UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ANJA STRMŠNIK
SPODBUJANJE POZITIVNIH SOCIALNIH INTERAKCIJ S PLESNO-GIBALNIMI DEJAVNOSTMI V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ŠTUDIJSKI PROGRAM: PREDŠOLSKA VZGOJA
ANJA STRMŠNIK
SPODBUJANJE POZITIVNIH SOCIALNIH INTERAKCIJ S PLESNO-GIBALNIMI DEJAVNOSTMI V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
DIPLOMSKO DELO Mentorica: doc. dr. Vesna Geršak
LJUBLJANA, 2021
Namesto da bi iskali »srečno zvezdo« nekje drugje, jo iščimo le v sebi.
Moramo se truditi, da bi jo našli, kajti sama se ne bo pokazala.
Vse življenje se moramo bojevati zanjo, si prizadevati, da nam ostane naklonjena.
To se pravi, da moramo vedno imeti dejaven odnos do življenja,
do sebe in do sočloveka.
Srečo dosežemo le z nenehno hojo k njej, ki je pogosto zahtevna, ampak se zmeraj splača.
Nikar ne čakajmo, da nam življenje nenadoma kaj podari, sami moramo ustvariti življenje.
(Lev Nikolajevič Tolstoj)
ZAHVALA
Zahvaljujem se doc. dr. Vesni Geršak za odobritev mentorstva ter vso pomoč in strokovno usmerjanje tekom pisanja diplomskega dela.
Zahvaljujem se Vrtcu Nazarje; vzgojiteljicama Barbari Lenko in Biserki Krušlin, ki sta me toplo sprejeli v svojo skupino in mi omogočili izvajanje praktičnega dela. Prav posebna zahvala gre malim nadobudnežem iz skupine Oblački, ki so aktivno sodelovali v pripravljenih
dejavnostih.
Velika zahvala naj doseže tudi mojo mami, ki mi je v prvi vrsti omogočila šolanje in študij v Ljubljani.
Hvala sestri za spodbudo in oporo pri pisanju, za vsa dostavljena in vrnjena gradiva.
Zelo velika zahvala gre moji družini: Alešu in hčerki Ajdi. Aleš, hvala za spodbudo tekom študija in opravljanja izpitov, ko sem jo zares potrebovala. Hvala tudi za priganjanje k dokončanju diplome, ko sem tik pred končanjem pisanja zavlačevala dneve in dneve. Ajda, ti
pa si bila med nastajanjem diplomskega dela tako ves čas z mano. Hvala, ker mi vlivaš motivacijo.
Hvala sestrični Aniti za vsa dostavljena gradiva iz knjižnic v Ljubljani, ko sem pisala od doma.
Hvala tudi vsem prijateljicam, ki ste me vedno spodbujale z vprašanjem: »Kako kaj diplomska naloga?«
Zahvaljujem se lektorici, profesorici Nataši Bele, ki je zaslužna, da je diplomsko delo slovnično ustrezno.
Zahvaljujem se tudi prijateljici Luciji, ki mi je uredila prevod povzetka.
Hvala vsakemu, ki je na kakršenkoli način prispeval k zaključku mojega študija.
POVZETEK
Socializacija in plesna umetnost sta področji, ki ju lahko smiselno povežemo, za gojenje odnosov v skupini otrok ali odraslih. Plesna umetnost lahko skupino povezuje, saj nam ponuja veliko razsežnost ustvarjanja in povezovanja.
Diplomsko delo zajema področje socialnega razvoja otrok v povezavi s plesno umetnostjo. V teoretičnem delu pozornost namenjam opisovanju socializacije in čustvenega razvoja predšolskih otrok. Znotraj socializacije se posvetim interakcijam in odnosom v predšolskem obdobju, navajam in opisujem postopen razvoj medosebnih odnosov. V nadaljevanju se navežem na plesno umetnost v predšolskem obdobju, kjer pišem o vplivu plesa na otroke in o vidikih vpliva plesa, ki so razdeljeni na biološko-fiziološki, psihološki, umski (kognitivni), sociološki in umetniški vidik. Ples in povezovanje skupine je naslednje podpoglavje, v katerem razložim, kaj lahko s plesno umetnostjo dosegamo in razvijamo pri posamezniku in skupini. Zelo pomemben element plesno-gibalnih dejavnosti, preko katerih želimo vplivati na medosebne odnose v skupini, je dotik, s katerim neverbalno komuniciramo in predstavlja velik del komunikacije z osebami, ki so nam blizu.
V empiričnem delu je predstavljenih 13 plesno-gibalnih dejavnosti, katerih glavna nit je sodelovanje, povezovanje, čutenje in sproščanje. Zapisane so priprave, izvedbe in analize dejavnosti, opremljene s fotografijami. Izvedene so bile s skupino predšolskih otrok.
Opažanja so strnjena in zapisana v poglavju interpretacija rezultatov, kjer odgovorim na zastavljena raziskovalna vprašanja.
Ključna ugotovitev mojega diplomskega dela je, da lahko z izvajanjem plesno-gibalnih dejavnosti, katerih glavna cilja sta povezovanje skupine in razvijanje dobrih medsebojnih odnosov, pozitivno vplivamo na počutje otrok, medsebojne odnose in ozračje v skupini.
Ključne besede: socializacija, plesna umetnost, medosebni odnosi, plesno-gibalne dejavnosti
ABSTRACT
Socialization and the art of dancing are two very different fields which we can easily pair together and implement them into group activities. The art of dancing is a successful way of connecting pupils and bringing children to socialize. It is also a unique way of expressing emotions and interlacing all of the activities between each other.
In the diploma thesis I mainly focused on social development of children in relation with the art of dancing. It consists of theoretical and empirical parts.
In the theoretical part I focused on two terms: socialization of preschool kids and their emotional growth. Beside the term socialization I also describe stages of relationships and interactions between preschool children. With that I defined four prospects of the art of dancing (psychological, cognitive, physical and social).
The most important part of dancing activities is physical touch. It represents a no verbal communication between the teacher and the child and it's a great bonding technique.
In the empirical part of my diploma thesis, I present 13 activities that include dancing and physical exercise. Their main goal is to bring the children to participate in a group activity and teach them how to socially interact with different people while also making them feel relaxed in their environment.
The second part consists of pre-planned activities, instructions on how to execute them and evaluations with pictures.
I combined all of my notes while working with preschool kids and wrote an interpretation of the results. The key outcome of this diploma thesis is that with the two main goals of the art of dancing (bringing the children to participate in a group activity and teaching them how to socially interact with each other) we can positively affect children’s mood and create an overall beneficial social connection of the whole group.
Key words: socialization, the art of dancing, social interactions, dance activities, physical activity
KAZALO
UVOD ... 2
TEORETIČNI DEL ... 3
1. SOCIALNI RAZVOJ ... 3
1.1 Socializacija ... 3
1.2 Socialni in čustveni razvoj pri predšolskem otroku ... 3
2. SOCIALNE INTERAKCIJE IN ODNOSI V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 4
2.1 Socialne interakcije med otroki ... 5
2.2 Konflikt ... 6
2.3 Prijateljstva ... 6
2.3.1 Postopen razvoj medosebnih odnosov ... 6
3. PLESNA UMETNOST V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ... 7
3.1 O plesni vzgoji ... 7
3.2 Vpliv plesa na otroke ... 8
4. USTVARJANJE SOCIALNIH IZKUŠENJ S PLESNO-GIBALNIMI DEJAVNOSTMI . 10 4.1 Ples in povezovanje skupine ... 10
4.2 Plesno-gibalne igre za povezovanje skupine ... 12
4.2.1 Dotik, bližina in telesni stik ... 12
EMPIRIČNI DEL ... 15
5. PRISTOP K TEMI ... 15
5.1 Opredelitev problema ... 15
5.2 Cilji diplomskega dela ... 16
5.3 Raziskovalna vprašanja ... 16
5.4 Raziskovalna metoda ... 16
6. PRAKTIČNI DEL ... 17
6.1 Prvo srečanje... 17
6.2 Drugo srečanje ... 23
6.3 Tretje srečanje ... 26
6.4 Četrto srečanje ... 32
6.5 Peto srečanje ... 39
7. INTERPRETACIJA REZULTATOV ... 45
SKLEP ... 47
LITERATURA IN VIRI ... 49
Kazalo slik
Slika 1: Izvajanje dejavnosti Plesni pozdrav ... 18
Slika 2: Ustvarjanje kipcev individualno ... 20
Slika 3: Ustvarjanje kipcev v skupini ... 20
Slika 4: Miklavževa delavnica ... 22
Slika 5: Dotik glave ... 25
Slika 6: Dotik stopal ... 26
Slika 7: Izvajanje dejavnosti Prijazen pozdrav... 27
Slika 8: Izvajanje dejavnosti Prijazen pozdrav... 27
Slika 9: Ustvarjanje skupne risbe 1. skupina ... 30
Slika 10: Ustvarjanje skupne risbe 2. skupina ... 30
Slika 11: Ustvarjanje skupne risbe 3. skupina ... 30
Slika 12: Risba 1. skupine ... 31
Slika 13: Risba 2. skupine ... 31
Slika 14: Risba 3. skupine ... 31
Slika 15: Gibalna uprizoritev zgodbe ... 32
Slika 16: Uvodni pogovor o pozdravljanju ... 34
Slika 17: Pozdrav z dotikom dlani in obratom ... 34
Slika 18: Pozdrav z dotikom komolcev med fanti in dekleti ... 34
Slika 19: Pozdravljanje z zadnjico ... 35
Slika 20: ... vsi, ki hodijo v vrtec ... 37
Slika 21: ... vsi, ki radi rišejo ... 37
Slika 22: ... vsi, ki imajo radi solato ... 37
Slika 23: Oblikovanje strnjenega kroga ... 38
Slika 24: Masiranje hrbta ... 38
Slika 25: Počivanje na trebuščkih drugih ... 39
Slika 26: Sproščanje ... 39
Slika 27: Oblikovanje parov, določitev »motorjev« in »voznikov« ... 41
Slika 28: Potovanje vozil ... 41
Slika 29: Izvajanje igre zaupanje, prvi poskusi ... 43
Slika 30: Izvajanje igre zaupanje ... 43
Slika 31: Čarobna svečka prijateljstva potuje ... 45
2
UVOD
Socializacija je proces, v katerem se oseba izoblikuje v družbeno bitje (Musek in Pečjak, 1996). Ta trditev nam sporoča, da bitja ne živimo sama v svojem okolju, temveč nas obdajajo še druga bitja, s katerimi delujemo skupno in smo odvisni drug od drugega. Z odraščanjem postajamo družabna bitja. Že v najzgodnejših letih se to odraža v vrtcu. Otroci bivajo v skupnosti, se učijo prilagajanja, dogovorov, pravil in vse to so dejavniki, ki so potrebni, da ljudje delujemo.
