igra »Bežite medved gre« - OBRAVNAVA IZBRANIH SLIKANIC IZ ZBIRKE ČEBELICA V PRVEM PREDŠOLSKEM

Pravljica prikazuje dobroto

in hvaležnost.

Dobra žena je medvedu pomagala in mu izdrla trn, ta pa ji je v zameno in v znak hvaležnosti prinesel nazaj zibelko sočnih hrušk.

Potrebno je biti dober ter pomagati tistim, ki so v težavah. Če si dober, je to poplačano z dobroto.

7.2. ODZIVI OTROK NA DRUGO BESEDILO

Za motivacijski uvod sem uporabila igro »Bežite, medved gre«. Izbrala sem enega otroka, mu nadela papirnata medvedja ušesa in ta otrok – medved, je lovil, ostali pa so bežali. Otroci so bili navdušeni, vlogo medveda smo menjali kar nekaj časa, saj so bili otroci zelo motivirani.

Slika 11: igra »Bežite medved gre«

Otroke sem nato povabila na blazino, kjer sem jim povedala, da poznam pravljico, kjer se pa neka žena medveda ni prestrašila in ni zbežala tako kot mi v igrici. Takoj, ko so otroci slišali naslov Hvaležni medved so sami začeli »rjoveti« in oponašati jeznega medveda. Otroci so med mojim branjem ves čas gledali ilustracije, sama pa sem brala čimbolj doživeto. Z mimiko in gibi sem pokazala kako medveda boli šapa, kako je je milo gledal in otroci so zopet prevzeli takoj vse mimike ter se vživeli v ranjenega medveda. Najbolj se jih je dotaknila poškodovana medvedja šapa, kjer je eden od dečkov ves čas govoril:

»Buba medo noga, kila teče«

Kar je pomenilo: (medveda boli noga, teče mu kri). Otrokom sem med branjem nakazala kako je žena prijela nežno medvedjo šapo (tako da sem tudi sama prijela otroke nežno za roko) in vsi so mi želeli dati roko, da pokažem vsem. Ko je medved vzel ženi zibelko, pa so nekateri začeli govorit: »Ti ti, medo!«. Zanimivo je bilo tudi to, da so otroci najprej pokazali na dojenčkovo posteljico in jo tako tudi poimenovali, kasneje, ko so slišali mene, pa so začeli govoriti

»zibelka«. Na koncu zgodbe, ko je medved prinesel ženi v zahvalo hruške, sem preverila in otroke vprašala, zakaj mislijo, da je medved bil tako vesel in zakaj je prinesel ženi hruške? In eden od dečkov je rekel: »Ker mu je mamica pomagala«. Nato smo z otroki skupaj pogledali plastificirane ilustracije, da bi jih otroci razvrstili po pravilnem vrstnem redu. Sami tega niso zmogli, zato sem pokazala prvo ilustracijo in jim potem z obnovo zgodbe nakazala, katera sledi (npr. medved je prišel z ranjeno tačko iz katere mu je tekla kri,..) in otroci so poiskali ustrezno sliko . Tako smo skupaj sestavili ilustracije v pravilni vrstni red. Otrokom je bila najbolj všeč ilustracija medveda, kjer mu je iz šape tekla kri. Gledali so in govorili »ubogi medo«.

Slika 12: branje slikanice Hvaležni medved Slika 13: razvrščanje slik v pravilni vrstni red

Otrokom sem nato v atriju pripravila poligon. Ko so ga zagledali so začeli skakati in ploskati.

Otrokom sem za motivacijo povedala, da ima naš medved poškodovano tačko in da mu moramo pomagati nabrati hruške, saj sam ne bo moral prestopiti vseh vej, skakati po skalah čez reko in prečkati mostu ter premagati podzemnega rova, da bi vse hruške prinesel do zibelke. Skupaj smo medvedu najprej povili šapo in vsi otroci so ga začeli božati sami od sebe. Vsak otrok je nato dobil svojo plastificirano hruško, ki jo je ponosno nosil vse od začetka poligona do zibelke.

Ko so jo odložili v zibelko, je vsak zopet pobožal medveda. Otroci so v poligonu zelo uživali ter si med seboj tudi pomagali (če je imel kdo težave pri premagovanju ovire, mu je drugi za ta čas prijel hruško ter mu jo nato vrnil nazaj). Ko smo prinesli do zibelke vse hruške, je naš hvaležni medved tudi otrokom prinesel vsakemu po eno hruško, da so se otroci lahko posladkali.

