UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
METKA KOVAČIČ
Homohisterija in istospolna prijateljstva heteroseksualnih moških v času odraščanja
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
METKA KOVAČIČ
Homohisterija in istospolna prijateljstva heteroseksualnih moških v času odraščanja
Magistrsko delo
Mentor: red. prof. dr. Roman Kuhar Študijski program: Sociologija kulture – E
Ljubljana, 2021
Hvala profesorju Romanu Kuharju za nasvete in čas, predvsem pa za to, da mi je prišel nasproti, ko sem skoraj obupala.
Hvala prijateljicam, da so poslušale moj jok.
Hvala domačim, da so me spravili v red.
In nazadnje – hvala vsem desetim fantom, ki so mi dovolili vpogled v delček svojih svetov in mi vrnili voljo do raziskovanja.
IZVLEČEK
Homohisterija in istospolna prijateljstva heteroseksualnih moških v času odraščanja Zaradi potrebe po globljem razumevanju heterogenosti moškosti v Sloveniji se v pričujoči magistrski nalogi ukvarjamo z načini, na katere heteroseksualne moškosti nastajajo v polju istospolnih prijateljskih odnosov. Na podlagi delno strukturiranih intervjujev z desetimi heteroseksualnimi moškimi v času odraščanja analiziramo (1) meje čustvene in fizične bližine med heteroseksualnimi moškimi, (2) interpretacije (ne)primernega izražanja moškosti in razloge za vzdrževanje oz. morebitno kršenje norme ter (3) nastajanje in reproduciranje hierarhičnih razmerij med moškostmi. Ugotavljamo, da homosocialna prijateljstva večine sodelujočih še zmeraj zaznamujejo heteroseksistična družbena pričakovanja, ki od njih (vsaj do neke mere) zahtevajo oddaljevanje od odkrito čustvenih in fizično taktilnih interakcij.
Hkrati opažamo, da tudi visoka stopnja intimne ekspresivnosti v homosocialnih vezeh intervjuvancev zmeraj ne vodi v vključujoče odnose zunaj tesnih istospolnih prijateljskih razmerij. Iz tega razloga menimo, da se prihodnje raziskave ospoljenih prijateljskih vezi moških ne smejo omejiti zgolj na preučevanje odnosov moči znotraj homosocialnih (heteroseksualnih) kontekstov, ampak se morajo podrobneje posvetiti diskurzom, ki v takšnih privilegiranih okoliščinah oblikujejo stališča o heterogenih Drugih.
Ključne besede: moškosti, istospolna prijateljstva, heteroseksualni moški, homohisterija, seksizem
ABSTRACT
Homohysteria and Same-Sex Friendships of Heterosexual Men in the Time of Emerging Adulthood
In order to better explore the heterogeneous nature of masculinities in Slovenia, this master's thesis tackles the ways in which heterosexual masculinities emerge in the field of same-sex friendships. Drawing on semi-structured interviews conducted with ten heterosexual men in the period of emerging adulthood, we analyze (1) boundaries of emotional and physical closeness between heterosexual men, (2) interpretations of (in)appropriate exhibitions of masculinity and possible reasons for maintaining or violating the norm, and (3) the formation and reproduction of hierarchical relations between men. Our findings show that most of the interviewees' homosocial friendships are still policed by heterosexist social expectations which lead many to distance themselves from overt emotionality and physically tactile interactions. Furthermore, we have found that a high degree of intimate expressiveness in some heterosexual men's homosocial relationships does not necessarily lead to inclusive attitudes in other social fields. For that reason we conclude that any future research exploring gendered male friendships should pay attention not only to power relations within homosocial (heterosexual) contexts, but also to discourses that in these privileged circumstances form the opinions on heterogeneous Others.
Key words: masculinities, same-sex friendships, heterosexual men, homohysteria, sexism
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 MOŠKOST IN ŽENSKOST KOT DRUŽBENA IN BIOLOŠKA KONSTRUKTA ... 3
2.1 Definiranje moškosti in ženskosti ... 3
2.2 Družbena in biološka konstrukcija spola ... 4
3 NASTAJANJE SPOLA IN RAZMERJA MED SPOLOMA ... 6
3.1 Prikazovanje spola ... 7
3.2 Družbena konstrukcija in delanje spola ... 7
3.3 Performativnost spola ... 9
3.3.1 Aplikacije ... 10
3.4 Moška dominacija, habitus in simbolno nasilje ... 11
3.4.1 Kritike in aplikacije ... 12
4 MOŠKI IN PLURALNOST MOŠKOSTI ... 15
4.1 Notranja diferenciacija spolov in moško vprašanje ... 15
4.2 Hegemona moškost ... 18
4.2.1 Podrejene moškosti ... 21
4.2.2 Soudeležene moškosti ... 21
4.2.3 Marginalizirane moškosti ... 22
4.2.4 Kritike in reformulacija hegemone moškosti ... 23
4.3 Skrbne moškosti ... 27
4.3.1 Statusna tesnoba in zavračanje skrbi ... 30
4.3.2 Posodabljanje (ranljive) hegemone moškosti ... 31
4.4 Vključujoče moškosti ... 31
4.4.1 Ortodoksna moškost ... 32
4.4.2 Homohisterija ... 32
4.4.3 Teorija vključujoče moškosti ... 36
4.4.4 Kritike ... 37
5 PRIJATELJSTVO, HOMOSOCIALNOST HETEROSEKSUALNIH MOŠKIH IN OSPOLJENA RAZMERJA MOČI ... 39
5.1 Sociologija prijateljstva in spol ... 39
5.2 Istospolna prijateljstva moških in hierarhija moškosti ... 41
5.3 Vključujoča prijateljstva in krhanje hegemone moškosti ... 43
5.4 Sklep ... 45
6 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE ... 47
7 METODOLOGIJA ... 48
7.1 Raziskovalna vprašanja ... 48
7.2 Raziskovalne metode ... 48
7.2.1 Delno strukturirani intervju ... 49
7.2.1.1 Vzorec in nabor udeležencev ... 50
7.2.1.2 Obveščeno soglasje ... 51
7.2.1.3 Sestava in potek intervjuja ... 52
7.2.1.4 Snemanje in transkripcije intervjujev ... 52
7.2.2 Postopek analize podatkov ... 53
8 REZULTATI ... 56
8.1 Definiranje izpolnjujočega prijateljstva ... 56
8.1.1 Podobna zanimanja ... 56
8.1.2 Zaupanje ... 56
8.1.3 Pomoč ... 57
8.1.4 Izkazovanje pozornosti ... 58
8.2 Obseg izražanja čustev ... 58
8.2.1 Svobodno izražanje pozitivnih in negativnih čustev ... 59
8.2.2 Omejeno izkazovanje nekaterih negativnih čustev ... 60
8.3 Načini izkazovanja nekaterih negativnih čustev ... 61
8.3.1 Verbalno izražanje nekaterih negativnih čustev ... 61
8.3.2 Izražanje nekaterih negativnih čustev ob prisotnosti joka ... 63
8.4 Odkrito čustvovanje v odnosih z ženskami ... 64
8.4.1 Pred partnerkami in prijateljicami je lažje ... 64
8.4.2 Moški razumejo moške bolje, kot jih razumejo ženske ... 65
8.5 Načini izkazovanja naklonjenosti ... 66
8.5.1 Posredno izkazovanje naklonjenosti ... 66
8.5.2 Neposredno izkazovanje naklonjenosti ... 67
8.6 Odnosi do čustvene in fizične bližine v homosocialnih kontekstih ... 68
8.6.1 Odobravanje ... 68
8.6.2 Nevtralnost s pomisleki ... 69
8.7 Ovire, ki omejujejo intimno prijateljevanje moških v homosocialnih kontekstih ... 70
8.7.1 Družbene ovire ... 71
8.7.2 Individualne ovire ... 72
8.8 Stopnja zadovoljstva z lastnimi homosocialnimi prijateljstvi ... 72
8.8.1 Močno zadovoljstvo ... 73
8.8.2 Zadovoljstvo s pomisleki ... 73
9 DISKUSIJA ... 74
9.1 Čustvena intimnost ... 74
9.2 Izkazovanje naklonjenosti ... 76
9.3 Intimna ekspresivnost in družbena pričakovanja ... 77
9.4 Odnosi do čustvenih drugih ... 78
9.5 Zadovoljstvo v (homosocialnih) prijateljskih vezeh ... 79
10 ZAKLJUČEK ... 80
11 LITERATURA ... 81
PRILOGE ... 93
Priloga 1: Vodilo intervjuja in priloženo slikovno gradivo ... 93
Priloga 2: Obveščeno soglasje ... 97
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Spremenljivke delno strukturiranega intervjuja ... 50 Preglednica 2: Uporabljen način transkripcije ... 53 Preglednica 3: Prikaz kodiranja osnovnih tematskih sklopov in podkategorij ... 55
1 1 UVOD
Družboslovne znanosti so se šele v zadnjih dvajsetih letih začele ukvarjati z istospolnimi1 prijateljskimi odnosi moških (npr. Levy, 2005). Ker je bilo prijateljstvo dolgo časa tematizirano kot poljubno prizorišče, odvisno od individualnih lastnosti vpletenih posameznikov, se je z njim najprej ukvarjala psihologija (Aukett, Ritchie in Mill, 1988;
Sapadin, 1988; Tongoli, 1980), ki pa je v ospredje prepogosto postavljala stereotipne in esencialistične razlike med prijateljskimi odnosi moških in žensk. Moška prijateljstva so bila v nasprotju z ženskimi tako razumljena kot stoična in neekspresivna, moški pa kot tisti, ki – v nasprotju z ekspresivnimi – zasedajo instrumentalne vloge (Allenius Wallin in Goedecke, 2016: 57). Zmerom večji poudarek na notranji diferenciaciji spolov, ki je sledil razvoju feminističnih študij, je prispeval k razcvetu novih raziskovalnih smeri. V odgovor na esencialistične ideje o enotnosti in spolni nevtralnosti kategorije moških in moškosti so se razvile kritične študije moških in moškosti (KŠMM), te pa so začele postavljati vprašanja o ospoljenih razmerjih moči, ki so se prvič podrobneje ukvarjala (tudi) z odnosi dominacije in podrejanja med moškimi (in moškostmi) (Hrženjak, 2017: 9). Homosocialni odnosi (heteroseksualnih) moških so v tem kontekstu (predvsem v ZDA in v Veliki Britaniji) postali področje širokega zanimanja. O njih se je na eni strani teoretiziralo kot o arenah, kjer nastajajo (in se reproducirajo) hegemone strategije, seksizem in homofobija (Levy, 2005;
Migliaccio, 2009), na drugi strani pa tudi kot o prostorih, ki lahko z vznikom novih, skrbnih, čustvenih moškosti vstopijo v zavezništvo s feminizmom (Anderson, 2009).
