Ovire za vključevanje otrok z LMDR v okviru modela večdimenzionalnega koncepta inkluzivnega izobraževanja:
Za vključevanje otrok z LMDR še nimamo jasne vizije, čeprav je na podlagi Zakona o OŠ (1996, 2007) in ZUOPP (2000, 2011) določeno, da imajo otroci z LMDR priznane pravice do izobraževanja v najbližji redni OŠ, tako kot je določeno v Konvenciji o pravicah invalidov (2008), vendar se te pravice ne uresničujejo. V praksi so vsi otroci z LMDR prikrajšani za vključujoče izobraževanje, saj redne OŠ ne izvajajo prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom. Ker komisija za usmerjanje v redno OŠ ne usmerja otrok z LMDR, ti ne morejo obiskovati redne OŠ.
Hines (2001) navaja ovire, ki so povezane s stališči, saj se učitelji načeloma strinjajo z vključevanjem otrok z LMDR, vendar se mnogi ne čutijo dovolj pripravljeni za vpeljavo in delo v inkluzivnih okoljih. Tudi razširjen sistem specializiranih šol in strokovnjakov v njih se oklepa
- 77 -
trenutne prakse, saj menijo, da lahko bolje poskrbijo za otroke z LMDR. Vključevanje v redno OŠ pa prinaša/pogojuje spremembo načina dela.
Nezadostna usposobljenost, pomanjkanje znanj in strategij učiteljev za delo z otroci z LMDR predstavlja veliko oviro vključevanju. Vključevanje otrok z LMDR je timsko delo. Sodelovanje predstavlja organizacijske težave, ki so povezane s strokovnimi viri, vodenjem, poučevanjem.
Upoštevati je treba vse sodelujoče pri obravnavi otrok z LMDR. Načrtovanje, sodelovanje med učitelji in drugimi strokovnimi delavci, starši. Celoten proces zahteva dobro medsebojno komunikacijo in prilagodljivost, tako na osebnostni kot strokovni ravni (Hines, 2001; Mitchel, 2015).
- 78 -
8 SKLEPNE UGOTOVITVE IN SMERNICE ZA USPEŠNO INKLUZIVNO IZOBRAŽEVANJE OTROK Z LMDR V REDNI ŠOLI
V mednarodnih gradivih je inkluzivno izobraževanje označeno kot reforma, ki podpira raznolikost in posebnosti vseh učencev, ter kot načelo, ki opredeljuje izobrazbo kot osnovno človekovo pravico in temelj pravičnejše družbe (Ainscow & Sandil, 2010).
Z vidika osebnostih pravic otroka z LMDR velja poudariti, da je socialna država ne samo dolžna opustiti vsak ukrep, ki bi oviral otrokov celostni razvoj, temveč je otroku dolžna pomagati pri osebnostnem razvoju. To pomeni, da je mora otroku z LMDR omogočiti dostop do svojih izobraževalnih institucij (ne samo do specializiranih). Priznanje Konvencije o pravicah invalidov (2008) in kritična ocena slovenske zakonodaje, ki se nanaša na usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, nakazujeta, da bo potrebna prenova zakonodaje, ki ureja to področje, vsaj glede otrok z LMDR. Zdi se, da so stroka in šolske institucije relativno dobro sprejele vključevanje drugih otrok s posebnimi potrebami (zlasti gibalno ovirane), za katere je tudi ustrezna pomoč bolje zagotovljena. Poseben problem pa so, vsaj tako se zdi, otroci z MDR (Šelih, 2013).
V Sloveniji smo uzakonili temelje inkluzivne vzgoje in izobraževanja. Zakon o osnovni šoli (1996, 2007) ureja splošna vprašanja izobraževanja tudi za otroke s posebnimi potrebami, Zakon o usmerjanju (ZUOPP, 2000; ZUOPP-1, 2011) pa bolj specifična vprašanja. Po veljavni šolski zakonodaji ima večina otrok s posebnimi potrebami pravico do izobraževanja v rednih vrtcih in šolah, ki so najbližje otrokovemu domu. V praksi pa so vsi otroci z MDR prikrajšani za inkluzivno izobraževanje. Navkljub zakonsko opredeljenim pravicam o inkluzivnem izobraževanju se v rednih šolah poleg rednega programa izvajata le izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ter prilagojeni program z enakovrednim izobrazbenim standardom.
