UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji
Mirjam Gazvoda
SMRT V SODOBNI MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI Magistrsko delo
Ljubljana, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, poučevanje na razredni stopnji
Mirjam Gazvoda
SMRT V SODOBNI MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI Magistrsko delo
Mentor: red. prof. dr. Igor Saksida
Ljubljana, 2018
I
IZJAVA
Spodaj podpisana Mirjam Gazvoda, rojena 5. decembra 1991 v Novem mestu, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, Oddelek za razredni pouk, smer Poučevanje na razredni stopnji, izjavljam, da je magistrsko delo SMRT V SODOBNI MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI
pri mentorju red. prof. Igorju Saksidi avtorsko delo.
V magistrskem delu so korektno navedeni uporabljeni viri in literatura, besedila niso prepisana brez vednosti avtorja.
Ljubljana,
PODPIS:
II
ZAHVALA
Še včeraj je bil tu – na dosegu telefona.
Dan je bil čisto vsakdanji.
Življenje povprečno.
Zaobrnilo se je:
razdalja je brezmejna.
Dan je siva priča
nekemu novemu vesoljnemu potopu.
Živo življenje se cepi na pol.
Boli.
(N. Maurer)
Najlepša hvala mentorju, g. Igorju Saksidi, za vso pomoč in strokovne nasvete.
Srčna hvala moji družini – sestri, očiju in mamici, ki sta mi omogočila študij in mi vedno zaupala pri mojih odločitvah.
Velik, iskren hvala gre mojemu možu, ki je od prvega dne verjel vame, tudi ko sama nisem.
Zahvala še vsem prijateljicam, ki ste me bodrile v študijskih dneh (in mi kuhale kavo) ter z menoj stopale po poti odraslosti.
Navsezadnje naj se zahvalim še vsem tistim, ki ste mi s toplimi besedami in pozitivnimi mislimi pomagali pri nastajanju magisterija ter priskočili na pomoč pri varstvu sina.
Naj bo magistrsko delo v spomin vsem tistim, ki so nas prehitro zapustili in nas čakajo nekje zgoraj, med zvezdami.
III
POVZETEK
Smrt je v življenju neizogibna in o njej se premalo govori. Menim, da bi se o tem doma in v šoli morali večkrat pogovarjati. V svojem magistrskem delu sem želela staršem in učiteljem predstaviti, kakšne knjige obstajajo na temo smrti, kako izbrana knjiga opiše smrt in jo približa otroku ter kakšen je otrokov odziv na prebrano knjigo.
V teoretičnem delu sem se osredotočila na temo smrti, njeno zgodovino ter naš odnos do nje.
Opisala sem otrokovo dojemanje in doživljanje smrti ter proces žalovanja pri otrocih.
Predstavila sem tabujske teme v mladinski književnosti ter izpostavila pravljice in pomen pravljic za otroke. Teoretični del sem zaključila s predstavitvijo smrti v mladinski književnosti in pravljicah.
V empiričnem delu sem opravila raziskavo, ki temelji na devetih izbranih pravljicah. Zanimalo me je, kaj bralcu ponuja posamezno izbrano delo in kakšen je otrokov odziv na motiv smrti v književnem delu. Tako sem v nadaljevanju najprej predstavila devet izbranih knjig, ki sem jih uporabila v raziskavi, sledi analiza posamezne knjige, odziv otroka ob prebrani knjigi in umestitev posamezne pravljice v otrokovo obdobje. Na koncu sledi skupna analiza dobljenih rezultatov.
KLJUČNE BESEDE: smrt, tabujska tema, mladinska književnost, primerjava književnih del, otrokovo mnenje o knjigi
IV
ABSTRACT
Death is an inevitable part of life and it is not spoken about enough. I believe that we need to talk about it more at home, as well as in the classroom. In my Master's thesis, I wanted to showcase to the parents and to the teachers which books concerning the topic of death are available to them. I also wanted to show how a selected book describes death, how it makes a child familiar with the notion of death, and how a child responds to the book.
In the theoretical part, I focused on the topic of death, its history and also our relationship with it. Next, I described children's understanding and experiencing of death and also their process of grieving. I presented taboo topics in youth literature and highlighted fairy tales and their significance for children. I concluded the theoretical part by presenting death in youth literature and fairy tales.
In the empirical part, I conducted a research based on a selection of nine fairy tales. I was interested in what an individual selected work offers to the reader and what is the reaction of children on the topic of death in a literary work. Thereafter I present the nine selected books that were used in the research and present individual analyses of the books, the response of a child at reading the book, and the classification of the fairy tales into individual childhood periods. A collective analysis of the results is included at the end of the thesis.
Key words: death, taboo topic, youth literature, comparison of literary works, children's opinion of the book
V KAZALO VSEBINE
IZJAVA ... I ZAHVALA ... II POVZETEK ... III ABSTRACT ... IV
1 UVOD ... 1
TEORETIČNI DEL ... 2
2 OPREDELITEV SMRTI ... 2
2.1 SMRT SKOZI ZGODOVINO PRI RAZLIČNIH RELIGIJAH ... 2
2.2 NAŠ ODNOS DO SMRTI DANES ... 3
2.3 SMRT KOT IZGUBA IN ŽALOVANJE KOT POSLEDICA ... 4
3 OTROKOVO DOJEMANJE IN DOŽIVLJANJE SMRTI ... 6
4 TABUJSKE TEME V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI ... 9
4.1 KRATKA ZGODOVINA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI ... 9
4.2 OPREDELITEV MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI ... 9
4.3 PRAVLJICA KOT ŽANR MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI ... 11
4.3.1 Pomen pravljic za otroke ... 13
4.4 TABUJSKE TEME V SODOBNI MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI ... 14
5 POJAV SMRTI V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI ... 16
5.1 MOTIV SMRTI V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI ... 17
5.2 SMRT V PRAVLJICAH ... 18
5.3 UPORABA PROBLEMSKIH BESEDIL PRI POUKU ... 21
6 EMPIRIČNI DEL ... 22
6.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN NAMEN RAZISKAVE 22 6.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 22
6. 3 METODOLOGIJA ... 23
6.3.1 Raziskovalna metoda in raziskovalni pristop ... 23
6.3.2 Vzorec ... 23
6.3.3 Opis zbiranja podatkov ... 23
6.3.4 Opis postopka obdelave podatkov ... 24
6.4 OPIS IZBRANIH KNJIG ... 25
6.4.1 Pernilla Stalfelt: Knjiga o smrti ... 25
6.4.2 Beuscher Armin: Čez Veliko reko ... 25
VI
6.4.3 Jose Moran: Konj in vedrina ... 26
6.4.4 Lela B. Njatin: Zakaj je babica jezna ... 26
6.4.5 Christof Lehmann: Mala Sončna Žarkica in zajčja družina ... 27
6.4.6 Damjana Dodič: Babica, pogrešam te ... 28
6.4.7 Antonie Schneider: Mislili bomo nate, babica ... 29
6.4.8 Annette Aubrey: Prostor v mojem srčku ... 29
6.4.9 Desa Muck: Anica in zajček ... 30
7 ANALIZA IN INTERPRETACIJA PODATKOV ... 31
7.1 Pernilla Stalfelt: Knjiga o smrti ... 32
7.2 Armin Beuscher: Čez Veliko reko ... 34
7.3 Jose Moran: Konj in vedrina ... 35
7.4 Lela B. Njatin: Zakaj je babica jezna ... 36
7.5 Christof Lehmann: Mala Sončna Žarkica in zajčja družina ... 38
7.6 Damjana Dodič: Babica, pogrešam te ... 39
7.7 Antonie Schneider: Mislili bomo nate, babica ... 40
7.8 Annette Aubrey: Prostor v mojem srčku ... 41
7.9 Desa Muck: Anica in zajček ... 43
8 ZAKLJUČEK ... 45
LITERATURA IN VIRI ... 48
PRILOGE ... 51
PRILOGA 1: SOGLASJE STARŠEV ... 51
PRILOGA 2: INTERVJU ... 52
PRILOGA 3: INTERVJU 1 ... 53
PRILOGA 4: INTERVJU 2 ... 54
PRILOGA 5: INTERVJU 3 ... 55
PRILOGA 6: INTERVJU 4 ... 56
PRILOGA 7: INTERVJU 5 ... 57
PRILOGA 8: INTERVJU 6 ... 58
PRILOGA 9: INTERVJU 7 ... 59
PRILOGA 10: INTERVJU 8 ... 60
PRILOGA 11: INTERVJU 9 ... 61
VII KAZALO TABEL
Tabela 1: Kontrolna preglednica s kategorijami za analizo knjige ... 31
Tabela 2: Kontrolna preglednica s kategorijami za odzive otrok ... 31
Tabela 3: Kontrolna preglednica s kategorijami za umestitev v posamezna otrokova obdobja ... 31
Tabela 4: Analiza knjige Knjiga o smrti ... 33
Tabela 5: Analiza knjige Čez veliko reko ... 35
Tabela 6: Analiza knjige Konj in vedrina ... 36
Tabela 7: Analiza knjige Zakaj je babica jezna ... 38
Tabela 8: Analiza knjige Mala Sončna Žarkica in zajčja družina ... 39
Tabela 9: Analiza knjige Babica, pogrešam te ... 40
Tabela 10: Analiza knjige Mislili bomo nate, babica ... 41
Tabela 11: Analiza knjige Prostor v mojem srčku ... 43
Tabela 12: Analiza knjige Anica in zajček ... 44
1
1 UVOD
Smrt je v življenju neizogibna, je del življenjskega cikla. Doleti prav vsakega izmed nas, ne glede na to, kaj smo, kje se rodimo, kakšen je naš socialni status … Vsi ljudje v življenju se srečamo z izkušnjo smrti in nekoga izgubimo; ta izguba je lahko predvidljiva ali nenadna, vsekakor pa je ne moremo preprečiti. Smrti se vsi največkrat bojimo prav zaradi tega, ker o njej premalo govorimo in nam je tako neznana.
