UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SOCIALNA PEDAGOGIKA
Tea Žagar
SPOPRIJEMANJE Z IZGUBO ZAPOSLITVE PO 40. LETU STAROSTI
Magistrsko delo
Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SOCIALNA PEDAGOGIKA
Tea Žagar
SPOPRIJEMANJE Z IZGUBO ZAPOSLITVE PO 40. LETU STAROSTI
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Olga Poljšak Škraban
Ljubljana, 2016
i
POVZETEK
Delo obravnava pojav brezposelnosti pri osebah, starejših od 40 let. Gre za izredno ranljivo skupino na trgu dela, ki se z izgubo zaposlitve ter njenimi posledicami še posebno težko spoprijema. Ljudje smo si različni, zato so različne tudi reakcije na izgubo dela, v vsakem primeru pa je izguba zaposlitve ali brezposelnost večdimenzionalen pojav in izjemno stresen dogodek, ki vpliva na vsa področja posameznikovega življenja ter tudi na njegove bližnje. V današnji družbi predstavlja zaposlitev osrednji del vsakdanjega življenja ter zagotavlja posamezniku status, prestiž, identiteto, finančno neodvisnost ter socialno vključenost. V delu bom raziskala, s katerimi posledicami izgube zaposlitve se spoprijemajo starejši brezposelni in katere strategije spoprijemanja uporabljajo pri tem. Starejši brezposelni so namreč v že tako stresni situaciji še dodatno ogroženi zaradi pojava starostne diskriminacije oziroma ageizma na trgu dela ter s tem povezane dolgotrajne brezposelnosti. Empirični del sloni na kvalitativni raziskavi, v katero sem vključila pet oseb, starejših od 40 let, ki imajo status brezposelnosti vsaj eno leto. Zanimalo me je, kakšne izkušnje imajo te osebe z izgubo zaposlitve in kako je potekalo njihovo življenje po tem dogodku. Ob tem sem se osredotočila na različne posledice, povezane z izgubo zaposlitve, in spremembe na življenjskih področjih. Zanimalo me je tudi, katere strategije spoprijemanja so te osebe uporabile v omenjeni stresni situaciji. Podatke sem zbrala s pomočjo polstrukturiranih intervjujev, ki sem jih analizirala po kvalitativni metodi in jih povzela v utemeljeni teoriji. Ugotovila sem, da so vsi intervjuvanci brezposelnost doživeli kot negativen, stresen dogodek, ki je povzročil spremembe na vseh njihovih življenjskih področjih (materialnem, psihičnem, socialnem in zdravstvenem stanju). Se pa med intervjuvanci razlikujejo načini spoprijemanja z brezposelnostjo; le-ti so odvisni od različnih individualnih dejavnikov, kot so starost, spol, okoliščine brezposelnosti, osebnostne značilnosti, viri podpore in oteževalni dejavniki.
Ključne besede: brezposelnost, stres, starejši od 40 let, strategije spoprijemanja, ageizem
ii
ABSTRACT
The thesis deals with the phenomenon of unemployment among persons older than 40 years.
This is an extremely vulnerable group in the labor market, which reckons with the loss of employment and its consequences in a particularly difficult way. We are different and therefore also reactions to the loss of a job are different, however, the loss of employment or unemployment is a multidimensional phenomenon and extremely stressful event that affects all areas of one's life as well as his loved ones. In today's society employment represents a central part of everyday life and provides individual status, prestige, identity, financial independence and social inclusion. In the thesis I will explore what are the consequences of loss of employment among older unemployed persons and what strategies of copying with the situation they use. Older unemployed are already in stressful situation even more compromised due to the occurrence of age discrimination and ageism in the labor market and with this related long-term unemployment. The empirical part is based on qualitative research, in which I included five persons older than 40 years who have unemployment status of at least one year. I was wondering what experience these persons with the loss of employment and how they live after the event. At the same time I focused on the different consequences associated with the loss of employment, and changes in living areas. I was also interested what strategies of copying with the stressful situation these people used. Data was collected through semi-structured interviews, which I have analyzed by using the qualitative methods and summarized in a reasonable theory. I have found out that all the respondents experienced unemployment as a negative, stressful event that caused changes in all areas of their lives (material, psychological, social and health status of individuals). However, there are differences among the interviewees of dealing with unemployment; they depend on various individual factors such as age, sex, conditions, of unemployment, personality characteristics, sources of support and aggravating factors.
Keywords: unemployment, stress, older than 40 years, the strategies of coping, ageism
iii
KAZALO
UVOD ... 1
I TEORETIČNI DEL ... 2
1 BREZPOSELNOST ... 2
1.1 OPREDELITEV BREZPOSELNOSTI ... 2
1.1.1 VRSTE BREZPOSELNOSTI ... 3
1.2 TRENUTNE RAZMERE TRGA DELOVNE SILE V SLOVENIJI ... 4
1.2.1 SODOBNA DRUŽBA TVEGANJA ... 6
2 OSEBE PO 40. LETU KOT RANLJIVA SKUPINA NA TRGU DELA ... 8
2.1 OPREDELITEV SKUPINE OSEB PO 40. LETU STAROSTI... 8
2.2 AGEIZEM ... 12
2.3 DOLGOTRAJNA BREZPOSELNOST ... 19
3 KAKO IZGUBA ZAPOSLITVE VPLIVA NA OSEBE, STAREJŠE OD 40 LET ... 21
3.1 ODZIV NA IZGUBO ZAPOSLITVE ... 23
3.1.1 CIKLUS PREHODA ALI KRIVULJA KOMPETENTNOSTI ... 24
3.2 PSIHOFIZIČNE POSLEDICE BREZPOSELNOSTI... 25
3.2.1 VPLIV NA SAMOPODOBO ... 28
3.2.1.1 NAUČENA NEMOČ ... 30
3.2.2 DEPRESIJA ... 31
3.2.3 ZDRAVSTVENE TEŽAVE ... 32
3.3 SOCIALNE POSLEDICE BREZPOSELNOSTI ... 33
3.3.1 SOCIALNA IZKLJUČENOST ... 36
3.4 SPREMEMBA MATERIALNEGA POLOŽAJA... 38
4 STRATEGIJE SPOPRIJEMANJA ... 41
II EMPIRIČNI DEL ... 46
5 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 46
6 NAMEN IN CILJI RAZISKOVANJA ... 46
7 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 46
8 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ... 47
iv
8.1 UDELEŽENCI ... 47
8.1.1 KRATKA PREDSTAVITEV SOGOVORNIKOV IN OKOLIŠČIN IZGUBE ZAPOSLITVE ... 47
8.2 RAZISKOVALNI INSTRUMENT TER POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV . 49 8.3 POSTOPEK OBDELAVE ZBRANIH PODATKOV ... 49
9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 51
9.1 DOŽIVLJANJE IZGUBE ZAPOSLITVE IN SPOPRIJEMANJE Z NJO ... 51
9.2 PSIHOFIZIČNE POSLEDICE IZGUBE ZAPOSLITVE ... 68
9.3 SOCIALNE POSLEDICE BREZPOSELNOSTI ... 73
9.4 SPREMEMBE NA PODROČJU MATERIALNEGA STANJA ... 81
9.5 PODPORNI DEJAVNIKI V ČASU BREZPOSELNOSTI ... 88
9.6 OTEŽEVALNI DEJAVNIKI V ČASU BREZPOSELNOSTI ... 92
9.7 POGLED INTERVJUVANCEV NA PRIHODNOST ... 93
III SKLEP ... 95
IV LITERATURA IN VIRI ... 103
V PRILOGE ... 110
10 OKVIRNA VPRAŠANJA POLSTRUKTURIRANEGA INTERVJUJA ... 110
11 PRIMER NAČINA KODIRANJA INTERVJUJEV ... 111
KAZALO TABEL
Tabela 1: Prikaz aktivnega prebivalstva po Anketi o delovni sili po MERITVE, LETO (Statistični urad Republike Slovenije, 2015) ... 5Tabela 2: Delež registriranih brezposelnih oseb po različnih starostnih skupinah v obdobju 2008−2014 (Zavod RS za zaposlovanje, 2015) ... 10
Tabela 3: Registrirano brezposelni po starosti in stopnji izobrazbe ter delež posamezne stopnje v posameznem razredu, v %, september 2013 (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2013) ... 18
Tabela 4: Okoliščine izgube zaposlitve in dolgotrajnost procesa izgube zaposlitve ... 51
Tabela 5: Doživljanje okoliščin izgube zaposlitve in individualni odzivi na izgubo zaposlitve ... 53
v
Tabela 6: Doživljanje brezposelnosti in preobrat v doživljanju brezposelnosti ... 55
Tabela 7: Pomen zaposlitve ... 59
Tabela 8: Proces iskanja zaposlitve, strategije iskanja zaposlitve in prehodne zaposlitve v obdobju brezposelnosti ... 60
Tabela 9: Starostna diskriminacija, doživljanje starostne diskriminacije in doživljanje starosti ... 64
Tabela 10: Diskriminacija žensk ... 66
Tabela 11: Psihične posledice in osebnostne lastnosti ... 68
Tabela 12: Fizično zdravje po izgubi zaposlitve ... 70
Tabela 13: Prosti čas in doživljanje prostega časa ... 72
Tabela 14: Socialne posledice ... 74
Tabela 15: Odnos drugih do brezposelnega ... 77
Tabela 16: Razmere v državi in doživljanje razmer v državi ... 79
Tabela 17: Sprememba materialnega stanja in doživljanje spremembe materialnega stanja . 81 Tabela 18: Doživljanje institucionalnih oblik pomoči ... 84
Tabela 19: Spoprijemanje s spremembo materialnega stanja ... 85
Tabela 20: Potrebe v času brezposelnosti ... 88
Tabela 21: Podporni dejavniki ... 90
Tabela 22: Oteževalni dejavniki spoprijemanja ... 92
Tabela 23: Vizija prihodnosti ... 94
1
UVOD
Pojav brezposelnosti je zaradi razširjenosti in mnogih razsežnosti postal del vsakdanjika sodobne družbe. Z razvojem globalizacije, kapitalizma ter negotovih, fleksibilnih pogojev zaposlovanja na trgu delovne sile je v današnji družbi prišlo do pojava problematike množične brezposelnosti znotraj vseh družbenih skupin, s čimer se soočajo vse države.
