»Rojstvu nove ideje pravijo psihologi »aha-izkušnja« /…/(,) in čimbolj je odkrita ideja nova, tem močnejši je naš »aha«.« (Pečjak, 1987, str. 23) Cropley (2001, str. 18) se ob tem sprašuje, ali je dovolj za ustvarjalnost, če idejam zgolj pustimo prosto pot. Zgodnje študije ustvarjalnosti so sicer potrjevale tezo, da do ustvarjalnosti pride nenadoma, z navdihom,
75
vendar pa sodobni raziskovalci navdihu ne pripisujejo več tako pomembne vloge (prav tam).
Pečjak (1987, str. 40) razlikuje med iluminacijo oziroma inspiracijo, aha-izkušnjo in vpogledom. Latinski koren besede inspiracija pomeni vdih, torej gre za nek nenaden, bliskovit pojav. Ideja pride v glavo »v enem vdihu« in se od aha-izkušnje razlikuje v tem, da sledi fazi inkubacije (Pečjak, 1987, str. 40) Inkubacijo bi lahko poimenovali kot čas, ko »zorijo podatki«, s samim problemom pa se človek v tem času ne ukvarja, temveč ga pusti »zoreti«
(Pečjak, 1987, str. 39). Pojem vpogled je uvedel Köhler (v Pečjak, 1987, 49), ki je preučeval kognitivne sposobnosti šimpanzov. Njegovo pozornost je pritegnil predvsem šimpanz z imenom Sultan (prav tam):
»V sobi z gladkimi stenami, ki so onemogočale plezanje, je bilo šest mladih šimpanzov.
Eksperimentator je obesil banano na strop in položil zaboj na tla sredi sobe, dva ali tri metre stran od vabe. Vseh šest šimpanzov je nekaj časa skakalo proti banani, toda Sultan je kmalu odnehal. Hodil je po sobi gor in dol, nenadoma pa se je ustavil ob zaboju, ga porinil pod banano, se povzpel nanj, skočil in odtrgal banano. Od trenutka, ko je prijel zaboj, do trenutka ko je zgrabil banano, je poteklo samo 20 sekund. Drugega dne je postopek gladko ponovil.«
Eksperiment priča o tem, da lahko osebe pridejo do nečesa novega tudi brez poprejšnje vaje in izkušnje. Vpogled je zelo podoben aha-izkušnji (Pečjak, 1987, str. 49), pri kateri se realnost prestrukturira kakor prej še v nobenem izkustvu (Trstenjak, 1981, str. 47). Trstenjak ob tem v nasprotju s Pečjakom aha-izkušnje ne dojema kot nenaden pojav, ampak bolj kot pojav, neodvisen od poprejšnjih ravnanj in izkušenj. S tega vidika je rojstvo ideje zares nenaden in spontan izbruh.
Tudi v več različnih pomembnih raziskavah, ki so temeljile na študijah primerov posameznih (pri)znanih ustvarjalcev, so ugotovili, da je do navdihov pri ustvarjalcih prihajalo povsem spontano, ne da bi se sami za to posebno trudili (Ghiselin, 1955; Simonton, 1988; Wallace and Gruber, 1989, v Cropley, 2001, str. 18). Mozart je na primer v svojih pismih očetu poudarjal, da svojih del ni nikoli popravljal, saj naj bi se mu porodila v glavi naenkrat ter v svoji končni obliki. Tovrstna pričevanja ustvarjalcev so raziskovalce vodila do sklepa, da se je treba pri ustvarjanju zgolj sprostiti, ideje pa se bodo nato spontano pojavljale. Še več, uveljavilo se je mnenje, ki ga je moč zaslediti tudi pri Armstrongu (1999), da sta trdo delo in ustvarjalnost nezdružljiva oziroma protislovna (Cropley, 2001, str. 18). Trdo delo se je zdelo nepotrebno, saj ga je odvečnega naredil med drugim tudi talent (Sennett, 2009, str. 37).
