Uspešno uvajanje inkluzivne vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami terja sistematičen pristop z identifikacijo komponent kompleksnega sistema inkluzivne šole in možnostjo izbire strategij na različnih nivojih, kar pogojuje visoko verjetnost za dosego sprememb v praksi (Banathy, 1996 , v Ferguson, Kozlevski in Smith, 2001).
Ferguson, Kozlevski in Smith (2001) dejavnike učnega okolja razdelijo na štiri podsisteme:
otrok, učitelj, šola in širše okolje.
➢ Otrok
○ Podsistem obsega osebnostne značilnosti in zmožnosti učenca, njegove talente, močna področja, motivacijo za učenje, odnos do učenja, šolske cilje ter znanje.
○ Otrok mora biti v samem srcu in žarišču vsakršnih prizadevanj na področju izobraževanja. Učenje je osrednja človekova dejavnost in nas kot tako določa. A čeprav je učenje tako rekoč vgrajeno v naše bistvo, kar je več kot očitno pri najmlajših, zahteva tudi določen napor. Učenje pa je po drugi strani zaradi vseprisotnosti tudi odvisno od velikega števila okoljskih in osebnih dejavnikov in ravno zaradi tega je usklajen napor na vseh nivojih bistven za uspešno gojitev učenju prijaznega okolja (Ferguson, Kozlevski in Smith, 2001).
➢ Učitelj
○ Podsistem učitelj vključuje uspešno poučevalno prakso, učiteljev profesionalni razvoj, stil poučevanja in ocenjevanja, učiteljevo sodelovanje s starši ter učiteljevo pomoč učencem z učnimi težavami.
- 46 -
○ Kot je otrok v središču izobraževalnega sistema tako so učitelji tisti, ki jim je dodeljena osrednja vloga v procesu izobraževanja. V tem procesu morajo usklajevati pet elementov, od učnih standardov, prek poučevanja in ocenjevanja do strokovnega sodelovanja in sodelovanja s starši in okoljem. Ustrezna zasnova in izvedba teh elementov nudi učitelju možnost, da samozavestno in inovativno pristopa k učenju ter lahko tako nudi učencem potrebno podporo. Za vzpostavitev takega stanja pa je spet potreben ustrezen okvir na višji ravni (Ferguson, Kozlevski in Smith, 2001).
➢ Šola
○ Podsistem šola sestavljajo stil vodenja šole, spremembe in izboljšave pri delu šole, fizično okolje in opremljenost šole, sestava in uporaba razpoložljivega časa, razvoj in razporeditev človeških virov, odnos šole do učencev z učnimi težavami in omogočanje pomoči šole za učence z učnimi težavami.
Šola je osrednji organizacijski okvir izobraževalnega procesa in kot taka nosi večji del nalog pri oblikovanju, vzpostavljanju in vzdrževanju za ta proces potrebnih pogojev. Če povzamemo, so te naloge: vodenje in upravljanje, kultura naklonjena spremembam in izboljšavam, tehnično ustrezno okolje, oprema in materiali, upravljanje in razvoj strokovnega osebja ter nazadnje, pa vsekakor ne najmanj pomembno, vpetost šole v življenje lokalne skupnosti. Vsaka od teh nalog je bila sicer od nekdaj potrebna in zahtevana, se pa njihova kompleksnost nedvomno poveča, ko se trudimo ustvariti prilagodljivo, odprto in prijazno izobraževalno okolje.
➢ Širše okolje
○ Zadnji podsistem je širše okolje, kamor spadajo partnerstvo z družinami učencev in lokalno skupnostjo, naravnanost na izboljšave podpornega sistema šoli, sodelovanje med šolami različnih smeri in stopenj, sodelovanje med ustanovami, ki obravnavajo otroke z učnimi težavami, izobraževanja bodočih učiteljev, svetovalnih delavcev, prostovoljcev ter društva za pomoč učencem z učnimi težavami in tabori pomoči za učence z učnimi težavami.
V najširšem pomenu je okolje, v kateremu deluje šola, seveda določeno z zakonodajo, ki mora jasno določati cilje in okvire tega dela. Dan za dnem pa šola živi v okviru lokalne skupnosti, ki je običajno tudi ustanovitelj te šole in je tako neposredno odgovorna za vzpostavljanje potrebnih pogojev za delovanje šole, naj bo to v materialnem ali organizacijskem smislu. Šola pa mora kot
- 47 -
integralni del tega okolja predstavljati in negovati njegove vrednote in kulturo.