Z izgubo zaposlitve se torej danes načeloma lahko sooči vsak izmed nas, vendar mnogi avtorji poudarjajo, da so nekatere skupine ljudi bolj ogrožene za pojav brezposelnosti kot druge, saj se ob tem soočajo s hujšimi in raznolikimi posledicami, ki imajo pri njih dalj časa trajajoč učinek. V svojem magistrskem delu sem se osredotočila na populacijo oseb, starejših od 40 let, saj se zaradi določenih značilnosti svojega starostnega obdobja ter starostne diskriminacije delodajalcev težje spoprijemajo s posledicami brezposelnosti kot mlajše osebe. Mnoge raziskave tudi kažejo, da je med odraslimi brezposelnimi delavci več možnosti za pojav dolgotrajne brezposelnosti, ki še dodatno omejuje njihove možnosti za ponovno udeležbo in vključenost na trg dela. Za raziskovanje spoprijemanja z brezposelnostjo pri osebah v srednji odraslosti sem se odločila tudi zato, ker menim, da je to področje premalo raziskano in se mu kljub trendu staranja prebivalstva in vse večjemu deležu odraslih oseb na trgu dela ne posveča dovolj pozornosti.
Brezposelnost je temeljni ekonomski ter socialni problem za družbo in predvsem za posameznike, ki se s to stresno situacijo spoprijemajo. Zaposlitev namreč ne predstavlja le pomembnega vira dohodkov in finančne stabilnosti, temveč posamezniku zagotavlja tudi družbeni položaj in status, sooblikuje njegovo identiteto, omogoča strukturiranje časa, različne socialne vloge ter socialno mrežo. Poleg tega se izguba zaposlitve povezuje s številnimi psihičnimi posledicami, kot so zmanjšanje samopodobe in samospoštovanja, občutenje nemoči, izguba identitete, razvoj simptomov depresije ipd. Znani so tudi vplivi brezposelnosti na fizično zdravje posameznika, saj lahko povzroči poslabšanje zdravstvenega stanja in pojav različnih psihosomatskih motenj, ki se velikokrat povezujejo s stanjem na področju duševnega zdravja.
S pomočjo literature in izvedenega intervjuja s petimi brezposelnimi osebami po 40 letu starosti sem želela raziskati, kako so posamezniki doživeli izgubo zaposlitve, kako se je spremenilo njihovo življenje po tem dogodku ter s katerimi posledicami so se ob tem spoprijemali (socialnimi, psihičnimi, ekonomskimi). Pri tem sem se osredotočila na oteževalne in varovalne dejavnike posameznikov v obdobju brezposelnosti.
2
I TEORETIČNI DEL
1 BREZPOSELNOST
1.1 OPREDELITEV BREZPOSELNOSTI
Brezposelnost predstavlja temeljni problem vsake družbe in ima tako za posameznika kot za celotno družbo pomembne socialne ter individualne posledice. V slovenski zakonodaji je brezposelnost opredeljena kot socialni primer. Radovan (1978, v Kavar Vidmar, 2006, str. 9) opredeljuje socialni primer kot »vse dogodke, ki prizadenejo človeka v takšni ali drugačni obliki. Imajo vpliv na ekonomski položaj posameznika, ker povzročajo zmanjšanje njegovega dohodka in/ali povečanje njegovih izdatkov.«
Pirher (1994, str. 48) povzema naslednjo definicijo mednarodne organizacije za delo (ILO), ki vključuje osebe, stare 15 in več let, ki izpolnjujejo vse tri naslednje pogoje:
»V referenčnem obdobju niso opravile nikakršnega dela za plačilo niti niso zaposlene ali samozaposlene;
so v zadnjih štirih tednih pred anketiranjem aktivno iskale plačano delo (zaposlitev ali samozaposlitev), kar pomeni, da so uporabile vsaj en formalni ali neformalni način iskanja zaposlitve ali možnosti za samozaposlitev;
so se takoj pripravljene zaposliti, če bi našle zaposlitev ali bi jim bila omogočena samozaposlitev; takojšnja pripravljenost za zaposlitev je definirana kot čas v naslednjih dveh tednih od trenutka anketiranja«.
J. Rapuš Pavel (2005a, str. 332) navaja enostavnejšo opredelitev brezposelnosti kot »položaj posameznika, ki nima statusa zaposlenosti, je brez dela, službe in zaposlitve.«
Razlogov za posameznikovo izgubo zaposlitve je lahko več, vendar gre v večini primerov za neprostovoljno brezposelnost, ki nastopi nepričakovano, nanjo pa posamezniki nimajo vpliva.
V Sloveniji vse pogoje, dolžnosti, pravice in postopke ob prenehanju delovnega razmerja določa Zakon o delovnih razmerjih (Kavar Vidmar, 2006). Poleg tega Vlada RS vsako leto sprejme nov program ukrepov aktivne politike zaposlovanja na podlagi zaznanih poglavitnih problematik na slovenskem trgu dela ter določi načrt za izvajanje teh ukrepov. Glavni cilj aktivne politike zaposlovanja je predvsem podpora in ponovna zaposlitev vseh, ki se soočajo s to situacijo (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, 2010).
Pojav brezposelnosti pri posamezniku je časovno nedoločen, lahko nastopi enkrat, nikoli ali večkrat. V zvezi s tem Beck (2001) omenja, da je izguba zaposlitve prehajajoč, nenehno se ponavljajoč ter dolgotrajen proces. Ta sčasoma postane norma, transformirana v dolgotrajno stanje, ki močno spremeni posameznikovo življenje. Čeprav se mi zdi pomembno poudariti, da se z izgubo zaposlitve danes lahko sooči vsak od nas, moram opozoriti tudi na obstoj študij, ki dokazujejo, da je brezposelnost neenakomerno porazdeljena med različnimi skupinami ljudi, saj nekatere prizadene bolj pogosto in ima pri njih dalj časa trajajoč učinek.
3
Določene skupine so torej na trgu delovne sile bolj ogrožene kot druge. Svetlik (1985) med te skupine uvršča tiste, ki sodijo v sekundarni segment. To so po njegovem mnenju mladi, ki so se v tem segmentu znašli zaradi pomanjkanja delovnih izkušenj ter določenih osebnostnih lastnosti. Sem spadajo tudi starejši delavci, ki se teže prilagajajo novim in nenehno spreminjajočim se zahtevam dela ter so izpostavljeni stereotipom s strani družbe ter delodajalcev, zato so kot delovna sila nezaželeni. Ogrožene so tudi ženske, ker imajo ožje področje poklicnega delovanja in so prav tako izpostavljene družbenim predsodkom o vlogah, sposobnostih ipd. Svetlik med ranljivimi skupinami navaja tudi imigrante (rasne in nacionalne manjšine), ki so deprivilegirani ter diskriminirani na številnih področjih. V to skupino avtor uvršča še invalidne osebe, ki so zaradi omejenih sposobnosti ter obstoječih družbenih predsodkov še posebno ogrožene. Pogosto se soočajo z brezposelnostjo tudi delavci iz nižjih socialno- ekonomskih kategorij ter slabše izobraženi. Svetlik v zvezi s tem še omenja, da je verjetnost, da bo nekdo pristal v kategoriji ogroženih skupin za brezposelnost večja, če pripada posameznik več navedenim skupinam (prav tam). Omenjene skupine zaradi določenih lastnosti in značilnosti tudi težje pridobijo ponovno zaposlitev, vendar pa na ponovno zaposlitev vplivajo še mnogi drugi individualni dejavniki, kot so starost in spol, posameznikova ocena svojih možnosti za zaposlitev in pripravljenost na to, stopnja nezadovoljstva s stanjem brezposelnosti, delovne vrednote in pričakovanja posameznika ter ekonomska deprivacija (Svetlik, 1985).
