavite skupine po pet učencev! « (2') »Upam, da ne bi preveč zmotil, če bi vas prosil, da se organizirate v skupine po pet učencev.«

(3) »Pospravite vse z mize in se ne ozirajte naokoli, dokler ne oddate testov!« (3')

»Vas lahko malo zmotim? Razmišljal sem, da bi bilo pametno, če bi pospravili vse z mize in se ne bi ozirali naokoli, dokler ne boste oddali testov. Kaj mislite?«⁶ (Domanjko --, 17, 18)

Iz teh primerov v slovenščini lahko prepoznamo podobne strategije vljudnosti kot pri primerih, ki sta jih podala Leech in Larina (2014). Dodajata, da se v japonščini (in korejščini, kitajščini) lahko sestavi podoben niz, pri čemer daljši (Ito 2006) in bolj posredni ko smo, bolj smo vljudni. Npr. »Kje živi ta oseba?«

(1) Aitsu, doko, sunderu.

(2) Ano hito, doko ni sunderuno.

(3) Ano hito wa doko ni sunde imasuka.

(4) Ano kata wa dochira ni sunde irasshaimasuka.

(Oka idr. 2009, 28)

Posrednost se v angleščini in slovenščini ustvarja s potencialnimi (ali lahko, ang. can you) in pogojnimi oblikami (ali bi lahko, ang. could you). Z vprašanjem, ali se posrednost v japonščini izraža na enak način, se ukvarja tudi Yamaoka (2004).

(1) Would you open the window, if you don't mind?

Moshi sashitsukae ga nakereba mado o akete kudasaimasu ka. (Ali bi odprli okno, če vas ne moti?)

(2) Open the window, if possible?

Moshi kanōnara mado o akete kudasai.

(Odprite okno, če lahko?) (3) Can you open the window?

Mado o hirake raremasu ka. (Ali lahko odprete okno?)

(4) I don't suppose you would lend me your car this afternoon.

Kyō no gogo wa kuruma o kashite kudasaranaideshou ne. (Mislim, da mi to popoldne ne bi posodili vašega avtomobila.)

6 Vljudnejše različice v tem primeru lahko delujejo čudno, saj so bile podane z namenom prikaza, da vljudnost ni nujno ustrezna v določenih situacijah.

(Okuta in Okuta 1988, v Yamaoka 2004, 20)

Po njegovem vljudne stavke, prevedene iz angleščine, v japonščini običajno razumemo kot dobesedno vprašanje in ne kot prošnjo (3), medtem ko nekaterih sploh ne razumemo kot prošnjo. Skupno lahko najdemo torej samo v sami strategiji vljudnosti, ki ima obliko vprašanj in oklevanja pri prošnji, vendar je ta lahko v konkretnem jeziku izražena drugače (Yamaoka 2004). Tudi Matsumoto podaja primer, kjer možnostna oblika sploh ne deluje kot prošnja (1989).

Mot-imasu ka. ‘Will you hold this?’ »Ali boste tole prijeli?«

Mot-e-masu ka. ‘Can you hold this?’ »Ali lahko tole primete?«

(Matsumoto 1988, 420–421 v Matsumoto 1989)

Kljub temu v japonščini obstajajo izrazi, kot so itadakemasu ka (ali lahko (ponižno) prejmem uslugo), kjer uporaba možnostne oblike izraža dodatno vljudnost (Wurk 2018).

Fukada in Asato (2004) navajata, da se posrednost pri japonščini lahko izraža tudi s pomočjo zanikanja. Pri čemer oblika nai desu izraža familiarnost in deluje kot pozitivna (familiarnost) in negativna (desu oblika) vljudnost. Oblika masen se uporablja v bolj formalnih situacijah, saj deluje bolj hladno in tako ustvarja distanco (Ito 2013). V slovenščini podobne strategije nisem našla.