Med šolo in lokalno skupnostjo, tako lokalno upravo kot samimi prebivalci, je treba namreč vzpostaviti dialog in izmenjavo informacij, ki omogoča, da udeleženci začutijo potrebe drug drugega in se tako medsebojno prilagajajo.
Le ob upoštevanju učenčevih posebnih vzgojno-izobraževalnih potreb, učiteljevem učinkovitem izvajanju dobre poučevalne prakse, podpori in pomoči učitelju s strani članov šolskega tima, ki mu svetujejo in pomagajo, ustreznih materialnih in drugih pogojev, ki jih nudi širše okolje, dosežemo inkluzivno naravnano vzgojo in izobraževanje vseh učencev. Če vsi podsistemi delujejo usklajeno, dobimo učinkovit sistem, ki lahko v procesu inkluzivnega izobraževanja uspešneje podpira vse učence in še posebno učence s posebnimi potrebami (Kavkler, 2003).
Tudi Pijl in Meijer (2007, v Kavkler, 2011) poudarjata sistemski pristop pri razvoju inkluzivne prakse, ki pa je opredeljen s tremi dejavniki:
➢ Izvenšolski dejavniki
○ Inkluzija je odvisna od podpore in pomoči širše družbe, podpore Ministrstva RS za šolstvo in šport pri oblikovanju kurikula, organizacije šole, izobraževanja učiteljev in drugih služb. Uvajanje inkluzije v prakso je v največji meri odvisno od stališč, osebne zainteresiranosti in znanja vplivnih oseb v družbi (od ministra do drugih uslužbencev s področja šolstva). Ker je inkluzija zelo kompleksna in odvisna od različnih dejavnikov, jo je težko uresničevati v praksi. Če želimo oblikovati bolj inkluzivno šolo, potrebujemo več kreativnosti, energije, časa, strokovnih in materialnih virov ter podpore vseh udeleženih posameznikov in služb. Uvajanje te reforme terja sistematične in sistemske spremembe v celotnem šolskem sistemu (Kavkler, 2011).
➢ Šolski dejavniki
○ Inkluzija je osnovana na dejstvu, da se učenci med seboj razlikujejo in zato je razlike potrebno upoštevati pri načrtovanju in izvajanju vzgojno-izobraževalnega procesa. Inkluzivni koncept poudarja učiteljevo dobro poučevalno prakso kot ključni element inkluzije, ki pa mora biti dopolnjena s specialnimi pristopi drugih strokovnih delavcev. Premalo prilagoditev učencem ter premajhna podpora in pomoč učitelju onemogočajo razvoj inkluzije v praksi.
Uspešnost inkluzije namreč ni odvisna le od zakonov in predpisov ali ustrezne
- 48 -
organizacije v razredu, ampak od razpoložljivih strokovnih in materialnih virov na šoli, podpore učitelju, učiteljevega časa za poučevanje in timsko delo.
Kombinacija timskega soustvarjanja rešitev, materialne in strokovne podpore ter izobraževanja učitelja daje učitelju samozavest, da sprejme učenca s posebnimi potrebami v razred in mu omogoči optimalni razvoj potencialov (Kavkler, 2011).
➢ Razredni dejavniki
○ Učitelji pogosto poudarjajo, da niso pripravljeni na vključevanje učencev s posebnimi potrebami, ker ne obvladajo potrebnih znanj in veščin.
Učitelj mora obvladati splošne strategije dobre poučevalne prakse, ki so še posebej pomembne za učence s posebnimi potrebami, specifične prilagoditve pa izvajajo specialni pedagogi in drugi ustrezno usposobljeni strokovni delavci.
Izvajanje dobre poučevalne prakse terja podporo šolskega tima (učiteljev, mobilnih specialnih pedagogov, svetovalnih delavcev, vodstva šole). Učitelj mora čutiti, da je član šolskega tima, ki bo s skupnimi močmi odgovarjal na potrebe pri obravnavi učencev s posebnimi potrebami. Sodelovanje s člani šolskega tima je pristop, ki je zelo pomemben za učitelja, da vzgoje in izobraževanja učencev s posebnimi potrebami ne čuti več kot individualno odgovornost (Kavkler, 2011).