Ljudje se med seboj razlikujemo, zato večkrat pride do konfliktov. Konflikt je vir socialnega in čustvenega razvoja (Logar, 2011). Konflikti so pomembni, saj nam omogočajo razvoj na področju odnosov. V vrtcu se v skupini otrok pojavljajo različni konflikti, ki lahko tudi negativno vplivajo na vzdušje znotraj oddelka. S plesno-gibalnimi dejavnostmi lahko načrtno izboljšujemo odnose med otroki in tako na splošno izboljšujemo delovanje skupine. S plesno- gibalnimi igrami se otroci sprostijo, izražajo ter tako kanalizirajo svoja čustva in frustracije.
Ples ima za otroke in mladostnike zelo pomembno vlogo, saj v njem najdejo vir zadovoljstva.
Mnogi med njimi v njem najdejo osvoboditev svojih čustev in občutij, ki bi jih z besedami težko izrazili (Zagorc, 1997).
V diplomskem delu se osredotočam na medsebojne odnose znotraj skupine in jih povezujem s področjem plesne umetnosti. S plesno-gibalnimi dejavnostmi, ob katerih se otroci sproščajo, gibalno in telesno izražajo, želim pozitivno vplivati na posameznega otroka in na klimo v skupini.
3
TEORETIČNI DEL
1. SOCIALNI RAZVOJ
Posameznik ne živi sam v svojem okolju, ampak v skupinah (družini, prijateljski, interesni skupini, šolskem razredu). Vedno ga obdaja družba, ki ga oblikuje vse od rojstva do smrti.
Nekatere razlage govorijo o tem, da ima človek čredni nagon, ki ga spodbuja k družabnosti, druge pa opisujejo družabnost kot posledico vključenosti v družbeno okolje. Med posameznikom in družbo poteka vzajemen odnos: družba vpliva na posameznika, da se le-ta v njej razvija, spreminja in celostno oblikuje; družba pa ne bi obstajala brez posameznikov, ki jo tvorijo, nanjo vplivajo s svojim ravnanjem in jo spreminjajo (Musek in Pečjak, 1996).
1.1 Socializacija
Socializacija je proces, v katerem se oseba izoblikuje v družbeno bitje. Z rojstvom smo biološko bitje, socializacija pa omogoča, da postanemo tudi družbeni. V procesu socializacije se učimo misliti, čutiti, čustvovati in delovati znotraj skupine, ki ji pripadamo. Skupina je vir naših mnenj, stališč in vrednot (Musek in Pečjak, 1996).
Socializacija se prične takoj po rojstvu in se nadaljuje vse življenje. Najbolj pomembni obdobji sta otroška leta in mladost. V nadaljnjih obdobjih se človek spreminja počasneje in v manjši meri (prav tam).
1.2 Socialni in čustveni razvoj pri predšolskem otroku
Vzgoja v predšolskem obdobju in nadaljnjih letih ne zajema le razvijanja telesa, poučevanja ali razvijanja otrokovih razumskih sposobnosti. V vzgojo mora biti poleg telesa in razuma vključena celotna otrokova osebnost in razvoj socialnih čustev, saj ima prav otrokovo čustveno doživljanje pomembno vlogo pri socialni, moralni in estetski vzgoji. Ključno za otrokov zdrav socialno-čustveni razvoj je razvijanje in spodbujanje otrokovih lepih in prijetnih čustev (veselje, ljubezen, zadovoljstvo, zaupanje). Razvoj teh čustev je izhodišče za razvoj pozitivnih socialnih vedenj in čustev (prijaznost, veselje do življenja, obzirnost, optimizem, dobrota). Istočasno ob spodbujanju pozitivnih socialnih doživljanj iščemo možnosti, s katerimi otroka čim manj izpostavljamo negativnim čustvom, pri katerih se počuti zapostavljenega in nesrečnega. Ob nenehnem doživljanju žalosti, obupa, strahu, ogroženosti lahko pride do zakoreninjenja negativnih občutkov, kar pomembno, negativno, vpliva na otrokovo socialno doživljanje okolja (Benkovič, 2011).
4 Dojenčki že po nekaj mesecih kažejo znake socialnega vedenja. Radi so v družbi ljudi, se jim smehljajo, z njimi tudi glasovno in telesno komunicirajo. Na kasnejši socialni razvoj najpomembneje vpliva odnos med otrokom in materjo. Toplo čustveno okolje, občutek varnosti, ki ga lahko nudijo le najbližji, blagodejno vplivata na otrokov socialno-čustveni razvoj (prav tam).
Otroci starosti treh let pridobivajo obilo socialnih izkušenj preko socialnih stikov. Te izkušnje jim omogočajo, da znajo posnemati presojo odraslih, vendar jo razumejo na drugačen način kot odrasli ali starejši otroci. Pravila vedenja doživljajo kot nespremenljiva. Spoštujejo in se podredijo zahtevam odraslih (prav tam).
Otroci, ki obiskujejo vrtec ali druge vzgojno-izobraževalne ustanove, se srečujejo in družijo s svojimi vrstniki, zato hitreje napredujejo na področju socialnega razvoja. V stiku so z osebami, ki so jim po stopnji socialnega razvoja blizu. V igri prevzemajo določene vloge in jih nato prepuščajo drugim otrokom. V predšolskem obdobju pride do zavedanja, da vsak v skupini deluje posamezno, kljub temu pa je podoben drugim. Z vrstniki čuti in misli podobno, nauči se, da njegova dejanja učinkujejo na druge in dejanja drugih nanj (prav tam).
Skrb za socialni in čustveni razvoj zasledimo v kurikularnih ciljih in načelih uresničevanja ciljev. Razvoj na socialno-čustvenem področju spodbujamo v povezavi z vsemi šestimi kurikularnimi področji. Najbolj izrazito področje, pri katerem so tudi eksplicitno navedeni cilji socialnega razvoja, je družba. Ob izvajanju preostalih področnih dejavnosti pa se razvoj razvija preko interakcij med otroki in med otrokom in odraslim (Logar, 2011).
V vzgojno-izobraževalnih ustanovah prihaja do raznoraznih oblik sodelovanja med otroki in vzgojitelji. Soočimo se s pogovori, pojasnjevanji o pravilnem in nepravilnem vedenju, skupnim reševanjem problemov, iskanjem rešitev, različnimi spori. Vse to pa pozitivno vpliva na otrokovo socialno spoznavanje. Prav zato je druženje z vrstniki tako zelo pomembno (Benkovič, 2011).
2. SOCIALNE INTERAKCIJE IN ODNOSI V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
V sodobnem času kurikulum v vrtcu ne zajema le načrtovanih dejavnosti, temveč vključuje vse aktivnosti tekom dnevne rutine, izkušnje in interakcije, iz katerih se otroci učijo. Socialne interakcije otroka z drugimi otroki in odraslimi so pomemben del kurikuluma. Na izkušnje in
5 učenje otrok v vrtcu posredno vplivajo tudi interakcije med strokovnimi in drugimi delavci v vrtcu, med vzgojitelji in starši ter interakcije vrtca s širšo okolico (Batistič Zorec, 2008).
Na vsebino in kakovost otrokovih izkušenj, ki jih pridobi v vrtcu, naj bi bolj kot sam formalni kurikulum vplivala stališča, vrednote, znanja in izkušnje vzgojiteljic. Subjektivne teorije vzgojiteljic, kot jih v članku poimenuje avtorica Batistič Zorec (2008), vplivajo na to, kako bo vzgojiteljica načrtno komunicirala z otroki, jim zagotavljala varno in spodbudno učno okolje, predvsem pa, v kolikšni meri in kako bo spodbujala interakcije med otroki. Še pomembnejši pa je njihov vpliv na nenačrtovana ravnanja vzgojiteljice v dnevnih interakcijah z otroki.
Pogosto se zgodi, da morajo vzgojiteljice odločati brez časa za tehtanje argumentov, posledično ravnajo povsem avtomatično in rutinsko. V odzivanju vzgojiteljic se tako nenehno prepletajo rutinske reakcije in reflektirana vedenja, kar povzroča kompleksnost vzgoje (prav tam).