Vljudnostne strategije v japonščini prav tako vključujejo rabo izrazov majhnosti, kratkotrajnosti, ki tako kot v angleščini zmanjšajo stopnjo vsiljevanja. Ta se manjša tudi s pomočjo členka ga/kedo (Suriēnettowāku 2008 in 2013). Zanimiva je tudi uporaba besede chotto (»malo«), ki se uporabi pri zavrnitvi (Oka idr. 2009).

Dunn (2013) opisuje tečaje poslovne korespondence na Japonskem. Slušatelje najprej naučijo govoriti na način, ki je vljuden (teinei 丁寧), kar predvsem vključuje usposabljanje za uporabo bolj formalnih ali spoštljivih ravni vljudnostnega sistema. Obstajajo tudi tečaji za novozaposlene, kjer se učijo prijaznega govora (yasashii 優しい) oz. govora, ki izraža skrb do naslovnika. To vključuje zahteve za parafraziranje trditve v vprašanje ali opravičilo, preden se izvede dejanje, ki potencialno ogroža obraz. Značilna je tudi uporaba izrazov dovoljenja z glagoli yarimorau, npr. sono hon o yomasete itadakitai desu. V angleščini bi se prevod preprosto glasil: »I would like to read that book of yours«. In ne »I would like to be allowed to read that book of yours« kot dobeseden prevod (O’Neill 2008, 106). Tudi v slovenščini je parafraziranje velelne oblike v vprašanje bolj vljudno, saj sporočevalec naslovniku prepusti več proste izbire. »Pelji me domov.« / »Saj me ti lahko

pelješ, kajne?«  »Ali me lahko pelješ?« / »Če greš v isto smer, bi me lahko vzel zraven?«

(Šabič 2014, 16).

Dunn (2013) prav tako opisuje, da so inštruktorji priporočili uporabo »kusshon kotoba«

(blažilne besede), se pravi uporabo tipičnih besed in fraz, ki služijo kot opravičilo pred zahtevami ali zavrnitvami, da bi te malo ublažili, npr. mooshiwake gozaimasen (nimam opravičila) ali osore irimasu (bojim se, da …). Pri slovenščini prav tako lahko zasledimo uporabo »kusshon kotoba«, npr. beseda oprostite pri nagovoru: »Oprostite, da vas motim.«

ali »Oprostite, koliko je ura?« (Fran 2021). Dunn (2013) nadalje razlaga, da pomemben del prijaznega in obzirnega govora vključuje govorjenje na načine, ki so lahko razumljivi (wakari yasui 分かりやすい), in na način, ki je lep (kirei きれい). Ta zadnja skrb je tesno povezana s prikazom ustreznega vedenja, kadar govorec nastopa kot predstavnik svojega podjetja. Po slovenskem bontonu se na delu pričakuje podobno (Biro bonus 2021).

V obeh jezikih lahko torej uporabimo različne metajezikovne strategije, predvsem ko ocenjujemo, da je strošek za drugo osebo velik in ji želimo predstaviti korist od sodelovanja, povezanega z našimi željami, zahtevami, vprašanji ipd. Te se, odvisno od moči osebe in naše solidarnosti z njo, lahko uporabljajo skupaj z vikanjem v slovenščini ali izrazi keigo v japonščini. Vendar se različni izrazi iz različnih keigo kategorij lahko uporabljajo skupaj, kar ustvarja vljudne in še bolj vljudne stavke, česar pa v slovenščini ne moremo narediti. Primer tega so japonski stavki z različno stopnjo vljudnosti, ki pa se v slovenščino lahko prevedejo na enak način, torej samo z vikanjem. Tudi O'Neill (2008) primerja japonščino z angleščino in omeni, da sta vljudnost in spoštljivi govor veliko bolj izrazita v japonščini, toliko bolj v pismih kot v govoru. V japonščini lahko vljudnost do sogovorca izraziš že z oblikami desu in masu. Vljudnost pa povečaš, ko dodaš npr.

vljudnostne glagole. Pri tem strategije vljudnosti (npr. zanikanje, uporaba izrazov dovoljenja …) ostajajo nespremenjene.⁷ Sledi nekaj primerov.

