UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA SPECIALNO IN REHABILITACIJSKO PEDAGOGIKO
Ines Cifer
UGOTAVLJANJE FIZI Č NE DOSTOPNOSTI MUZEJEV IN GLEDALIŠ Č OSEBAM NA INVALIDSKEM VOZI Č KU
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko
Ines Cifer
UGOTAVLJANJE FIZI Č NE DOSTOPNOSTI MUZEJEV IN GLEDALIŠ Č OSEBAM NA INVALIDSKEM VOZI Č KU
Magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Tjaša Filipčič
Ljubljana, 2021
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana Ines Cifer izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Ugotavljanje fizične dostopnosti muzejev in gledališč osebam na invalidskem vozičku (angl.
Identification of Personal Accessibility of Museums and Theaters for Mobility Impaired People), napisano pod mentorstvom izr. prof. dr. Tjaše Filipčič, moje avtorsko delo.
Datum: __________________
Podpis: __________________
»Nekako za č neš verjeti, da je vse mogo č e, č e imaš le dovolj poguma.«
J. K. Rowling
Zahvala
Najlepše se zahvaljujem mentorici, izr. prof. dr. Tjaši Filipčič, za nasvete in pomoč, ki so me pripeljali do zaključka študija. Hvala za strokovnost, odzivnost in natančnost ter Vaše zaupanje v moje znanje.
Srčno se za sodelovanje zahvaljujem Marji Koren in Urši Tonejec, ki sta si z mano ogledali ustanove in omogočili izvedbo empiričnega dela. Naša druženja so bila najlepši del pisanja magistrskega dela in izjemno sem vesela, da smo se spoznale.
Posebna zahvala gre tudi vama, mami in oči, da z vso močjo neomahljivo verjameta vame.
Navsezadnje pa hvala še vsem ostalim, ki ste me v študentskih letih podpirali, opogumljali in mi na kakršen koli način lepšali dneve. Vi ste jih naredili nepozabna.
POVZETEK
Ustrezne prilagoditve, ki omogočajo dostop do kulturnih ustanov, so opredeljene v zakonodaji. Koristi dostopnosti dokazujejo psihološke raziskave, ki kažejo na pozitiven vpliv na človekov osebnostni razvoj, navsezadnje pa je polna vključitev v družbo z obiskovanjem kulturnih ustanov tudi človekova pravica. Zaradi različnih vzrokov so prilagoditve grajenega okolja marsikje okrnjene. V magistrskem delu sem zato želela raziskati, v kolikšni meri so muzeji in gledališča v praksi dostopni uporabnikom vozičkov.
Z dvema spremljevalkama na električnem invalidskem vozičku sem preverila dostopnost petnajstih ustanov, od tega devetih muzejev in šestih gledališč, na območju prve cone Ljubljanskega potniškega prometa. Uporabila sem metodo sistematičnega opazovanja in pogovora z zaposlenimi na podlagi desetih raziskovalnih vprašanj, ki sem jih za potrebe raziskave prilagodila po Smernicah za dobro prakso.
Na podlagi vprašalnika sem nato oblikovala lestvico ocen dostopnosti, ki se nanaša na stopnjo samostojnosti ob obisku, in analizo zaključila z uvrstitvijo vsake ustanove v eno izmed štirih kategorij s priporočili in komentarji spremljevalk.
Glede na lestvico sem ugotovila, da so trije muzeji popolnoma dostopni, dva skoraj popolnoma dostopna in trije deloma dostopni, v dveh je priporočljivo tudi vodenje po razstavi, en muzej pa je zaradi arhitekturnih značilnosti poslopja nedostopen uporabnikom vozičkov. Eno gledališče je popolnoma dostopno, štiri skoraj popolnoma dostopna in eno delno dostopno, pri čemer obisk predstav ni otežen v nobenem izmed njih. V splošnem uporabniki vozičkov pri obisku kulturnih ustanov ne bodo naleteli na nepremostljive ovire, omogočena samostojnost obiska pa se od ustanove do ustanove razlikuje.
KLJUČNE BESEDE:
dostopnost javnih zgradb, fizične ovire, osebe na invalidskem vozičku, muzeji, gledališča
IDENTIFICATION OF PERSONAL ACCESIBILITY OF MUSEUMS AND THEATERS FOR MOBILITY IMPAIRED PEOPLE
ABSTRACT
Appropriate adjustments that allow access to cultural institutions are defined in legislation, the benefits of accessibility are proven by psychological research that shows a positive impact on human personality development, and finally, full integration into society through visiting cultural institutions is also a human right. Due to various reasons, the adaptations of the built environment are reduced in many places. In my master's thesis, I therefore wanted to explore the extent to which museums and theaters are accessible to wheelchair users in practice.
With two companions in an electric wheelchair, we checked the accessibility of fifteen institutions, of which nine museums and six theaters in the area of the first zone of Ljubljana's passenger traffic. I used the method of systematic observation and conversation with employees based on ten research questions, which I adjusted for the needs of the research based on the Guidelines for Good Practice.
With the use of the questionnaire, I then formed a scale of accessibility assessments, which refers to the level of independence at the time of the visit, and concluded the analysis by placing the institution in one of four categories with recommendations and comments from companions.
According to the scale, I found that three museums are fully accessible, two almost fully accessible and three partially accessible, in two it is also recommended to guide the exhibition, and one museum is inaccessible to wheelchair users due to the architectural features of the building. Three theaters are fully accessible, two almost fully accessible and one partially accessible, with attendance at performances alone being not difficult in any of them. In general, wheelchair users will not encounter insurmountable obstacles when visiting cultural institutions, and the enabled independence of the visit varies from institution to institution.
KEY WORDS
Accessibility of public buildings, physical barriers, persons in wheelchairs, museums, theaters
I
KAZALO VSEBINE
KAZALO FOTOGRAFIJ ... II
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 2
Zakaj je dostop do kulture in kulturnih vsebin pomemben ... 2
Primeri dobrih praks ... 4
3 POT DO VEČJE DOSTOPNOSTI V LJUBLJANI ... 5
Dostopnost grajenega okolja ... 6
3.1.1 Zakonodaja s področja dostopnosti grajenega okolja osebam z gibalno oviranostjo ... 6
3.1.2 Dostopnost v kulturnih ustanovah ... 10
3.1.3 Priporočila za fizično dostopnost ustanov ... 10
3.1.4 Fizično okolje ... 11
3.1.5 Dostop do objekta za osebe z invalidskim vozičkom v zunanjem in notranjem grajenem okolju 12 3.1.6 Ovire, ki onemogočajo dostopnost ... 14
Oviranost ... 15
3.2.1 Funkcionalna oviranost ... 15
3.2.2 Osebe z gibalno oviranostjo ... 15
3.2.3 Stopnje gibalne oviranosti ... 16
3.2.4 Pripomočki za osebe z gibalno oviranostjo ... 17
4 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 18
5 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 19
6 METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 20
VZOREC ... 20
OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 20
POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ... 20
LESTVICA OZNAK ZA DOSTOPNOST OGLEDANIH KULTURNIH USTANOV V PRAKSI ... 20
7 ANALIZA MUZEJEV ... 21
SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ ... 21
LUTKOVNI MUZEJ ... 25
MESTNI MUZEJ LJUBLJANA ... 28
MUZEJ ARHITEKTURE IN OBLIKOVANJA ... 31
MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE ... 32
MUZEJ SODOBNE UMETNOSTI ... 36
II
PRIRODOSLOVNI MUZEJ IN NARODNI MUZEJ ... 39
SLOVENSKI ŠOLSKI MUZEJ ... 43
8 ANALIZA GLEDALIŠČ ... 45
CANKARJEV DOM ... 45
GLEDALIŠČE GLEJ ... 51
LUTKOVNO GLEDALIŠČE IN ŠENTJAKOBSKO GLEDALIŠČE ... 53
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO ... 58
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE DRAMA LJUBLJANA ... 63
9 SKLEP ... 68
10 LITERATURA IN VIRI ... 71
KAZALO FOTOGRAFIJ Fotografija 1: Ploščad pred vhodom v Slovenski etnografski muzej in Muzej sodobne umetnosti (Cifer, 2021) ... 21
Fotografija 2: Prikaz vhoda v dvigalo Slovenskega etnografskega muzeja z ustrezno širokimi vrati in višino zunanje kontrolne plošče (Cifer, 2021) ... 22
Fotografija 3: Prikaz višine kontrolne plošče v dvigalu Slovenskega etnografskega muzeja (Cifer, 2021) ... 23
Fotografija 4: Prikaz ustrezno prehodnih hodnikov v Slovenskem etnografskem muzeju (Cifer, 2021) ... 24
Fotografija 5: Prikaz klančine, ki vodi do vhoda v Lutkovni muzej (Cifer, 2021) ... 26
Fotografija 6: Prikaz spodnje etaže v Lutkovnem muzeju z interaktivnimi elementi (Cifer, 2021) ... 27
Fotografija 7: Prikaz kontrolne plošče v dvigalu Mestnega muzeja Ljubljana, kjer so vse tipke na enaki višini in opremljene z navodili (Cifer, 2021) ... 29