1.1.1 VRSTE BREZPOSELNOSTI
Teoretično delimo brezposelnost na več vrst po vzroku nastanka in posledicah, ki jih povzroča. Svetlik (1985) v svojem delu loči naslednje vrste brezposelnosti − glede na način posameznikovega prehoda v ta položaj:
prostovoljna brezposelnost − med prostovoljno brezposelne uvrščamo tiste posameznike, ki zaradi določenih subjektivnih razlogov zapustijo delovno mesto. Odgovornost za izgubo zaposlitve se v tem primeru pripisuje brezposelni osebi;
tehnološka brezposelnost − vzrok za nastanek te vrste brezposelnosti so tehnološke novosti in spremembe v organizaciji dela v podjetju, kar vodi v zmanjšanje števila delovnih mest ter odpuščanje delavcev;
odkrita brezposelnost − ta se deli na frikcijsko, strukturno in brezposelnost zaradi premajhnega povpraševanja:
- frikcijska − obseg frikcijske brezposelnosti je povezan z obsegom ustreznih delovnih mest na trgu dela. To pomeni, da frikcijska brezposelnost nastane ob neustreznem in slabem delovanju trga dela. Raznolikost delovnih mest je zelo pomembna, saj v tem primeru delavci lahko izbirajo med njimi, to pa velja tudi za delodajalce in njihovo izbiro med primernimi delavci;
4
- brezposelnost zaradi premajhnega povpraševanja − ta se pojavlja občasno kot posledica gospodarske krize. V takšnih razmerah namreč pride do zmanjšanega delovanja podjetij, ki posledično zmanjšajo povpraševanje po delovni sili;
- strukturna brezposelnost −: nastane, ko ponudba dela ni usklajena s povpraševanjem po njej;
prikrita brezposelnost − sem uvrščamo predvsem delavce, ki so obupali nad iskanjem zaposlitve in te ne iščejo več, zato niso med registriranimi iskalci zaposlitve. Poleg teh delavcev sem uvrščamo še tiste, ki so delovno sposobni, vendar niso zaposleni in zaposlitve prav tako ne iščejo, ter brezposelne osebe, ki ne iščejo aktivno zaposlitve, a bi se vseeno želele zaposliti. Prikrito brezposelnost delimo na podzaposlenost in latentno brezposelnost:
- podzaposlene/delno brezposelne osebe − zaposlene ali samozaposlene osebe, ki bi želele primernejšo zaposlitev, torej produktivno niso dovolj izkoriščena delovna sila;
- latentno brezposelne osebe − brezposelne osebe, ki zaposlitve ne iščejo več ali pa njihov proces iskanja zaposlitve ni evidentiran. Te osebe so se pripravljene takoj ali ob določenih pogojih zaposliti.
V literaturi Hlača (1995, v Rapuš Pavel, 2005a) omenjenim vrstam dodaja še konjunkturno brezposelnost, ki jo povzročajo spremembe v družbenem sistemu in na področju gospodarstva. V nadaljevanju opredeli še sezonsko brezposelnost, do katere prihaja v tistih dejavnostih, ki se zaradi narave dela in omejenosti surovin izvajajo le v določenem letnem času.
1.2 TRENUTNE RAZMERE TRGA DELOVNE SILE V SLOVENIJI
Za slovenski trg delovne sile je bil najpomembnejši prehod na tržno gospodarstvo v začetku devetdesetih let, ko je prišlo do intenzivnih in pomembnih sprememb, kot so negativna gospodarska rast (splošna gospodarska kriza), pojav množične brezposelnosti, revščine in velikih socialnih razlik (Ignjatovič, 2002a). Te radikalne demografske in ekonomske spremembe je bolj podrobno opisala Verša (2001) v svojem prispevku, kjer omenja, da je ob pojavu gospodarske krize v začetku devetdesetih let prišlo do stečajev podjetij in posledično je brezposelnost, ki je bila pred temi razmerami izjemno nizka, prerasla v temeljni problem naše družbe, s katerim se soočamo še danes. Že v tistem obdobju so bile s porastom brezposelnosti najbolj prizadete skupine mladih (nad 26. letom starosti) in oseb, starejših od 40 let. Pri slednjih je stanje še posebno kritično − že leta 1999 je bilo registriranih 57.700 brezposelnih oseb, starih nad 40 let, kar je več kot 50 % vseh brezposelnih. (prav tam) Tem radikalnim ekonomskim in demografskim spremembam je kasneje l. 2008 sledila še globalna gospodarska kriza, ki je povzročila še dodatno povečanje števila brezposelnih in pojav določene strukture le-teh.
5
Znatno se je povečal delež starejših neizobraženih ali nizko izobraženih brezposelnih ter dolgotrajno brezposelnih1 (Drobnič, 2009). Danes nove razmere na trgu delovne sile odpravljajo koncept polne zaposlenosti in soočamo se s problematiko porasta brezposelnosti med vsemi družbenimi skupinami. Ignjatovič (2002a) meni, da se danes dopušča določena stopnja brezposelnosti, ki jo družba sprejema in jo zaradi te lastnosti lahko poimenujemo kar naravna stopnja brezposelnosti. To omenja tudi Beck (2001) v svojem delu, v katerem na podlagi široke razpršenosti sodobne brezposelnosti navaja družbeno strukturiranje brezposelnosti iz stigmatizirane izkušnje le določenega družbenega razreda (marginalnih skupin) v normalizirano izkušnjo vsakega posameznika.
Tabela 1: Prikaz aktivnega prebivalstva po Anketi o delovni sili po MERITVE, LETO (Statistični urad Republike Slovenije, 2015)
2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
Aktivni (v 1000) 1042 1042 1042 1020 1014 1008 1015 Delovno aktivni (v 1000) 996 981 966 936 924 906 917
Brezposelni (v 1000) 46 61 76 84 90 102 99
Stopnja aktivnosti (v %) 59.5 59.5 59.2 57.9 57.6 57.3 57.7 Stopnja delovne aktivnosti (v %) 56.9 56.0 54.9 53.2 52.5 51.5 52.1 Stopnja brezposelnosti (v %) 4.4 5.9 7.3 8.2 8.9 10.1 9.7
Spremenjeni pogoji zaposlovanja in trga delovne sile so problematični predvsem zato, ker povzročajo oblikovanje določenih ranljivih skupin ter ogrožajo predvsem tiste družbene skupine, ki so že tako socialno izključene in na družbenem obrobju. Po podatkih Zavoda RS za zaposlovanje iz leta 2014 so na ravni Slovenije v številu in deležu najbolj naraščale naslednje skupine brezposelnih: dolgotrajno brezposelni, brezposelne ženske, brezposelne osebe, starejše od 50 let, in brezposelni z nižjo stopnjo izobrazbe (osnovnošolska, srednja poklicna in strokovna izobrazba) (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2015).
Pogostost pojava brezposelnosti je za posameznike, ki se s tem soočajo, zelo obremenjujoča, saj se morajo ves čas prilagajati negotovim in spreminjajočim se stanjem brezposelnosti ter različnim zaposlitvam, kar jim predstavlja velik stres.
1 Dolgotrajno brezposelne osebe so po podatkih Zavoda RS za zaposlovanje »vse osebe, ki so v evidenci brezposelnih oseb prijavljene vsaj dvanajst mesecev ali več«. (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2013)
6
Poleg tega ponavljajoča se obdobja brezposelnosti zaradi mnogih posledic znižujejo življenjski standard posameznikov in negativno vplivajo na njihovo osebno ter socialno področje (Svetlik, 1985). Različne raziskave celo poudarjajo pomembnost povezave med doživljanjem anksioznosti, tesnobe, stresa pri posamezniku in negotovimi zaposlitvami, časovnimi pritiski ter pomanjkanjem priložnosti za poklicni razvoj (Morrow, Verins in Willis, 2002). Poleg tega je bilo v raziskavah ugotovljeno, da so grožnje zaradi krčenja delovne sile v podjetjih pri večini sodelujočih vodile do občutkov stresa, tesnobe, izgube kontrole in povečanja števila kadilcev (prav tam).
Verša (2001) omenja, da se je pomembno zavedati, da je ob vseh ekonomskih in političnih spremembah in ob ekonomskem ter socialnem napredku v devetdesetih letih prišlo tudi do pojava hitrega staranja prebivalstva (povečevanja deleža oseb, starejših od 50 let, in zniževanja deleža mlajše populacije), kar je pomembno vplivalo na trg delovne sile, sisteme socialnega varstva in položaj oseb po 40. letu na trgu delovne sile. Ta problematika postaja v sodobni družbi vedno bolj aktualna, zato ji bo v prihodnosti potrebno posvetiti več pozornosti.
Po nekaterih podatkih je skupina oseb, ki so starejše od 50 let, danes že naša najštevilčnejša družbena skupina, saj ima kar 15,4 % slovenskega prebivalstva več kot 65 let, medtem, ko je le 15 % oseb mlajših od 14 let (Šantej, 2005). Po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (2010) bo število oseb v starosti 55−64 let v EU od leta 2010 do 2030 naraslo za 15,3 % (na 66 milijonov oseb) in do leta 2050 bo v EU ena od treh oseb starejša od 65 let.
Staranje prebivalstva tako danes v Sloveniji predstavlja enega največjih družbenih in ekonomskih izzivov prihodnosti. Starajoče se prebivalstvo ima namreč negativen vpliv na ekonomsko stanje države, področje socialnega varstva, na delo, izobraževanje ter gospodarsko rast. Prav tako delodajalce trenutne razmere in demografske spremembe silijo v intenzivnejšo vključenost starejših delavcev na trg delovne sile, zato bodo za to skupino morala podjetja prilagoditi delovne pogoje ter poskrbeti za njihovo vključenost v vseživljenjsko učenje, da bodo lahko ohranile konkurenčnost in zaposljivost na trgu dela (Drobnič, 2009).