Slika 14: otroci pomagajo

medvedu nabirati hruške

Slika 16: Poligon Slika 15: Hvaležni medved prinese

hruške

7.3. POVZETEK DRUGE RAZPREDELNICE

Slikanica je bila otrokom všeč in primerna za njihovo starost. Otroci so ob pripovedovanju dokončali moje stavke, spodbujala sem jih, da so bili čimbolj udeleženi med branjem in obnovo.

Zopet je bil velik poudarek na čustvih, na prijaznosti in pomoči drugim. Razporejanje slik je bilo za njih kar zahtevno, ampak s pomočjo so razumeli in poiskali ustrezne ilustracije. Najbolj pa so si zapomnili odlomek z medvedovo poškodovano šapo, zato jim je bil tudi poligon z nabiranjem hrušk najbolj všeč, saj so z veseljem pomagali medvedu. Po vsakem končanem krogu so z veseljem nesli hruško v posteljico in pobožali medveda po ranjeni šapi. Nekateri otroci so se tudi med poligonom spomnili medveda in so kar vmes tekli nazaj, ga pobožali in nadaljevali poligon. Cilji so bili doseženi obravnava pa je bila primerna za njihovo starost.

8. UVOD V TRETJO RAZPREDELNICO

Levstik, F. (1971): Kdo je napravil Vidku srajčico

V tretji razpredelnici je predstavljena ganljiva slovenska pravljica Frana Levstika–Kdo je napravil Vidku srajčico. Izbrala sem jo zato, saj gre za eno meni najlepših zgodb o solidarnosti in o tem, da bo svet boljši in lepši, če nas bo v življenju vodil občutek in empatija za druge ter bomo pripravljeni pomagati drug drugemu. V slikanici se izpostavlja lep in dober odnos do živali, rastlin in do ljudi ter kako je pomembna povezava med živimi bitji. Vem, da bo slikanica otrokom bolj zahtevna, glede na njihovo starost, zato jim jo bom poizkusila predstaviti na čimbolj zanimiv način.

DEJAVNOSTI:

- branje in pripovedovanje slikanice s pomočjo kamišibaja, - sešijmo Vidku srajčico (pretikanke),

- socialna igra: »Pajkova mreža«.

Slika 17: Fran Levstik–Kdo je napravil Vidku srajčico

8.1. TRETJA RAZPREDELNICA (Levstik, F. (1971): Kdo je napravil Vidku srajčico)

KATEGORIJA ANALIZE Levstik, F. (1971): KDO JE NAPRAVIL VIDKU SRAJČICO

V pravljici se pojavi otroški lik (Videk), odrasli lik(vdova) ter poosebljene živali (jagnje, rak ptiček, pajek) in narava (grm).

1.1. GLAVNI LITERARNI LIK

»Videk je bil deček komaj štiri leta star,[…]«

Glavni literarni lik je otroški lik–

Videk, ki je bil star štiri leta.

»[…], kot da je najmlajši otrok Videk nosil zmerom tako tanke srajčice[…].«

Videk je bil najmlajši otrok v družini.

»Videk je bil[…], zelo bistroumen[…].«

»Videk je bil deček[…] ter je imel posebno rad živalce in cvetlice.«

Bil je zelo bistroumen deček in zelo rad je imel živali in naravo.

»Kadarkoli je videl jagnje na paši, mu je brž začel nabirati najlepših rastlin; ako je našel mladega ptička, ki je padel iz gnezda, ga je skrbno nesel domov. Pital ga je, dokler ni toliko dorastel, da je mogel leteti.«

Videk je bil dober in zelo skrben do živali. Lepo je skrbel za njih, jim nabiral cvetlice ter jim pomagal če so bile ranjene.

»[…] Videk nosil zmerom tako tanke srajčice, da mu je sonce sijalo na golo kožo.«

»Nekoč se mu je bila srajčica tako potanjšala, da mi je padla z ramena[…]. Zato je moral ubožček skakati na pol nag.«

Videk pa je bil tudi zelo slabo oblečen, saj je srajčico vedno dobil od svojih bratov in sester, zato je imel vedno najtanjšo srajčico in je hodil na okoli na pol nag. le moja najstarejša sestrica, a moja bo le stara.«

Videk je bil zaradi tega tudi žalosten.

Vedel je, da bo drugo srajčico dobil šele pozimi, ko bo mama imela čas sešiti novo, pa še tista bo za najstarejšo sestrico, on pa bo dobil staro.

»[…] in poda volno veselemu Vidku.«

»Veselo hiti Videk dalje[…].«

»Ves iz sebe od veselja […].«

Videk je tudi vesel, ko mu živali pomagajo.