Fotografija 8: Prikaz ustrezno širokih hodnikov Mestnega muzeja Ljubljana, po katerih se oseba na vozičku nemoteno giblje in obrača, ter ustrezno razstavljene fotografije, napisi in interaktivne table (Cifer, 2021) ... 30
Fotografija 9: Prikaz edinega interaktivnega materiala v Mestnem muzeju Ljubljana, ki je osebam na vozičku izven dosega (Cifer, 2021) ... 31
Fotografija 10: Prikaz dovozne poti do Muzeja novejše zgodovine (Cifer, 2021) ... 32
Fotografija 11: Prikaz ustrezno širokih prostorov in prehodov v Muzeju novejše zgodovine (Cifer, 2021) ... 34
Fotografija 12: Prikaz opisa razstavljene fotografije v Muzeju novejše zgodovine, ki je izven vidnega polja osebe na vozičku (Cifer, 2021) ... 35
Fotografija 13: Prikaz eksponatov v vitrini v Muzeju novejše zgodovine, ki so še na ustrezni višini (Cifer, 2021) ... 35
Fotografija 14: Prikaz pisnih eksponatov v Muzeju sodobne umetnosti, ki jih obiskovalka na vozičku ne more prebrati zaradi višine in velikosti napisa (Cifer, 2021) ... 38
Fotografija 15: Prikaz vitrine v Muzeju sodobne umetnosti, ki je obiskovalki na vozičku previsoka za ustrezen ogled razstavljenih eksponatov (Cifer, 2021) ... 38
Fotografija 16: Primer ustreznega napisa pred glavnim vhodom Prirodoslovnega muzeja in Narodnega muzeja, ki obiskovalce na vozičku usmeri na dostopen vhod (Cifer, 2021) ... 40
III
Fotografija 17: Primer ustrezne table z informacijami v Prirodoslovnem muzeju in Narodnem muzeju
(Cifer, 2021) ... 41
Fotografija 18: Primer besedila v prostorih Prirodoslovnega muzeja, ki je obiskovalki na vozičku zaradi velikosti in višine neberljivo (Cifer, 2021) ... 42
Fotografija 19: Prikaz prostora stalne razstave v Slovenskem šolskem muzeju (Cifer, 2021) ... 44
Fotografija 20: Primer prestrme klančine v Cankarjevem domu, ki pa je še ustrezna za uporabo (Cifer, 2021) ... 46
Fotografija 21: Prikaz prostora Gallusove dvorane v Cankarjevem domu; na srednji etaži ob vratih je prostor, namenjen obiskovalcem na vozičku (Cankarjev dom, b. d.) ... 47
Fotografija 22: Prikaz vstopanja v Linhartovo dvorano, ko je odprto eno krilo vrat (Cifer, 2021) ... 48
Fotografija 23: Prikaz zornega kota obiskovalcev na vozičku v Štihovi dvorani (Cankarjev dom, b. d.) 49 Fotografija 24: Prikaz vhodnih vrat v Kosovelovo dvorano, ki se edina ne odpirajo dvokrilno; v ozadju je viden tudi prostor pred prvo vrsto, namenjen osebam na vozičku (Cifer, 2021) ... 49
Fotografija 25: Prikaz prostora Klub CD (Cankarjev dom, b. d.) ... 50
Fotografija 26: Prikaz še ustrezno nizkega blagajniškega okna v gledališču Glej (Cifer, 2021) ... 52
Fotografija 27: Prikaz dvokrilnih vrat, ki služijo kot stranski vhod v gledališče Glej (Cifer, 2021)... 52
Fotografija 28: Prikaz vstopa v zgornje prostore Lutkovnega gledališča do Odra pod zvezdami (Cifer, 2021) ... 54
Fotografija 29: Prikaz dvosmernega dvigala, ki obiskovalce prepelje do Odra pod zvezdami in Šentjakobskega odra (Cifer, 2021) ... 55
Fotografija 30: Prikaz ustrezno širokega prostora v dvorani Velikega odra v Lutkovnem gledališču (Cifer, 2021) ... 56
Fotografija 31: Prikaz Malega odra in stranskega prostora, ki je ob obisku namenjen obiskovalcem na invalidskem vozičku (Lutkovno gledališče, b. d.) ... 57
Fotografija 32: Prikaz prehoda v dvorano Odra pod zvezdami, ki je enak ostalim v Lutkovnem gledališču (Cifer, 2021) ... 57
Fotografija 33: Prikaz vrtljivih vrat, ki vodijo do blagajne Mestnega gledališča ljubljanskega (Cifer, 2021) ... 59
Fotografija 34: Prikaz prehodov v Mestnem gledališču ljubljanskem; po predhodnem dogovoru se tako široko odprejo tudi vhodna vrata (Cifer, 2021) ... 60
Fotografija 35: Primer ustreznih sanitarij v Mestnem gledališču ljubljanskem; na ta način so urejene vse sanitarije, ki so označene kot ustrezne (Cifer, 2021) ... 61
Fotografija 36: Prikaz vhoda na Malo sceno; v tej vrsti je ogled predstave omogočen osebam na invalidskem vozičku (Cifer, 2021) ... 62
Fotografija 37: Prikaz prehodnih hodnikov, ki vodijo do Velikega odra SNG Drama (Cifer, 2021) ... 63
Fotografija 38: Prikaz dvižne ploščadi do Male drame, ki je podobna medetažni ploščadi v notranjosti Lutkovnega muzeja (Cifer, 2021) ... 64
Fotografija 39: Prikaz prostora Velikega odra, kjer so vidni tudi prostori na straneh vrst, namenjeni osebam na vozičku (SNG Drama Ljubljana, b. d.) ... 65
Fotografija 40: Prikaz prostora Male drame, kjer je osebam na vozičku namenjen prostor v prvi vrsti (SNG Drama Ljubljana, b. d.) ... 66
1
1 UVOD
Preživljanje prostega časa v stiku s kulturo je za večino populacije nekaj samoumevnega, gibalno oviranim osebam na invalidskem vozičku pa pogosto predstavlja izziv. Kljub prizadevanjem za inkluzijo oziroma vključitev posameznikov s posebnimi potrebami v družbo so rešitve v praksi mnogokrat pomanjkljive. Velik korak v pozitivno smer so načrti za rešitve na tem področju, stališča v družbi in usposabljanja zaposlenih v ustanovah, vendar so ovire na najbolj osnovni in fizični ravni tiste, ki velikokrat onemogočijo začrtane dobre namere.
V zadnjem desetletju je Mestna občina Ljubljana v okviru projekta »Občina po meri invalidov« zagotovila mnoge prilagoditve, ki slovensko prestolnico uvrščajo v sam vrh evropskih mest na področju omogočanja kulturnega udejstvovanja funkcionalno oviranim osebam. Mnoge raziskave potrjujejo pozitivno korelacijo med kulturnim udejstvovanjem ter razvojem celostne osebnosti in potencialov, pomembno pa je vedeti, da je za polno vključevanje v družbo potrebno več kot le ureditev infrastrukture in dostopa do najnujnejših objektov. Treba je poskrbeti, da se bo vsak posameznik lahko kulturno udejstvoval, če si bo tega le želel.
2
2 TEORETI Č NA IZHODIŠ Č A
V Evropski uniji vsak šesti prebivalec trpi za lažjo ali težjo obliko invalidnosti, kar v praksi pomeni, da se približno 80 milijonov posameznikov ne more v celoti vključiti v družbo in gospodarstvo zaradi okoljskih in vedenjskih ovir na različnih področjih (Evropska strategija o invalidnosti, 2010). Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov je postavila definicijo pojma invalid kot »osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzornimi okvarami, ki v povezavi z različnimi ovirami lahko onemogočajo njihovo polno in učinkovito sodelovanje v družbi« (Uršič & Tabaj, 2015, str. 10). Večina pravnih aktov in zakonskih podlag uporablja širši termin invalid, v teoriji pa bom pogosto uporabila podpomenko gibalna oviranost.
Zakaj je dostop do kulture in kulturnih vsebin pomemben
V sodobnem času smo se glede na pojmovanje zmanjšane zmožnosti oziroma invalidnosti, med katere sodi tudi gibalna oviranost, premaknili z medicinskega na družbeni model. Slednji v nasprotju z medicinskim modelom predpostavlja, da težave pri integraciji posameznika z gibalno oviranostjo v družbo niso več vzroki gibalne oviranosti in specifičnost teh težav, ki jih je treba pozdraviti in rehabilitirati, temveč družbene okoliščine, ki jih ustvarja okolje. Zato so za reševanje te problematike potrebni družbeni ukrepi, za njihovo izvajanje pa je odgovorna celotna družba.
Poznamo pa še tako imenovani biopsihosocialni pristop, ki zajema prednosti obeh omenjenih modelov: poleg tega, da se gibalno ovirani osebi zagotovi zdravstveno oskrbo in načine za premagovanje ovir, je treba spremeniti stališča in ideologije družbe. Tak pristop podpirajo tudi človekove pravice in zakonske podlage (Marinček, 2008). Stremeti je treba k takemu razvoju države, ki omogoča celostni pristop k posamezniku in mu omogoča lastno odgovornost v osebnih in družbenih zadevah. Vsi ljudje želimo svoj neoviran in nediskriminiran čas izkoristiti v lokalnem okolju, ki običajno ponuja širok nabor aktivnosti. Je socialni prostor, v katerem naj bi posameznik zadovoljeval tako svoje potrebe kot interese in sooblikoval skupno življenje (Hočevar idr., 2009). Smiselnost prilagoditev v javnem prostoru za izboljšanje dostopnosti nestanovanjskih zgradb pa se lahko dodatno podpre tudi z raziskanimi učinki, ki jih ima kultura na osebnostni razvoj posameznika.
Za pomembnost kulturnih ustanov in njihovih vsebin ter vpliv le-teh na počutje in razvoj človeka so se zanimali antropologi, psihologi in terapevti. V več raziskavah so preučevali longitudinalni vpliv stika s kulturo na različne duševne in telesne procese.
