OBRAVNAVA IZBRANIH SLIKANIC IZ ZBIRKE ČEBELICA V PRVEM PREDŠOLSKEM OBDOBJU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

TEJA BOŽNAR

OBRAVNAVA IZBRANIH SLIKANIC IZ ZBIRKE ČEBELICA V PRVEM PREDŠOLSKEM OBDOBJU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

TEJA BOŽNAR

Mentorica: prof. dr. Milena Mileva Blažić

OBRAVNAVA IZBRANIH SLIKANIC IZ ZBIRKE ČEBELICA V PRVEM PREDŠOLSKEM OBDOBJU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2021

iii

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici prof. dr. Mileni Milevi Blažić za strokovno svetovanje, ves trud in usmerjanje pri pisanju diplomskega dela ter za vso potrpežljivost.

Posebej se zahvaljujem tudi svojim otrokom iz skupine »Balončki« in sodelavki Katarini, za vse deljene nasvete ter spodbude.

Najlepše pa se zahvaljujem tudi svojim domačim in najbližjim za vso podporo.

»Verjamem v čarovnijo, ki se lahko zgodi, ko beremo dobro knjigo.«

(J. K. Rowling)

iv

POVZETEK

Diplomsko delo z naslovom Obravnava izbranih slikanic iz zbirke Čebelica v prvem predšolskem obdobju vsebuje teoretični in empirični del.

V teoretičnem delu je predstavljena kratka sodobna pravljica s svojimi značilnostmi na podlagi Marjane Kobe, predstavljen je tudi pojem slikanica. Maria Nikolajeva predstavlja pomembnost slikanice za čustveno pismenost. Slikanice predstavlja kot enega izmed potencialnih načinov spodbujanja empatije pri majhnih otrocih ter opisuje, da so podlaga za razvoj dveh različnih zvrsti komunikacije – verbalne in vizualne. Pravi tudi, da so slikanice namenjene občinstvu dveh generacij.

Bettina Kummerling-Meibauer opisuje, kako pomembne so slikanice za otroke od 0-3 let ter da so bistvene za usvajanje jezika, vizualne pismenosti in literarne pismenosti. Omenjeno je tudi, kako je vizualna pismenost tesno povezana z usvajanjem jezika, na podlagi dialoškega govora, pri vsem tem, pa je potrebno upoštevati splošni kognitivni razvoj otrok.

Empirični del se osredotoča na predstavitev treh izbranih slikanic iz zbirke Čebelica otrokom prvega predšolskega obdobja in zajema analizo knjig na osnovi petih kategorij literarne analize, predstavljene pa so tudi dejavnosti s področij po Kurikulumu za vrtce. Pri vseh treh izbranih slikanicah so predstavljene vrline - značajsko pozitivne lastnosti, čustva ter empatija.

Ključne besede: slikanica, sodobna pravljica, zgodnja pismenost, čustvena pismenost, zbirka Čebelica, kognitivni razvoj

v

ABSTRACT

The diploma thesis entitled Analysis Selected Picture Books from the Collection »Čebelica« in the First Preschool Period contains a theoretical and empirical part.

The theoretical part presents a short modern fairy tale and its characteristics according to Marjana Kobe, while the concept of a picture book is also presented. Maria Nikolajeva shows the picture book importance for emotional literacy. She presents picture books as one of the potential ways to encourage empathy in young children and describes why they are the basis for the development of two different types of communication - verbal and visual. She also says that picture books are intended for a two-generation audience.

Bettina Kummerling-Meibauer describes how important picture books are for children aged 0- 3 and why they are essential for language acquisition, visual literacy and literature literacy. It is also mentioned how visual literacy is closely related to language acquisition, based on dialogic speech. In doing this, it is necessary to take into account the general cognitive development of children.

The empirical part focuses on the presentation of three selected picture books from the Čebelica collection to children of the first preschool period. It includes an analysis of books according to five categories of literary analysis, as well as activities from the Curriculum for Kindergartens.

In all three selected picture books, virtues are presented - character-positive qualities, emotions and empathy.

Keywords: picture book, modern fairy tale, early literacy, emotional literacy, Čebelica collection, cognitive development

vi

KAZALO

ZAHVALA ... iii

POVZETEK ... iv

ABSTRACT ... v

KAZALO ... vi

KAZALO SLIK... viii

I. UVOD ... 1

II. TEORETIČNI DEL ... 2

1. SODOBNA PRAVLJICA ... 2

1.1. MARJANA KOBE ... 2

1.2. ELEMENTI KRATKE SODOBNE PRAVLJICE PO MARJANI KOBE ... 3

2. ZBIRKA ČEBELICA ... 6

3. SLIKANICA ... 8

4. MARIA NIKOLAJEVA ... 9

5. TEORIJA SLIKANICE PO MARII NIKOLAJEVI ... 10

5.1. VERBALNO VIZUALEN ODNOS ... 10

5.2. PRIZORIŠČE ... 11

5.3. KARAKTERIZACIJA ... 12

5.4. PERSPEKTIVA ... 12

5.5. ČAS IN GIBANJE... 12

5.6. MODALNOST ... 13

5.7. OBČINSTVO DVEH GENERACIJ ... 13

6. ČUSTVENA PISMENOST IN KOGNITIVNA TEORIJA PO MARII NIKOLAJEVI ... 14

6.1. EMPATIJA IN TEORIJA UMA ... 14

6.2. OSNOVNA ČUSTVA ... 15

6.3. BESEDE IN SLIKE ... 16

6.4. SOCIALNA ČUSTVA ... 16

6.5. VGRAJENO BRANJE MISLI ... 16

6.6. KAJ TOREJ PONUJA KOGNITIVNA KRITIKA? ... 17

7. BETTINA KUMMERLING-MEIBAUER ... 18

8. ZGODNJA PISMENOST IN OTROŠKA LITERATURA ... 19

8.1. OTROŠKE KNJIGE OD 0–3... 19

8.2. ZGODNJE OPISMENJEVANJE TER ŠTUDIJE ... 20

9.1. SLIKANICE IN TEORIJA UMA ... 21

vii

9.2. LIKI V SLIKANICAH ... 22

III. EMPIRIČNI DEL ... 23

1. OPREDELITEV PROBLEMA ... 23

2. CILJI ... 23

3. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA: ... 23

4. METODA RAZISKOVANJA ... 24

4.1. VZOREC ... 24

4.2. MERSKE TEHNIKE IN INSTRUMENTI ... 24

4.3. POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVA PODATKOV ... 24

5. UVOD V EMPIRIČNI DEL ... 25

5.1. CILJI PO KURIKULUMU ZA VRTCE : ... 25

5.2. DEJAVNOSTI: ... 25

6. UVOD V PRVO RAZPREDELNICO ... 27

6.1. PRVA RAZPREDELNICA (Makarovič, S. (2013): Pod medvedovim dežnikom ) ... 28

6.2. ODZIVI OTROK NA PRVO BESEDILO ... 31

6.3. POVZETEK PRVE RAZPREDELNICE ... 33

7. UVOD V DRUGO RAZPREDELNICO ... 35

7.1. DRUGA RAZPREDELNICA (Koroška pripovedka (2001): Hvaležni medved) ... 36

7.2. ODZIVI OTROK NA DRUGO BESEDILO ... 38

7.3. POVZETEK DRUGE RAZPREDELNICE... 41

8. UVOD V TRETJO RAZPREDELNICO ... 42

8.1. TRETJA RAZPREDELNICA (Levstik, F. (1971): Kdo je napravil Vidku srajčico) ... 43

8.2. ODZIVI OTROK NA TRETJE BESEDILO ... 46

8.3. POVZETEK TRETJE RAZPREDELNICE ... 48

9. POVZETEK EMPIRIČNEGA DELA ... 48

10. ZAKLJUČEK ... 50

IV. VIRI IN LITERATURA ... 51

viii

KAZALO SLIK

Slika 1: Marjana Kobe ... 3

Slika 2: Maria Nikolajeva ... 9

Slika 3: Bettina Kummerling-Meibauer ... 18

Slika 4: Svetlana Makarovič- Pod medvedovim dežnikom ... 27

Slika 5: Branje zgodbe »Pod medvedovim dežnikom« ... 31

Slika 6: Razporejanje živali pod ustrezen dežnik ... 32

Slika 7: Barvanje dežnikov ... 32

Slika 8: Živali pod dežnikom ... 32

Slika 9: Igra vlog – Pod medvedovim dežnikom ... 33

Slika 10: koroška pripovedka – Hvaležni medved ... 35

Slika 11: igra »Bežite medved gre« ... 38

Slika 12: branje slikanice Hvaležni medved ... 39

Slika 13: razvrščanje slik v pravilni vrstni red ... 39

Slika 15: otroci pomagajo medvedu nabirati hruške ... 40

Slika 14: Hvaležni medved prinese hruške ... 40

Slika 16: Poligon... 40

Slika 17: Fran Levstik–Kdo je napravil Vidku srajčico ... 42

Slika 18: branje pravljice s pomočjo kamišibaja ... 46

Slika 19: pretikanke- Vidkova srajčica ... 47

Slika 20: Socialna igra- »Pajkova mreža«... 47

1

I. UVOD

Za temo Obravnava izbranih slikanic iz zbirke Čebelica v prvem predšolskem obdobju sem se odločila, ker so se mi knjige od nekdaj zdele zelo pomembne. Že kot otrok sem vedno rada brala, gledala ilustracije in to sem prenesla tudi na svoje otroke ter vedno zagovarjala skupne večere ob branju knjige. Tudi pri delu v vrtcu poudarjam pomembnost knjig, saj se na podlagi njih razvija in krepi besedni zaklad, skupaj z otroki opazujemo ilustracije, se ob knjigah pogovarjamo, iz njih izhajamo pri raznih dejavnostih, skupaj z njihovo pomočjo lahko premagamo določene strahove, dajejo pa nam tudi pomembna sporočila. Predvsem pa me je pritegnilo to, da so slikanice zanimive za več generacij. Tako za otroke, kot tudi za odraslega bralca, le da jih kot odrasli bralci drugače razumemo.