Stranski literarni liki so ljudje (vdova ter bratje in sestrice), poosebljene živali (jagnje, pajek,

»[…] je sedel velik rak.«

»[…], prileti ptiček,[…]«

»[…], ga pokliče grm […]«

rak, ptiček) ter poosebljena narava (grm).

»Živela je svoje dni uboga vdova[…]. Od zore do mraka je morala mati služiti vsakdanji kruh.«

»Le ob dolgih zimskih večerih je imela toliko časa in je sešila otrokom srajčice, […].«

Mati-vdova (ki je pridno delala od jutra do večera, le pozimi je imela čas otrokom sešiti srajčice).

»Bratci in sestrice so ga debelo gledali in se čudili lepi srajčici […].«

Bratci in sestrice, ki so bili zelo začudeni in presenečeni ob pogledu na novo srajčico.

»Zdaj mu reče jagnje: Ubožec,

smiliš se mi[…]« Jagnje je sočuten in se mu Videk zasmili.

»[…] prileti ptiček[…]. Jaz ti

srajčico sešijem!« Ptiček Vidku pomaga zašiti srajčico.

»Pajek pokliče dečka in mu reče:

Daj mi volno, da ti jo osmukam[..]

Pajek Vidku pomaga zgladiti/poravnati volno.

»Ravno na pravega si naletel, reče rak. Brž mi jo daj sem, da ti jo prikrojim.«

Rak je označen kot krojač in Vidku prikroji srajčico.

»[…] ga pokliče grm in ga vpraša[…].Daj jo sem, da ti jo izmičem,[…]«

Poosebljena narava

grm, ki Vidku pomaga volno ločiti na tanjše niti.

2. PROSTOR »Nekega dne gre v gozd jagode

nabirat.

»[…] ter prispe do potoka,[…].«

Pravljica se odvija v gozdu in ob potoku.

3. ČAS »[…]da mu je sonce sijalo na golo

kožo.«

»[…] mati mi tudi ne utegne zdaj druge napraviti; šele ko pride zima, bom dobil novo.«

Pri tej pravljici sklepamo, da se odvija poleti.

Na podlagi raznih povedi: jagnje na paši (pasejo se poleti), sonce mu je sijalo na golo kožo, mati je imela samo pozimi čas, zdaj pa je delala).

4. DOGAJANJE »Živela je svoje dni uboga vdova,

ki je imela sedem otrok,[…].«

»Vsak otrok je imel po eno srajčico[…]«

Živela je vdova, ki je imela sedem otrok in vsak je imel samo po eno srajčico.

»[…]in ko je bila starejšemu pretesna , jo je dobil vselej mlajši.«

»[…] kot da je najmlajši otrok Videk nosil zmerom tako tanke

Vsakič ko je bila starejšemu otroku srajčica premajhna, jo je dobil mlajši otrok.

Videk je bil najmlajši in je nosil najtanjšo srajčico.

srajčice, da mu je sonce sijalo na golo kožo.«

»Videk je bil […] ter je imel posebno rad živalce in cvetlice.«

»Kadarkoli je videl jagnje na paši, mu je brž začel nabirati najlepših rastlin.«

»Ako je našel mladega ptička, ki je padel iz gnezda, ga je skrbno nesel domov.«

»Še celo pajkov ni pobijal[…]

misleč si: uboga živalca tudi rada živi.«

Videk je imel zelo rad živali in naravo.

Do živali je bil dober ter jim je pomagal.

»Nekoč se mu je bila srajčica tako potanjšala, da mu je padla z ramena,[…]. Zato je moral ubožček skakati na pol nag.«

Nekoč mu je srajčica padla z ramena, saj je bila že zelo stara in slaba in Videk je bil skoraj nag.

»Nekega dne gre v gozd jagode nabirat.«

»Ondi sreča jagnjiče. Na pol golo revše se mu zelo smili,[…]«

Odpravi se v gozd, kjer

Videk sreča jagnje, kateremu se na pol nag Videk zasmili.

»Zdaj mu jagnje reče[…] na, jaz ti dam nekoliko svoje volne, od nje si napravi srajčico!«

Jagnje mu pomaga in si izpuli nekaj svoje volne za novo srajčico.

»Daj jo sem , da ti jo

izmičem[…]grm mu je, sem ter tja vijoč trnove veje, izvrstno izmikal volno.«

Videk sreča trnovo grmovje, grmovje opazi volno in pomaga Vidku.

