Škotska (Združeno kraljestvo)
Po podatkih dobrodelne organizacije LGBT Youth Scotland je trpinčenje in nasilje nad LGBT-učenci in učenkami v škotskih šolah, kot lahko preberemo v priročniku Addressing Inclusion: Effectively Challenging Homophobia, Biphobia and Transphobia (2017: 7), še vedno zelo močno prisotno. Omenjena organizacija poroča, da se učenci in učenke še vedno ne počutijo dovolj močni in samozavestni za prijavljanje
»zlorab« (verbalnega, čustvenega in fizičnega nasilja) na podlagi spolne usmer-jenosti in spolne identitete, čeprav vemo, da lahko homofobično, bifobično in transfobično trpinčenje ter nasilje močno vplivajo na samopodobo, samozavest, čustvene odzive in težave, psihične težave in težave pri učenju, da lahko vplivajo na šolski uspeh, izostanke iz šole ter končno na prenehanje šolanja (ibid: 6). Pri tem v organizaciji poudarjajo, da so v primerjavi z LGB-učenci in učenkami nasilju v šoli še posebej izpostavljeni transspolni učenci in učenke (ibid: 7). Zato se je organiza-cija aprila 2017 vključila v vladno kampanjo Čas za inkluzivno izobraževanje (ČII), ki poudarja pomen in zahteva akcijo za preprečevanje nasilja in trpinčenja v šoli. Šole in lokalne oblasti so pozvale k učinkovitim in odločnim ukrepom proti (verbalne-mu, čustvenemu in fizičnemu) nasilju. Škotska vlada je nato v sodelovanju z LGBT-organizacijami sprejela strategijo proti trpinčenju LGBT-otrok v škotskih šolah.
V LGBT Youth Scotland pravijo, da je bilo kar nekaj pomembnega dela v škotskih šolah že opravljenega, vendar potrebujejo in zahtevajo organiziranje več delav-nic in sredstev za poučevanje učiteljev in učiteljic na tem področju, kakor tudi izboljšano zakonsko urejenost ter pregled nad šolami glede nasilja nad ciljno populacijo. Pri tem so svoje izkušnje šolskega trpinčenja in nasilja na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete podelili tudi člani in članice organizacije ter tudi na podlagi tega predstavili razloge za preprečevanje šolskega nasilja nad LGBT-otroki. Megan McIntyre, ena od članic mladinskega nacionalnega sveta omenjene organizacije, je povedala, da je morala zaradi neresne obravnave homo-fobičnega medvrstniškega trpinčenja v šoli celo zamenjati šolo, kar pa ni res poma-galo, saj tudi v drugi šoli ni bilo nič boljše – s homofobnim nasiljem se preprosto niso hoteli spoprijeti. »Rezultat tega je bila pogosta odsotnost, saj nisem hotela hoditi v takšno šolo. Preprosto se nisem dobro počutila,« je zapisala na spletni strani LGBT Youth Scotland, ki jo je organizacija vzpostavila ob vključitvi v omenjeno vladno kampanjo.
Fergus McMillan, izvršna direktorica LGBT Youth Scotland, pa je za isto stran izjavila:
Želimo si izobraževalnega sistema, o katerem bodo lezbijke, geji, biseksualni, transspolni in interspolni učenci in učenke poročali, da so vključeni v svoje šole, da v njih ni homofobnega, bifobnega in transfobnega nasilja, da se njihove realnosti odražajo tudi v učnem načrtu [...] Zato podpiramo temeljna
izhodišča kampanje Čas je za inkluzivno izobraževanje in pozivamo ravnatelje in ravnateljice šol ter snovalce in snovalke šolskih politik na vseh ravneh, da se osredinijo na polno implementacijo Zakona o enakopravnosti iz leta 2010, ki preprečuje diskriminacijo in spodbuja enake možnosti za vse.