2.1 Socialne interakcije med otroki
Otrok si že zelo zgodaj želi družbe vrstnikov. Sprva se z njimi še ne zna igrati, celo ravno nasprotno, deluje destruktivno, saj poskuša dobiti tisto, kar ni dosegljivo. V tem obdobju z verbalnimi prepričevanji ne bomo veliko dosegli. Prav zaradi te značilnosti pri eno- in dveletnih otrocih pogosto prihaja do obračunavanj z ugrizi, lasanjem in udarci. Socialne izkušnje, ki jih otrok pridobiva na različne načine, pa mu nudijo znanje, da si bo prijatelje za igro dobil le, če bo sam pripravljen popuščati in se prilagajati drugemu. Odrasli smo lahko otrokom v veliko pomoč ali oviro. Ko prevečkrat dovolimo, da ob prvem joku dosežejo vse, kar želijo, se na to navadijo in uporabijo vsa možna sredstva za dosego svojega cilja. Prav tako na drugi strani odrasli pretiravamo, ko si otroci ne smejo nič pridobiti na »agresiven način«. Takšni otroci so pogosto žrtve, »vračajo« pa nikoli (Zalokar Divjak, 2000).
»Osebnostne lastnosti, kot so samospoštovanje, ugled, priljubljenost, moč tolerance, prijateljstvo, izhajajo iz medosebnih stikov. Otrok se lahko nauči in obrusi svoje prednosti in pomanjkljivosti edino z druženjem, komuniciranjem, aktivnim delovanjem« (Zalokar Divjak, 2000, str. 39).
Zgoden razvoj pozitivne samopodobe lahko spodbujamo z zgodnjim vključevanjem otrok v druženje z vrstniki. Že najmlajše je potrebno navajati na sožitje z ostalimi vrstniki, hkrati pa dopuščati, da si v družbi najdejo in izborijo svoje mesto. Potlačeni občutki nezadovoljstva in nemoči zagotovo ne pripomorejo k pozitivnemu razvoju samopodobe posameznika (prav tam).
6 2.2 Konflikt
Konflikt je vir socialnega in čustvenega razvoja. V vrtcu se poleg veliko pozitivnih interakcij dogajajo tudi nesoglasja, ki sprožijo konflikt. V skupini se je potrebno truditi, da je konfliktov čim manj, zato moramo vzdrževati dobro socialno klimo. To lahko storimo tako, da otrokom postavimo primerne omejitve, poskrbimo, da imajo dovolj časa in priložnosti za igro, vzpostavimo dnevno rutino, ki se je držimo, smo sami vzor spoštljivega ravnanja in poskrbimo za načrtovane prehode med dejavnostmi (Logar, 2011).
Konflikte, ki se pojavijo, je potrebno reševati. Situaciji se mirno približamo in občutja otrok sprejmemo na primeren način, z odobravanjem. Nato poskusimo izvedeti informacije o situaciji, se pogovarjati in iskati možne rešitve. Otrokom stojimo ob strani in jim nudimo nadaljnjo podporo (prav tam).
2.3 Prijateljstva
Otrokova ožja in širša družina sestavlja temeljno mrežo, znotraj katere se razvija njegova osebnost. Prijateljstva pa otroku omogočajo spoznavanje različnih plati njegove osebnosti.
Prijateljstvo nudi varnost, ob kateri se otrok lahko brez strahu preizkuša in preverja ter tako spoznava samega sebe. Nauči se, ne le kako prijatelja pridobiti, ampak kako ga obdržati.
Spozna prijateljski odnos, ki temelji na obveznem daj-dam načelu in ob tem doživlja enakopraven odnos, ki ga z družinskimi člani ne more (Berry Brazelton, 1999).
2.3.1 Postopen razvoj medosebnih odnosov
V starosti dveh in treh let otroci uživajo v vzporedni igri s svojimi vrstniki. Učijo se o mejah, do katerih je dovoljeno, se medsebojno učijo in urijo govor (Berry Brazelton, 1999).
V drugi starostni skupini, ko so otroci stari od tri do šest let, se pričnejo časi preizkušanja agresivnosti. Pri dečkih opazimo grobost pri igranju, obešanje eden na drugega, borbe, valjanje po tleh. Grozijo si s pestmi, čeprav vedo, kdo od njih je najmočnejši. S tem spoznavajo svojo agresivnost. Deklice se raje izzivajo in dražijo. Učijo se izzivalnih vedenj in se hihitajo. V tem obdobju je izrednega pomena, da so otroci vključeni v igro z vrstniki in se na tak način naučijo, kako pridobiti prijatelje, kako se igrati in ravnati z drugimi. Pri osamljenih otrocih moramo »prižgati sireno« in jim poskušamo pomagati. V tem ključnem času se otroci učijo dajanja in sprejemanja. Težave se pogosto kažejo pri razvajenih in pretirano zaščitenih otrocih (Berry Brazelton, 1999).
7 Med nekoliko starejšimi otroki, starosti od šest do devet let, se razvijejo tesna prijateljstva in kadar eden zapusti drugega, zelo boli. Dečki se zbirajo v skupine ali pa so v tesnejšem odnosu z enim ali dvema prijateljema. Pri deklicah opazimo majhno skupino prijateljic. V skupinah se otroci osvajajo, prihaja tudi do izključevanj in napadanj. Pomembno je, da odrasli spoštujemo ta tesna prijateljstva. Tudi če se ne strinjamo z njihovim izražanjem in govorjenjem, so izzivalne igre, draženje in napadalnost pomembni za njihov odnos. Takšna vedenja se dogajajo v času, ko je za posameznega otroka odločilno, da na tovrsten način spoznava in oblikuje svojo osebnost. Naučiti se mora, kako uresničevati zahteve tesnega prijateljstva, kako tak odnos preverjati in kako te vezi še poglobiti. Za starše, vzgojitelje in učitelje je kakovost prijateljstva dober pokazatelj, da se otrok primerno razvija (Berry Brazelton, 1999).
3. PLESNA UMETNOST V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
3.1 O plesni vzgoji
Ples predstavlja govorico telesa, gibanje ob zvoku, ritmu, glasbi ali gibanje samo v tišini. Že od nekdaj človek skozi ples izraža svoja občutja, hrepenenje, bolečino, povezanost z nadnaravnimi silami, erotičnost ... Ples je tako povezan s človekovim telesnim kot tudi duševnim in duhovnim svetom (Zagorc, 1997).
»Plesna vzgoja v ožjem pomenu besede je vzgajanje za ples, za plesno umetnost kot avtonomno umetnostno področje« (Kroflič in Gobec, 1995, str. 6).
Plesna vzgoja pomeni, da vzgajamo s plesom. Spada med področje estetske, umetnostne in kulturne vzgoje. Vzgajanje s plesom se nujno povezuje z ostalimi vzgojnimi področji. Je vzgojna in učna metoda, ki zajema oblikovanje, izražanje in ustvarjanje z gibom. S plesno vzgojo spodbujamo ustvarjalno mišljenje, ki pomembno vpliva na razvoj celostne osebnosti.
V sodobnih metodah poučevanja in učenja je ravno telesna aktivnost, v povezavi z izraznim in ustvarjalnim gibanjem, nepogrešljiv del učnega procesa (Kroflič in Gobec, 1995).
Vzgajanje s plesom poteka preko gibalne igre. Otrok se igra s svojim telesom, preizkuša različne oblike gibanja in se izraža preko gibanja. Vse te gibalne oblike in strukture, ki jih ustvarja, mu predstavljajo igro. S tem pa razvija ustvarjalnost kot del svoje osebnosti.
Osnovna metoda plesne vzgoje ali plesne umetnosti je ustvarjanje z gibanjem (prav tam).
Dejavnosti plesne vzgoje omogočajo in spodbujajo sodelovanje in uveljavljanje posameznika v skupini.
8 Vključevanje posameznika v skupini lahko poteka na več načinov (Kroflič in Gobec, 1995):
o enotno gibanje skupine (rajalne igre),
o otrok prevzame določeno vlogo v skupini (plesna dramatizacija), o aktivno sodelovanje v gibalnem ustvarjanju male skupine.
Ustvarjalne gibalne igre omogočajo kanaliziranje otrokovih čustev in napetosti. Tovrstne dejavnosti mu nudijo sprostitev, uveljavljanje in ustvarjanje, zato lahko ponovno vzpostavi psihofizično ravnovesje (Kroflič in Gobec, 1995).
3.2 Vpliv plesa na otroke
Otroci za razliko od odraslih svoje duševno počutje najlažje izrazijo s svojim telesnim stanjem. Gibanje in čustvovanje sta zelo povezana, saj se vsa čustva kažejo v ekspresivni govorici telesa. Ples ima za otroke in mladostnike zelo pomembno vlogo, saj v njem najdejo vir zadovoljstva. Mnogi med njimi v njem najdejo osvoboditev svojih čustev in občutij, ki bi jih z besedami težko izrazili (Zagorc, 1997).
Plesno gibanje pomembno prispeva k samozavedanju, občutenju uspeha in zadovoljstva, saj nam vliva samozadovoljstvo, vpliva na naš odnos do sebe in drugih, nenazadnje pa si s plesom oblikujemo stališča. Ob plesu razvijamo tudi socialne spretnosti. V stiku smo s soplesalci, spodbuja stike z drugimi udeleženci, vliva zaupanje, razvija občutljivost, sooča nas z vodenjem in podrejanjem, razvija nam iniciativnost in spodbuja sodelovanje na najrazličnejše načine (prav tam).
Otroci, vključeni v plesno vzgojo, imajo možnost izkusiti in raziskovati svoje telo, ki ga pri plesu uporabijo kot instrument, preko katerega se izražajo in komunicirajo. Otroci neskončno uživajo v ritmičnem gibanju, teku skozi celoten prostor, skokih in vrtenju, spuščanju in dvigovanju ter celo v mirovanju. Pedagoški delavci se moramo zavedati pomena plesa za otroke in jim omogočati srečevanje z njim (Kovač Valdés, 2010).