“Komite za otrokove pravice, ki deluje v okviru Konvencije o otrokovih pravicah, je v svojem poročilu o uresničevanju otrokovih pravic v Sloveniji (30. 1. 2004, CRC/C/15/Add. 230, 23.
člen, 42. točka) poudaril, da se Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ne izvaja v celoti, saj se določeni programi (npr. prilagojeni program z znižanim standardom) izvajajo le v specializiranih šolah, čeprav zakon (4. odstavek 16. člena ZUOPP, 2000; 4. odstavek 18. člena
- 79 -
ZUOPP-1, 2013) predvideva izvajanje teh programov tudi v rednih šolah.” (Šelih, 2013) Opozorilo še ni bilo upoštevano.
Za otroke z LMDR, ki potrebujejo vključitev v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, je, kot navaja Novakova (2003), brez načelnih smernic in javnosti poznanih navodil šolskim upravam prepuščena izbira redne OŠ ali OŠPP. Avtorica nadaljuje: “Taka nedoločena pravna ureditev lahko pomeni nevarnost za pravico do nediskriminacijskega dostopa do izobrazbe in s tem ogrozi otrokovo korist.” Država bi namreč morala v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah vsakemu otroku zagotoviti, da bo glede na svoje potrebe deležen izobrazbe in usposabljanja ter priprave na zaposlitev na način, ki pospešuje kar največjo možno vključitev v družbo (23. člen KOP, 1990).
Vsemu temu navkljub do danes ni bila izdana nobena odločba s pravico šolanja otroka s posebnimi potrebami v prilagojenem programu z znižanim standardom v redni OŠ (Kavkler, 2013). To pa seveda pomeni tudi, da nobena redna OŠ v Sloveniji ne izvaja prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom (ki je edini ustrezen za izobraževanje otrok z LMDR v Sloveniji).
Otrok z LMDR je pogosto prepoznan šele v času osnovnošolskega izobraževanja, ko je že začel obiskovati najbljižjo redno OŠ v družbi s svojimi vrstniki, prijatelji (48. člen ZaOŠ, 2007).
Zaradi posebnih potreb, ki mu onemogočajo doseganje minimalnih standardov, otrok doživlja neuspehe, ki se evidentirajo kot učne težave. Dolžnost učitelja in drugih strokovnih delavcev na šoli je, da se začne izvajati tri- oz. petstopenjski model odziv na obravnavo. V čim večji meri se uporablja preverjene in dokazano učinkovite pristope in prakse, ki sem jih predstavila:
Sodelovalno poučevanje, ki z istočasnim poučevanjem učitelja in specialnega pedagoga zajema najboljše, kar ponujata redno in specializirano poučevanje (Kloo in Zigmond, 2008);
Sodelovalno učenje, kjer ob interakcijah v majhnih skupinah vsak otrok doseže najboljši učinek pri lastnem učenju, ob tem pa spodbuja in pomaga drugim, da vsi dosežejo kar najboljše rezultate (Johnson in Johnson, 1999).
Vrstniška pomoč, kot pomoč učno uspešnejšega otroka otroku z LMDR. To je osebna pomoč, kjer se lahko način podajanja kar najbolj prilagodi potrebam otroka z LMDR. Vzpodbuja in omogoča napredek pri obeh sodelujočih, gradi medsebojne odnose in prijateljstvo (Mitchell, 2014; Special needs education in Europe, 2003). Kombiniranje pomoči in podpore v razredu (pomoč učnega asistenta in ustrezne prilagoditve v okviru dobre poučevalne prakse) in izven
- 80 -
njega razreda (delna inkluzija), kar pomaga otrokom z LMDR, da zmorejo zahteve učnega načrta.