Ker se otroci še težje spopadejo s smrtjo in izgubo najbližjih, sem mnenja, da bi o tem v šoli in doma morali večkrat spregovoriti. Eden izmed načinov, da spregovorimo o smrti, je zagotovo branje premišljeno izbrane knjige.
Da bi razredni učitelji in starši lažje segli po primerni literaturi, sem v svojem magistrskem delu želela raziskati, kaj bralcu ponujajo pravljice v sodobni mladinski književnosti. Izbrala sem devet pravljic in ugotovila, kako izbrana knjiga opiše in približa smrt otroku in kakšen je otrokov odziv na motiv smrti v književnem delu.
V teoretičnem delu magistrske naloge sem se osredotočila na temo smrti, predstavila sem tabujske teme ter opredelila, kako delimo mladinsko književnost in kakšna je vloga smrti v mladinski književnosti. Izpostavila sem vlogo smrti v pravljicah.
V empiričnem delu sem s pomočjo devetih izbranih sodobnih pravljic raziskala, kaj bralcu ponuja posamezna knjiga, pri tem me je zanimalo predvsem; kako je tema smrti umeščena v delo, ali je smrt večkrat obravnavana kot motiv ali kot tema, kako avtor približa smrt otroku, kdo umre in zakaj, kako je v knjigi predstavljena stiska otroka in kako se okolica odzove na to ter kako odrasli pomagajo otroku pri nastali situaciji. V drugem delu raziskovanja sem se osredotočila na odziv otrok in njihova mnenja o prebrani pravljici.
S svojim magistrskim delom sem želela predstaviti knjige o smrti in prikazati otrokove pristne odzive na prebrana dela. Želim si, da bi s tem spodbudila starše in učitelje, da bi večkrat segli po literaturi o smrti, se o tem pogovarjali z otroki ter jim znali prisluhniti in pomagati.
2
TEORETIČNI DEL 2 OPREDELITEV SMRTI
»V življenju ni nič stalnega, razen smrti.« (Li Tai Po)
B. Simonič (2006) opisuje, da so si posamezne zgodbe življenja med seboj sicer res precej različne, a vsem je skupno to, da se enkrat končajo. Avtorica dodaja, da ob rojstvu ni nič bolj gotovega kot to, da bo to življenje enkrat imelo tudi svoj konec, čeprav ne vemo, kaj se bo med tem začetkom in koncem dogajalo. O vsem je mogoče dvomiti, razen o smrti ne, saj ta zagotovo pride, čeprav ne vemo, kdaj in kako pride. Smrt je torej neizbežna, če si to priznamo ali ne, se o tem pogovarjamo ali molčimo (»prav tam«).
Smrt je del življenja; ne glede na to, kje se rodimo, kakšen je naš socialni status, kateri jezik govorimo ... Vsi ljudje na planetu se tekom življenja srečamo z izgubo nekoga, ki nam je blizu.
Smrti ne moremo napovedati in ne moremo ji uiti (prim. Dodič, 2016).
D. Šumiga (2007) glede smrti povzema po Triasu (2005: 104–105): »Smrt je paradigma raztrganosti in razkroja. Smrt je glasnik tega niča. V smrti nepričakovano nastopi uničenje eksistence. Smrt in nič, ki ga smrt napoveduje, odpirata možnost (eshatološko, prihodnjo) nekega duhovnega dogodka, v katerem se na meji sveta sreča s svojim avtentičnim samim seboj (svojim lastnim daimonom).«
2.1 SMRT SKOZI ZGODOVINO PRI RAZLIČNIH RELIGIJAH
M. Gedrih (2007: 1920) piše, da »smrt največkrat velja za negacijo življenja« ter dodaja, da lahko pri pregledu zgodovine in kulture različnih narodov, religij uvidimo raznovrstne alternative te »samoumevnosti«, in sicer opazimo predvsem naslednje poglede:
Nekatere azijske filozofije, najbolj izstopajoč je tibetanski budizem, sprejemajo minljivost in smrt kot integralni del življenja, ki ločuje trajne vrednote od minljivih in s tem osmišlja življenje kot proces postajanja.
Evropski pogled v zgodovino, za razliko od omenjenega, razkriva, da današnje stališče do smrti obstaja relativno kratek čas, in sicer komaj slabo desetino štete zgodovine.
Evropa je skozi zgodovino doživela dva večja obrata v odnosu do smrti. Prvi preobrat se je zgodil na prehodu iz starogrških hitoničnih religij v helenistično obdobje: prvi bogovi oz. boginje so bili povezani z zemeljskimi silami cikličnega prerajanja, s silami minevanja in smrti (prim. Otto, 1998, v Gedrih, 2007). Helenizem pa je prinesel ideale, ki jih je sodobna potrošniška družba ponovno oživila in pomladila: želja po večni mladosti in lepoti, gnus do smrti, bolezni in starosti ter stremljenje po večnem lagodju.
Sčasoma je cikličnost obnavljanja življenja, večni krogotok življenja in smrti zamenjal strašljivi Hades, kjer so mrtvi le še sence, nepovratno ločene od živih (»prav tam«).
3
Smrt je za enega konec, za drugega začetek, za tretjega med koncem in začetkom ni razlike, ampak je celotno bivanje splet življenja in smrti (prim. Beznec, 2007). Avtor predstavlja, kako so skozi zgodovino smrt dojemale različne kulture, religije:
Pri starih Egipčanih, kakor tudi pri nekaterih animističnih ljudstvih, pitagorejcih in po budističnem konceptu, se smrt razlaga kot metempsihoza oz. prenos duše v druge, še živeče ali novorojene telesne oblike. Po tej razlagi smrt ne pomeni konca, ampak pomeni nov začetek.
Platon je trdil, da je smrt zgolj delitev duše od telesa, Plotin pa ga je nadgradil s prepričanjem, da je prav smrt najvišje dobro, ker lahko duša z njeno pomočjo doseže stanje absolutne kreposti.
V grško-judovski tradiciji se smrt enači z nekoliko abstraktnejšim breztelesnim cesarstvom senc (Hadom oziroma Šeolom), grobom, ki predstavlja mesto življenja umrlega. Grška misel je prinesla tudi že povsem materialistične teze o smrti, saj je na primer Epikur trdil, da smo lahko do nje povsem ravnodušni, »ker dokler obstajamo mi, ni smrti, a ko pride smrt, nas več ni«.
Krščanski koncept vstajenja ponuja posmrtno blaženost, ki je nagrada za tuzemsko trpljenje in pokoro, smrt pa predstavlja šele začetek pravega, večnega, nesmrtnega življenja. Vendar tudi v tej tradiciji ni bilo povsem enotne interpretacije pomena smrti, saj je na primer zgodnje krščanstvo (Tertulijan, Avguštin) smrt dojemalo kot kazen za izvirni greh, pozneje pa sta Tomaž Akvinski in Duns Scotus razvijala danes bolj uveljavljeno tezo o smrti kot povratku materije v njene sestavne delce in vrnitvi duše v večno življenje.
2.2 NAŠ ODNOS DO SMRTI DANES
B. Simonič (2006) predstavlja razlago smrti z vidika, na katerega večina ljudi ne pomisli, ko sliši besedo smrt. Avtorica pojasnjuje, da smrt ni samo zaključek nečesa, ni nekaj, kar nam vse vzame, saj je tudi nekaj, kar lahko osvetli vrednost vsega, kar imamo. Pri tem dodaja, da je potrebnega veliko poguma, da sprejmemo realnost smrti kot nekaj neizogibnega in nekaj povsem naravnega v življenju ter kot dejstvo, da življenja brez smrti sploh ne bi bilo, saj sta življenje in smrt neločljiva celota.
Prav zato bi o smrti morali večkrat spregovoriti. »Temeljna ozaveščenost o smrti in umiranju kronično manjka že leta, in to na vseh ravneh družbe, od širše javnosti, do strokovnih delavcev:
zdravnikov, socialnih delavcev, državnih uradnikov, ki upravljajo prihodnost bolnišnic in domov za ostarele. Posledice bomo občutili vsi, če se medtem kaj ne premakne: dejstvo je, da se možnosti za spokojno, s seboj in svetom spravljeno umiranje čedalje bolj krčijo.« (Gedrih in Majerhold, 2007: 11)
A. Mlinšek (2012) poudarja, da današnja družba še vedno ohranja tabu umiranja in smrti, saj sodobni človek misel na smrt odriva v podzavest. Tudi M. Gedrih (2007: 18) piše, da »številne raziskave kažejo, da sta abstrakten in odtujen odnos do smrti značilna za vso povojno generacijo, ki ji primanjkuje izkušenj smrti iz prve roke, z leti in desetletji pa se le še stopnjuje.
4
Zato sociologi sodobno, postmoderno družbo pogosto opisujejo kot »družbo zanikanja smrti«.«
Smrt je torej nekaj, pred čimer si lažje zatisnemo oči, molčimo, kot da ne obstaja, kakor pa da se soočimo z dejstvom, da je nekaj neizogibnega in o njej tako tudi spregovorimo. Tudi če na smrt in umrljivost pomislimo in jo razumemo kot popolnoma naraven proces, pa ne moremo mimo tesnobe, občutkov, ki ob tem vzniknejo (prim. Simončič, 2006).
2.3 SMRT KOT IZGUBA IN ŽALOVANJE KOT POSLEDICA
Ko nekoga izgubimo, občutimo žalost. Žalost je čustvo, ki je prisotno v vsakem življenju in ne spremlja le smrti; doživljamo jo tudi ob slovesih in ob vsaki osebni izgubi: izguba ljubljene osebe, izguba varnosti, ločitev staršev, izguba doma, izguba prijateljev ... Ob doživljanju izgube se v nas sproži naravna reakcija – žalovanje. To je lahko dolgotrajen proces, ki se pri vsakem posamezniku odraža drugače, saj je človek edinstven in ni pravila, ki bi mu lahko sledili. Vsem je skupno doživljanje bolečine in žalosti. Občutki negotovosti, strahovi pred zapuščenostjo, naša ranljivost privrejo iz globin in nas prisilijo, da se z vsem tem soočimo. Z bolečino se je treba spoprijeti na zdrav način; nerazrešeno in nedokončano žalovanje lahko povzroči resne psihične težave v vseh starostnih obdobjih. Pomembno je, da žalovanju vedno pustimo prostor in čas (prim. Borucky, Križan-Lipnik, Perpar, Štadler in Valenčak, 2004; Dodič, 2016).
