Mladi priseljenci in njihov položaj v družbi

Oblikovanje identitete, zaposlovanje, premagovanje težav adolescence in doseganje njenih razvojih nalog je zahtevno že samo po sebi. Mladostnikom, ki se ob tem soočajo še z dvema kulturama in mnogo neenakostmi na različnih področjih pa je vse omenjeno še mnogo težje.

Pripadniki druge generacije priseljenih niso priseljenci, ampak potomci priseljencev. Rojeni so v novem, za njih domačem kulturnem in družbenem okolju, v katerem so socializirani.

Socializacija poteka v specifičnih okoliščinah, ki se navadno razlikujejo od države do države glede na prevladujoč odnos do drugačnosti, položaj posamezne manjšinske skupnosti, vključenost ali nevključenost družine v manjšinsko skupnost in s tem povezano skrb za (ne)ohranjanje etnične identitete ter posledično zaviranje/spodbujanje resocializacije oz.

akulturacije (Medveš, 2006). "Migrantje, ki izvirajo iz višjih slojev, prej najdejo povezavo z novim okoljem in imajo boljše možnosti, da bodo sprejeti. Tisti, ki so bili že v izvorni državi depriviligirani, se v novih okoljih sicer lahko dvignejo, vprašanje pa je, za kakšno ceno" (Kobolt, 2002, str.184). Pri drugi generaciji, ki je socializirana v okolju manjšinske skupnosti in v izolaciji od večinske kulture in družbe, je velika možnost za socializacijsko neskladje med primarno in sekundarno socializacijo (Medveš, 2006).

"Dekleva (2002 v Kobolt, 2008, str. 85, opombe) ugotavlja, da je učencev z enim ali obema staršema, priseljenima iz bivših jugoslovanskih republik, na slovenskih šolah tudi do 35% in več, odvisno od lege osnovne šole", kar vsekakor ni zanemarljiva številka.

Po izsledkih mednarodne raziskave,ki se je ukvarjala s spoznavanjem biografij v zdomskih državah, je položaj priseljencev, pripadnikov druge generacije težaven, saj jih čaka bodisi naloga

"združitve" in mirne koeksistence obeh kultur, bodisi izbira med njima. Izvirna kultura staršev navadno prežema družinsko okolje, z večinsko kulturo pa se srečajo ob vstopu v družbene institucije (Kobolt, 2008).

Za prvo generacijo priseljencev velja, da z migracijo navadno izboljša življenjske pogoje in pogosto ostaja na ravni gostujočih delavcev, to pa ne velja za drugo in naslednje generacije, pri katerih se kažejo procesi marginalizacije z rastočo socialno dezorganizacijo in patologijo ter procesi njihove etnizacije (Razpotnik, 2002). Vrsta konfliktov z družbo, zatrta agresija in neizživeto uporništvo je lahko iz prve generacije posredovano na drugo, katera dobi nalogo reagirati oz.odzvati se (Kobolt, 2002).

Medveševa (2006) navaja, da se socializacija otrok priseljencev in slovenskih otrok razlikuje prav zaradi različnosti primarne kulture (kamor sodijo jezik − materinščina, vrednote, običaji, navade,

znajdejo v kulturnem konfliktu, katerega poleg dvojnosti zahtev lahko dojemajo tudi kot razdvojenost, povečevanje občutka tujosti, nesprejetosti, ogroženosti, nepripadnosti širši družbi, kot odgovor vsemu navedenemu pa se pojavlja povečana potreba po izgradnji lastne ter skupinske identitete (Razpotnik, 2002).

Vsi omenjeni občutki in primanjkljaji se navadno odražajo kažejo v vedenju teh mladostnikov ter velikokrat rojevajo še dodatne težave, posebno na šolskem področju. V mednarodni raziskavi o položaju priseljencev v gostujočih državah (Kobolt, 2002) je bilo ugotovljeno, da migracijske družine ocenjujejo izobrazbo kot odločilni vir kvalitete življenja in socialne mobilnosti, kar morda rojeva tako vzpodbujanje za učenje kot pritiske na njihove otroke na tem področju.

Učitelji in svetovalni delavci so na vprašanje kako vidijo učence, otroke priseljencev in njihovo šolanje ter kakšne strategije pedagoškega dela so razvili in katere bi bilo potrebno še razviti, navajali, da so ti učenci odprti do dogajanja okrog sebe, temperamenti in ekstravertirani v odnosih in komunikaciji. Na predmetni stopnji pri njih opažajo težave vezane na identitetno iskanje in umeščanje, kar razlagajo tudi z zavedanjem o "drugačnosti. Prav tako so mnenja, da je za otroke priseljencev značilno soočanje z občutki ogroženosti, sramu in manjvrednosti na eni strani ter ponosa na nacionalno in versko pripadnost na drugi Menijo, da potrebujejo prilagoditve pri načinu poučevanja, predvsem pomoč pri osvajanju jezika okolja, kar Kobolt (2008) navaja kot enega ključnih pogojev napredovanja in so zato prilagoditve, po načelu enakih možnostih za vse, nujne. Učitelji so prav tako mnenja, da imajo učenci priseljencev v povprečju tudi slabši učni uspeh kot vrstniki (Kobolt, 2008). Vse take predpostavke so nevarne same po sebi po načelu samouresničujočih prerokb, saj je dokazano, da nezavedno delujemo v skladu s svojim mnenjem in tako se le-to v primerih, kjer smo za njegovo uresničitev ali ne uresničitev ključna avtoriteta, tudi uresničuje.

Kobolt (2008) navaja podatek Lesar (2002) da se otrokom priseljencev večinoma uspe vključiti le v manj zahtevne poklicne izobraževalne programe, kar razumem kot podporo zgornjim trditvam.

V mednarodni raziskavi o spoznavanju biografij v zdomskih deželah so po analizi odgovorov učencev ugotovili, da jih kar tretjina navaja predsodke, negativno ocenjevanje učencev neslovenske narodnosti, stereotipno posploševanje in razlikovanje učencev glede na priimek in

videz, nepravičnost pri ocenjevanju glede na narodnost in kaj podobnega (Kobolt, 2008). Ista raziskava (prav tam) navaja odgovore, ki kažejo, da so tako vrstniki kot učitelji strpni in naklonjeni do priseljencev druge generacije, kot tudi take, ki omogočajo sklep, da je okolje strpno le, če se ti učenci čimbolj zlijejo s prevladujočim okoljem.

Kaj pa v primerih, ko se to ne zgodi?

Razpotnikova (2002) meni, da se kriminološka teorija in teorija mladostniškega prestopništva že od samih začetkov povezujeta s pojavom migracij. Mladostnik, ki se počuti odrinjen in nevključen v širšo družbo (zaradi slabega obvladovanja jezika, šolskega sistema, socialno-ekonomskega statusa družine, predsodkov domačinov itd.) toliko bolj doživlja krizo identitete, ki je vidna bodisi v agresivnosti ali pa represivnem in nezrelem obnašanju ter različnih strahovih.

V svojem delu navaja tudi izsledke Trnovška (1996) raziskave o razlogih za večjo kriminaliteto druge generacije migrantov , ki govorijo o tem, da je vzrok teh frustracij prav v dejstvih, da je v tej skupini zaznati mnoge družbene prikrajšanosti, posebej na izobraževalnem in zaposlovalnem področju, kar pomeni blokirane poti do uspeha. To lahko tako pripelje do iskanja drugačnih rešitev ter do postopnega izoblikovanja alternativnega vrednostno-normativnega sistema, različnega od kulture imigrantske družbe ali njej nasprotnega (Razpotnik, 2002).