Adolescenca in razvojne naloge

Koncept mladosti kot posebnega življenjskega obdobja je razvil psiholog Hall v študiji z naslovom Adolescenca. Po njegovem označujejo adolescenco viharništvo, stresi in upori mladih proti različnim avtoritetam (Nastran Ule, 1996); je sočasno obdobje novega rojstva in najbolj tvegano obdobje za razvoj deviantnih karier (Rener, 1996).

Pojem adolescence obsega primarno biološke in psihološke procese razvoja. Zajema obdobje mladosti, med 12 in 18 letom, popularno označeno tudi kot najstništvo (Ule, 2008).

Adolescenca je obdobje in proces duševnega dozorevanja iz otroka v odraslega, ki poteka preko medsebojnega delovanja med otrokom in njegovim družbenim okolje (Poljšak Škraban, 2004).Je čas iskanja, preizkušanja, čustvenega, socialnega in kognitivnega razvoja. Osrednja ideja te konceptualizacije je, da je ta proces univerzalen, da ga morajo preživeti vsi, če hočejo priti do odraslosti. (Ule, 2008).Geldard (2004) tako meni, da je adolescenca obdobje v človekovem razvoju, kjer naj bi prešel iz odvisnosti v neodvisnost, avtonomnost in zrelost. Ta razvoj za

posameznika pomeni prehod iz primarne družine, preko vrstnikov do samostojne osebnosti.

Razlikuje se glede na kulturo, pa tudi individualne značilnosti vsakega mladostnika.

Uletova (2008) je mnenja, da je to obdobje, ko posamezniki rešujejo dva ključna odnosna procesa. Navezanost in identiteto. Navezanost se nanaša na čustveno vez med posameznikom in drugo osebo, skupino, skupnostjo. Identiteta pa se nanaša na posameznikovo sposobnost za samoopredeljevanje v odnosu do drugih, ki jim je podoben na določen način in različen na drug način. V adolescenci naj bi se dogajale pomembne spremembe v čustvenih vezeh in identitetah mladih ljudi. Zato jo Adler (1999) opredeljuje predvsem kot dobo priložnosti za mlade, saj lahko začnejo dokazovati, da niso več otroci. Če bi mladostnikom pokazali, da jim to verjamemo in se jim ni potrebno posebej prizadevati za dokazovanje, bi bila po njegovem mnenju vsa doba veliko manj stresna in naporna.

Razvojne naloge adolescence, kot jih opredeljujeta Horvat in Magajnova (po Poljšak Škraban, 2004) so predvsem:

- ustvariti nove in zrelejše odnose z vrstniki obeh spolov - oblikovati spolno vlogo in spolno identiteto

- sprejeti in učinkovito obvladovati svoje telo

- oblikovati čustveno neodvisnost od staršev in drugih odraslih - pripravljati se na zakon in družinsko življenje

- oblikovati odnos do dela ter se pripraviti na poklicno udejstvovanje - oblikovati lasten sistem vrednot in etičnih načel

- oblikovati željo in sposobnost opravljanja družbeno odgovorne dejavnosti.

Vse te razvojne naloge so bile vedno del prehoda v odraslost, le da je v današnjem času marsikateremu mladostniku prehajanje, zaradi današnjih socialnih pogojev, veliko zahtevnejše.

Manjše možnosti zaposlovanja in brezposelnost, podaljšano šolanje in s tem materialna odvisnost od staršev ter negotovost in nova tveganja imajo pri tem gotovo pomembno vlogo (Poljšak Škraban, 2004).

Dodaten pogled na adolescenco nam poda Erikson ( Poljšak Škraban, 2004). Po Eriksonu je namreč adolescenca nekakšno psihosocialno čakalno obdobje, premor v človekovem razvoju, ki mlademu človeku omogoča preizkušanje socialnih vlog, strategij, nabiranje socialnih izkušenj,

preizkušanje svojih moči. Adolescenca je tako po njegovem mnenju most med tem, kar je posameznik bil kot otrok in tem, kar namerava postati (Ule, 2008). Celoten psihosocialni razvoj človeka opredeljuje skozi različne krize oz. skozi razrešitev ali nerazrešitev le-teh. V obdobju adolescence naj bi se tako posameznik ukvarjal z razreševanjem jasne identitete nasproti identitete zmedenosti.