Da bi poglobili obstoječe znanje o moških in moškostih v Sloveniji, kjer je bila šele leta 2017 izvedena prva raziskava s področja KŠMM (Hrženjak in Scambor, 2020), se v pričujoči nalogi ukvarjamo z istospolnimi prijateljstvi heteroseksualnih moških v času odraščanja. Pri tem nas v okviru tesnih prijateljskih vezi zanimajo (1) konkretne meje čustvene in fizične bližine med heteroseksualnimi moškimi, (2) interpretacije (ne)primernega izražanja moškosti in razlogi za vzdrževanje oz. morebitno kršenje norme ter (3) razmerja moči med različnimi moškostmi.
Ker o izkušnjah moških in o moškostih ne moremo govoriti brez razumevanja žensk in ženskosti, začetek raziskovalne naloge posvečamo vprašanju razmerij med spoloma. V nadaljevanju razdelamo nekatere pomembnejše teorije moškosti, pri čemer posebno pozornost
1 Istospolna prijateljstva so tista, ki se vzpostavljajo med osebami znotraj iste spolne kategorije. Beseda
»istospolni« se v kontekstu pričujočega dela ne navezuje na homoseksualnost.
2 namenjamo kontrastu med teorijami, ki v homosocialnih kontekstih predvidevajo subtilno vztrajanje hegemonih strategij, in tistimi, ki (optimistično) predpostavljajo, da nove, čustvene prakse delanja moškosti vodijo v konec notranje (ospoljene) hierarhije. V zadnjem teoretičnem poglavju se osredotočamo na povezavo med prijateljstvom in spolom, pri čemer izpostavimo pomembnejše izsledke s področja homosocialnih prijateljskih vezi heteroseksualnih moških. Drugi vsebinski sklop pričujočega raziskovalnega dela zajema predstavitev podatkov, pridobljenih z lastno empirično raziskavo. V diskusiji in zaključku ugotovitve kontekstualiziramo in navedemo nekaj predlogov za prihodnje raziskave.
3 2 MOŠKOST IN ŽENSKOST KOT DRUŽBENA IN BIOLOŠKA KONSTRUKTA
2.1 Definiranje moškosti in ženskosti
Raewyn Connell (2012: 78) »moškost« in »ženskost« izpostavlja kot koncepta, ki obstajata samo v odnosu do drug drugega; obstajata kot »družbena razmejitev in kulturno nasprotje«.
Takšna osnovna opredelitev je popolnoma neodvisna od družbe ali zgodovinskega obdobja, saj pomen obeh kategorij v vseh okoliščinah temelji zgolj na njunem vzajemnem odnosu.
Predmet znanstvenega proučevanja – če naj bo koherenten – tako nikoli ne more biti izoliran koncept moškosti ali koncept ženskosti, pač pa lahko obstaja samo kot odnos med spoloma. V skladu s tem Connell (prav tam) definira moškosti kot »konfiguracijske prakse, ki jih strukturirajo odnosi spolov«, po prej navedeni logiki pa bi bilo smotrno isto definirati tudi ženskosti. Odgovor na to, kaj natančno torej so moškosti in kaj ženskosti – ali bolje rečeno, kje med slednjima, če sploh, se pojavljajo univerzalne vsebinske razlike –, je zloglasno težko specificirati, saj je vsak termin zaznamovan s svojstveno družbeno zgodovino; njuni pomeni se tako bistveno razlikujejo glede na geopolitične meje in kulturne omejitve, ki določajo, kdo si zamišlja koga in s kakšnim namenom (Butler, 2004: 10).
Da sta »moško« in »žensko« v direktni opoziciji, piše tudi Pierre Bourdieu (2002: 7), ki njuno medsebojno odvisnost poudarja nekoliko bolj eksplicitno. Ker vstopata – tako kot mnoge homologne opozicije (npr. zgoraj/spodaj, levo/desno, mokro/suho) – v razmerje, pri katerem sta si ne le različna, ampak se navidezno dopolnjujeta, dajeta vtis nekakšne harmonije. Moško in žensko sta si tako podobna zgolj v razliki – v dejstvu, da lahko le drug drugemu predstavljata popolno nasprotje. Takšen odnos se vzpostavlja skozi specifičen družbeni red, ki služi kot simbolno orodje in zapoveduje spolno delitev dela, rigorozno porazdelitev aktivnosti, v katerih lahko pripadniki določenega spola sodelujejo, čas in orodje, s katerim lahko upravljajo, ter strukturo prostora, ki jim ga je dovoljeno zasedati. Družbeni program, ki takšno razmejitev ustvarja, svoje nazore utemeljuje v telesu. Biološke razlike med spoloma2, predvsem pa anatomske razlike med spolnimi organi, dajejo vtis, da je takšna socialno ustvarjena razlika med družbenima spoloma3 naravna. Tako izdelana povezava med družbenim in biološkim ustvarja (kvazi)legitimen odnos krožne vzročnosti, ki temelji na stiku domnevno objektivnega (npr. biološke razlike v sicer spolno zaznamovanih telesih) in subjektivnega (npr. spolna delitev dela) (prav tam, str. 8–12).
2 ang. sexes
3 ang. genders
4 2.2 Družbena in biološka konstrukcija spola
Z odnosi med spoloma se je od druge polovice 20. stoletja, ko je Simone de Beauvoir objavila svojo vplivno razpravo Drugi spol (1999–2000), ukvarjalo mnogo avtorjev_ic, ki so začeli poglobljeno kritizirati biološki determinizem in izpostavljati družbeno oz. kulturno pogojenost spola (Antić Gaber, 2012: 354). Med prvimi je o razlikovanju med biološkim in družbenim spolom pisal seksolog in psiholog John Money (1965), kasneje je razlike med slednjima poglobljeno teoretiziral psihoanalitik Robert Stoller (1968), v feministični literaturi pa se je s konceptoma biološkega in družbenega znano ukvarjala Ann Oakley, ki je v svoji prvi formulaciji družbenega spola zapisala: »Nespremenljivost biološkega spola mora biti priznana […] tako pa tudi spremenljivost družbenega« (Oakley, 1972: 16, citirano po Cealey Harrison, 2006: 36). Fleksibilnost družbenega spola so v drugi polovici prejšnjega stoletja znano tematizirale teorije spolnih vlog, ki so socialne razlike med moškimi in ženskami prepoznavale kot posledice socializacije. V skladu s tem se je razvilo splošno prepričanje, da sistem nagrad in kazni v zgodnjem otroštvu skrbi za družbeno priznano izvajanje spola, uspešna socializacija spolnih vlog pa ustvarja iluzijo, da je družbeni spol naravna posledica biološkega (Risman in Davis, 2013: 737). Takšno členjenje spola je pomembno oblikovalo temelje drugega vala feminističnega gibanja, vendar je boju za enakopravnost paradoksno postavilo nove ovire. Četudi je koncept družbenega spola razvil široko in intelektualno plodno domeno, je vzporedno poudarjanje trdnosti biološkega spola še naprej utrjevalo prepričanje, da sta biološko in družbeno neločljivo povezana ter da med moškimi in ženskami navsezadnje obstajajo razlike, ki jih ni mogoče spregledati.
Spoznanje, da so kategorijo biološkega spola zaznamovale številne teoretske in praktične pomanjkljivosti, je znotraj feminističnih študij in študijev spola spodbudilo nove diskurze.