Pred analizo rezultatov teh raziskav je sicer dobro opozoriti, da se končni učinki vedno nekoliko razlikujejo od posameznika do posameznika, saj so odvisni od osebnosti, socialnega, finančnega in kulturnega ozadja, trenutnega počutja ter tudi prostora, v katerem je umetnost predstavljena – smo ji priča v muzeju ali drugem estetsko prijetnem kraju ali pa v manj laskavem okolju, kot na primer v nakupovalnem centru.
Prav tako je potreben čas za procesiranje vseh pridobljenih vtisov za doseganje dolgotrajnejših učinkov (Jacobsen, 2006). Različne učinke lahko spremljamo s treh vidikov, ki so jih Pelowski idr. (2016) strnili glede na predhodno izvedene raziskave:
– vidik samoregulacije – ta zajema spreminjanje osebnosti, pogleda na svet in kognitivnih sposobnosti posameznika skozi izkušnje stika z umetnostjo;
– vidik družbe – torej družbenega vedenja, učenja in socialne kohezije;
3
– vidik zdravja – predvsem psihološkega, ki se posledično kaže tudi na fiziološkem sistemu.
Prvi omenjen je vidik samoregulacije. Stik z umetniškimi vsebinami in preučevanje teh vsebin poustvarja čustvene in kognitivne procese, ki so značilni predvsem za čustveno-kognitivni razvoj otroka. Tako umetnost tudi v odrasli dobi spodbuja k razvoju omenjenih procesov, ki usmerjajo in regulirajo dojemanje in izražanje občutkov in informacij. Posameznik torej preko kulturnih vsebin prejema nove informacije o svetu – doživlja fenomen vpogleda – in se temu primerno uči spreminjati lastne poglede nanj (Lasher idr., 1983). Funch idr. (2012) kot izid stika posameznika s kulturnimi vsebinami navajajo še izboljšanje vizualno-prostorskega zavedanja in občutljivosti na vizualne signale ter povečanje spoštovanja do in znanja o posamezni vrsti umetnosti, ti učinki pa so razvidni že pri otrocih in se kažejo še leta po pridobljenih izkušnjah.
Drugi vidik zajema posameznika v družbi. Umetnost je na različne načine in v različnih oblikah prisotna v vsaki družbi že od začetka preučevanja človeštva. Preko nje se lahko učimo o družbi, kot je bila nekoč, o socialnih pravilih in o doživljanju časa skozi oči umetnika; preko umetnosti prejmemo veliko informacij tako o tedanjem zaznavanju estetike kot o normah in dogodkih tedanjega časa. Udejstvovanje v kulturi kot način preživljanja prostega časa, bodisi kot udeleženec ali gledalec, pa lahko združuje ljudi že od otroštva naprej (Dissayanake, 2008).
Tretji vidik zajema zdravje. Stuckey in Nobel (2010) sta napisala obsežen članek, v katerem sta preučevala že obstoječe raziskave, izvedene z ljudmi v različnih bolezenskih stanjih – od anksioznosti, depresije in drugih psiholoških obolenj do srčnih bolezni, rakavih obolenj in pridobljene gibalne oviranosti. Rezultati so pokazali, da stik z umetnostjo in neposredna vključenost v proces umetnosti bolezni ne pozdravita sama od sebe, vendar pa pomagata pri okrevanju zaradi posledično izboljšanega počutja in čustvenega stanja ter umiritve fiziološkega sistema. Tudi Cuypers idr. (2012) so raziskovali podobne fenomene. V raziskavi so posamezniki ali opazovali ali sami izvajali aktivnosti, povezane z umetnostjo, pri obeh vrstah udejstvovanja pa se je v tej raziskavi izkazalo, da so udeleženci zaznavali nižjo stopnjo anksioznosti, doživljanja stresa in depresije, izboljšalo pa se je splošno počutje in zadovoljstvo.
Tschacher idr. (2011) so potrdili, da ob stiku z umetnostjo pride do fizioloških sprememb v telesu. Preučevali so, kako umetnost v nas sproža merljiv fiziološki odziv, kot sta na primer hitrejši srčni utrip in povečana prevodnost kože. Umetnost v sliki, besedi, igranju ali na kakšen drugi način je glede na poročanje sodelujočih v raziskavi v njih vzbudila čustva, bodisi pozitivna ali negativna, ki so v njih prebudila občutke.
Posledično se odzovejo receptorji v možganih, ki spodbudijo avtonomni živčni sistem.
Raziskovalci so tako prvič izmerili telesni odziv na doživljanje umetnosti in potrdili, da učinek umetnosti na posameznikih pušča močne vtise.
Učenje o preteklosti in predhodno pridobljenem znanju je ponavadi ključna vsebina muzejskih eksponatov. Muzeji, ki predstavljajo kolektivno ali lokalno zgodovino, lahko pripomorejo k spodbujanju pripadnosti lastni skupnosti in okolju, v katerem živijo.
Muzejske zbirke ali gledališke predstave so kdaj lahko tudi kontroverzne, s čimer prispevajo k diskusijam in odprtim pogovorom o družbeno aktualnih temah ali novih dognanjih iz preteklosti. Predstavljene vsebine so lahko uporabljene v namene izobraževanja, poučevanja, ozaveščanja in zabave. Vsi ti dejavniki so pomembni sploh za mlajše generacije, ki se na interaktiven način lahko učijo o delovanju družbe in zgodovine, hkrati pa pridobivajo čut za kulturo in umetnost. In nenazadnje, kot so
4
poudarili tudi prej omenjeni avtorji, z aktivno participacijo je omogočen stik med ljudmi, socializacija in občutek pripadnosti skupnosti (Carlsson, 2020).
Kelly (2006) je raziskala, kako posamezniki sami presojajo in doživljajo vpliv muzejev na ljudi v skupnosti in na skupnost kot celoto. Izvedla je 294 intervjujev v treh lokalnih območjih v Avstraliji z ljudmi, ki jih je naključno srečala na ulici. Intervjuvanci so odgovarjali na odprta vprašanja, kot tudi razvrščali pozitivne in negativne učinke, ki jih lahko imajo muzeji, na podanih lestvicah. V veliki meri so si delili mnenje, da imajo muzeji pozitiven vpliv na turizem, da ozaveščajo člane družbe o preteklih dogodkih in razvoju njihove kulture skozi čas, da skrbijo za splošno poučenost o zgodovinsko pomembnih dogodkih ter vsebinah. Nobeden izmed intervjuvancev ni naštel nobenih negativnih vplivov. Odgovori na naštete trditve v intervjuju glede vloge muzejev v družbi, ki so bile zbrane iz različne relevantne literature, kažejo, da se večina intervjuvanih strinja s predhodnimi navedbami: muzeji po njihovem mnenju razvijajo ponos na lastno tradicijo in navade določene družbe, dajejo družbi občutek pripadnosti in vpletenosti v kulturo, spodbujajo sodelovanje različnih ljudi preko projektov, spodbujajo sodelovanje med različnimi kulturami, dajejo kontekst družbi ter omogočajo medgeneracijsko povezovanje s hkratnim podpiranjem turistične panoge.
Obiskovalci gledališč pa se strinjajo, da je gledališče prostor, namenjen zabavi, sprostitvi in celo pobegu pred realnostjo, ko želimo odmisliti dnevne skrbi; odvisno od predstave. Gledališke predstave se lahko koristno uporabijo tudi v namen poučevanja in izobraževanja, ozaveščanja o čustvih in odnosih, prikazovanja trenutnih in preteklih družbenih situacij. Ravno tako kot muzejske razstave sprožajo pomembne razprave in odpirajo vprašanja, na katera posameznik sam ali skupaj z drugimi išče odgovore. To dosegajo na bolj posreden način in z doživetimi nastopi. Obenem se z vključevanjem v kulturne aktivnosti normalizira različnost posameznikov v družbi in strpnost do sočloveka. Opazovanje umetnosti pa lahko spodbudi tudi željo po aktivnejši participaciji, do katere bi morali biti vsi upravičeni (Why is Accessible Theatre Important?, 2019).
Glede na navedene izsledke je neizpodbitno, da imajo kulturne ustanove pomembno mesto v družbi. Zato bi moralo biti kulturno udejstvovanje, ki si ga posameznik izbere glede na lastne želje in potrebe, omogočeno za vso populacijo.
Primeri dobrih praks
V dobi, v kateri živimo, nam tehnologija omogoča dostop do različnih virov informacij.
Tako tudi kulturne ustanove s sodobnimi spletnimi stranmi omogočajo obiskovalcem, da se vsaj delno pripravijo na obisk, ali pa so za dodatne poizvedbe dosegljivi na telefonskih številkah. Na spletu so objavljeni tudi članki, ki usmerjajo pogled na muzeje in gledališča, ki so po ocenah strokovnjakov in funkcionalno oviranih obiskovalcev med najdostopnejšimi v posameznih državah.
Ne preseneča, da se med zelo dostopne muzeje uvršča svetovno znani Louvre. Poleg popolnoma dostopnega zunanjega grajenega okolja je popolnoma dostopno tudi 95 % razstavnega prostora. Skupno je v Louvru osemnajst dvigal in dvajset dvigalk, specifično namenjenih invalidskim vozičkom, poskrbljeno pa je tudi za dostopne sanitarije. Invalidni obiskovalci lahko rezervirajo termin osebnega vodenja po velikem muzeju z vodičem, ki jih bo znal usmeriti na invalidskim vozičkom prijazne poti. Poleg fizične dostopnosti imajo gibalno ovirani posamezniki možnost preskočiti čakalno vrsto
5
in tudi vrsto, ki vodi do slavne Mone Lise (The 4 Most Impressive Accesible Museums In Europe, b. d.).
