(1861—1871)
Volilna geometrija in sestava deželnega zbora.
Tako zvano avstrijsko Primorje je obsegalo od početka ustavne dobe tri avtonomne pokrajine: pokneženo grofijo Goriško-Gradiščansko, samosvoje mesto Trst z okolico in mejno grofijo Istro, s skupnim c. kr. namestništvom v Trstu. — Slovenci smo bivali na Goriškem v dvetretjinski večini, v tržaški okolici in v Istri do rečice Mirne, nižje doli pa Hrvatje. Ali dočim se je v Istri tudi med Slovence in Hrvate, posebno med te, jako zajezil laški živelj, smo bili goriški Slovenci popolnoma ločeni od Lahov. Edino v Gorici si je laški živelj tekom stoletij laškega gospodstva iz Benetk, Ogleja in Čedada itd. zasnoval večino, ki se je umetno gojila in vzdrževala iz dotoka slovenskega življa Soške, Vipavske doline in iz Brd, manj s Krasa, ki je gravitoval bolj proti Trstu.
Goriški Slovenci smo bivali v vsej Soški in Vipavski dolini, v vseh Brdih, na vsem Krasu do tržaške in istrske mej e v tako zvani pokneženi grofiji goriški, pa tudi v neka
terih občinah Gradiščanske, pod katero je spadalo zadnjih trideset let pet čisto slovenskih občin, in to Devin, Dober
dob in nekaj časa Opatjeselo v gradiščanskem in tržiškem okraju, Biljana in Kozana v korminskem. Ali tudi te občine so ostale čisto slovenske, razen Devina, kamor se je bilo zagnezdilo precej laških rodbin vsled vpliva grajščine in laške tovarne sardin.
Po cesarskem diplomu 20. oktobra I860., ki je dal av
strijskim narodom ustavno življenje, so bili poklicani v ustavno sodelovanje tudi deželni zbori, za katere je bil s cesarsko naredbo ustvarjen precej obširen delokrog in volilni red.
Volilni red za goriški deželni zbor je bil Slovencem jako neugoden. Volilna skupina veleposestnikov v vsej deželi je dobila kar 6 poslancev, a volilna pravica je pri
čela pri 100 gld. izravnega davka, od katerega je moralo biti vsaj štiri petine zemljiškega in ostalo hišnorazrednega davka. Ker pa smo Slovenci bivali na štirih petinah de
želne površine, torej jako redko naseljeni v bolj goratih krajih, nismo mogli imeti dovoljno število takih vele
posestnikov, ki bi plačevali 100 gld. izravnega davka, dočim je bilo to v furlanski nižini vse drugače. Med furlanskim ljudstvom je bilo že od nekdaj razvito plemiško vele
posestvo in kolonstvo, tako da so nekaterniki imeli skoraj vse zemljiško posestvo, ogromna večina ljudstva pa so bili delavci, koloni, berači. Naravno je torej, da je imel laški živelj v taki volilni skupini ogromno večino. Laški vele
posestniki pa so takoj za prvo volitev spoznali, da tu tiče tudi Slovencem kak mandat in so prostovoljno prepustili en mandat Slovencem.
Slovenci smo imeli po dva mandata v tako zvanih kmečkih občinah tolminskega, goriškega in sežanskega okraja ali glavarstva, v trgih Bovec, Kobarid, Tolmin, Kanal, Ajdovščina in Sežana pa en mandat, torej vseh skupaj sedem. — Italijani so imeli tudi dva mandata v kmečkih občinah gradiščanskega okraja, potem v mestu Gorici dva, v furlanskih mestih tudi dva, za nameček pa še v Trgovski zbornici tudi dva. Torej prav za prav 14 mandatov laška tretjina, 7 pa slovenska dve tret j inska večina. Ker pa je veleposestvo volilo tudi enega Slovenca, je bilo za prvi deželni zbor izvoljenih 13 Italijanov in 8 Slovencev. Volitve so bile posredne, t. j. z volilnimi možmi, in to v kmečkih občinah, v ostalih skupinah pa so bile neposredne volitve, v veleposestvu tudi s po
oblastili.
Za slovensko dvetretjinsko večino v deželi je bil tak volilni red očitno krivičen. Krivica je izhajala iz dejstva, da je imelo skupno veleposestvo kar 6 poslancev, dalje
da so imela italijanska mesta štiri mandate in po vrhu še Trgovska zbornica dva, tako da je imela Gorica prav za prav kar štiri poslance. Ako pa je volilna geometrija dala furlanskim mestom dva mandata, potem je ostalo za kmečke občine gradiščanskega okraja tako malo volilcev, da je imel ta okraj v razmeri s slovenskimi preveč poslancev.