Judith Butler v delu Bodies That Matter: On the Discursive Limits of Sex (2011) tako prevprašuje domnevno stabilnost biološkega spola (ali bolje rečeno – dveh bioloških spolov), ki jo je močno zaznamovala ideja, da imajo telesa nespremenljivo, materialno vsebino – da so ahistorična (Laqueur, 1990: 6) – medtem ko je um in odnosi nimajo. Avtorica se sprašuje, kako je prišlo do tega, da je biološki spol postal razumljen kot nekaj, kar je v svojem bistvu zunaj in onstran misli, odnosov in jezika (Butler, 1993, citirano po Cealey Harrison, 2006:
37). Butler idejo biološkega spola nadalje problematizira tudi v kasnejšem delu Undoing Gender (2004), kjer se v luči izrazito nestabilnih povezav med telesom, družbenim spolom in spolnostjo med drugim ukvarja z relativnostjo biološko danega; ker je tudi biološki spol predmet družbenih in kulturnih vplivov (kar je jasno izpostavilo gibanje interspolnih oseb),
5 poleg tega pa ga prečijo številne druge modalnosti (npr. razredne, rasne, seksualne), je prav tako izmuzljiv in kompleksen kot družbeni (Butler, 2004: 2–12). Pomemben uvid v relativnost sodobnega razumevanja dihotomije biološkega spola nudi tudi Thomas Laqueur (1990), ki skozi zgodovinski pregled ospoljenosti telesa ugotavlja, da sta dvojnost in nasprotnost fizičnega v zahodnem svetu postali uveljavljeni šele v 19. stoletju – pred tem se je o telesu govorilo kot o eni sami, moški kategoriji; »žensko« telo je bilo tako videno zgolj kot manj popolno, nerazvito telo moškega. Avtor izpostavlja, da sta bila tudi pred obdobjem razsvetljenstva spola v hierarhičnem razmerju, vendar takšen odnos ni bil utemeljen v biološkem spolu, marveč se je izražal samo na družbeni ravni, ki je bila izrazito politizirana.4 Telo je v tem smislu družbeni spol zgolj predstavljalo, ni pa ga utemeljevalo (prav tam).
Sodobne študije spolov so si razmeroma enotne v predpostavki, da tudi biološki spol nastaja skozi diskurze in simbolne smisle. Kot bomo videli v nadaljevanju, pri tem ne gre za zavračanje nekakšne objektivne biološke realnosti, pač pa za poudarjanje dejstva, da materialnemu zmeraj daje smisel družbeno.
4 Temu v prid govori dejstvo, da je bil spol popolnoma nepomemben predvsem, ko je bil subjekt brez vsakršne politične moči. Aristotel je npr. dejal, da so sužnji brez biološkega spola; z drugimi besedami bi tako lahko rekli, da so bili zanj »brez biološkega spola, ker je bil njihov družbeni spol politično nepomemben« (Laqueur, 1990:
54).
6 3 NASTAJANJE SPOLA IN RAZMERJA MED SPOLOMA
Da lahko poglobljeno razčlenimo koncept moškosti, se moramo najprej posvetiti širšemu razumevanju spola in razmerij med spoloma. Kot omenjeno, je o moških in moškostih nesmiselno govoriti brez diametralnega vključevanja žensk in ženskosti, saj so navedeni koncepti relacijski in drug brez drugega ne morejo obstajati. Omenjati moškosti brez obsežnejšega razumevanja načinov, na katere spol(a) nastaja(ta), se izvaja(ta) in se reproducira(ta), bi tako pomenilo navajati značilnosti, karakteristike in vedenja brez ustreznega konteksta (Buchbinder, 2013: 24), ki bi omogočil pojasnjevanje notranjih ter odnosnih raznoterosti in neenakosti. V tretjem poglavju se bomo iz tega razloga namenili osvetliti nekatere predpostavke, ki so pomembno vplivale na razvoj sodobnih študijev spola, s tem pa tudi na razumevanje notranjih spolnih dinamik.
Razmerje med spoloma ima spremenljivo vsebino, ki je odvisna od družbe in časa, v katerem ga preučujemo, vendar med raziskovalci_kami kljub temu obstaja konsenz, da so heteroseksualni moški (vsaj) v sodobni globalni zgodovini kolektivno nadzorovali ženske, to pa ne glede na napore prvega, drugega in tretjega vala feminizma drži še danes (Anderson, 2009: 38; Kegan Gardiner, 2005: 40). Na sociološko razumevanje mehanizmov, ki ustvarjajo in vzdržujejo neenakosti med spoloma, so od 70. let 20. stoletja naprej, ko je teorija spolnih vlog postajala predmet zmerom ostrejših kritik (Edwards, 1983: 388), vplivale mnoge nove ideje. Ker so neposredno razbijale samoumevnost družbenega in biološkega, so glasnejše postajale interakcionistične in poststrukturalistične analize spola; te so v ospredje postavljale nestabilnost, celo absolutno fiktivnost »moških« in »ženskih« kategorij. V prvem delu pričujočega poglavja se bomo tako podrobneje ukvarjali s teorijo »delanja« spola (West in Zimmerman, 1987), ki še zmeraj predstavlja eno najvplivnejših interakcionističnih razumevanj spolne neenakosti, dodatno pa se bomo ustavili pri njenih konceptualnih temeljih – pri Goffmanovi zasnovi »prikazovanja« spola (1976). Pomemben del poglavja bomo namenili tudi teoriji o performativnosti spola (Butler, 1988), ki poglablja teoretsko ogrodje simbolnega interakcionizma, saj poleg diskurzivne pogojenosti spola dodatno predpostavlja diskurzivno pogojenost (ospoljenega) subjekta. Vzporedno z okvirom, znotraj katerega je problematizirano nastajanje ospoljene realnosti in bi ga zaradi pečata, ki sta ga pustila West in Zimmerman, lahko poimenovali kar »paradigma delanja spola« (Risman in Davis, 2013: 741), se je razvila tudi strukturalistična paradigma razumevanja spolnih neenakosti. K slednji so pomembno prispevali avtorji_ce, ki so se primarno ukvarjali_e s spolno zaznamovanimi
7 strukturami v institucijah in organizacijah (prav tam, str. 938) ter z vzroki za širšo strukturno diskriminacijo, ki posredno ovira pot do spolne enakosti, tudi ko je kontekst, v katerem se diskriminacija pojavlja, manj izrazito ospoljen (Gullvåg Holter, 2005: 18). Za potrebe pričujočega raziskovalnega dela se bomo nazadnje posvetili zgolj Bourdieujevi, sicer konstruktivistično-strukturalistični teoriji delovanja moške dominacije, zasnovani v monografiji Masculine Domination (2002)5, ki nudi pomemben uvid v načine, na katere širše družbene strukture oblikujejo telo kot ospoljeno realnost, navsezadnje pa tudi kot nekakšno odlagališče kategoričnih spolnih percepcij (Bourdieu, 2002: 11).
3.1 Prikazovanje spola
V nasprotju s teorijami spolnih vlog, ki so predpostavljale, da so vloge pravzaprav situacijske identitete in ne – kot trdita West in Zimmerman (1987: 128) – vseobsegajoče identitete, je Goffman (vsaj na prvi pogled) ubral drugačno perspektivo. V delu Gender Advertisements tako ne govori o situacijsko pogojenih spolnih vlogah, pač pa o prikazu spola, ki ga definira kot »ustaljene upodobitve […] kulturno sprejetih povezav med biološkim in družbenim spolom« (Goffman, 1976: 69). Te ustaljene upodobitve nadalje primerja z rituali, s ponavljajočimi, splošno sprejetimi vzorci interakcije, ki se kažejo kot »eskpresivno vedenje«
in so zato razumljeni kot nekaj naravnega (prav tam, str. 71). Kot pišeta West in Zimmerman (1987: 130), je družbeni spol v tem kontekstu razumljen kot »družbena dramatizacija kulturno pogojene idealizacije ženske in moške narave«, ki jo občinstvo razume, ker je seznanjeno z njeno vsebino. Goffmanovo razumevanje družbenega spola po njunem mnenju naleti na oviro, ko avtor predstavi idejo, da se spol izvršuje sporadično in da je njegov prikaz stvar izbire (Goffman, 1976: 70, 71). Četudi se strinjata z možnostjo izbirnega prikaza najbolj konvencionalnih izrazov spola, nasprotujeta domnevi, da lahko ljudje izbirajo, ali jih bodo drugi videli kot ženske ali moške, poleg tega pa trdita, da se spol izvršuje konstantno, tudi nezavedno in subtilno (West in Zimmerman, 1987: 130).
3.2 Družbena konstrukcija in delanje spola
Da bi pojasnila, kako spol kot družbeni konstrukt nastaja in se poustvarja, sta West in Zimmerman konceptoma družbenega in biološkega spola pridružila še koncept spolne
5 Delo je bilo eno izmed zadnjih, ki jih je Bourdieu napisal pred smrtjo, in je že kmalu po objavi postalo sociološka klasika. Četudi ne izhaja iz študij spolov, predstavlja eno izmed najbolj znanih makroteorij moškosti (Hadas, 2020: 54; Hrženjak, 2017: 11).
8 kategorije.6 V delu Doing Gender (West in Zimmerman, 1987) avtorja biološki spol definirata kot determinanto, ki nastane na podlagi družbeno sprejetih bioloških kriterijev (npr. genitalij ali kromosomskih parov), po katerih je osebe možno razvrstiti v kategorijo moškega oz.
ženske. Umestitev v spolno kategorijo v osnovi prav tako poteka preko aplikacije bioloških kriterijev, vendar je v nasprotju z umestitvijo v določen biološki spol vzdrževanje pripadnosti spolni kategoriji ključno pogojeno z ustreznim družbeno sprejetim prikazovanjem identitete (npr. pripadnost moški spolni kategoriji se lahko izkazuje kot nošnja kravate, poraščen obraz, globok glas). Biološki spol in spolna kategorija tako nista nerazdružljivo povezana, saj lahko kljub določitvi specifičnega biološkega spola oseba pripada drugačni spolni kategoriji.
Družbeni spol je po drugi strani »vedenje, s katerim oseba upravlja na podlagi normativnih stališč in aktivnosti, ki so razumljene kot primerne za specifično spolno kategorijo« (prav tam, str. 127).
