Prilagojenost stvarnosti in socialni kriterij

Pečjak (1987, 20) je izjemno kritičen do kriterija uporabnosti in koristnosti, saj je, kot sem pokazal že tudi v zgornjem poglavju, »šibak, negotov, relativen in dostikrat tudi neuporabljiv.« Zaradi tega zaključi, da »na tej podlagi ni mogoče zanesljivo presojati produktov človeške uporabnosti.« (prav tam).

Uporabnost pogosto pojmujemo ozko, kot izključno praktično korist. »Uporaben ni samo žepni računalnik, ki ga uporabljajo dijak, natakar, blagajnik ali trgovec za računanje.

Uporabnost je mnogo širši pojem. Uporabna je tudi hipoteza, ki pojasnjuje pomanjkljivosti v našem znanju ali ki potrjuje ali zavrača znanstveno teorijo« (Pečjak, 1987, str. 18).

»Dolgoročno je uporabno vsako spoznanje, ki ustreza stvarnosti, ker je stvarnost potencialni vir vseh uporab. Pri tem velja naslednje pravilo: čim bolj je kako spoznanje neposredno uporabno, tem ožje je področje uporabnosti; čim manj je neposredno uporabno, tem širše je.«

(prav tam). Odkritje elektrike je imelo neprimerno širši potencial, ki je bistveno presegal namen in zamisli njenih izumiteljev (Cohen, 2011, str. 3). Adorno (Bauman, 2002, str. 54) meni, da nuja takojšnje uporabe ter iskanje tržne vrednosti ogrožata resnično vrednost misli:

»Manj ko je mogoče moškim in ženskam, zatopljenim v vsakdanji boj za preživetje, misel pojasniti z njim znanimi in smiselnimi izrazi, bolj se ta misel približa standardom človeštva;

manj ko jo lahko upravičimo z izrazi otipljivih koristi in rab ali z izrazi z nalepke s ceno iz supermarketa, višja je njena humanizacijska vrednost.«

Humanizacijska vrednost ustvarjalnosti se torej ne skriva nujno v uporabnosti.

Getzels (Trstenjak, 1981, str. 39) je uvedel pojem prilagojenost misli stvarnosti. Pojem, ki služi kot kriterij, je uvedel sicer predvsem zato, ker je hotel razjasniti zmedo, ki je nastajala z enačenjem ustvarjalnosti z vsem, kar je neprilagojeno, enkratno, izjemno (Trstenjak, 1981, str.

39). Slednje namreč nečesa še ne »naredi« izvirnega in ustvarjalnega, če je to napačno in

60

enostavno neprilagojeno stvarnosti. »Koristne misli (tudi dolgoročno koristne) so nujno prilagojene stvarnosti, ker drugače ne bi mogle biti koristne, kar velja zlasti za izume in inovacije« (Pečjak, 1987, str. 20).

Ob tem je nezanemarljiva tudi pomembnost prilagoditve ustvarjalnosti družbeni realnosti. Ni dovolj, da je izvirno delo prilagojeno zgolj fizični, otipljivi stvarnosti, pomembno je, da je prilagojeno tudi socialni stvarnosti. Njene meje je jasno mogoče zaznati šele takrat, ko jih prestopimo, saj pod socialno stvarnost spadajo predvsem nenapisana pravila. »Počelo ustvarjalnosti ni samo posameznik, marveč tudi družba. Ali točneje: dejavnik ustvarjalnosti je posameznik v sodelovanju z družbo; in obratno; dejavnik ustvarjalnosti je družba, kolikor spodbuja posameznika« (Trstenjak, 1981, str. 17). Družba pa spodbuja posameznika na podlagi samih vrednot in prepričanj, ki jih goji v skladu z duhom časa. Okolje namreč ni zgolj v vlogi pasivnega sprejemnika vsega, kar lahko ponudi ustvarjalen posameznik (Cropley, 2001, str. 7), ampak je tudi v vlogi sodnika. Preko vzgoje na prvem mestu sama vpliva na to, kaj se posamezniku zdi sprejemljivo, po drugi strani pa tudi neposredno vse tiste, ki prestopijo prag sprejemljivega, sankcionira. Tako bodo samo nekatere rešitve sprejemljive v nekem določenem času in kulturi. Eden tovrstnih primerov je Galileo Galilej, ki je bil, čeprav je imela njegova teorija trdne temelje v resničnosti, preganjan kot heretik.