Človek med žalovanjem doživlja različne občutke:
na vedenjskem področju se lahko pojavijo agresija, hudi prepiri, izolacija pred drugimi, večja potreba po pozornosti;
na čustvenem področju se lahko občutijo negotovost, zapuščenost, jeza, občutek krivde, žalost in apatičnost; kadar kdo umre za dolgotrajno boleznijo, se lahko pojavi olajšanje;
na socialnem področju se človek morda preneha družiti s prejšnjimi prijatelji, se ne ukvarja z aktivnostmi in hobiji, lahko se pojavi zloraba alkohola in drog;
na fizični ravni se lahko pojavijo različne telesne bolečine, glavoboli in težave z nespečnostjo;
na duhovnem področju se lahko pojavijo različna vprašanja o smislu življenja in obstoju, privede lahko tudi do sprememb vrednostnega sistema (prim. Dodič, 2016).
Faze žalovanja
Žalovanje je individualen proces: pri vsakem posamezniku poteka drugače, faze si lahko sledijo v različnem zaporedju in trajajo različno dolgo.
D. Dodič (2014) deli žalovanje na pet faz:
1) Šok ponavadi spremlja vest o smrti osebe. Človek se največkrat ne zaveda, kaj se pravzaprav dogaja.
5
2) Zanikanje je obrambni mehanizem, ki pomaga omiliti bolečo situacijo. Pogosto se pojavi za šokom oziroma hkrati z njim, ko oseba ne sprejme dejstva, da je nekdo mrtev in to zanika, npr. »To ne bo držalo. Zmotili so se. Ni umrl moj prijatelj ...«
3) Jeza, ki jo sproži frustracija; izraža se lahko na zunanji svet (na zdravnike, okolico, ki ni preprečila izgube ...), lahko pa se odraža vase (ali bi lahko preprečili smrt osebe, iskanje krivca ...).
4) Žalost se pojavi ob spoznanju, da je izguba dokončna in resnična – takrat se človek sooči s svojo bolečino. Tu se lahko pojavi občutek krivde, obtožbe, da bi lahko kaj naredil.
Žalost je lahko tako močna, da človeku zmanjka energije za povsem običajne stvari.
5) Sprejemanje je faza, ko se človek sprijazni s smrtjo in se znova vključuje v življenje.
Podobno faze žalovanja oriše tudi J. Bowlby (1991, v Psihične travme v otroštvu in adolescenci, 2001)
1) Šok, nesprejemanje smrti, čustvena otopelost, zanikanje. Faza običajno traja krajši čas, od nekaj dni do največ enega tedna. V tem času so žalujoči zaščiteni pred najburnejšimi čustvi: pogosto reagirajo zelo racionalno, smiselno in urejeno, kot da se jih smrt bližnjega sploh ni dotaknila. To je tudi čas za urejanje formalnosti in opravljanje ritualov (pogreb, sedmina), ti pa so izjemno pomembni v procesu žalovanja in žalujočemu omogočijo prehod v naslednjo fazo procesa.
2) Protest, hrepenenje, močna čustvena reakcija. Faza običajno traja od dveh tednov do treh mesecev. V tem odbdobju se mešajo pričakovana čustva, kot so jok, huda bolečina ob izgubi, nemir in panika; pojavijo se lahko tudi manj pričakovana doživljanja, kot so razdražljivost, spremenjeno doživljanje samega sebe, spremenjeni odnosi z ljudmi, spremenjeni vzorci vedenja in izčrpanost.
3) Dezorganizacija je faza, ki traja približno do enega leta po smrti. Sestavljajo jo obup, občutki brezizhodnosti, sprejemanje realnosti in nepovratnost izgube. Žalujoči doživlja telesne, duševne in socialne spremembe v svojem življenju; pogosto so prisotne motnje spanja in apetita, pojavlja se lahko pretirana utrujenost, nemirnost ali aktivnost, lahko se opazi tudi gastrointestinalne in respiratorne težave. Žalujoči zaradi preokupiranosti z umrlim (z njegovo boleznijo, navadami, osebnostjo, prepričanji, itd.) pogosto deluje zmeden in nezbran, v socialnih situacijah pa umaknjen. V tej fazi se pogosto stopnjujejo tesnoba, jeza, krivda in razdražljivost.
4) Reorganizacija se običajno začenja po dokončanem prvem letu po izgubi (nekateri pa lahko potrebujejo precej daljše obdobje). V tej fazi se žalujoči vrnejo na nivo pred izgubo: vsi bistveni dogodki, ki se zvrstijo v letu (božič, novo leto, velika noč) ter pomembni družinski dogodki (rojstni dnevi, obletnice) so bolj ali manj uspešno preživeti. Tako žalujoči sami pri sebi doživijo, da navkljub hudi boleči izgubi lahko preživijo in živijo svoje življenje naprej.
6
3 OTROKOVO DOJEMANJE IN DOŽIVLJANJE SMRTI
»Žalost in slovo, tolažba in novi začetki so okoliščine, ob katerih človek dozoreva. Tega pomembnega življenjskega poglavja otrokom ne moremo odvzeti.« (Borucky idr., 2004: 15) Dejstvo je, da je smrt neizogiben dogodek za vsakega od nas. Tako so izgube, odhodi in smrt dogodki življenja, o katerih težko govorimo in v katerih se tudi sami velikokrat ne znajdemo najbolje, ko nas doletijo (prim. Grgič, 2008). Kako se s takšnimi dogodki soočijo otroci, je svoje vprašanje. Otroci doživijo izgubo v različnih situacijah. Kot pojasnjuje D. Grgič (2008), se to dogaja, ko s preselitvijo izgubijo prijatelje, ki so jih imeli v šoli in soseščini, ob razvezi staršev izgubijo dom in bližino enega roditelja, na izletu izgubijo najljubšo igračko, kuža, muc ali zajček, na katerega so bili zelo navezani, nenadoma izgine ali pogine, po dolgi bolezni umre babica ali dedek, v avtomobilski nesreči nenadoma izgubijo očka ali mamico, ali pa živijo ob bratcu ali sestrici, za katerega vedo, da ima neozdravljivo bolezen. Vse to je del življenja, ki se pogosto dogaja tudi otrokom (»prav tam«).
»Otroci dojemajo smrt drugače kot odrasli. Imajo svoje predstave o smrti in prav je, da jih odrasli spoznamo.« (Borucky idr., 2004: 7) Velikokrat odrasli ne vedo, kako bi otroku predstavili ta del življenja, zmotno mislijo, da je najbolje, če ga poskušajo pred umiranjem in smrtjo zavarovati. Starši se velikokrat počutijo neprijetno, ko morajo novico o smrti povedati otroku. Pogosto odlašajo, ker morda ne vedo, kako naj z otrokom spregovorijo o smrti in kako naj mu razložijo, da je neka oseba mrtva. Strah jih je odziva otrok in obenem čutijo željo, da bi jih zaščitili pred bolečino in žalostjo. Vse sicer delajo z dobrim namenom, vendar lahko na tak način otroku sporočajo, da občutki ob izgubi niso v redu, da se jim je potrebno izogniti in jih potlačiti; s tem dejanjem lahko dajejo otroku vedeti, da mu ne zaupajo, da se bo znal soočiti s smrtjo. Bolje je, da novico prejme od nekoga, ki mu je blizu, kot pa preko neke druge osebe, morda še na neprimeren način, kar ga lahko še bolj prizadane (prim. Dodič, 2016).
Psiholog Jean Piaget, ki se je ukvarjal s človeškim psihološkim razvojem, je v svoji teoriji kognitivnega mišljenja ugotovil, da le-ta poteka v štirih stopnjah. Vsaka posamezna stopnja predstavlja otrokovo razumevanje stvarnosti v tistem obdobju (prim. Dodič, 2016):
Senzomotorična stopnja (zaznavno-gibalna) poteka od rojstva do drugega leta. V tej fazi je pojem smrti povezan z ločitvijo in odsotnostjo. Kadar otrok osebe ne vidi, zanj ne obstaja več.
Predoperativna stopnja, od drugega do sedmega leta, v kateri je otrok na stopnji egocentrizma. Otrok je zmožen razmišljanja o tem, da mrtva bitja spet oživijo.
Pojavi se lahko občutek, da nekdo umre le, če si on tega želi. V tej starosti je za otroka smrt samo nekaj prehodnega. Šele od nekje sedmega leta naprej razume pomen besede »mrtev« kot nasprotje »živ«.
Stopnja konkretno logičnega mišljenja poteka od sedmega do enajstega leta. Razvije se logično mišljenje, razumevanje sprememb na konkretnih predmetih, otrok z neposrednim opazovanjem prihaja do ugotovitev. Začenja razumeti, da »smrt«
pomeni konec življenja. Med sedmim in desetim letom so otroci mnenja, da je smrt
7
rezultat nekega zunanjega dejanja, navajajo predvsem zunanje vzroke za smrt (nesreče, požare, vojne ...). Z abstraktnim mišljenjem imajo še težave.
Stopnja formalno logičnega mišljenja poteka od dvanajstega leta dalje. Na tej stopnji mišljenje postane abstraktno, podobno mišljenju odraslih. Otrok razume, da smrt lahko nastopi tudi zaradi notranjega procesa (npr. bolezni).