Ker se je tri leta pozneje krivica v veleposestvu popravila tako, da smo dobili Slovenci tu tri mandate, je ostalo še vedno neugodno razmerje 11 : 10, tako da bi mogla to krivico poravnati edino Trgovska zbornica, ako bi tu Slovenci dosegli kdaj večino, za kar se je pozneje tudi vršil prav vroč boj.
A tudi v tako neugodnem razmerju so bili goriški Slovenci ipak poklicani v politično življenje, in kakor bomo videli, so se tudi pošteno in dostojno udeleževali javnega političnega delovanja. Tudi za one čase smo imeli mož, ki so razmeram primerno dostojno zastopali slovensko stvar v tem prvem zakonodajnem zastopu. Takrat nismo imeli niti enega časopisa, niti enega društva, goriški deželni zbor je bil edino redno in merodajno torišče za varovanje in povzdigo slovenskih interesov. Zato naj po
svetim tudi prvo večje poglavje delovanju deželnega zbora v prvem desetletju.
Prvo zasedanje.
Prva seja — 27. marca 1861. Deželni glavar conte Pace. Za
stopnik vlade pl. Bosizio. Tretja seja: boj za slovenščino.
Edini slovenski odbornik Winkler.
Navzočni: deželni glavar Guglielmo conte Pace, ces. komisar namest. svetnik Giovanni cava
liere de Bosizio, podglavar dr. Carlo Doliac (preds.
odvetniške zbornice, rodom iz Grgarja); poslanci: Černe Anton, nadškof Andrej Gollmayer, Sesto barone de Codelli, kanonik Filip Kofol, Giuseppe del Torre, Giuseppe dr. De
peris, Antonio Dottori, Josip Fabiani, Josip Goriup, Franc Grossmann (sodnik v Tolminu, za slov. trge), Tommaso dr. Michielli, Luigi dr. Pajer (takrat še odvetnik v slov.
Kanalu), Alojz Pollay, Hektor cavaliere de Ritter, Gu
glielmo de Ritter, Giovanni Rismondo, Anton dr. Žigon,
Luigi Visini in Andrej Winkler. Vseh je bilo 12 Italijanov in 8 Slovencev.
Ces. komisar je naznanil imenovanje dež. glavarja in podglavarja ter je predložil nemški izvirnik ces. patenta od 20. maja 1860 s pripombo, da slovenski in laški prevod predloži pozneje. Enako predloži v deželnih jezikih državni temeljni zakon. Formalnosti v prvi in drugi seji so se izvršile izključno v italijanskem jeziku. Tudi ces. komisar je govoril izključno italijanski.
Tretja seja — 10. aprila pa je že prinesla sloven
ščino v deželno hišo. Poslanec Kofol pravi, da mora braniti koristi in pravice Slovencev, ki so krstili Gorico s slovenskim imenom, in zahteva zapisnik o sejah tudi v slovenskem jeziku. — Dež. glavar predlaga, da se njegov govor preloži na laški jezik, na kar je Kofol raje sam povedal vse tudi laški. Dež. glavar predlaga, naj bi se to vprašanje odložilo na bolj ugoden čas (»a momento più opportuno«), kar je bilo z večino glasov sprejeto.
Poslanec Gorjup pozove Kofola, naj predloži svoj pred
log pismeno, na kar bodo morali o njem razpravljati potem nujnosti. — Kofol zopet govori obširneje o svojem pred
logu, na kar so začeli poslušalci glasno godrnjati (»pub
blico mormora vivamente«) tako da je moral Kofol pre
nehati. — Pajer vpraša, ali se bo zapisnik vodil še vedno le italijanski, kar je dež. glavar potrdil in je večina spre
jela. Visini pa je predlagal, naj se to vprašanje postavi na dnevni red. — Doliac prečita adreso na cesarja, na kar Černe predlaga, naj se priloži tudi slovenski prevod, kar je bilo sprejeto soglasno.
V isti seji so volili tudi dva poslanca v državni zbor.
Takrat so še deželni zbori volili zastopnike v državni zbor na Dunaju. — Izvoljena sta bila Gorjup in Dottori. Zadnji pa izjavi, da ne zna zadosti nemški in zato — ne sprejme izvolitve. Volili so še trikrat, ko sta dobila Rismondo 10, Černe 8 glasov, in ker se je Rismondo odpovedal, je ostal kot drugi poslanec za dunajski državni zbor še drugi Slovenec Černe.
