Govoril b o m o dveh velikih evropskih filozofih 17. stoletja, o Francozu Descartesu in o g e n e r a c i j o mlajšem h o l a n d s k e m filozofu Spinozi.
D e s c a r t e s j e leta 1644 objavil delo z naslovom Principi filozofije. Nadejal s e j e , d a b o d o to njegovo delo uporabljali n a univerzah in da bo nadomestilo različne aristotelske učbenike. Spinozaje približno dve desetletji kasneje, leta 1663, o b j a v i l p o d r o b e n k o m e n t a r D e s c a r t e s o v i h Principov filozofije. V S p i n o z o v i k o r e s p o n d e n c i p a t u d i v u r e d n i š k e m p r e d g o v o r u , ki uvaja ta k o m e n t a r , b e r e m o , d a se S p i n o z a k l j u b t e m u , d a j e z veseljem razlagal Descartesovo filozofijo, v m a r s i č e m ni strinjal z n j i m (Pismo 1 3 / S 110; DPP/
C 229). Čeprav se Spinoza ni strinjal z vsem, kar j e rekel Descartes, j e vendarle res, d a m o r a m o za to, d a bi razumeli njegove lastne misli, p r e d tem razumeti D e s c a r t e s o v e . Velik d e l S p i n o z o v e filozofije j e n a m r e č izražen v okvirih Descartesove filozofije ali p a n a ozadju le-te. T a k o j e p o b e s e d a h n e m š k e g a f i l o z o f a n a s l e d n j e g e n e r a c i j e , G o t t f r i e d a Leibniza, S p i n o z a zgolj »razvil n e k a t e r e nastavke D e s c a r t e s o v e filozofije.« Spinozova filozofija j e zgolj
» p r e t i r a n o kartezijanstvo,« pravi Leibniz. (G 2.563; T par. 393)
Misel, d a j e S p i n o z o p o t r e b n o razumeti na ozadju Descartesa in d a j e spinozizem pravzaprav zgolj p r e t i r a n o in razvito kartezijanstvo, še zlasti velja z ozirom n a to, kar Spinoza pove n a temo, k i j e o s r e d n j e g a p o m e n a za večji del filozofije 17. stoletja, n a m r e č n a t e m o substance. Kar zadeva substanco, j e Descartes z n a n kot dualist, m e d t e m ko j e Spinoza, n a s p r o t n o , z n a n kot monist. L a h k o bi celo rekli, d a j e Spinoza prav v tej točki videti kot pretirani kartezijanec - Spinoza n a m r e č Descartesov dualizem glede substance zaostri in razvije v m o n i z e m .
V n o c o j š n j e m p r e d a v a n j u bi rad nekoliko p o d r o b n e j e pretresel prav ta k o n t r a s t m e d D e s c a r t e s o m kot dualistom glede substance in Spinozo kot m o n i s t o m g l e d e substance - ta kontrast n a m r e č v resnici ni tako e n o z n a č e n , kot j e n e m a r a videti n a prvi pogled.
* Pričujoče besedilo je prevod prvega od dveh predavanj, kijih imel 20. in 21. aprila 1998 prof.
Roger S. VVoolhousez Univerze v Yorku, Velika Britanija, v Ljubljani na povabilo Filozofskega inštituta ZRC SAZU in Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Avtorje besedilo predavanja za objavo redigiral.
Filozofski vestnih, XIX (3/1998), str. 143 -155. 143
Kaj pravzaprav p o m e n i to govorjenje o substanci? Kaj i m a m o v mislih takrat, kadar pravimo, d a j e Descartes dualist glede substance, Spinoza pa monist? Koncept substance ima dolgo zgodovino. Čeprav se v času razteza dlje od grškega klasičnega filozofa Aristotela, ima p o m e m b n e k o r e n i n e prav pri n j e m . Koncept substance j e tudi izjemno bogat. Aristotelu d o l g u j e m o misel, d a j e n a m r e č substanca tisto, kar j e v skrajni instanci realno; tisto, kar j e realno neodvisno o d vsega drugega: s u b s t a n c a j e tisto, o d česar so odvisne tiste stvari, ki same nimajo neodvisne realnosti, se pravi tisto, iz česar slednje črpajo svojo realnost. Ta misel j e zaenkrat še p r e c e j splošna in abstraktna;
nekoliko manj splošna in abstraktna pa postane, ko p o g l e d a m o k Descartesu.