Upoštevanje psiholoških kategorij razvoja otrok nam razkrije, da se razumevanje in sprejemanje smrti s starostjo otroka močno spreminja. Mlajši otroci smrt dojemajo po stopnjah. Strokovnjaki navajajo štiri starostne stopnje otrok glede doživljanja smrti (prim. Borucky idr., 2004;
Haramija, 2004; Pahole Goličnik in Škufca Smrdel, 2014).
Do 3 let starosti
Otrok do treh let doživlja ob smrti ljubljene osebe predvsem stisko zaradi ločitve. Izgube sicer ne razume, vseeno pa doživlja odsotnost in čustvene spremembe pri odraslih v svoji okolici in posledično je lahko nemiren, bolj jokav ali se bolj veže na odraslega, pojavi se lahko tudi regresivno vedenje (prim. Pahole Goličnik in Škufca Smrdel, 2014).
3 do 6 let
Otrok v starosti od 3 do 6 let že razume smrt kot nekaj začasnega, pri tem so mu pojmi, kot so npr. nebesa ali duša, nerazumljivi (prim. Pahole Goličnik in Škufca Smrdel, 2014). Na odhod bližnjega odreagira tako, da je otožen, z regresivnim vedenjem (npr. ponovno sesanje palca, močenje postelje), nočnimi morami, včasih tudi z agresivnostjo in neubogljivostjo (prim.
Pahole Goličnik in Škufca Smrdel, 2014). D. Haramija (2004) piše, da otroci, stari pet let in manj, smrti ne razumejo kot nekaj končnega ali neizogibnega, tudi vzrokov smrti še ne morejo razumeti in tako smrt dojemajo kot nekaj prehodnega. Pričakujejo, da se bodo živali in ljudje zbudili ter ponovno vrnili v življenje.
6 do 9 let
V starostnem obdobju od 6 do 9 let otrok že razume, da je smrt nekaj trajnega (prim. Pahole Goličnik in Škufca Smrdel, 2014). Pri tej starosti lahko za dogajanje krivi sebe, lahko se boji lastne smrti oz. smrti drugih bližnjih, lahko ga je strah, da je smrt nalezljiva in ima težavo z opisom vseh teh občutkov (prim. Pahole Goličnik in Škufca Smrdel, 2014). Vse to se lahko odraža na njegovem vedenju, obnašanju. Najpogosteje takšne občutke oz. doživljanja kaže kot agresivnost, žalost, umik, v prisilni skrbi za druge, z nejasnimi bolečinami ali izogibanjem šoli (»prav tam«). Ni pa nujno, da je tako, doživljanje lahko poteka brez takšnih vedenjskih znakov.
Vsekakor otrok v tem obdobju ob srečanju s smrtjo potrebuje razumevanje, razlago, občutek varnosti.
9 do 13 let
Otroci v starosti med devet in enajst let že lahko razvijejo realistično predstavo o smrti in jo dojamejo kot neizbežen in nepovraten biološki dogodek (prim. Haramija, 2004). J. Pahole Goličnik in A. Škufca Smrdel (2014) pojasnjujeta, da se v tem obdobju, ko je otrok star od 9
8
do 13 let, njegovo razumevanje smrti približuje razumevanju odraslega in tako zastavlja manj vprašanj, lahko je celo zadržan ali navzven nezainteresiran za dogajanje, vendar se navznoter kljub temu skriva velika ranljivost. V teh letih je pri otroku mogoče opaziti še vrsto sprememb, in sicer začne otroka skrbeti, kako se bo življenje spremenilo, kdo bo skrbel zanj, ga peljal v šolo, njegove reakcije so lahko zakasnjene (poleg žalosti in jeze so še vedno prisotna vprašanja o lastni krivdi ali krivdi drugih), lažje ubesedijo svoje strahove, vendar potrebujejo pozornega sogovornika (»prav tam«).
Takšna tristopenjska lestvica otrokovega razvoja razumevanja življenja in smrti se, po navedbah D. Haramije (2004), precej natančno sklada z analiziranimi književnimi deli, saj ta členitev ustreza doživljanju in pojmovanju smrti glavnih književnih likov, ki so pretežno stari vsaj približno toliko kot mladi bralec (izjema so pravljice). M. Kordigel (1991) pravljice deli na tri obdobja: obdobje do 3./4. leta starosti, pravljično obdobje, ki traja od 3./4. leta starosti do približno 9. leta starosti, ter robinzonsko obdobje, v katerega so umeščeni otroci od približno 9. do 11./12. leta starosti.
Dojemanje smrti je pri otrocih torej različno in v veliki meri odvisno od njihove starosti. Tako šele okoli desetega leta starosti otrok razume smrt kot prenehanje življenjskih funkcij, takrat sprejme njeno dokončnost in univerzalnost (prim. Hanuš, 2014). Starost pa ni edini dejavnik, ki vpliva na dojemanje in razumevanje smrti. D. Haramija (2004) celo povzema po Geraldu Koocherju, da pri otrokovem razumevanju smrti ni toliko pomembna otrokova starost, »temveč je pomembneje, na katerem nivoju razvoja se otrok nahaja, kar s svojimi raziskavami potrjuje tudi Gerald Koocher« (D. Haramija, 2004: 25). Ta stopnje deli na:
Predoperativna stopnja, kjer otrok še vedno išče krivca (povzročitelja) za smrt.
Formalno-operativna stopnja, kjer otroci že govorijo o fizični odpovedi organizma.
Egocentrična stopnja, kjer se otroci že zavedajo svoje smrti in poskušajo predvideti njene posledice.
Dejstvo je, da se vsak otrok slej ali prej sreča s smrtjo. B. Hanuš (2014) pojasnjuje, da se otrok pogosto prvič sreča s smrtjo, ko opazi živali, ki so poginile, ali ko umre domači hišni ljubljenček; pri tem odraslim postavlja vprašanja, na katera ti težko najdejo odgovore. Avtorica dodaja, da so razmišljanja o smrti tesno povezana s kulturnimi značilnostmi okolij, in v naši kulturi, sodobni zahodni civilizaciji, je smrt še vedno tabu. S tem, ko se z otroki o smrti ne pogovarjamo, povzročimo, da je njihov strah pred smrtjo še večji. Tako otroku ne naredimo nobene usluge; resnica je zanj veliko bolj koristna.
J. Pahole Goličnik in A. Škufca Smrdel (2014) opozarjata, da imajo odrasli otroke pogostokrat za premajhne, da bi razumeli, ali za preobčutljive, da bi jih odkrito vključevali v dogajanje
»odraslega« sveta. Vendar se, kot opozarjata avtorici, tudi otroci čustveno odzivajo na bolezen in smrt v družini. Takšna čustva tudi pokažejo: ob njihovem doživljanju opazimo žalost, jezo, strah, obup, čustveno otopelost, izgubo apetita, motnje spanja, tudi občutke krivde in vedenjske vzorce predhodnih razvojnih stopenj (t. i. regresivno vedenje), motnje pozornosti ter učne težave. Otroci so si različni prav tako kot so si različni odrasli, prav vsak je drugačen in tako je drugačen tudi v čustvovanju; vsak se s svojimi občutki spopada na sebi lasten način, ki je
9
odvisen od njegove starosti, razumevanja bolezni in smrti, možnosti, da svoja čustva izrazi, in odnosov znotraj družine (»prav tam«).
4 TABUJSKE TEME V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI
4.1 KRATKA ZGODOVINA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
M. Blažić (2007) predstavlja večje mejnike razvoja mladinske književnosti. Avtorica pojasnjuje, da je predliterarne začetke mladinske književnosti mogoče najti že v 16. stoletju (Trubarjev Katekizem in Abecednik, Kreljeva Otročja Biblija ipd.), posebej v 17. stoletju in v družbi, ko so začeli upoštevati otroštvo kot posebno obdobje v življenju. A sredi 19. stoletja je bila mladinska književnost povsod po svetu (in tako tudi v Sloveniji) vedno povezana z versko vzgojo in vzgojno funkcijo. Avtorica piše, da je na razvoj mladinske književnosti bistveno vplivalo novo pojmovanje otroštva, dostopnost izobraževanja prek ljudskih, nedeljskih šol v 19. stoletju ter obvezno osnovnošolsko izobraževanje v 20. stoletju in e-času v začetku 21.
stoletja. Vse to je, po navedbah avtorice, bistveno vplivalo na razvoj mladinske književnosti, ki je bila močno vzgojno sredstvo za socializacijo otrok, opismenjevanje, igro, sredstvo eskapizma, komercialni cilj ipd., in zato so nastajali tudi različni pogledi na mladinsko književnost.
T. Colomer in B. Pregelj (2010) poudarjata, da je mladinska književnost postala literarna manjšina in da je na svoj način ogrožena. Avtorici pri tem dodajata, da so se v skupnem boju za nastanek kvalitetne mladinske književnosti, še zlasti v zadnjem času, pojavile nekatere nove nevarnosti, in sicer so te predvsem sledeče:
Izguba stika z ljudskim izročilom v postindustrijskih družbah. Ljudsko izročilo se je že pred časom moralo zateči v šole, da bi se lahko še naprej razširjalo. Danes pa tudi to zatočišče ogrožajo nove generacije učiteljev, ki ljudskega izročila ne doživljajo več kot lastne literarne izkušnje in ki ga tudi v času študija niso dovolj dobro spoznale.
Avdiovizualne priredbe so tradicionalnim zgodbam nepovratno vtisnile svoj pečat, to pa je v veliki meri ohromilo literarno moč tradicije.
Banalizacija ustne tradicije v številnih modernih priredbah, ki se brezciljno poigravajo s kolektivnim nezavednim in ostajajo zgolj na površini, ne da bi s svojim početjem skušale poglobiti tudi domet svoje interpretacije.
4.2 OPREDELITEV MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
M. Blažić in A. Štefan (2011) pojasnjujeta, da je mladinska književnost nadpomenka za dve področji, in sicer:
prvo je področje literarnega ustvarjanja za otroke (od rojstva do približno 12. leta) in mladostnike (od 12. do 18. leta),
drugo je področje za književnost, ki je sčasoma postala primerna za mlade bralce, čeprav je bila prvotno napisana za odrasle in ima status klasike.