Naslednji tovrstni primer lahko najdemo pri francoskem matematiku Galoisu (Cropley, 2001, str. 8), pri katerem so po njegovi smrti odkrili vrsto matematičnih zapiskov, ki so bili po pazljivem preučevanju razglašeni za povsem nerelevantne. Matematični predlogi, ki jih je osnoval Galois so bili zagotovo izvirni, vendar stroka kljub temu v njih ni videla nikakršne prilagojenosti stvarnosti, kaj šele uporabnosti. Šele ko je minilo vrsto let in je celotna matematična stroka v znanju dovolj napredovala, je spoznala pravo vrednost Galoisovega dela. Galoisu so takrat naposled le priznali zasluženo ustvarjalnost, zaradi katere so se mu še nekaj let prej skoraj posmehovali. Podobno kot pri Galileju tudi v tem primeru problem odkritij ni bil v tem, da bi bila v neskladju s stvarnostjo, prej nasprotno, vendar družba oziroma »kompetentni razsodniki« niso bili dovolj napredni, da bi Galoisovo delo razumeli.

Kljub temu pa sta primera vseeno nekoliko različna, saj je pred Galilejem obstajalo že nekaj del, ki so z dokaj veliko gotovostjo potrjevala resničnost njegovih besed, medtem ko so bile Galoisove misli dejansko enkratne. V prvem primeru je šlo torej verjetno v veliko večji meri za ideološko nestrinjanje kot pa za nestrinjanje, osnovano na strokovnih argumentih.

61

Zgornja primera pokažeta tudi zmotno mišljenje Piryova (1984, v Pečjak, 1987, str. 20), ki meni, da »lahko določimo izvirnost in uporabnost ustvarjalnih produktov s socialnim soglasjem. Čim bolj sprejemajo ustvarjalni produkt uporabniki, tem večja je njegova ustvarjalna vrednost.« Pečjak (prav tam) njegove misli komentira takole: »Znano je, da ljudje radi nasedajo kiču, ki nima velike ustvarjalne vrednosti in ni zelo izviren.« Na tej točki se lahko ozremo v prejšnje poglavje in vidimo, kako neprimerno je ocenjevanje stopnje ustvarjalnosti nekega produkta na podlagi njegovega (pričakovanega) tržnega uspeha, ki naj bi domnevno kazal na njegovo uporabnost.

Prilagojenost stvarnosti kot kriterij je po drugi strani lahko varljiva še iz enega zornega kota.

Kot sem namreč že omenil, je bistvo ustvarjalnosti iti preko poznanega, zato lahko pretirana prilagojenost stvarnosti ustvarjalnost tudi povsem zaduši. »Skrajna prilagodljivost utegne biti namreč že istovetna s skrajno trpnostjo, popolno nesamostojnostjo, kar živalsko determiniranostjo in neiniciativnostjo« (Trstenjak, 1981, str. 38). »Skrajno prilagojen odgovor je namreč preveč odvisen od situacije, da bi bil izviren. Podoben je bolj pogojnemu refleksu kot produktivni misli. Na drugi strani pomeni prilagojen odgovor tudi skrajno prožnost in izvirnost. Prav za izume je značilna prilagojenost situaciji, saj brez nje sploh ne bi delovali«

(Pečjak, 1987, str. 22). Ob tem je očitno, da gre za lovljenje dokaj občutljivega ravnotežja, saj imamo na eni strani nujnost po prilagojenosti stvarnosti, na drugi strani pa nujnost po neprilagojenosti. Hkrati pa se je treba zavedati, da tudi sam ustvarjalni proces spreminja realnost oziroma njeno dojemanje. »Vsaka »nova« misel in novo dognanje namreč nehote prejšnje znanje tako ali drugače dopolnjuje, izpolnjuje in s tem obenem spreminja, popravlja, včasih kar močno ali v celoti zanika, čeprav je dotlej veljalo za »pravilno«« (Trstenjak, 1981, str. 40). Za ilustracijo podkrepitev pravkar povedanega se lahko zopet spomnimo na primer Galileja.

Tako imamo pred seboj znova sicer zelo relevanten kriterij za določanje ustvarjalnosti, vendar pa po drugi strani, kot vidimo, »prilagodljivost ne more biti zanesljiv kriterij ustvarjalnosti«

(Pečjak, 1987, str. 22).

62