London je za uporabnike invalidskih vozičkov zelo prijazno mesto, saj je večji del javnih površin raven ali opremljen s primernimi prilagoditvami. V mestu so leta 2019 odprli muzej, ki ga je tudi Lonely Planet uvrstil med enega najdostopnejših na svetu. Muzej, imenovan Wellcome Collection, je popolnoma dostopen tako invalidnim osebam na vozičkih kot tudi osebam z drugimi vrstami invalidnosti (Stanton, 2019). London se med drugim lahko pohvali še z dostopnim Britanskim muzejem, Muzejem znanosti, Shakespearjevim gledališčem Globe in londonskim Nacionalnim gledališčem. Vse omenjene stavbe izpolnjujejo kriterije za udobno in prijetno udeležbo (Theatre accessibility, b. d.).
V Kanadi so leta 2014 zgradili muzej, ki je sedaj vzor drugim kulturnim ustanovam po svetu. Muzej človekovih pravic se je odprl leta 2014 in je posvečen ozaveščanju in izobraževanju o človekovih pravicah. Zgrajen je bil po nasvetih in idejah posebej za to oblikovanega inkluzivnega odbora, ki ga je sestavljalo devet strokovnjakov, svetovalcev in aktivistov s področja pravic oseb s posebnimi potrebami. Uporabili so tako imenovano metodo inkluzivnega oblikovanja (angl. inclusive design methodology), ki ni končni izid, kot na primer dostopnost, temveč proces ustvarjanja, ki bo koristil bolj raznolikim skupinam ljudi. To pomeni, da niso prilagajali že obstoječe arhitekturne strukture, temveč so sproti upoštevali vse možnosti za ustvarjanje dostopnega okolja. Muzej je popolnoma dostopen gibalno oviranim osebam, slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim, upoštevali pa so tudi potrebe oseb s specifičnimi učnimi težavami, kot je na primer disleksija (Murphy, 2015).
Zupan (2010) kot primer dobre prakse opiše večja območja na zemljevidu. Že pred desetimi leti je bila Slovenija po dostopnosti okolja in komunikacij povsem primerljiva z razvito Evropo in je po nekaterih standardih celo izstopala. Poudaril je, da se povsod najdejo dobre rešitve in primeri, so pa ti po večini še bolj lokalizirani in individualni, kar lahko ob pregledu primerov vidimo tudi sedaj. Kot vzor Sloveniji po lastnih izkušnjah navaja skandinavske države, Avstralijo in Novo Zelandijo, saj imajo omenjene države dobro zastavljene zakone in pravilnike, katerih udejanjanje se tudi dosledno spoštuje in preverja. Tudi stran European Best Destinations, ki že od leta 2009 sodeluje s turističnimi informacijskimi centri po mestih v Evropi, je sestavila seznam lokaliziranih območij oziroma desetih najdostopnejših mest glede na prevoz, nastanitev in dostop do turističnih atrakcij. Na seznamu so se znašla mesta, kot so Rim, Pariz, London, Berlin in Salzburg, na devetem mestu pa tudi Ljubljana (Most Accessible Destinations in Europe, 2016).
3 POT DO VE Č JE DOSTOPNOSTI V LJUBLJANI
V Sloveniji je Zveza delovnih invalidov Slovenije leta 2003 vzpostavila projekt »Občina po meri invalidov«. S projektom spodbuja slovenske občine k načrtnemu odzivanju na posebne potrebe invalidov, k zagotavljanju njihovega socialnega vključevanja, sožitja in večje kakovosti življenja vseh občanov. Mestna občina Ljubljana je listino priznanja za doseganje standardov dosegla leta 2009 (Klančar idr., 2010). Ljubljana je za trud, željo in zmožnost oblikovanja karseda dostopnega mesta trikrat prejela priznanje
»Access City Award«: leta 2012 se je uvrstila med osem najboljših evropskih mest, ki napredujejo z dostopnostjo prometa in z njim povezane infrastrukture, leta 2015 je prejela bronasto priznanje v isti kategoriji, pri čemer se je štel tudi napredek pri
6
raznovrstnosti storitev in programov za ovirane osebe, leta 2018 pa še izboljšala položaj in zasedla drugo mesto (Občina po meri invalidov, b. d.).
Mestna občina Ljubljana spodbuja vključevanje oseb z oviranostmi v kulturne dejavnosti. V prostorih, ki so v lasti mesta in kjer potekajo kulturne dejavnosti, se aktivno trudijo zagotoviti ustrezno tehnično in drugo opremo, da bi spodbudili udejstvovanje omenjenih oseb. Med najdostopnejše se je do leta 2010 štelo Lutkovno gledališče Ljubljana in Mestno gledališče ljubljansko, pri čemer so čim bolj prilagodili tudi grajeno okolje okoli stavb (Klančar, 2010). Do leta 2019 so postali dostopnejši še Mestni muzej Ljubljana in druge kulturne ustanove, ki pa niso nujno v mestni lasti, kot je na primer Cankarjev dom (Klančar idr., 2019).
Slovenski etnografski muzej je bil med letoma 2013 in 2015 imenovan za nosilca projekta »Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam«, za to vlogo pa je bil izbran tudi zaradi stopnje fizične dostopnosti (Palaić in Valič, 2015).
Dostopnost grajenega okolja
Dostopnost se opredeljuje kot zagotovitev invalidom, da imajo prav tako kot drugi ljudje dostop do fizičnega okolja, različnih možnosti prevoza, informacijskih in komunikacijskih tehnologij in sistemov ter drugih objektov in storitev. Je predpogoj za polno vključitev in sodelovanje v družbi in gospodarstvu (Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020). Grajeno okolje pa spada v področje arhitekture in predstavlja vse, kar je zgradil človek. V sodobni perspektivi, ko je v ospredju družbeni model, je dostopnost pomembna lastnost prostora. Pojavlja se na dveh ravneh, to sta raven manjših prostorov, ki zajema zgradbe, in raven večjih prostorov, ki predstavlja grajeno okolje v mestu (Vodeb, 2006). Prilagojeno in pravilno zgrajeno fizično okolje lahko za gibalno ovirane ljudi, ki so drugače samostojni, ustvari prijetnejše, lažje in socialno aktivnejše življenje (Vovk, 2000).
Nedostopno grajeno okolje pa pomeni omejitev za vključevanje v izobraževanje, zaposlitvene možnosti, preživljanje prostega časa, samostojne oskrbe in še marsikaj (Vodeb, 2006). Dostopnost tako v prvi vrsti omogoča integracijo gibalno oviranih oseb v družinsko, delovno in širše družbeno okolje. Vendar pa kot večina prilagoditev, namenjenih osebam s posebnimi potrebami, koristi tudi drugim skupinam – starejšim ljudem, staršem z otroškimi vozički, potnikom s prtljago, otrokom s torbami na koleščkih (Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide, 2005), nasploh pa olajšuje gibanje vsem posameznikom.
Vodeb (2006) opozarja, da so se mesta gradila po vzoru idealnega tipa človeka, zaradi česar je dostopnost sedaj mnogim nedosegljiva, saj postaja družba po sestavi vse bolj razgibana. S tem se strinjajo tudi Albreht idr. (2010), ki dodajajo, da bi v sodobni družbi moralo biti zagotovljeno, da imajo vsi posamezniki možnost varne vključitve v aktivno življenje in omočeno prijetno, varno sobivanje. Zagotavljanje dostopnosti pa v prvi vrsti ureja zakonodaja.
3.1.1 Zakonodaja s področja dostopnosti grajenega okolja osebam z gibalno oviranostjo
Človekove pravice so rezultat dolgotrajnega procesa, ki se je začel v antiki, v prakso pa se je v pravnem in političnem oziru umestil šele po drugi svetovni vojni. Splošna
7
deklaracija človekovih pravic je začela veljati kot prvi dokument Organizacije združenih narodov (OZN) in jasno poudarila, da imajo vsi ljudje enako dostojanstvo in enake pravice (Uršič & Tabaj, 2015). Generalna skupščina OZN je v omenjenem procesu sprejela več dokumentov, ki se neposredno nanašajo na pravice invalidov. Med njimi izstopajo Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov kot najpomembnejši dokument s področja invalidskega varstva, ki je od sprejetja tlakoval pot Konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov. Standardna pravila že v predgovoru navajajo, da je izenačevanje možnosti invalidov s splošno populacijo proces, v katerem postajajo storitve, dejavnosti in drugi elementi družbe dostopni vsem (Uršič & Tabaj, 2015). V 10. pravilu, ki naslavlja kulturo, nalagajo državam, naj omogočijo dostopnost in razpoložljivost objektov, ki so namenjeni kulturnim prireditvam.
Pravico do dostopnosti je v Evropski uniji nujno obravnavati z dveh protidiskriminacijskih vidikov: prvi se nanaša na pravico invalidov do socialne vključenosti in zagotavljanje enakih možnosti, drugi pa se nanaša na standardizacijo na področju prostorske zakonodaje. Pravica do dostopno grajenega okolja v Sloveniji temelji na Ustavi Republike Slovenije, ki v 32. členu določa, da ima vsakdo pravico do prostega gibanja, v 14. členu pa, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino (Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide, 2005).