Sicer pa je organizacija v Strategiji za trajnostno prihodnost (2018‒2023) zasta-vila naslednje prioritete za ozaveščenje in opolnomočenje LGBT-otrok in mladine:
neposredno nagovarjanje in delo z LGBT-otroki in mladino, vključeno v organizaci-jo (2018: 14), vključevanje LGBT-mladine v delo organizacije, kjer se bodo učili vod-stvenih in drugih veščin, ki jim bodo pomagale pri graditvi kariere in življenju (ibid.:
15), vzpostavitev spletne platforme za mreženje in podporo škotskim šolam pri vzpostavljanju zavezništev med LGBT-učenci in učenkami ter njihovimi zavezniki (ibid.: 18), izpostavljanje dobrih šolskih praks za učitelje pri delu s ciljno populacijo (ibid.: 19), izpopolnjevanje dela organizacije in njenih zaposlenih ter ne nazadnje pripovedovanje osebnih zgodb LGBT-otrok in mladine (ibid.: 22–23).
Oktobra 2018 pa je škotska vlada izdala dokument LGBT Inclusive Education Working Group, ki je plod skupnega dela vladne delovne skupine za vključevanje populacije LGBT, LGBT Youth Scotland in udeleženih v kampanji Čas je za inkluzivno izobraževanje. Dokument podaja najnovejše ugotovitve in priporočila za prepreče-vanje predsodkov, stereotipov in nasilja nad LGBT-učenci in učenkami, predloge za posodobitev vodnika za poučevanje odnosov za učitelje in posodobitev učnih načrtov z vsebinami LGBT (Škotska vlada, 2018a: 15‒16).
Japonska
Human Rights Watch poroča, da japonski vladi ni uspelo zaščititi svojih LGBT-učencev in učenk pred nasiljem ter da nacionalni učni načrt in šolske politike ignorirajo spolno usmerjenost in identiteto kljub politiki preprečevanja trpinčenja in nasilja v šoli. Japonska vlada (Ministrstvo za šolstvo, kulturo, šport, znanost in tehnologijo – MŠKŠZT) je namreč oktobra leta 2013 izdala dokument Temeljna politika preprečevanja trpinčenja, vendar pa ta govori le o izobraževanju učencev o družbenih normah, učiteljev o pravicah otrok ter obveznem usposabljanju za učitelje, LGBT-populacije pa sploh ne omenja.
Zato 84 strani dolgo poročilo Human Rights Watch »The Nail That Sticks Out Gets Hammered Down«: LGBT Bullying and Exclusion in Japanese Schools (Human Rights Watch, 2016a) natančno predstavi neučinkovitost japonske vlade pri prepreče-vanju trpinčenja in nasilja nad LGBT-učenci in učenkami. Poročilo opozarja tudi, da vlada preprečuje dostop do informacij, zavira samoizražanje in javno izražanje spolne usmerjenosti in identitete.
Ker je nasilje v japonskih šolah zelo razširjeno, razvpito in pogosto brutalno, še posebej do populacije LGBT, je MŠKŠZT izdalo poseben vodnik o pravicah LGBT-učencev in učenk. V Japan: Bullied LGBT Students Unprotected (Human Rights Watch,
2016b) lahko preberemo, da so japonski uradniki, zaposleni na MŠKŠZT, večkrat ponovili, da se problema nasilja v šolah lotevajo »holistično«, vendar bi morali potrebe LGBT-učencev in učenk obravnavati posebej. Torej imamo dvojno pozi-cijo vlade: nacionalne politike se sicer borijo proti šolskemu trpinčenju in nasilju, vendar pri tem kot oblike trpinčenja ne prepoznavajo trpinčenja na podlagi spola, spolne usmerjenosti in spolne identitete, zato v svoje učne načrte tudi ne vključu-jejo LGBT-tem. Shoko Yoneyama vladno razumevanje boja proti medvrstniškemu nasilju v japonskih šolah v članku Theorizing School Bullying: Insights from Japan (2015) na podlagi analize vladnega dokumenta Medvrstniško nasilje v šoli: temeljno razumevanje in navodila za preprečevanje medvrstniškega nasilja (MŠKŠZT, 2014) intepretira takole: »Objekt medvrstniškega nasilja je lahko katerikoli otrok na katerikoli šoli. Z drugimi besedami, (uradniki) razumejo, da medvrstniško nasilje ni omejeno na majhno število ’nasilnežev‘ ali ’žrtev‘ z določenimi osebnimi značil-nostmi ali specifičnimi družinskimi situacijami, ampak lahko vključuje ’običajnega učenca‘.« (Yoneyama, 2015: 125) Kanae Doi, direktor japonskega Human Rights Watch, pa ugotavlja: »Čeprav je japonska vlada v zadnjih letih veliko naredila za podporo LGBT-učencem in učenkam ter študentom in študentkam, pa nacional-ne politike preprečevanja nasilja še vedno nacional-ne omenjajo nasilja na podlagi spolnacional-ne usmerjenosti in spolne identitete.« (Human Rights Watch, 2016b) Zato poziva japonsko vlado, da nemudoma uvede politike, ki varujejo populacijo LGBT ter so usklajene z mednarodnimi standardi in dobrimi praksami na tem področju.