Na zadnji stopnji modela odziv na obravnavo je treba otroka z LMDR usmeriti. Tudi za otroke s posebnimi potrebami ZaOŠ (2007) v 49. členu določa, da imajo starši pravico otroka s posebnimi potrebami vpisati v osnovno šolo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno oziroma začasno prebiva. Uveljavi pa se drugi del člena, ko je otroku z odločbo o usmeritvi določena druga ustrezna osnovna šola. Čeprav se z odločbo o usmeritvi določi praviloma najbližja ustrezna šola, je običajno še vedno precej oddaljena od otrokovih vrstnikov, prijateljev. Ob vsem tem pa je treba poudariti: otroci, ki so deležni obravnave po modelu odziv na obravnavo in so na podlagi odločbe usmerjeni v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ali prilagojeni program z enakovrednim izobrazbenim standardom (prezahtevna programa za otroke z LMDR), ostajajo v isti šoli, v istih učilnicah, med vrstniki in prijatelji, kjer so deležni pomoči in podpore.
Otroci z LMDR so usmerjeni v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom (kar je primerno in pravilno), ki pa se v večini primerov ne izvaja na isti niti bližnji lokaciji, in so tako v vsakem primeru iztrgani iz “domačega” okolja (kar je neprimerno in napačno).
Vemo, da otroci z LMDR kot odrasli živijo samostojno življenje in imajo v okviru svojih zmožnosti zaposlitev kot ostali ljudje, brez prepoznanih omejitev ali posebnih pravic. Njihov status naj se ne bi oz. se ne razlikuje od drugih ljudi in o njih navadno ne govorimo več kot o osebah z LMDR. Velika večina ima svojo družino, prijatelje ter preživlja prosti čas kot vsi drugi. Se pa na svoji poti srečujejo s težavami zaradi neustreznih oz. premalo razvitih socialnih veščin, tudi kot posledico odraščanja v izoliranem, homogenem okolju (Jurišić, 2006).
Dejansko torej družba do oseb z LMDR goji dvoličen odnos, saj jih kot osebe s posebnimi potrebami dojema večinoma le za časa šolanja (od usmeritve do zaposlitve). Tak odnos družbe in države do posameznika ni v skladu s številnimi mednarodno pravnimi dokumenti in konvencijami niti z nacionalno zakonodajo, pa tudi človeško gledano to ni prav.
Za vključevanje otrok z LMDR v redno OŠ so ključna stališča, nimamo pa še jasne vizije.
Zakonska podlaga za vključevanje otrok z LMDR v praksi obstaja, a je ne izpolnjujemo. Prav tako ni podzakonskih aktov, ki bi omogočili uresničevanje določenih členov. Finančna sredstva niso ključni dejavnik, saj je država dolžna zagotavljati in financirati vzgojo in izobraževanje vseh otrok, tudi otrok z LMDR (Ustava RS, 1991; ZaOŠ, 1996; ZUOPP, 2000). Potemtakem
- 81 -
sredstva za vključevanje otrok z LMDR so, samo drugam jih je treba usmeriti (iz OŠPP v OŠ).
Velika ovira pa je naša šola, ki je zelo storilnostno naravnana, kar pomeni, da zelo poudarja rezultate in izobraževalno uspešnost, premalo pa upošteva pomen socialnega vključevanja ter druge spretnosti in znanja, ki nimajo akademsko merljive vrednosti. Za boljšo usposobljenost učiteljev pri delu z otroci z LMDR so na Pedagoški fakulteti v Ljubljani na voljo programi za izpopolnjevanje (Ainscow, 2005; Hines, 2001; Kavkler, 2015a; Mitchell, 2015).
Po mojem trdnem prepričanju smo otrokom z LMDR dolžni dopustiti nemoteno izobraževanje v domačem oz. izbranem okolju ter jih kot družba pri tem podpirati.
»Tisto, kar potrebuje vsak otrok … je priložnost. Priložnost, da poskusi, da spozna, da osvoji.