(1) Sono e o misete kudasaimasenka.

(1') Sono e o mise ni natte kudasaimasenka.

Won't you please show me that picture? (Bi mi prosim pokazali sliko?) (2)O-ani ni wa, sono yō na keiken ga arimasenka.

(2')O-ani san ni wa, sono yō na keiken ga o-ari ni narimasenka.

7Kljub uporabi vljudnostnih glagolov obstajajo oblike brez uporabe masu konca. Uporaba je še vedno vljudna, vendar manj. Npr. ženska mlajši ženski ne reče go-isshoni irasshaimasen ampak go-isshoni irassharanai (O'Neill 2008, 70).

Hasn't your elder brother had that kind of experience? (Ali ni imel vaš brat take izkušnje?)

(O'Neill 2008, 60) (3)Sō itte kudasai.

(3')Sō osshate kudasai.

(O'Neill 2008, 133)

Glagol morau označuje, da smo prejeli nekaj od nekoga ki je statusno višje od nas,⁸ glagol uketoru pa take podrobnosti ne izraža. Posledično je drugi stavek bolj vljuden. V slovenščini se oba glagola prevedeta z besedo prejeti.

(1)O-kyaku sama wa, o-tegami o o-uketori ni narimashita.

(1')O-kyaku sama wa, o-tegami o o-morai ni narimashita.

(O'Neill 2008, 62)

Nekateri glagoli v japonščini imajo lahko vljudnostno konstrukcijo ali dodatni glagol.

Nekateri imajo celo bolj vljudne oblike dodatnih glagolov. Npr. glagol miseru ima več alternativ z enakim pomenom, ki se razlikujejo po vljudnosti. Glagol au ima standardno konstrukcijo in dodatni glagol. Zaradi tega lahko dobimo več različic.

(1) O-ai shita koto ga arimasu.

(1') O-me ni kakatta koto ga arimasu.

I have met (him) before. (Spoznal sem ga že.) (O'Neill 2008, 85, 86)

Pri velelnikih imamo bolj vljudno in manj vljudno raven. Raven spoštljivosti konstrukcije te kudasai z vljudnostnimi glagoli je med nizko in visoko ravnjo pravih velelnikov.

(1)Sō osshai.

(1')Sō osshatte kudasai.

(1'')Sō osshaimase/mashi.

(O'Neill 2008, 134)

2.5 Analiza originalov in prevodov literarnih del

Pri prevajanju lahko opazimo dve tendenci. Prva je natančno sledenje izvirnemu tekstu in ohranjanje tujosti, ki jo ta ima. Druga je podomačenje tekstov, tako da se izrazi, dogodki in

8Če pa se z nekom pogovarjamo, da smo od njih npr. nekaj prejeli, je bolj kot morau vljuden glagol itadaku, ki kaže spoštovanje drugi osebi in ne tretji.

slog prilagodijo domačemu okolju. Prvi način je privlačen, ker ohranja eksotičnost teksta, bralcem je všeč, da se z branjem učijo drugih kultur. Drugi je veliko bolj razumljiv poprečnemu bralcu in, če je dobro narejen, izvirnik prikaže tujemu bralcu na način, kot ga lahko bere bralec izvirnega jezika (Numano 2018).

Prevajalec je mediator, ki iz ene kulture v drugo prenese določeno vsebino. Ker so si kulture med seboj različne in vsebujejo veliko različnih vidikov, je težko popolno prenesti enako vsebino. Včasih v obeh jezikih obstaja izraz, ki ima ekvivalentno funkcijo. Vendar obstajajo primeri, ko takih izrazov ni in si moramo pomagati z drugimi načini, pri čemer je treba ohranjati rdečo nit teksta. Ko je v enem od jezikov izraženo nekaj, kar se na isti način ne more izraziti v drugem, lahko prevajalec doda besede in npr. pojasnila v opombah ali prilogah, da se ohrani enak učinek. Pri tem moramo upoštevati, da prevajalec na prevod vpliva s svojim razumevanjem izvirnika. Obe kulturi jezikov mora zato dobro poznati.