10
Avtorici pri tem dodajata in poudarjata, da je potrebno upoštevati, da so navedene letnice predvsem informativne. Pri tem podajata različne definicije mladinske književnosti.
Izpostavljam dve ključni (prim. Blažić in Štefan, 2011):
Definicija mladinske književnosti s stališča literarne vede se glasi: »Mladinska književnost je književnost, ki ima za predmet preučevanja mladinsko književnost oz.
književnost za mlade naslovnike od rojstva do 18. leta. Druga definicija predmeta je s stališča namena in naslovnika: mladinska književnost je področje literarne vede, ki ima za predmet preučevanja mladinsko književnost oz. književnost za mlade naslovnike od rojstva do 18. leta.«
Pri definiciji mladinske književnosti s stališča naslovnika se poraja vprašanje, kdo je naslovnik. Avtorici navajata, da je naslovnik otrok, ki je po splošni definiciji Konvencije o otrokovih pravicah Organizacije združenih narodov (1989) »vsako človeško bitje, mlajše od osemnajst let«. Pri tem avtorici dodajata, da
enotnega naslovnika ni, saj se individualni bralec razvija prek različnih stopenj od otroškega (igrivega), mladega (identifikacijskega, razmišljujočega, interpretativnega) do odraslega (pragmatičnega in/ali profesionalnega bralca).
Ob upoštevanju raznovrstnosti zgodovinske, sistemske, recepcijske in književnodidaktične problematike je najbolj smiselno mladinsko književnost obravnavati po književnih zvrsteh po naslednjih značilnostih, ki določajo razmejitve med posameznimi zvrstmi (prim. Haramija in Saksida, 2013):
poezija – se od pripovedništva in dramatike razlikuje po velikem številu esejev in spremnih zapisov, ki izhajajo iz kompleksne »odrasle« interpretacije mladinskih pesmi;
pripovedništvo – je med vsemi zvrstmi žanrsko najbolj razvejano in raznovrstno (glede na kriterij dolžine ter vsebine in značilne perspektive besedil);
mladinska dramatika – pri tej zvrsti se vprašanja interpretacije besedil pogosto povezujejo s teorijo gledališča ali radijske igre in z raziskovanjem uprizoritvenih možnosti gledališča.
D. Lavrenčič (1999) pojasnjuje, da so določeni žanri v mladinski književnosti namenjeni določeni starosti otrok, in sicer:
pravljice najrazličnejših vrst so namenjene predvsem otrokom v predšolskem in v zgodnjem šolskem obdobju;
od 9. leta starosti dalje segajo mladi bralci po pustolovskih, živalskih in fantastičnih zgodbah, detektivkah, zgodovinskih romanih in povestih, dekliški literaturi, humornih pripovedih;
v obdobju adolescence prevladuje realistična proza, ki ubeseduje tudi mnoge, za mladinsko književnost neobičajne teme, kot so smrt, nasilje, incest spolne zlorabe, homoseksualnost, rasizem, aids itd. Gre za t. i. problemske romane.
11
Kot bomo predstavili v nadaljevanju, pa se žanr »smrt« ne pojavlja le v mladinski književnosti, namenjeni otrokom v obdobju adolescence, ampak tudi v pravljicah, namenjenih precej mlajšim otrokom.
4.3 PRAVLJICA KOT ŽANR MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
D. Lavrenčič (1999) opredeljuje, da so pravljice tipičen žanr mladinske književnosti, čeprav je bila ljudska pravljica prvotno sestavni del ustnega ljudskega slovstva ali pripovedništva za odrasle. A. Duša (2015) piše, da je pravljica ena izmed tistih literarnih zvrsti, ki po pravilu dosegajo največje število prejemnikov in/ali bralcev, saj enako legitimno kot v pisani obliki obstaja tudi v govorjeni besedi. To je, po navedbah avtorice, danes sicer manj izrazito in se kaže na drugačne načine kot v časih, ko pismenost še ni bila samoumevna. Avtorica pojasnjuje, da dejstvo, da pravljični motivi praviloma nimajo znanega avtorja, dopušča ali celo zahteva njihovo vsakokratno novo interpretacijo, ki naj jih osmisli s pozicije tistega, ki pravljico pripoveduje oz. jo zapiše. Posledica tega je, da vsaka pravljica obstaja v več kot zgolj eni različici, in tako lahko te različice pravljic skozi enako ali vsaj zelo podobno zaporedje motivov nosijo zelo različna sporočila.
Pravljica je, po navedbah A. Babškove (2012), gotovo ena najvznemirljivejših literarnih oblik, ki v območju literarne teorije stoji nekoliko ob strani. Avtorica pri tem pojasnjuje, da se razlog, da je temu tako, najbrž skriva v dejstvu, da njen domet presega samo literarno vedo in se razširja še na druga področja, kot so psihologija, pedagogika, etnologija in antropologija.
M. Kordigel (1991) poudarja razlog za priljubljenost pravljic. Navaja ugotovitev, da se »skoraj vse študije, ki pišejo o otroku in pravljici, strinjajo z ugotovitvijo, da so pravljice tako priljubljene predvsem zato, ker otroka utrjujejo v veri, da se mu na svetu ne more nič hudega zgoditi, saj je svet že tako urejen, da so dobri za svojo dobroto zmeraj poplačani. In kadar situacija kljub vsemu postane nekoliko nevarna, imajo pravljice še vedno na zalogi pravljične čudeže, ki predstavljajo končno in zadnjo garancijo za pravično urejenost sveta. Lahko bi rekli, da ima čudež v pravljici isto funkcijo kot v pravem življenju mama: »Na svetu je urejeno tako, da name vedno nekdo pazi, če ni mame, je to nekdo drug. Tudi pravljični osebi se ne zgodi nič hudega, saj tudi nanjo očitno nekdo pazi«.« (Kordigel, 1991: 12)
D. Haramija in I. Saksida (2013) navajata, da pravljice sodijo med mladinsko prozo, ki ima med kratkimi fantastičnimi besedili v mladinski književnosti prav posebno mesto, ter dodajata, da tako ne preseneča, da je ta književna vrsta doživela največ teoretičnega preučevanja.
A. Goljevšček (1991, v Haramija in Saksida, 2013) govori o štirih vrednostnih stalnicah v pravljicah:
izročenost (pravljični junak je za nalogo izbran ali določen),
selstvo (potovanje je nujnost),
zajedalstvo (delo ni vrednota) in
milenarizem (vera v odrešitev na tem svetu).
12
A. Goljevšček (1991: 46, v Haramija in Saksida, 2013: 188) trdi, »da pravljice prikazujejo boj med dobrim in zlim, v katerem dobro zmeraj zmaga; prav zato tudi so pravljice, tj. izmišljene, neresnične zgodbe.« Ne glede na to, za kakšne pravljice gre (ljudske, klasične, sodobne) je osnova vseh pravljic boj med dobrim in zlim (prim. Haramija in Saksida, 2013).
D. Haramija in I. Saksida (2013) dodajata, da so v pravljicah praviloma vsi liki antropomorfni (živali, rastline, predmeti). Pravljice nimajo natančnega književnega prostora in časa (navzoči so nelogično delujoči časovni preskoki) in razdalje v pravljicah niso nikakršna ovira, saj je literarni lik kar prestavljen iz enega dogajalnega prostora na drugega ali pa je potovanje postavljeno v sfero čudežnega (napitek, leteči konj …).
V. Jarh (2015) pojasnjuje, da so pravljice ena redkih, če ne celo edina zvrst, ki:
nagovarja otrokovo osebnost v celoti;
spodbuja njegovo domišljijo;
neguje potrebo otroka po domišljijskem svetu;
razvija otrokov intelekt.
Ker je pravljica za otroka življenjskega pomena, v vsakem razvojnem obdobju potrebuje ustrezno pravljico, saj ob pravljici zaživi polno življenje na vseh razvojnih stopnjah, ker odslikava njegov svet (prim. Jarh, 2015).
A. Goljevšček (1991) je izvedla analizo pravljic in tako navaja te meljne ugotovitve, do katerih vodi takšna analiza. Pravljice so tako vsebinsko kot oblikovno odločilno opredeljene od življenjskega sloga mitotvornih družb, tj. od arhaičnega mita in rituala. Slednja rasteta in živita iz rodovno-plemenske družbene organizacije, ki se ravna po zakonih bratovstva-terorja. »Od njiju deduje pravljica model prostora in časa, predvsem pa štiri vsebinske stalnice (izročenost, selstvo, zajedalstvo, milenarizem), ki do danes zarisujejo okvir, znotraj katerega razume človeka in svet. Prav zaradi te globoke zakoreninjenosti v arhaičnem je struktura pravljic izredno stabilna, odporna do sprememb in se vzdržuje sama od sebe, ne da bi bila bistveno odvisna od stvarnosti, v kateri živi.« (Goljevšček, 1991: 84) Pri tem je pomembno, koliko je pravljica blizu mitu in/ali ritualu. Velja namreč, da bližje, kot je pravljica mitu/ritualu, iz katerih ali ob katerih je nastala, bolj bo v njej izražen princip, po katerem se v osnovi ravna tudi mit. Svet se namreč v pravljici organizira po zakonih iz strukture pravljice in ne iz sveta.
Če se opremo na glavne teoretike modela ljudske pravljice v 20. stoletju, lahko rečemo, da v grobem obstaja šest različnih pogledov na model ljudske pravljice, in sicer (prim. Blažič, 2006):
1. folklorističen; 2. strukturalističen; 3. literarni; 4. psihoanalitski; 5. sociološki in 6.
feminističen.