Priložnost, da postane to, kar mu njegove zmožnosti omogočajo, da je srečen in da tudi on opravi svoje poslanstvo.« (Grom, 2005, str. 87)
- 82 -
9 LITERATURA
Ainscow, M. (2005). Developing inclusive education sistems: what are the levers for change?
Journal of Educational Change, 6(2), 109–124.
Ainscow, M. & Miles, S. (2008). Making Education for All inclusive: where next? Prospect:
Quarterly Review of Comparative Education, 38(1), 15–34.
Ainscow, M., Booth, T., Dyson, A. (2006). Improving schools, developing inclusion. New
York: Routleage. Pridobljeno 6. 7. 2016 iz
https://core.ac.uk/download/pdf/309634.pdf?repositoryId=3
Ainscow, M. & Sandill, A. (2010). Developing inclusive education systems: the role of organisational cultures and leadership. International Journal of Inclusive Education, 14(4), 401–416.
Algozzine, B., Ysseldyke, J. (2006). Teaching students with mental retardation : a practical guide for every teacher. Thousand Oaks, California.
American Association of Intellectual and Developmental Disabilities, AAIDD: Definition of Intellectual Disability. (2013). Pridobljeno dne 1. 6. 2016 s spletne strani http://aaidd.org/intellectual-disability/definition
Analiza dobrih praks v evropskih šolskih sistemih. (2010). Andragoški center Republike
Slovenije. Pridobljeno 12. 7. 2016 iz
http://arhiv.acs.si/publikacije/Analiza_dobrih_praks_v_evropskih_solskih_sistemih.pdf Bečan, T. (1997). Blišč in beda integracije. V Destovnik, K. (ur.). Uresničevanje integracije v
praksi (str. 239-243). Ljubljana : CenterKontura.
Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Krek, J. (ur.) (1995). Ljubljana:
Ministrstvo za šolstvo in šport.
Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Krek, J. (ur.) (2011). Ljubljana : Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno 1. 7. 2016 s http://pefprints.pef.uni-lj.si/1195/1/bela_knjiga_2011.pdf
Booth, T. in Ainscow, M. (2002). Index for Inclusion. Developing learning and participation in schools. Bristol: Centre for Studies on Inclusive Education.
- 83 -
Carr, A. in O'Reilly, G. (2007). Diagnosis, classification and epidemiology. V A. Carr, G.
O'Reilly, P. N. Walsh in J. McEvoy (ur.), The Handbook of Intellectual Disability and Clinical Psychology Practice (str. 3–49). London: Routledge. Pridobljeno 7. 7. 2016 s http://samples.sainsburysebooks.co.uk/9781317822080_sample_828761.pdf
Colnerič, B. in Zupančič, M. (2007). Socialno vedenje učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Šolsko polje, 18(3/4), 7–33.
Cook, L. & Friend, M. (1995). Co-Teaching: Guidelines for creating effective practices. Focus on Exceptional Children, 28(3). Pridobljeno 1. 7. 2016 s http://plaza.ufl.edu/mrichner/Readings/Cook%20&%20Friend%20(1995).pdf
Cunningham, C. (1999). Poskušajmo razumeti Downov sindrom: vodnik za starše. Ljubljana:
Društvo za pomoč duševno prizadetim - Sožitje, Sekcija za Downov sindrom.
Čančar, I. (2016). Poročilo s strokovnega posveta »Vzgoja in izobraževanje otrok in mladih s posebnimi potrebami: problemi, dileme, rešitve«. Sodobna pedagogika, 67(1), str. 136–
145.