Slikanica je torej literarno delo, po vsebini namenjeno otrokom. Gre pravzaprav za kratko sodobno pravljico, ki na edinstven način združuje verbalno in vizualno raven komunikacije, kar otrokom omogoča razvoj domišljije, razvija vizualno in čustveno pismenost ter krepi njegov besedni zaklad, pomembne pa so tudi za kognitivni razvoj.

Pri kratkih sodobnih pravljicah so lahko glavni literarni liki otroci, poosebljene živali, rastline, predmeti, nebesna telesa ali pa je glavni literarni lik znan iz ljudskega izročila. Pomembno je, da odrasli otrokom beremo doživeto, da izberemo kakovostne pravljice, saj s tem krepimo njihovo empatijo, da se otroci lahko povežejo z nastopajočim likom ter se z njim poistovetijo.

Pri vsem tem je potrebno upoštevati tudi otrokov kognitivni razvoj.

Otrok se s slikanico sreča že v zgodnjem obdobju in sicer pred vstopom v vrtec. Slikovne knjige otroku sprva predstavljajo igračo in ker otroci na začetku ne vedo, kaj morajo storiti s slikanico, se morajo najprej naučiti rokovanja s knjigo. Prvi stik s slikanicami je v zgodnji starosti večinoma pogojen s skupnim ogledom slik, običajno s starši.

2

II. TEORETIČNI DEL 1. SODOBNA PRAVLJICA

Ob Mednarodnem dnevu mladinske knjige (2. april, rojstni dan Hansa Christiana Andersena) je Pionirska knjižnica v sodelovanju z Likovnim oddelkom Pionirskega doma priredila razstavo

»Sodobna slovenska pravljica«. Razstava je naletela na zelo velik odziv pri mladi populaciji do 10. leta starosti, kateri je bila pravzaprav tudi namenjena, prav tako so se jo v veliki meri udeležili tudi odrasli obiskovalci (vzgojitelji, pedagogi, starši, založniki), saj jim je bila zanimiva zaradi teoretične strani, ker je v svojem konceptu skušala opredeliti slovensko različico te literarne zvrsti (Kobe, 1978).

Sodobna umetna pravljica ali krajše sodobna pravljica je termin za poimenovanje literarnega vzorca, ki se je razvil po svetu in na Slovenskem, pred tem se je uporabljalo poimenovanje klasična umetna pravljica. Klasična pomeni to, da gre za starejši, prvotni vzorec avtorske pravljice iz 19. stoletja, izraz umetna, pa opozarja, da so dela avtorska. Termin klasična umetna pravljica torej pomeni vzorec avtorske pravljice, ki se naslanja na model ljudske pravljice ali pa vztraja v tradiciji izvornega vzorca avtorske pravljice iz 19. stoletja, predvsem tistih različic, ki se odmikajo od modela ljudske pravljice. Klasične umetne pravljice tako nastajajo še danes, po zgledu Andersenovega vzorca klasične umetne pravljice, ki se je v 20. stoletju umaknil v ozadje, v ospredje pa je prišla sodobna pravljica.

1.1. MARJANA KOBE

Marjana Kobe je slovenska literarna zgodovinarka, rojena 25. aprila 1938 v Ljubljani. Svoje življenjsko poslanstvo je našla v mladinski književnosti ter mladinskem knjižničarstvu, najprej kot bibliotekarka in soustvarjalka Pionirske knjižnice v Ljubljani, kasneje pa kot profesorica in raziskovalka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (Mesta občina Ljubljana, 2008). Kot pedagoški vodja Pionirske knjižnice v Ljubljani je že od zgodnjih začetkov uvajala v knjižničarstvo različne tipe bibliopedagoških oblik dela z mladimi bralci. Iz primerjalne književnosti in literarne teorije je diplomirala leta 1963, za svoje diplomsko delo pa je dobila Prešernovo nagrado. Iz mladinske književnosti pa je leta 1993 tudi doktorirala. V reviji Otroci, (Rahne, J., 2008) je opisano, da je vse svoje znanje izpopolnjevala tudi s študijem v tujini (Anglija, Nemčija, Češka) , v slovenskih knjižnicah pa je uvedla številne novosti. Kot pedagoški vodja knjižnice je iskala najrazličnejše oblike dela z otroki različnih starostnih obdobij, ki bi privabile

3

mlade bralce ter jih navdušila za redno obiskovanje knjižnic in druženje z dobro knjigo in tako so se tudi začele njene ure pravljic, na katerih je otrokom pripovedovala najrazličnejše zgodbe, prav tako pa so ustvarjali, se pogovarjali in na najrazličnejše načine podoživljali vsebino pripovedi. Marjana je svoje bogato življenjsko delo prelila v številne strokovne knjige. Tako je za znanstveno monografijo Pogledi na mladinsko književnost (1987) je prejela Zupančičevo nagrado, sodeluje pa tudi v uredniškem odboru strokovne revije Otrok in knjiga. Zbira gradivo, zapisuje in ustvarja , da bi otroci imeli le najboljše knjige, najboljše vzgojitelje in učitelje (Rahne, J. 2008).

1.2. ELEMENTI KRATKE SODOBNE PRAVLJICE PO MARJANI KOBE

Sodobna pravljica je poimenovanje za dva vzorca besedil s specifičnimi iracionalnimi prvinami in sicer za kratko sodobno pravljico in fantastično pripoved. Kratka sodobna pravljica ima skromen obseg, v povprečju 1.5-10 strani. Poznamo več različic glede na glavni literarni lik:

- z otroškim glavnim literarnim likom,

Slika 1: Marjana Kobe

4

- z oživljeno igračo/oživljenim predmetom kot glavnim literarnim likom, - s poosebljeno živaljo kot glavnim literarnim likom,

- s poosebljeno rastlino kot glavnim literarnim likom,

- s poosebljenim nebesnim telesom /pojavom kot glavnim literarnim likom, - z glavnim literarnim likom, ki je znan iz ljudskega pravljičnega izročila.

Osrednje mesto zavzema kratka sodobna pravljica z otroškim glavnim literarnim likom, kar je razumljivo, saj so glavna ciljna skupina pravljic prav otroci (Kobe, 1999a).

Vse različice kratke sodobne pravljice imajo naslednje motivno-tematske in morfološko- strukturne lastnosti (Kobe, 1999, 2000):

1. Temeljna tema, snov, motiv: otroška doživljajska igra in svet, kadar je glavni literarni lik, otroški lik. Tudi kadar so glavni literarni liki nečloveški, pogosto privzamejo otroško obnašanje.

2. Sintetična dogajalna linija: dogajanje je pogosto skrčeno na droben izsek iz otrokovega vsakdanjika oziroma iz vsakdanjika glavnega literarnega lika.

3. Glavni literarni lik: lahko je otrok, poosebljena žival, rastlina, nebesno telo, pojav, igrača ali lik, ki je znan iz ljudskega izročila. Vsi ostali liki (poleg otroškega) pogosto privzamejo otroško držo in vedenje otroškega lika.

4. Stranski literarni liki so pogosto odrasli ljudje v različici z glavnim otroškim likom (seveda so lahko tudi ostali – otroci, živali, rastline itd.) lahko so navzoči ali pa tudi umanjkajo. Včasih odrasle osebe otrokom predstavljajo stisko, lahko pa tudi varnost in takrat lahko z otrokovim povabilom na kratko vstopijo tudi v irealni svet, drugače so samo na realni ravni. Komunikacija med glavnim in stranskim literarnim likom je lahko vzpostavljena ali pa ne.

5. Dogajanje poteka na dveh ravneh: na realni in irealni. Značilen je vdor irealnih prvin v realni vsakdanjik glavnega literarnega lika, kar vzpostavi dve ravni dogajanja:

enodimenzionalno ali dvodimenzionalno dogajanje. Običajno je začetek in konec realen, vmes pa se pojavlja irealna raven, ki je za glavni lik najpomembnejša, saj v irealnem svetu rešuje težave, stiske ter probleme, ki jim v realnem svetu ni kos. V irealnem svetu se glavnemu liku izpolnijo še tako nemogoče želje, ki so v realnem svetu neuresničljive.

Soočenje realne in irealne ravni se lahko zgodi na dva načina, in sicer na dvodimenzionalen način v enem svetu (glavni literarni lik je kreator irealnega) ali na dvodimenzionalen način v dveh med seboj ločenih svetovih (glavni lik ni kreator

5

irealnega dogajanja, temveč je samo povod za prehod dogajanja iz realnega v irealni svet).