Human Rights Watch je opravil več kot dvajset intervjujev z LGBT-mladimi, ki so se nedavno vključili v različne oblike šolanja v štirinajstih japonskih prefekturah.
Prav tako je intervjuval sociologe, odvetnike, psihologe, psihiatre, vladne urad-nike in strokovnjake na področju šolske politike. Izsledki intervjujev so na voljo v ilustrirani obliki, v obliki manga stripov, ki so pogost vir informacij in zgledov za LGBT-mladino na Japonskem.
Tako je Kiyoko N., dijakinja in lezbijka iz Tokia, kakor preberemo v že omenje-nem poročilu (Human Rights Watch, 2016b), povedala, da so bili sošolci in sošolke v prvem letniku srednje šole do nje večkrat nasilni zato, ker naj bi bila premalo feminilna: zbrali so se okoli nje in jo tepli z rolo papirja. Učiteljica je bila velikokrat priča temu trpinčenju, a ni nikoli nič naredila oziroma ukrepala (2016b: 44).
Tadashi I., 17-letni dijak iz Nagoye, je za Human Rights Watch povedal, da bi šola morda celo želela rešiti problem nasilja, če bi o njem povedal kakšnemu uči-telju, vendar verjetno ne bi znali ukrepati na primeren način, saj imajo premalo znanja o LGBT (ibid.: 65).
Ai K., nekdanji osnovnošolski učitelj, ki zdaj dela kot svetovalec za LGBT-mladino, pa je povedal, da učiteljem, ki so pripravljeni pomagati LGBT-učencem in učenkam, šolska administracija ne bi stopila naproti, zato so v svojem sočutju do nasilja nad to populacijo pogosto prepuščeni sami sebi (ibid.: 72).
Nekateri LGBT-učenci in učenke ter študenti in študentke pa so za Human Rights Watch povedali, da so jim učitelji celo rekli, da so vsi tisti, ki javno razkrijejo
svojo spolno usmerjenost in identiteto, sebični in da naj ne pričakujejo, da bodo v šoli zelo uspešni. Nekateri so poročali tudi, da so jim učitelji in učiteljice svetovali, naj se v izogib morebitnemu trpinčenju preprosto podredijo socialnim normam, ki se kažejo tudi skozi nošenje šolskih uniform, v nekaterih primerih so jim celo pri-povedovali homofobične šale in izrekali žaljivke na njihov račun. Logična posledica tega je, da ti učenci šolskim oblastem ne poročajo (več) o primerih homofobičnega nasilja.
Še slabše se godi transspolnim učencem in učenkam, saj je zanje že obiskovanje šole težek preizkus. Zaradi predpisanega nošenja šolskih uniform, ki so spolno zaznamovane, za nekatere obliko stresa in tesnobe pomeni že sama obleka, prav tako pa se morajo udeleževati aktivnosti, pri katerih se ne počutijo lagodno. Zato so pogosteje tarče zbadljivk, žaljivk in tudi fizičnega nasilja, nekateri morajo za obiskovanje šole tudi pridobiti potrdilo psihiatra o motnji spolne identitete (MSI).
V nekaterih primerih so posamezniki prenehali hoditi v šolo (Human Rights Watch, 2016a: 52). Svojo izkušnjo s šolskim sistemom je razkril tudi zdaj 18-letni fant Akemi N. iz Okinawe.