Daniels, E. R. in Stafford, K. (2003). Oblikovanje inkluzivnih oddlekov. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Deklaracija o človekovih pravicah. (1948). Pridobljeno 15. 5. 2016 s http://www.varuh-rs.si/index.php?id=102
Developing the role of school support staff, Consultation. (2002). Pridobjeno 10. 7. 2016 s http://dera.ioe.ac.uk/4756/12/Standards1_Redacted.pdf
Education and Early Childhood Development. (b.d.). Pridobljeno 17. 7. 2016 s http://www.ed.gov.nl.ca/edu/index.html
European Agency for Development in Special Needs Education. V Meijer, C. J. W. (Editor) (2001). Inclusive Education and Effective Classroom Practices. Pridobljeno 1.7.2016 s https://www.european-agency.org/sites/default/files/inclusive-education-and-effective-classroom-practice_IECP-Literature-Review.pdf
European Agency for Development in Special Needs Education. V Meijer, C. J. W. (Editor) (2003). Inclusive Education and Classroom Practices. Middelfart, Denmark: European Agency for Development in Special Needs Education. Pridobljeno 1. 7. 2016 s
- 84 -
https://www.european-agency.org/sites/default/files/inclusive-education-and-classroom-practices_iecp-en.pdf
European Agency for Development in Special Needs Education. (2012). Raising Achievement for All Learners – Quality in Inclusive Education. Odense, Denmark: European Agency for Development in Special Needs Education. Pridobljeno 1. 8. 2016 s https://www.european-agency.org/sites/default/files/ra4al-synthesis-report_RA4AL-synthesis-report.pdf
Evropska agencija za izobraževanje oseb s posebnimi potrebami in inkluzivno izobraževanje (2014). Pet ključnih sporočil za inkluzivno izobraževanje. Od teorije do prakse. Odense, Danska: Evropska agencija za izobraževanje oseb s posebnimi potrebami in inkluzivno
izobraževanje. Pridobljeno 25. 6. 2016 s
https://www.european-agency.org/sites/default/files/Five_Key_Messages_for_Inclusive_Education_SL.pdf
Ferguson, D. L., Kozleski, E. B., Smith, A. (2001). Transformed, Inclusive Schools: A Framework To Guide Fundamental Change in Urban Schools. Education Development Center, Newton, MA. National Inst. for Urban School Improvement. Pridobljeno 1. 7. 2016 s http://files.eric.ed.gov/fulltext/ED460172.pdf
Fisher, D., Roach, V. & Frey, N. (2002). Examining the general programmatic benefits of inclusive schools. International Journal of Inclusive Education, 6(1), 63–78.
Freeman, S. F. N., Alkin, M. C. (2000). Academic and social attainments of children with menral retardation in general education and special education settings. Remedial and Special Education, 21, 3–18.
Galeša, M. (1997). Inkluzivna šola in pogoji za njen razvoj. V Destovnik, K. (ur.), Uresničevanje integracije v praksi: vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami:
zbornik prispevkov s strokovnega simpozija v Portorožu od 13. do 15. februarja 1997.
Ljubljana: Center Kontura.
Giangreco, M. F. (2010). One-to-One Paraprofessionals for Students With Disabilities in Inclusive Classrooms: Is Conventional Wisdom Wrong? Intellectual and developmental disabilities 48:1, 1–13.
- 85 -
Giangreco, M. F. & Doyle, M. B. (2007). Teacher assistants in inclusive schools. In Florian, L.
(ed.), The SAGE handbook of special education (429–439). London: Sage. Pridobljeno 20.
7. 2016 s
http://www.uvm.edu/~cdci/archives/mgiangre/Chpt32SAGEGiangrecoDoyle2007.pdf
Golob, A. (2011). Inkluzivno učenje in izobraževanje. V K. Destovnik in A. Tasič (ur.), Usposabljanje strokovnih delavcev v obdobju 2008–2011. Sous, Ljubljana: Contura.
Grom, K. (2005). Vloga družine v inkluzivnem izobraževanju. V Konferenca Izobraževanje otrok s posebnimi potrebami: od dobre teorija k učinkoviti praksi. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Grum Kobal, D., Kobal, B. (2009). Poti do inkluzije. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Harbour, C. K. in Maulik, P. K. (2010). History of Intellectual Disability. V J. H. Stone, J. H.
in M. Blouin (ur.), International Encyclopedia of Rehabilitation. Pridobljeno 10. 7. 2016 s http://cirrie.buffalo.edu/encyclopedia/en/article/143/
Haug, P. (2015). The state of play of inclusive education. European Association of Service providers for Persons with Disabilities (EASPD): Salzburg conference 22-23th of October
2015. Pridobljeno 10. 8. 2016 s
http://easpd.eu/sites/default/files/sites/default/files/Conferences/Salzburg/2._haug_-_state_of_play_of_inclusive_education.docx
Heward, W. L. (2006). Characteristics of Children with Mental Retardation. Pridobljeno 17. 6.