Descartes v Principih filozofije pravi, d a »pod substanco r a z u m e m o le stvari, ki obstajajo n a tak način, da za svoj obstoj n e p o t r e b u j e j o n o b e n e d r u g e stvari«
(PP 1.51). V nadaljevanju pa pravi, da lahko zaradi tega, ker j e substanca tisto, kar za svoj obstoj n e p o t r e b u j e n o b e n e d r u g e stvari, o b s t a j a s a m o e n a substanca: »In substanco, ki ne p o t r e b u j e p o p o l n o m a n o b e n e d r u g e stvari, si lahko zamislimo zgolj e n o samo, n a m r e č Boga« (.P.P1.51). Čeprav j e torej, strogo vzeto, Bog e d i n a s u b s t a n c a , p a l a h k o za n e k o stvar - če k r i t e r i j substancialnosti nekoliko sprostimo - vendarle r e č e m o , d a j e substanca, če za svoje bivanje n e p o t r e b u j e nobene druge stvari razen Boga. Stvari te vrste, ki so odvisne zgolj od Boga, lahko i m e n u j e m o »ustvarjenesubstance.«
Tu torej že naletimo na dualizem substance pri Descartesu - n a m r e č na dualizem m e d neustvarjeno in ustvarjeno substanco. Kar pa seveda še nikakor ni tisti dualizem, po katerem j e Descartes najbolj znan; n a slednjega b o m o naleteli v k r a t k e m . In v e n d a r g r e za n e k a k š e n d u a l i z e m , k i j e v d o l o č e n e m nasprotju s Spinozovim m o n i z m o m . Ko j e e n k r a t vpeljal misel, da razen Boga obstajajo še substance, ki j i h j e ustvaril Bog, Descartes povzame in razvije e n o od tradicionalnih potez k o n c e p t a substance, n a m r e č tisto, p o kateri j e substanca tisto, kar daje o p o r o in realnost lastnostim, kvalitetam oziroma atributom. Descartes vpelje misel, d a ima substanca m e d vsemi svojimi lastnostmi, kvalitetami oziroma atributi vedno nekaj, kar sam i m e n u j e poglavitna lastnost.
O poglavitni lastnosti pove dvoje. Prvič, poglavitna lastnost konstituira naravo oziroma bistvo tiste substance, katere poglavitna lastnost s a m a j e . In drugič, poglavitna lastnost n e k e s u b s t a n c e j e tista lastnost, o d k a t e r e so odvisne vse druge lastnosti te substance ( P P 1 . 5 3 ) . Descartesova trditev, da poglavitna lastnost konstituira naravo oziroma bistvo substance, ki ima to lastnost, pomeni, da poglavitna lastnost definira oziroma konstituira to, kar ta s u b s t a n c a j e .
V z e m i m o , n a p r i m e r , l a s t n o s t , d a i m a o b l i k o k o c k e , ki bi l a h k o odlikovala nek kos voska. J e to, da ima obliko kocke, poglavitna lastnost
Descartes in Spinoza: dualist in monist
voska? Po Descartesu ni. Zakaj ne? Najprej zato, ker ta lastnost ne konstituira narave oziroma bistva kosa voska. Zlahka si n a m r e č predstavljamo, da bi bil ta kos voska o k r o g l e o b l i k e . To, da ima obliko kocke, p o t e m t a k e m n e konstituira tega, kar ta kos voskaje. In drugič zato, ker lastnost, da ima obliko kocke, ni prav nič takega, o d česar bi bile odvisne vse d r u g e lastnosti voska.
D e n i m o , n a p r i m e r , d a j e vosek vnetljiv. Njegova vnetljivost ni odvisna od tega, da ima sam obliko kocke. T o isto lastnost bi prav lahko imel, četudi bi imel kakšno d r u g o obliko.
Kar D e s c a r t e s p r e d l a g a kot poglavitno lastnost o z i r o m a a t r i b u t te vnetljive stvari, ki ima obliko kocke, j e prav n j e n a lastnost, d a j e razsežna, se pravi n j e n a lastnost, da se razteza v dolžino, širino in globino, skratka, n j e n a lastnost, da se razteza v p r o s t o r u . Kar ima ob tem v mislih Descartes, j e to, d a j e tisto, k a r b a z i č n o , v s k r a j n i instanci odlikuje vosek, prav njegova razsežnost. Realnost, ki odlikuje vosek, j e potemtakem prav realnost razsežne stvari.
Zdaj se lahko vprašamo takole: koliko različnih poglavitnih lastnosti p o Descartesu obstaja? Koliko temeljnih lastnosti je, ki lahko po Descartesu konstituirajo bistvo oziroma naravo substance? Ko se sprašujemo tako, se v resnici s p r a š u j e m o : koliko vrst temeljne realnosti po Descartesu obstaja?
O d g o v o r na to vprašanje se glasi: po Descartesu obstajata dve poglavitni lastnosti, dve temeljni vrsti realnosti, dva načina, kako so stvari lahko realne.
P o l e g poglavitne lastnosti razsežnosti po Descartesu obstaja še poglavitna lastnost mišljenja. T a k o sta, n a primer, ta trenutek dve izmed mojih lastnosti, da v e r j a m e m , da sem v Ljubljani, in da mi j e prijetno toplo. Ali j e katera od njiju poglavitna lastnost? O č i t n o n o b e n a . Prav lahko j u tudi ne bi imel in zdi se, da to, kar bazično sem, se pravi vrsta realnosti, ki j o imam, ni v tem, da bi bil nekaj, č e m u r j e p r i j e t n o toplo oziroma nekaj, kar zase verjame, da j e v Ljubljani.
Katera j e torej m o j a poglavitna lastnost? Kakšno realnost imam? Po Descartesu j e moja realnost prav realnost misleče stvari; potemtakem obstajata dve poglavitni lastnosti — mišljenje in razsežnost. Vsaka o d njiju definira o z i r o m a konstituira vrsto substance. In prav v tem j e sloviti kartezijanski dualizem.