6. Razlika med bivanjskimi sposobnostmi: bivanjske sposobnosti otrok so bistveno drugačne od bivanjskih zmožnosti odraslih. Otroci imajo neomejene bivanjske sposobnosti in se brez kakršnih zadržkov selijo iz realne na irealno stran (tako kot pri igri), medtem ko odrasli večinoma ostajajo na realni ravni dogajanja – v resničnem svetu, v irealen svet pa vstopijo izključno s privolitvijo otroškega lika. Tudi kadar glavni literarni liki niso človeški, imajo prav tako neomejene bivanjske sposobnosti ter prehajajo iz ene ravni na drugo in vzpostavljajo dvodimenzionalnost v enem samem svetu. Komunikacija z ljudmi je lahko vzpostavljena ali ne, vendar v primeru vzpostavljene komunikacije ta navadno poteka ravno z otroki.

7. Vzrok oziroma povod za vdor irealnih prvin v realni svet: je realen pri različici z otroškim glavnim literarnim likom ter povezan z njim. Vzrok za vdor irealnih prvin je običajno stiska otroka ali določen problem, osamljenost in potreba po igri.

8. Pripovedovalec, pripovedna perspektiva: najpogosteje je uporabljena avktorialna pripovedna situacija, ki avtorju s pomočjo vsevednega pripovedovalca omogoča na različne načine vzpostavljati zaupno komunikacijo z otroškim bralcem ter jih med dogajanjem tudi nagovarja, se predstavi ali poda kakšen komentar na dogajanje. Obstaja pa tudi personalni pripovedni položaj, ki opisuje dogajanje skozi oči glavnega literarnega lika ter iz njegove subjektivne perspektive. Z nastopom nečloveških glavnih literarnih likov postanejo specifični zorni koti zabavni, humorni, povzročajo pa tudi ironične učinke.

9. Dogajalni prostor in čas: na realni ravni je natančneje določen in je običajno sodobno mestno okolje, v nasprotnem primeru, pa je dogajalni čas lahko kjerkoli.

10. Sporočilo: kratke sodobne pravljice praviloma ne moralizirajo, saj so avtorji na strani otrok ter zagovarjajo njihov način doživljanja sveta. Kadar pa so glavni literarni liki poosebljene živali, pa lahko vsebujejo basensko naravnano sporočilo, ki je domiselno ovito v dogajanje.

11. Predhodni literarni vzorec: Andersenova različica klasične umetne pravljice, ki ima zelo podobne motivno-tematske in morfološko-strukturne lastnosti kot kratka sodobna pravljica.

6

Drugi vzorec besedila je fantastična pripoved, ki se od kratke sodobne pravljice razlikuje po zapleteni zgradbi, dogajalni gostoti, zahtevnosti sporočil in obsegu, saj vsebuje tudi po sto, dvesto ali tristo strani(Kobe, 1999b). Vse sodobne pravljice pa vsebujejo strukturno-morfološke značilnosti kot so glavni liki, stranski liki, sintetična dogajalna linija, dvodimenzionalnost, funkcija glavnega literarnega lika, dogajalni prostor in čas, pripovedovalec, sporočilo ter predhodni literarni vzorec (Kobe, 2000b).

Za analizo pravljic je torej potrebno poznavanje vseh kategorij in ravno po teoriji Marjane Kobe, bodo kasneje v empiričnem delu analizirane izbrane slikanice iz zbirke Čebelica.

2. ZBIRKA ČEBELICA

Uredniki:

Dr. Kristina Brenkova 1953–1973 Niko Grafenauer 1974–1995 Marjanca Mihelič 1996 Andrej Ilc 1997–

Zbirka Čebelica je najstarejša slovenska knjižna zbirka, ki je začela izhajati leta 1953 pri Mladinski knjigi. Od tega leta je opravljala veliko poslanstvo: poslanstvo prvega stika s tiskano besedo, z domišljijsko močjo kratke zgodbe, pravljice, pripovedi, ljudske in umetne pesmi, poljudnoznanstvenih zapisov ter prevodov iz svetovne književnosti. Njena prva urednica Kristina Brenkova je izbrala zbirki tudi ime.

Čebelica je slikaniška knjižna zbirka, ki je namenjena otrokom v tako imenovani slikaniški starosti, s poudarkom na začetnem bralnem obdobju. Z žanrsko-oblikovnega vidika je v ospredju pravljica, kar je glede na ciljno skupino tudi logično. V okviru pravljičnega žanra se vrstijo zgledi treh vzorcev: ljudske pravljice, klasične umetne pravljice in sodobne pravljice.

Vse te pravljične vzorce pa dopolnjujejo še nekatere druge iracionalne proze: pripovedka (npr.

Kdo je napravil Vidku srajčico? F. Levstik) ter basen. Med vzorci realistične proze izstopa drobna zgodba z otroškim glavnim literarnim likom, na drugo mesto pa se uvršča živalska pripoved. Tudi v motivno-tematskem pogledu je osrednja pozornost realističnih pripovedi uprta v otroški doživljajski svet in igro. Izbor poezije upošteva ljudsko otroško pesem in umetno

7

poezijo za otroke. Ljudske otroške pesmi se najpogosteje nizajo kot uspavanke, nagajivke, šaljivke, pesmi o narobe svetu, izštevanke, igralne in rajalne pesmi. Vključene so tudi uganke in pesmi z notnimi zapisi (Kobe, 2003).

Knjižice iz zbirke Čebelice predstavljajo tisto stopnjo otroške slikanice, s katero se otroku odpre razsežni svet slikanice kot prve knjige s tankimi listi in pomeni zahtevnejšo stopnjo otroške slikanice in je tip klasične slikanice, v kateri se v enakovrednem razmerju menjavata besedilo in slika. Zbirka Čebelica je torej primerna za družinsko branje in branje v vrtcu, kjer otrok ob poslušanju opazuje slike in se z odraslim pogovarja o besedilu ter ilustraciji (Jamnik, 2003).

S tako široko zastavljenim konceptom, s kakršnim se je Čebelica leta 1953 predstavila bralcem začetnikom, je ta slikaniška knjižna zbirka povsem upravičila svoje ime, ki namiguje na pionirski pomen in status Kranjske čbelice. Tudi zbirki Čebelica upravičeno pripada status pionirske teže, saj je bila prva sistematično urejena slikaniška zbirka na Slovenskem in med leti 1953–1963 tudi edina slikaniška zbirka na Slovenskem. Za tem je Mladinska knjiga razširila slikaniško ponudbo in tako so se zbirki Čebelica začele pridruževati ostale slikaniške zbirke.

Konkurenca na slovenski slikaniški sceni se je tako pričela večati (Kobe, 2003).

Pomembno pa je omeniti tudi dve prelomnici in sicer izdaja Zlate Čebelice (ob 50-letnici, posebna izdaja, kjer je na več kot tristo straneh izbranih 50 najlepših Čebelic) in Biserne Čebelice – pod okriljem Mladinske knjige ob 60-letnici ene najstarejših knjižnih zbirk na Slovenskem (10 knjig, med njimi tudi Pod medvedovim dežnikom Svetlane Makarovič ter koroška pripovedka Hvaležni medved. V 60 letih je v zbirki Čebelica izšlo 439 drobnih ilustriranih knjižic.

Danes je na slovenskem slikaniška ponudba po obsegu izjemna, toda prevladujejo slovenski natisi tujih slikanic, zato so toliko bolj pomembne zbirke slovenskega izvora. Tako se zbirke Čebelice drži ugled, saj se že pol stoletja ohranja in slovi po najdaljši dobi izhajanja na Slovenskem (Kobe, 2003).

8

3. SLIKANICA

Slikanice postajajo vsako leto bolj priljubljene knjige, ki so namenjene predvsem mlajšim otrokom, po njih radi posegajo tako otroci kot tudi starši in vzgojitelji za skupno branje z otroki.

Termin slikanica pa se opredeljuje na različne načine.

Slovar slovenskega knjižnega jezika slikanico opredeli kot otroško knjigo s slikami brez besedila ali s kratkim besedilom, navadno v verzih.

Marjana Kobe pa pravi, da slikanica ni samo knjiga za otroke ter da ni zanimiva samo za otroškega sprejemnika, temveč tudi za odraslega bralca in ob dobri kvaliteti nosi večplastna pomembna sporočila. Meni tudi, da slikanica nagovarja otroka tako spoštljivo, da se njegovemu psihofizičnemu razvoju od najzgodnejše dobe naprej prilagaja v treh zahtevnostnih stopnjah:

prvo kot leporello (brez knjižne oblike), nato kot slikanica (s knjižno obliko, vendar z listi, ki so še iz debelega kartona ali drugih trpežnih materialov – tudi to so še igralne knjige/ gibljivke in nato kot prava knjiga s tankimi listi ( s tem tipom slikanice otrok dokončno stopi v območje likovne in literarne umetnosti) (2004: 41).

9

4. MARIA NIKOLAJEVA

Maria Nikolajeva (rojena 16.05.1952), švedska pisateljica ruskega rodu, je v akademskih krogih najbolj znana kot avtorica več zahtevnih štipendijskih del na področju otroške književnosti.