Prvič, da lahko pravilno razume izvirnik, in drugič, da ga lahko čim natančneje prevede (Akbari 2014; Tretyakova 2016).

Vljudnost je koncept, ki se težko prevaja, ker je močno povezan z določeno kulturo. Izraža se lahko tudi s pomočjo jezika in je kot tak pomemben prikaz medsebojnih odnosov junakov v zgodbi in njihovih statusnih položajev (Karče 2013). Poleg tega lahko izražanje ali ne izražanje vljudnosti, ko je ta nujna, veliko pove o značaju osebe, npr. o Nakati v romanu Kafka na obali (Ma, Yamakido in Kinsui 2019). Nekateri izrazi so v določenem jeziku vljudni, medtem ko v drugem nimajo enake funkcije, npr. uporaba potencialne oblike glagola v japonščini nima nujno vljudnostnega učinka.

V japonščini se večina pisnih del piše v slogu de aru. Vendar je pri uporabi vljudnosti do druge osebe ponavadi v uporabi slog desu/masu. Numano je podala nekaj primerov, kjer zagovarja prevod govora z uporabo sloga desu/masu, oz. mešanico slogov de aru in desu/masu, ki naj bi ohranjala tekst bolj živ (2018).

2.5.1 Hlapec Jernej in njegova pravica

Kot primer književnega prevoda iz slovenščine v japonščino sem preučila Cankarjevo delo Hlapec Jernej in njegova pravica. Jernej je hlapec, torej oseba nizkega statusa, hkrati pa že starejša oseba. V slovenskem izvirniku svoje sodelavce na posestvu in tudi novega gospodarja (ki je tudi mlajši od njega) naslavlja s tikanjem. Vikanje uporablja samo v dveh primerih: ko nagovori neznane osebe, da bi jih nekaj prosil, npr. da mu pokažejo pot, in ko naslavlja sodnike. Spodaj navajam primer vikanja v pogovoru z neznanimi osebami.

In res je prišel mimo mlad človek, pogledal je dolgega Jerneja, ki je stal tam s culo in škornji, in se je ustavil.

»Kaj pa vi?« je vprašal.

»Tako je: ne vem, kam bi, ali na desno ali na levo, ko je hiša pravice tako velika.

Povejte mi, kje so sodniki!«

Sledi primer pri prvem sodniku.

»…Tako je rekel - vi pa odprite bukve, sodnik, in razsodite po pravici!«

V japonskem prevodu se (ne)izražanje vljudnosti v jeziku večinoma ohranja. Do sodelavcev in novega gospodarja tudi v japonskem prevodu Jernej uporablja neformalne oblike, kjer je v slovenščini tikanje. In obratno, ko naslavlja neznane ljudi, ki jih prosi za uslugo, in osebe z višjim statusom, npr. sodnike, ki jih v slovenščini vika, v japonščini uporabi slog desu/masu in spoštljive glagole, kot je kudasare. Sledi prevod zgornjega primera.:

実際に若い男が通りかかり、背の高いイェルネイが荷物と長靴を持ってそこ に立っているのを見て立ち止まった。

「どうしたんです」と男は尋ねた。

「こういうことです、わしはどこへ行けばいいかわからんのです。この正義 の家はとても大きいので、右へ行けばいいのか左へ行けばいいのかわからん のです。裁判官がどこにいるのか教えて下され」

Zanimivi so tudi primeri, ko v slovenščini zaradi strukture stavka ni oblik, kjer bi se moral govorec odločiti ali za vikanje ali za tikanje, v japonščino pa je to prevedeno s slogom desu/masu in vljudnostnimi glagoli.