Ko je bil star 16 let, so mu v šolski administraciji rekli, da mora prinesti potr-dilo o MSI, da bi lahko spremenil šolsko uniformo. Potrpotr-dilo je dobil v nekaj tednih, vendar pa so mu tudi potem v šoli odrekli možnost nošenja moških oblek z utemeljitvijo, da pred tem niso imeli nobenega podobnega primera, po katerem bi se lahko zgledovali. (Ibid.: 53)
Nacionalni zakon namreč določa, da mora imeti transspolna oseba diagnozo o mentalni motnji in dokazila o drugih medicinskih postopkih, vključno s sterilizacijo, da bi ji priznali njen »pravi« spol ter s tem omogočili obiskovanje šole, kar je zasta-rel postopek, ki ga določa Zakon št. 111 iz leta 2003, ki je začel veljati 16. julija 2004.
Je pa MŠKŠZT pred kratkim izdalo knjigo Vodič za učitelje in učiteljice o motnji glede spolne identitete in spolne usmerjenosti, ki napoveduje obdobje, ko naj bi bila šola varen prostor za vse učence (ibid.: 60). Human Rights Watch povzema, da vodnik ni zavezujoč, vendar je vseeno korak naprej v ozaveščanju učiteljev in učiteljic o tem, da transspolni učenci in učenke za obiskovanje šole ne potrebujejo diagnoze. Doi (v ibid.: 73) še pravi, da
varnost in zdravje nobenega učenca ne bi smela biti odvisna od sočutne odra-sle osebe. Vlada je odgovorna, da izobrazi učitelje in učiteljice, ki se morajo primerno odzvati na primere trpinčenja na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete ter populacijo LGBT zaščititi pred nadlegovanjem in diskri-minacijo.
Čile
Položaj šolajoče se LGBT-mladine je težak tudi v Južni Ameriki. Unescova štu-dija iz leta 2013 je pokazala, da je bilo kar 68 % južnoameriških LGBT-učencev in učenk izpostavljenih homofobičnemu nasilju; 40 % gejev je bilo zaradi svoje spolne usmerjenosti v šoli žrtev fizičnih napadov, v Argentini pa je bila skoraj polovica, tj.
45,3 % vseh transspolnih učencev in učenk zaradi medvrstniškega nasilja prisilje-nih zapustiti šolo.
Med vsemi južnoameriškimi državami ima najvišjo stopnjo nasilja v šoli (in posledičnih samomorov), tako med heteroseksualno kot LGBT-populacijo, Čile. V čilskih šolah je ne glede na spolno usmerjenost in identiteto kar 86 % populacije izpostavljene občasnemu nasilju, 50 % jih priznava, da trpinčijo tudi sami. Vendar je bilo v zvezi z nasiljem specifično nad LGBT-populacijo le malo narejenega vse do marca 2012, ko je bil brutalno pretepen, mučen in umorjen 24-letni Daniel Zamudio. Tragična smrt je spodbudila nacionalno razpravo, ki je vodila v sprejetje antidiskriminacijske zakonodaje (Zakon št. 20609) julija 2012, začelo pa se je tudi ozaveščanje o LGBT-temah ter o nasilju nad to populacijo, še zlasti nad otroki in mladino.
Ena vodilnih organizacij tega gibanja je Todo Mejora, latinskoameriška verzi-ja projekta It Gets Better, ki je bolj kot njegova globalna inspiracija osredinjena na preprečevanje samomorov in nasilja na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnega izraza (Gonzalez, 2014). Todo Mejora (https://todomejora.
org) sodeluje pri izobraževanju učiteljev in učiteljic ter strokovnjakov in stro-kovnjakinj, ki se ukvarjajo z vprašanjem mentalnega zdravja in večje vidnosti LGBT-posameznikov in posameznic, razvija in diseminira izobraževalne vire, ki so namenjeni deljenju njihovih izkušenj, ter se s svojimi pobudami proti trpinčenju in nasilju obrača na politiko. Organizirali so prva dva seminarja s področja nasilja nad LGBT-študenti in študentkami na univerzah v Temucu in Santiagu (vsebina seminarja iz Santiaga je dostopna na Infante, 2016).
Vzrokov za pogosto nasilje nad šolajočo se LGBT-populacijo v Čilu je kar nekaj, naštejmo zgolj tri. Prvič, visok je odstotek tistih, ki se izobražujejo v javnih in sub-vencioniranih (zasebnih) šolah, v katerih učitelji in učiteljice niso deležni skoraj nikakršnih informacij o različnih spolnih usmerjenostih in identitetah.