Pred prihodom v Cambridge je več kot 25 let delovala kot profesorica primerjalne književnosti na univerzi v Stockholmu na Švedskem, kjer je poučevala otroško književnost in teorijo literature. Uveljavila se je kot avtorica in urednica številnih knjig ter člankov, objavljenih v različnih strokovnih revijah in esejističnih zbirkah (University of Cambridge, 2021). Kot gostujoča profesorica je sodelovala s številnimi tujimi univerzami, predavala na petih celinah, imela prispevke na mnogih konferencah ter vodila večje raziskovalne projekte. Za svoje akademske dosežke je prejela več nagrad in priznanj, med drugim je leta 2005 prejela mednarodno nagrado bratov Grimm za življenjski dosežek na področju raziskav otroške književnosti. Od leta 2008 je profesorica izobraževanja na Univerzi v Cambridgeu in profesorica na Homerton College v Cambridgeu (Academia, 2021). Od leta 2010 je tudi direktorica Cambridgeovega centra za otroško književnost, ki je pridobil velik mednarodni ugled. Med njena najbolj znana dela uvrščamo naslednja:

 Nikolajeva, Maria; Scott, Carole (2000). "The Dynamics of Picturebook Communication". Children's Literature in Education.

 Nikolajeva, Maria (2006). How picturebooks work

 Nikolajeva, Maria (2009). Power, voice and subjectivity in literature for young readers

 Nikolajeva, Maria (2015). Children's Literature Comes of Age: Toward a New Aesthetic

Slika 2: Maria Nikolajeva

10

5. TEORIJA SLIKANICE PO MARII NIKOLAJEVI 5.1. VERBALNO VIZUALEN ODNOS

Maria Nikolajeva ugotavlja, da se slikanice obravnavajo kot žanr ter da mnoge slikanice temeljijo na klasičnih in sodobnih pravljicah. Slikanica je pravzaprav kombinacija dveh ravni komunikacije, verbalne in vizualne. Avtorica označuje slikanico kot dvodimenzionalno, kar je podobno kot film, a drugače kot gledališče, saj od slikanice ne pričakujemo ustne komunikacije, čeprav jih pogosto beremo naglas. Ena najpomembnejših lastnosti pri slikanicah je ta, da je namenjena občinstvu dveh ali več generacij. Slikanice so zvrst, ki naj bi jo odrasli prebirali otrokom, zato so v njih namenoma take tekstovne in vizualne vrzeli, da jih otroci in odrasli različno zapolnjujejo (Nikolajeva, M., Gostinčar Cerar, M. 2003: 5).

Slikanice komunicirajo s pomočjo dveh znakovnih sklopov, slikovnega in konvencionalnega, kar predstavlja vizualno in verbalno. Slikovni znaki nam predstavljajo prikaze in za razumevaje le teh, ne potrebujemo določenega znanja, konvencionalni znaki pa opisujejo (napisane besede, ki nimajo neposredne povezave s pojmi, ki jih opisujejo), zato za njihovo razumevanje potrebujemo določeno znanje. Besedilo in slike v slikanicah bralca spodbujajo k razmišljanju, saj se med seboj zapolnjujejo delno ali v celoti, pri bralcu pa lahko vzbudijo različne asociacije in to neodvisno drugo od druge (Nikolajeva, 2003: 6).

V slikanici bralec najbolje doživi celoto skozi raziskovanje verbalnih in vizualnih znakov in kjerkoli prične, vzbudi določena spoznanja in pričakovanja, ki ga pripeljejo do novih izkustev, pri čemer se njegovo razumevanje nenehno poglablja in večkrat ko prebiramo, večjo možnost imamo za pravilno razumevanje celote. Otroci pa želijo, da jim prebiramo večkrat, saj iste knjige nikoli ne slišijo dvakrat enako, ampak se z vsakim branjem bolj poglobijo v njeno sporočilo, medtem ko odrasli nismo sposobni takega prebiranja slikanic, saj Nikolajeva meni, da nam slike predstavljajo okras, prednost pa dajemo verbalnemu delu. Tudi strokovna literatura se preredko ukvarja s slikanico in je prepogosto obravnavana samo kot pedagoško pomagalo, še posebej v procesu socializacije in učenja tujih jezikov (Nikolajeva, 2003: 7).

Obstaja širok spekter interakcij med besedo in sliko, torej med bralcem in slikanico:

 Simetrična interakcija: besede in slike pripovedujejo isto zgodbo. Kadar pa se besede in slike začnejo med seboj dopolnjevati, govorimo o komplementarni dinamiki.

 Stopnjevana interakcija: slike presegajo pomen besed ali obratno. Kadar je ta razlika velika, se lahko razvije kontrapunktna oz. protislovna dinamika, pri kateri skupno

11

sporočilo besedila in slik presega sporočilo posamičnih ravni komunikacije. Skrajna oblika tega protislovja je kontradiktorna/nerazdružljiva interakcija, v kateri se besedilo in slike združijo v zanimivo, a dvoumno sporočilo, ki bralca prisili k razmišljanju o slikanici (Nikolajeva, 2003: 8).

Nikolajeva slikanice deli v tri kategorije, in sicer, v prvo uvršča tiste, ki vsebujejo simetričen odnos med sliko in besedo, oziroma, ko verbalni del slikanice sporoča enako kot ilustracija. V drugo uvršča slikanice, kjer je odnos med besedilom in ilustracijam komplementaren (ko se verbalno in vizualno dopolnjuje) in v tretji se nahajajo tiste slikanice, kjer je odnos stopnjevalen (ko se verbalno in vizualno med seboj presega). Kadar so besedila in ilustracije simetrične, bralca ne spodbujajo k razmišljanju in uporabi domišljije, čim pa si besedila in ilustracije nasprotujejo ali razlikujejo pa se možnosti različnih branj okrepijo (Nikolajeva, 2003: 8-9).

5.2. PRIZORIŠČE

Prizorišče nam predstavlja svet ter nam daje nek časovni okvir, v katerem se zgodba odvija, lahko je integralno ali pa služi le kot ozadje. Kadar je prizorišče integralno, je to bistven del v zgodbi, v primeru, ko služi zgolj za ozadje, pa za zgodbo ni bistveno pomemben. Notranja prizorišča nam povedo marsikaj o času dogajanja zgodbe, pa tudi o junakih ter njihovih družbenih položajih. Na podlagi prizorišč lahko ugotavljamo žanre slikanic (npr. domišljijska).

Zgodbe, ki se dogajajo v določenih zgodovinskih obdobjih, potrebujejo premišljeno zasnovana prizorišča in so za zgodbo nujna kot tudi izobraževalno pomembna. Tako bralcu ilustracije na nevsiljiv način posredujejo predstavo o različnih obdobjih in bogatijo njegovo znanje o kulturi.

Prizorišča pa imajo včasih tudi simbolni pomen, npr. gozd lahko ponazarja strah in nevarnost in so pomemben dejavnik karakterizacije (npr. razmetana soba junaka lahko predstavlja njegove osebnostne značilnosti) (Nikolajeva, 2003: 9-10).

Prizorišče je lahko predstavljeno z ilustracijo ali z besedami. Besede prostor opisujejo, ilustracije pa dejansko pokažejo, kar je veliko bolj učinkovito. Prav tako pa verbalni pripovedovalec lahko bralca prisili, da določene stvari v prostoru opazi, določene pa spregleda, pri vizualnem prikazu pa bralcu omogoča več svobode. Ker mladi bralci ne marajo opisov in jih običajno izpustijo, so verbalni opisi v otroških knjigah skrčeni na minimum, slikovni opisi pa so tako neomejeni, kar je pri otroških slikanicah zelo pomembno.

Pri najpreprostejših slikanicah se slike in besede medsebojno podvajajo, tako je prizorišče skrajno omejeno, saj so vsi predmeti na slikah, z značilnostmi vred, opisani tudi z besedami.

Včasih je prizorišče prikazano zgolj vizualno, verbalno pa ne (Nikolajeva, 2003: 11).

12

5.3. KARAKTERIZACIJA

Karakterizacija je lahko predstavljena vizualno ali verbalno, vendar je podvajanje opisa v besedah odveč. Večinoma je predstavljena vizualno, vendar pa določenih lastnosti vizualno ne moremo prikazati, kot so na primer starost, ime, psihološki opisi (pogum, pamet, ipd.), sorodstvene vezi, ipd. Vizualna sporočila pa so včasih tako neposredna, da jim je z besedami težko slediti, zato se včasih z ilustracijo bolje predstavi določeno stvar, saj bi z izražanjem s pomočjo besed porabili preveč prostora. Dejanja junakov se lahko prikazuje verbalno in vizualno, načina pa se med seboj lahko dopolnjujeta ali nasprotujeta. Kadar se predstavlja položaj junakov v prostoru, pa je najboljši način predstavitve z ilustracijami (Nikolajeva, 2003:

12-13).

5.4. PERSPEKTIVA

Perspektiva ali zorni kot se pojavlja tudi v slikanicah, predstavlja pa nadvse zanimivo dilemo.