»Daj mi volno, da ti jo osmukam in stkem[…] in pajek začne pridno gibati svoje nežne nožice ter z njimi presti in tkati.«

Videk zagleda pajka, ki mu pomaga zgladiti in stkati volno.

»[…]in rak mu s svojimi velikimi škarjami prav lepo prireže volneno tkanino v srajčico.«

Videk sreča raka. Ko rak vidi Vidkovo tkanino, mu tudi on pomaga ter mu jo prikroji.

»[…], prileti ptiček, […]:Jaz ti

srajčico sešijem!« Prileti še ptiček z nitjo v kljunu in tudi on pomaga Vidku.

»Ves iz sebe od veselja takoj obleče srajčico[…], veselo zavpije: Oj, zdaj imam srajčico, lepo novo srajčico!«

Srajčica je narejena in Videk je presrečen.

»Komaj čaka, da bi bil že doma.«

»Bratci in sestrice so ga debelo gledali in se čudili lepi srajčici.«

Z veseljem se vrne domov k bratcem in sestricam, ki so začudeni ob tako lepi srajčici.

5. SPOROČILA « […] ako je našel mladega

ptička, ki je padel iz gnezda, ga je skrbno nesel domov. Pital ga je,

V pravljici je opisana dobrota in pomoč drugim.

Ker je bil Videk dober do živali ter jim je pomagal,

dokler ni toliko dorastel, da je mogel leteti.«

»Prav pridno je začel ptiček šivati in preden se je deček dobro zavedal, je bila srajčica narejena.«

so živali in narava pomagale njemu, tako da so mu naredile novo srajčico.

Naravo in živali je potrebno imeti rad.

8.2. ODZIVI OTROK NA TRETJE BESEDILO

Otroke sem povabila na blazino. Povprašala sem jih, kaj imajo danes oblečeno. Začeli so opisovati, da imajo hlače, nogavice, majico in ko bomo odšli ven, si bodo dali še kapo in bundo.

Povedala sem jim, da so vsi zelo lepo oblečeni in najstarejši deček je rekel, da je to kupila mamica. Nato pa sem jim povedala, da poznam pravljico, kjer pa nek fantek ni imel tako lepe majice kot jih imajo oni in je bil zato žalosten. Pravljico sem prebrala s pomočjo kamišibaja.

Otrokom je bil ta način branja zelo všeč in so želeli, da preberem ponovno. Ker je bilo besedilo težje, v primerjavi s prvima dvema slikanicama, smo brali počasi in tudi podrobno obnovili besedilo. Otroci so prepoznali živali in si takoj zapomnili Vidkovo ime. Velik poudarek smo zopet dali na Vidkovo prijaznost do živali, na njegovo žalost ob strgani srajčici ter kako so mu živali pomagale, ker je bil sam prijazen do njih.

Po branju pravljice sem otroke povabila za mizo, kjer so jih čakale pretikanke. Vsak otrok je tako »zašil« Vidku novo srajčico. Imeli smo niti različnih barv, tako si ja vsak otrok lahko izbral svojo barvo, oziroma kakšne barve bo njegova srajčica. Otroci so bili ponosni na svoje delo ter motivirano sodelovali v dejavnosti. Vmes sem jih spodbujala ter jim govorila, kako bo Videk

Slika 18: branje pravljice s pomočjo kamišibaja

vesel njihovih novih srajčic. Mlajšim otrokom je motivacija hitreje upadla, trije starejši otroci, pa so »sešili« več srajčic različnih barv.

Naslednja dejavnost na temo pravljice »Kdo je napravil Vidku srajčico« je bila mreža prijateljstva. Usedli smo se na tla v krog, sama pa sem v roki držala klobčič volne. Prijela sem nit volne in rekla: »Klobčič volne imam in ga tebi prijatelj (…) dam. In tako sem podala volno otroku. Tudi on je prijel nit, pomagala sem mu pri izrečenemu stavku in otrok je izbral nekoga ter mu vrgel klobčič volne. Na koncu, ko smo naredili našo mrežo prijateljstva, pa je en fantek rekel: »Ooo pajkova mreža«. In tako smo skupaj določili, da imamo pajkovo mrežo in naš pogovor in razmišljanje otrok se je razpletel v to smer, da smo pomagali napraviti še pajku mrežo. Tako smo se še ostale dni igrali igro, »Pajkova mreža« ter jo pajku pomagali napraviti.