13 4.3.1 Pomen pravljic za otroke
H. Benediktsdóttir (2014) poudarja, da so pravljice več kot le preproste zgodbe, ki bi naj zabavale otroke ali jim zvečer pomagale, da lažje zaspijo. Avtor dodaja, da so nekatere klasične pravljice prehajale iz generacije v generacijo in bile deležne navdušenja pri otrocih različnih generacij. Pravljica lahko pomaga otroku, ki čuti negotovost in v njej najde nekakšno tolažbo, posebej v zgodbah, kjer drugi majhni otroci doživljajo podobno ali hujšo usodo (»prav tam«).
P. Kovač (2012: 66) glede pomena pravljic povzema citat Martine Tomori: »S pripovedkami in bajkami pripravljajo odrasli otroke za življenje že tako dolgo, kot je stara človeška kultura … Izrazit simbolizem, dramatično dogajanje, jasna povezava vzrokov in posledic – vsa ta orodja pravljic, ki so odraslemu pretirana in neverjetna, so otroku razumljiva in zanj tudi spodbuda, ki mu toliko lažje izostri razum, kolikor bolj mu razburka čustva.«
V. Jarh (2015) je v svoji raziskavi ugotavljala, kako otroci doživljajo pravljice. Prišla je do naslednjih spoznanj:
Doživljanje pravljice je odvisno od njihovega osebnostnega razvoja; predvsem od emocionalnega in intelektualnega. Proces doživljanja je odvisen tudi od posredovalca vsebine, od okolja, v katerem otrok posluša pravljico, njegove notranje motivacije in seveda od pravljične vsebine in sporočila, ki ga nosi pravljica.
Branje pravljic otrokom omogoča ustvarjanje domišljijskih slik ter tako gradi občutek realnosti, logičnega mišljenja, ustvarjalnosti. Pravljice imajo vpliv na otrokovo podzavest; so neke vrste simbolni jezik, saj otrok prek njih projicira svoja notranja občutja v junake. Zato je pomembno, da se otroku omogoči, da tudi sam pripoveduje o pravljicah, saj tako izraža tudi svoje občutke, pripoveduje o sebi (npr. z risbo, kjer otrok nariše prizor, ki ga je najbolj intenzivno dojel, spregovori o občutjih narisanega lika in s tem v resnici govori tudi o svojih čutenjih). Tako se otroku omogoči, da da iz sebe vse, kar ostaja nepredelano (tudi ko posnema zajčka v gibanju, ko rokuje z lutko, ko ponovno lista obravnavano slikanico, ko poje, si izmišlja itd.).
Pravljica mora otroku dopustiti čudenje in radovednost, medtem ko je naloga odraslih, da otroku omogočijo uresničitev tega.
B. Bettelheim (1989) piše, da pravljice dajejo otrokom priložnost za razumevanje notranjih konfliktov, s katerimi doživljajo faze njihovega duhovnega in intelektualnega razvoja ter delovanja. Pravljice spodbujajo otrokov razvoj (prim. Orde, 2013). H. Orde (2013) pojasnjuje, zakaj otroci potrebujejo pravljice, v naslednjih trditvah:
Pravljice spodbujajo razvoj otroka tako, da jim omogočajo projekcijo čustev;
Pravljice otroku nudijo znanje o življenju;
Pravljice otrokom pomagajo, da se soočijo s strahovi in jih odpravijo;
Pravljice ustrezajo otrokovemu razmišljanju in izkušnjam.
V. I. Koutsompou in A. Kotsopoulou (2015: 154) povzemata navedbe Hansa Christiana Andersena, ki je dejal »Vse, kar vidite, lahko postane pravljica in lahko pridobite zgodbo iz vsega, kar se lahko dotaknete«.
14
4.4 TABUJSKE TEME V SODOBNI MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI
M. Gedrih (2007) navaja, da so bili v ljudskih pripovedkah mrtvi in živi enako resnični, medtem ko se sodobnemu staršu zdijo take pravljice »morbidne«. Avtorica pri tem povzema po Dolar (1994), da je v evropski kulturi smrt postala nepredstavljiva, tuja in strašna. Pri tem opozarja na problem, kako otrok vzpostavlja odnos do smrti: sodobni otrok pogosto vzpostavlja tak odnos posredno, in sicer skozi nasilne in neosebne upodobitve smrti v računalniških igricah, akcijskih filmih ali temu sorodno glasbo. Pri tem ni prisotnega osebnega odnosa do smrti. Brez takšnega odnosa pa, kot opozarja M. Gedrih (2007), otrok zelo težko vzpostavi pristen odnos do svojega lastnega bistva, svojih potencialov in življenja kot celote. Avtorica pri tem dodaja paradoks sodobne družbe. Pravi, da takšni otroci, ki jim je neposreden stik s smrtjo tuj, odraščajo v kulturi, preplavljeni s podobami smrti, verjetno bolj kot katerakoli kultura prej.
Tako oba pojava, na eni strani oddaljevanje od neposrednega srečanja s smrtjo in na drugi strani širjenje posrednega srečanja s smrtjo, rasteta sočasno. Izhajajoč iz takšnega zaključka, je mogoče sklepati, da sta oba odraz istega sociološkega fenomena: tabuizacije smrti. Sama smrt je tabujska tema (»prav tam«).
Tako je »za sodobno mladinsko književnost značilno odstopanje od tradicionalnega vzorca ubogljivega otroka in srečnega otroštva. Teme, o katerih so pisatelji v sedemdesetih, predvsem pa v devetdesetih letih odkrito pisali, tudi na Slovenskem, so postale problemske oz. tabujske – tako so jih označile določene skupine, predvsem učiteljev in staršev.« (Višček, 2014: 63) Med takšnimi tematikami je nemalokrat prisotna tudi tema smrti. A nekaj, kar je tabu tema za eno osebo, ni nujno, da je tudi za drugo osebo. Prav tako so razlike med dojemanjem posameznih tematik pri odraslih in pri otrocih. Ali kot pojasnjuje avtorica (»prav tam«), je tabu subjektivno orientiran in povezan z nasprotji med odraslim in otrokom ter strahom pred prenosljivostjo. Pri tem dodaja oziroma povzema po Saksidi (2001 v Višček, 2014) naslednje značilnosti tabujev:
Tabu je odraz nasprotja med tem, kar odrasle osebe pričakujemo od otroka, in tem, kar
»otrok« (v stvarnosti dejansko, v književnosti zgolj kot domišljijska tvorba) izreka in česar bi od njega »ne pričakovali«.
Tabu je v nasprotju z določitvijo funkcije besedila; pričakovani (ponarejeni) vzgojnosti in spodobnosti kot besedilnima kategorijama je nekaj »zoprno«.
Tabu je predvsem vsebinska kategorija v besedilu (»naturalia«).
I. Saksida (2014) poudarja, da so vprašanja problemske oz. tabujske mladinske književnosti kompleksna, zapletena in da prav tako kompleksna je (oz. bi morala biti) analiza medijskih odzivov nanjo, saj se književni problemi in posledično tabuji vedno pojavljajo v kontekstu družbe, njenega pojmovanja vzgoje, javne šole, učiteljeve avtoritete in strokovne avtonomije, ideologije in (morda celo) politike.
»Tabujsko je to, kar se zdi bralcem v kompleksnem in družbeno pogojenem sprejemanju (doživljanju, razumevanju in vrednotenju) književnih besedil za (mladega) bralca neprimerno ali celo nesprejemljivo, zato je podvrženo bolj ali manj neposredni (samo)cenzuri.« (Saksida, 2014: 26) Iz navedenega lahko sklepamo, da je mlad bralec tisti, ki oceni, kaj je zanj tabujsko.
Novo vprašanje, ki se tukaj pojavlja, je, kaj je zanj neprimerno. Menimo, da bi tukaj lahko
15
razpravljali o subjektivnem in objektivnem vidiku: vsak otrok neko vsebino doživlja po svoje in kar se enemu zdi neprimerno, ni nujno, da je tudi drugemu.
Pojmovanje neprimernosti besedil izvira iz družbenega pojmovanja otroštva, pri katerem gre za to, da če je za odrasle otroštvo naivno in nedolžno, potrebuje zaščito pred (po njihovi oceni) neprimernimi temami, predvsem pred prikazi spolnosti, nasilja, smrti ipd. (prim. Nodelman 1996, v Saksida, 2014).
I. Saksida (2014) navaja naslednje bistvene dejavnike problemskosti kot vsebinske in tabujskosti kot družbeno recepcijske oznake v mladinski književnosti:
Tema – za problemsko temo je značilno, da ruši predpostavko o varnem otroštvu. Gre za vsebine, ki prikazujejo otrokove ali mladostnikove stiske, bolečino odraščanja.
Problemske so tudi upodobitve izrazite drugačnosti (npr. invalidnosti ali istospolnosti), ki delujejo kot odstop od običajnih prikazov odraščanja in odnosov v mladinski književnosti. Gre za problemske teme, ki so za otroka ali mladostnika kot bralca svojevrstna »potujitev« pričakovane vsebine na podlagi pričakovanj, ki sooblikuje njegovo branje.
Perspektiva – problemske teme veljajo za perspektivo oporekanje, ki prevzema otroško uporniško držo do sveta. Pri tovrstnih problemskih delih se pojavljajo vsebine o holokavstu, o smrti in trpljenju nasploh z »naivno perspektivo, v kateri je najbolj strašljivo to, da otroci sploh ne razumejo, kaj se dogaja z njimi in okoli njih« (Haramija 2010: 78, v Saksida, 2014: 27).
Zgodba – problemsko besedilo mora vsebovati konflikt, »poškodbo«, katere žrtev je osrednja oseba ali kdo drug, pri tem je poškodba lahko usodna (npr. smrt, poskus samomora).
Književna oseba – je v problemski literaturi praviloma »izobčenec« ali kako drugače odstopa od okolice, kar jo postavlja pred zgodbene preizkušnje in poškodbe.
