Feministi č na literarna veda

2.2.2 Feministična literarna veda

Feministična literarna veda je razmeroma nova usmeritev v literarni vedi. Pojavljati se je začela na koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih let 20. stoletja, za njeni predhodnici pa veljata že Virginia Woolf ter Simone de Beauvoir. Glavne predstavnice feministične literarne vede so: Kate Millett, Mary Ellmann, Elaine Showalter, Toril Moi, Sandra Gilbert, Susan Gubar, Gaytari Spivak, Barbara Johnson v Združenih državah Amerike in Veliki Britaniji, Helene Cixous, Luce Irigaray ter Julia Kristeva v Franciji.

Oznaka feministična oziroma ženska literarna veda se velikokrat sinonimno uporablja za ženske študije, ki v humanističnih disciplinah predstavljajo predvsem tematsko razširitev znanstvenega interesa, pri čemer uporabljajo različne metode.

Kljub raznolikim metodam in zelo široki definiciji pa ženske študije predstavljajo izredno pomembno smer v sodobni literarni vedi. Literaturo obravnavajo s posebnega ter zanje prepoznavnega stališča, kar nam dopušča, da lahko govorimo vsaj o posebnem metodološkem vidiku. Ženske študije so primer teženj v sodobni literarni vedi, ki uporablja metodološki pluralizem (semiotika, kulturni materializem, novi historizem), zlasti pa se navezuje na poststrukturalizem in dekonstrukcijo (Virk 1999: 239).

Toril Moi nam v svojem delu Politika spola/teksta nazorno predstavi osrednji veji feministične literarne vede, in sicer anglo-ameriško ter francosko, katerih glavni cilj je že od nekdaj političen. Feministična literarna veda namreč skuša razgaliti patriarhalne prakse, ne pa jih nadaljevati. Osrednji namen ženskih študij/feministične literarne vede ni literarnoveden, ampak političen,³⁹ saj opozarja na neupravičeno prevlado moške kulture (Moi 1999: 10). Ena glavnih trditev Toril Moi je, da gre pri feministični literarni vedi za dekonstruiranje opozicije med političnim ter estetskim. V pregledu anglo-ameriške feministične literarne vede je Toril Moi skušala osvetliti temeljne sorodnosti med tradicionalno humanistično in patriarhalno literarno vedo ter sodobno feministično refleksijo. Pravi, da radikalno nov vpliv feministične literarne vede najdemo na politični ravni. Feministke politizirajo uveljavljene raziskovalne metode in modele. Če je feministična literarna veda spodkopala uveljavljene sodbe, je to zaradi radikalno novega poudarka na politiki spola. Na temelju svoje politične teorije se je feministična literarna veda razrasla v novo vejo literarnih študij. Feministke si tako prizadevajo eksplicirati politiko nevtralnih ali objektivnih del svojih kolegov, obenem pa biti kulturne raziskovalke v najširšem pomenu besede. Politično vrednotenje znanstvenih metod in teorij je bistven del feministične raziskovalne dejavnosti (Moi 1999: 93–

95).

Feministična literarna veda se pri raziskovanju literature osredotoča na žensko perspektivo oziroma na ženski vidik, in sicer žensko lahko obravnava kot bralko ali

39 Myra Jehlen (razpravlja o protislovju med presodnimi in političnimi branji ne le v okviru feministične literarne vede, ampak zagovarja radikalni komparativizem v feminističnih študijah na splošno) pravi, da razlika med feministično in nefeministično literarno vedo ni v tem, da je prva politična, druga pa ne, ampak da feministka odkrito razglaša svojo politiko, nefeministka pa se bodisi ne zaveda lastnega vrednostnega sistema bodisi ga skuša posplošiti kot nekaj nepolitičnega. Avtorica namreč zagovarja ločevanje politike in estetike, da bi razrešila večni problem vrednotenja umetniškega dela, ki se nam zdi estetsko dragoceno, politično pa nesprejemljivo (Moi 1999: 88–93).

kot pisateljico ali se ukvarja z odkrivanjem pozabljenih avtoric ter njihovih literarnih ustreza duhu patriarhalne ideologije. Druga usmeritev feministične literarne vede, ki obravnava žensko kot pisateljico, v svoje središče postavlja žensko; zanimajo jo izključno dela pisateljic⁴¹ (Virk 1999: 240). Elaine Showalter⁴² na tem mestu uporabi termin ginokritika, ki se ukvarja z zgodovino, temami, žanri ter strukturo literature, katere avtorice so ženske. Ukvarja pa se tudi s psihodinamiko ženske ustvarjalnosti in študijami posameznih pisateljic ter njihovih del. Avtorica namreč pravi, da mora feministična raziskovalka sprevideti, da tekst, ki ga je napisala ženska, zavzema povsem drugačen status od »moškega« teksta. Pravi, da je eden problemov feministične kritike ta, da je osredotočena na moške. Če preučujemo stereotipe žensk, seksizem moških raziskovalcev in omejeno vlogo, ki jo ženske igrajo v literarni zgodovini, ne izvemo ničesar o izkušnjah žensk, ampak le o tem, kaj naj bi ženske po mnenju moških morale biti. Ginokritika se osredotoča na znova vidni svet ženske kulture in tako je povezana s feminističnimi raziskavami zgodovine, antropologije, psihologije ter sociologije, ki so razvile hipoteze o ženski subkulturi. Feministična raziskovalka naj bo torej pozorna na zgodovinske, antropološke, psihološke in sociološke aspekte »ženskega« teksta.

Feministična kritika je za avtorico pravzaprav način interpretacije (Moi 1999: 84–

87). Tretja usmeritev feministične literarne vede pa se ukvarja z odkrivanjem pozabljenih, prezrtih ali zamolčanih avtoric ter literarnih del, ki so jih napisale ženske, in njihovo vključevanje v literarne kanone (Virk 1999: 241).

40 Pristop študij »ženskih podob« h književnosti se je izkazal za izjemno plodovito vejo feministične literarne vede. Na ameriških kolidžih so se v začetku sedemdesetih let ukvarjali s preučevanjem ženskih stereotipov pri moških pisateljih. V zborniku esejev (Ženske podobe v leposlovje:

feministične perspektive) sta oba spola, pisatelj in pisateljica, deležna ostre kritike na račun ustvarjanja »neresničnih« ženskih likov (Moi 1999: 54–55).

41 Gre za drugo fazo feminističnih raziskav (okoli leta 1975), za pristop, ki v središče zanimanja postavlja žensko pisateljico in njena dela.

42 Elaine Showalter velja za eno najpomembnejših feminističnih raziskovalk književnosti v Združenih državah Amerike; leta 1977 je napisala pomembno študijo (A Literature of Their Own), kjer vidi pisateljice kot del specifično ženskega literarnega izročila ali »subkulture« (Moi 1999: 63–

84).