1.2.1 SODOBNA DRUŽBA TVEGANJA
Razvoj individualizacije in globalizacije − dveh pomembnejših procesov današnje družbe − je povzročil prehod iz industrijske družbe v družbo dela oz. tveganja. Beck (2001) v svojem delu bolj podrobno opisuje značilnosti sodobne družbe tveganja, katere temelji so doživljanje ogroženosti ter strahu zaradi pomanjkanja socialne varnosti v družbi in spoprijemanja z množico nenehnih tveganj v vsakdanjem življenju. Pri tem avtor opozarja na neenako porazdelitev bogastva (poleg vedno večje stopnje revščine med prebivalstvom) med različnimi družbenimi skupinami in tudi na neenako porazdelitev sposobnosti ter virov za ravnanje s tveganimi položaji ter situacijami glede na različne dohodkovne ter izobrazbene sloje.
Odnos do dela je danes popolnoma drugačen kot včasih. Delo ne predstavlja več vrednote ter moralnosti, saj ga določene družbene skupine uporabljajo predvsem kot vir moči, ki ga izkoriščajo le sebi v prid, in ne več kot vir znanja ter sposobnosti.
7
Drobnič (2009) ob tem dodaja, da je najbolj problematično na trgu delovne sile to, da so temeljne sestavine vsake družbe, kot so solidarnost med ljudmi, medsebojni odnosi in povezovanje, pomoč ter sodelovanje, izgubile svoj pomen, zato je v današnji individualistični družbi v ospredju posameznikova prepuščenost samemu sebi, svoji usodi ter prevzem odgovornosti in nadzora nad svojim življenjem, odločitvami in možnostmi izbire. Iz tega posledično sledijo posameznikovi občutki brezizhodnosti, krivde, apatije, pesimističnosti, strahov in občutka izključenosti iz družbe ob soočanju z izgubo zaposlitve (prav tam). V skladu z današnjo individualizirano družbo se brezposelnost posameznika tako razume kot lastna krivda in osebni poraz, ne pa posledica zunanjih vzrokov ter družbenih sprememb, kar deluje izredno ogrožajoče na vsakega posameznika, ki se spoprijema s situacijo brezposelnosti (Beck, 2001).
Po mnenju nekaterih avtorjev naj bi osvoboditev posameznikov in individualizacija na trgu dela prinesla tudi določene pozitivne posledice. Posamezniki so s tehnološkim napredkom postali bolj avtonomni, mobilni ter so pridobili možnost izbire na trgu dela. Kljub pozitivnemu vidiku pa večina raziskav sporoča, da negotov in individualiziran trg dela slabša položaj delavcev ter omejuje njihovo možnost izbire in nadzora nad življenjem ter poklicem.
Najbolj ogrožene so v današnjih tržnih razmerah socialno izključene skupine, za katere je vključitev v sistem zaposlovanja dodatno otežena. Nepravilnosti ter slabosti družbenega sistema in negativne posledice družbenih sprememb se običajno pokažejo ravno pri najbolj ranljivih osebah in skupinah (Jurančič Šribar, 2007).
V moderni družbi je z razvojem globalizacije in kapitalizma prišlo do pojava problematike brezposelnosti v vseh družbah, kar je povzročilo širjenje družbene neenakosti. Beck (1997) navaja, da so današnje razmere na trgu dela izjemno kaotične in problematične − naraščanje števila brezposelnih v vseh družbenih skupinah in njihove socialne izključenosti, pomanjkanje materialne in socialne varnosti posameznikov ter naraščanje stopnje revščine in neenakosti med prebivalstvom. S temi razmerami se danes spopada vedno več ljudi, ki pripadajo novi in posebni skupini izključenih, ki je razpeta med spreminjajočimi se fazami podzaposlenosti, prehodnih zaposlitev in dolgotrajne brezposelnosti. Poleg tega je ta novo nastala manjšina izredno ogrožena za pojav revščine in celo brezdomstva. To poudarja tudi Š. Razpotnik (2007) in opozarja na ogroženost teh skupin predvsem v finančnem in materialnem smislu, saj so običajno njihov edini vir preživetja socialna pomoč in druga nadomestila ob brezposelnosti, ki ne zadostujejo za njihove temeljne življenjske potrebe. Ob tem institucije pomoči zaradi ekonomskih sprememb izgubljajo moč in vpliv, ne morejo jim nuditi dovolj ustrezne pomoči ter s tem varnosti, zato so prepuščeni sami sebi. Nekateri avtorji kaotične razmere v sodobni družbi poimenujejo s pojmom nasilje vsakdanjega življenja, s katerim opredeljujejo »nasilje, ki skozi družbeni red prizadene revne ljudi. Tovrstno nasilje vključuje bolezen, smrt, brezposelnost, brezdomstvo, pomanjkanje izobrazbe ter vsakodnevno nasilje lakote, žeje, telesne bolečine.« (Razpotnik, 2007, str. 160).
8
V današnjih negotovih in spreminjajočih se razmerah na trgu dela se vse bolj uveljavljajo fleksibilne oblike zaposlitve, do katerih prihaja zaradi naraščajoče stopnje brezposelnosti, ki sili brezposelne v sprejemanje teh tveganih oblik dela, in so tudi posledica fleksibilnih tržnih zahtev, katerim se morajo podjetja, če želijo ostati konkurenčna v ekonomskih razmerah, prilagajati (Svetlik, 1992b). Avtor fleksibilne oblike dela opredeljuje kot vse tiste, ki ne vključujejo zaposlitve za nedoločen čas s polnim delovnim časom (samozaposlitve, zaposlitve za določen čas, skrajšan delovni čas, delo na domu, delo za dva različna delodajalca ipd.). Ob tem dodaja, da imajo fleksibilne oblike dela nasprotujoč si pomen − po eni strani prispevajo k nižji brezposelnosti in socialni problematiki, po drugi strani pa zmanjšujejo socialno varnost delavcev, saj poleg dodatnega zaslužka povzročajo nižjo ekonomsko varnost ter manjše možnosti poklicnega razvoja (Svetlik, 1992a). S tem se strinja tudi M. Trbanc (2005), ki trdi, da fleksibilne oblike zaposlitve, zaradi svoje narave (kratkotrajnost, nizki dohodki, prehodnost), predstavljajo predvsem negotovost in individualno tveganje ter zahtevajo od posameznika, da prevzame odgovornost za svojo zaposlitev ter materialno in socialno varnost. Nenehno spreminjanje na trgu dela in fleksibilnost oblik dela danes zahteva različne prilagoditvene in spoprijemalne strategije, ki posameznikom omogočijo lažji prehod iz ene vrste dela v drugo v kontekstu vseživljenjskega učenja ter izpopolnjevanja. Morrow, Verins in Willis (2002) izpostavljajo današnje ogrožajoče delovne razmere, saj se počasi opravlja dolgotrajnost in varnost zaposlitve, sočasno pa narašča vzorec zaposlitve, v okviru katere ima en delavec več različnih vrst dela in različnih veščin ter se sooča z različno dolgimi obdobji brezposelnosti.
Poleg vsega naštetega Beck (2001) izpostavlja še en pomemben vidik sodobne družbe − izgubljanje pomena izobraženosti. Brezposelnost že od nekdaj grozi predvsem nekvalificiranim delavcem, vendar pa se situacija v današnji družbi obrača in tako je brezposelnost pričela vedno bolj ogrožati tudi kvalificirane delavce. Kvalifikacijska potrdila so vedno manj zadostna in imajo vedno manj vpliva na zaposlitev, hkrati pa so nujno potrebna za kakršnekoli možnosti na trgu dela. Izobrazba ni več temeljni vir doseganja položaja, moči, dohodka in ugleda (prav tam).
2 OSEBE PO 40. LETU KOT RANLJIVA SKUPINA NA TRGU DELA
2.1 OPREDELITEV SKUPINE OSEB PO 40. LETU STAROSTINa sodobni trg dela je vključenih veliko ranljivih marginalnih skupin, ki imajo zaradi različnih razlogov težave z zaposljivostjo − ženske, mladi, iskalci prve zaposlitve, starejše osebe, osebe z nižjo izobrazbo, ženske, matere in očetje samohranilci, hendikepirane osebe, imigranti itd. (Korver in Oeij, 2004, v Kramberger, 2007). Med njimi bom izpostavila populacijo oseb po 40. letu, ki se zaradi različnih dejavnikov sooča z visoko stopnjo nezaposlenosti, zelo neugodnimi pogoji zaposlitve ter z diskriminatornim položajem na trgu delovne sile.
9
Opredelitev obdobja odraslosti in starostnih meja znotraj tega obdobja je v literaturi zelo raznolika, večplastna ter odvisna od mnogi dejavnikov. Marjanovič Umek in Zupančič (2004) to povezujeta z nejasnimi telesnimi in socialnimi kriteriji, na podlagi katerih ločimo razvojna obdobja v odrasli dobi. Ciljna populacija magistrskega dela so osebe v srednji odraslosti2, ki so brezposelne vsaj eno leto. Navedeno razvojno obdobje Marjanovič Umek in Zupančič (2004) kronološko umeščata med 40. oz. 45. in 65. leto. Avtorici k značilnostim tega razvojnega obdobja med drugim uvrščata doseganje najvišje ravni v poklicnem razvoju in karieri, kar pomeni, da ima zaposlitev za to starostno skupino še posebno velik pomen (prav tam). Brezposelnost tako za posameznika predstavlja izrazito stresen dogodek, ki povzroči spremembe v vsakodnevnih dejavnostih, na osebnem ter socialnem področju.