3.1.1.1 Ustava Republike Slovenije (1991)
Ustava Republike Slovenije dostopnost narekuje posredno, v okviru splošnih pravic vseh državljanov. Vsak posameznik mora imeti zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Posamezni členi med drugim določajo še, da ima vsak pravico do prostega in svobodnega gibanja (32. člen), do svobodnega zbiranja in združevanja z drugimi (42. člen) ter do sodelovanja pri javnih zadevah (44. člen).
3.1.1.2 Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov (2010)
Verjetno najbolj znan in hkrati tudi prvi zavezujoči dokument s področja človekovih pravic invalidov je Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov. Njen osrednji namen je zagotavljanje enakopravnosti. Konvencija je prva definirala diskriminacijo zaradi invalidnosti kot »vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje zaradi invalidnosti, ki ima za namen ali posledico zmanjšanje ali izničenje priznavanja, uživanja ali uveljavljanja vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, ekonomskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju« (Uršič & Tabaj, 2015, str. 11). Pod diskriminacijo se uvršča tudi odklanjanje primernih prilagoditev.
Primerne prilagoditve pa se doseže, ko se invalidom zagotovi uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin brez nalaganja nerazumnega ali nepotrebnega bremena izvajalcem storitve ali delodajalcem (Uršič & Tabaj, 2015).
V tej konvenciji sta zapisani dve specifični področji z določili, ki pokrivata dostopnost in sodelovanje v družbi. Dostopnost se uvršča pod 9. člen, pri čemer zajame več vrst dostopnosti: fizično okolje, prevoze, informacije in komunikacijo. Za omogočanje tega je treba zagotoviti identifikacijo ovir, ki so na poti dostopnosti, in njihovo odpravljanje.
Sodelovanje invalidov v kulturnem življenju, rekreaciji, prostočasnih dejavnostih in športu pa je navedeno v 30. členu. Države morajo invalidom priznati pravico do sodelovanja v kulturnem življenju in ostalih naštetih aktivnostih v enaki meri, kot to
8
pravico koristijo drugi; da bo to mogoče, pa morajo biti sprejeti primerni ukrepi (Uršič
& Tabaj, 2015).
3.1.1.3 Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (2010)
Odprava in preprečevanje diskriminacije invalidov na vseh področjih življenja je hkrati primarni cilj Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), med čigar temeljna načela se uvršča tudi načelo dostopnosti. ZIMI ureja naslednja področja:
– prepoved diskriminacije na podlagi invalidnosti, – ukrepi za izenačevanje možnosti za invalide,
– postopki v sporih v primerih diskriminacije na podlagi invalidnosti, – vodenje zbirk podatkov in varstvo podatkov,
– kazenske določbe.
V prvem poglavju prvega področja se ureja dostopnost storitev in uporaba ter prilagoditev objektov v javni rabi (ZIMI, 2010).
V ZIMI-ju se znatno število členov nanaša na problematiko dostopa do kulturnih ustanov. Kot v nekaterih drugih zakonih je v 8. členu opredeljeno, da je v javnih stavbah treba odstraniti grajene ovire, 9. člen pa določa, da je take objekte treba prilagoditi z gradbenimi in tehničnimi napravami – ali med samo gradnjo ali med rekonstrukcijo objekta. V 15. členu je navedeno, da je invalidom nujno potrebno omogočati dostop do kulturnih dobrin in javnih kulturnih opredelitev, pri čemer ZIMI za kršitve le-tega predvideva tudi sankcije. Grajene in komunikacijske ovire objektov v javni rabi je treba odpraviti pri rekonstrukciji objekta najpozneje 15 let po uveljavitvi ZIMI-ja (prav tam).
3.1.1.4 Strateški dokumenti in akcijski načrti
Nujnost pravic do dostopnosti in vključevanja opredeljujejo tudi strateški dokumenti in akcijski načrti. Temeljni politični dokument Evropske unije na področju invalidnosti nosi naslov Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020: obnovljena zaveza za Evropo brez ovir. Evropska komisija je določila osem glavnih področij za ukrepanje, med katere se uvršča tudi dostopnost. Mednje je umestila še zagotavljanje dostopnosti kulturnih organizacij in dejavnosti ter prostočasnega udejstvovanja. Obenem se je zavezala tudi k prizadevanju za izboljšanje dostopnosti kulturnih organizacij, dejavnosti, dogodkov, objektov in storitev (Evropska komisija, 2010). Enaka prizadevanja omenja tudi Akcijski program za invalide, ki je med ukrepe ravno tako umestil področja, vezana na dostopnost. Tako omenjajo zagotavljanje dostopa do prevoza z javnim potniškim prometom na območju Slovenije vsak dan v tednu in taksijev, zagotavljanje dostopa do grajenega okolja ali do vseh objektov v javni rabi ter zagotavljanje dostopa do turističnih programov za ovirane osebe (Akcijski program za invalide 2014–2021). V mestni občini Ljubljana imajo skoraj vsi mestni avtobusi nameščene klančine, ki se na postajališču položijo na pločnik. S klicem na Ljubljanski potniški promet se lahko pridobi informacijo o točnem prihodu avtobusa (Osebe z oviranostmi, b. d.).
3.1.1.5 Zakon o graditvi objektov (2002)
9
Zagotavljanje dostopa funkcionalno oviranim posameznikom do vseh objektov, ki so v javni rabi, opredeljuje Zakon o graditvi objektov iz leta 2002, ki so ga leta 2007 nadgradili z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov. V splošnem zakon pokriva pogoje in zahteve za gradnjo vseh objektov. V njem so natančno definirani objekti v javni rabi, ki se delijo na javne površine in javne nestanovanjske stavbe. V 17. členu zakon podrobneje opredeljuje dostopnost za potrebe gibalno oviranih oseb. Navedeno je, da morajo vsi na novo zgrajeni ali rekonstruirani javni objekti po tem zakonu zagotavljati funkcionalno oviranim osebam dostop, vstop in uporabo brez ovir. V 20. členu zakon nalaga pristojnemu ministru, da določi ureditve, ki zagotavljajo omenjenim ljudem neoviran vstop v vse vrste objektov v javni rabi. V 48. členu pa je postavljena ena izmed temeljnih zahtev zakona, ki nalaga upoštevanje ukrepov pri projektiranju, ki zagotavljajo omenjenim osebam dostop, vstop in uporabo brez grajenih in komunikacijskih ovir. Za to morajo imeti večnadstropni objekti v javni rabi vgrajeno tudi dvigalo ali drugo primerno napravo. Za vse kršitve navedenih členov so v zakonu predvidene visoke denarne sankcije (Zakon o graditvi objektov, 2002).
3.1.1.6 Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb (2003)
Še en pomemben dokument je Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavbah (2003).
V njem so opredeljene določbe, katerih namen je zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi. V 4. členu je opredeljeno, da morajo biti javni objekti brez ovir, 13. točka pa neposredno navaja tudi muzeje, katerih površina razstavnih prostorov je 150 m2 ali več. V 9. členu so opredeljene predvsem zahteve glede varnosti dostopa v objekte, 12. člen nadalje opredeljuje zahteve glede parkirišč, 13. člen pa opredeljuje stopnice, klančine in dvigala. V nadaljevanju pravilnika so navedene tudi zahteve glede sanitarnih prostorov, natančneje najmanj 3,5 m2 površine brez ovir, sanitarna školjka s konzolnim ali zidnim držalom za roke in vsaj 80 cm odmaknjen konzolni umivalnik, ki je na višini 80–85 cm, nagibno ogledalo, obešalnik za obleko, dosegljiv z invalidskega vozička, ter klicna naprava, s katero lahko uporabniki sanitarij opozorijo, da potrebujejo pomoč.
Strokovnjaki s področja dostopnosti sicer pri teh določbah opozarjajo, da je zakonodaja prepogosto pomanjkljivo zastavljena. V navedenem pravilniku so na primer opredeljene izključujoče postavke, ki dovoljujejo nedostopnost. Tako morajo stavbe za izobraževanje in znanstveno raziskovalno delo biti dostopne le, če je v njih vsaj pet prostorov, ki se namenjajo izobraževanju, športne dvorane pa bi naj bile dostopne le, če so v njih prostori za gledalce. Pri tem je opazna težava tudi namigovanje, da so gibalno ovirane osebe lahko le gledalci (Vodeb, 2006).
3.1.1.7 Evropska socialna listina
Omeniti je treba tudi Evropsko socialno listino, ki države pogodbenice zavezuje k zagotavljanju uresničevanja pravice do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v skupnosti s sprejemanjem ukrepov in pripomočkov, s katerimi lažje premagajo ovire v sporazumevanju in gibljivosti in hkrati dostopajo do prevoza, nastanitev ter kulturnih in prostočasnih dejavnosti (Uradni list RS, 1999, v Uršič in Tabaj, 1995).
10
Skozi desetletja je na tem področju nedvomno prišlo do znatnega napredka, hkrati pa je ostalo še veliko prostora za izboljšanje stanja. Eden izmed predlogov za izboljšanje je, da bi zakonodaja morala urejati odpravljanje obstoječih grajenih ovir v okolju. Ker zakoni veljajo le za novogradnje in rekonstrukcije, je od pristojnih občin in iniciativ posameznikov odvisno, ali se bodo v že obstoječih zgradbah uredile potrebne prilagoditve. Posledično je problem tudi financiranje; občine potrebnih sredstev pogosto nimajo ali pa presodijo, da bi jih bilo koristneje uporabiti v druge namene (Vodeb, 2006).
