FUNKCIONIRANJE FIKCIJSKIH IZJAV

3.1.2.3.1 Pretvarjanje pisatelja

Po kratkem intermezzu ostajamo pri Searlu, ki prek zgoraj navedenih ugotovitev v svojem članku sklene, da pisateljeve izjave in z njimi fikcijska dela ustrezajo spodaj predstavljenim ciljem.

35 »Hegel is a dead horse on the philospophical market.«

36 »Once upon a time there lived in a faraway Kingdom a wise King who had a beautiful daughter …«

34 a) Pisatelj se pretvarja, da izjavlja.

Searle razlikuje med dvema tipoma pretvarjanja. Pri prvem tipu gre za pretvarjanje človeka, da je nekdo drug, da dela nekaj, česar v resnici ne, namen tega pa je zavajanje, prevara.

Primer: Pretvarjam se, da sem Condoleezza Rice, da bi me spustili v Belo hišo. Pri drugem tipu gre prav tako za pretvarjanje človeka, da je nekdo drug, da dela nekaj, česar v resnici ne, vendar se to pretvarjanje odvija znotraj neke predstave, igre. Primer: V okviru igre se pretvarjam, da sem Condoleezza Rice. In prav za ta drugi tip pretvarjanja gre po Searlu tudi v literarnih delih, ko se pisatelj pretvarja, da daje izjave navadno prikazovalnega tipa.

b) Pretvarjanje predpostavlja pisateljev namen.

Besedila kot fikcije ne določajo sintaktične ali semantične značilnosti (kar je, kot smo videli v prejšnjem podpoglavju, ugotovila že R. Ronen), temveč avtorjev namen, ki je vključen ravno v glagolu pretvarjati se. Searle je tako prepričan, da je tisto, zaradi česar lahko neko delo prepoznamo za fikcijsko, ravno avtorjev namen.

c) Pretvarjanje pisatelja, da izjavlja, kar omogoča konstitucijo literarnega dela, je možno šele s pomočjo uporabe konvencij, ki razbijajo povezavo med jezikom in resničnim svetom.

Zapisala sem že, da po Searlu nefikcijski govor upošteva pravila, ki vzpostavljajo povezavo med jezikom in resničnostjo, da pa se jih pisatelji ne držijo. Fikcija naj bi bila možna prav zaradi zunajlingvističnih, nesemantičnih konvencij, ki to povezavo rušijo. Pri tem velja še enkrat poudariti, da te konvencije ne spreminjajo pomena besed oz. ne vplivajo na noben element jezika. In čeprav se fikcijski stavki ne skladajo z resničnim stanjem, Searle trdi, da fikcije ne moremo označiti za laž, saj je po njegovem veliko bolj sofisticirana. Kot lažnivo bo literarno delo razumel zgolj bralec, ki ne pozna konvencij, ki fikcijo »osvobajajo«. Fikcijo namreč od laži ločijo prav posebni dogovori z bralcem, ki avtorju omogočajo postavljanje trditev, za katere ve, da niso resnične, pri tem pa pisateljev namen nikakor ni razočarati.

č) Pretvarjanje pisatelja, da izjavlja, temelji na izrekanju, katerega namen je spraviti v tek konvencije, ki razdrejo povezave običajnih izjav izrekanja z resničnim svetom.

Pisatelj se torej pretvarja, da izjavlja, in sicer tako, da se izraža z običajnimi pisnimi ali govornimi stavki (izjavljanje je potemtakem pretvarjanje, izrekanje pa je resnično). Prav ta način izrekanja pa je nerazločljiv od izrekanja, kakršnega zasledimo v nefikcijskem govoru.

Zato mora bralec nujno poznati konvencije, ki jih pri svojem opravilu uporablja fikcija, saj bo

35 le tako lahko neko delo sprejel kot fikcijsko in ne resno. Pretvarjanje avtorja v bistvu spominja na pretvarjanje otroka, da vozi avtomobil. Čeprav vozilo ugasnjeno stoji na mestu, otrok krmari z volanom, pritiska na uplinjač ipd.