»Kartezijanski dualizem« j e navadno razumljen kot stališče, po katerem obstajata dve vrsti substance, dve vrsti temeljne realnosti: telo oziroma telesna ali materialna substanca, katere bistvoje razsežnost, in duh oziroma duhovna substanca, katere bistvoje mišljenje. Descartesov nauk, po katerem obstajata dve vrsti substance, pravzaprav pomeni, da obstajata dve temeljni nezvedljivi vrsti realnosti, in d a m o r a vse, kar j e realno, spadati v e n o ali drugo od obeh vrst realnosti.
145
Glede tega obstajata dva m o ž n a n a č i n a n e s t r i n j a n j a z Descartesom.
Obstajata dva načina, kako bi m u bilo m o g o č e ugovarjati: nimaš prav, ko praviš, da obstajata dve poglavitni lastnosti, dve temeljni vrsti realnosti, kajti v resnici j e zgolj e n a sama. T a k o bi l a h k o p o d o b n o k o t D e s c a r t e s o v a sodobnika Pierre Gassendi in T h o m a s H o b b e s ugovaijali, »motiš se, k o trdiš, da obstajata ti dve poglavitni lastnosti, razsežnost in mišljenje, o d katerih vsaka d e f i n i r a oziroma konstituira t e m e l j n o vrsto realnosti. V resnici j e mišljenje v skrajni instanci odvisno od razsežnosti in p o t e m t a k e m obstaja e n a sama temeljna vrsta realnosti, razsežna realnost, se pravi realnost, ki odlikuje materialni svet.«
Filozofi kasnejših generacij, n a p r i m e r Leibniz in Berkeley, so Des-cartesu ugovarjali z d r u g e plati. S H o b b s o m in G a s s e n d i j e m so se sicer strinjali glede tega, da s e j e Descartes motil, ko j e trdil, da obstajata dve poglavitni lastnosti, dve temeljni vrsti realnosti, niso pa se z n j i m a strinjali glede tega, k a t e r a j e tista poglavitna lastnost, ki e d i n a obstaja. Po Leibnizu in Berkeleyu n a m r e č ni imaterialno mišljenje tisto, ki bi bilo odvisno o d materialne razsežnosti, a m p a k j e materialna razsežnost tista, k i j e odvisna o d imaterialnega mišljenja.
Ti anti-kartezijanski stališči se n a v a d n o i m e n u j e t a m a t e r i a l i z e m in i d e a l i z e m . O b e bi l a h k o o z n a č i l i k o t » m o n i s t i č n i , « s a j n a m e s t o kar-tezijanskega dualizma dveh temeljnih vrst realnosti postulirata zgolj e n o samo. T o d a , kot b o m o videli, če se Spinozov m o n i z e m res razlikuje o d Descartesovega dualizma, se ne razlikuje zaradi tega, k e r bi bil S p i n o z a materialist ali idealist.
Rekel sem, d a j e prav Descartesovo stališče, da obstajata dve poglavitni lastnosti, ki lahko konstituirata bistvo substance, se pravi stališče, da obstajata dve vrsti temeljne realnosti, in da m o r a vsaka substanca spadati v e n o od teh dveh vrst, tisto, ki predstavlja osnovo za z n a m e n i t o in priljubljeno o z n a k o Descartesa kot dualista. Kot se s p o m n i m o , smo n a začetku naleteli še n a n e k d r u g smisel, v katerem j e za Descartesa m o č reči, d a j e bil dualist - postuliral j e n a m r e č dualizem neustvarjene in ustvarjene substance. T e m u lahko zdaj
d o d a m o še ugotovitev, da Descartes ni bil zgolj dualist g l e d e s u b s t a n c e , ampak še nekaj drugega.
Da bi videli, kaj to pomeni, b o d i m o p o z o r n i n a tale razloček: k a d a r n a m r e č sprašujemo, »Koliko substanc p o Descartesu obstaja?« s p r a š u j e m o ali »Koliko vrst substance po Descartesu obstaja?« ali pa »Koliko instanc teh vrst po Descartesu obstaja?«. Dvoumnost tega vprašanja lahko p r i m e r j a m o z dvoumnostjo vprašanja: »Koliko sesalcev j e v m e s t n e m živalskem vrtu?«
Eden od odgovorov na to vprašanje se lahko glasi: »V živalskem vrtu so sloni, tigri in žirafe; v živalskem vrtu so torej vsaj trije sesalci.« Lahko pa bi se glasil
Descartes in Spinoza: dualist in monist
tudi takole: »V živalskem vrtu j e šest slonov, štiri žirafe in deset tigrov, tako d a j e skupaj vsaj dvajset sesalcev.«
Ko smo torej enkrat rekli, da po Descartesu obstajata dve vrsti substance, dve vrsti t e m e l j n e realnosti (misleča in razsežna), se lahko vprašamo še, koliko instanc teh vrst p o Descartesu obstaja. Kar zadeva mislečo substanco, p o Descartesu obstaja vsaj ena, kajti Bog j e misleča substanca. T o d a razen Boga obstaja še več mislečih substanc, še več individualnih duhov; obstaja n a m r e č še nešteto drugih, k o n č n i h , ustvarjenih duhov, vključno z mojim in vašimi. Če torej r e č e m o , da je Descartes dualist zaradi tega, ker verjame, da obstajata dve temeljni vrsti substance, dve temljni vrsti realnosti (razsežna in misleča), m o r a m o o b e n e m reči tudi to, d a j e glede vprašanja, koliko substanc misleče vrste obstaja, Descartes pluralist.