3.1.2 Dostopnost v kulturnih ustanovah
Kulturne ustanove, kot so gledališča in muzeji, so namenjene vsem ljudem, zato je tudi s tega vidika treba poskrbeti, da so dostopne najširšemu krogu ljudi. Omogočanje prilagoditev in čut za osebe s posebnimi potrebami v javnih objektih ima moč, da spodbudi več ljudi k občutljivosti do in sprejemanju drugačnih od sebe. Obenem lahko prilagoditve, ki so v prvotnem načrtu namenjene neposredno osebam s posebnimi potrebami, obisk ustanov olajšajo tudi vsem ostalim obiskovalcem. Da bi bile zagotovljene ustrezne prilagoditve, se mora med sabo povezati več različnih strokovnjakov, ki z izmenjavo idej pripomorejo k vsesplošnemu razvoju grajenega okolja, poslušati pa je treba tudi same uporabnike, ki iz izkušenj najlažje opredelijo lastne potrebe (Lipec Stopar idr., 2009).
Vključevanje oseb s posebnimi potrebami v javne kulturne ustanove pa seveda omogočajo in urejajo ne samo prilagoditve v gradnji in ureditvi prostorov, ki jih urejajo priporočila in zakonodaja, temveč tudi tamkajšnji zaposleni. Vodeb in Bračun Sova (2011) opozarjata, da je usposobljeno osebje bolje opremljeno in se zna primerno odzvati na potrebe in zahteve obiskovalcev. Odnos zaposlenih do obiskovalcev izoblikuje splošno doživetje in izkušnjo obiska. Avtorici predlagata tri ciljne skupine glede na program usposabljanja in izobraževanja po vsebini in obsegu. Prvo skupino sestavljajo zaposleni, ki vodijo delovanje ustanove, zaposleni, ki delajo z muzejskimi zbirkami, in zaposleni, ki delajo z javnostjo. Ti morajo biti usposobljeni še o posebnih zahtevah skupin oseb s posebnimi potrebami. V drugo skupino se uvršča osebje za podporne službe, na primer uprava, kadrovska in finančna služba, ki večinoma nimajo stika z obiskovalci, zato naj njihovo izobraževanje obsega le osnove. Tretja skupina, sestavljena iz ostalih podpornih služb, na primer vratar, kurir, voznik, varnostniki in podobno, naj prav tako zajema le osnove, kljub temu pa naj se pripravi kratka delavnica s konkretnimi primeri ravnanja z obiskovalci.
Podrobnosti usposabljanja določi ustanova sama glede na potrebe, storitve in ponudbo. Ustanove s podobnimi zahtevami lahko izobraževanja izvedejo skupaj.
Primeri vsebin se delijo na dva dela: splošnega in posebnega. V splošnem delu so zajete zakonodaja, pojmovanje invalidnosti, vrste in pojmovanje ovir, ustrezno obnašanje do različnih skupin oseb s posebnimi potrebami, dostopnost informacij in podobno. V posebni del pa je vključeno tudi načrtovanje razstave, dostopnost gradiva, pristop do obiskovalcev s posebnimi potrebami, dostopnost različnih delov ustanove ter tudi delo z vzgojno-izobraževalnimi ustanovami in pedagoškimi delavci (prav tam).
3.1.3 Priporočila za fizično dostopnost ustanov
Smernice za zagotavljanje fizične dostopnosti muzeja za gibalno in čutilno ovirane ljudi vsebujejo priporočila, ki so s specifičnimi prilagoditvami uporabna tudi za druge
11
kulturne ustanove. Smernice ustanovam omogočajo, da po svojih zmožnostih naredijo prostore dobrodošle vsem obiskovalcem (Lipec Stopar idr., 2009). Pozitivne spremembe iz leta v leto naraščajo, treba pa je upoštevati, da je ponekod prilagoditev otežena, posebej v zgodovinsko zaščitenih objektih in pri ustanovah z omejenim proračunom (Rovšnik, b. d.), med katere se uvrščajo tudi nekatere od kulturnih ustanov v Ljubljani, ki so bile vključene v raziskavo tega magistrskega dela.
Urbanistični inštitut Republike Slovenije in Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo (2011) opozarjata na podoben problem. Slovenske kulturne ustanove so postale v splošnem dostopnejše, sploh za gibalno ovirane osebe na vozičku, nekateri problemi glede dostopnosti pa so težje rešljivi zaradi pomanjkanja sredstev za udejanjanje tovrstnih prilagoditev in ker so pri nas kulturne ustanove pogosto v zgodovinsko pomembnih objektih, v katere se ne sme posegati ali pa je možnost poseganja zelo omejena.
Koren in Pungeršič (2015) sta v zborniku našteli nekaj funkcionalnih prilagoditev, ki morda ne zadostijo standardom in pravilnikom, vendar ustanovo uporabno približajo obiskovalcem brez hujšega posega v že obstoječo razporeditev prostorov in brez večjih finančnih izdatkov:
– če so običajne sanitarije dovolj široke za dostop z vozičkom, jih lahko izboljšamo z dodanim premičnim držalom,
– za prevoz med nadstropji so kot uporabna rešitev mogoča tudi prazna tovorna dvigala,
– v primeru manjšega števila stopnic se lahko uporabijo premične klančine, – pogosto so bolj kot glavni vhod dostopni stranski ali službeni vhodi, vendar je
treba obiskovalce na to opozoriti s tablo ali obvestilom na glavnem vhodu in omogočiti kontakt z recepcijo z objavljeno telefonsko številko,
– če je razstava delno ali popolnoma nedostopna, se lahko pripravi tudi projekcija fotografij eksponatov s pripadajočimi opisi.
3.1.4 Fizično okolje
Termin fizično okolje zajema naravno in grajeno okolje, ki lahko uporabniku invalidskega vozička predstavlja oviro (Turpin in Iwama, 2011). V okolju se osebe na invalidskem vozičku najopazneje soočajo s težavami pri premagovanju ovir do javnih objektov, pri urejenosti cestnih površin in javnega prometa. V takih situacijah so osebe na invalidskem vozičku lahko odvisne od pomoči drugih ali pa so ovire nepremostljive do te mere, da do ciljnega mesta sploh ne morejo priti (Vovk, 2000).
Vnaprej pripravljene informacije o fizičnem prostoru, ki ga gibalno ovirane osebe želijo obiskati, v veliki meri prispevajo k njihovi samostojnosti in neodvisnosti. Med take informacije spada obvestilo s prilagoditvami in morebitnimi ovirami, na primer načrt zgradbe z razdaljami, možnost izposoje invalidskega vozička ali dostopa v različna nadstropja ter toaletne prostore, izbira prostorov za počitek in podobno (Lipec Stopar idr., 2009). Mnogo prilagoditev je mogoče zagotoviti s preprostimi rešitvami.
12
3.1.5 Dostop do objekta za osebe z invalidskim vozičkom v zunanjem in notranjem grajenem okolju
Z vidika dostopnosti grajenega okolja v zunanjem prostoru za osebe na invalidskem vozičku Albreht idr. (2010) kot pomembne izpostavijo predvsem naslednje dejavnike:
– Širina invalidskega vozička določa načrtovanje pešpoti, ki morajo omogočati srečanje dveh vzporednih vozičkov, ter vhodov in prehodov, ki morajo biti širši od 90 cm.
– Možnost obračanja vozička podobno kot širina vpliva na oblikovanje pešpoti in ploščadi, če je pred vhodom v objekt. Oseba za obračanje vozička potrebuje najmanj 150 × 150 cm ravnega prostora.
– Višina robnika ali možnih dvignjenih prehodov med sobami ne sme biti višja od 2 cm, v nasprotnem primeru lahko osebi onemogoči, da bi ga sama prevozila.
– Višina sedeža vozička delegira oblikovanje kioskov pred zgradbo, pa tudi avtomatov, pultov v javnih objektih, tipkovnic v dvigalih in podobnih komunikacijskih točk, ki morajo vse biti dosegljive tudi iz sedečega položaja, ki je na dosegu višine 90–120 cm. Prav tako se mora temu prilagoditi oblikovanje mest, kjer se je treba presesti. Tako morajo biti na primer sanitarije na podobni višini kot sedež vozička, kar je med 46 in 48 cm.
– Naklon poti mora biti primeren, da ga lahko oseba na vozičku brez pomoči prevozi »z rokami«. Na daljših poteh ne sme presegati 3 %. Na klančinah, krajših od 6 m, je naklon izjemoma lahko tudi do 5 %, če je klančina dolga le do 2 m, pa je lahko naklon velik tudi do 8 %.
Vodeb in Bračun Sova (2011) navajata še naslednje prilagoditve zunanjega prostora:
– Pred parkirni prostor naj se postavi modri mednarodni znak za dostopnost.
– Razširi naj se že urejen parkirni prostor, ki bo omogočal vstopanje in izstopanje osebe na invalidskem vozičku iz vozila; če so mogoča tri parkirna mesta, naj se razširijo tako, da bosta nastali dve večji.
– Površine na dovozni poti naj bodo utrjene, posute s peskom in zemljo, če niso tlakovane.
– Tlakovane poti naj bodo iz trdnih, nedrsečih, nesvetlečih materialov s čim manjšimi, trajno zapolnjenimi fugami, obenem pa naj bo tlakovana površina ravna.
– Na klančine naj se položi nedrseča guma.
– Kljuke naj bodo prilagojene tako, da se jih bo dalo odpreti tudi s pestjo; najboljše so okrogle oblike, največjega premera med 3 in 4,5 cm. Če je možno, so lahko vrata tudi elektronska, da se odprejo samodejno. Če so steklena, potrebujejo vidno oznako. Najmanj ustrezna so vrtljiva vrata. Najprimernejša višina kljuke je 75–80 cm od tal. Enaka višina velja tudi za zvonce.