76
Danes vemo, da ugotovitve teh raziskav ne stojijo na trdnih temeljih že zaradi samega načina raziskovanja, ki ni preveč objektivno (Cropley, 2001, str. 18–19). To se zrcali tudi v tem, da je bilo najdenih nekaj Mozartovih zgodnejših verzij glasbe, na katerih so bile očitne sledi popravkov (prav tam). Pri nekaterih delih so našli resnično zelo malo popravkov, vendar pa vsebina drugih Mozartovih pisem, ki jih zgornje raziskave niso upoštevale ali pa poznale, razkriva, da je v mislih nenehno popravljal svoje zamisli, preden jih je prelil na list papirja (Sennett, 2009, str. 37). Raziskovalci niso odkrili nobenega primera inovacije, ki bi bila plod enega samega preskoka brez nadaljnjega dela na izpopolnjevanju njenih podrobnosti. Odkrili so sicer veliko preskokov – nekatere večje, spet druge manjše –, vendar nikoli tako velikih, da bi lahko obstali sami zase oziroma bili končni (Perkins, 1994, str. 131). Kasneje, po objavi rezultatov zgornjih raziskav (Ghiselin, 1955; Simonton, 1988; Wallace and Gruber, 1989, v Cropley, 2001, str. 18), se je tudi pri drugih ustvarjalcih, zajetih v raziskavah, izkazalo, da njihovi prebliski le niso bili zgolj srečna naključja oziroma odraz njihovega talenta. Kot opozarja Sennett (2009, str. 37–38), moramo biti »sumničavi ob trditvah, ki zadevajo prirojen, netreniran talent.« Izjave v smislu »Lahko bi napisal dober roman, če bi le imel čas« Sennett označi za navadno narcisistično fantazijo.
»Ker se inspiracija pojavlja nenadoma, nepričakovano, v nenavadnih okoliščinah, na videz brez napora, in ker se mislecu zdi, da pride do spoznanj »od zunaj«, je bila predmet številnih mističnih interpretacij. V inspiraciji so videli poseben način občevanja z bogom ali duhovi.
Imeli so jo za božje razsvetljenje« (Pečjak, 1987, str. 41). Danes se v večini primerov inspiracije in z njo ustvarjalnosti ne povezuje več z bogovi in duhov, vendar mistični pridih ostaja. Sennett (2009, str. 290) se v svojih delih, v katerih obravnava mojstrstvo (Glej Sennett, 2008 ter Sennett, 2009), ki ima veliko vzporednic z ustvarjalnostjo, iz tega razloga izrecno izogiba rabi besede ustvarjalnost. Po njegovem mnenju nosi pojem ustvarjalnosti s seboj preveč »romantične prtljage« in se ga neupravičeno povezuje s skrivnostno inspiracijo, ki se rodi v glavi genija.
Najstarejši primer inspiracije, o katerem imamo dovolj verodostojne podatke, sega vse v antično Grčijo, v tretje stoletje pred našim štetjem (Pečjak, 1987, str. 40):
»Kraj Sirakuze Hieron /…/ je posumil, da mu je zlatar vlil v krono tudi nekaj srebra. Toda krona je bila že narejena. Zato je naročil Arhimedu, naj odkrije goljufijo, ne da bi pri tem
77
poškodoval krono. Arhimed je dolgo razmišjal, vendar zaman. Potem je nehal misliti na problem. Nekega dne pa se je kopal v kopalnici. Pri tem je opazil, da so v vodi potopljeni udje izgubili del teže. V glavo mu je šinila ideja, ki ga je kasneje privedla do tega, čemur pravimo Arhimedov zakon: vsako telo, ki je potopljeno v tekočini, izgubi del svoje teže, ki je enak teži prostornine tekočine, katero je telo spodrinilo. Odkril je, da bi se dala ugotoviti čistost zlata s prostornino spodrinjene vode. Arhimeda je odkritje tako prevzelo, da je nag stekel po cesti in kričal: »Heureka! Heureka!« (kar pomeni: Našel sem! Našel sem!)«
O zgodbi ne moremo z gotovostjo trditi, ali je v vseh podrobnostih popolnoma resnična, vendar pa na njeni podlagi lahko sklenemo, da Arhimedova inspiracija ni prišla kar od nikoder. »Čeprav prihaja inspiracija nepričakovano, pa se niti v enem od primerov, ki jih najdemo v verodostojnih poročilih, ni pojavila, ne da bi mislec že vnaprej preučil problem.
Ideja se nikoli ne pojavi iz niča. Vedno je bila prej faza preparacije. Razsvetljenci so v njej naporno iskali rešitev in preizkušali razne možnosti. Šele ko kljub temu iskanju niso prišli do rešitve ali ideje, so problem odložili« (Pečjak, 1987, str. 41).
78