Kaj p a j e z razsežnimi substancami? Koliko instanc te vrste realnosti p o D e s c a r t e s u o b s t a j a ? G l e d e tega sicer ni p o p o l n e g a soglasja, sam p a se n a g i b a m k o d g o v o r u , da p o Descartesu obstaja zgolj ena sama razsežna substanca, n a m r e č razsežni materialni svet, ki g a j e ustvaril Bog. Tu bi lahko m o r d a k d o ugovarjal češ, d a j e Bog ustvaril številne različne substance, številne različne m a t e r i a l n e stvari, kot na primer različna drevesa, različne živali in različne skale. T o d a zdi se, d a j e Descartesovo stališče v tem, da obstaja zgolj telo nasploh oziroma materija. Kar imamo sami za različna telesa, so p o Descartesu zgolj deli telesa oziroma materije.
Doslej smo naleteli na dva različna smisla, v katerih j e za Descartesa moč reči, d a j e dualist glede substance. Descartesje dualist, kolikor razlikuje med neustvarjeno in ustvarjeno substanco. In Descartesje dualist, kolikor razlikuje m e d dvema različnima vrstama temeljne realnosti, n a m r e č m e d mislečo in razsežno substanco. Naleteli pa smo tudi na smisel, v katerem j e za Descartesa m o č reči, d a j e p l u r a l i s t g l e d e substance - D e s c a r t e s j e pluralist glede substance, kolikor za e n o o d teh temeljnih vrst realnosti, n a m r e č za mislečo realnost, trdi, d a obstaja mnoštvo substancialnih instanc le-te.
Kaj pa Spinoza? Spinoza svoje pojmovanje substance oziroma temeljne realnosti razvije v Etiki, k i j e izšla p o s t u m n o leta 1677. Ko o d p r e m o Etiko, n a j p r e j vidimo, d a S p i n o z a prevzame kartezijanski a p a r a t substance in bistvenih poglavitnih lastnosti. Nadalje vidimo, da sta dve izmed bistvenih lastnosti, k i j u ima v mislih, prav mišljenje in razsežnost. Vidimo pa tudi, da j e kartezijanski a p a r a t pri Spinozi nekoliko predelan. Spinozova definicija substance se u j e m a z Descartesovo začetno definicijo substance kot tistega, kar za svoj obstoj n e p o t r e b u j e n o b e n e druge stvari, se pravi tistega, kar j e samozadostno. »S substanco,« pravi Spinoza, »mislim tisto, kar j e v sebi in se p o j m u j e p o sebi, se pravi tisto, česar pojem n e p o t r e b u j e pojma druge stvari, o d katerega bi m o r a l biti oblikovan« (E, 1, def. 3).
147
Kar zadeva poglavitne lastnosti in atribute, j i h Spinoza razume p o d o b n o kot Descartes. »Z atributom mislim tisto, kar zaznava u m n a substanci kot to, s čimer se določuje n j e n o bistvo,« pravi Spinoza (E, 1, def. 4). In kot sem pravkar rekel, se dva zgleda, k i j u navaja, u j e m a t a s kartezijansko dvojico — mišljenje in razsežnost.
Da sta mišljenje in razsežnost dva izmed zgledov, k i j i h Spinoza navaja za poglavitne atribute, pravim zato, ker Spinoza za razliko o d Descartesa očitno verjame, da sta mišljenje in razsežnost zgolj dva izmed n e s k o n č n o m n o g i h takšnih atributov, ki lahko konstituirajo bistvo substance oziroma vrsto temeljne realnosti. Tako Spinoza n a začetku 1. dela Etike v 11. pravilu dokaže, da obstaja substanca, ki p o s e d u j e to n e s k o n č n o mnoštvo atributov.
Če ob tem upoštevamo še p r e d h o d n o definicijo Boga (E 1, def. 6), to p o m e n i prav toliko, kot če bi rekli: »Bog ali substanca, sestoječa iz n e s k o n č n o m n o g i h atributov ... n u j n o biva« ( £ 1 . 1 1 ) . T e m u d o k a z u , d a o b s t a j a s u b s t a n c a , n a m r e č Bog, z n e s k o n č n o mnogimi atributi (E 1.11), n e p o s r e d n o sledi (E 1.14) d o k a z , d a j e substanca z n e s k o n č n o m n o g i m i a t r i b u t i t u d i edina substanca, ki obstaja. In prav na osnovi tega sklepa, se pravi n a osnovi znamenitega 14. pravila, da n a m r e č obstaja e n a sama substanca, se Spinozo navadno označuje kot »monista« glede substance: »Razen Boga n e m o r e biti d a n a in se n e m o r e pojmovati n o b e n a substanca,« pravi Spinoza ( £ 1 . 1 4 ) .
Seveda tudi Descartes verjame v obstoj substancialnega Boga. T o d a m e d njegovim in Spinozovim Bogom obstajajo velike razlike. Poglejmo, katere.