West in Zimmerman (1987) vse tri ravni spola pojmujeta kot družbene konstrukte, ki v neprekinjenih dialogih drug z drugim ustvarjajo pogoje, v katerih se spolne neenakosti vzdržujejo, reproducirajo in uprizarjajo kot legitimne. Ko pišeta o povezavi med biološkim spolom in spolno kategorijo, npr. navajata, da se spolna dihotomija kljub konvencionalno skritim genitalijam, ki bi direktno »razkrivale« biološko spolno pripadnost, kaže skozi prikazovanje identitete v kontekstu spolne kategorije in s tem postane vidna navzven. Temelj spolne kategorije je tako (sicer neupravičena7) predpostavka, da dejansko obstajajo objektivni, esencialni kriteriji, ki morajo biti tudi očitno opazni (prav tam, str. 132). Vloga družbenega spola je v tem smislu podobna vlogi spolne kategorije, saj domnevni esencialni kriteriji – ob premisi, da se biološki spol, spolna kategorija in družbeni spol skladajo – pridejo do izraza tudi v ospoljenih vedenjskih vzorcih, ki dihotomno spolno delitev, s tem pa tudi institucionalne ureditve, ki temeljijo na spolni kategoriji, dodatno uprizarjajo kot legitimne (prav tam, str. 146). Da je konvencionalna spolna delitev pravzaprav družbena norma, ki se vzdržuje s sankcioniranjem, postane jasno v primeru, ko spolna kategorija in družbeni spol ne sovpadeta; če je izraz družbenega spola neprimeren, zaradi česar je lahko pod vprašajem tudi spolna kategorija, bo oseba največkrat dolžna odgovarjati za neustreznost osebnosti, motivov ali celo bioloških predispozicij (prav tam, str. 136, 146).
Tezo, da so ljudje dolžni odgovarjati za kulturno (ne)ustrezno izvajanje svojega družbenega spola, s čimer se spolna razmerja konstantno reproducirajo, ključno dopolnjuje tudi ideja, da
6 ang. sex category
7 Glej 2. poglavje.
9 se družbeni spol izvaja skozi vse vidike in tipe interakcij ter je zato neprekinjeni proces.
Avtorja dodatno pišeta, da je »v družbi, ki jo delijo tako ,esencialne‘ razlike med moškimi in ženskami kot neizbežno umeščanje v spolno kategorijo, izvajanje družbenega spola neizogibno« (prav tam, str. 137). V primerjavi s teorijami spolnih vlog, ki spol v socialnem smislu razumejo situacijsko, pa tudi z Goffmanovo teorijo prikaza družbenega spola, ki sicer pomembno izpostavlja vlogo interakcije, a prikazovanje spola snuje kot nekaj izbirnega, West in Zimmerman nudita perspektivo, ki osvetljuje vseprisotnost in trdovratnost družbenega spola. Slednji je posledica in nekakšna nadgraditev spolne kategorije – ideje, ki upravičuje neenako porazdelitev moči in sredstev, »a ne le v družinskih, ekonomskih in političnih okoliščinah, pač pa tudi v širokem polju medosebnih odnosov« (prav tam, str. 145).
3.3 Performativnost spola
Judith Butler se v članku Performative Acts and Gender Constitution (1988) in delu Gender Trouble (2007) ukvarja z nastajanjem (ospoljenega) subjekta skozi diskurze. West in Zimmerman (1987) sta si z avtorico enotna v predpostavki, da spol neprekinjeno nastaja v interakciji, vendar Butler (1988, 2007) v nasprotju s slednjima poglobljeno prevprašuje načine, na katere se spol in od njega nerazdružljivi subjekt konstituirata skozi paradigme jezika, gest in družbenih simbolov. V Performative Acts and Gender Constitution avtorica izpostavlja zgodnje, strogo feministično razlikovanje med biološkim in družbenim spolom, ki ga označi za zgrešeno, saj so načini osmišljanja materialnega sveta – in zato neizbežno tudi ideja ospoljenosti telesa – pogojeni z družbenimi pomeni in zgodovinskimi možnostmi (o tem je pisala že Simone de Beauvoir, ki je dejala, da je »ženska« zgodovinska ideja in ne naravno dejstvo) (Butler, 1988: 521, 522). V tem kontekstu Butler pravi, da »človek ni preprosto telo, ampak v pomembnem smislu svoje telo ustvarja, pri čemer ga ustvarja drugače od svojih sodobnikov ter drugače od svojih utelešenih prednikov in naslednikov« (prav tam, str. 521).8 To »ustvarjanje« telesa poteka preko neprestanega prakticiranja konvencij in citiranja ideologij pripadajočega družbenega sveta, ki je – kljub temu, da temelji na fikciji – zaradi materializacije idej realen. Proces, skozi katerega telo nastaja in se reproducira kot ospoljena materialna stvarnost, Butler imenuje performativnost spola (Butler, 2007: xv). Koncept performativnosti v delu Bodies That Matter (2011: ix) ločuje od koncepta zavednega igranja
8 Ta stavek je sicer možno razumeti napak – kot da ljudje telesa osmišljajo po lastni volji – zaradi česar avtorica
v Bodies That Matter izpostavlja, da družbena konstrukcija telesa ne poteka samovoljno, prav tako pa se kot izbira ne ponuja izvajanje spola (Butler, 2011: ix).
10 vloge9 in piše, da si družbenega spola ne moremo nadeti kot oblačilo, zvečer pa ga pospraviti nazaj na svoje mesto. Instrumentalni in samovoljni subjekt, ki bi spol izvajal popolnoma poljubno, bi bil v osnovi subjekt brez spola, takšna ideja (in očitek, ki bi ga po navedeni logiki lahko pripisali tudi Goffmanu) pa po mnenju Butler zavrača dejstvo, da je obstoj subjekta vsaj v sodobnem zahodnem svetu neizbežno pogojen s spolom. Avtorica nastajanje spola tako razume kot igro, ki obstaja, še preden jo oseba odigra, in je prisotna onstran subjekta, ki ustaljene družbene konvencije izvaja. V skladu s tem piše:
Dejanje, ki ga nekdo izvaja, dejanje, ki ga nekdo uprizarja, je v nekem smislu dejanje, ki se je odvijalo, še preden je igralec zasedel kulise. Družbeni spol je tako vnaprej pripravljena točka, podobno kot scenarij, ki obstoji tudi po tem, ko je bil uporabljen, a za svojo aktualizacijo in reprodukcijo potrebuje nove igralce (Butler, 1988: 272).
Kako torej se spol reproducira? Butler v Gender Trouble (2007: 191) odgovarja, da konstrukcija spola zahteva obstoj stiliziranih dejanj, ki se neprestano ponavljajo, to ponavljanje pa nudi pomenom, ki so že družbeno uveljavljeni, legitimnost. Spol kot binarna stvarnost in hkrati kot sredstvo zatiralnih hierarhičnih odnosov se tako uspešno reproducira skozi legitimacijo, ki poteka na vsakdanje in ritualizirane načine, dodatno pa – če se vrnemo k prej navedeni metafori igre in igralca – vnaprej pripravljeno izvajanje »scenarija« ohranjajo tudi sankcije. Četudi omenjena stilizirana dejanja izvršujejo posamezne osebe, so njihov jezik, geste in drugi simbolni akti javnega značaja; ker so njegove razsežnosti kolektivne – poleg tega pa lahko govorimo o deljeni izkušnji (Butler, 1988: 525) – delanje spola tako nikakor ni zgolj individualno dejanje. V skladu s tem izvrševanja spola ne moremo razumeti kot nekaj, kar izhaja iz posamezne osebe, pač pa kot tisto, kar ljudi ustvarja in utrjuje (Butler, 2007:
191).
3.3.1 Aplikacije
Poststrukturalistično zamišljanje spola, ki poudarja diskurzivno naravo vseh (ospoljenih) identitet, je imelo od 90. let prejšnjega stoletja za feministične, gejevske in lezbične študije, predvsem pa za queer študije pomembne posledice, saj je pozornost odmaknilo od dihotomije žensko-moško in jo preusmerilo k multiplim ospoljenim možnostim (Fotopoulou, 2012: 25).
Butler po besedah Kegan Gardiner (2005: 45) nadaljuje feministično strategijo, ko skuša preseči tradicionalne meje spola s tem, da spol kot nekaj naravnega (»kot nekaj, kar izhaja iz posamezne osebe«) v celoti zavrne. O tem priča tudi avtoričina opazka, da se v kazalu dela
9 ang. to perform
11 Gender Trouble (2007) niti enkrat ne pojavita besedi »moškost« ali »ženskost«, medtem ko lahko zasledimo besede in besedne zveze, kot so »biseksualnost«, »feminizem«,
»falogocentrizem« ter »ločnico med družbenim in biološkim spolom« (Kegan Gardiner, 2005:
45). V skladu s poststrukturalističnim razumevanjem spola so se queer študije začele intenzivno ukvarjati s premikanjem mej in »univerzalnih« resnic o spolu in seksualnosti.