Plesna vzgoja nudi pomoč in podporo pri (Kovač Valdés, 2010):
o razvoju samozavedanja, o socialnem razvoju, o razvijanju kreativnosti, o intelektualnem razvoju, o telesnem razvoju,
9 o razvijanju empatije,
o razvijanju estetike,
o razvijanju prostorskih predstav.
Avtorice Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram (2013) opisujejo pet vidikov vpliva plesa na otroke.
Razdelijo jih na biološko-fiziološki, psihološki, umski (kognitivni), sociološki in umetniški vidik.
Biološko-fiziološki vidik
Ples pospešuje delovanje več funkcij v našem telesu. Vpliva na srčno-žilni, dihalni, prebavni, senzomotorični in hormonski del našega delovanja. Nudi nam zadovoljitev osnovne potrebe po gibanju, posledično pa spodbuja normalen razvoj naših mišic, kosti, sklepnih vezi itd. S plesom povečujemo tonus v mišicah in vplivamo na držo našega telesa. Omogoča nam razvoj gibalnih sposobnosti: koordinacijo, moč, gibljivost, ravnotežje, hitrost in preciznost, hkrati pa razvijamo plesne sposobnosti: plesnost, ritmičnost, odnose v paru in/ali skupini (Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram, 2013).
Psihološki vidik
Otroci se učijo zavedanja svojih čustev, izražati občutja z gibanjem, hkrati pa se učijo spoštovati čustva drugih. Na takšen način bogatimo notranji svet doživljanja. S plesom otrokom poskusimo pridobiti občutek zadovoljstva s samim seboj, vplivati na samozaupanje in otrokovo pozitivno samopodobo. Ples že v osnovi nudi zdravo uveljavljanje v skupini, saj se ob njem sproščajo pozitivne čustvene vrednote, omogoča nam ustvarjalnost in svobodo izražanja (Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram, 2013).
Umski (kognitivni) vidik
S plesom lahko pozitivno vplivamo na procese razumevanja, predstavljanja, presojanja, sklepanja, na spomin, govor, reševanje problemov. Kognitivni razvoj ne poteka neodvisno od drugih področij, zato ga lahko povežemo z gibalnim in čustveno-socialnim razvojem. S plesom in drugimi oblikami gibanja otrok razvija zavedanje o svojem telesu, zaznavne funkcije, razvija govor in višje mentalne funkcije. Ples pomembno vpliva tudi na ustvarjalnost, komuniciranje in interakcijo z drugimi (Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram, 2013).
10 Sociološki vidik
Telesni stik spodbuja razvoj socialnih sposobnosti, torej stike z drugimi. Otroci gradijo zaupanje, razvijajo občutljivost, empatijo, sodelujejo v skupini in skupinsko rešujejo probleme, soočajo se z različnimi vlogami (voditelja in podrejenega). Ples otrokom predstavlja igro, v katero vložijo veliko »intelektualnega dela«, s tem pa se spoznavajo z življenjskimi vrednotami, ki jim prinašajo osebno zadovoljstvo, sproščenost, veselje, prijateljstvo in sposobnost komuniciranja (Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram, 2013).
Govorica telesa je bolj neposredna in odkrita od govorice besed. Telesni izrazi mnogokrat povedo več kakor tisoč naših besed. Je iskrenejša, saj je naše telesne gibe in govorico obraza veliko težje zavestno nadzirati kot besede (prav tam).
Gibanje je sestavni del našega vedenja, zato lahko nadzor nad njim izboljša nadziranje slednjega. Večjo sposobnost gibanja ima otrok, večje območje osvaja in več je sposoben dojemati na drugih področjih razvoja. Otroci, ki ne znajo nadzorovati lastnega gibanja, imajo pogosto težave tudi z lastnim vedenjem, kar pa je osnova medsebojnih odnosov (prav tam).
Umetniški vidik
Vzgajanje s plesom je kompleksno, zato ga večkrat povezujemo tudi z drugimi umetnostnimi področji: glasbo, likovno, gledališko in literarno umetnostjo. Vzgajanje in učenje gibalnih sposobnosti poteka ob določenem ritmu, glasbi, s soplesalci, motivacijskimi predmeti, ob pripovedi, sliki ali pesmi. S tem razvijamo otrokovo občutljivost na več področjih umetniških oblik in zvrsti. Vse te sestavine umetnostne vzgoje vplivajo na razvoj estetske tankočutnosti, lastno umetniško ustvarjalnost in na odnos do umetnosti in kulture v splošnem. Ustvarjanje z gibanjem, glasba, umetniška igra in druga področja umetnosti posameznika vsestransko izobražujejo, razvijajo smisel za lepo, doživljanje ritma in spodbujajo identifikacijo (Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram, 2013).
4. USTVARJANJE SOCIALNIH IZKUŠENJ S PLESNO-GIBALNIMI DEJAVNOSTMI
4.1 Ples in povezovanje skupine
»Ples je umetnost srca, ki je velikokrat ne moremo dojeti razumsko in je v času, v katerem živimo, še kako dobrodošla« (Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram, 2013, str. 80).
11 Skupinska dinamika pri plesni vzgoji je oblika dela, ki spodbuja skupinsko ustvarjanje, ustvarja pozitivno vzdušje, omogoča timsko delo in razvija zdrave medsebojne odnose, ti pa posredno vplivajo na pripravljenost oziroma aktivnost otrok v ustvarjalnem procesu (Kovač Valdés, 2010).
Na predšolski stopnji je otrokom nebesedna komunikacija najbližja in predstavlja nepogrešljiv način komunikacije z drugimi. Ples jim lahko služi kot odličen način vzpostavljanja dobrih odnosov z vrstniki, v katerih najdemo pozitivnost, strpnost, občutek varnosti, zaupanja in sprejetosti, sodelovanje in soustvarjanje. Prav tako pa skozi plesne dejavnosti posameznik spoznava sebe in skupino, v kateri deluje (Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram, 2013).
S plesom odpiramo možnosti za razvoj dobrih odnosov v skupini, saj odpravljamo predsodke med spoloma, pripomoremo pa tudi k večji strpnosti in razumevanju drugačnosti znotraj družbe. V vrtcu smo velikokrat priča raznoraznim konfliktnim situacijam in sproščanju negativne energije. S skupnim soustvarjanjem in sodelovanjem znotraj plesno-gibalnih dejavnosti pripomoremo k sproščanju te energije in agresivnost spremenimo v druge zaželene oblike sproščanja negativnih frustracij. Prav zato je lahko ravno ples mnogokrat oblika pomoči pri reševanju vzgojnih problematik skupine. Tako pripomoremo k osebnostnemu razvoju otrok in dvigujemo kvaliteto življenja in dela v vrtcu. Ples nam torej lahko nudi mnogo možnosti vplivanja na kvaliteto medosebnih odnosov in njihovo poglobitev (prav tam).
Zakaj ravno ples tako blagodejno vpliva na razvoj zdravih medsebojnih odnosov? Z njim lahko razvijamo življenjske vrednote, kot so ustvarjalnost, sproščenost, veselje, prijateljstvo, zaupanje v ljudi, sposobnost komuniciranja drug z drugim in s samim seboj, hkrati pa nam omogoča občutek osebnega zadovoljstva. Naštete vrednote so v nasprotju z vrednotami današnjih časov, ki omogočajo pridobivanje materialnih dobrin, potrošništvo, tekmovalnost in uspešnost. S plesom spoznavamo globlje vsebine življenja, spoznavamo svoje telo, izražamo čustva in se učimo spoštovanja čustev drugih. Tukaj lahko govorimo tudi o empatiji, ki jo v sedanji družbi velikokrat pogrešamo (prav tam).
Pedagoški delavci bi se morali truditi vzpostavljati dobre medsebojne odnose znotraj skupine, oddelkov in celotnega vrtca oz. vzgojno-izobraževalne ustanove. Pa poznamo glavne komponente, ki so ključne za vzpostavljanje dobrih odnosov?
12 Avtorice Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram (2013) so naštele sestavine, ki naj bi jih vsebovali dobri medosebni odnosi:
o poslušanje, upoštevanje in spoštovanje sporočil drugih, o zaznavanje in upoštevanje čustev in občutkov drugih, o toleriranje različnosti,
o razumno podrejanje skupini in pomoč v skupini, o strpnost v komunikaciji,
o zaupanje drug drugemu, o ustvarjanje čustvene bližine,
o sprejemanje posameznika in njegove avtonomnosti, o občutek pripadnosti in povezanosti skupine.
Ne samo, da z vzpostavljanjem pozitivnih medosebnih odnosov vplivamo na celotno delovanje skupine, posameznika vzgajamo v »Človeka« z občutljivostjo do drugega posameznika in vplivamo na moralnost celotne družbe.
4.2 Plesno-gibalne igre za povezovanje skupine
Pri plesno-gibalnih dejavnostih pozornost usmerimo na skupino kot celoto, pozorni smo na odnose in vloge, ki jih imajo posamezni otroci v skupini, pomembno pozornost je potrebno nameniti otrokom, ki izstopajo, in prav tako otrokom s posebnimi potrebami. Ko izvajamo plesno-gibalne igre, moramo biti pozorni in spremljati, kako gibanje vpliva na skupino, in ga tudi primerno prilagajati (Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram, 2013).
4.2.1 Dotik, bližina in telesni stik
Zelo pomemben element plesno-gibalnih dejavnosti, preko katerih želimo vplivati na medosebne odnose v skupini, je dotik.
