2. POSEL 21. STOLETJA: ZELENO GOSPODARSTVO
2.9. Civilizacijski obrat k ekosocializmu
Naša vsakdanja življenjska opravila postajajo vse bolj kompleksna. V središču so modernizacijska tveganja, ki vsebujejo globalno tendenco. Pred njimi ne morejo pobegniti ne revni ne bogati. Težnja po transformaciji družbe iz kapitalističnega sistema, ki po mnenju nekaterih teoretikov gotovo vodi v propad, v družbo trajnosti in ekosocialnih vrednot je zato prioriteta vladnih, nevladnih ter prostovoljnih organizacij.
Herman Daly (v Plut 2014a) je že leta 1977 prepoznal konflikt med gospodarsko rastjo in varstvom okolja. Začel je razvijati koncept ekonomije ravnovesnega stanja (steady state economy). Ravnovesno ekonomijo označujeta ohranjanje stabilne porabe virov v okviru omejitev okolja in stabilno prebivalstvo. Namesto rasti ponuja stabilizacijo ekonomije ter zmanjšanje socialnega prepada med revnimi in bogatimi. Rešitev je torej v ravnovesnem, a dinamičnem gospodarstvu, ki namesto “več” ponuja “dovolj”.
Z zanimivo analizo sta se nasproti tržnemu gospodarstvu postavila Nobelova nagrajenca Elinor Ostrom in Oliver E. Williamson (v Kovač 2009), ki sta poudarila pomen varovanja in upravljanja skupnih virov (polja, gozdovi, pašniki, voda, naftna polja) s strani ljudi, ki jih dejansko uporabljajo. S primerom namakalnih naprav kmetov v Nepalu in ameriških ribičev na obalah Pacifika dokazujeta, da ljudje presenetljivo dobro in učinkovito gospodarijo s skupnim dobrim. V tem primeru ne obvelja predstava, kako zunaj zasebne lastnine in
konkurence najraje privatizirajo lastne koristi. Ostromova in Williamson (prav tam) se zavzemata za skupno lastnino, aktivno participacijo, samoupravljanje, samoregulacijo, soodvisnost in medsebojno sodelovanje. Ravno samoupravljanje organizacij in skupna pravila od znotraj navzven ter od spodaj navzgor so želena družbena oblika, takšna pravila pa so tudi demokratično in ekonomsko učinkovitejša. Ostromova in Williamson (prav tam) nevladnimi organizacijami, ekološkimi gibanji, intelektualci), vendar je, kljub temu da ima nekaj močnih točk, vselej v manjšini (Latouche 2009).
Sožitna nerast je popolno nasprotje razvoju, gospodarski rasti in industrijski produktivnosti.
Gre za avtonomno in ustvarjalno druženje med ljudmi in druženje ljudi z njihovim okoljem (Illich v Latouche 2009). Nerast ne bo smela biti namenjena samo ohranjanju okolja, temveč tudi vzpostavljanju družbene pravičnosti, kajti družbeno in biološko preživetje sta močno povezana. Za uresničitev družbe sožitne nerasti je treba zapustiti ekonomijo in potemtakem razvoj – v teoriji in praksi. V razpravah večkrat zasledimo, da svet potrebuje obnovo prvotne etike, ki bi temeljila na blaginji nerasti oz. sožitni nerasti, trajnostnem razvoju, ekosocializmu (Latouche 2009, Kirn 2011, Žakelj 2011, Plut 2014a), Heidegger (v Kirn 2011) pa pravi, da je potreben novi etos oz. nov način prebivanja na Zemlji, kar pomeni nove odnose med ljudmi ter drugačen odnos ljudi do narave, bivajočega in biti. V tehnični dobi je ključnega pomena človekovo razumevanje bistva tehnike, in sicer v smislu ekologizacije in upoštevanja načela previdnosti, kar je nasprotje njenemu preteklemu potrjevanju in izboljševanju (prav tam).
Kirn (2012) izpostavi entropijo kot postopno degeneracijo sistema proti kaosu. Znanstveno-tehnične družbe so kompleksne, dinamične in zato tudi vse bolj entropične. Entropična degradacija je neizbežna, pri tem pa boj za obstanek in življenjske vire predstavlja tekma za nizko entropijo, ki je sestavina vsakega življenja. Entropija je naravna nujnost, ne pa tudi hitrost njenega naraščanja in vrsta entropije. Na izbiro imamo dvoje: družbenoekološki obrat, njegovo bistvo je nemožnost trajne ekonomske rasti, ali propad sodobne civilizacije in človečnosti. Značilnosti obrata k ekosocialni trajnostni družbi so zmanjšanje socialnega razlikovanja, družbenoekološko tržno gospodarstvo ter intenzivna ekologizacija vseh področij: politike, znanosti, izobraževanja, medijev, tehnike, prometa, energetike, kmetijstva, turizma ipd.