Vzpostavile so se kot področje, ki vselej kljubuje normam, kot tako pa se ves čas ukvarja z denaturalizacijo na videz samoumevnih kategorij (Fotopoulou, 2012: 25). Zamišljanje spola kot fluidnega, celo fiktivnega je mnoge avtorice_je spodbudilo k pisanju o prepletu moškosti in ženskosti v raznovrstnih ospoljenih telesih (Rubin, 1992; Sedgwick, 1995; Halberstam 1998), destabilizacija spolnih kategorij pa je prispevala tudi k prevpraševanju spolne usmerjenosti, ki bi se nagibala k eni ali drugi kategoriji (Halberstam, 1994). Rušenje mej binarnega, posledično pa neizogiben dvom v normativno heteroseksualnost (Butler, 2007: 24) sta razširila tudi področje teoretiziranja o moškostih. Ker so bile izzvane heteroseksualne predpostavke diskurza o spolu, so v ospredje prihajale tudi trans, gejevske in androgene performativne prakse, te pa so spodbudile problematiziranje razmerij moči med heterogenimi – dominantnimi in podrejenimi – moškostmi (Knights, 2019: 22, 23).
3.4 Moška dominacija, habitus in simbolno nasilje
Če teoriji delanja in performativnosti spola razumeta spol kot konstrukt, ki nastaja skozi interakcije in diskurze, Bourdieu v delu Masculine Domination (2002: 34) spol in neenako porazdelitev moči med spoloma razlaga kot produkta neprekinjene, zgodovinsko pogojene sile reprodukcije, h kateri posamezniki_ce in družbene strukture prispevajo skozi diskurzivne in nediskurzivne prakse. Za razčlenitev njegovega razumevanja trdovratnosti moške nadvlade je najprej ključno izpostaviti koncept spolno determiniranega habitusa (prav tam, str. 8). Ta deluje kot shematski sistem percepcij, misli in dejanj ter ključno oblikuje tudi materialno stvarnost, v kateri hierarhični odnosi med spoloma nastajajo in se vzdržujejo (prav tam, str. 3, 22–33). Bourdieu piše, da različne kulturne identitete, ki sestavljajo habitus, nastanejo kot produkt kolektivne, neprekinjene socializacije. Tak formativen proces v skladu s prevladujočimi principi razlikovanja (t. i. »doxo« kot samoumevnim, zdravorazumskim razumevanjem sveta in sebe) oblikuje različne vrste habitusa – ker družbo ključno deli ideja spola, lahko govorimo o moškem in ženskem habitusu (prav tam, str. 23, 24). Po eni strani je moška dominacija tako zakoreninjena v habitusu »protagonistov« ekonomije simbolnih dobrin – žensk, ki v takšni ekonomiji predstavljajo objekte, in moških, ki z njimi upravljajo –,
12 po drugi strani pa je hierarhičen odnos med spoloma vpisan tudi v ospoljeno razmejitev aktivnosti, ki vzdržujejo družbeni in simbolni kapital moških (aktivnosti, ki jih običajno povezujemo z idejo dela) – kapital, ki jim nudi monopol nad uradno, javno reprezentacijo (prav tam, str. 47). Habitus je torej produkt fizičnega in družbenega reda, zaradi katerega je moška nadvlada vpisana v materialno stvarnost (prav tam, str. 24).
Neenaka razmerja med spoloma dodatno ustvarja in vzdržuje t. i. simbolno nasilje, ki ga avtor razlaga kot obliko moči, »ki direktno, a […] brez fizične prisile vpliva na najgloblje plasti telesa« (prav tam, str. 38). Takšno nasilje se izvršuje nezavedno – po simbolnih poteh v obliki vsakdanjih interakcij –, zaradi česar ga tako prizadeti kot izvajalci težko prestrežejo. Bourdieu kot primer simbolnega nasilja navaja ugotovitev, da si večina Francozinj želi moža, ki je od njih starejši in (predvsem) višji. V tej situaciji je tako ženska tista, ki izvaja neposredno simbolno nasilje nad moškim. Od slednjega pričakuje, da bo v skladu z univerzalno sprejetimi kulturnimi percepcijami – tako v vizualnem kot v vsebinskem smislu – predstavljal nadrejeni subjekt (prav tam, str. 35, 36). Simbolna moč se v tem primeru sicer ne izvršuje s pozicije nadrejenosti, ampak izvira iz položaja podrejenosti, kar pa ne pomeni, da je zato manj efektivna. Nasprotno – Bourdieu izpostavlja, da je simbolno nasilje brez učinka, če k njemu ne prispevajo tudi tisti, ki so njegove žrtve – tisti, ki se mu podredijo. V omenjenem primeru izvaja simbolno nasilje ženska, a ga prav v tolikšni meri, kot ga izvaja nad moškim, izvaja tudi nad sabo. Takšno »nežno« utrjevanje hierarhičnih odnosov med spoloma dobro ponazarjajo tudi raznovrstni čustveni odzivi (ti se lahko razprostirajo vse od sramu, tesnobe in krivde do pozitivnih čustev, kot so ljubezen, občudovanje in spoštovanje) in z njimi povezane telesne reakcije (npr. zardevanje, jecljanje, tresenje), ki v najrazličnejših okoliščinah prav zaradi svoje subtilnosti pomembno prispevajo k utrjevanju obstoječega spolnega reda (prav tam, str. 38). Hegemoni položaj moških po Bourdieujevem mnenju ključno zaznamuje aktivna podreditev žensk, ki pa, kot piše avtor, nikakor ni prostovoljna – kot posledica obstoječih odnosov moči je pogojena s shemami percepcij in dispozicij, ki so trajno vgrajene v žensko telo – v telo, ki odnose moči na simbolne načine ponovno manifestira (prav tam, str. 40).
3.4.1 Kritike in aplikacije
Kljub potencialu, ki ga je možno pripisati teoretskemu ogrodju, s katerim Bourdieu pojasnjuje trdoživost spolne neenakosti, so se na razdelano monografijo vsule mnoge kritike; te so v prvi vrsti izpostavljale avtorjevo zanemarjanje empiričnih temeljev in spoznanj s področja študijev spola, v drugi vrsti pa naslavljale njegovo deterministično in pesimistično držo. Prva skupina
13 kritikov_čark tako poudarja, da edini podatki, ki ozaveščajo Bourdieujevo teoretizacijo moške dominacije, temeljijo na zastareli raziskavi spolno zaznamovanega reda ljudstva Kabyle iz 60.
let prejšnjega stoletja in družbenem romanu Virginije Woolf K svetilniku (Moi, 1991: 1033;
Wallace, 2003). McLeod (2005: 19) dodatno piše, da spolna delitev dela, ki jo Bourdieu opisuje na podlagi praks ljudstva Kabyle, za feministke_e ni nič novega. Po njenem mnenju je avtor »slep« za širok spekter feminističnih del, po besedah Krais (2006: 122) pa zanemarja tudi živeče izkušnje žensk, na katere bi se lahko naslanjal. V skladu s tem Hadas (2020: 56) izpostavlja Bourdieujevo statično razumevanje moške dominacije in ženske podrejenosti, ki ignorira spreminjanje razmerij med spoloma v poznem 20. stoletju. Drugi sklop kritik naslavlja avtorjevo teoretizacijo reprodukcije neenakih odnosov med spoloma, ki pušča malo možnosti za razvoj scenarija, v katerem lahko pride do družbene enakopravnosti (Lovell, 2000: 27). Razlogi za to so po mnenju večine avtorjev_ic Bourdieujevo pretirano poudarjanje reda in družbenih struktur (Joas in Knöbl, 2011: 25; Skeggs, 2004: 30). Chambers (2005: 334) dodatno piše, da je problematična predvsem Bourdieujeva premisa o kognitivni ujetosti žensk v togo patriarhalno strukturo, saj prav ta onemogoča zamišljanje radikalne družbene spremembe.
Dotičnim kritikam navkljub so avtorjeve ideje habitusa, simbolnega nasilja, kapitala in družbenega polja10 – sicer temelječe na mnogo zgodnejšem delu Esquisse d'une théorie de la pratique (Bourdieu, 1972) – v zadnjih treh desetletjih pomembno doprinesle k teoretskemu razvoju študijev spola. McCall (1992), Laberge (1995) in Reay (2004) se tako strinjajo, da Bourdieujevo konceptualno ogrodje omogoča poglobljeno analizo odnosov med spoloma v najrazličnejših okoliščinah. V tem oziru tudi Moi (1991: 1020) piše, da je avtorjeva teoretska zasnova edinstvena, ker dovoljuje »izredno kompleksne, a konkretne in specifične povezave«
med »pomembnimi« in na videz nepomembnimi praksami vsakdanjega življenja. Od izdaje članka La domination masculine (Bourdieu, 1990), ki je predhodil monografiji, je navedene koncepte v različnih ospoljenih kontekstih apliciralo in razvijalo več avtoric_jev. Skeggs (1997) in Lovell (2000) npr. kot obliko kulturnega kapitala navajata femininost, ki je v okvirjih sodobnega trga dela razumeta kot zaželeno, celo koristno lastnost. Huppatz (2009) dodatno členi »ženski« kapital (prednost, ki je povezana s konstruktom ženskega telesa, ne pa nujno z idejo femininega telesa) in »feminini« kapital (prednost, ki je kot skupek lastnosti
10 Koncept družbenega polja, ki je v Masculine Domination (2002) zgolj obrobnega pomena (Thorpe, 2009:
504), Bourdieu opredeljuje v Questions de sociologie (1984: 197): »[Družbeno polje] je prostor, v katerem poteka igra, [je] polje objektivnih odnosov med posamezniki in institucijami, ki tekmujejo za isto nagrado.« Po besedah Coles (2009: 35) bi ga lahko opredelili tudi kot »metaforo za različne domene družbenega življenja«.