Na začetku 80. let prejšnjega stoletja so v čilski izobraževalni sistem uvedli dolgoročne reforme, ki so vključevale decentralizacijo javnega šolskega siste-ma in prenos šolske administracije na lokalno raven (občine). Reforme so prav tako vzpostavile javno financiranje zasebnih šol prek subvencioniranja vpisa.
(Mizala, Romaguera in Ostoic, 2005: 3)
Drugič, čilska skupnost LGBT je skoncentrirana predvsem v Santiagu, od koder se nato informacije, izkušnje in znanje širijo na ruralna območja. Zato ni presenetljivo, da Čile še leta 2013 ni imel nikakršnih empiričnih podatkov o
preprečevanju nasilja nad LGBT-učenci in učenkami, čeprav je nekdanja predsed-nica Čila Michelle Bachelet odkrito izražala podporo LGBT-osebam in njihovim pravicam, vključno z enakopravnostjo glede izenačitve na področju zakonskih zvez. In tretjič, eden od vzrokov nasilja na podlagi spolne usmerjenosti in identi-tete je tudi splošna konservativnost družbe; tako v zvezi s spolno usmerjenostjo in identiteto še vedno namesto sekularnih pogosto prevladajo katoliška stališča.
Ta so pomembno vplivala tudi na dvig starostne meje legalnosti homoseksualnih spolnih odnosov: ti so legalni šele pri 18 letih (prej pri 16 letih), heteroseksualni spolni odnosi pa že pri 14 letih.
Je pa treba poudariti, da je Čile – verjetno tudi zaradi velikega števila zabeleže-nih primerov nasilja in posledičzabeleže-nih samomorov – ena redkih južnoameriških držav, ki si sistematično prizadevajo za širšo družbeno spremembo na obravnavanem področju. Tako je država pred nekaj leti sprejela antidiskriminacijski zakon, ki se osredinja na varovanje LGBT-oseb in na podlagi katerega so ustanovili tudi sedem antidiskiminacijskih centrov po vsem Čilu. Ministrstvo za šolstvo si prav tako priza-deva za izboljšanje počutja LGBT-učencev in učenk, pri čemer izhaja iz predpostav-ke, da je sprejemanje različnih spolnih usmerjenosti in identitet pomembno za razvoj dobrega vzdušja v šolah po vsem Čilu (Gonzalez, 2014). Dva največja šolska in univerzitetna centra – Santiago in Maipu – sodelujeta z organizacijo Todo Mejora pri razvijanju strokovnih seminarjev za preprečevanje nasilja nad populacijo LGBT in spodbujanje raznolikosti glede spolne usmerjenosti in spolne identitete. Tako je Todo Mejora leta 2015 uspešno izvedla delavnice na treh šolah (eni javni, eni zasebni in eni subvencionirani, vse so v Santiagu); razdelili so 91 kompletov za varnost LGBT-učencev in učenk, vsakega učitelja in učiteljico so posebej poučili o njegovi uporabi; 45 zaposlenih na šolah so poučili o varovanju, spoštovanju in krepitvi pravic populacije LGBT; vzpostavili so devet zavezništev s študentskimi organizacijami, ki zdaj nadaljujejo izobraževanje drugih; in ne nazadnje so uspeš-no začeli kampanjo s področja viduspeš-nosti svojega projekta, ki je dosegel tudi odloče-valce s področja šolskih politik (Infante, 2016).
Kljub tem izboljšavam pa so v Čilu še vedno na začetku poti. Zato si vlada prizadeva širiti ozaveščenost, predvsem z diseminacijo izobraževalnega gradiva.
Ministrstvo za šolstvo je med drugim pripravilo smernice za soočenje in prepre-čevanje šolskega nasilja v obliki šestih korakov: 1. prekinitev molka (žrtev ali priča spregovori o nasilju); 2. obstajati morajo jasna in konsistentna pravila (ki jih morajo poznati in upoštevati vsi udeleženi); 3. v proces morajo biti vpleteni starši ali skrb-niki (tako se zmanjša verjetnost, da otrok postane bodisi žrtev bodisi nasilnež); 4.
med odmorom in počitnicami naj bo organiziran dodaten nadzor; 5. vsi vpleteni naj se učijo veščin za premagovanje konfliktov; 6. nična toleranca do vsakršnih predsodkov in nestrpnosti.