Kakšne v rste substanca j e Descartesov Bog? Kateri poglavitni atribut poseduje, ki d e f i n i r a n j e g o v o bistvo? Kakšno r e a l n o s t p o s e d u j e ? O d g o v o r n a to vprašanje se glasi: Descartesov Bog j e misleča substanca; p o s e d u j e n a m r e č samo atribut mišljenja. Njegova realnost j e realnost misleče stvari.
T u d i realnost Spinozovega substancialnega Boga j e realnost misleče stvari. T o d a za razliko od Descartesovega Spinozov Bog p o s e d u j e tudi atribut razsežnosti; njegova realnost j e tudi realnost razsežne stvari. Poleg tega p a Spinozov Bog - spet za razliko od Descartesovega - p o s e d u j e tudi vse ostale n e s k o n č n e atribute, o katerih govori Spinoza.
Upoštevati pa m o r a m o tudi dejstvo, da Descartesov Bog kljub dejstvu, d a j e sam n e s k o n č n a misleča s u b s t a n c a , ni e d i n a misleča s u b s t a n c a , ki obstaja. Kot smo videli, j e v Descartesovih očeh tudi vsak končni človeški d u h misleča substanca.
T o d a Spinozovo znamenito 14. pravilo, d a j e n a m r e č Bog e d i n a misleča substanca, o d l o č n o implicira da k o n č n i človeški duhovi niso substance.
Končni človeški duhovi so n a m r e č tisto, kar Spinoza i m e n u j e m o d u s i e d i n e substance, tj. Boga; razlog, da so končni človeški duhovi prav modusi, in n e substance, pa j e v tem, da so ustvarjeni.
Descartes in Spinoza: dualist in monist
Prva stvar, k i j i Spinozovo znamenito 14. pravilo nasprotuje, j e potem-takem tisti dualizem, ki ga Descartes vidi m e d ustvarjeno in neustvarjeno substanco. Po Spinozi n a m r e č ni ustvarjenih substanc; obstaja samo e n a n e u s t v a r j e n a substanca. Druga stvar, k i j i Spinozovo 14. pravilo nasprotuje, pa je Descartesov pluralizem, p o katerem obstaja mnoštvo substancialnih duhov, ki p r i p a d a j o misleči realnosti (Bog in človeški duhovi), saj Spinoza verjame, da obstaja en sam substancialni duh, n a m r e č Bog.
Videli smo, d a j e bil Descartes kljub t e m u , d a j e bil pluralist glede mislečih substanc, g l e d e razsežne substance monist. Čeprav j e verjel, da obstaja mnoštvo individualnih substancialnih duhov, pa j e bil razsežni svet v njegovih očeh zgolj masa materije, k i j e razčlenjena n a dele, toda n e n a dele, ki bi bili sami substance.
T a kartezijanski m o n i z e m glede razsežne substance predstavlja točko u j e m a n j a m e d n j i m in S p i n o z o . Spinoza j e n a m r e č m o n i s t tudi g l e d e razsežne substance: ker v njegovih očeh obstaja e n a sama substanca, to pač p o m e n i , da obstaja e n a sama razsežna substanca.
Descartesova e n a razsežna substanca j e seveda sam materialni svet, ki g a j e ustvaril Bog, m e d t e m ko j e , n a s p r o t n o , Spinozova e n a razsežna substanca prav Bog. T o j e marsikoga navedlo n a misel, da Spinoza razsežni materialni svet istoveti z Bogom. Sam mislim, d a j e to napaka, toda vprašanje r a z m e r j a m e d Descartesovo e n o razsežno substanco in Spinozovo razsežno substanco j e že d r u g a zgodba.
V p r a š a j m o se zdaj, kakšno j e razmerje m e d Spinozovim m o n i z m o m iz 14. pravila in d r u g i m o d o b e h dualizmov, ki smo j u našli pri Descartesu, n a m r e č znamenitim d u a l i z m o m , p o k a t e r e m n e glede n a to, koliko indi-vidualnih substanc obstaja, obstajata samo dve temeljni vrsti le-te. Prvo, kar n a m ob tem p r i d e n a misel,je to, d a j e tisto, kar za razliko o d tega dualizma n a j d e m o p r i S p i n o z i , p r a v p l u r a l i z e m - n a m r e č p l u r a l i z e m , razvit v n e s k o n č n o s t . Poleg tega, d a se strinja z Descartesom glede tega, da sta razsežnost in mišljenje dva atributa, ki konstituirata bistvo substance in ki o b a o z n a č u j e t a vrsto t e m e l j n e realnosti, Spinoza verjame, da obstaja še n e s k o n č n o m n o g o d r u g i h atributov. Torej m e d t e m ko Descartes verjame, d a o b s t a j a t a dve t e m e l j n i vrsti realnosti, pa Spinoza v e r j a m e , d a j i h j e n e s k o n č n o m n o g o . T a misel j e v n e k e m oziru povsem pravilna, vendar pa sama p o sebi še ne zadošča. Čeprav Spinoza prav gotovo verjame, da obstajajo številni načini, kako so stvari lahko realne, in ne le dva, se pravi, da obstajajo številna različna o b m o č j a realnosti, pa za razliko od Descartesa o b e n e m očitno verjame, d a j e lahko e n a in ista stvar realna na vse te načine, da lahko torej e n a in ista stvar spada v vsa ta območja realnosti. Z e n o besedo, m e d t e m ko Descartes verjame, d a j e n e k a substanca oziroma temeljna realnost lahko
149
samo substanca e n e same vrste, p a Spinoza verjame, d a l a h k o n e k a stvar spada v vse različne vrste.