Mnogo avtorjev znotraj problematike ranljivih skupin na trgu delovne sile, v populaciji odraslih oseb izpostavlja brezposelne po 40. letu starosti. Med tistimi, ki najbolj trpijo za ekonomskimi, psihološkimi in socialnimi posledicami brezposelnosti, A. Kavar Vidmar (1993) navaja ravno osebe v srednji odraslosti − po 40. letu starosti in tiste, ki imajo po 20 ali več let delovne dobe. S tem se strinjajo tudi nekateri avtorji, ki v svojem delu poudarjajo, da se je potrebno osredotočiti na populacijo, staro od 40 do 59 let, ki jo bodo v prihodnosti najbolj bremenile demografske ter pokojninske spremembe. To potrjujejo tudi rezultati raziskav o deležu brezposelnih v decembru iz l. 2012, v katerih je večji delež tistih, ki spadajo v starostni razred od 40 do 49 let ter 50 let ali več (Fundacija Prizma, 2013). Spoprijemanje z izgubo zaposlitve je še posebno obremenjujoče za tiste posameznike, ki ne dosegajo zahtevane starostne meje, ob kateri bi se lahko upravičeno upokojili in prejemali pokojnino.
Tako imajo onemogočen dostop do najpomembnejšega finančnega in življenjskega vira v poznejših letih srednje odraslosti (Johnson in Mommaerts, 2011). V Sloveniji so sicer do posebnega zakonskega varstva upravičene le delavke, starejše od 50 let, in delavci, starejši od 55 let (Verša, 2001). To pa nikakor ne pomeni, da spoprijemanje ostalih odraslih oseb z brezposelnostjo ni stresno, saj tudi oni potrebujejo različne oblike podpore ter pomoči.
Med brezposelnimi v maju 2015, so na ravni Slovenije, največje deleže predstavljale brezposelne ženske, brezposelni v starostnih razredih 30−39 let, 40−49 let in nad 55 let. Delež brezposelnih v starostnem razredu nad 50 let predstavlja kar 31 % vseh registriranih brezposelnih v državi (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2015).
Po podatkih o deležu registriranih brezposelnih oseb po različnih starostnih skupinah med l.
2008 in 2014, prikazanih v spodnji tabeli, lahko opazimo, da se je delež brezposelnih z leti povečeval v vseh starostnih skupinah.
2 V nadaljevanju magistrskega dela brezposelne osebe v srednji odraslosti poimenujem kot odrasle brezposelne osebe, osebe v srednjih letih ali brezposelne osebe po 40. letu.
10
Glede na pridobljene podatke in primerjavo med mladimi (15−24 let in 25−29 let), osebami v zgodnji odraslosti (30−39 let) ter osebami v srednji odraslosti (40−49 let in 50 let ali več) lahko trdimo, da so brezposelnosti na trgu dela najbolj izpostavljeni predvsem mladi odrasli (30-39 let) in osebe v srednji odraslosti (40-49 let in 50 let ali več). Pri omenjenih se je delež brezposelnosti z leti znatno povečal ter predstavlja največjo stopnjo brezposelnosti. Iz tega lahko sklepamo, da mladi lažje in hitreje pridobijo zaposlitev kot osebe v zgodnji in srednji odraslosti, ki so na trgu dela izpostavljene večjemu številu različnih tveganj (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2015).
Tabela 2: Delež registriranih brezposelnih oseb po različnih starostnih skupinah v obdobju 2008−2014 (Zavod RS za zaposlovanje, 2015)
Starostni razred
2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014
15−24 let
87.269 118.637 121.096 112.062 102.154 118.675 134.884
25−29 let
111.493 162.529 188.561 194.953 186.661 215.616 230.242
30−39 let
138.735 211.997 258.252 282.623 297.240 337.037 343.111
40−49 let
156.490 217.581 249.299 258.466 267.223 288.079 258.428
50 let ali več
244.367 292.077 348.822 431.027 419.412 424.547 447.643
Nekateri izmed dejavnikov, ki osebe po 40. letu postavijo v tako ranljiv položaj na trgu dela in jih silijo v izključitev iz le-tega, so različna prestrukturiranja v podjetjih, kronološka starost, nizka stopnja kvalificiranosti ter nepoznavanje tehnoloških inovacij na delovnem mestu (Pušnik, Šlebingar, Bradač in Rebernik, 2007). Drugi avtorji trdijo, da predstavlja ključen dejavnik tudi gospodarska kriza, ki se je pojavila v zadnjih letih in je povzročila množičen prehod tako mlajših kot tudi odraslih oseb iz delovne aktivnosti v neaktivnost ali brezposelnost (Verša, 2001). V Sloveniji so se v zadnjih dvajsetih letih zgodile številne demografske in ekonomske spremembe, kot so pomanjkanje delovne sile, staranje aktivnega prebivalstva in zviševanje upokojitvene starosti. Te spremembe so posledično izredno negativno vplivale na vlogo ter položaj oseb v srednjih letih na trgu delovne sile in tudi v družbi.
11
Največje spremembe se dogajajo predvsem na trgu delovne sile, kjer se je spremenilo povpraševanje po delovni sili, ki deluje v prid bolj izobraženi in mlajši delovni sili (Ignjatovič, 2002b). Odrasli po 40. letu so ena izmed skupin, ki bolj pogosto ostane brez zaposlitve tudi zato, ker so vajeni varnih in gotovih zaposlitev, zato imajo veliko težav s privajanjem na sodobne fleksibilne ter negotove razmere v razmerah zaposlovanja (Verhaar, de Klaver, de Goede, van Ophem in de Vries, 1996). Svetlik (1985) kot pomemben dejavnik povečane brezposelnosti teh oseb navaja njihovo slabše zdravstveno stanje ter nižje delovne in poklicne sposobnosti, kar povezuje z njihovo starostjo. Poleg tega omenja, da s starostjo prihaja do pomembnih sprememb v posameznikovem psihofizičnem stanju, zato niso več v tolikšni meri naklonjeni dodatnemu izobraževanju, so manj mobilni in slabše prilagodljivi na neznane situacije. V nadaljevanju avtor predstavi še en pomembnejši faktor v zaposlovanju oseb v srednjih letih, to so družbeni predsodki o tej populaciji, ki jih diskriminirajo na trgu dela in označujejo za manj sposobne opravljati delo. Delodajalci kot kriterij za zaposlovanje novih delavcev v sodobni družbi namreč pogosto uporabijo ravno starost (prav tam). Na podlagi opravljene raziskave o diskriminaciji na trgu dela v Sloveniji l. 2010 je bilo ugotovljeno, da je starost pomemben dejavnik, ki vpliva na zaposljivost − mlajši (do 25 let) in osebe nad 40 let, so težje zaposljivi oz. delodajalci so manj naklonjeni zaposlovanju le-teh.
Poleg tega zaključki raziskave nakazujejo, da pri napredovanju na delovnem mestu delodajalci prednost dajejo mladim. Končni sklep raziskave predvsem poudarja, da se od vseh oblik diskriminacije najpogosteje pojavlja prav starostna kar je zelo pomemben podatek, ki bi mu morali posvečati več pozornosti (Študija o diskriminaciji na trgu dela, 2010).
Poleg omenjenih dejavnikov, ki vplivajo na brezposelnost oseb po 40. letu ter na njihove odločitve o zaposlitvi in iskanju dela, so pomembni tudi sledeči (Sargeant, 2006):
njihovo zdravje in vitalnost − v tem razvojnem obdobju se posamezniki soočajo z različnimi zdravstvenimi problemi, ki vplivajo na njihovo kariero in delo. Nekateri se predčasno upokojijo zaradi bolezni in drugih zdravstvenih težav;
prevzemanje različnih odgovornosti in novih vlog − te osebe velikokrat prevzamejo odgovornost in skrb za starejše sorodnike ter vnuke, čemur namenjajo večino svojega časa;
sprememba pogleda na življenje − delo postane manj pomembno od opravljanja svoje vloge v družini in v skupnosti, še posebno v primeru partnerjevih zdravstvenih ali drugih težav.
Brezposelnost oseb v srednjih letih je posebno problematična, ker je v primerjavi z brezposelnostjo mlajših oseb pogosto dolgotrajnejša. Številne raziskave tudi kažejo, da so delavci te starostne skupine v slabšem položaju od mlajših delavcev. Sargeant (2006) meni, da nosijo večje tveganje za dolgotrajno brezposelnost in težje najdejo novo zaposlitev ali pa je sploh ne. Ravno dolgotrajnost stanja brezposelnosti je po njegovem mnenju tisti najbolj ogrožajoč vidik, saj ima resnejše in hujše ekonomske, socialne in psihološke posledice.
12
Svetlik (1985) omenja, da se s trajanjem stanja brezposelnosti pojavi apatičnost posameznika in obupanost, ki vpliva tudi na njegovo družino in ožjo socialno mrežo. Poleg tega avtor ugotavlja, da se s trajanjem brezposelnosti znižujejo posameznikove možnosti za ponovno zaposlitev.
Sargeant (2006) v svojem delu v povezavi s skupino brezposelnih po 40. letu med drugim izpostavlja tudi problematiko položaja predstavnic ženskega spola na trgu delovne sile, ki imajo bolj depriviligiran položaj v ekonomskih razmerah, so dodatno ogrožene in se v nasprotju z moškimi soočajo z mnogimi ovirami v procesu zaposlovanja, ki jih diskriminirajo.