V notranjosti zgradb pa se predvsem priporočajo naslednje prilagoditve, pri čemer se nekatere ujemajo s tistimi, ki veljajo v zunanjem prostoru (Vodeb in Bračun Sova, 2011):
13
– Informacijski pult naj bo na dostopnem mestu, pri čemer je svetovano, da sta omogočeni kontaktni točki na dveh višinah – nižja je primerna za uporabnike vozičkov in otroke.
– Dvigala, dvižne ploščadi in prostor pred njimi morajo biti dovolj široka, stene iz nebleščečih materialov in z nedrsečimi tlemi. Kontrolna plošča mora biti postavljena tako, da jo lahko doseže tudi otrok – tako je hkrati primerna tudi za uporabnike vozičkov (Vovk, 2000).
– Vsaj ene sanitarije naj bi bile prilagojene uporabnikom invalidskih vozičkov.
Vrata naj se odpirajo navzven, da je čim več prostora, ob straniščnih školjkah naj se namesti kakovostna držala, kot že omenjeno, pa se namesto primerne določene višine lahko namestijo pokrovi, kjer se višina lahko prilagaja sproti.
Ogledala v sanitarijah naj bodo nagnjena nekoliko navzdol ali znižana.
– Muzejska zbirka mora biti nameščena tako, da se ji lahko čim bolj približa in ogleda vsak obiskovalec – primerna višina, brez nepregledne ograje.
– Odstrani naj se vse ugrezajoče preproge in predpražnike; take, ki drsijo z mesta, naj se pritrdi ali prav tako odstrani.
– Notranje klančine naj bodo podvržene enakim standardom kot zunanje (Vovk, 2000).
Pri gledališčih je treba upoštevati vse navedene prilagoditve, naštete za muzeje, dodatno pa je treba gibalno oviranim osebam zagotoviti primeren prostor za postavitev vozička, pri čemer mora biti pogled na oder neokrnjen. Položaj dostopnih mest se od dvorane do dvorane razlikuje glede na postavitev prostora. Mnoga gledališča in dvorane imajo na strani sedišč stopnice, zato so prostori za vozičke pogosto za zadnjo vrsto ob vhodih v dvorano ali pred odrom pri izhodih. S tem je obiskovalcu zmanjšana možnost svobodne izbire sedeža, pri kateri bi imel dober pogled na oder, obenem pa onemogočena priložnost, da bi sedel ob spremljevalcih, ki so lahko tudi brez ovir (Morris, 2016). V ZDA tako situacijo uravnava Americans with Disabilities Act, Title III (ADA, 2010, v Bryson, 2016). Pod izraz »accessible seating« oziroma dostopna sedišča umešča tako prostore, namenjene invalidskim vozičkom, kot tudi sedeže neposredno ob njih. Kot najboljšo možnost se navaja, da se lahko sedeže na določenih območjih po potrebi odstrani in tako po potrebi pripravi prostor za invalidski voziček, pri čemer so do tri mesta ob takih sedežih namenjena spremljevalcem. Niti v primeru velikih skupin in nezmožnosti gledališča, da bi vsem zagotovila prostor na enem območju, se osebe na invalidskem vozičku ne sme popolnoma ločiti od skupine (Bryson, 2016). Podobno izkušnjo deli Morris (2016), ki mu neprijetne izkušnje z izbiro sedežev, ločenostjo od prijateljev ali nepredvidljivimi situacijami, s katerimi je soočen ob obisku neznanih dvoran, močno zmanjšajo veselje in celo željo po ogledu predstav ali filmov.
Pri prodaji vstopnic je velikokrat ustaljena praksa, da se prostor, namenjen uporabnikom invalidskih vozičkov, in sedeži za spremljevalce rezervirajo in so tako preostali populaciji nedostopni, razen če se do začetka predstave zasedejo vsi drugi sedeži v dvorani. Če ima gledališče dovolj prostora, da so sedeži razvrščeni glede na cenovne razrede, bi bila najbolj vključujoča praksa, da se uporabnikom invalidskih vozičkov nameni prostor v vsakem cenovnem razredu po isti ceni, kot so na voljo ostala sedišča (Bryson, 2016).
14
3.1.6 Ovire, ki onemogočajo dostopnost
Dostopnost je določena tudi z ovirami, ki jih v grobem delimo na dvoje: ovire grajenega okolja in komunikacijske ovire. Grajeno okolje sestavljajo načrtovanje in gradnja zgradb ter načrtovanje, razvoj in vzdrževanje javnih ter zasebnih površin v prostoru.
Lahko vsebuje arhitekturne in tehnološke ovire, ki se naprej delijo na ovire zunanjega prostora ali ovire notranjega prostora.
Ovire zunanjega prostora se nanašajo na ceste, trge in druge javne površine, kjer so neprimerni cestni robniki, prometni otoki, prehodi za pešce, parkirni prostori, prestrmi nakloni, neprehodnost in preozki prehodi, pa tudi ovire v javnem potniškem prometu, na primer vstop v vozilo in izstop iz njega ter dostop do postaj in postajališč.
Ovire notranjega prostora so tiste, ki preprečujejo dostop do objektov in otežujejo ali onemogočajo njegovo uporabo. To so lahko pretežka in/ali preozka vhodna vrata, vrtljiva vrata, stopnice, drseča tla, preozki hodniki, neustrezno urejene sanitarije in neustrezna oprema, na primer držala, ograje in podobno.
Poznamo pa še komunikacijske ovire, ki zajemajo sisteme za izmenjavo informacij in njihov prenos ter komunikacijske naprave, kot so radio, televizija, revije in podobno.
Te ovire so med drugim lahko odsotnost taktilnih informacij, zvočnih signalizacij, podnapisov, neprimerno ozvočenje prostorov, tolmačev in tako dalje. Njihova največja težava izvira iz preslabe ozaveščenosti širše javnosti o problematiki invalidnosti v družbi, posledično pa so invalidi v njej neustrezno obravnavani.
Oviram je skupno to, da osebam s funkcionalno oviranostjo onemogočajo polno vključevanje v družbo (Sendi idr., 2015).
Vovk (2000) navaja, da se omenjene ovire, ki onemogočajo dostopnost in posledično vključevanje, odražajo na različne načine:
• slaba dostopnost objekta – objekt je nedosegljiv zaradi grajenih ovir zunanjega okolja, ki onemogočajo dostop (neprimerna podlaga tal, prestrme ali spolzke klančine …), ali zaradi arhitekturnih ovir, ki onemogočajo uporabo (preozka vrata ali hodniki, ni dvigal …);
• nezadostna prostornost – gibalno ovirane osebe z omejeno gibljivostjo ali uporabo pripomočkov, kot so invalidski vozički, se ne morejo prosto gibati po notranjosti objekta zaradi preozkih hodnikov, sob, vrat, prehodov in postavitve pohištva;
• zapletenost okolja – na voljo je premalo ali sploh nič jasnih, nedvoumnih in čitljivih znakov, po katerih bi se oseba lahko orientirala;
• navzkrižnost rešitev – čeprav velja pravilo, da prilagoditve olajšajo dostopnost vsem ljudem, pa so si nekatere rešitve za to problematiko navzkrižne, kajti različne skupine oseb s posebnimi potrebami potrebujejo različne rešitve (nekaj, kar je prilagojeno za gibalno ovirane, ne bo nujno ustrezno za slepe in slabovidne);
• vrata – lahko so pretežka, imajo previsoko ali preveliko kljuko, so preozka;
• podlaga, ki vodi do vhoda – lahko je zdrsna, nestabilna in ima luknje ali zareze.
15
Oviranost
Zgoraj navedena priporočila so namenjena predvsem za odpravljanje neenakosti vključevanja gibalno oviranih oseb, splošno izrazoslovje na tem področju pa je zelo razgibano, tudi definicije se pogosto razlikujejo. Standardna pravila (1993) izraz oviranost (angl. handicap) opredeljujejo kot izgubo ali omejitev možnosti vključevanja v življenje v skupnosti na enaki ravni kot pri drugih ljudeh. Izraz opisuje odnos med invalidno osebo in okoljem in želi izpostaviti pomanjkljivosti v okolju in drugih organiziranih aktivnostih v družbi, ki invalidom preprečujejo, da bi se vključili pod enakimi pogoji. To razumevanje izraza je skladno s prej omenjenim družbenim modelom pojmovanja tovrstnih težav (prav tam).
3.2.1 Funkcionalna oviranost
Izraz funkcionalna oviranost se pojavlja v mnogih virih, redki pa jo definirajo. Svetovna zdravstvena organizacija (International Classification of Impairments, Disabilities, and Handicaps, 1980) pojma funkcionalna oviranost ne definira posebej, opredeljuje pa tri druge različne izraze: oviranost (angl. impairment), invalidnost (angl. disability) in hendikepiranost (angl. handicap).
Oviranost označuje vsako izgubo ali abnormalnost fizikalne, fiziološke ali anatomske strukture oziroma funkcije. Pomeni motnje na ravni organa, ki vključujejo okvaro ali izgubo uda, organa ali telesne strukture, in okvaro ali izgubo mentalne funkcije. Primer tega je paraliziranost ali doživljenjska okvara uda.
Invalidnost je v omenjeni klasifikaciji opredeljena kot stanje, ki nastopi zaradi omejevanja oziroma nezmožnosti opravljanja določene aktivnosti na način ali v obsegu, ki jo za posameznika pojmujemo kot normalno. Nastane kot posledica oviranosti. Primer tega je otežena hoja po stopnicah ali prijemanje stvari zaradi okvare ali paraliziranosti uda.