Dotikanje je neverbalno komuniciranje in je eden izmed najpomembnejših neverbalnih signalov v prvih letih otrokovega življenja. Predstavlja velik del interakcije s starši in najbližjimi, tudi vzgojitelji. Dotik je prvi stik z zunanjim svetom, saj otrok preko njega sprejema informacije, še preden vidi, sliši in vonja (Srebot in Menih, 1996).
Dotiki pozitivno vplivajo na odnose med ljudmi. Velikokrat imajo čisto ritualno vlogo, npr.
pri pozdravljanju in slovesu, ki vsebujeta veliko obrednega dotikanja. Dotikanje in ljubkovanje še v mnogih kulturah istovetijo ali povezujejo s spolnostjo ali celo sramovanjem, a vendar so ponekod hoja z roko v roki, dotikanje med pogovorom, objemi in poljubi del
13 vsakdanjega stika med ljudmi in izraz naravne želje po človeškem dotiku, bližini in toplini (Tomori, 1990).
Človekov odnos do dotika tesno povezujemo s tem, kaj nam pomeni bližina v odnosu do sočloveka, ki se ga dotikamo. Ljudje bližino razumemo in doživljamo na različne načine.
Nekateri jo dopuščamo, si je želimo, skratka, jo različno potrebujemo. Nekatere bližina spravlja v stisko, nelagodje ali celo tesnobo (Tomori, 1990).
Pri otrocih pa je bližina nujno potrebna, saj jim zagotavlja občutek varnosti, topline, ljubljenosti in gotovosti. Večina otrok pravo telesno bližino lahko razvije, jo goji, izraža in sprejema v odnosih, ki so zanje čustveno pomembni. Otroci vedo, da jih imamo radi ravno takrat, ko jih objamemo, božamo ali pestujemo (Srebot in Menih, 1996).
Kot je že jasno, brez telesnega stika ne moremo izvajati plesne vzgoje. S telesnim stikom razvijamo socialne sposobnosti, saj:
o spodbujamo stike z drugimi, o gradimo zaupanje,
o razvijamo občutljivost,
o ustvarjamo priložnosti za sodelovanje in skupinsko reševanje problemov, o razvijamo empatijo,
o se srečujemo z vodenjem in podrejanjem (Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram, 2013).
Ravno zaradi zgoraj naštetih socialnih komponent lahko posameznika preko plesno-gibalne izkušnje usposobimo za uspešnejše sobivanje v skupini. Različne vaje in naloge pripeljejo skupino do usklajenosti, ki se kaže v medsebojni komunikaciji in kontaktih.
Pomemben je odnos med udeleženci. Sprostitvene dejavnosti lahko na otroke, ki se večkrat izražajo nasilno in sproščajo negativno energijo, blagodejno delujejo. Vaje, pri katerih doživljajo dotikanje, telesni stik in bližino, jim nudijo novo doživetje in spoznanje, da so tudi sami lahko nežni in nežnost tudi sprejemajo. Sprostitveni efekt, ki ga dosežemo s plesno- gibalnimi dejavnostmi, lahko otroka nauči, da z nežnostjo do posameznika doseže več kot z nasprotnim (nasilnim) vedenjem (Srebot in Menih, 1996). Ko se bodo otroci počutili varne, se bodo tudi sami zmožni sprostiti in kanalizirati svoja čustva. To pa je glavni povod za nadaljnje ustvarjanje, učenje in nenazadnje za napredek v njihovem celostnem razvoju.
14 Shema, ki zajema pomen dotika in telesnega stika.
Vir: Neva Kralj, 2012 (Zagorc, Vihtelič, Kralj, Jeram, 2013, str. 83)
V celotnem diplomskem delu je poudarek na pomenu telesnega dotika in stika med ljudmi.
Zgornja shema nam prikazuje povzetek napisanega. Pove nam, da dotik in telesni stik vplivata na človekovo duševnost, z dotikom povečujemo samozaupanje, gradimo samozavedanje in posledično nam nudi samozadovoljstvo ter omogoča medsebojno povezovanje. Prav to si želim, da bom z dejavnostmi dosegla pri otrocih, s katerimi bom izvajala načrtovane dejavnosti v nadaljevanju.
15
EMPIRIČNI DEL
5. PRISTOP K TEMI 5.1 Opredelitev problema
Ljudje smo bitja, za katera je znano, da brez socialnega okolja ne bi preživela. Že od samega spočetja in prihoda na svet smo vključeni v okolje obdano z ljudmi, s katerimi stopamo v interakcije in se socializiramo. Z razvojem se učimo misliti, čutiti in čustvovati, s tem pa se vključujemo v družbo, ki ji pripadamo (Musek in Pečjak, 1996). Iz socialnih odnosov spoznavamo samega sebe, pridobivamo spoznanja, da smo soodvisni, in razvijamo socialne spretnosti (Punčuh, 2011).
Kot vzgojitelji se pogostokrat srečujemo s tematikami, ki obkrožajo otrokov socialni razvoj.
Vsakodnevno se soočamo z opazovanjem otrok, načrtovanjem, izvajanjem in analiziranjem dejavnosti, ki bodo otrokom nudile kar največ izkušenj. Med temi izkušnjami je izredno pomembna izkušnja socialnega stika v relaciji vzgojitelj – otrok in otrok z drugimi otroki. Ob druženju z vrstniki otroci pridobivajo socialne izkušnje, spoznavajo sebe, se učijo nadzorovati, prilagajati, sčasoma pa se osvobodijo egocentrizma (Toličič in Smiljanić- Čolanović, 1979). Vzgojiteljeva naloga v oddelku je ustvariti sodelovalno, prijetno klimo, ki bo otroke spodbujala k vzpostavljanju pozitivnih medsebojnih interakcij. K skrbi za socialni in čustveni razvoj otrok nas že v osnovi vodijo cilji in načela kurikuluma, hkrati pa socialni razvoj negujemo preko vseh šestih kurikularnih področij (Logar, 2011).
Ustvarjalne gibalne dejavnosti pozitivno vplivajo na otrokov socialni, čustveni in intelektualni razvoj, kar potrjuje, da je v vrtcu smiselno izvajati tovrstne dejavnosti, saj lahko s tem pripomoremo k višjemu nivoju socialnega razvoja (Kroflič, 1995). Otroci preko plesno- gibalnih aktivnosti, pri katerih pridobijo izkušnje telesnega stika, razvijajo sposobnosti komuniciranja, sodelovanja, razvijajo empatijo, vodenje in podrejanje. Prejmejo življenjske vrednote, ki prinašajo osebno zadovoljstvo, veselje, sproščenost, gradijo prijateljstva in zaupanje (Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram, 2013).
V empiričnem delu želim raziskati, kako lahko skupinske plesno-gibalne dejavnosti spodbudijo pozitivne interakcije med otroki v oddelku. Zanima me predvsem odziv otrok na dejavnosti, ki jih niso vajeni, in kako bodo le-te prispevale k njihovemu napredku v socialnih odnosih z vrstniki. Zanima me, kakšen bo napredek v odnosih, sodelovanju, soustvarjanju, ali
16 bodo enakovredno vključeni vsi otroci ter kako v celotno dogajanje vključiti nepriljubljene in socialno šibkejše otroke.
5.2 Cilji diplomskega dela
o opredeliti značilnosti socialnega razvoja predšolskih otrok;
o opisati medvrstniške odnose v predšolskem obdobju;
o opredeliti pomen plesno-gibalnega izražanja v predšolskem obdobju;
o poiskati skupno nit socialnega razvoja in plesno-gibalnih dejavnosti v oddelku;
o s pomočjo izvajanih dejavnosti ugotoviti, ali lahko plesno-gibalne dejavnosti pozitivno vplivajo na medvrstniške odnose.
5.3 Raziskovalna vprašanja
RV1 Na kakšen način lahko vzgojitelji vplivamo na razvoj pozitivnih socialnih interakcij ob izvajanju plesno-gibalnih dejavnosti?
RV2 Kakšen je odziv otrok na plesno-gibalne dejavnosti, ki jih niso vajeni, in kako le-te vplivajo na njihovo sodelovanje?
RV3 Ali se znotraj skupine opazi napredek v medsebojnih odnosih, sodelovanju in soustvarjanju?
5.4 Raziskovalna metoda
Uporabila sem deskriptivno raziskovalno metodo.
Vzorec: Empirični del diplomskega dela sem izvedla v Vrtcu Nazarje, v skupini Oblački.
Starost otrok je bila 5–6 let; vključenih je bilo 24 otrok.
Didaktični pripomočki: zvočnik, glasba, fotoaparat, trakovi, Božičkova kapa, listi, flomastri, koledar, blazina, tamburin, svečka.
Postopek zbiranja in obdelave podatkov: Projekt je potekal z izvajanjem dejavnosti v vrtčevski skupini. S skupino sem imela pet srečanj. Pripravila sem plesno-gibalne dejavnosti, ki so temeljile na medsebojnem sodelovanju in ustvarjanju. Skupino kot celoto in posamezne otroke sem dobro opazovala in si beležila opažanja. Opazovala sem odzive otrok na dejavnost, kako njihovo sodelovanje napreduje od začetne do končne dejavnosti, spremljala sem vključenost otrok, pozorna sem bila tudi na skupino kot celoto. Dejavnosti so slikovno dokumentirane. Po opravljenih dejavnostih sem otroke povprašala po občutkih, kakšna se jim
17 je zdela dejavnost, kako so se počutili, kar mi je pomenilo dobro iztočnico za nadgrajevanje prihodnjih dejavnosti.