To trditev utemeljuje z naslednjimi sklepi. Ženske se srečujejo z več ovirami na trgu dela že zaradi daljše povprečne življenjske dobe kot moški. Pogosto se zaradi tega soočajo z revščino in nižjimi ter neenakimi pokojninskimi izdatki v primerjavi s partnerjevimi, poleg tega je njihov dohodek velikokrat odvisen od partnerja. Izpostavljene so tradicionalni družbeni vlogi oskrbovalke in gospodinje, zaradi katere nekatere ženske ostanejo doma in se ne zaposlujejo ali pa se soočajo s prehodnimi, začasnimi in negotovimi zaposlitvami. Delež zaposlenih žensk v srednjih letih je danes še vedno precej nizek in tudi nižji od stopnje zaposlenosti moških, kar je pogosto povezano s pritiski tradicionalne vloge žensk in skrbjo za družino ter dom. Vse to se navezuje tudi na družbene predsodke o starosti, s katerimi se ženske soočajo prej kot moški. Neenakosti med spoloma v omenjeni populaciji se po nekaterih raziskavah pojavljajo tudi v procesu zaposlovanja, pri čemer so ženske slabše plačane od moških. V eni od raziskav iz l. 2004, opravljeni med delavci po 40. letu znotraj Evropske unije, je bilo ugotovljeno, da več kot 50 % zaposlenih žensk, starejših od 50 let, ni prejelo plačila za opravljeno delo, kar nakazuje na izredno problematičen položaj delavk, tako zaposlenih kot tudi tistih brez zaposlitve (prav tam).
Na osnovi povedanega lahko delavce po 40. letu na trgu delovne sile povežemo z nasprotujočima si ugotovitvama − ob staranju delovno aktivnega prebivalstva se delež teh oseb na trgu dela hitro povečuje, po drugi strani pa so ena izmed najbolj ranljivih skupin, saj imajo največje težave z iskanjem zaposlitve in ohranjanjem le-te.
2.2 AGEIZEM
Diskriminacija pomeni vsako negativno razlikovanje, omejevanje, izključevanje in neenakovredno obravnavanje določenih oseb ali skupin. To negativno razlikovanje vedno temeljni na eni ali več osebnih okoliščin, kot so starost, spol, rasa, fizična ali mentalna oviranost, spolna identiteta, veroizpoved … Vse omenjene okoliščine se pojavljajo tudi v okviru zaposlovanja in na trgu dela ter lahko nekaterim posameznikom oz. skupinam onemogočajo ali otežujejo dostop do delovnih mest oz. enakovrednih razmer na delovnem mestu in v poklicnem napredovanju (Greif, 2009).
13
Shulman, 1996, Cain, 1986 in Anker (1997, v Študija o diskriminaciji na trgu dela, 2010), pojav negativne diskriminacije na trgu delovne sile opredeljujejo na treh ravneh:
kot čisto diskriminacija, ki označuje neenakovreden položaj posameznika na vseh področjih v procesu zaposlovanja (proces iskanja zaposlitve, napredovanja), ki temeljni le na njegovi osebni okoliščini;
kot poklicno segregacijo, pri kateri gre za prevladovanje oseb z določenimi osebnimi značilnostmi v določenih poklicih. Na poklicno segregacijo vplivajo različna družbena pričakovanja, proces socializacije in odločitve delodajalcev o iskanem profilu delavcev;
kot statistično diskriminacijo, pri kateri gre za posploševanje določenih statistično ugotovljenih lastnosti na posameznika, ki teh lastnosti ne poseduje nujno.
V zvezi s tem omenjajo avtorji naslednje faze,v katerih se diskriminacija na trgu delovne sile lahko pojavi: v procesu iskanja zaposlitve, pri oblikah zaposlitve (zaposlitev za določen/nedoločen delovni čas), pri bonitetah in napredovanju na delovnem mestu, odnosih in razmerah na delovnem mestu ter pri plačilu (različno plačilo za osebe z različnimi osebnimi okoliščinami) (prav tam).
Lastnosti brezposelnih v srednjih letih pogosto učinkujejo kot dejavniki njihove socialne izključenosti in jih tako na trgu delovne sile ter na splošno v družbi dodatno ogrožajo. Eden izmed pomembnejših dejavnikov je njihova starost, saj na trgu dela kljub zagotavljanju dokaj visoke stopnje varstva te populacije, še vedno prihaja do starostne diskriminacije, ki jo pogosto spremlja t.i. ageizem. Pri tem gre za sistematično diskriminiranje in stereotipiziranje posameznikov le zaradi njihove določene osebne okoliščine, v tem primeru starosti (Dennis in Thomas 2007, v Kump in Jelenc Krašovec, 2009). Podobno ageizem opredeljuje Sargeant (2006), in sicer kot vsako vedenje, odnose ali institucionalno prakso, ki označujejo posameznika ali skupino izključno na podlagi njihove starosti. Avtor nastanek pojma predsodek pojasni z idejo o nastanku določene podobe, ki izhaja iz stereotipa in se v nadaljevanju razvije v standardizirano podobo ali koncept o tem, kakšna je neka oseba.
Problematično v reprodukciji te podobe oz. stereotipa je, da so s tem posamezniki označeni in obravnavani kot del neke skupine in ne kot individuumi s svojimi lastnimi značilnostmi.
Avtor navaja, da je skupina torej tista, ki ji pripisujemo neke generalizirane značilnosti, ki dejansko ne morejo biti značilnosti vsakega posameznika te skupine (prav tam). V družbi je ageizem danes prisoten povsod: na področju izobraževanja (neenak dostop do izobraževanja), zaposlovanja (psihološke in finančne zlorabe, neenaka obravnava), v medijih kot stereotipne podobe … Pogosto se povezuje tudi z drugimi oblikami diskriminacije, kot sta rasizem in seksizem, tako da skupaj tvorijo večplastno segregacijo. Dennis in Thomas (2007, v Kump in Jelenc Krašovec, 2009) poudarjata, da je pri pojavu starostne diskriminacije najbolj problematično to, da se jo obravnava predvsem kot problem ekonomske narave, ne pa kot kršitev temeljnih človekovih pravic.
14
Sargeant (2006) omenja, da je celotno naše življenje definirano s starostjo; z njo so določeni prav vsi pomembni življenjski dogodki (starost ob pridobitvi vozniškega dovoljenja, pridobitvi pravice do udeležbe na volitvah, do upokojitve …). Družba nenehno sodi o tem, kdo ne dosega starostnih norm za določene življenjske dogodke in kdo je na splošno prestar.
Rezultati raziskave o starostni diskriminaciji na delovnem mestu, opravljene l. 2005 na področju Evropske skupnosti, razkrivajo, da se je kar 59 % sodelujočih že soočalo z diskriminacijo na podlagi starosti. To potrjuje, da je kriterij posameznikove starosti v družbi zelo pomemben, to pa še posebno velja za področje zaposlovanja (prav tam). Pojav ageizma in starostne diskriminacije je torej najbolj pogost ravno v ekonomskih razmerah in na področju zaposlovanja, kjer povzroča socialno izključenost in diskriminacijo oseb po 40. letu.
Nekatere raziskave poročajo o problematičnem položaju tako zaposlenih kot tudi nezaposlenih znotraj te starostne skupine − zaposleni imajo običajno manj možnosti za udeležbo na dodatnih izobraževanjih in usposabljanjih, obravnavani so kot manj produktivni in za podjetje predstavljajo visok strošek. V raziskavi, opravljeni v Sloveniji l. 2009 s sodelovanjem več zaposlitvenih agencij v različnih regijah, v katero so bile vključene brezposelne osebe nad 40. let, so bile podane naslednje ugotovitve. Kar 52 % vseh sodelujočih je mnenja, da so že bili žrtev starostne diskriminacije na trgu dela, da starost predstavlja pomembno omejitev pri iskanju zaposlitve in je prednostni kriterij pred izkušnjami ter znanjem. Menijo tudi, da je pri odraslih z leti vse manj možnosti za pridobitev zaposlitve in več možnosti za spoprijemanje z neugodnimi pogoji zaposlitve ter neprostovoljno brezposelnost. To negativno mnenje in prepričanja o samih sebi posledično povzročajo izredno negativne posledice pri njihovem vedenju in položaju, saj zaradi omenjenih razlogov zapuščajo trg dela ter si ne prizadevajo več za aktivno sodelovanje na trgu delovne sile (prav tam).
V raziskavi starostne diskriminacije na področju Evropske skupnosti je navedena naslednja delitev diskriminacije (Sargeant, 2006):
direktna diskriminacija − osredotočena na odrasle delavce samo na podlagi starosti in ne drugih dejavnikov, kot so zdravje in sposobnosti. Pri tem predstavlja specifična starostna omejitev osnovo za izključitev delavcev iz usposabljanj ali pri njihovem iskanju dela;
indirektna diskriminacija − merila niso neposredno starostno specifična, ampak imajo v primerjavi z drugimi starostnimi skupinami neprimerno bolj negativen vpliv na odrasle delavce. Takšna skrita diskriminacija ima najbolj razsežne negativne vplive v njihovem zaposlovanju.
Sargeant (2006) poudarja, da k diskriminaciji oseb v srednjih letih najbolj prispevajo delodajalci s svojimi stereotipnimi predstavami o njihovih sposobnostih le na podlagi starosti.