Pajer je protestoval proti tej volitvi, češ, da ni mo
goče dopustiti dveh Slovencev kot zastopnikov naše dežele, dasi živita obe narodnosti sestersko druga poleg druge;
interesi, težnje in potrebe obeh narodnosti so jako
raz-Andrej GabrSček: GoriSki Slovenci 11
italijanskega naroda, ali Slovenci, dasi se ne morejo ponašati s slavno preteklostjo, upajo s pravico na lepšo prihodnjost, in mi hočemo živeti z Italijani v miru in enakopravno. Ta slučaj zaradi drž. poslanca pa je pre-*
majhne vrednosti, da bi se prepirali. In ker noben Italijan noče sprejeti poslov drž. poslanca, bo pač tudi dobro, ako bosta zastopala deželo dva Slovenca. — Radi formalnosti so volili še petič, in izvoljen je bil Černe z 12 glasovi, za namestnika pa Doliac in Visini.
V resnici so Italijani na vsem Primorskem uganjali obstrukcijo proti volitvam v državni zbor, ker niso pri
znavali Dunaja za svoje državno središče, že takrat je bil iredentizem prav močan. Pripravljala se je zedinjena Italija in vsi Italijani Primorja so pričakovali spojitve z Italijo. Znano je, da se je n. pr. Istra tudi imenovala
»la provincia del nessuno«, t. j. — brez poslanca.
V seji 11. aprila so izvolili deželni odbor. Izvoljeni so bili: za skupino veleposestva Doliac, za mesta Pajer, iz cele zbornice Deperis, za kmečke občine — Winkler.
Zadnji je takoj začel z vsemi slovenskimi občinami ura
dovati slovenski, tako da se je v nekatere slovenske občine vsililo iz deželne hiše slov. uradovanje. — Ob enem so določili odbornikom po 1500 gld. letne nagrade.
Jezikovna razprava v deželnem zboru.
V seji 22. aprila se je razvila ostra debata o rabi jezikov v deželnem zboru. Posl. Kofol je namreč obširno slovenski utemeljeval predlog za cesto Sv. Lucija—Cerkno in o kozjereji. Vse je bilo preloženo tudi na italijanski jezik. — Oglasil se je Del Torre, ki je postavil formalen predlog, da se »v našem italijanskem deželnem zboru sme le laški govoriti«... Zavrnil ga je dr.
Žigon, da Slovenci imajo enako pravico govoriti v svojem jeziku, toliko bolj, ker se itak vse preloži tudi na italijanski jezik, da morejo laški poslanci vse dobro ume ti.
Oglasil pa se je še Grossmann, ki pravi, da je sicer rojen Slovenec, ali vzgojen je žal nemški, on more dobro le nemški govoriti, in zato bo govoril nemški. — Dež. glavar pravi, da je bila laščina sicer sprejeta za uradni jezik, ali
pravično je, ako se poslanci poslužujejo jezika, ki ga dobro poznajo.
Dottori dostavlja načelno važno vprašanje: da taka koncesija bi mogla veljati le za laški in slo
venski jezik, nikdar pa za nemščino, ki ni deželni jezik (»slava ed italiana, mai pero tedesca, che non e nazionale, ma rappresentata da pochi indivi
dui«). Dalje pravi: Slovenci naj bodo zadovoljni, da se njihov jezik v načelu upošteva, ali praktičnost zahteva, da govore laški, ker le tako jih moremo razumeti in njihove zahteve in interese njihovih volilcev upoštevati.
— Posl. Doliac je za polno enakopravnost. Saj so seje javne, in slovenski poslušalci imajo pravico, da razumejo vsaj svoje zastopnike. — Kofol soglaša. — Wilhelm Ritter zahteva enako pravico tudi za nemški jezik, sicer mora mandat odložiti.
S tem je bilo zaključeno prvo zasedanje deželnega zbora.
Drugo zasedanje (1863).
Interpelacija poslanca Černeta o narodni enakopravnosti.
Interpelacija Rismonda proti nemščini v ljudskih šolah.
Izidor Pagliaruzzi iz Kobarida.
Leta 1862. ni bilo zasedanja.
Prva seja je bila 8. januarja 1863. s prvotnim številom poslancev, le da je prišel namesto mons. Kofola na sloven
ski strani — Wollschitz iz Ajdovščine. — »Novice so poročale, da je bil izvoljen — dr. Volčič, tolminski rojak?