6. PRAKTIČNI DEL
Na vsakem srečanju sem izvedla dve ali tri plesno-gibalne igre, katerih glavni cilj je bil ustvarjanje in skupinsko sodelovanje. Otroci večino teh iger niso poznali, z njimi so se srečali prvič, zato mi je izvajanje predstavljalo še večji izziv. Pri pripravi dejavnosti sem si pomagala z idejami, ki sem jih pridobila na fakulteti, ter s knjigama Plesna žgečkalnica (Kovač Valdés, 2011) in Ples v vrtcu (Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram, 2013).
6.1 Prvo srečanje
Za začetek našega druženja sem izbrala igro Plesni pozdrav. Večino otrok, s katerimi sem izvajala dejavnosti, poznam, le nekaj je novincev, zato sem se odločila za spoznavno igro, s katero sem se spomnila vseh imen in spoznala še ostala, hkrati pa smo se ogreli za nadaljnje ustvarjanje.
PLESNI POZDRAV Kurikularni cilj:
o otrok spoznava, da vsi pripadamo družbi/skupini in smo kot posamezniki pomembni.
Operativni cilji:
o spoznavanje/povezovanje skupine, o ustvarjanje ustvarjalnega vzdušja, o (gibalna) predstavitev posameznika.
Metode dela:
o metoda demonstracije, o metoda vodenja.
Oblika dela: skupna Potek:
o poveš svoje ime in hkrati pokažeš gib, o poveš ime in pokažeš gib, ostali ponovijo, o pokažeš gib, ostali ponovijo.
18 Analiza:
Z otroki sem to aktivnost v času praktičnega usposabljanja že izvajala, zato so pravila že poznali. Pred pričetkom sem poudarila, da kakršenkoli gib se spomnijo in izvedejo, bo v redu, nič ni narobe, v kolikor se ne bodo iz kogarkoli ali česarkoli norčevali. S tem sem želela odstraniti zadržke in strah pred nepravilnimi gibi. Pravilo je bilo tudi, da se gibi ne smejo ponavljati, ampak se poskusimo spomniti česa samo »našega« ali drugačnega od ostalih.
Opazila sem velik napredek od takrat, ko sem dejavnost izvajala prvič; otroci so bili zares kreativni, potrudili so se pri ustvarjanju gibov, ponavljanja in zadržanosti skoraj ni bilo. Eden od 24 otrok kljub spodbudi ni želel pokazati giba, ostali pa so izrazili svojo kreativnost.
S to aktivnostjo sem naredila uvod v naša druženja, spoznala sem otroke, uspelo se nam je povezati in ustvariti prijetno, ustvarjalno ter sodelovalno klimo.
Komentarji otrok:
»Meni je bilo zelo všeč, ko so drugi za men ponavljali.«
»Upam, da bom še kdaj lahko kej pokazal, pa bodo drugi isto delali kot jaz.«
Slika 1: Izvajanje dejavnosti Plesni pozdrav
19 LEDENO KRALJESTVO
Kurikularni cilji:
o spodbujanje doživljanja, izražanja in veselja ob ustvarjalnem gibanju, o doživljanje plesne umetnosti kot dela družabnega življenja.
Operativni cilji:
o doživljanje prijetnih občutkov ob skupnem ustvarjanju, o usmerjanje pozornosti na druge v skupini,
o povezovanje skupine,
o ustvarjanje tople in prijetne klime v skupini.
Metode dela:
o metoda igre,
o metoda sodelovanja,
o metoda od vodenja k izmišljanju (plesna metoda).
Oblika dela: skupna Potek:
o v prostoru »začaramo« veliko ledeno ploščo,
o otroke spodbudim, da si predstavljajo, kako kralji in kraljice plešejo ledeni ples in se sami spremenijo v te kralje in kraljice,
o ob glasbi ustvarjajo različne plesne oblike, v različnih nivojih,
o dodam pravilo: ko se glasba ustavi, kraljice in kralji »zamrznejo« in postanejo nepremični kipi,
o dodatno pravilo: kipi se združujejo npr. po 2, 3, 4, 5 skupaj in ustvarjajo ledene skulpture. Te skulpture morajo biti kot eno, otroci se morajo dotikati in biti pri miru kot kipi.
Analiza:
Otroke je k aktivnosti najbolj spodbudila instrumentalna glasba, ki jih je popeljala v svet domišljije. Zelo dobro so se vživeli v namišljene kralje in kraljice, ki so drseli in plesali po drsališču. Predlagala sem jim, da se sezujejo in plešejo samo v nogavicah, saj bodo tako lepše drseli po tleh. Ob dodatnih navodilih, da »zamrznejo«, ko se glasba ustavi, so individualno
20
»zamrznitev« naredili zelo dobro. Ko pa so se morali združevati, jim je to predstavljalo novost in najprej niso vedeli, kaj naj bi to pomenilo. Ob dodatnih pojasnilih, npr. ko rečem po dva skupaj poiščeta enega otroka, se mu priključita in skupaj ustvarite zamrznjen kipec, je igra stekla. Zdelo se jim je zanimivo, ko sem ob izklopu glasbe vsakič povedala drugo število, oni pa so morali poiskati novo skupino, s katero so ustvarjali. Nad dejavnostjo so bili tako navdušeni, da so jo želeli ponoviti ob več srečanjih, s prošnjo: »Ali lahko še drsamo?« Pri otrocih sem začutila, da ob plesnem ustvarjanju uživajo in se zelo sprostijo. Tovrstnih dejavnosti v vrtcu ne srečujejo ali pa jih srečujejo zelo redko, zato je bilo ob plesu in ustvarjanju videti njihovo veselje. Nad odzivom otrok sem bila tudi sama navdušena.
Slika 2: Ustvarjanje kipcev individualno
Slika 3: Ustvarjanje kipcev v skupini
21 MIKLAVŽEVA DELAVNICA
Kurikularni cilji:
o spoznavanje pomena sodelovanja v plesno-gibalnih dejavnostih, o zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja ob gibanju.
Operativni cilji:
o sproščanje,
o povezovanje skupine, o zavedanje lastnega telesa, o telesni stik,
o masaža.
Metode dela:
o metoda igre,
o metoda sodelovanja.
Oblika dela: skupinska Potek:
o otroci so v dveh skupinah,
o oblikujemo dva tekoča trakova, po katerih potujejo darila, o tekoči trak in darila predstavljajo otroci,
o otroci se uležejo na trebuh eden zraven drugega, tako da imajo glavice skupaj, o prvi otrok postane darilo in potuje po tekočem traku,
o otroci mu lahko pomagajo tako, da se prevrtijo,
o darila potujejo toliko časa, da pridejo vsi otroci enkrat ali večkrat na vrsto.
Analiza:
Ker je naslednji dan potekalo Miklavževanje, so bili otroci za aktivnost motivirani že zaradi samega naslova igre. Veselili so se, da bodo prav oni postali darila, ki bodo potovala po Miklavževem tekočem traku in jih bodo nato prejeli otroci širom sveta. Pogrešala sem nekoliko več nežnosti pri potovanju darila, ampak to pripisujem vznemirjenju, da bi darilo čim prej prispelo na konec tekočega traku. Pri tej dejavnosti so se otroci zares sprostili, se tudi
22 nasmejali in med seboj povezali. Potrebna je bila pomoč vseh na tekočem traku, da je darilo prispelo do konca.
Komentarji otrok:
»Pri Miklavžu doma je ful zanimivo, če darila takole zavijajo.«
»Js bom pa drugo leto Miklavžu zaplesal, da mi bo darilo prnesu.«
Slika 4: Miklavževa delavnica
23 6.2 Drugo srečanje
LOVLJENJE Z OBJEMOM Kurikularni cilj:
o omogočanje in spodbujanje gibalne dejavnosti otrok.
Operativni cilji:
o sprostitev,
o vzpostavljanje prijetnih medsebojnih odnosov, o povezovanje otrok,
o dotik s pravilom.
Metode dela:
o metoda igre,
o metoda demonstracije.
Oblika dela: skupinska Potek:
o lovimo se po prostoru, loveči ima v rokah trak/rutico,
o rešimo se tako oz. ne moremo biti ulovljeni, če se z nekom objamemo (objeti par je varen pred lovečim),
o kdor je ulovljen, dobi trak/rutico in lovi naprej.
Analiza:
Lovljenje kot tako je zelo enostavna igra, ko pa dodamo novo pravilo, lahko otroke nekoliko zmede. Sprva so si navodila predstavljali po svoje, in sicer tako, da lovijo tako, da nekoga objamejo. Posledično igra ni potekala po principu »bežimo pred lovečim«, ampak so se lovečemu vsi približevali, saj so si želeli biti objeti. Nekaj časa sem otroke pustila in opazovala, kaj se bo zgodilo. Po svoje je tak način igre imel enak učinek kot tisti s prvotnim navodilom, saj so se otroci dotikali, povezovali in si ustvarili svoj način dotika s pravilom.
Ker sem želela preizkusiti, kako se bodo otroci odzvali ob ponovnem posredovanju prvotnega pravila, sem igro ustavila in jim ponovno razložila pravilo igre. Rezultat je bil takšen, da so se
24 nekateri otroci lovili na prvi način, nekateri pa na drugega. V vsakem primeru je bil cilj igre približno dosežen, kar je najbolj pomembno.
PLES Z DOTIKOM Kurikularni cilji:
o zavedanje lastnega telesa in telesa drugega,
o spodbujanje doživljanja, izražanja in veselja ob ustvarjalnem gibanju, o doživljanje plesne umetnosti kot dela družabnega življenja.
Operativni cilji:
o dajanje – sprejemanje, o prilagajanje, podrejanje, o vodenje,
o spodbujanje neverbalne komunikacije, o prenašanje teže eden na drugega, o zavedanje lastnih teles in teles drugega, o vključitev manj sprejetih otrok.