Tako se je vrnil na cesto in je vprašal gosposkega človeka, ki je prišel mimo:

»Kje so sodniki, da bi se jim pritožil in da bi jim razložil svojo pravdo?«

こうしてイェルネイは外の道に戻り、通りかかった町の人に尋ねた。

「裁判官はどこにおられますか。わしは苦情を申し立て、わしの身にふりか かったことを聞いてもらいたいのです」

Ti primeri so prevedeni v vljudne oblike, kljub temu da v izvirniku ni bilo vikanja. V japonščini je namreč, za razliko od slovenščine, nujno izbrati in izraziti vljudno ali manj vljudno obliko. Prevedeno je bilo torej v vljudni govor. Mislim, da sta razloga za to vsaj dva. Prvič, ker je bilo v podobni situaciji že uporabljeno vikanje, in drugič, ker je vljudnostni govor v taki situaciji v japonščini tudi sicer pričakovan.

V nadaljevanju sem si pobliže ogledala primer pogovora pri prvem sodniku, ker se stopnje vljudnosti med sogovorcema spremenijo. Jernej sodnika na začetku vika.

»…Tako je rekel - vi pa odprite bukve, sodnik, in razsodite po pravici!«

Prvi sodnik pa Jerneja na začetku ne vika.

»Kaj torej čakaš tukaj? Čemu si prišel?«

Vendar mu po krajšem pogovoru, kjer je Jernej po njegovem govoril nesmisle, odvrne:

»Ne utegnem, mož,« je rekel sodnik, »ne utegnem,« je rekel, »da bi se pogovarjal z vami o steklem polžu in o jari kači! Kar imate povedati, če kaj imate, povejte brez ovinkov, drugače pa se izgubite!«

Čeprav je sodnik pravzaprav postal bolj vljuden, ima to negativen prizvok, saj uporaba vikanja v tem primeru ustvari distanco in hladnost, s čimer Jerneju posredno pokaže, da z njim noče več imeti opravka. Vendar tudi Jernej po tem, ko ga preženejo in se razjezi, spremeni svoj ton:

»Tudi nad teboj, krivični sodnik, so še sodniki; in nad vsemi je Bog!«

Prevodi teh replik so naslednji. Najprej Jernej na začetku govori sodniku.

こう言ったのです。「裁判官のあなたに法律の本を澗べてもらい、正義にか なった飲きを下してほしいのです」

Sodnik z Jernejem na začetku govori v neformalnem slogu.

「どうしてほしいのだ。ここに何をしにきた」

Tudi kasneje se ta slog ohranja v japonskem besedilu.

「おい、わたしには時間がないのだ」裁判官は言った。「無意味なことでお 前と口論している暇はないのだ。言いたいことがあるのなら寄り道せずに話 しなさい。さもなければ出ていってくれ」

In nazadnje je še sprememba tona pri Jerneju:

「不正な裁判官よ、あなたよりもすぐれた裁判官は大勢いるし、その上には 神がおられる」

Kot prej omenjeno, tudi zdaj začetnemu vikanju sledi prevod z rabo sloga desu/masu in spoštljivi glagoli kot kudasaru. Nato Jernej opusti vikanje, kar se pozna tudi v prevodu, ko ni več sloga desu/masu. Sodnikova sprememba pa se v japonščini ne pozna, oblike ostanejo neformalne kot prej. Verjetno zato, ker je bilo vikanje v slovenščini mišljeno v slabšalni obliki, kar pa ne bi imelo istega učinka v japonščini.

V zadnji zgoraj prikazani prevedeni povedi lahko opazimo vljudnost samo do tretje osebe.

「不正な裁判官よ、あなたよりもすぐれた裁判官は大勢いるし、その上には 神がおられる」

Vljudnost oz. v tem primeru spoštljivost do tretje osebe je v tej povedi rezervirana za boga:

v stavku, kjer je bog osebek, Jernej v japonščini uporabi spoštljivi glagol おられる. Ker se ta omeni skozi delo večkrat, lahko v japonskem prevodu večkrat zaznamo tako obliko