Pri ilustraciji lahko govorimo o perspektivi v dobesednem smislu, kot bralci, oziroma gledalci pa sliko opazujemo z določenega zornega kota. Velikokrat pa naletimo na neskladje med verbalno in vizualno perspektivo. V besedilu se pogosto zagovarja otrokov zorni kot, vizualni pripovedovalec pa je po navadi odrasla oseba. V slikanici dosledno pojavljanje pripovedovalcev v prvi osebi pomeni, da se bralec sicer vživi v otrokov zorni kot, vendar nikoli ne nastopi v ilustracijah, kar predstavlja za mlajše bralce problem, saj pričakujejo, da bodo junaka v ilustracijah videli (Nikolajeva, 2003: 13-15).

5.5. ČAS IN GIBANJE

Čas je likovno zelo težko ponazoriti, razen s sklepanji, tako je v ilustracijah običajno prikazan s pomočjo ur, koledarjev, sončnega vzhoda ali zahoda ter z letnimi časi – skozi zaporedje prizorov, natančneje pa je pojasnjen v besedilu. Slikanica je diskontinuirana in zato nezmožna direktnega prikazovanja gibanja, lahko pa poda občutek gibanja in trajanja. Avtorji se za prikazovanje le tega poslužujejo različnih tehnik, kot so simultana sukcesija, zaporedje ilustracij, dvostranske ilustracije, npr. kjer ena stran prikazuje neko potegavščino otroka, druga pa posledico. Medtem ko je verbalni del slikanice kontinuiran, pa ilustracije niso, zato nikoli ne vemo, koliko časa je minilo med določenima ilustracijama. Verbalni del lahko tako čas točno določi in olajša interpretacijo npr., da se je vse skupaj začelo »prav tisto noč«. V slikanicah pa so verbalni in vizualni vzorci pogosto v neskladju, pri nekaterih ilustracijah avtorji spodbujajo

13

opazovanje iz leve proti desni, nekateri avtorji pa na to ne dajejo poudarka in vrstni red prepuščajo bralcu (Nikolajeva, 2003: 15-19).

5.6. MODALNOST

Ločimo med mimetično (neposredna upodobitev resničnosti) ter nemimetično upodobitvijo (interpretacija na različnih ravneh kot simbol ali metafora). Modalnost je strogo lingvistična kategorija, ki se je vizualno ne da izraziti. Tako pri ilustracijah ne moremo vedeti – razen če si pomagamo z besedilom – ali je tisto kar gledamo resnično, sanjsko ali kaj drugega. Vendar tudi ilustrator s posameznimi ilustracijami bralca lahko usmeri v pravilno interpretacijo (npr.

popačene predmete bo bralec lahko zaznal za neresnične, fotografije pa za resnične ali pa bo rdeče nebo in moder travnik prepoznal kot nekaj domišljijskega). Kljub vsemu, pa v slikanicah težko prepoznamo ali gre za objektivno ali subjektivno pripoved. Medtem, ko je verbalna pripoved pogosto podana iz otroškega zornega kota in so dogodki prikazani kot resnični, pa v ilustracijah pogosto zasledimo, da se zgodba odvija le v otroški domišljiji in tako ilustracije izpodbijajo verbalne pripovedi (Nikolajeva, 2003: 19-20).

Pri analizi slikanic poznamo tri vrste modalnosti, in sicer indikativna modalnost(izraža objektivno resnico), optativna modalnost (izraža željo) in dubitativna modalnost (izraža dvom) (Nikolajeva, 2003: 20).

5.7. OBČINSTVO DVEH GENERACIJ

Slikanice vsebujejo eno najpomembnejših lastnost mladinske književnosti, in sicer, da so namenjene občinstvu dveh ali več generacij in so zvrst, ki naj bi jo odrasli prebirali otrokom, zato so v njih take tekstovne in vizualne vrzeli, da jih otroci in odrasli različno zapolnjujejo (Nikolajeva, 2003: 22).

14

6. ČUSTVENA PISMENOST IN KOGNITIVNA TEORIJA PO MARII NIKOLAJEVI

Otroške slikanice že od nekdaj predstavljajo podporo bralnim sposobnostim majhnih otrok in čeprav jih počasi prepoznavajo kot močne pripomočke pri razvoji vizualne pismenosti, pa so bile v veliki meri zapostavljene kot pripomoček za razvoj čustvenega razvoja pri otroku.

Empatija je sposobnost razumevanja čustev drugih ljudi in je tudi ena najpomembnejših socialnih veščin, ki pa se ne razvije samodejno. Običajno se pojavi okoli 4. leta in se postopoma razvija do adolescence, se pa pogosto razvija počasneje ali pa je pri otrocih z različnimi oblikami avtizma celo popolnoma ovirana. Kot velja za vse druge vrste pismenosti, je tudi čustveno pismenost mogoče okrepiti in pri tem ključno vlogo dobijo učitelji. Slikanice so tako eden izmed potencialnih načinov spodbujanja empatije pri majhnih otrocih, saj slikanice predstavljajo čustva izmišljenih likov ter interpretacijo čustev od enega lika do drugega, vse besede pa so podkrepljene s podobami in ilustracijami. Tako imajo pri slikanicah brez besed slike glavno nalogo in ravno take slikanice posredujejo najbolj močna čustva, za katere besede ne bi bile zadostne (Nikolajeva, 2013).

6.1. EMPATIJA IN TEORIJA UMA

Teorija uma je koncept kognitivne psihologije in se nanaša na sposobnost razumevanja razmišljanja drugih posameznikov in je nepogrešljiva družbena veščina. Majhni otroci imajo omejeno življenjsko izkušnjo čustev, ravno slikanice, pa ponujajo otrokom veliko čustveno izkušnjo, ki jo otroci lahko doživijo. Branje slikanic otroke pripravi na soočanje z empatijo in branjem misli v resničnem življenju, raziskave pa potrjujejo, da tudi zelo majhni otroci razumejo čustveno razsežnost v slikah in se nanjo tudi odzivajo. Otrok občuti veselje ob podobah nasmejanega obraza, ljubke živali ter občuti strah pred strašno pošastjo in takšni odzivi se bistveno ne razlikujejo od odzivov na resnične izkušnje, čeprav vizualna predstavitev pošasti ni povsem enaka resnični »pošasti«. Tako slika tiranozavra otroku ne predstavlja nevarnosti, ampak se možgani na sliko še vedno odzivajo, kot da je resnična, ta pojav pa razlaga kognitivna kritika s kompleksnim zrcaljenjem nevronov, ki možganom omogočajo, da simulirajo odzive na predstavitve, kot da bi bili resnični vizualni dražljaji. Vizualni odziv je za otroke zastrašujoč in literarni učenjaki takšne obtožbe po navadi prehitro zavrnejo in ne upoštevajo dejstva, da možgani dejansko malo razlikujejo. Majhen otrok, ki se nasmehne, ko vidi vesel obraz ali se

15

prestraši, ko vidi velike čeljusti dinozavra, resnično doživlja svoja čustva in to je nekaj, česar se morajo vzgojitelji zavedati ter spoštovati (Nikolajeva, 2013).

6.2. OSNOVNA ČUSTVA

Razvoj empatije se običajno začne s prepoznavanjem osnovnih čustev (veselje, strah, jeza) in veliko slikanic je osredotočenih na njih. Majhni otroci morda ne vedo točno, kaj pomenijo besedni stavki »Bil je žalosten« ali »Bila je prestrašena«, vendar se bodo verjetno odzvali na vizualni prikaz žalosti ali strahu. Obstaja širok obseg čustev, ki jih slike same ali v kombinaciji z besedami lahko prikažejo. Naš čustven odziv na čustveno nabite slike je mogoč, ker imamo shranjene spomine na predstavljeno čustvo bodisi iz resničnih izkušenj bodisi iz prejšnjih izkušenj, lahko so besedne, vizualne, ampak vse, ki jih imamo, zadostujejo za sprožitev spomina. Pri branju slik iščemo zunanje prepoznavne znake čustev, saj tako uporabljamo teorijo uma v resničnem življenju. Kognitivne študije trdijo, da so najpomembnejši kazalci, ki odražajo človeška čustva, oči in usta in da so to univerzalne lastnosti, zato je oblika ust verjetno najvidnejša lastnost in se iz tega razloga velikokrat uporablja v slikanicah. V kolikor se pojavi odsotnost ust v slikanicah, je branje čustev lika oteženo, saj srečo in žalost vsi prepoznamo po navzgor ali navzdol obrnjenih ustnicah, široko odprta usta lahko pomenijo strah ali jezo, kombinacija zaprtih oči in odprtih ust, pa kaže na stisko. Izrazi na obrazu pa niso edini način sporočanja čustev (Nikolajeva, 2013).

Kognitivna znanost poudarja, da so čustva utelešena, torej povezana z gibi telesa in prostorskim položajem, tako lahko z govorico telesa čustva prepoznamo tako v resničnem življenju, kot tudi v vizualnih predstavitvah. Iztegnjene roke pomenijo veselje, medtem ko ohlapne roke, ki visijo ob telesu, pomenijo stisko. Pri živalih ali neživih predmetih je težko prebrati čustva, ker ni jasnega zunanjega izraza, kljub temu, pa imajo slikanice nečloveške like in s takimi čustvu smo sposobni sodelovati, saj jih antropomorfiziramo ter jim pripišemo človeške lastnosti ter se ukvarjamo z njihovimi čustvi, kot da bi bili ljudje. Kot trdi kognitivna teorija, je antropomorfizacija naš način domišljanja sveta (Nikolajeva, 2013).