Deželni glavar otvori sejo zopet samo italijanski in naznani, da je prejel od vlade slovenske iztise oktoberske diplome in državnega osnovnega zakona. Naznani vladne predloge za to zasedanje: občinski zakon in volilni red, zakon o patronatu nad ljudskimi šolami, o gradbi šolskih poslopij in zakon o cestah. Najbolj agilen v vseh teh poslih je bil stari Doliac.
V drugi seji je poslanec Černe interpeloval dežel
nega glavarja: Vlada je predložila več predlogov samo v italijanskem jeziku. Ali v naši deželi je 120.000 Slovencev in samo 60.000 Italijanov, zato smo slovenski poslanci raz
il’
očarani, da vlada slovensko večino tako grdo prezira. — Oktoberska diploma jamči vsem narodom enake pravice.
Ko je tudi deželni zbor sklenil, da morajo biti zapisniki sej in istotako odgovor cesarju spisani tudi v slovenskem jeziku, je s tem dokazal, da hoče vzdržati, spoštovati in izvrševati sveto načelo narodne enakopravnosti obeh na
rodnosti v deželi; zato vpraša: ali deželni glavar pozna razloge, vsled katerih so bile vladine predloge naznanjene dež. zboru edino v italijanskem jeziku, in kaj misli ukre
niti, da bo vlada predlagala vse tudi v slovenščini?
Deželni glavar odgovori takoj, da je ravno danes pre
jel občinski zakon in volilnik v slov. jeziku, a vse ostalo bo sledilo, ker je ces. namestništvo tako obljubilo.
Rismondo je interpeloval glede vladine odredbe, da se mora nemščina poučevati v ljudskih šolah že od 1. raz
reda dalje, dasi nemščina pri nas ni deželni jezik in nima tu nikake pravice.
Poslanec dr. Vincenc Volčič, odvetnik v Ajdov
ščini, je pred koncem zasedanja umrl in na njegovo mesto je bil izvoljen župan in veleposestnik v Kobaridu — Izi
dor Pagliaruzzi.
Ta znameniti mož izhaja iz stare kobariške patricij
ske rodbine Pagliaruzzi j e v, ki nam je dala pesnika Krilana, s katerim je ta linija tudi izumrla. Druga je živela na Gorenjskem in je menda še sledov za njo. — Pagliaruzzi ji so se priselili v 18. stoletju iz Benečije in so se popolnoma poslovenili. Izidor Pagliaruzzi je študiral pravo na Dunaju, ko mu je starejši brat umrl; moral je opustiti študij in prevzeti obširno posestvo v Kobaridu. Pagliaruzziji so imeli tam moderno tovarno za ovojni papir in pa predilnico za svilo. Za dobe Krilanove pa je ta industrija že propadla.
Vendar so bili Pagliaruzziji imo vi ti ljudje in so bili Ko
baridu in vsemu okraju v ponos in neizmerno korist. Izi
dor Pagliaruzzi se je poročil z blago Kobaričanko iz mo
jega daljnega sorodstva, ki mu je dala tri sinove in tri hčere. Albin in Alfonz sta umrla v mladeniški dobi 22. let, pa tudi zadnji, Pepič — Krilan, je umrl še preden je do
segel samostalnost v odvetniški karijeri.
Izidor Pagliaruzzi je bil veliko let župan v Kobaridu.
Takega župana Kobarid ni imel pred njim ne za njim. Bil
je izobražen mož, kakršnih na Slovenskem nismo mnogo imeli; bil je silno pošten in natančen, kar je zahteval tudi od vseh svojih starešin, od občinskih mož vobče. Zato pa ni bil povsod enako priljubljen, tako da so mu poredni Kobaridci zapeli marsikako neprijetno podoknico, kar pa ga ni dosti motilo. »Danes pojejo oni meni, jutri jim za
pojem pa jaz!« je navadno dejal in jim tudi zaklical skozi okno. — Silno veliko zaslugo si je pridobil za Kobarid s pravično razdelitvijo občinskih zemljišč in s posušenjem močvirja »Blata«. Prej meglovita kobariška dolina je bila potem lepa, suha in zdrava.
Zasedanje 1. 1864.
Novi cestni zakon. Kmetijska šola. Fran Povše.
V prvi seji, 2. marca, se je predstavil novi ces. komisar baron Guido de Kübeck, in v tej seji je napravil slovesno obljubo novi poslanec Izidor Pagliaruzzi. — V seji 16. marca je bil sprejet novi cestni zakon, ki je bil naprednejši in je jako pospešil gradbo okrajnih in občinskih cest v deželi. — Tudi se je dež. zbor že začel resno baviti z usta
novitvijo deželne kmetijske šole, in sicer samo
stojne slovenske in italijanske. — Na slovensko kmetijsko šolo je bil prišel že s početka g. Fran Povše, ki je bil jako delaven član slovenske družbe v Gorici ter začetnik mno
gih dobrih naprav.
