Četrto srečanje

Kurikularni cilji:

o zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja ob gibanju, o razvijanje prostorskih predstav.

Operativni cilji:

o osvajanje prostora, o spoznavanje,

o vzpostavljanje prvih stikov.

Metode dela:

o metoda igre,

o metoda plesne improvizacije.

Oblika dela: skupna Potek:

Otroci se ob glasbi spontano gibajo, plesno improvizirajo, tekajo ali se sprehajajo po prostoru.

Ob tem se srečujejo. Njihova naloga je, da mimoidočega pozdravijo:

33 a) s pogledom v oči in prijaznim nasmeškom,

b) z dotikom dlani in obratom, c) z dotikom komolcev, d) z dotikom zadnjic.

Po pozdravu nadaljujejo z gibanjem. Pomembno je, da upoštevamo drug drugega, se ne zaletavamo in prerivamo, iščemo si svoj prostor. Z različnimi pozdravi nadaljujemo toliko časa, da jim je še zanimivo.

Analiza:

Dejavnost sem pričela s pogovorom. Otroke sem vprašala, ali kdaj pozdravljajo, kako pozdravijo, ko pridejo v vrtec, in jim povedala, da se v naši igri ne bomo pozdravljali tako kot običajno, ampak gibalno. Podala sem jim navodila in jim prižgala instrumentalno glasbo, ob kateri so se prosto gibali po prostoru. Nekateri so plesali, drugi se sproščeno sprehajali, nekateri so prosto gibanje izkoristili za tek. Med seboj so se pozdravljali na različne načine;

najprej s pogledom in prijaznim nasmehom, nato s stiskom dlani in obratom, z dotikom komolcev. Za naslednji pozdrav sem omenila, da je nekoliko bolj smešen, in jih vprašala, kako mislijo, da se bomo pozdravljali. Dejali so, da z noski ali z ritjo. Sprejela sem to zamisel in smo najprej izvedli pozdravljanje z noski. Otroci so se gibali, plesali po celotnem prostoru telovadnice, uravnotežili so ga z razporeditvijo. Igra je imela pozitiven učinek na počutje in povezanost otrok. Želeli so podeliti čim več pozdravov, se srečevati in dotikati z vrstniki.

Opazovala sem, s kom se pozdravljajo. Dobro se mi je zdelo, da se ne pozdravljajo zgolj s tistimi, s katerimi se družijo večino časa. Pozdravljali so se vsi otroci; fantje s puncami in obratno, punce med seboj in prav tako fantje. Ob izvajanju so se otroci sprostili, vzpostavili smo prijetno klimo s polno smeha. Po končani igri sem otroke vprašala, kakšna se jim je zdela ta igra: »Ali je bila kaj posebna, drugačna? Ali bi se lahko na takšen način vsak dan pozdravljali tudi z mimoidočimi?« Povedali so, da jim je bilo všeč, ker so se pozdravljali na smešne načine in da so se ob tem zabavali.

Komentar otroka:

»Smešno je blo, ko smo se pozdravli z noskom.«

34

Slika 16: Uvodni pogovor o pozdravljanju

Slika 17: Pozdrav z dotikom dlani in obratom

Slika 18: Pozdrav z dotikom komolcev med fanti in dekleti

35

Slika 19: Pozdravljanje z zadnjico

NEKAJ SKUPNEGA Kurikularni cilji:

o pridobivanje konkretnih izkušenj za sprejemanje drugačnosti (spol, telesne, osebnostne značilnosti ...),

o spoznavanje in dojemanje telesnih podobnosti in razlik med ljudmi in enakopravnost vseh.

Operativni cilji:

o vključevanje oz. izključevanje pri otrocih, o pripadnost skupini,

o razvijanje lastne telesne sheme,

o spoznavanje posameznikovih značilnosti (osebnih, družinskih ...).

Metode dela:

o metoda igre,

o metoda deljenja po lastnostih.

Oblika dela: skupna

36 Potek:

Otroci sproščeno tečejo po prostoru. Ko se oglasi tamburin, iščemo nekaj skupnega in na določen prostor stečejo vsi, ki npr.:

o hodijo v vrtec,

o imajo na sebi nekaj _____ (barva), o imajo dolge/kratke lase,

o radi rišejo,

o ne marajo palačink, o doma nimajo kužka, o jedo solato ...