2016 s
http://www.education.com/reference/article/characteristics-children-mental-retardation/
Hines, R. A. (2001). Inclusion in Middle Schools. Pridobljeno 19. 7. 2016 s http://www.ldonline.org/article/Inclusion_in_Middle_Schools?theme=print
Hudoklin, M. (2010). Strategije poučevanja in pomoč učencem s težavami na področju samoregulacije in izvršilnih funkcij. V M. Košak Babuder in M. Velikonja (ur.), Učenci z učnimi težavami (str. 176–195). Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
Inclusive education. (b. d.) Pridobljeno 24. 7. 2016 s http://www.ed.gov.nl.ca/edu/
- 86 -
Rutar, D. (ur.) (2010). Inkluzija in inkluzivnost : model nudenja pomoči učiteljem pri delu z dijaki s posebnimi potrebami, ki so integrirani v redne oddelke. Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje.
Jacques, N., Wilton, K. & Townsend, M. (1998). Cooperative learning and social acceptance of children with mild intellectual disability. Journal of Intellectual Disability Research, 42, 29–36.
Jensen, J. M. (2015). Partial Inclusion Effects on Students with Special Needs in English, Walden University Scholar Work. Pridobljeno 10. 7. 2016 http://scholarworks.waldenu.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1062&context=dissertations
Johnson D. W. & Johnson, R. T. (1999). Making cooperative learning work. Theory Into Practice, 38:2, 67–73.
Johnson, D. W. & Johnson, R. T. (2002). Learning Together and Alone: Overview and Meta‐
analysis. Asia Pacific Journal of Education, 22(1), 95-105.
Johnson, R. T. & Johnson, D. W. (1988). Cooperative Learning Two heads learn better than one. Pridobljeno 20. 6. 2016 s http://www.context.org/iclib/ic18/johnson/
Jurišić, B. D. (2006). Sožitje za starše oseb z motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana: Zveza Sožitje - zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije.
Jurišić, B. D. (2010). Sodelovanje staršev pri usmerjanju in šolanju otrok z motnjo v duševnem razvoju; 3. posvet na temo usmerjanje otrok z downovim sindromom; Ljubljana: Sožitje.
Jurišić, B. D. (2013). Specialna pedagogika in inkluzija - zgodba ali velika zamisel? V M.
Ambrož, K. Filipčič in A. Završnik (ur.), Zbornik za Alenko Šelih: Kazensko pravo, kriminologija, človekove pravice. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti:
Pravna Fakulteta, str. 481–497.
Kavkler, M. (2003). Specialnopedagoški vidiki vključevanja otrok z motnjami v duševnem razvoju. V Integracija včeraj, danes, jutri: zbornik predavanj (str. 60–77). Ljubljana:
Zveza Sožitje.
Kavkler, M. (2007). Ali je šola dovolj dobra za otroke s posebnimi potrebami?: uresničevanje inkluzije v šolski praksi. Šolsko polje, XVIII, 3–4, str. 77–95.
- 87 -
Kavkler, M. (2008a). Dejavniki inkluzivne vzgoje in izobraževanja v državah Evropske unije.
V Kavkler, M. in drugi, Razvoj inkluzivne vzgoje in izobraževanja – izbrana poglavja v pomoč šolskim timom (str. 31–39). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Kavkler, M. (2008b). Inkluzivna vzgoja in izobraževanje otrok z downovim sindromom. I.
strokovno srečanje na temo »Življenje z downovim sindromom«. Ljubljana: Sekcija za downov sindrom društva Sožitje, Ljubljana in Pedagoška fakulteta UL, 20–30.
Kavkler, M. (2008c). Opredelitev inkluzivne vzgoje in izobraževanja. V M. Kavkler in drugi, Razvoj inkluzivne vzgoje in izobraževanja – izbrana poglavja v pomoč šolskim timom (str.