Zgodovinsko zasedanje 1. 1865.
Sprememba volilnega reda v veleposestvu.
že uvodoma sem povedal, kakšno skupino veleposestva nam je Schmerlingova vlada vrinila: eno samo vele
posestvo s 6 deželnimi poslanci. Slovencem je dala 7, Lahom 14 poslancev.
Toda vladi ni bilo mnogo na tem, da je s tako kurijo veleposestva ustvarila Slovencem jako krivičen položaj, spoznala je pa vendarle, da je ta kurija nekaj nenormal
nega. — Zato je predložila deželnemu zboru reformo v tem
smislu, da bi ta kurija volila namesto 6 poslancev samo
— dva, ostali 4 mandati pa naj se porazdelijo na štiri okraje, tako da bi dobili Slovenci tri poslance več. — V seji 13. decembra je poročal o tem vladnem predlogu po
slanec Winkler. Vlada je v utemeljevanju samo omenila, da »takozvano« veleposestvo nima samo preveč poslancev v primeri z drugimi skupinami, temveč tudi v primeri z drugimi deželami, zato naj se število zniža samo na dva poslanca. Ta vladin predlog je šel v odsek sedmih članov.
V odseku pa je posl. Gorjup predložil spremembo, ki je dala Slovencem vsaj delno zadoščenje, tako da so za- naprej dobili 10 poslancev namesto samo sedmih, in Itali
janom jih je ostalo 11 namesto 14. Gorjup je namreč predlagal, naj se ta skupina razdeli na dve. Prva skupina:
mesto Gorica, sodni okraji Bovec, Tolmin, Cerkno, Kanal, Gorica, Ajdovščina, Komen in Sežana, in še slovenske ob
čine iz gradiščanskega okraja: Devin, Doberdob, Opatje- selo, Biljana in Kožbana, naj voli tri poslance.
Druga skupina, ostali del Furlanije, naj voli tudi tri poslance.
Končni uspeh je za Slovence po tem predlogu isti, kakor pri Winkler ju. In še več! V slovenskem veleposestvu naj bo predpisan davek 50 gld, v furlanskem pa 100 gld.
Razlog za to razliko je v različnosti razmer v obeh sku
pinah, ki sem jih omenil v začetku tega poglavja.
Ta Gorjupov predlog je odsek sprejel z enim glasom večine in za zbor je bil določen poročevalec starina dr. Doliac. V zboru se je razvila prav huda razprava.
Doliac je omenjal, da prva — slovenska skupina plačuje 148.774 gld. izravnega davka, dočim laška le 134.892. Toda laški liberalci Pajer in družba so se borili z vso silo do
zdevnih razlogov, češ: v slovenski skupini je veliko laških veleposestnikov, ki mnogo plačujejo, ali ne pridejo do veljave, n. pr. rodbine Coroninijev, Formentini, Bianchi, Tacco itd. Doliac sam pa se je hrabro držal ter dosegel o tem glasovanje, in sicer po imenih: Za predlog od
seka so glasovali: Černe, Doliac, Fabiani, Gorjup, nadškof Gollmayer, Grossmann, Pagliaruzzi, Pollay, Pace in Wink
ler. — Proti pa: Candussi, Codelli, Deperis, Michielli,
Pajer, oba Ritter, Rismondo in Visini. Tako je bil sprejet ta predlog odseka z 10:9 glasovom.
Po sprejetju je nastal velik vrišč med Lahi, ki so za
htevali dvetretj insko večino. Ali poleg odgovorov Sloven
cev jim je prečital še Doliac § 54. vol. zakona, ki je določal, da: tekom prvega zasedanja deželnega zbora se morejo spremeniti tudi ustavni zakoni z navadno večino, dočim mora biti pozneje navzoča tričetrtinska večina in od teh morata glasovati dve tretjini za kak načrt zakona, ki bi spreminjal volilni red. Cesar je zakon potrdil.
šele po tej spremembi so postali Slovenci v deželnem zboru veljaven faktor, ki ni bil odvisen od dobre ali slabe volje Italijanov. Brez Slovencev in nadškofa ni bilo
šele po tej spremembi so postali Slovenci v deželnem zboru veljaven faktor, ki ni bil odvisen od dobre ali slabe volje Italijanov. Brez Slovencev in nadškofa ni bilo