Jezik – v problemskih besedilih so pogoste kletvice, vulgarizmi in druge jezikovne poteze, ki zaznamujejo književne osebe in zgodbo. Takšne jezikovno-slogovne prvine v mladinski književnosti niso pogoste, zato na bralca delujejo kot provokacija – in če odrasli bralec meni, da jih bodo mladi posnemali, jih označi za tabujske.
Razpoloženje – ki ga v bralcu vzbudi takšno problemsko besedilo, je povezano s čustvenimi prvinami samega besedila, ki izhajajo iz opisov trpljenja, umiranja, spolnosti ipd.
Subjektivne predstave o tem, kaj je otroštvo ter kakšna je vloga branja – ideološki koncept otroštva in branja tudi danes niha med dvema metaforično opredeljenima modeloma (Lavrenčič Vrabec 2001: 40–41): prvi je »model Motovilke« (naloga odraslega je, da pred tabujskimi temami otroka varuje – poznavanje stisk in temnih plasti odraščanja ter pogovori o vsem tem so torej škodljivi), drugi je »model Grdega račka«; ta »odstira tudi temne in problematične strani življenja« (Lavrenčič Vrabec 2001: 40–41, v Saksida, 2014: 28).
16
5 POJAV SMRTI V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI
»Od najzgodnejših časov nam modreci svetujejo, naj se sprijaznimo z minljivostjo. Še več, naj se pomirimo s prihajajočo smrtjo in jo imamo vedno pred očmi.« (Mount, 2007: 7) Po teh besedah je smrt nekaj, s čimer bi se morali sprijazniti in jo dojeti kot del življenja.
M. Gedrih in K. Majerhold (2007) glede vprašanja »Zakaj tema smrti in umiranja?«
odgovarjata, da gre za zelo preprost odgovor, saj takšna tematika ni dovolj prisotna, pa bi morala biti. Avtorici dodajata, da gre za tematiko, ki se tiče vsakogar, saj bomo vsi enkrat umrli in vsakomur kdo umre. »Vprašanje smrti je skrajno odrinjeno iz zavesti modernega človeka.
Smrt kot skrivnost, grozljiva pošast, ki preganja evropsko kulturo in civilizacijo, je globoko potlačena.« (Šumiga, 2007: 63) Če se izogibamo tematiki o smrti, ne dosežemo veliko. V bistvu, kot pojasnjuje D. Šumiga (2007), dosežemo nasproten učinek, saj ima človek sicer možnost, da sprejme življenje kot afirmacijo in potlači smrt kot grožnjo, vendar se bo ta grožnja, če uporabimo znano Freudovo skovanko, vrnila nazaj, tako na individualni kot kolektivni ravni.
D. Haramija (2004) piše, da je smrt v sodobni družbi oddaljena od posameznika, saj se z njo neposredno srečuje bolj redko, in sicer predvsem v primeru smrti njegovih najbližjih. Medtem ko se, kot avtorica povzema po Bezenšek (2002, v Haramija, 2004), množične smrti (npr. v vojnah, prometnih nesrečah ipd.) posameznika ne dotaknejo, ker »smrt skozi medije posameznik doživlja kot vsakdanjost; pogosto celo kot atrakcijo, ki, zaradi drugih dogajanj v družbi, kaj hitro izgubi na pomenu in zanimanju medijev samih, nato še javnosti« (Bezenšek, 2002, v Haramija, 2004: 48). Avtorica pri tem še dodaja, da se s svojimi otroki ne pogovarjamo o smrti in jih nanjo ne pripravljamo, čeprav je jasno, da se bo prav vsak od njih srečal z njo.
Tako velja tematika smrti pri pogovoru z otroki za nek »tabu«.
M. Gedrih in K. Majerhold (2007) pojasnjujeta, da gre pri odnosu do smrti na čustveni in umski ravni za notranjo fragmentacijo in vzpostavitev distance do sebe in drugih. Avtorici dodajata, da gre za prosto lebdeča in neosebna čustva in občutke, ki posameznika ne morejo pretirano presenetiti, razveseliti ali razžalostiti, ter za misli, ki zaradi preveč informacij in inovacij niso več sposobne niti zaslutiti, kaj šele dejansko zaobjeti celoto, ampak samo še delčke.
D. Haramija in T. Jamnik (2014) navajata, da je v zadnjih petnajstih letih izšlo okoli 140 naslovov mladinskih knjig, v katerih je smrt osrednja tema ali ena od obravnavanih tem; od tega je 35 naslovov izvirne slovenske mladinske literature, druge knjige pa so prevedene. Smrt obravnavajo tako slikanice kot tudi prozna (fantastična in realistična) dela za mlade.
17
5.1 MOTIV SMRTI V MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI
D. Haramija in T. Jamnik (2014) poudarjata, da je najpomembnejša razlikovalna lastnost realističnih književnih besedil s temo smrti njena tipologija, ki pa ni enoznačna. Avtorici dodajata, da sta dela uvrščali glede na prevladujoče motive, in sicer:
Smrt zaradi starosti – pri tem motivu običajno umre eden od starih staršev, torej dedek ali babica. Primer je zgodba Elfie Donnelly z naslovom »Zbogom, dedek«, takšen motiv prikazuje tudi pravljica Lele B. Njatin »Zakaj je babica jezna«. V tej zgodbi se babica spreminja zaradi bolezni (demence), vnuka pa mislita, da je babica jezna nanju. V resnici je jezna (ko se zaveda), ker jo zapušča spomin, in je zaradi tega žalostna. Na koncu zgodbe je nakazana smrt babice.
Smrt zaradi bolezni – najpogosteje umre eden od staršev, lahko tudi otrok ali mladostnik. Tako se na primer v zgodbi Dese Muck »Anica in zajček« Anica šele ob smrti hišnega ljubljenčka zave, kako hudo mora biti Jakobu, ki mu je umrla mama.
Smrt zaradi odvisnosti – se kot motiv pojavlja v zgodbi anonimne avtorice, ki nosi naslov »Vprašaj Alico«. Gre za dnevnik najstnice iz ljubeče in urejene družine, ki jo premamijo droge; tako se zgodi, da zasvojenost spremeni dekletovo življenje v kalvarijo (brezdomstvo, posilstvo, psihiatrija), ki se konča s prezgodnjo smrtjo.
Smrt zaradi nesreče ali delovne nezgode oz. igre – v zgodbah s takšnimi motivi se običajno pojavi smrt otroka ali najstnika zaradi nesreče ali nepremišljenih dejanj.
Zgodba Aksinje Kermauner z naslovom »Oblaki so rdeči« je povezana s prometno nezgodo s smrtnim izidom, ki se zgodi zaradi nepremišljenega ravnanja mladostnikov in utrujenosti šoferja tovornjaka; v zgodbi (v nesreči) umre najstnica Manca, pred katero je bilo še vse življenje, za tem pa nastopi le žalost.
Smrt zaradi samomora – v zgodbah s tem motivom se običajno pojavlja poskus samomora kot opozorila o stiski in literarni lik preživi. Primer takšne zgodbe je delo Dese Muck z naslovom »Lažniva Suzi«. Dejanski samomor se pojavi v delu Jeffreya Eugenidesa v zgodbi, ki nosi naslov »Deviški samomori«. Pri tem motivu izstopa slovenski strip Žige Valetiča z naslovom »Gugalnica«, v katerem se deček sooča s samomorom očeta in kasneje kot odrasli moški s stisko, kako povedati hčerama o smrti njunega dedka.
Smrt zaradi zločina in vojne – tak motiv se pojavlja predvsem v zgodbah, ki so postavljene v čas vojn – otroci ali mladostniki imajo v takšnih literarnih delih heroične značilnosti, njihova žrtev je pomemben korak do svobode. Primer takšne zgodbe je delo Branke Jurca z naslovom »Gregec Kobilica«. Veliko bolj tragična je zgodba, kjer se motiv smrti pojavlja povezan s trpljenjem v taboriščih in uplinjanjem otrok, povezan s holokavstom (npr. kratka zgodba Dušana Šarotarja z naslovom »Koncert za violino in orkester«).
D. Haramija in T. Jamnik (2014) pojasnjujeta, da je v mladinski prozi pri tem, kako otrok dojema smrt, izjemno pomembna njegova starost. Tako starost potencialnega bralca in različno dojemanje smrti pomembno vplivata na njeno prikazovanje v književnih delih. M.
Cox, E. Garrett in J. A. Graham (2005) povzemajo po Brent, Speece, Lin, Dong in Yang (1996), da so otroci šele pri 10. letu starosti sposobni razumeti pomen smrti in da pred tem ne dojemajo, da je smrt nekaj neizogibnega, nekaj, česar ni mogoče popraviti, spremeniti.
18
D. Haramija in T. Jamnik (2014) pri tem še poudarjata, da so faze razumevanja smrti močno povezane z otrokovim kognitivnim razvojem. Tako ima v književnih delih, namenjenih mlajšim otrokom, smrt večkrat značaj nečesa prehodnega, začasnega in nikakor dokončnega; tako jo otrok dojema kot nekaj reverzibilnega ali pa se smrt pojavlja v vlogi pravične kazni (»prav tam«).
5.2 SMRT V PRAVLJICAH
Določeni motivi v pravljicah (rojstvo, poroka, smrt) so razširjeni po vsem svetu, ker gre za ene izmed osrednjih iniciacijskih dogodkov v življenju, vendar pa si jih je vsaka kultura po indoevropskih motivih prilagodila po svoje (prim. Blažić, 2016). Tako se motiv smrti pojavlja tudi v mladinski književnosti po vsem svetu, kakor tudi v slovenski mladinski književnosti.
Smrt je tisti aspekt življenja, ki je zelo boleč, posebej za otroke (prim. Cox, Garrett in Graham, 2005). M. Cox, E. Garrett in J. A. Graham (2005) pojasnjujejo, da otroci nimajo znanja in izkušenj, kot jih imajo odrasli, in so pogosto povsem nepripravljeni na soočanje s smrtjo.
Avtorji dodajajo, da to velja tako za situacije v realnem življenju, ko se srečajo s smrtjo bližnjega, kakor tudi za situacije v risankah, pravljicah.