Pozitivna razrešitev te krize torej zahteva, da posameznik sprejme samega sebe, razvije ustrezno samopodobo, pa tudi, da drugi sprejmejo njega in da dobi priznanja za svoja dejanja in podporo pri prizadevanjih za samostojno vključitev v družbo. Največja nevarnost tega obdobja je po Eriksonu (Ule, 2008) izguba identitete oz. njena difuzija. Mladostnik je tedaj v nevarnosti, da bodisi prehitro konča svoj samorazvoj, bodisi se umakne pred vsako odločitvijo v osamo in notranjo praznost.

Kako se bo iztekla identitetna kriza v adolescenci je močno odvisno od tega, kako so se razrešile identitetne krize v otroštvu. Mladostnik, ki je denimo že v zgodnjem otroštvu trpel zaradi zavračanja okolice in si ni mogel pridobiti niti temeljnega zaupanja vase in v druge, bo v krizi adolescence močno izpostavljen nazadovanju v difuzijo identitete ali pa bo izbral "negativno identiteto" (Ule, 2008). V primeru, ko mladostnik ne uspe zadostno slediti razvojnim nalogam in se uspešno soočiti z vsemi izzivi, ki mu jih adolescenca prinaša, se to navadno odraža v psiholoških, emocionalnih in vedenjskih težavah (Geldard, 2004).

Sodobna mladost omogoča eksperimentiranje z normami in vrednotami in ponuja možnost, da si posameznik sam izbere identiteto. Postmoderna družba s svojo pluralnostjo narekuje tudi pluralnost identitet. Z večjo izbirnostjo identitet je povezano stiliziranje identitete posameznika, katero le-temu dopušča igro samoprezentacij, odkrivanja in razkrivanja samega sebe, iskanja in dajanja priznanj, pri čemer oseba ni življenjsko vezana na trenutni izbor svojih identitetnih dosežkov. Zato je primerneje kot o identiteti, govoriti o identitetnem repertoarju, ki vsebuje več identitetnih oblik, ki jih posameznik izpostavi, poudari in prezentira glede na socialni kontekst in okoliščine. Ta pojav avtorji (Keupp, Bauman) označujejo kot skrpano identiteto (Ule, 2000).

Identiteto torej mladostnik izbere sam glede na notranja vodila in vodila družbe. Adler (1999) meni, da če je veliko adolescentovega vedenja posledica želje pokazati samostojnost, enakost z odraslimi, postati moški ali ženska, je smer, v katero to vedenje potem pelje, odvisno od tega, kaj

otrokom pomeni "biti odrasel". Če zanje to pomeni biti brez obveznosti in prisile, se bodo gotovo borili proti vsem omejitvam, kar je na tej stopnji pogost pojav.

Coleman in Hendry (po Poljšak Škraban, 2004) navajata, da gre probleme uporništva, opozicionalnosti, revolucionalnosti, zavračanja norm in nasilništva pripisovati le manjšemu številu mladostnikov in tako niso posledica razvojnega obdobja temveč prej drugih dejavnikov (npr. disfunkcionalnih in motenih odnosov v družini).

Kvaliteta družinskih odnosov odločilno opredeljuje sposobnost in zaupanje mladostnika, s pomočjo katerih lažje premaguje prehod iz otroštva v odraslost. Odnosi v družini torej vplivajo na način spopadanja z nalogami adolescence, na stopnjo problematičnega vedenja in sposobnost ustvarjanja pomembnih drugih trajajočih odnosov. Pomembni aspekti družine so predvsem spodbujanje k neodvisnosti, stopnja kontrole, stopnja konfliktnosti med člani, zaprtost družinskega sistema ter ljubezen in podpora mladostniku (Poljšak Škraban, 2004).

Zato je zmožnost mladega posameznika, da se uspešno sooči s prehodom med mladostjo in odraslostjo, kljub individualizaciji še vedno močno odvisna od kulturnega kapitala in opore, ki jo posamezniku nudi družina (Ule in Rener, 2000).