Metode dela:
o metoda igre,
o metoda demonstracije, o metoda poslušanja, o metoda sodelovanja,
o metoda od vodenja k izmišljanju (plesna metoda).
Oblike dela: skupna in skupinska Potek:
o ob glasbi otroci plešejo samostojno, nato se razdelijo v pare, o upoštevajo pravila,
o dva otroka plešeta skupni ples in se stikata z različnimi deli telesa (glavo, boki, rameni, dlanmi, hrbti, konicami prstov, stopali),
o med otrokoma mora biti vedno rahel kontakt in povezanost, o ob plesu predvajamo instrumentalno glasbo.
25 Analiza:
Pri snovanju dejavnosti sem bila v skrbeh, kakšen bo odziv otrok, vendar sem bila pri izvajanju pozitivno presenečena. Strah me je bilo, da bodo otroci preveč zadržani in se ne bodo znali sprostiti. Tekom dejavnosti pa sem začutila, da otroci v dejavnosti uživajo. To so mi sporočali nasmejani, sproščeni obrazi in kvalitetno izvajanje dejavnosti po navodilih. Zelo pozitivno se mi je zdelo to, da smo izvedli žrebanje parov in se ni nihče pritoževal nad parom, ki mu je bil dodeljen, kar sem pri tej skupini že večkrat doživela. Dobro so bili vključeni tudi manj sprejeti otroci. Otroci v parih so se dobro ujeli, dotik z različnimi deli telesa jim je dal spodbudo za neobičajno izvajanje gibov, npr. dotik stopal, kjer so se gibali v sedečem in ležečem položaju. Vaja je imela predvsem sproščujoč in povezujoč učinek.
Komentarji otrok:
»Igrica je bla super, ker smo se tako smešno dotikali in plesali.«
»Všeč mi je blo, da sem z Zojo zlepila glavo in nisva mogli narazen, pa sva tako plesali, pa všeč mi je bla glasba.«
Slika 5: Dotik glave
26 6.3 Tretje srečanje
PRIJAZEN POZDRAV Kurikularni cilji:
o otrok spoznava, da vsi pripadamo družbi (skupini) in smo pomembni, o otrok se seznanja z različnimi načini komuniciranja.
Operativni cilji:
o telesni stiki s prijatelji, o uglaševanje s skupino, o spodbujanje prijaznosti.
Metoda dela: metoda igre Oblika dela: skupna Potek:
Posedemo se v krog, otroke povabim k pogovoru o prijaznosti z vprašanji: »Kaj pomeni biti prijazen? Kdaj vemo, da je nekdo prijazen? Zakaj smo prijazni? Ali smo v vrtcu prijazni eden do drugega? Kako pokažemo prijaznost?«
Nadaljujemo z dejavnostjo Prijazen pozdrav. Ker smo v božičnem času, jih motiviram z Božičkovo kapo. Igra poteka tako, da si otrok, ki ima na glavi kapo, izbere nekoga od otrok, pristopi do njega in mu lahko podeli pozdrav prijateljstva s stiskom roke, nežnim božanjem, z
Slika 6: Dotik stopal
27 dotikom telesa, lahko mu na uho zašepeta ljubeznivo in prijazno besedo, mu preda kapo in tako se igra nadaljuje.
Analiza:
V pogovoru so bili otroci zelo aktivni, veliko so povedali o prijaznosti, zato sklepam, da so se o tem že veliko pogovarjali. To je bila zelo dobra iztočnica za nadaljevanje naše igre Prijazen pozdrav. Otrokom sem demonstrirala, na kakšne načine lahko prijazno pošljemo pozdrav, in predala kapo otroku. Igra je bila zelo čustveno obarvana; otroci so bili zares prijazni, brez spodbud so bili pozdravljeni vsi otroci, saj so izbrali vedno drugega otroka. V ozadju sem imela prižgano instrumentalno klasično božično glasbo, kar je igri dalo še dodaten čar. Igra je dosegla svoj namen, zato sem zelo vesela, da sem izbrala to aktivnost.
Slika 7: Izvajanje dejavnosti Prijazen pozdrav
Slika 8: Izvajanje dejavnosti Prijazen pozdrav
28 USTVARIMO PRAZNIČNO GIBALNO ZGODBO
Kurikularni cilj:
o spoznavanje, da si morajo vsi ljudje v določeni skupini pomagati in sodelovati, da bi ta lahko delovala (tokrat doseganje skupnega cilja).
Operativni cilji:
o ustvarjanje skupne zgodbe,
o povezovanje posameznikovih idej v skupno celoto, o zavedanje posameznika, da je pomemben del skupine, o uveljavljanje vseh otrok znotraj skupine,
o zavedanje pomembnosti vloženega dela vsakega posameznika za končen izdelek, o ustvarjalno izražanje preko zgodbe.
Metode dela:
o metoda viharjenja idej (»brainstorming«), o metoda ustvarjanja/izmišljanja zgodbe, o metoda sodelovanja,
o metoda izmišljanja (plesna metoda).
Oblika dela: skupinska Cilji:
o graditev situacije,
o sodelovanje v skupnem gibalnem ustvarjanju, o ustvarjalno reševanje problema,
o zavedanje posameznika kot nujnega dela skupine, o socializacija,
o razvijanje sposobnosti domišljije, o povezanost članov skupine.
Potek:
Otroke razdelim v tri skupine s pomočjo žrebanja. Vsaka skupina dobi list papirja, na katerega ustvarijo skupno risbo v povezavi z decembrskimi prazniki. Vsaka skupina se umakne v svoj del igralnice, kjer poskusijo, kar so narisali, tudi gibalno uprizoriti. Za gibalno ustvarjanje
29 imajo nekaj več časa, nato pa svojo gibalno točko predstavijo drugima dvema skupinama.
Gledalci imamo pred seboj risbo, da si zgodbo lažje predstavljamo.
Analiza:
Najprej sem otroke spodbudila, da se ozrejo po igralnici, ki je praznično okrašena. Našteli smo veliko stvari, ki nas spominjajo na decembrske praznike. V treh skupinah so ustvarjali skupinske risbe, na katerih so bili narisani: sneg, darila, Božiček, sneženi možje, avtomobili, božično drevesce, zvezdni utrinki, božična zvezda, sonce, prijatelji, družina ... Po desetih minutah, ko so bile risbe že približno končane, sem jim podala navodilo, da poskusijo iz te svoje velike risbe ustvariti zgodbo. Pri tem smo jim pomagale vzgojiteljice. Spodbujale smo jih k domišljijskemu ustvarjanju zgodbe, zgodbi dodale kakšen element in tako otroke spodbudile k nadaljevanju. Ko so bile zgodbe ustvarjene, sem otrokom naročila, da naj to zgodbico poskusijo tudi prikazati s svojimi telesi, jo gibalno uprizoriti. Otroci so morali podati ideje, kako bodo risbo spremenili v gibanje, kar pa ni bila lahka naloga. Čez nekaj časa sem prižgala glasbo, ki je ustvarila zimsko, praznično vzdušje, nato smo pričeli z ogledom prvega nastopa. Otroke sem povabila na sredino igralnice, prednje sem položila njihovo risbo.
Pričeli so z nastopom, na koncu pa smo jim zaploskali. Enako smo storili tudi pri drugih dveh nastopih. Nastale so čudovite gibalne zgodbe, otroci so bili povezani v eno zgodbo in eno gibanje, kar je bilo na pogled in občutek čudovito. Videlo se je skupno ustvarjanje otrok, vsak je bil delček skupne zgodbe in otroci so to začutili. Bili so del skupinskega ustvarjanja, kar jim da občutek pripadnosti in vrednosti. Posebna vrednost nastopa je bil bučen aplavz s strani otrok in vzgojiteljic, kar pomeni še dodatno potrditev, da so delali in naredili dobro.
Dejavnost bi lahko raztegnili na več dni in tako ustvarili pravo dramsko igro in jo povezali še z drugimi področji. Zagotovo bi lahko ustvarili lepo zimsko pravljico, ob kateri bi uživali tako otroci kot tudi vzgojitelji.
Komentarji otrok:
»Ko sem nastopala, mi je bilo všeč, da sem plesala v gozdu, potem pa je prišel mimo Božiček.«
»Jaz sem narisal snežinko in zaplesal, kako leti z neba, kot pada sneg.«
30
Slika 9: Ustvarjanje skupne risbe 1. skupina
Slika 10: Ustvarjanje skupne risbe 2. skupina
Slika 11: Ustvarjanje skupne risbe 3. skupina
31
Slika 12: Risba 1. skupine
Slika 13: Risba 2. skupine
Slika 14: Risba 3. skupine
32
Slika 15: Gibalna uprizoritev zgodbe
6.4 Četrto srečanje POZDRAVI
Kurikularni cilji:
o zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja ob gibanju, o razvijanje prostorskih predstav.
Operativni cilji:
o osvajanje prostora, o spoznavanje,
o vzpostavljanje prvih stikov.
Metode dela:
o metoda igre,
o metoda plesne improvizacije.
Oblika dela: skupna Potek:
Otroci se ob glasbi spontano gibajo, plesno improvizirajo, tekajo ali se sprehajajo po prostoru.
Ob tem se srečujejo. Njihova naloga je, da mimoidočega pozdravijo:
33 a) s pogledom v oči in prijaznim nasmeškom,
b) z dotikom dlani in obratom, c) z dotikom komolcev, d) z dotikom zadnjic.
Po pozdravu nadaljujejo z gibanjem. Pomembno je, da upoštevamo drug drugega, se ne zaletavamo in prerivamo, iščemo si svoj prostor. Z različnimi pozdravi nadaljujemo toliko časa, da jim je še zanimivo.