Zelo dobrodošle so ideje otrok. Na začetku jim ponudim nekaj idej, nato pa se otroci še sami spomnijo, po čem se bomo delili.

Otrokom podam navodilo: »Če ste opazili, imamo tamle postavljeno blazino, ki jo bomo potrebovali za igrico. Sproščeno boste tekali po prostoru. Ko bom zaigrala na tamburin, se mi približate toliko, da boste slišali moje navodilo. Na blazino boste stekli vsi, ki vas bom poklicala. Ne bom vas poklicala po imenu, npr. Klara, Klemen itd., ampak bom povedala neko značilnost, potem pa moraš sam ugotoviti, ali tudi za tebe velja to, kar bom povedala, in stečeš na blazino, npr. na blazino stečete vsi, ki hodite v vrtec. Ko ste na blazini, si malo ogledate, kdo vse je na blazini, in tako vidite, da imate nekaj skupnega. Prav tako velja za tiste, ki ne greste na blazino. Tako boste opazili, kateri imate npr. bratca ali sestrico, kateri pa ste edinci.«

Analiza:

Pripravila sem blazino in otrokom podala navodilo za igro. Preverila sem razumevanje navodil, nato pa smo kar pričeli z »akcijo«. Deljenje v skupine po lastnostih je potekalo najprej po zgornjem vrstnem redu (zapisan v poteku), nato pa sem spodbudila otroke za ideje, po čem bi se še razdelili. Našteli so kar veliko lastnosti: po tem, kdo ima rad meso, kateri imajo doma mačke, kdo se rad igra s kockami, kdo ima doma igrače ... Zanimivo je bilo opazovati, kako hitro se je vnela »debata« otrok na blazini in tistih, ki so ostali v prostoru.

Takoj so pričeli razlagati, koliko imajo česa, zakaj česa nimajo, kaj imajo, v kolikor nimajo npr. mačke itd. Zagotovo jim je igra dala temo za pogovor ob kosilu. Menim, da bi ob večkratnem izvajanju te dejavnosti in deljenju po različnih vrstah lastnosti pripomogli k

37 ustvarjanju različnih skupinic znotraj skupine in pogovorom, ki jih sicer otroci ne bi pričeli. Z različnimi temami lastnosti lahko pripomoremo k spoznavanju otrok samih, njihovih družin, ožje okolice, svojih vrstnikov, lastne identitete, družbe in drugih področij.

Slika 20: ... vsi, ki hodijo v vrtec

Slika 21: ... vsi, ki radi rišejo

Slika 22: ... vsi, ki imajo radi solato

38 Za zaključek delavnice sem otroke povabila v krog. Želela sem izvesti igro STOL ZA VSE, ker pa nisem vedela, kako točno naj bi se ta igra izvajala, sem jo preoblikovala po svoje.

Naredili smo strnjen krog, tako da smo sedeli eden za drugim z iztegnjenimi nogami ob telesu sprednjega (spodaj prikaz na fotografiji). Vodenje sem nadaljevala tako, da smo najprej drug drugega malo pobožali po glavi, nato smo se masirali po celotnem hrbtu od vratu navzdol, oponašali smo dežne kapljice, nato smo napisali svoje ime na hrbet sprednjega, kdor ni znal, je napisal prvo črko svojega imena ali pa katerokoli drugo. Pri otrocih sem želela doseči nežnost in občutljivost drug do drugega, spodbujala sem jih, da izvajajo nežne, prijazne gibe.

Nato sem jih pozvala, da se nagnejo nazaj na trebušček tistega, ki je za njimi, in tako smo izvajali različne aktivnosti (globoko dihanje, smejanje tako, da se jim premika trebušček, izbočimo trebušček in ga skrijemo ...). Vzgojiteljici sta dejali, da se otroci zelo radi

»crkljajo«, kar se je videlo tudi pri tej dejavnosti, saj so izredno uživali, kar niso želeli končati.

Slika 23: Oblikovanje strnjenega kroga

Slika 24: Masiranje hrbta

39

Slika 25: Počivanje na trebuščkih drugih

Slika 26: Sproščanje

6.5 Peto srečanje