S tem se strinja tudi Verša (2001), ki meni, da delodajalci problem preseženih delavcev pogosto rešujejo z uporabo kriterija starosti in imajo izredno odklonilen odnos do brezposelnih po 40. letu. Vse to dodatno obremenjuje in le še podaljšuje neugoden položaj teh oseb.
15
Nekateri drugi avtorji poudarjajo, da delodajalci namesto neposrednega izražanja predsodkov do omenjene skupine običajno uporabljajo prikrito obliko, v smislu dajanja prednosti mlajšim pri izboru kandidatov (Fundacija Prizma, 2013). Rezultati neke raziskave o mnenju delodajalcev v več kot 500 ameriških podjetjih o dopuščajoči starostni meji glede zaposlovanja je pokazala, da jih 12 % meni, da so več kot 40 let stare osebe prestare za zaposlitev, 25 % jih ima za prestare tiste po 50 letu, 43 % jih meni, da so prestari pri 55 letih in kar 60 % jih meni, da so za zaposlitev prestari delavci po 60 letu (Sargeant, 2006). Podobne rezultate je razkrila tudi raziskava, opravljena znotraj Evropske unije v okviru evropskega projekta »Ageing Workforce« l. 2008, ki omenja, da je bilo v Sloveniji med anketiranimi podjetji le 7 % takšnih, ki bi zaposlila osebo, starejšo od 40 let, okoli 80 % podjetij pa je v zadnjih treh letih zaposlovalo izključno mlade ljudi (v drugih evropskih državah je ta delež 60
%) (Kump in Jelenc Krašovec, 2009). V povezavi s tem bi navedla temeljne ugotovitve še ene raziskave, ki je bila opravljena v okviru projekta »Senior Capital« l. 2013 v Podravski regiji, z namenom pridobitve vpogleda v stanje na področju upravljanja s starostno raznoliko delovno silo v podjetjih. Velika večina vprašanih odraslih brezposelnih oseb (85 %) je tedaj kot razlog za težave pri zaposlitvi navedla starost, 20 % jih je navedlo stanje na trgu dela, 20 % neustrezna znanja in 20 % zdravstvene težave (Fundacija Prizma, 2013).
Vse navedene ugotovitve različnih raziskav nam razkrivajo, da imajo delodajalci izredno negativen ter odklonilen odnos do delavcev v srednjih letih, kar temelji na mnogih napačnih predstavah in predsodkih, povezanih z značilnostmi te populacije. Moramo se zavedati, da negativne percepcije o starosti pri zaposlovanju niso povzročene le s strani delodajalcev, pač pa so reproducirane s strani celotne družbe (npr. ovire, povezane z državnimi zakoni na področju zaposlovanja odraslih oseb). Pri tem Sargeant (2006) dodaja gre za neka splošno sprejeta predvidevanja, ki niso preverjena ali dokazana, ampak so predvsem rezultat pomanjkanja stika s to starostno skupino. Poleg družbenih percepcij so prav tako pomembne tudi tiste s strani delavcev o njih samih in o tem, kako jih sprejema družba, ker ravno tako vplivajo na njihovo spoprijemanje z neugodnimi situacijami na trgu dela.
Tudi na slovenskem trgu delovne sile najbolj izstopa izredno nizka stopnja zaposlenosti in aktivnosti oseb, starejših od 40 let, ki je celo nižja od povprečja v celotni Evropi (Lah, Svetin in Razpotnik, 2013). Vzorec zaposlovanja in odnos do te populacije bo v prihodnosti potrebno nujno spremeniti, saj, kot sem že omenila, v Sloveniji prevladuje trend staranja prebivalstva, kar pomeni, da se bo delež starejšega prebivalstva vse bolj povečeval, delež mlajšega pa zmanjševal. Takšne korenite spremembe bodo v bodočnosti zahtevale spremembe v mišljenju celotne družbe in v ravnanju z delovno silo, starejšo od 40 let.
Družbeni predsodki o osebah v srednjih letih, ki se najpogosteje pojavljajo na področju zaposlovanja, so: manjša fleksibilnost, iniciativnost, nepripravljenost za učenje novosti, slabše znanje tujih jezikov, nižja sposobnost prilagajanja novim delovnim razmeram ter pogojem, slabša prilagojenost tehnološkim spremembam in novostim ter slabše splošno, predvsem pa fizično zdravje (Pušnik, Šlebingar, Bradač in Rebernik, 2007).
16
Združenje delodajalcev Slovenije (2010) v svojem prispevku med najpogostejšimi predsodki omenja manjše aktualne kompetence, upad delovnih sposobnosti, pomanjkljive sposobnosti spoprijemanja v psihološko in fizično zahtevnih situacijah, manjša mobilnost, večji delež odsotnosti z dela in več zdravstvenih težav. Mnoge študije poudarjajo, da je zdravje eden bolj problematičnih vidikov v zaposlovanju te populacije. V raziskavi, opravljeni v Angliji leta 2005 med delovno silo v poznejših letih srednje odraslosti, je bilo ugotovljeno, da je pri osebah, starejših od 50 let, povprečno eden od osmih delovno neaktiven zaradi dolgotrajne bolezni, 33 % jih je zapustilo delo zaradi bolezni in zdravstvenih težav, 15 % oseb pa se je predčasno upokojilo zaradi bolezni (Sargeant, 2006). Zdravje je torej eden odločujočih dejavnikov, zato bomo morali poskrbeti tudi za različne preventivne programe, ki bodo pripomogli k zmanjševanju deleža odraslih oseb, ki so delovno neaktivne zaradi zdravstvenih razlogov. Nekateri med ovirami v zaposlovanju omenjene populacije navajajo tudi njihov napačen pristop v odnosu do delodajalca (skromno mnenje o sebi, pomanjkanje znanja in spretnosti v predstavitvi svojih prednosti in sposobnosti pred delodajalcem) (Fundacija Prizma, 2013). Johnson in Mommaerts (2011) trdita, da oviro pri zaposlovanju oseb, starejših od 40 let, velikokrat predstavlja predsodek o pomanjkanju kreativnosti in nepripravljenosti za ponovno usposabljanje. Poleg tega se težje prilagajajo na spremembe ter nove zahteve v delovnem procesu. S tem se strinjata tudi Redek in Sušjan (2012) ter omenjata, da ima mnogo delodajalcev do različno starih populacij delavcev različna pričakovanja − pri mlajših delavcih večinoma predpostavljajo, da bodo v podjetju zaposleni dalj časa kot starejši, kar prav gotovo vpliva na njihovo večjo motiviranost za učenje in večjo energičnost, produktivnost ter voljo pri delu, v primerjavi z odraslimi delavci. Poleg tega za podjetja velikokrat predstavljajo večji strošek, kar je posledica rigidnega plačilnega sistema, izhajajočega iz upokojitve ter različnih zdravstvenih in upokojitvenih bonusov. Obstoječa zakonodaja glede zaposlovanja oseb v poznejših letih tega razvojnega obdobja predstavlja pomemben negativen dejavnik v njihovem zaposlovanju. Pri tem gre za višje stroške podjetja, ki izhajajo iz večjih pravic glede dopusta, bolniških odsotnosti, višjega izplačila odpravnin ob upokojitvi, prilagoditve delovnega časa in skrajšanja le-tega ter večje pravne zaščite pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (Fundacija Prizma, 2013).
Kljub temu da delodajalci in družba brezposelnim v srednjih letih pogosto pripisujejo negativne lastnosti, ki jih diskriminirajo na trgu dela, pa lahko na drugi strani navedemo tudi nekatere njihove pozitivne lastnosti, ki pomembno prispevajo h konkurenčnosti podjetja.
Nekateri avtorji med pozitivnimi lastnostmi teh delavcev izpostavljajo številne in raznolike življenjske ter delovne izkušnje, znanja, zanesljivost ter čut za odgovornost in razpoložljivost (Fundacija Prizma, 2013). Dennis in Thomas (2007, v Kump in Jelenc Krašovec, 2009) ob tem dodajata še bolj razvite delovne navade, skrb za kakovostno in natančno delo, lojalnost ter predanost podjetju, sposobnost mirnega in zrelega razmišljanja v kriznih situacijah ter kakovostne in pozitivne odnose s sodelavci. Po mnenju nekaterih drugih avtorjev predstavlja delovna sila v srednji odraslosti pomemben proizvodni vir tudi zaradi naraščajoče proizvodne moči, upoštevaje nemo znanje, bogato socialno mrežo in akumulirane izkušnje.
17
Ob tem dodajajo avtorji še prednosti, kot so mnoge življenjske izkušnje ob delu z ljudmi in reševanju problematičnih situacij ter več razpoložljivega časa za delo (Pušnik, Šlebinger, Bradač in Rebernik, 2007).