Analiza:
Dejavnost sem pričela s pogovorom. Otroke sem vprašala, ali kdaj pozdravljajo, kako pozdravijo, ko pridejo v vrtec, in jim povedala, da se v naši igri ne bomo pozdravljali tako kot običajno, ampak gibalno. Podala sem jim navodila in jim prižgala instrumentalno glasbo, ob kateri so se prosto gibali po prostoru. Nekateri so plesali, drugi se sproščeno sprehajali, nekateri so prosto gibanje izkoristili za tek. Med seboj so se pozdravljali na različne načine;
najprej s pogledom in prijaznim nasmehom, nato s stiskom dlani in obratom, z dotikom komolcev. Za naslednji pozdrav sem omenila, da je nekoliko bolj smešen, in jih vprašala, kako mislijo, da se bomo pozdravljali. Dejali so, da z noski ali z ritjo. Sprejela sem to zamisel in smo najprej izvedli pozdravljanje z noski. Otroci so se gibali, plesali po celotnem prostoru telovadnice, uravnotežili so ga z razporeditvijo. Igra je imela pozitiven učinek na počutje in povezanost otrok. Želeli so podeliti čim več pozdravov, se srečevati in dotikati z vrstniki.
Opazovala sem, s kom se pozdravljajo. Dobro se mi je zdelo, da se ne pozdravljajo zgolj s tistimi, s katerimi se družijo večino časa. Pozdravljali so se vsi otroci; fantje s puncami in obratno, punce med seboj in prav tako fantje. Ob izvajanju so se otroci sprostili, vzpostavili smo prijetno klimo s polno smeha. Po končani igri sem otroke vprašala, kakšna se jim je zdela ta igra: »Ali je bila kaj posebna, drugačna? Ali bi se lahko na takšen način vsak dan pozdravljali tudi z mimoidočimi?« Povedali so, da jim je bilo všeč, ker so se pozdravljali na smešne načine in da so se ob tem zabavali.
Komentar otroka:
»Smešno je blo, ko smo se pozdravli z noskom.«
34
Slika 16: Uvodni pogovor o pozdravljanju
Slika 17: Pozdrav z dotikom dlani in obratom
Slika 18: Pozdrav z dotikom komolcev med fanti in dekleti
35
Slika 19: Pozdravljanje z zadnjico
NEKAJ SKUPNEGA Kurikularni cilji:
o pridobivanje konkretnih izkušenj za sprejemanje drugačnosti (spol, telesne, osebnostne značilnosti ...),
o spoznavanje in dojemanje telesnih podobnosti in razlik med ljudmi in enakopravnost vseh.
Operativni cilji:
o vključevanje oz. izključevanje pri otrocih, o pripadnost skupini,
o razvijanje lastne telesne sheme,
o spoznavanje posameznikovih značilnosti (osebnih, družinskih ...).
Metode dela:
o metoda igre,
o metoda deljenja po lastnostih.
Oblika dela: skupna
36 Potek:
Otroci sproščeno tečejo po prostoru. Ko se oglasi tamburin, iščemo nekaj skupnega in na določen prostor stečejo vsi, ki npr.:
o hodijo v vrtec,
o imajo na sebi nekaj _____ (barva), o imajo dolge/kratke lase,
o radi rišejo,
o ne marajo palačink, o doma nimajo kužka, o jedo solato ...
Zelo dobrodošle so ideje otrok. Na začetku jim ponudim nekaj idej, nato pa se otroci še sami spomnijo, po čem se bomo delili.
Otrokom podam navodilo: »Če ste opazili, imamo tamle postavljeno blazino, ki jo bomo potrebovali za igrico. Sproščeno boste tekali po prostoru. Ko bom zaigrala na tamburin, se mi približate toliko, da boste slišali moje navodilo. Na blazino boste stekli vsi, ki vas bom poklicala. Ne bom vas poklicala po imenu, npr. Klara, Klemen itd., ampak bom povedala neko značilnost, potem pa moraš sam ugotoviti, ali tudi za tebe velja to, kar bom povedala, in stečeš na blazino, npr. na blazino stečete vsi, ki hodite v vrtec. Ko ste na blazini, si malo ogledate, kdo vse je na blazini, in tako vidite, da imate nekaj skupnega. Prav tako velja za tiste, ki ne greste na blazino. Tako boste opazili, kateri imate npr. bratca ali sestrico, kateri pa ste edinci.«
Analiza:
Pripravila sem blazino in otrokom podala navodilo za igro. Preverila sem razumevanje navodil, nato pa smo kar pričeli z »akcijo«. Deljenje v skupine po lastnostih je potekalo najprej po zgornjem vrstnem redu (zapisan v poteku), nato pa sem spodbudila otroke za ideje, po čem bi se še razdelili. Našteli so kar veliko lastnosti: po tem, kdo ima rad meso, kateri imajo doma mačke, kdo se rad igra s kockami, kdo ima doma igrače ... Zanimivo je bilo opazovati, kako hitro se je vnela »debata« otrok na blazini in tistih, ki so ostali v prostoru.
Takoj so pričeli razlagati, koliko imajo česa, zakaj česa nimajo, kaj imajo, v kolikor nimajo npr. mačke itd. Zagotovo jim je igra dala temo za pogovor ob kosilu. Menim, da bi ob večkratnem izvajanju te dejavnosti in deljenju po različnih vrstah lastnosti pripomogli k
37 ustvarjanju različnih skupinic znotraj skupine in pogovorom, ki jih sicer otroci ne bi pričeli. Z različnimi temami lastnosti lahko pripomoremo k spoznavanju otrok samih, njihovih družin, ožje okolice, svojih vrstnikov, lastne identitete, družbe in drugih področij.
Slika 20: ... vsi, ki hodijo v vrtec
Slika 21: ... vsi, ki radi rišejo
Slika 22: ... vsi, ki imajo radi solato
38 Za zaključek delavnice sem otroke povabila v krog. Želela sem izvesti igro STOL ZA VSE, ker pa nisem vedela, kako točno naj bi se ta igra izvajala, sem jo preoblikovala po svoje.
Naredili smo strnjen krog, tako da smo sedeli eden za drugim z iztegnjenimi nogami ob telesu sprednjega (spodaj prikaz na fotografiji). Vodenje sem nadaljevala tako, da smo najprej drug drugega malo pobožali po glavi, nato smo se masirali po celotnem hrbtu od vratu navzdol, oponašali smo dežne kapljice, nato smo napisali svoje ime na hrbet sprednjega, kdor ni znal, je napisal prvo črko svojega imena ali pa katerokoli drugo. Pri otrocih sem želela doseči nežnost in občutljivost drug do drugega, spodbujala sem jih, da izvajajo nežne, prijazne gibe.
Nato sem jih pozvala, da se nagnejo nazaj na trebušček tistega, ki je za njimi, in tako smo izvajali različne aktivnosti (globoko dihanje, smejanje tako, da se jim premika trebušček, izbočimo trebušček in ga skrijemo ...). Vzgojiteljici sta dejali, da se otroci zelo radi
»crkljajo«, kar se je videlo tudi pri tej dejavnosti, saj so izredno uživali, kar niso želeli končati.
Slika 23: Oblikovanje strnjenega kroga
Slika 24: Masiranje hrbta
39
Slika 25: Počivanje na trebuščkih drugih
Slika 26: Sproščanje
6.5 Peto srečanje POTISKANJE Kurikularni cilj:
o spoznavanje pomena sodelovanja v igralni skupini (tokrat paru) in pomena medsebojne pomoči.
Operativni cilji:
o kontrolirano obvladovanje moči, o kontrolirano izražanje agresivnosti,
40 o zaznavanje težnosti,
o podrejanje, upoštevanje drugega, o vodenje,
o usmerjanje energije.
Metode dela:
o metoda igre,
o metoda sodelovanja.
Oblika dela: skupinska Potek:
o otroci izvajajo dejavnost v parih, o obrnejo se s hrbti skupaj,
o določimo otroke, ki so »motorji«, in otroke, ki so »vozniki«, o naloga »motorjev« je, da potiskajo, »voznik« pa usmerja pot,
o tako nastalo vozilo pelje pot po vsem prostoru, pri tem pa so pozorni tudi na ostala vozila, ki so na poti,
o vlogi nato zamenjamo.
Analiza:
Oblikovali smo dve ravni vrsti, tako da so se otroci gledali in je vsak imel nasproti nekoga, ki je sestavljal njegov par. Podala sem navodilo, da stopijo skupaj in se obrnejo s hrbti skupaj.
Tako smo bili v pozicijah za začetek igre. Razložila sem, kako bo igra potekala, nato sem določila vrsto, ki postane »motor« vozila, in vrsto, ki postane »voznik«. Prižgali smo
»motorje« in pričeli potovati po prostoru. Najprej so vozila potovala le v eno smer, naravnost, nato pa sem jim pomagala in smo naredili tudi kakšen ovinek in potovali po celotnem prostoru. Otrokom je bila igra zabavna. Najbolj težko delo so imeli »motorji«, saj so morali uporabiti precej moči, se odriniti, da so lahko svoj par premaknili. Ob tem so kontrolirali svoje telo in iskali ravnotežje. S svojim parom so morali dobro sodelovati, saj je le tako vozilo uspešno potovalo.
Za zaključek te igre smo poskusili, ali nam uspe v sedečem položaju s hrbti skupaj tudi vstati brez pomoči rok. To je zelo težka naloga še za odrasel par, zato me je zanimalo, kako bodo to izvedli otroci. Pričakovala sem, da bo mogoče vsaj nekaterim parom to uspelo, a jim v prvem