C e p r a v j e torej Spinoza v n e k e m oziru res pluralist glede vrst substance (v njegovih očeh n a m r e č obstaja n e s k o n č n o m n o g o vrst r e a l n o s t i ) , p a v nekem drugem oziru ni pluralist glede vrst substance (v njegovih o č e h lahko n a m r e č ista substanca spada v vse vrste realnosti). In res, p o Spinozi ista substanca dejansko spada v vse vrste realnosti, saj verjame, da obstaja zgolj ena sama substanca.
Videti j e torej, da Spinozovo 14. pravilo, p o k a t e r e m obstaja zgolj e n a sama substanca, n a m r e č Bog, ki p o s e d u j e n e s k o n č n o m n o g o atributov, v številnih točkah odstopa od Descartesa. Prvič, o d s t o p a o d Descartesovega d u a l i z m a n e u s t v a r j e n e in u s t v a r j e n e s u b s t a n c e ; d r u g i č , o d s t o p a o d Descartesovega pluralističnega p r e p r i č a n j a , d a n a m r e č obstaja m n o š t v o individualnih substancialnih duhov, n a m r e č Bog in naši lastni duhovi; tre^ič, odstopa od Descartesovega prepričanja, d a kljub dejstvu, da m o r a vsaka stvar spadati v e n o od možnih območij realnosti, n o b e n a n e m o r e spadati v več kot eno območje realnosti; in četrtič, uteleša d r u g a č n o verovanje glede tega, koliko je različnih načinov, kako so stvari lahko realne.
Poglejmo to nadvse p o m e m b n o Spinozovo pravilo nekoliko p o d r o b n e j e . Dokaz, ki ga za to pravilo navaja, j e enostaven. Začenja se z 11. pravilom (E 1.11), p o katerem substanca, ki p o s e d u j e vse m o ž n e atribute, Bog, n u j n o obstaja. Nato pritegne še 5. pravilo, p o katerem ni dveh substanc, ki bi lahko imeli isti atribut. Iz tega n e p o s r e d n o sledi, da n e m o r e biti n o b e n e d r u g e substance razen tiste, ki sama p o s e d u j e vse atribute. Ce si n a m r e č n o b e n i substanci n e moreta deliti istega atributa in če obstaja substanca, ki ima sama m o n o p o l nad vsemi atributi, potem razen slednje n e obstaja n o b e n a d r u g a substanca. Med tema dvema premisama monističnega 14. pravila, j e prav 5.
pravilo, po katerem ne more biti dveh substanc, ki bi si delili isti atribut, se pravi dveh substanc, ki bi bili iste vrste, tisto, ki izključuje možnost obstoja mnoštva individualnih s u b s t a n c i a l n i h d u h o v . T o pravilo j e s k r a j n o ne-kartezijansko in Spinozovim sodobnikom s e j e zdelo nekoliko n e n a v a d n o .
T o d a zdaj n i m a m o časa, da bi se zadrževali pri tem pravilu. Kar želim nekoliko p o d r o b n e j e pretresti, j e prav drugi temelj, n a katerega se o p i r a monistično 14. pravilo - n a m r e č 11. pravilo, p o k a t e r e m obstaja substanca, Bog, ki ima vse atribute. Oziroma n a t a n č n e j e , kar želim pretresti, j e nekaj, kar to pravilo predpostavlja. Ce n a m r e č obstaja substanca, ki ima vse atribute, p o t e m j e o č i t n o možno, da ima s u b s t a n c a več k o t le e n sam a t r i b u t . T a predpostavka, da ima n a m r e č substanca lahko več kot le en sam atribut, j e ključnega p o m e n a za Spinozovo metafiziko. Kot sem pokazal, j e prav ta predpostavka tista, ki zariše razliko m e d D e s c a r t e s o m kot d u a l i s t o m , ki
Descartes in Spinoza: dualist in monist
v e r j a m e , d a o b s t a j a t a dve vrsti substance, in Spinozo k o t m o n i s t o m , ki verjame, d a kljub dejstvu, da obstaja n e s k o n č n o m n o g o atributov oziroma načinov, kako so stvari lahko realne, vse te atribute lahko poseduje - in j i h tudi dejansko p o s e d u j e - e n a in ista substanca.
O b tem bi l a h k o m o r d a k d o pomislil, da ta razlika vznikne n e m a r a zaradi tega, ker se Descartes in Spinoza ne strinjata glede samega kriterija, p o k a t e r e m j e n e k a lastnost poglavitna lastnost atributa, ki k o n s t i t u i r a t e m e l j n o vrsto realnosti. T o d a ni tako. Po Descartesu lahko to, da se dve substanci realno razlikujeta m e d seboj, »dojamemo samo zato, ker lahko eno j a s n o in razločno r a z u m e m o ločeno od druge« (PP1.60). Toda kadar za dve substanci j a s n o in razločno r a z u m e m o , da sta realno različni, s samim tem pravzaprav za dva atributa j a s n o in razločno razumemo, da sta poglavitna atributa. In Spinoza s p r e j m e kartezijanski preizkus za to, ali n e k atribut označuje temeljno vrsto realnosti. Pravi namreč, da se m o r a »sleherni atribut n e k e substance pojmovati p o sebi« ( £ 1 . 1 0 ) . Kar pa se v resnici zgodi, j e to, da Spinoza, zavedajoč se svoje anti-kartezijanske drže, eksplicitno zanika, da bi iz tega sledilo, d a dva a t r i b u t a »tvorita dvoje bitij ali dvoje različnih substanc.« Pravi n a m r e č , d a »ni niti n a j m a n j nesmiselno, če eni substanci p r i p i š e m o več atributov« ( £ 1 . 1 0 ) .