14 priučena v času socializacije, ali tisto, kar je v specifičnem družbenem polju prepoznano kot feminino), Raey (2004) pa na podlagi emocionalne vpetosti mater v izobrazbo svojih otrok piše tudi o »čustvenem« kapitalu. Prav tako je široko apliciran preplet Bourdieujevih idej habitusa in družbenega polja. Thorpe (2009: 504) na primeru deskarske kulture tako piše o prehajanju deskark med različnimi družbenimi polji (npr. med družino, delom, športom), ki lahko zaradi trka habitusa in specifičnega polja nekatere deskarke privede do kritične refleksije svojega družbenega položaja. Avtorica Bourdieujevo konceptualno ogrodje v kontrastu do prej navedenih kritik tako razume kot koristno tudi za zamišljanje radikalne družbene spremembe. Koncept habitusa v zgodnejšem delu uporabi tudi Reay (1997: 231), ki vztraja, da mora feministična teorija ponovno postati dovzetna za idejo družbenega razreda, ključno prepredeno s konstruktom spola, s tem pa za vsakodnevne prakse, ki družbeni razred pogojujejo. Dodatno je vredno omeniti še delo Powell (2008), ki ob povezovanju simbolnega nasilja, habitusa in družbenega polja piše o vzvodih za neželene spolne odnose, rešitev pa vidi v izobrazbi in radikalni spremembi družbenih institucij, ki takšno nasilje spodbujajo.
Čeprav redkeje, se bourdieujevska terminologija pojavlja tudi v okvirih kritičnih analiz moških in moškosti. Hadas (2020: 59) tako meni, da lahko koncepti habitusa, simbolnega nasilja, kapitala in družbenega polja doprinesejo tudi k razumevanju pluralnosti moškosti, saj je ta zmeraj odvisna od dinamik v specifičnih družbenih poljih. V tem oziru Ural in Beşpınar (2017) pišeta o homoseksualnih moškostih v urbani Turčiji, pri čemer ugotavljata, da posameznikov habitus pomembno narekuje raven sodelovanja v odkrito gejevskih življenjskih stilih in je ključno pogojen z dinamikami znotraj posameznih družbenih razredov.
Bourdieujev konceptualni okvir za pojasnjevanje razmerij med različnimi moškostmi uporablja tudi Thorpe (2010). Avtorica na primeru deskarjev opiše, kako habitus, kapital in preplet družbenih polj prispevajo k oblikovanju različnih tipov moškosti. Tako Hadas (2020) kot Thorpe (2010), dodatno pa tudi Coles (2009) idejno ogrodje Masculine Domination (2002) razumejo kot pomemben prispevek h konceptu hegemone moškosti (slednjega bomo podrobno naslovili v poglavju 4.2), ki ga je znano zasnovala Connell (2012). Coles (2009: 41, 42) piše, da je avtoričina ideja hegemone moškosti pomanjkljiva, saj ne dovoljuje obstoja multiplih dominantnih moškosti, a dodaja, da jo lahko koncepti polja, kapitala in habitusa ustrezno dopolnijo.
15 4 MOŠKI IN PLURALNOST MOŠKOSTI
Do tega trenutka smo razdelali nekatere vplivne teorije, ki skušajo pojasniti, na kakšne načine spol in neenaka razmerja med spoloma nastajajo ter kako se reproducirajo. V tem kontekstu smo izpostavili široko sprejeta sklepa, da si moški lastijo moč, zaradi katere si v spolno zaznamovanih družbenih okoliščinah pa tudi na druge – posredne, nevidne, subtilne – načine podrejajo ženske, in da ta moč v veliki meri izvira iz družbeno pogojene predpostavke, da med spoloma obstajajo esencialne biološke razlike, ki se morajo nujno izražati tudi v socialnem smislu. V nadaljevanju se bomo najprej posvetili vprašanju notranje heterogenosti spolov, ki je v mnogih pogledih neločljivo povezano s problematizacijo neenakih razmerij med spoloma, a je bilo prav na račun izoliranega tematiziranja relacijskih spolnih dinamik dolgo zapostavljeno. Kot pomembno posledico teoretiziranja o notranji diferenciaciji kategorije ženske bomo izpostavili vznik t. i. »moškega vprašanja«, ki se poraja v kontrastu do in kot dopolnilo t. i. »ženskega vprašanja«. V skladu s tem bomo pretežen del poglavja namenili temeljnemu konceptualnemu okvirju sodobne kritične analize moških in moškosti, pri čemer bomo razdelali osnovno idejo o hierarhičnosti moškosti in nekatere pomembnejše, njej alternativne teorije.
4.1 Notranja diferenciacija spolov in moško vprašanje
Da o ženski in moškem (ali o moških in ženskah) ne moremo govoriti kot o notranje nediferenciranih, enotnih družbenih (in političnih) subjektih, je postalo jasno, ko so aktivistični in akademski krogi v ZDA začeli poudarjati presečišče spola in rase, dodatno pa je bila pomembnost intersekcionalističnega pristopa za analiziranje spola izpostavljena v 90.
letih prejšnjega stoletja, ko bi lahko govorili o začetkih tretjega vala feminizma (Molony in Nelson, 2017: 2). Feministična teoretičarka Patricia Hill Collins navaja, da »konstrukt intersekcionalnosti vključuje dva tipa odnosov: povezanost idej in družbenih struktur,« v katerih se ideje pod vprašajem pojavljajo, ter hierarhij družbenih moči, ki se s slednjima križajo (Hill Collins, 1999: 263, citirano po Kegan Gardiner, 2005: 42). Po logiki intersekcionalizma je koncept spola »redefiniran kot skupek idej in družbenih praks, ki so historično umeščene znotraj« mnogoterih sistemov zatiranja – sistemov, ki jih tudi same ustvarjajo (prav tam). V kontrastu do teorij, ki so se osredotočale zgolj na razmerja moči med spoloma ali pa na psihološke razlike med moškimi in ženskami,11 so se različne feministične
11 Glej npr. Chodorow (1978) in Dinnerstein (1976).
16 skupine pod vplivom marksizma tako začele ukvarjati s presečišči spola in drugih hierarhij – nacionalnih in etničnih pripadnosti, družbenih razredov, seksualnosti in rasno zaznamovanih identitet. V tem kontekstu so ključna vprašanja postajala, kako se moški razlikujejo od drugih moških, kako se ženske razlikujejo od drugih žensk, v čem vse so si moški in ženske podobni (ne pa različni) in kako lahko opredelimo odnose med različnimi kategorijami družbene neenakosti (Kegan Gardiner, 2005: 42).
Za obdobjem, ko so nekatere belopolte ameriške feministke začele iskati podobnosti med deprivilegiranostjo žensk in Afroameričanov_k, je skupina afroameriških avtoric objavila zbirko esejev All the Women Are White, All the Blacks Are Men, But Some of Us are Brave (Hull, Scott in Smith, 1982, citirano po Kegan Gardiner, 2005: 43), ki je v ospredje postavila dvoje: nujo po splošni demarginalizaciji intersekcije rase in spola ter dotlej zapostavljeno (v okvirih navedenega dela sicer rasno zaznamovano) »moško vprašanje«. Teoretiziranje o moških kot o ospoljenih (ne pa nevtralnih, »normalnih«) subjektih je bilo znotraj feminističnih študij dolgo časa popolnoma odsotno in je opazen vznik dočakalo komaj v času družbeno-političnih gibanj za pravice gejev in lezbijk ter Afroameričanov_k in drugih etničnih manjšin – v okoliščinah, ki so v akademskih krogih repetitivno spodbujale vprašanje, kaj je tisto, kar šteje za »moškega« (Hearn in Howson, 2019: 21). Kot navaja Kegan Gardiner (2005: 43, 44), so se v 70. in 80. letih mnoge afroameriške teoretičarke trudile vzpostaviti ravnovesje med kritiko in razumevanjem afroameriških moških, pri čemer so v duhu feminističnih in antirasističnih agend poudarjale nujnost razrešitve neenakih odnosov med moškimi in ženskami znotraj afroameriških skupnosti, dodatno pa jih izpostavljale kot partnerje v boju proti rasno zaznamovani kulturni in strukturni neenakosti. O afroameriškem moškem kot o revnem, delavskem subjektu piše bell hooks (1984: 73–75), ki njegovo seksistično, mačistično držo razume kot produkt belske nadvlade in vztraja, da je lahko feministično gibanje uspešno le ob vzporednem priznavanju boja marginaliziranega, podrejenega moškega. Po njenih besedah slednjega
neprestano bremeni nasprotje med idejo moškosti […] in nezmožnostjo, da bi jo izživel. Običajno je
»prizadet«, čustveno oškodovan, ker nima […] moči, ki bi si jo v skladu s tem, kar ga je naučila družba, morali lastiti »pravi moški«. Odtujen, frustriran, jezen lahko napada, zlorablja in zatira […] ženske, vendar s svojo podporo seksistični ideologiji ne žanje nobenih družbenih prednosti, [prav tako pa ne]
privilegijev. Materialne prednosti in privilegije [omogoča] zgolj vladajočemu razredu moške strukture moči, ki spodbuja seksistično zlorabo žensk. Je zatiralec. Je sovražnik žensk. Sovražnik je tudi sebi. Tudi sam je zatiran (hooks, 1984: 73, 74).