Pri branju slik iz slikanic moramo uporabiti tudi svoje znanje o umetniških konvencijah. Znake, ki so v ospredju in postavljeni v sredino slike, beremo kot vesele in zadovoljne, znake natrpane v kotih in v ozadju kot nesrečne, osamljene in prestrašene, nekatera razpoloženja povezujemo tudi z določenimi barvami: rdeča z agresijo, črno s stisko, rumeno z veseljem (Nikolajeva, 2013).

16

6.3. BESEDE IN SLIKE

Pomembnejše in čustveno nabite podobe v slikanicah pogosto dopolnjujejo besedne izjave, enostavne ali kompleksne, dobesedne ali metaforične: »Bil je žalosten«, »Bila je prestrašena«;

»Zmrznila je od groze«, »Zavrela je od jeze«. Tudi naslovi knjig pogosto že nakazujejo na čustva, o katerih bo govorila knjiga: npr. »Žalostna žaba« in »Prestrašena žaba« avtorja Maxa Velthuijsa.

Slike in besedne izjave se lahko med seboj dopolnjujejo ali izboljšajo, lahko pa so si celo v protislovju. Na primer, besede lahko navajajo, da je lik srečen, medtem ko slike lahko kažejo, da je razburjen. Ustna izjava je že lahko natančnejša, a tudi omejevalna. Lahko bi rekli, da so besedne izjave v slikanicah odvečne, če slike vzbujajo čustveni odziv takoj in neposredno. Tudi otroci nimajo težav z ustreznim odzivanjem na slike, ki jih besede ne podpirajo (Nikolajeva, 2013).

6.4. SOCIALNA ČUSTVA

Za razliko od osnovnih čustev, socialna ali višja kognitivna čustva, kot so ljubezen, krivda, sram, ponos, zavist in ljubosumje, niso prirojena, oziroma so bistveno manj prirojena, kot osnovna čustva in so lahko kulturno odvisna. Socialna čustva so vsaj delno povezana z osnovnimi čustvi, na primer ljubezen vodi do sreče le, če je vzajemna in neuresničena ljubezen vodi v žalost. Čeprav obstaja veliko slikanic z enim samim likom, pa večina vključuje vsaj dva, kar takoj predstavlja socialna čustva, vendar jih je težko vizualno izraziti. Tako so socialna čustva veliko bolj zapletena in sestavljena, lahko so si tudi kontradiktorna in vodijo tako do pozitivnih kot negativnih rezultatov (Nikolajeva, 2013).

6.5. VGRAJENO BRANJE MISLI

Slikanice, ki vključujejo več likov, mlade bralce spodbujajo k bolj zapletenemu branju misli. V tem postopku bralci niso pozvani le da razumejo, kaj liki mislijo in čutijo, ampak tudi kaj liki mislijo in čutijo o mislih in občutkih drug drugega. V resničnem življenju je glavna spodbuda branja misli napovedovanje in predvidevanje dejanj in reakcij drugih ljudi z razumevanjem njihovih misli. Slikanice prikazujejo konflikte med liki, ki temeljijo na nerazumevanju, napačni interpretaciji in napačnem usmerjanju čustev; upodabljajo tudi like, ki razvijajo empatijo do drugih likov. Takšne predstave zahtevajo bolj izpopolnjen čustveni odziv (Nikolajeva, 2013).

17

Kognitivna kritika trdi, da naši možgani samodejno obdelajo tri do štiri zapovedi branja misli.

Brez empiričnih dokazov bi domnevali, da mladi bralci ne presegajo dveh. To pomeni, da uporabljajo poglobljeno identifikacijo: delijo čustva enega lika, ne da bi poskušali razumeti misli in občutke nasprotne osebe. Naravno je, da se vživljamo v spodbudo, v konfliktu otrok/starš pa je naravno, da se mladi bralec vživi v vlogo otroka (Nikolajeva, 2013).

6.6. KAJ TOREJ PONUJA KOGNITIVNA KRITIKA?

Prvič, kognitivna kritika potrjuje trditve, ki so bile prej izrečene brez znanstvenih dokazov:

branje leposlovja ni le koristno, ampak je nenadomestljivo za naš kognitivni in čustveni razvoj.

Z enostavnimi besedami nas branje naredi boljšega človeka, s čimer se morajo učitelji zagotovo spoprijeti.

Drugič, kognitivna kritika dokazuje, da so vizualne podobe močno sredstvo za privabljanje bralcev k sodelovanju z besedili in da so slikanice popolno področje za teorijo uma in empatijo mladih.

In tretjič, kognitivna kritika učenjakom in učiteljem ponuja konkretne in enostavne pripomočke za preučevanje čustvenega sodelovanja mladih bralcev z besedili slikanic. Na videz preprosta vprašanja, na primer: »Kaj čutijo liki?«, »Kako vemo, kaj čutijo?« sovpadajo z najglobljimi vprašanji filozofije umetnosti in njenih izobraževalnih posledic. Izboljšujejo estetsko spoštovanje slikanic pri mladih bralcih (Nikolajeva, 2013).

18

7. BETTINA KUMMERLING-MEIBAUER

Bettina Kummerling-Meibauer (rojena 1959) je nemška avtorica in akademska profesorica, najbolj znana po svojih delih na področju mednarodne literature za otroke, raziskovanja slikanic, avantgardnih študijah in raziskovanju začetkov pismenosti. V svoji dolgoletni profesorski karieri je delovala kot redna ali gostujoča profesorica na številnih univerzah po Evropi in svetu, predvsem na področju nemške filologije, zgodovine umetnosti in filozofije.

Trenutno deluje kot profesorica literature na Univerzi Eberhard Karls Universität Tübingen v Nemčiji (ResearchGate, 2021). Znana je kot avtorica štirih knjig, urednica številnih zbornikov in zbirk ter govornica na mnogih konferencah o literaturi. Bila je predsednica mednarodnega projekta "Otroška književnost in evropska avantgarda", financiranega s strani Evropske znanstvene fundaciije, od leta 2015 pa deluje kot uredniški vodja akcije COST "Digitalna pismenost in multimodalne prakse majhnih otrok" (Eberhard Karls Universitat Tubingen, 2017).

Med njena najbolj znana dela uvrščamo naslednja:

 "Emergent Literacy. Children's boooks from 0 to 3" (John Benjamins, 2011)

 Studies in European Children's and Young Adult Literature" (Winter Verlag, Heidelberg)

 Editor of the book series "Children's Literature, Culture, and Cognition" (John Benjamins, Amsterdam), with Nina Christensen (University of Aarhus) and Elina Druker (University of Stockholm)

Slika 3: Bettina Kummerling-Meibauer

19

8. ZGODNJA PISMENOST IN OTROŠKA LITERATURA 8.1. OTROŠKE KNJIGE OD 0–3

»Baby books« je izraz za vse knjige za otroke od približno 10 meseca starosti pa do treh let, ki jih delimo na:

- Slikanice s prvimi pojmi - Slikovni slovarji

- Premične knjige - Ku-ku knjige - Knjige – igrače - Zvočne knjige - Pobarvanke

- Knjige za glasno branje

Vse te knjige vsebujejo ilustracije, ki pritegnejo pozornost majhnega otroka. Še vedno pa ni posebne klasifikacije za vse te knjige, zato so uvrščene v pojem »baby books«, jasno pa je, da te knjige spodbujajo usvajanje jezika, vizualno pismenost ter splošno pridobivanje znanja o različnih temah (hrana, higiena, živali, barve, narava, itd.) (Kummerling-Meibauer, 2011).

Bettina Kummerling-Meibauer pravi, da so slikovne knjige za mlajše otroke pogosto oblikovane kot igrače. Nekatere ponujajo možnost dvigovanja zavihkov na straneh, druge združujejo slikanico in plišaste živali ali sestavljanke, lahko vsebujejo vložke puhastih oblačil, svetlečih površin, razne zvoke, lahko so v obliki avtomobila, žoge, kocke, itd. Vse to otroka privablja k uporabi različnih čutil pri gledanju slik, poslušanju zvokov, da se slikanice dotakne, jo uporabi kot orodje, obrača strani ter pritiska gumbe. Otroci se s prvimi slikanicami brez besed po navadi srečajo pri starosti enega leta. Razlog za začetek zanimanja je, da pri tej starosti otroci začnejo usvajati prve besede. Prve slikanice prikazujejo predmete iz okolice majhnega otroka.

Številne slikovne knjige so razporejene po področjih: igrače, živali, vozila, hrana. Druga vrsta knjig prikazuje prizore in razne lokacije, kot so nakupovanje na tržnici, življenje ali delo na kmetiji, zajtrk v kuhinji, ki otroka spodbujajo pri kognitivnem razvoju. Posebna vrsta slikanic brez besed je »wimmelbook«, ki otroka spodbuja, da pozorno ogleduje slike ter pripoveduje o dogodkih. Tudi knjige »I Spy« otroka spodbujajo, da na slikah išče predmete, ki so lahko skriti za zavihki in jih je potrebno dvigniti. V vseh teh knjigah najdemo preprosta kratka besedila, rime ali pesmi, ki pripovedujejo kratko zgodbo. Vse te kratke zgodbe, pa otroka pripravljajo na

20

daljša in bolj zapletena besedila. Otroci stari tri leta po navadi že zmorejo povedati kratko preprosto zgodbo, pri čimer pa se vzpostavi most med otrokovo zmožnostjo razumevanja besedila ter zmožnostjo, da sam pripoveduje.