Slovenija
V Sloveniji tako tragični primeri kot denimo v ZDA, na Japonskem in v Južni Ameriki niso bili zaznani, prav tako ne poznamo poskusov samomora mladih LGBT-oseb zaradi medvrstniškega nasilja; so pa zato pogosti sprenevedanje, ignoranca, odkriti predsodki ter celo neposredno nasprotovanje ozaveščanju o homofobičnem, bifobičnem in transfobičnem nasilju ter umeščanju LGBT-tem v učne načrte. Eden glavnih vzrokov za zadnje je pritisk nekaterih staršev, ki meni-jo, da bi seznanjanje s temami, povezanimi s homoseksualnostmeni-jo, lahko vplivalo na otrokovo spolno usmerjenost in identiteto (pobudnike takšnega razmišljanja zlahka najdemo v javnem prostoru). Tako se je, kot lahko beremo v uvodu poročila o izkušnjah srednješolskih učiteljev in učiteljic s homofobijo v šolskem prostoru v Sloveniji Homofobija na naši šoli? (Magić, 2012),
Društvo informacijski center Legebitra leta 2010 prvič soočilo z močnim nasprotovanjem izvedbi enega svojih osnovnih projektov, izvajanju izobraže-valnih delavnic o učenju o človekovih pravicah. S podporo tudi nekaterih poli-tičnih strank sta Zavod Kul.si − Zavod za družino in kulturo življenja ter Civilna iniciativa za družino in pravice otrok obtožila organizaciji Društvo Legebitra ter Amnesty International Slovenije, da s temi delavnicami v srednjih šolah promovirata radikalno homoseksualno ideologijo, novačita mladostnike v lastne organizacije ter jih prepričujeta v prespraševanje lastne spolne usmerjenosti in spola […] Na Ministrstvo za šolstvo in šport sta Zavod Kul.
si ter Civilna iniciativa naslovili zahtevo, naj se Društvu Legebitra in Amnesty International Slovenija prepove sodelovanje s srednjimi in osnovnimi šolami.
(Magić, 2012: 5)
Na nasprotovanje omenjenih organizacij so nekateri avtorji in avtorice znan-stvenih prispevkov posebne izdaje revije Sodobna pedagogika (Homoseksualnost in šola, 2009) odgovorili, da vsebine in delovanje organizacij, ki poučujejo o človeko-vih pravicah, »ustrezajo vsebinam Evropske konvencije o človekočloveko-vih pravicah, ki poudarja bistvo drugega stavka 2. člena Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin: ’varovanje pluralizma in tolerance v jav-nem izobraževanju ter prepoved indoktrinacije‘.« (Komidar in Mandeljc, 2009: 166) In v nadaljevanju:
Opisana problematika opozarja, da je treba v učne načrte osnovne šole vključiti eksplicitne cilje in standarde znanja o homoseksualnosti, programi na fakultetah, ki izobražujejo učitelje, pa bi morali diplomante usposobiti za obravnavo predstavljene tematike, hkrati pa bi moralo potekati stalno stro-kovno izpopolnjevanje učiteljev, ki že poučujejo v šolah. (Ibid.: 178)
Avtorici navajata tudi ugotovitev Marte Pirnar, da
slovenska mladina ni nikakršna izjema, ki je vprašanje homoseksualnosti ne bi zadevalo, zato mladi nikakor ne bi smeli biti prikrajšani za literaturo, ki jim lahko predstavi homoseksualnost ne zgolj kot tabu, skrivnost in zlo, pač pa kot eno od oblik ljubezni, pred katero ne bi smeli imeti predsodkov in strahov
slovenska mladina ni nikakršna izjema, ki je vprašanje homoseksualnosti ne bi zadevalo, zato mladi nikakor ne bi smeli biti prikrajšani za literaturo, ki jim lahko predstavi homoseksualnost ne zgolj kot tabu, skrivnost in zlo, pač pa kot eno od oblik ljubezni, pred katero ne bi smeli imeti predsodkov in strahov