17 Prispevki afroameriških feministk so pomembno razširili binarno teoretiziranje o spolu in pozornost preusmerili k širšim strukturam zatiranja in družbene reprezentacije, pri čemer so stremeli tako k pojasnjevanju napetosti med afroameriškimi ženskami in moškimi kot k spodbujanju afroameriških moških k teoretiziranju in grajenju empancipacijske skupnosti. Po njihovi zaslugi so se začele razvijati mnoge razprave, ki so gradile na ideji presečišča rase in spola ter moško vprašanje naslavljale tudi v splošnejšem smislu. Rasna neenakopravnost je postala problematizirana zgolj kot ena izmed mnogih (zunanjih ekonomskih in družbenih) determinant neenakih razmerij med spoloma, ki jih lahko na odkrite, nasilne načine utrjujejo moški iz heterogenih podrejenih položajev (Kegan Gardiner, 2005: 44).
Razvoj teoretiziranja o moških in moškostih je tako odpiral mnogotere teme, ki so se v veliki meri naslanjale tudi na gejevske in lezbične študije (slednje kot ene izmed temeljnih potez moškosti izpostavljajo heteronormativnost in homofobijo, ki ju bomo poglobljeno naslovili v poglavju 5.4), na queer teorije in politike »ter dekonstrukcije fiksnega, binarnega in komplementarnega« zamišljanja spolov in seksualnosti, na mirovna in ekološka civilnodružbena gibanja, ki so se razplamtela v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ter na sodobne postkolonialne študije, ki opozarjajo na različno umeščenost moških v odnosu do
»lokalnih in globalnih centrov moči« (Hrženjak, 2017: 10). Poleg tega so novejše tematizacije moškosti zaznamovala zmerom pogostejša vprašanja »družine, očetovstva, čustev in vsakdanjega življenja«, ki so se odmikala od širšega družbeno-političnega dogajanja (Hearn in Howson, 2019: 21), kot eksplicitne politike moškosti pa so glasnejša postajala tudi antifeministična gibanja za pravice moških (Hrženjak, 2017: 10). Ta so med drugim naslavljala pravice očetov do skrbništva nad otroki po razvezi, nasilje nad moškimi in težnje po retradicionalizaciji družine. Hrženjak (prav tam) o razlogih za njihov nastanek piše tako:
Zaton industrijske proizvodnje, njeno nadomeščanje s storitveno ekonomijo in porast nestandardnih zaposlitev so povečali brezposelnost moških; množično vključevanje žensk v plačano delo je načelo ekonomsko premoč moških; demokratizacija odnosov med moškimi in ženskami ter starši in otroki je izzvala predpostavko o naravni moralni avtoriteti moških v družini; javna problematizacija družinskega nasilja je zasenčila podobo moškega kot zaščitnika družine; reproduktivne tehnologije so omogočile ločitev spolnosti ne samo od reprodukcije, ampak tudi od očetovstva […].
Takšne družbene spremembe so prispevale k teorijam o razvoju t. i. krize moškosti in spodbudile nastanek aktivističnih gibanj ter akademskih področij (pogosto poznanih tudi pod imenom »moške študije«), ki moške v primerjavi z ženskami razumejo kot deprivilegirane,
18
»izhod, tudi za domnevno naraščajočo ,feminizacijo moških‘, pa vidijo v vrnitvi k tradicionalnim vrednotam in ,pravi‘ moškosti« (prav tam).
Da bi moškosti kritično dekonstruirale, so se v odgovor na esencialistična pojmovanja moških in razmerij med spoloma v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja razvile kritične študije moških (KŠMM) in moškosti (Hearn in Howson, 2019: 21; Hrženjak, 2017: 9, 10); Hearn in Howson (2019: 21) slednje opredeljujeta kot »ekplicitno ospoljene razlage, opise in poročanja o moških in moškostih v njim lastnih družbenih kontekstih, ki jih jasneje izpostavljajo kot predmete teorije in kritike«. KŠMM se tako ukvarjajo z razbijanjem idej o enotnosti in spolni nevtralnosti kategorije moških in moškosti, ki se še zmeraj vzpostavljajo kot univerzalne norme, s tem pa (pre)pogosto ostajajo nekaj samoumevnega in neproblematiziranega (Hrženjak, 2017: 9).
Osnovni konceptualni okvir za kritično preučevanje moških in moškosti začne v 70. letih prejšnjega stoletja (Hearn, 2004: 56) razvijati Raewyn Connell (1983) s konstrukcijo hegemone moškosti, ki teoretizira hierarhiziranje moškosti glede na vire ospoljene moči.
Avtorica hegemono moškost z asistentoma Timom Carriganom in Johnom Leejem (Hearn, 2004: 56) podrobneje artikulira v članku Toward a New Sociology of Masculinity (Carrigan, Connell in Lee, 1985), najbolj obširno pa jo opiše v monografiji Moškosti (2012). V nadaljevanju se bomo zasnovi koncepta hegemone moškosti posvetili podrobneje, pri tem pa bomo izpostavili nekatere pomembnejše kritike in reformulacije. Dodatno se bomo ukvarjali s teorijami, ki skušajo idejo hegemone moškosti dopolniti in naslavljajo alternativne,
»pozitivne« moškosti; v tem kontekstu bomo izpostavili praktično in teoretsko ogrodje skrbnih moškosti (Elliot, 2015), poseben poudarek pa bomo namenili Andersonovi (2009) teoretizaciji vključujoče moškosti, ki tematizira odmik nekaterih (mladih, belih, izobraženih) moških (srednjega razreda) od hierarhičnosti in ortodoksne heteroseksualnosti (Hrženjak, 2017: 16).
4.2 Hegemona moškost
Carrigan, Connell in Lee (1985) koncept hegemone moškosti opredelijo v odgovor na esencialistično razumevanje spola, ki temelji na ideji, da obstaja pravo, biološko utemeljeno, nespremenljivo jedro moškosti (glej 2. poglavje), in na teorije spolnih vlog ter psihoanalitične teorije, ki moškost analizirajo v okviru normativnih predpostavk o tem, kaj bi moški morali biti. Kot kasneje piše Connell (2012: 109–111), je razumevanje moškosti kot naravnega
19 značajskega tipa, norme ali celo vedenjskega povprečja (kot ga je strukturiralo pozitivistično družboslovje) zgrešeno; esencialistična dejstva o moških in moškostih so arbitrarna, malo moških se ujema z normativnimi standardi, zaradi česar se hitro začne porajati vprašanje, kaj je »,normativnega‘ v normah, ki jih komaj kdo doseže« (prav tam, str. 111), poleg tega pa so tudi »nevtralni« opisi moških v pozitivističnem družboslovju omejeni s predpostavkami o spolni binarnosti. Carrigan, Connell in Lee (1985: 587) hegemono moškost tako eksplicitno definirajo kot tisto, kar ni moška spolna vloga, ampak je »posebna oblika [poudarek dodan]
moškosti, ki so ji druge […] podrejene«. Avtorji se s tem distancirajo od idej, ki predpostavljajo homogenost družbene prakse moškosti, njeno mnogoterost pa izpostavljajo kot direktno posledico notranjih razmerij moči.
Connell v Moškostih (2012: 118) hegemono moškost opredeli manj statično. Poudarja, da slednja »ni ustaljen značajski tip, ki bi bil vedno in povsod enak« in dodaja, da gre »za moškost, ki v določenem vzorcu odnosov [poudarek dodan] zavzema hegemono pozicijo, kar je pozicija, ki ji je vedno mogoče oporekati«. Avtorica hegemono moškost tako izpostavlja kot »trenutno sprejeto« strategijo, ki jo lahko v kateremkoli trenutku izzovejo nove skupine (prav tam, str. 120). Kot navaja Connell (prav tam, str. 119), takšno pojmovanje notranjih spolnih dinamik izvira iz Gramscijeve analize razrednih odnosov; da bomo lahko delovanje sistema spola, ki ga avtorica razlaga, poglobljeno razdelali, se bomo za trenutek ustavili pri avtorjevi zasnovi koncepta hegemonije.
Gramscijeva teorija hegemonije nosi korenine v idejah Marxa in Engelsa, a v prvi vrsti razlaga, kako dominantni ekonomski razred s svojim kulturnim vplivom – ne pa zgolj z ekonomsko prisilo (Hearn, 2004: 54) – nadzoruje družbo. V nasprotju z Marxom in Engelsom, ki sta ekonomsko bazo razumela kot tisto, kar pogojuje pravno-politično nadstavbo, Gramsci nadstavbo razdeli na dva podija: na civilno in politično družbo. Civilna družba tako sestoji iz privatnih organov (npr. šol, cerkev, klubov in časopisov), ki nenasilno, a ključno prispevajo k nastanku družbene in politične zavesti, politična družba pa je sestavljena iz javnih institucij (npr. vlade, sodišč, policije in vojske), ki izvajajo direkten družbeni nadzor.
Ker je civilna družba po Gramsciju nekakšno tržišče idej, so intelektualci, ki imajo v njej svoje mesto, razumljeni kot dostavljalci različnih kultur (znanja), kot taki pa ideologijo vladajočega razreda subtilno približujejo množicam. Hegemonija vladajočega (ekonomskega) razreda se vzpostavlja, ko množice pripadajočo ideologijo, s tem pa tudi odgovarjajoče zakone in red, nezavedno, »prostovoljno« ponotranjijo. Na redkih mestih, kjer intelektualcem vzpostavitev hegemonije spodleti, nalogo z uporabo represivnih organov opravi politična
20 družba (Bates, 1975: 353). Vendar pa hegemonija ni zmeraj v rokah iste skupine ljudi, nasprotno – Gramsci trdi, da družbo vselej preveva boj za nadzor nad idejami in prepričanji, takšen boj pa je gonilo historičnih sprememb in nastanka novih hegemonij (prav tam, str.