S kartezijanskega stališča j e torej vprašanje, ki ga m o r a m o zastaviti Spinozi, naslednje: zakaj ni a b s u r d n o misliti, da lahko ista stvar spada v več kot e n o vrsto t e m e l j n e realnosti? Kako j e lahko nekaj dejansko in p o svojem bistvu ene vrste (npr. razsežno) in hkrati dejansko in p o svojem bistvu tudi n e k e druge vrste ( n p r . misleče), če sploh ne o m e n j a m o vseh ostalih vrst t e m e l j n e realnosti, ki p o Spinozi obstajajo, in v katere ta stvar prav tako d e j a n s k o in p o svojem bistvu spada?
K o m e n t a t o r j i so poskušali Spinozi v prid na različne načine pokazati, kako bi bilo m o g o č e smiselno trditi, da ima substanca lahko več kot le en sam a t r i b u t . T a k o j e , d e n i m o , Martial G u e r o u l t poskušal pokazati, da Spinozova e d i n a substanca z n e s k o n č n o mnogimi atributi v resnici ni nič d r u g e g a kot zveza n e s k o n č n e g a števila substanc, od katerih ima vsaka zgolj en sam atribut. T o d a vsi ti pristopi iz različnih razlogov, k i j i h ne m o r e m načenjati, niso povsem zadovoljivi. Sam mislim, da bi bilo treba poskusiti drugače. Vsi ti pristopi n a m r e č odpovedo prav zaradi tega, ker takrat, ko poskušajo Spinozi v prid razložiti, kako bi substanca lahko imela več kot le en sam atribut, vsi p o vrsti predpostavljajo, da ima substanca lahko zgolj en sam atribut. Prav to p a j e tisto, kar po m o j e m m n e n j u Spinoza zavrača. Zares p o m e m b n a razlika m e d S p i n o z o in D e s c a r t e s o m n a m r e č ni v t e m , da substanca sicer lahko p o s e d u j e vse možne atribute, ni pa nujno, d a j i h , ampak prej v tem, d a substanca p o Spinozi mora posedovati vse atribute.
151
Stvar b o postala nekoliko bolj razumljiva, če se v p r a š a m o , zakaj j e Descartes prepričan, da ista substanca ne m o r e posedovati o b e h atributov, se pravi atributa mišljenja in atributa razsežnosti, hkrati. Descartes verjame, da sta a t r i b u t mišljenja in a t r i b u t razsežnosti m e d sabo i n k o m p a t i b l i n a oziroma v protislovju, to pa zaradi tega, ker so razsežna telesa deljiva, duhovi pa ne. Tako na n e k e m mestu b e r e m o ,
da lahko umemo edinole deljivo telo in v n a s p r o t j u s tem samo nedeljivega duha: zakaj ne moremo pojmovati polovice kakega duha, kakor j e to mogoče pri katerem koli še tako drobnem telesu; in tako imamo njuni naravi ne le za različni, ampak na neki način tudi za nasprotni. (M 46)
Na n e k e m drugem mestu p a j e videti, da Descartes verjame, d a j e prav posebni status poglavitnih lastnosti kot stvari, ki o z n a č u j e j o različne vrste substancialne realnosti, tisto, kar j e k l j u č n e g a p o m e n a . Pri tem v mislih n a j b r ž n i m a tega, da n o b e n a s u b s t a n c a n e m o r e biti takšne vrste, ki bi implicirala n j e n o deljivost, in o b e n e m takšne vrste, ki bi implicirala n j e n o nedeljivost, ampak prej to, da n o b e n a substanca kot taka n e m o r e biti dveh vrst. Tako n a nekem drugem mestu eksplicitno odgovarja na misel, da zaradi tega, ker a t r i b u t a mišljenja in razsežnosti »nista n a s p r o t n a , a m p a k zgoj različna, ni nikakršnega razloga, da d u h n e bi koeksistiral z razsežnosyo v istem nosilcu« (CC5/CSM 1.294-5). In njegov odgovor se glasi, d a j e to v r e s n i c i »protislovje,« saj t a k r a t , » k a d a r i m a m o o p r a v i t i z a t r i b u t i , ki konstituirajo bistvo n e k a t e r i h substanc, m e d n j i m i n e m o r e biti večjega nasprotja razen tega, da so m e d sabo različni.« V nadaljevanju p a pravi, d a predpostaviti, da bi bila mišljenje in razsežnost lahko hkrati prisotna v istem nosilcu, v resnici p o m e n i predpostaviti, »da ima en in isti nosilec dve različni naravi - kar p a j e trditev, ki vsebuje protislo\je« ( C C 5 / C S M 1.298).