In kako je to pretvarjanje videti v konkretnem primeru? V romanu The Complete Sherlock Holmes se na primer pisatelj Conan Doyle s pomočjo prvoosebnega pripovedovalca pretvarja, da je nekdo drug: »Gospod Arthur se ne le preprosto pretvarja, da izjavlja, temveč se pretvarja, da je John Watson, M. D. upokojeni uslužbenec afganistanske družbe, ki daje izjave o svojem prijatelju Sherlocku Holmesu.«³⁷ V smislu pretvarjanja sicer poseben primer predstavljajo dramska besedila, kjer ni avtor tisti, ki se pretvarja, da izjavlja, temveč dramski liki, se pravi igralci na odru. Če je literarno delo pretvarjajoča se reprezentacija dejanskosti, potem to za dramsko delo oz. njegovo odrsko predstavitev ne velja. Ta namreč predstavlja pretvarjajočo se dejanskost samo – igralci se pretvarjajo, da so dramske osebe. Dramatik na ta način ni tisti, ki se pretvarja, da daje izjave, temveč daje usmeritve igralcem, kako naj se pretvarjajo.

Da se pripovedovalec pretvarja, ko trdi, da pripoveduje resnico o stvareh, o katerih ima vedenje, menita tudi David Lewis (2002: 60, 71) in M. Macdonald (Bellot 2006: 28).

»Dela se, da govori o osebah, ki jih pozna in ki jih značilno naslavlja z njihovimi običajnimi lastnimi imeni, toda – če je njegova zgodba fikcija, potem v resnici ne počne teh stvari,« je prepričan Lewis (2002: 60). Pisatelj po njegovem mnenju nima namena zavajati, a kljub temu igra lažno vlogo, pri čemer uporablja znano shemo pripovedovanja znanega dejstva, ko tega v resnici ne počne. Pretvarjanje je po Lewisu najbolj očitno takrat, ko je fikcija pripovedovana v prvi osebi. Tudi v tretji osebi, ko se avtor dela, da pripoveduje resnico o stvareh, o katerih je nekako izvedel, četudi ni rečeno, na kakšen način, ni bistveno bolje.

Kot lahko beremo pri V. Bellot (2006: 28), tudi M. Macdonald verjame, da pisatelj, ki se pretvarja, da piše o resničnih osebah, v resnici ubeseduje le skupek nekih izbranih lastnosti.

Poleg tega M. Macdonald v članku Fikcijski jezik³⁸ pravi, da je pisateljeva strategija takšna,

»da poskuša dati svojim fikcijam čim večji vtis resničnosti, vendar ne z namenom, da bi bralca prepričal o zmotnem verovanju«. »Prepričati nekoga, da sprejme fikcijo, ni nujno povezano s tem, da ga prepričamo o njeni resničnosti.« (Macdonald v Bellot 2006: 28)

37 »In this passage Sir Arthur is not simply pretending to make assertons, but he pretending to be John Watson, M. D., retired officer of the Afghan campaign making assertions about his friend Sherlock Holmes.«

38 Le lange de la fiction

36 3.1.2.3.2 Pretvarjanje bralca

Umberto Eco pa meni, da smo tisti, ki se pretvarjamo, pravzaprav bralci. Do tega zaključka pride, ko problematizira vprašanji resnice in zaupanja (Eco 1999: 86−91). Ljudje naj bi menili, da mora v realnem svetu veljati načelo Resnice, v pripovednih svetovih pa načelo Zaupanja. A Eco poudarja, da je v realnem svetu Zaupanje prav tako pomembno kot Resnica. Ljudje se namreč, ko gre za realni svet, pogosto zanašamo na informacije, ki nam jih o njem ponuja enciklopedija. Človek na primer tega, da je Napoleon umrl leta 1821, ne ve iz izkustva. S tem želi Eco (1999: 88−89) pokazati, da se način, kako sprejemamo prikazovanje realnega sveta, ne razlikuje od načina, kako sprejemamo prikazovanje možnega sveta literature: »Pretvarjam se, da vem, da se je Scarlett poročila z Rhettom, tako kot se pretvarjam, da vem, da se je Napoleon poročil z Jožefino. Razlika je očitno v stopnji tega zaupanja: moje zaupanje v Margaret Mitchell je drugačno od mojega zaupanja v zgodovinarje.« Pri tem Eco opozarja na stopnjo zaupanja, saj lahko ljudje, ko gre za informacije, naletijo tudi na zlonamerne ljudi, ki zavajajo. Odločanje o tem, kaj je v dejanskosti res in kaj ne, kaj je treba iz splošne enciklopedije sprejeti in kaj ne, je tako po Ecu močno odvisno od stopnje zaupanja posameznika. Tako nezanesljiv kot realni svet pa je lahko po njegovem tudi fikcijski svet, v katerega lahko bralec prinese zmotne informacije o realnem svetu. Več o Ecovem razumevanju pretvarjanja bralca sledi v podpoglavju Vstop v fikcijo.