359–366). Avtorjev koncept hegemonije se po besedah Connell (2012: 119) tako »nanaša na kulturno dinamiko, prek katere si določena skupina lasti in vzdržuje [poudarek dodan] vodilni položaj v družbenem življenju«.
V skladu z Gramscijevo idejo hegemonije avtorica hegemono moškost definira kot
»konfiguracijo spolnih praks, ki pooseblja trenutno sprejet odgovor na vprašanje legitimnosti patriarhata, kar zagotavlja (ali se obravnava kot zagotovilo za) prevladujoč položaj moških in podrejenost žensk« (prav tam, str. 119). Hegemonija v tem smislu ne pomeni nasilne nadvlade (čeprav jo nasilje lahko vzdržuje), ampak nadvlado, ki jo neka moškost v določenem trenutku doseže z manipulacijo kulture, institucij in prepričevanjem (Connell in Messerschmidt, 2005: 832) – z obvladovanjem zdravorazumskega in »samoumevnega«
(Hearn, 2004: 54), zaradi česar je razumljena kot naravna, prava in ustrezna. Ko se pogoji za vzdrževanje patriarhata spremenijo, navaja Connell (2012: 120), je dominantna pozicija dotične moškosti ogrožena; v takšni situaciji dobijo nove skupine priložnost, da oblikujejo novo hegemonijo. Avtorica poudarja, da so lahko »nove skupine« tudi ženske, ki lahko izzovejo katerokoli skupino moških – v tem primeru je hegemonija »historično prilagodljivo razmerje« (prav tam). O hegemoni moškosti bi lahko tako govorili kot o najbolj sprejemljivem in nagrajenem uprizarjanju moškosti, ki je zmeraj odvisno od časa (in prostora12), v katerem se pojavlja.
Hearn (2004: 54) piše, da je koncept hegemonije po Gramsciju pomembno prispeval k razvoju KŠMM, saj je spodbudil vprašanja o tem, kdo dominira koga, kaj je tisto – zdravorazumsko, kulturno –, kar se dogaja brez uporabe prisile, ter nenazadnje – kaj so (politični, ekonomski) procesi in vsebine v ozadju obstoječega spolnega sistema. V nadaljevanju bomo na nekatere vidike navedenih vprašanj odgovorili ob obravnavi tistih moškosti – podrejenih, soudeleženih in marginaliziranih –, ki jih Connell (2012) artikulira v kontrastu do hegemonega konstrukta in ki so za reprodukcijo obstoječega spolnega reda prav tako kot hegemona moškost nepogrešljive.
12 Connell (2012: 119) v delu Moškosti poudarja predvsem zgodovinsko spremenljivost spolnih dinamik, medtem ko pomembnost prostorske kontekstualizacije (hegemone) moškosti eksplicitno členi ob kasnejši reformulaciji hegemone moškosti (Connell in Messerschmidt, 2005: 849, 850).
21 4.2.1 Podrejene moškosti
Koncept hegemonije temelji na ideji, da družbo prevevajo soodvisna razmerja dominacije in podrejanja; Connell (2012) v skladu s tem izpostavlja, da se lahko hegemona (dominantna13) moškost konstruira le v odnosu do drugih, podrejenih moškosti. Četudi so slednje mnogotere, kot izstopajoč in najpomembnejši primer navaja gejevsko moškost. O njej so v zgodnji zasnovi hegemone moškosti pisali že Carrigan, Connell in Lee (1985), ki podrejenost homoseksualnih moških opisujejo kot posledico zatiralnih, patriarhalnih (hetero)seksualnih odnosov, s tem pa kot posledico širše logike moške nadvlade in ženske podrejenosti. Avtorji pojasnjujejo, da je homoseksualnost v okviru »naravnega«, »samoumevnega«, heteroseksualnega reda razumljena kot anomalija. V takšnem redu je ženska objekt, moški pa je njegova negacija, zaradi česar so ženske tiste, ki dajejo moškim seksualno potrditev, moški pa se v rivalstvu z drugimi moškimi zanjo (in za kopico drugih »objektov«) borijo. Tisti moški, ki ne želijo tekmovati (ali izražajo nemoč), hitro postanejo razumljeni kot homoseksualci, zaradi nezmožnosti sodelovanja pri utečeni ureditvi pa so postavljeni na dno hierarhije moškosti. Iz tega razloga je možno trditi, da je dihotomno razmerje med homoseksualnostjo in heteroseksualnostjo ključni simbol pri vzpostavljanju dominantnih in podrejenih moškosti (prav tam, str. 586, 587). Gejevstvo je po besedah Connell (2012: 121)
»v patriarhalni ideologiji skladišče vsega, kar je simbolno izgnano iz hegemone moškosti«, od tod, nadaljuje avtorica, »sledi, da z vidika hegemone moškosti gejevstvo lahko preprosto primerjamo z ženskostjo«, in »od tod – z vidika nekaterih gejevskih teoretikov – sledi silovitost homofobnih napadov«. Homofobija in seksizem sta tako osrednja elementa nekaterih sodobnih moških identitet, saj ustvarjata podrejen položaj tistih lastnosti, ki kulturno idealiziranim moškostim omogočajo hegemonijo (Diefendorf in Bridges, 2020: 1265).
4.2.2 Soudeležene moškosti
Avtorica poudarja, da ideja hegemone moškosti ne zmore opisati vseh načinov, na katere so moški povezani s »hegemonim projektom«, zaradi česar k svojemu konceptualnemu okviru dodaja konstrukt soudeleženih moškosti. Četudi normativne standarde (kulturno idealizirano moškost) dosledno izvaja majhno število moških, je možno trditi, da je zaradi njihove dominantne pozicije večina moških deležnih materialnih in simbolnih koristi – prednosti, ki temeljijo na vsesplošni podrejenosti žensk (in ne zgolj na notranjih razmerjih moči) (Connell,
13 Ker lahko izraz »dominacija« namiguje na neoporečno nadvlado, poudarjam, da v pričujočem besedilu koncepta dominacije in hegemonije uporabljam izmenjaje, vendar z obema označujem nadrejene pozicije, ki jih je v kateremkoli trenutku možno izzvati.
22 2012: 121, 122). Connell soudeležene moškosti tako definira kot tiste, »ki ob tvorjenju realizirajo patriarhalne privilegije, ne vsebujejo pa napetosti ali tveganj v prvih bojnih vrstah patriarhata« (prav tam, str. 122). V praksi bi tako lahko govorili o moških, ki v »hegemonem projektu« na različne načine sodelujejo mnogo bolj subtilno: do žensk so lahko spoštljivi, prijateljujejo lahko s homoseksualnimi ljudmi, vestno opravljajo svoj delež gospodinjskih opravil, kljub temu pa na posredne, celo nevidne načine – če si izposodimo Bourdieujevo terminologijo – vzdržujejo obstoječi spolni red (prav tam). Prav na tem mestu pride do izraza vpliv Gramscijeve interpretacije hegemonije. Pri slednji gre – bolj kot za direktno nadvlado, ki je lahko zaradi (pre)očitne represije ali (pre)izrazitega izkazovanja avtoritete neučinkovita – za dominacijo, ki se izvaja v skladu z »zdravorazumskimi« prepričanji in kulturnimi pričakovanji (Hrženjak, 2017: 13). V tem smislu je torej jasno, da hegemona moškost za legitimacijo svoje nadrejene pozicije potrebuje soudeležene moškosti.
4.2.3 Marginalizirane moškosti
Dominacija, podrejenost in soudeležba so – po besedah Connell (2012: 122) – dinamike, lastne spolnemu redu. Ker pa moškosti prečijo tudi spolu zunanje strukture, kot sta razred in rasa, avtorica v svojo konceptualno zasnovo vpelje pojem marginalizacije, ki ga (zaradi pomanjkanja boljšega izraza, kot piše sama) uporablja »za opis odnosov med moškostmi v vladajočih in podrejenih razredih ali etničnih skupinah« (prav tam). Tako kot gejevske moškosti, ki imajo simbolno vlogo pri tvorjenju hegemonih, heteroseksualnih moškosti, so tudi marginalizirane moškosti simbol za nekatere lastnosti, ki jih trenutno sprejeti »hegemoni projekt« ne odobrava. Po drugi strani, piše Connell (prav tam, str. 123), je marginalizacija vedno prepletena z neko mero podpore vladajoče skupine. Kot primer takšne dinamike navaja kontrast med občudovanjem, ki so ga zaradi svoje fizične vzdržljivosti deležni nekateri temnopolti športniki, in prezir, ki ga je možno čutiti do ideje temnopoltega posiljevalca.
Avtorica hkrati izpostavlja, da so privilegiji, ki so jih deležni nekateri marginalizirani moški, neprenosljivi – družbena avtoriteta, če si jo lastijo, tako efektivno nikakor ne pronica navzdol po hierarhični lestvici moškosti (spomnimo se npr., kako temnopoltega moškega opisuje bell hooks [1984: 73, 74]). Poleg tega lahko marginalizacija vstopi v pomemben stik s podrejenostjo (Connell, 2012: 124). V okoliščinah, kjer je posameznik podvržen heterogenim – spolu lastnim in spolu zunanjim – predsodkom, je tako moč govoriti o dveh ravneh deprivilegiranosti. S tem v ospredje stopijo tudi dinamike moči, ki se odvijajo znotraj marginaliziranih skupin moških. Odkrit gejevski življenjski stil tako ponekod manj verjetno