Poleg različnih družbenih predsodkov o teh posameznikih, ki izhajajo iz njihove starosti, so problematične tudi druge njihove lastnosti, ki jim omejujejo možnosti na trgu dela in jih izključujejo iz družbe ter zaposlovanja. Verša (2001) se pri tem navezuje na predsodke o nizki povprečni ravni izobrazbe ter nekvalificiranosti, kar zelo ogroža njihove zaposlitvene možnosti ter jih deprivilegira v družbi. V literaturi je pojem kvalifikacija opredeljen kot
»stopnja usposobljenosti za opravljanje določenega dela. Nekvalificirani delavci so tako tisti, ki so brez poklicne usposobljenosti oz. niso končali niti triletnega poklicnega izobraževanja.«
(Svetlik, 1992a, str. 90−93). Med nekvalificiranimi delavci pogosto najdemo naslednje ranljive skupine trga dela: neaktivne delavce, dolgotrajno brezposelne osebe in predvsem osebe v poznejših letih (prav tam). Sodobno družbo nekateri avtorji poimenujejo tudi »na znanju temelječa družba«, saj sta izobrazba in znanje danes temeljni pogoj za zaposlitev ter ohranjanje konkurenčnosti na trgu dela (Pascual, 2002, v Trbanc, 2005, str. 15−16). Nizka izobrazbena raven skupine oseb v srednjih letih je v današnjih tržnih razmerah torej lahko problematična, saj jim ne daje primerne osnove pri vedno bolj zahtevnih delovnih pogojih, zmanjšuje njihovo motiviranost za dodatna usposabljanja ter izobraževanja in onemogoča možnosti, da postanejo aktivna in konkurenčna delovna sila. Verša (2001) poudarja, da imajo ti delavci običajno odklonilen odnos do izobraževanja in se redko vključujejo v izobraževalne programe. To v današnjih zaposlitvenih razmerah zmanjšuje njihove možnosti za zaposlitev, saj delodajalci povprašujejo po izobraženi delovni sili, ki je produktivnejša. Svetlik (1992a) omenja rezultate nekaterih raziskav, ki kažejo, da nekvalificirani delavci težje najdejo novo zaposlitev, poleg tega pa so lahko hitreje žrtve odpuščanj. Avtor dodaja, da se delavci z nižjo izobrazbeno ravnjo običajno izogibajo sodobnim fleksibilnim oblikam zaposlitve (bolj naklonjeni so tradicionalnim oblikam dela), imajo manj možnosti za pridobitev neformalnega dela in njihova iniciativnost ter pripravljenost v procesu iskanja dela je manjša. Ignjatovič (2007) dodaja, da se delavci z nižjo stopnjo izobrazbe večkrat srečujejo z negotovimi in občasnimi deli, ki so slabo plačana, z delom na črno in s podrejenim ter marginaliziranim družbenim položajem, ki jim onemogoča v celoti uveljavljati vse njihove pravice ter živeti dostojno življenje. Pomanjkljiva izobrazba v povezavi z različnimi dejavniki lahko vodi v povečanje stopnje revščine, povečevanje dohodkovne neenakosti med prebivalstvom in spoprijemanje s težavami, povezanimi z nizkimi dohodki (prav tam).
Mnoge raziskave sicer zaključujejo, da ima kronološka starost na učenje zanemarljiv vpliv in opozarjajo na nepomembno razliko v sposobnostih učenja pri odraslih delavcih ali pri mlajših.
Edina v raziskavah ugotovljena razlika med mlajšimi in odraslimi delavci je bila povezana s pripravljenostjo in udeležbo v izobraževalnih procesih − med mlajšimi je večja in pogostejša (Pušnik, Šlebingar, Bradač in Rebernik, 2007).
18
Tabela 3: Registrirano brezposelni po starosti in stopnji izobrazbe ter delež posamezne stopnje v posameznem razredu, v %, september 2013 (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2013)
Iz podatkov o registriranih brezposelnih po starosti in stopnji izobrazbe iz l. 2013 lahko razberemo, da se izobrazbena raven brezposelnih s starostjo niža. S strani Andragoškega centra Slovenije (2011) je bila v letu 2010 opravljena raziskava o doseženi stopnji izobrazbe med vsem odraslim prebivalstvom, starejšim od 15 let. Na podlagi opravljene raziskave so bile podane ugotovitve, da je med prebivalstvom, starejšim od 40 let, v večji meri dosežena predvsem stopnja izobrazbe osnovnošolska in srednješolska. To bi pri brezposelnih v srednjih letih lahko vodilo v marginalizacijo ter socialno izključitev na današnjem trgu dela, ki temelji na znanju ter kvalifikaciji kot temeljnih vrednotah sodobne družbe. Zniževanje stopnje izobrazbe in pomembnih kompetenc s starostjo v Sloveniji je po mnenju Drobniča (2009)3 tudi posledica nepomembnosti in nepripravljenosti vlaganja v dodatna usposabljanja, znanje ter kompetence in osebni razvoj oseb v srednjih letih. Ti podatki opozarjajo na pomembnost vključevanja oseb v vseživljenjsko učenje v prihodnosti že po 45. letu, saj je s starostjo vedno težje nadomestiti pomanjkljivo znanje (prav tam).
Morrow, Verins in Willis (2002) navajajo pomembne ugotovitve nekaterih študij in raziskav, ki kažejo, da delavci v srednjih letih zaradi izključujočega položaja na trgu delovne sile pogosto občutijo jezo in frustracijo . Na trgu dela prevladujejo predsodki o njihovih sposobnostih in zmožnostih na podlagi njihove starosti , pri čemer se spregleda njihove dejanske objektivne sposobnosti, znanja ter veščine. To pa povzroča občutke negotovosti in nemoči.
Glede na demografske in ekonomske spremembe v sodobni družbi bomo morali v prihodnosti poskrbeti za delavce po 40. letu ter povečati njihovo zaposljivost in konkurenčnost na trgu dela. Prvi korak v tem procesu se mi zdi predvsem navezovanje osebnega stika s to populacijo, spoznavanje te skupine in ugotovitev tako njenih pomanjkljivosti kot tudi prednosti.
3 Kljub staremu viru aktualnost teme še vedno velja.
0 105 1520 2530 35 4045
osnovna šola ali manj
srednja poklicna šola
srednja tehnična šola
ali gimnazija
višja,visoka šola ali več
15-29 let 30-49 let 50 let ali več
19
Na podlagi teh ugotovitev bo potrebno, vključevaje njih, razviti primerne metode dela, kar nekateri opredeljujejo s pojmom »age management« (Združenje delodajalcev Slovenije, 2010).
2.3 DOLGOTRAJNA BREZPOSELNOST
Dolgotrajna brezposelnost je v literaturi opredeljena kot »neprostovoljna odsotnost z dela, ki traja več kot dvanajst mesecev, oziroma kot obdobje, ko je oseba brez zaposlitve in jo aktivno išče, ta čas pa je daljši od dvanajst mesecev (52 tednov) brez prekinitve.« (Dominkuš, 2002, str. 321). Avtor kot temeljni dejavnik v pojavu dolgotrajne brezposelnosti navaja predvsem strukturna neskladja med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela (hitro zmanjševanje števila razpoložljivih delovnih mest in neprilagojeni delavci na takšne razmere) (prav tam). Podobno pojav dolgotrajne brezposelnosti opredeljujejo Verhaar, de Klaver, de Goede, van Ophem in de Vries (1996), saj ga povezujejo z ekonomskimi dejavniki in strukturnimi spremembami ter pri tem opozarjajo, da so dolgotrajno brezposelni nemočne žrtve procesov, nad katerimi nimajo nadzora in vpliva, kar vpliva na njihovo duševno stanje. S tem se strinja tudi Ashby (1985), ki omenja, da večina dolgotrajno brezposelnih ostane brez zaposlitve neprostovoljno in ne pričakuje dolgotrajnosti te situacije.
V Sloveniji je pojav oz. številčnost dolgotrajne brezposelnosti zelo aktualna problematika in se zaradi negotovega in spremenljivega trga dela pojavlja vse pogosteje. Mnogi so mnenja, da so dolgotrajni brezposelnosti na trgu dela še posebno izpostavljene določene skupine.
Običajno so to osebe, ki so že tako ranljive, marginalizirane ter težko zaposljive zaradi socialnih, telesnih in mentalnih sposobnosti (hendikepirane osebe), nekvalificirani delavci in osebe, starejše od 40 let, ki so zaradi prej omenjenih značilnosti in razkoraka med le-temi ter aktualnim povpraševanjem po delovni sili, še posebej ranljiva skupina (Dominkuš, 2002).
Mnoge raziskave namreč kažejo, da je med odraslimi brezposelnimi delavci več možnosti, da bo njihovo iskanje zaposlitve bolj dolgotrajno kot pri mlajših delavcih. V raziskavi iz l. 2010, opravljeni med brezposelnimi, je bilo ugotovljeno, da je bilo med starejšimi nad 55 let le 14
% takšnih, ki so se v času od avgusta l. 2009 do l. 2010 ponovno zaposlili, med mlajšimi pa je bilo takšnih kar 37 %. Neka druga študija prav tako potrjuje, da se po enem letu trajanja brezposelnosti v povprečju ponovno zaposli le polovica vseh odraslih brezposelnih (Johnson in Mommaerts, 2011). Ob tem Verša (2001) dodaja, da je bil l. 2003 povprečni čas trajanja brezposelnosti med osebami, starejšimi od 40 let, kar 2 leti in 7 mesecev, kar potrjuje dejstvo, da je zanje to izredno neugoden položaj, ki omejuje njihove možnosti za ponovno udeležbo in vključenost na trg dela. Brezposelni v srednjih letih so zaradi družbenih predsodkov o njihovih sposobnostih, utemeljenih na podlagi starosti, s strani delodajalcev večinoma zavrnjeni, in ker hkrati ne dosegajo zahtevanih norm, potrebnih za upokojitev, so velikokrat ujeti v stanju dolgotrajne brezposelnosti (Ashby, 1985).