Mislim, da se Spinoza prav tu razide z Descartesom. Po Descartesu j e n a m r e č prav n j u n status poglavitnih lastnosti, se pravi tistih lastnosti, ki k o n s t i t u i r a j o bistvo n e k e s u b s t a n c i a l n e r e a l n o s t i , tisti, ki m i š l j e n j u in razsežnosti p r e p r e č u j e , da bi p r i p a d a l a isti substanci. M e d t e m ko j e , k o t m e n i m , p o Spinozi prav sam ta status tisti, ki d o p u š č a in celo terja, d a mišljenje in razsežnost pripadata isti substanci. Spinoza o č i t n o razmišlja nekako takole: ker se atributi, ki lahko konstituirajo substancialno bistvo, p o j m u j e j o p o sebi, se pravi povsem neodvisno d r u g o d drugega, dejstvo, da substanca poseduje enega, najbrž ne m o r e izključiti tega, da n e bi posedovala t u d i d r u g e g a . Se več, kar ima S p i n o z a v m i s l i h , n i s a m o to, d a to n e p r e p r e č u j e , da bi različni atributi lahko pripadali isti substanci, a m p a k d a v skrajni instanci celo terja, da p r i p a d a j o isti substanci. Kar ima torej v mislih,
Descartes in Spinoza: dualist in monist
ni le to, d a ima n e k a substanca p o naključju vse atribute, ampak prav to, da substanca m o r a imeti vse atribute.
Glede tega j e Simon d e Vries Spinozi ugovarjal takole. »Videti j e , da predpostavljate, d a j e narava substance konstituirana tako, da ima lahko več atributov, česar p a še niste dokazali.« In de Vries sam zase pravi, da bo vse dotlej, dokler Spinoza tega n e b o dokazal, kot dober kartezijanec še n a p r e j predpostavljal, da i m a m o »tam, kjer imamo dva različna atributa, tudi dve različni substanci« (Pismo 8 / S 90). Spinoza v svojem odgovoru navede dva dokaza. V prvem pravi, d a j e »popolnomajasno, da vsako bitnost p o j m u j e m o p o d nekim a t r i b u t o m , in več ko ima neka bitnost realnosti oziroma biti, več a t r i b u t o v j i m o r a m o pripisati. T o r e j m o r a m o absolutno n e s k o n č n o bitje definirati kot bitje, ki ima n e s k o n č n o m n o g o atributov« (Pismo 9 / S 92.93).
Substancialni atributi označujejo načine bivanja, vrste realnosti, in tako vse, kar j e realno, obstaja kot stvar te ali one vrste. Spinoza potemtakem verjame, d a j e (E 1.9) s t o p n j a realnosti n e k e stvari s o r a z m e r n a s številom n j e n i h atributov oziroma s številom načinov, kako j e ta stvar sama realna. Bog, ki j e najbolj realen, m o r a p o t e m t a k e m posedovati vse atribute, kar j i h j e , in biti r e a l e n na vse m o ž n e načine. Kot pravi Spinoza na n e k e m drugem mestu,
»božja narava n e sestoji v eni določeni vrsti biti, ampak v biti, kije absolutno n e d e t e r m i n i r a n a « (Pismo 3 6 / S 208).
Vendarle j e treba reči, da to še nikakor ne zadošča. Ce ima namreč neka stvar n a ta način dve stopnji realnosti, to s kartezijanskega stališča p o m e n i prav toliko, kot »da ima e n in isti nosilec dve različni naravi« (CC5/CSM 1.295). In de Vries o d Spinoze pričakuje prav odgovor n a vprašanje, kako j e kaj takega sploh mogoče. V drugem dokazu, ki ga navaja v pismu de Vriesu, Spinoza pravi, d a »več ko neki bitnosti pripišem atributov, več obstoja j i m o r a m pripisati; se pravi, toliko bolj j o p o j m u j e m kot dejansko bivajočo.
N a t a n k o n a s p r o t n o p a bi veljalo v primeru, če bi si bil predstavljal h i m e r o ali kaj p o d o b n e g a « (Pismo 8 / S 93). Z d r u g i m i b e s e d a m i , takrat, kadar mislimo n a nekaj, kar ima več kot le en sam atribut, n e mislimo na nekaj, kar bi bilo n e m o ž n o ali h i m e r i č n o , se pravi na n e k a j , kar n e bi m o g l o o b s t a j a t i . N a s p r o t n o , več k o mislimo, da ima n e k a stvar atributov, bolj mislimo, d a mora obstajati.
T o d a tudi to še ni pravi odgovor na de Vriesovo vprašanje. Kljub temu, da Spinoza trdi drugače, se ni mogoče otresti vtisa, da takrat, kadar mislimo o n e č e m , kar ima več atributov, se pravi o nečem, kar ima več kot le eno samo naravo, v resnici mislimo o n e č e m n e m o ž n e m oziroma himeričnem. Ce ne bi razumeli tega, kaj p o m e n i , d a j e neka stvar lahko realna na več kot le en sam m o ž e n način, p o t e m bi si takrat, kadar bi poskušali misliti na nekaj, kar ima več kot le e n sam atribut, dejansko predstavljali h i m e r o . Po de Vriesu
153