8.2. ZGODNJE OPISMENJEVANJE TER ŠTUDIJE

Študije, ki se ukvarjajo z vplivom slikanic na otroke mlajše od treh let, so redke. Razlogi za premajhno proučevanja literarne pismenosti v prvih dveh do treh letih življenja so različni.

Prvič, slikanice objavljene za to ciljno skupino so preproste (ne vsebujejo nobenega besedila ali pa vključujejo le kratka besedila). Drugič, težko je delati z otroki, mlajšimi od treh let in s knjigami naslovljenimi na to občinstvo, saj ima empirični raziskovalec omejene možnosti pridobivanja odzivov bralcev zaradi omejenega besedišča in splošnega znanja mlajših otrok.

Tretjič, nepomembnost otroških knjig za zelo majhne otroke - tudi danes veliko akademikov zanemarja temeljni vpliv prvih slikanic na nastajajoči občutek za pismenost majhnega otroka.

Študije jezikoslovja, kognitivne psihologije, teorije izobraževanja in otroške literature so pokazale, da so knjige za otroka zelo pomembne, saj jih seznanijo z obliko knjige, spodbujajo njihovo domišljijo, ustvarjajo vez med odraslim in otrokom in močno prispevajo k usvajanju literarne pismenosti, vizualne pismenosti, pismenosti in k jezikovnemu razvoju. Prav tako so študije pokazale, da se morajo otroci naučiti razumeti slike, kot se naučijo brati pisanega besedila, saj tudi slike lahko predstavljajo za otroke zahtevne strategije. Vizualna pismenost je tesno povezana z usvajanjem jezika, to poudarja tudi proces »dialoškega branja«. Dialoško branje je proces, kjer otrok podrobno ogleduje sliko, pri tem pa ga odrasli spodbuja z vprašanji, na primer: «Kaj je to?«(in kaže na sliko) ali »Kje je žoga?« (in spodbuja otroka da pokaže na ustrezen predmet v slikanici). Tako otroka poleg kazalne igre spodbujamo tudi, da na vprašanja odgovori s poimenovanjem predmeta. Kadar slike prikazujejo dejanja s predmeti, lahko postopek odgovora na vprašanje privede tudi do preprostih stavkov. Poleg tega interakcija med odraslim in otrokom med skupnim ogledovanjem slikanic, otroka uči sposobnosti razumevanja, da vprašanje vzbuja odgovor in da so geste in vprašanja namigi za začetek komunikacijskega procesa (Kummerling-Meibauer, 2011).

21

9. SLIKANICE IN KOGNITIVNE ŠTUDIJE

Kognitivne študije so krovni termin za vse discipline, ki preučujejo (človeško) kognicijo.

Kognicija vključuje pojave, kot so jezik in komunikacija, znanje in spomin, mišljenje in reševanje problemov ter s tem povezani procesi tvorjenja in razumevanja (Kummerling- Meibauer, B., Meibauer, J, 2020).

Bettina Kummerling-Meibauer in dr. Jorg Meubauer (profesor nemškega jezika in jezikoslovja ter izredni profesor) pa v članku navajata, da so bile slikanice do sedaj obravnavane v glavnem kot didaktična orodja, kot umetniška dela ali kot posebna vrsta knjig – skupek povezav med besedilom in slikami.

Močno zanemarjena pa je bila do sedaj perspektiva otroškega bralca. Kako lahko otroci razumejo slikanico? Kaj se lahko iz nje naučijo? Da bi lahko odgovorili na ta vprašanja, moramo pri obravnavi slikanic upoštevati razvojne stopnje otrok, kar pomeni, da moramo na slikanice gledati kot na predmete, ki so a) prilagojeni zmožnostim in zanimanjem otrok in so b) specifičen vložek v njihov splošni razvoj (Kummerling-Meibauer, B., Meibauer, J,2020).

O mnogih »kognitivnih« vidikih slikanic se govori v zvezi s pismenostjo. Ločimo tri vrste pismenosti:

- Jezikovna pismenost (učenje branja in pisanja)

- Vizualna pismenost (učenje izdelovanja in interpretiranja pripovedi) - Literarna pismenost (učenje pripovedovanja in interpretiranja pripovedi)

Ker so slikanice kombinacija slike in besedila, so pomembne vse pismenosti, zato so slikanice nadvse primerne za celosten odnos med splošnim kognitivnim razvojem, jezikovno pismenostjo, vizualno pismenostjo in literarno pismenostjo (Kummerling-Meibauer, B., Meibauer, J., 2020).

9.1. SLIKANICE IN TEORIJA UMA

Teorija uma je zmožnost pripisovanja duševnih stanj (čustev, želja, znanja in misli) drugim, ter razumevanje, da imajo drugi lahko drugačna prepričanja od nas. Nekje do dveh let se razvije zmožnost pripisovanja čustev, ključna prelomnica pa je pri štirih letih, ko so otroci sposobni razumeti osnove teorije uma. Teorija uma se preizkuša na tako imenovani nalogi napačnih prepričanj, ki sta jo razvila Heinz Wimmer in Josef Perner (1983). Obstaja prepričanje prvega

22

reda (razumevanje), da ima lahko človek napačna prepričanja o realnosti – razvito do četrtega leta) ter prepričanje drugega reda (razumevanje, da ima lahko človek napačno prepričanje o prepričanju drugega človeka – razvito do šestega leta). Spoznanje, da so možni različni pogledi na prepričanje druge osebe pa je pozen dosežek (med dvanajstim in sedemnajstim letom).

Teorijo uma tako ni možno jasno ločiti od drugih kognitivnih in družbenih konceptov. Na primer, kognitivni in družbeni koncept empatije je v tesni povezavi s teorijo uma in ko govorimo o razumevanju dejstva, da lahko različni ljudje o isti stvari različno razmišljajo in čutijo, takrat empatija in teorija uma sodelujeta v popolni meri. Zato je teorija uma ključna za razumevanje zgodb v slikanicah (Kummerling-Meibauer, B., Meibauer, J., 2020).

9.2. LIKI V SLIKANICAH

Liki v slikanicah, bodisi človeški, živalski, oživljenji predmeti itd. igrajo pomembno vlogo, saj vodijo celotno zgodbo, mlade bralce pa privabljajo, da se z njimi poistovetijo ali do njih začutijo empatijo. Samo poistovetenje je kompleksen kognitiven pojem, ki je bolj pogost, če je lik podoben bralcu, če je vzpostavljena empatija lika, ki je v posebni situaciji in če je lik bralčev vzornik. Do kolikšne mere pa se bo bralec poistovetil z likom, je odvisno od več okoliščin, kot je na primer pogled iz njegove perspektive, zgrajen naklonjen odnos ter razumevanje družbenih, moralnih in kulturnih razlogov za njegovo obnašanje in mišljenje (Kummerling-Meibauer, B., Meibauer, J., 2020).

Okoli treh ali štirih let (ko so otroci zmožni odigrati daljši prizor), pa postane zelo opazna igra vlog, ki je kognitivna veščina, saj zahteva sposobnost pretvarjanja, da je določen predmet nekaj drugega (škatla za čevlje – postelja za punčko), zmožnost pripisovanja lastnosti predmetom (da plišasti medvedek spi) in zmožnost vključevanja nevidnih predmetov (nevidni pes kot čuvaj pri igri). Slikanica, ki je torej nekakšen vmesnik med verbalnim in vizualnim, v resnici predstavlja izziv za kognitivne študije ter lahko odigra pomembno vlogo v njihovem razvoju (Kummerling- Meibauer, B., Meibauer, J., 2020).

23

III. EMPIRIČNI DEL

1. OPREDELITEV PROBLEMA

Otrokom prvega predšolskega obdobja sem predstavila tri izbrane slikanice iz zbirke Čebelica – prva urednica Kristina Brenkova (1953–1973). Knjige sem analizirala in obravnavo vodila kot pogovor na osnovi petih kategorij literarne analize (literarni liki, literarni prostor in čas, dogajanje ter sporočilo literarnega besedila). Pri vseh treh izbranih slikanicah v knjižni obliki (v nadaljevanju: slikanice) – Makarovič Svetlana, (2013): Pod medvedovim dežnikom , Levstik Fran (1971): Kdo je napravil Vidku srajčico, in Koroška pripovedka (2001): Hvaležni medved, (priredila Kristina Brenkova) – so predstavljene vrline: značajsko pozitivne lastnosti, čustva ter empatija. V današnjem hitrem tempu življenja se pozablja na to, kako pomembna je predvsem empatija – občutek za sočloveka ter vživljanje v sočloveka. Namen diplomskega dela je, da mlajši otroci spoznajo pozitivna (osnovna) čustva, prijaznost, hvaležnost, bonton (prosim, hvala) in da na podlagi obravnave premišljeno izbranih slikanic poskusim to pri njih spodbujati ter razvijati. Poleg vsega tega, sem želela tudi spodbuditi njihov govor ter besedni zaklad.