A. Babšek (2012) opredeljuje, da je smrt najskrivnostnejši element človeškega življenja, katerega doživljanje se skozi različna zgodovinska obdobja in civilizacije zelo spreminja, ter dodaja, da so predstave o smrti tesno povezane z doživljanjem časa. Pri tem glede pravljic in motiva smrti v njih piše, da pravljica vsebuje zelo različne podobe smrti in morebitnega nadaljnjega življenja.
V. I. Koutsompou in A. Kotsopoulou (2015) pišeta, da so mnoge zgodbe za otroke in tako tudi klasične pravljice, polne dogodkov, ki so tako ali drugače povezani s smrtjo. To dejstvo je, po navedbah omenjenih avtorjev, doprineslo k temu, da:
je smrt po eni strani pridobila močno moralno dimenzijo, in sicer v obliki pravičnega kaznovanja;
a po drugi strani smrti junakinj pravljic ne doprinesejo k razumevanju smrti (npr. v pravljici Rdeča kapica babica in deklica skočita iz volkovega trebuh nepoškodovani).
D. Haramija (2004) pojasnjuje, da so pravljice pogosto prva književna vrsta, v kateri se otrok sreča z motivom smrti. Avtorica (»prav tam«) glede motiva smrti v pravljicah ugotavlja:
V vseh zbirkah ljudskih in klasičnih umetnih pravljic se smrt pojavlja razmeroma pogosto. Tako je v uvodnem motivu usodna za življenjske razmere glavnega literarnega lika, pozneje je pogosto povezana s prehodom glavnega lika iz dežele živih v deželo mrtvih. Najpogosteje pa ima smrt vlogo kazni za negativni literarni lik. Pri tem smrt stranskega literarnega lika močno vpliva na življenje glavnega, njegove življenjske razmere pa se izjemno poslabšajo. Takšni primeri so pravljice Pepelka, Sneguljčica, Janko in Metka, v katerih glavnim likom umre mama. Če se glavni junak znajde v deželi živih mrtvih, ga ti običajno odkrijejo, a se ta zaradi vnaprejšnjega opozorila ali
19
posedovanja čudežnega predmeta pravočasno reši. Pot v smrt (onostranstvo) je pogosto pogojena s hudo boleznijo stranskega književnega lika (npr. očeta, kralja), ki ga lahko rešijo le magični rekviziti iz drugega sveta (npr. slovenske ljudske pravljice O začaranem vrtu, Olje mladosti, Hlapček). Kazen, namenjena negativnemu liku, se običajno konča s smrtjo; takšna kazen, je običajno izrečena v sklepnem delu pravljice in ima funkcijo etičnega korektiva: smrt se izvrši na domu pozitivnega lika (npr. v pravljici z naslovom »O začaranem vrtu«, kjer starejša hudobna brata živa zazidajo v hišo brez oken in vrat). Samomor se pojavlja redko. Primer samomora kot žanra smrti je v pravljici Frana Miličinskega z naslovom »Sin jež«, kjer si najstarejša od sester zasadi nož v srce, druga pa skoči v vodo in se utopi, ker ne privoščita sreče najmlajši sestri. Tako negativni liki naredijo samomor, ker ne prenesejo sreče pozitivnega lika.
Za tak primer velja tudi Andersenova pravljica »Deklica z vžigalicami«, kjer si deklica zaradi težkega življenja po smrti matere tudi sama želi umreti. Smrt pa se v pravljici lahko pojavi tudi kot posledica maščevanja, ker eden izmed likov izda skrivnost, ki je ne bi smel. V klasični umetni pravljici pa je mogoče zaslediti še eno vrsto smrti, to je smrt zaradi žrtvovanja, za katero se književni lik povsem zavestno odloči (npr. v Andersenovi »Mali morski deklici« naslovni literarni lik zaradi zavrnitve mladeniča ne more pridobiti človeške duše, zato mora za tristo let med hčere zraka).
V sodobnih pravljicah motiv smrti, za razliko od ljudskih in klasičnih umetnih pravljic, v katerih je smrt pogost motiv ali celo tema, zasledimo redkeje. Primer takšne pravljice je slikanica Ann de Bode z naslovom »Dedka ni več«, v kateri deček Miha doživi dedkovo smrt. Pri tem Miha skrbi, ali dedek sploh ve, da je umrl; mama mu pojasni, da dedek zagotovo ve, da je umrl, saj ko je nekdo mrtev, ničesar več ne ve. Slikanica, ki ravno tako opisuje dedkovo smrt, je tudi sodobna živalska pravljica »Medvedkov dedek« Niegla Graya, v kateri je posebej izpostavljeno žalovanje malega medvedka za dedkom.
V svetu, kjer je smrt skupna usoda vseh in življenjsko dejstvo, otroške knjige pogosto najdejo besede in barve za opis smrti (prim. Koutsompou in Kotsopoulou, 2015).
B. Hanuš (2014) dodaja, da je v ljudskih in umetnih pravljicah motiv smrti enega od staršev pogost. Avtorica pojasnjuje, da otroški literarni lik pogosto živi le z enim od staršev, ker mu je drugi umrl. Posledica izgube enega izmed staršev je revščina in v tem mora otrok prevzeti vlogo odraslega, mora delati ali pa odide po svetu. Tako je v pravljicah Sneguljčica, Pepelka ter Janko in Metka umrla mama. Tudi v Andersenovi pravljici Deklica z vžigalicami je predstavljena smrt deklice, ki si zaradi žalostnega življenja brez staršev želi umreti. Avtorica pojasnjuje, da je smrt v pravljici lahko prikazana tudi kot dejanje, ki ni dokončno: v Trnuljčici je smrt le dolgo spanje, v Rdeči kapici babica in Rdeča kapica oživita, čeprav ju je pojedel volk. B. Hanuš (2014) nadaljuje, da avtorji pravljic o smrti pogosto spregovorijo skozi živalsko pravljico. Tak primer je slikanica Jazbečeva darila v slovo, avtorice Susan Varley, ki pripoveduje o dobrem starem jazbecu, ki se pripravlja na smrt. Ko umira, lahkotno teče po predoru, pri tem pa so živali, njegove prijateljice, žalostne, a ob pogovoru o jazbecu jim je lažje, saj spoznajo, koliko lepega in koristnega jih je naučil – dal jim je dragocena darila za vse življenje.
20 Primer – smrt v Grimmovih pravljicah
L. Burcar (2009) poudarja motiv smrti, prisoten v svetovno znanih Grimmovih pravljicah.
Avtorica piše, da Grimmove pravljice izstopajo po načinu pozicioniranja matere in izgrajevanja njene podobe. Prikazujejo jo namreč kot že mrtvo in torej »utišano biološko mater in na hudobno in kaos vnašajočo nadomestno mater, ki moti družinsko idilo in prav tako kliče k lastni odstranitvi, saj jo na koncu zgodbe vedno čaka zaslužena kazen in uničenje« (Burcar, 2009:
20). Zelo dobro poznane pravljice, kot so Sneguljčica, Pepelka ter Janko in Metka, so primeri Grimmovih pravljic, kjer umre biološka mati, na njeno mesto pa stopi druga ženska, zlobna mačeha. Glede omenjenih pravljic avtorica povzema naslednje ugotovitve in odlomke (prim.
Burcar, 2009):
V pravljici z naslovom Sneguljčica si njena mati zaželi otročička belega kakor sneg, vendar takoj ko rodi otroka, tudi umre.
Enako kot za mamo Sneguljčice velja tudi za Pepelkino biološko mater, ki nekega dne zboli in deklici naroči, naj bo pridna in dobra, potem pa preprosto zatisne oči in umre.
V Grimmovi različici Janka in Metke, kot jo poznamo danes, je njuna biološka mati, ki se še pojavlja v Grimmovi zbirki iz leta 1812, povsem izbrisana, saj sta jo brata Grimm pozneje v drugi izdaji iz leta 1819 nadomestila z mačeho. Na enak način sta posegla tudi v vrsto drugih pripovedi, kjer sta biološko mater zreducirala na pasivno in nezaznavno pojavnost, ki v zgodbi nima več aktivne vloge, saj je najpogosteje pretvorjena prav v mrtvo mater. Biološko mater, ki šele s prehodom v smrt in s popolnim izginotjem pridobi status neizmerno dobre matere, sta brata Grimm nadomestila z zlobno mačeho oz. čarovnico; le-to sta v vlogi živeče in aktivne matere demonizirala, in sicer tako da sta ji pripisala izključno negativne lastnosti, med katerimi najbolj izstopata okrutnost in ljubosumnost.
V navedenih pravljicah se torej bralec oz. poslušalec pravljice sreča s smrtjo matere glavnih junakov. Ta umre že na samem začetku zgodbe in v pravljici nima posebne vloge.
Na vprašanja, ki jih otroci postavljajo odraslim, so poskušali s slikanicami in nekaterimi knjigami odgovoriti tudi pisatelji in ilustratorji. Ker se svet hitro spreminja, je potrebno najti odgovore na radovedna otroška vprašanja; tako starši, vzgojitelji in učitelji naj bi si prizadevali nanja odgovoriti stvarno in starosti primerno, ob tem pa upoštevati posebnosti otrokovih izkušenj in pomisliti na to, da otrok ne bo preobremenjen in razočaran (prim. Schuster-Brink, 1994).
Kot ugotavlja D. Haramija (2004), je pravljica ena izmed prvih književnih vrst, v kateri se otrok sreča z motivom smrti. Glede na to, da bom poučevala razredni pouk, sem se odločila, da bom v magistrski nalogi preučila to književno vrsto. Klasične pravljice, kot so Rdeča kapica, Pepelka in Sneguljčica, so dobro poznane vsem, ravno zato so me pritegnile predvsem sodobne pravljice, ki imajo smrt obravnavano kot temo ali kot motiv in odgovarjajo na marsikatero otrokovo vprašanje o smrti.