Slika 19: pretikanke- Vidkova srajčica

Slika 20: Socialna igra- »Pajkova mreža«

8.3. POVZETEK TRETJE RAZPREDELNICE

Slikanica je bila sicer otrokom zanimiva, je pa bila težja za njihovo starost, kot prvi dve izbrani slikanici. V njej so bile določene besede težje, ki bi jih že starejši otroci težje razumeli, ilustracije manj barvite, zato sem izbrala kamišibaj, da je bila predstavitev drugačna, kar jim je ustrezalo ter jim zgodbo tudi pripovedovala na bolj preprost način. Tudi obnovo smo pri tej zgodbi naredili preprostejšo, zahtevnejše besede sem izpustila, bistvo pa smo okrepili.

Dejavnosti so bile za njihovo starost primerne. Pretikanke so jim bile zanimive, nekaj težav smo imeli pri socialni igri »Pajkova mreža«, saj so se s to igro prvič srečali. Bila pa jim je zelo všeč, zato smo jo večkrat ponovili in na koncu nam je šla že zelo dobro, tudi otroci so naslednje dni sami pokazali interes za to igro. Cilji so bili doseženi.

9. POVZETEK EMPIRIČNEGA DELA

Empirični del sem izvajala v času epidemije ter med nujnim varstvom, zato je bilo prisotnih zgolj 5 otrok in tako je izvajanje potekalo zelo umirjeno. Trije otroci so bili skoraj leto starejši, dva pa sta bila malo mlajša in tako se je ustvarila zelo dobra skupina za izvajanje empiričnega dela. Starejši otroci so seveda bolje sodelovali, mlajše sem tako več spodbujala, pri dejavnostih pa so starejši pomagali mlajšim, če so nastopile kje težave. Otrokom sem predstavila tri izbrane slikanice, 1. Makarovič, S.(2013): Pod medvedovim dežnikom, 2. Levstik, F.(1971): Kdo je napravil Vidku srajčico, 3. Koroška pripovedka(2001): Hvaležni medved. Zaradi malega števila prisotnih otrok smo se lahko vsaki slikanici podrobno posvetili. Vsako slikanico smo počasi prebrali, skupaj obnovili, odgovorili na vsa vprašanja otrok, si pogledali ilustracije, se pogovarjali o čustvih, z mimiko nakazovali različna razpoloženja (jeza, veselje, žalost), si ogledali dogajalne prostore, otroci so naštevali glavne in stranske literarne like ter se pogovarjali o sporočilu knjige. Po vsaki slikanici, so sledile dejavnosti. Ker je bil zastavljen cilj, da otroci razvijajo tudi empatijo, so bile dejavnosti naravnane tudi v to smer. Želela sem, da bi se med seboj povezali, sodelovali ter skupaj uživali. Tako so pri dejavnosti, ko smo barvali dežnike, starejši otroci pomagali mlajšim, pokazali so jim, kje je še kaj belega prostora, da pobarvajo z barvo, pri poligonu so se spodbujali in nosili hruške hvaležnemu medvedu ter si pomagali med seboj. Zelo zanimiv prizor je bil, ko je eden od fantkov držal drugemu hruško, da je lahko splezal čez oviro, nato pa mu jo je dal nazaj ter tudi sam nadaljeval pot naprej. Pri

pretikankah pa so se vmes dogovarjali, če si bodo lahko potem zamenjali barve, ko bodo končali srajčico s prvo barvo. Najbolj pa je otroke pritegnila slikanica Svetlane Makarovič Pod medvedovim dežnikom. Všeč jim je bila v celoti: lustracije, zgodba, liki in tudi posegali so po njej največ, si želeli, da jo večkrat preberemo, še po tem, ko smo se že pogovarjali o drugih dveh slikanicah. Najtežja za njih pa je bila slikanica Frana Levstika Kdo je napravil Vidku srajčico. Ilustracije niso bile tako zelo barvite kot na primer pri slikanici Pod medvedovim dežnikom pa tudi besedilo je težje za starost 2-3 let, je pa zgodba lepa in je bila vredna obravnave, zato sem jo tudi izbrala, čeprav sem v začetku vedela, da bo težje razumljiva in bolj zahtevna. Pri slikanici (koroška pripovedka) Hvaležni medved, pa se je otrok najbolj dotaknila medvedova poškodovana šapa, ves čas so govorili o njej, kazali nanjo, zato jim je bil tudi poligon, ko smo pomagali medvedu nabirati hruške, tako zanimiv. Če povzamem vse skupaj,

In document OBRAVNAVA IZBRANIH SLIKANIC IZ ZBIRKE ČEBELICA V PRVEM PREDŠOLSKEM OBDOBJU (Strani 46-0)