2. CILJI

Cilj diplomskega dela je, otrokom od 1. do 3. leta predstaviti ter analizirati tri izbrane slikanice (1. Makarovič, S.(2013): Pod medvedovim dežnikom, 2. Levstik, F.(1971): Kdo je napravil Vidku srajčico, 3. Koroška pripovedka (2001): Hvaležni medved), ki temeljijo na čustvih, empatiji, prijateljstvu in na pomoči drug drugemu. Pri tem me je zanimal njihov čustven odziv, v kolikšni meri se bodo poistovetili z glavnim literarnim likom in da s pogovorom in primernimi dejavnostmi razvijam njihovo empatijo. Prav tako je cilj diplomskega dela razvijati njihov besedni zaklad.

3. RAZISKOVALNA VPRAŠANJA:

1. Ali lahko pri otrocih razvijem pozitiven odnos do knjige oz. knjižne vzgoje?

2. Ali lahko s primerno obravnavo slikanic ter s primernimi dejavnostmi razvijamo otrokovo empatijo?

3. Ali se otroci lahko (na podlagi ustreznih in spodbudnih dejavnosti) čustveno poistovetijo z glavnim literarnim likom in motivirano sodelujejo v dejavnostih?

24

4. METODA RAZISKOVANJA 4.1. VZOREC

Raziskovanje je potekalo v vrtcu Vrtec Viški gaj, enota Bonifacija, in sicer v homogeni skupini.

Moj raziskovalni vzorec je zajemal 5 otrok (čas epidemije) prve staroste skupine, starih 2-3 leta.

4.2. MERSKE TEHNIKE IN INSTRUMENTI

Raziskovanje je kvalitativne narave in temelji na opisovanju. Uporabila sem deskriptivno metodo raziskovanja ter z njo opisala odzive otrok na izbrane slikanice na osnovi kognitivne mladinske književnosti ter knjižne in književne dejavnosti. Raziskovanje je temeljilo na treh izbranih slikanicah, ki sem jih predstavila otrokom. Po vsaki prebrani slikanici sem pripravila dejavnosti, ki so vključevale različna področja po Kurikulumu za vrtce. Slikanice so bile izbrane na podlagi vsebine (predstavljajo čustva, prijateljstvo, pomoč drug drugemu) ter na podlagi njihove starosti. Izjemoma slikanica »Levstik, F. (1971): Kdo je napravil Vidku srajčico«, je bila izbrana na podlagi vsebine, za otroke pa je malo bolj zahtevna.

4.3. POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVA PODATKOV

Branje in izvajanje dejavnosti je potekalo približno 3 tedne, za vsako slikanico en teden. V našem bralnem kotičku, na blazini, sem jim prebrala izbrane slikanice in nato izvedla dejavnosti. Dejavnosti sem fotografirala in na podlagi pogovora in opazovanja zapisala odzive otrok.

25

5. UVOD V EMPIRIČNI DEL

V empiričnem delu so predstavljene tri razpredelnice treh knjig:

1. Svetlana, M. (2013): Pod medvedovim dežnikom 2. Koroška pripovedka (2001): Hvaležni medved 3. Levstik, F. (1971): Kdo je napravil Vidku srajčico

V prvi koloni so kategorije analize, v drugi koloni citati in v tretji koloni moja interpretacija.

Za vsako preglednico so zapisani odzivi otrok. Obravnavo treh izbranih pravljic sem vodila kot pogovor in na osnovi petih kategorij literarne analize (literarni liki (glavni literarni liki in stranski literarni liki), literarni prostor in čas, dogajanje ter sporočilo literarnega besedila, oziroma kratke sodobne pravljice v slikaniški obliki (v nadaljevanju: slikanica)) treh izbranih besedil iz zbirke Čebelica.

5.1. CILJI PO KURIKULUMU ZA VRTCE :

- Otrok posluša jezik in je vključen v komunikacijske procese z otroki in odraslimi, - otrok ob knjigi doživlja ugodje, veselje in zabavo,

- otrok aktivno posluša in doživlja slikanico, - otrok je aktivno udeležen v obnovo zgodbe,

- otrok razvija sposobnost čustvenega sodelovanja v literarnem svetu, - otrok se aktivno in gibalno vključuje,

- otrok razvija prstne spretnosti, fino motoriko,

- otrok razvija sposobnosti in načine za vzpostavljanje in uživanje v prijateljskih odnosih z enim ali več otroki,

- otrok razvija sposobnost miselnega in čustvenega sodelovanja v literarnem svetu.

5.2. DEJAVNOSTI:

- Branje in pripovedovanje ter obnova slikanice,

- predstavimo nastopajoče živali, zapojemo pesmico o vsaki živali,

- likovno ustvarjanje – skupno barvanje dežnikov (rdečega in zelenega) ter razvrščanje živali pod pravi dežnik,

- igra vlog (zaigramo medveda z rdečim dežnikom, lisico z zelenim in živali), - sprehod z dežniki po dežju in igra »Ali me sprejmeš pod svoj dežnik?«,

26 - igra »Bežite, medved gre«,

- branje in pripovedovanje slikanice »Hvaležni medved«,

- razporeditev ilustracij po pravilnem vrstnem redu in obnovitev zgodbe,

- poligon »Pomagajmo ranjenemu medvedu nabrati hruške« ter sladkanje s hruškami, - branje in pripovedovanje slikanice s pomočjo kamišibaja,

- sešijmo Vidku srajčico (pretikanke), - socialna igra: »Pajkova mreža«.

27

6. UVOD V PRVO RAZPREDELNICO

V prvi razpredelnici je predstavljena slikanica Pod medvedovim dežnikom. Avtorica pravljice je Svetlana Makarovič, ilustrator barvitih in močnih komunikativnih ilustracij pa je Gorazd Vahen. Prva izdaja je v zbirki Čebelica izšla že leta 1998, to pa je že tretji prenovljeni natis te slikanice. Izbrala sem jo predvsem zaradi čudovite zgodbe in ilustracij ter pomembne vsebine.

Znana živalska pravljica postavlja v ospredje vrline kot so velikodušnost, empatija in pomoč drugim, značajske lastnosti, ki jih v veliki meri pripomore prijazni in dobrosrčni medved.

DEJAVNOSTI:

- branje in pripovedovanje ter obnova slikanice,

- predstavimo nastopajoče živali, zapojemo pesmico o vsaki živali,

- likovno ustvarjanje: skupno barvanje dežnikov (rdečega in zelenega) ter razvrščanje živali pod pravi dežnik,

- igra vlog (zaigramo medveda z rdečim dežnikom, lisico z zelenim in živali) - sprehod z dežniki po dežju in igra »ali me sprejmeš pod svoj dežnik?«.

Slika 4: Svetlana Makarovič- Pod medvedovim dežnikom

28

6.1. PRVA RAZPREDELNICA (Makarovič, S. (2013): Pod medvedovim dežnikom )

KATEGORIJA ANALIZE Makarovič, S.(2013): POD

MEDVEDOVIM DEŽNIKOM (izdaja Biserna čebelica)

INTERPRETACIJA

1. LITERARNI LIKI »Medved je dobil za rojstni dan […].«

»Nasproti mu je prišla stara lisica.«

»Pa je srečal srnico.«

»Srečala sta zajčka, […].«

»Srečali so veverico.«

»[…] pritekla miška in zacvilila.«

V pravljici nastopajo glavni lik (medved) in stranski liki (lisica, srnica, zajček, veverica in miška). Vsi liki so poosebljene živali.

1.1 GLAVNI

LITERARNI LIKI

MEDVED:

»Medved je dobil […]«

Glavni literarni lik je poosebljena žival – medved.

»Dober dan gospa!« je prijazno pozdravil medved, […].

Medved je prijazen.

»Stopi no pod moj dežnik, srnica!«

«Kar k nam pod dežnik, veverica!«

Je dober in pod dežnik sprejme vse živali.

»Brž k nama pod dežnik, zajček!

Drugače se boš prehladil.«

Medved je skrben.

»Bili so prav dobre volje[…]. Medved pa je zraven prav debelo brundal.«

»Medved […] in zadovoljen odhlačal domov.«

Medved je vesel in zadovoljen.

1.2 STRANSKI LITERARNI LIKI

LISICA:

»Nasproti mu je prišla stara lisica.«

Lisica je predstavljena kot stara.

»[…], lisica pa ga je samo strogo pogledala in ni niti odzdravila.«

Lisica je predstavljena kot stroga in nevljudna.

»Prosila sem že lisico[…]pa me ni hotela

niti slišati!«

»[…] Lisica me je napodila!«

Lisica ne pomaga ostalim živalim in jih ne sprejme pod svoj dežnik.

Lisica je groba.

»Po gozdu je hodila lisica in zehala.

Oh, kako mi je dolgčas,« […]« Lisica je tudi dolgočasna.

» Lisici se je povesil nos« Lisica je tudi užaljena.

SRNICA:

»Pa je srečal srnico.«

»Gledala ga je z velikimi plašnimi očmi[…]«

»Bila je čisto premočena in se je tresla od mraza«

Srnica je predstavljena kot plašna, premočena in premražena ter hvaležna.