Dejstvo je, da bo treba način človeškega življenja prilagoditi obnovljivim virom energije, spremeniti se bo moral odnos sodobne družbe do narave, spremembe pa se bodo morale začeti na lokalni ravni. Ključne bodo predvsem slednje – preobrazbe na lokalni ravni. S tem imamo v mislih manjše lokalne skupnosti ali občine. Bistagnino (Studio 12 2014) poudarja, da se revolucija začne od spodaj navzgor. Moči majhnih skupin ne smemo nikoli podcenjevati, saj lahko privedejo do ključnih sprememb na svetovni ravni. Do revolucije bo zagotovo prišlo, vendar še ne vemo, kakšna bo – gospodarska ali okoljska. Bodo prevladale gospodarsko-finančne težave ali zavedanje o postopni degradaciji okolja? Plut (2014a) govori o nujnosti tretje industrijske revolucije, ki naj bi močno zmanjšala dolgoročni visoki entropijski učinek dvesto let trajajočega obdobja fosilnih goriv in obeh industrijskih revolucij.
Ta velik prehod bo zahteval rekonstrukcijo ekonomske infrastrukture vseh držav, ustvaril bo milijone delovnih mest, nove proizvode in storitve. Nosilni stebri tretje velike revolucije so
obnovljivi energetski viri, sonaravno gradbeništvo, vodik kot univerzalni medij shranjevanja vseh oblik obnovljive energije, pametna energetska omrežja ter samooskrba.
Vsekakor lahko majhna skupina izvede trajnostno revolucijo, ki bi prinesla spremembe v odnosu človeka do okolja, gospodarstva in družbe kot celote (Arentsen in Bellekom 2014).
Najpomembnejše in tudi najtežje je spremeniti mentaliteto ljudi v sedanjem kapitalističnem načinu razmišljanja, ko je količinsko zasnovana gospodarska rast še vedno prioriteta, ne glede na okoljske in socialne posledice. S primernimi pristopi in dobrimi praksami bo potrebno vztrajati pri že prej omenjeni sožitni nerasti. Čeprav se je pri tem potrebno zavedati, da je v revnih državah gospodarska rast materialnih dobrin pravzaprav nujno potrebna za izboljšanje kakovosti življenja in odpravljanje revščine.
Plut (2014a) opozarja, da lahko nenadna ničelna rast povzroči politično paniko, ogrozi podjetništvo in delovna mesta ter sproži recesijo, obenem pa zatrjuje, da trajna količinska rast in neskončna akumulacija dobrin na prostorsko omejenem planetu z omejenimi naravnimi viri nista več možni. Ali je torej možno doseči napredek brez rasti in pravično družbo brez spremembe obstoječega družbenoekonomskega sistema? Ekosocializem (“zeleni socializem”) je civilizacijska alternativa in edina možna oblika socializma za 21.
stoletje, ki se bori proti kapitalističnemu izkoriščanju človeka in uničevanju naravnih virov.
Gre za okoljsko in medgeneracijsko odgovorno ter pravično organizacijo življenja človeške vrste. Ekosocializem zagovarja osnovne človekove pravice, kot so pravica do čistega zraka, vode in rodovitne prsti, univerzalni dostop do zdrave hrane in obnovljivih virov. Cilj je zaposlitev v dejavnostih, ki ne uničujejo okolja in ne povzročajo podnebnih sprememb (prav tam).
Zeleno gospodarstvo je na dobri poti, da pravočasno, postopoma in nenasilno spremeni način življenja. Zagotavlja stabilnost gospodarstva brez stalne rasti, uresničuje temelje trajnostnega razvoja, zelenega zaposlovanja, ohranja močan socialni sistem, skrbi za prehransko, vodno in energetsko samooskrbo ter prispeva k zaščiti ekosistemske raznovrstnosti. Prebivalstvene, okoljske in družbene razmere so zrele za družbenoekološki obrat. Evropska unija ima dovolj znanja in virov ter razpolaga z vsemi naravnimi, človeškimi in finančnimi potenciali, da se razmeroma hitro usmeri v ekosocializem in gospodarski model šibke trajnosti. Celoten svet naj bi čimprej presegel horizonte kapitalizma, tako kot je kapitalizem presegel fevdalizem. Kakšen bo svet oz. Evropa leta 2030 (ekosocialistična ali kapitalistična skupnost), bo odvisno od hotenja, mišljenja in dejanj vsakega posameznika (Plut 2014a). Kirn (2004) pravi, da je takšna ekološka/okoljska paradigma primeren miselni in vrednotni okvir družbe 21. stoletja.