Hendikepiranost je prikrajšanost posameznika, ki sledi kot posledica oviranosti ali invalidnosti. Posameznik je omejen ali mu je preprečeno opravljati določeno aktivnost, ki je glede na njegovo starost, spol, socialne in kulturne dejavnike primerna ali normalna. Izraža se pri interakcijah posameznika s specifičnim okoljem ali kulturo.
Primeri tega so omejenost na dom ali posteljo, nezmožnost uporabljati javni prevoz in socialna izključenost.
Sendi (2018) je za lažje razumevanje in uporabnost postavil enotno definicijo funkcionalne oviranosti, ki se opredeli kot stanje, pri katerem je začasno ali trajno oteženo oziroma preprečeno normalno delovanje kakega dela telesa glede na zmožnosti večinske populacije. Funkcionalna oviranost se, ravno tako kot izraz invalidnost, nanaša na širok spekter primanjkljajev, od fizičnih do kognitivnih in čustvenih, pojavlja pa se v različnih oblikah, na gibalnem področju od lažje izgube telesne funkcije do popolne nepokretnosti (Sendi, 2018).
3.2.2 Osebe z gibalno oviranostjo
Kot gibalno ovirane osebe oziroma osebe z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja se opredeljuje osebe s prirojenimi ali pridobljenimi okvarami gibalnega aparata oziroma centralnega ali perifernega živčnega sistema (Logar idr., 2015). V magistrskem delu so v tem primeru v ospredju gibalno ovirane osebe na invalidskih vozičkih, vendar pa
16
ta izraz označuje zelo heterogeno skupino od lažje gibalno oviranih posameznikov, ki jim težave povzroča določen telesno-gibalni napor, do težko gibalno oviranih posameznikov, ki se brez pomoči drugih oseb ali pripomočkov ne morejo učinkovito premikati. V najširšem pomenu se v to skupino uvrščajo tudi bolni ali poškodovani ljudje, ki za funkcionalno hojo potrebujejo pripomočke, in starejši ljudje, ki zaradi starosti težje hodijo, v najširšem pomenu pa tudi posamezniki, ki težav s hojo nimajo, uporabljajo pa pripomočke na kolesih – to so na primer starši z otroškimi vozički, ljudje z nakupovalnimi torbami in podobno (Albreht idr., 2010).
3.2.3 Stopnje gibalne oviranosti
Gibalna oviranost je v Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz.
motenj otrok s posebnimi potrebami (2015) opredeljena kot prirojena ali pridobljena okvara oziroma poškodba gibalnega aparata (udov), centralnega živčevja (možganov) ali perifernega živčevja (hrbtnega mozga), kar se lahko kaže v obliki gibalnih motenj.
Razvrščamo jo po stopnjah in obsegih, ki se razlikujejo glede na to, s kakšnimi težavami oseba določene motorične dejavnosti opravlja, in glede na prilagoditve, ki jih za to potrebuje.
V nadaljevanju so predstavljene stopnje gibalne oviranosti, kot so opisane v Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami (2015):
1. Lažje gibalno ovirane osebe
Oseba ima motnje gibov, ki povzročajo lažjo funkcionalno motenost in težave z ravnotežjem in koordinacijo gibov. Hoja je samostojna tudi izven prostorov, težave pa se lahko pojavijo pri daljši hoji, sploh po neravnem terenu, in pri teku. Oseba je samostojna pri vseh opravilih, razen pri tistih, ki zahtevajo dobro spretnost rok.
Potrebuje manjše prilagoditve, vendar ni odvisna od pripomočkov ali fizične pomoči.
2. Zmerno gibalno ovirane osebe
Oseba ima motnje gibov, ki povzročajo zmerno funkcionalno oviranost. Lahko hodi znotraj prostorov in na krajše razdalje, kjer ima omogočeno uporabo pripomočkov (posebne čevlje, ortoze, bergle). Nekoliko večje težave ji predstavljajo neraven teren in stopnice, kjer nekateri posamezniki potrebujejo nadzor ali pripomočke za oprijem.
Na srednje in večje razdalje uporablja prilagojeno kolo, voziček za transport ali na ročni pogon, pomoč in nadzor druge osebe. Lahko ima zmerno moteno fino motoriko rok.
Zahtevnejša dnevna opravila zahtevajo nadzor ali pomoč, za njihovo izvedbo tudi prilagoditve in pripomočke. Pridružuje se lahko motena kontrola sfinktrov, za obvladovanje katere v največ primerih poskrbi oseba sama.
3. Težje gibalno ovirane osebe
Motnje gibov osebi povzročajo težjo funkcionalno oviranost, vendar lahko na krajše razdalje hodi sama, pri čemer uporablja pripomočke (na primer ortoze, hodulje). Pri daljših gibalnih aktivnostih znotraj in zunaj prostorov je potreben voziček na ročni pogon, prilagojeno kolo ali pomoč druge osebe. Po stopnicah hoja ni možna. Funkcija rok je ovirana zaradi motene fine motorike, pri dnevnih opravilih je tako potrebna stalna delna pomoč druge osebe. Ob morebitni prisotnosti motenj kontrole sfinktrov je potrebno iztiskanje mehurja ali samokateterizacija.
4. Težko gibalno ovirane osebe
17
Prisotne so zelo hude motnje gibanja, zaradi katerih je oseba popolno funkcionalno odvisna. Samostojno gibanje brez elektromotornega vozička ni možno. Posebej prilagojeni pripomočki se uporabljajo tudi za sedenje. Malo je funkcionalnih gibov rok, se pa oseba lahko delno hrani sama. V vseh dnevnih opravilih je odvisna od tuje pomoči. Morebitna prisotna motnja kontrole sfinktrov je težje oblike in zahteva pomoč druge osebe.
Pri otrocih, ki odraščajo z gibalno oviranostjo, se vplivi motenega gibalnega razvoja odražajo na celostnem razvoju, kar se lahko kaže tudi v odraslosti. Primarnim težavam, povezanim z gibalno oviranostjo, se lahko pridružijo še druge, na primer težave orientacije v prostoru, telesu, listu in drugje, težave vidne in slušne percepcije, težave govora, pomnjenja, pozornosti in podobno, ki jih lahko s primerno obravnavo tudi kompenzirajo (Princes in Krušec, 2005).
3.2.4 Pripomočki za osebe z gibalno oviranostjo
Obstajajo različni pripomočki, ki se uporabljajo pri različnih stopnjah gibalne oviranosti.
Damjan (2004) našteva naslednje:
– Sprehajalna palica – namenjena je razbremenitvi teže ene noge, predvsem pri zmanjšani moči uda ali v primeru bolečin. Za uporabo palice so potrebne močne roke.
– Bergle – uporabljajo se pri večjih težavah s hojo in bolečinah. Od moči rok in trupa je odvisno, ali bodo bergle dokomolčne ali podpazdušne.
– Hodulja – ima podobno funkcijo kot bergle, vendar je namenjena ljudem, ki imajo težave z ravnotežjem ali večjo oslabelost telesa in potrebujejo več stabilne opore za samostojno hojo.
Če je oslabelost telesa hujša in oseba ne zmore funkcionalno uporabljati spodnjih okončin ali večjega dela telesa, se uporabljajo invalidski vozički, katerih lastniki se v javnih prostorih srečujejo z večjimi omejitvami v povezavi z dostopnostjo. Tudi zato so ravno njihove izkušnje bistvo raziskovanja v tem magistrskem delu. Glede na obliko uporabe poznamo dve vrsti invalidskih vozičkov:
– Voziček na ročni pogon – uporabljajo ga ljudje, ki se s pripomočki za hojo sploh ne morejo učinkovito gibati ali pa je to mogoče le na krajše razdalje znotraj prostorov. Samostojno ga uporabljajo ljudje v dovolj dobri kondiciji in s primerno močnimi in spretnimi rokami. Tako jih največkrat uporabljajo invalidi s poškodovano hrbtenjačo – paraplegiki in tetraplegiki, ki so z rehabilitacijo dosegli to zmožnost na funkcionalno oblikovanih površinah in v prostorih.
Nekateri imajo občasnega ali stalnega spremljevalca, ki voziček potiska.
– Voziček z elektromotorjem – uporablja se v primeru hujših poškodb hrbtenjače ali v primeru bolezni, ki so opisane zgoraj, pri čemer lahko ljudje roke uporabljajo le deloma, kljub temu pa so sposobni sami upravljati voziček. Taki vozički zahtevajo manj napora, z njimi se premaguje daljše razdalje in večje naklone, so pa precej težji in jih je težje premikati. Tudi nekatera dvigala za invalidske vozičke ne zmorejo prenesti teže elektromotornega vozička, zato uporabnike bolj omejujejo pri vstopu v drugače dokaj prilagojene zgradbe. Uporabljajo jih posamezniki, ki res ne morejo samostojno uporabljati vozička na ročni pogon.
18
4 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Glede na zakonska določila, veljavne človekove pravice, že pripravljene smernice in priporočila ter dokazane pozitivne psihološke učinke, ki jih ima kultura na osebnostni razvoj posameznika, lahko trdim, da je izbrana raziskava za gibalno ovirane osebe zelo aktualna. V magistrskem delu sem se tako odločila, da s pomočjo dveh oseb na električnem invalidskem vozičku preverim, kakšna je dejanska dostopnost izbranih ustanov v prvi coni Ljubljanskega potniškega prometa. Ob tem ima lastna izkušnja osebe iz ciljne populacije neprecenljivo vrednost.