31–39). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Kavkler, M. (2009). Modeli in strategije za obravnavo učencev z učnimi težavami - vpliv na spremembe v poučevalni praksi. Sodobna pedagogika, 60(1), 362–375.
Kavkler, M. (2011). Konceptualne osnove obravnave učencev z učnimi težavami. V M. Košak Babuder in M. Velikonja (ur.), Učenci z učnimi težavami, str. 8–42. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
Kavkler, M. (2013). Pravica otrok s posebnimi potrebami do inkluzivne vzgoje in izobraževanja. V M. Ambrož, K. Filipči in A. Završnik (ur.), Zbornik za Alenko Šelih:
Kazensko pravo, kriminologija, človekove pravice (str. 499-509). Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.
Kavkler, M. (2015a). Inkluzija ni le za otroke s posebnimi potrebami. Pri nas vsi neradi hodijo v šolo: o slovenski šoli. Delo, Sobotna priloga, 30. 10. 2015, str. 16–17. Pridobljeno 22.8.2016 s http://www.delo.si/sobotna/inkluzija-ni-le-za-otroke-s-posebnimi-potrebami-pri-nas-vsi-neradi-hodijo-v-solo.html
Kavkler, M. (2015b). Pravica do inkluzivne vzgoje in izobraževanja oseb s posebnimi potrebami: ovire in možnosti uresničevanja. V K. Filipčič in A. Šelih (ur.), Otrokove pravice v Sloveniji: sedanje stanje in izzivi za prihodnost. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Kavkler, M., Clement Morrison, A., Košak Babuder, M., Pulec Lah, S., Viola, S. (2008). Razvoj inkluzivne vzgoje in izobraževanja – izbrana poglavja v pomoč šolskim timom. Ljubljana:
Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
- 88 -
Kavkler, M., Magajna, L., Lipec Stopar, M., Bregar Golobič, K., Čačinovič Vogrinčič, G., Janželj, L. (2010). Težave dijakov pri učemju v poklicnem in strokovnem izobraževanju.
Pridobljeno 1. 8. 2016 s
http://www.cpi.si/files/cpi/userfiles/Datoteke/Publikacije/Tezave_dijakov_pri_ucenju_raz iskovalno_porocilo.pdf
Kesič Dimic, K. (2010): Vsi učenci so lahko uspešni. Ljubljana: Rokus Klett.
Kloo, A., Zigmond, N. (2008). Coteaching revisited: Redrawing the blueprint. Prevention School Failure, 52(2), 12-20.
Kodrič, J. (2010) Psihološko ocenjevanje otrok z motnjo v duševnem razvoju; 3. posvet na temo usmerjanje otrok z downovim sindromom. Ljubljana: Sožitje.
Konvencija o otrokovih pravicah (1990).
http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja- clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/konvencija-o-otrokovih-pravicah-ozn/#c69 (dostopno 16.5.2016)
Konvencija o pravicah invalidov (2008). Pridobljeno 20. 5. 2016 s http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/konvenci ja_o_pravicah_invalidov.pdf
Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami, N. Vovk-Ornik (ur.) (2015). Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Pridobljeno 15.5.2016 s http://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/kriteriji-puopp-2015/#1/z
Kyriazopoulou, M. in Weber, H. (ur.) (2009). Razvoj niza kazalnikov – za inkluzivno izobraževanje v Evropi. Odense, Danska: Evropska agencija za razvoj izobraževanja na
področju posebnih potreb. Pridobljeno 20.5.2016 s
https://www.european-agency.org/sites/default/files/development-of-a-set-of-indicators-for-inclusive-education-in-europe_indicators-SL.pdf
Lebarič, N., Kobal Grum, D., Kolenc, J. (2006). Socialna integracija otrok s posebnimi potrebami. Radovljica: Didakta.
Lebarič, N., Kobal Grum, D., Kolenc, J. (2006). Socialna integracija otrok s posebnimi potrebami. Radovljica: Didakta.