REPREZENTACIJA LITERATURE KOT REZULTATA PISATELJEVE DOMIŠLJIJE, KOT FIKCIJE

™ »'Leposlovna literatura je plod domišljije, kjer je vsaka podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, zgolj naključna. Identifikacija žive osebe z literarnim likom je prav tako plod domišljije, tokrat bralčeve, in ni sama po sebi nikakršen dokaz, da je bila, kot navaja obtožnica, zgodba povzeta po resnični življenjski zgodbi. Absurdno protislovje predstavlja že sama trditev, da neka zgodba govori o meni, vendar neresnično. Če zgodba govori o meni neresnično, je to kvečjemu dokaz, da ne govori o meni.' /…/ Tako je predsednik društva slovenskih pisateljev Evald Flisar pisal sodišču, da bi obranil svojega pisateljskega kolega. Pa mu ni uspelo /…/. Zadnjič mi je nekdo rekel, da sem idiot. In da naj si preberem istonaslovno knjigo Dostojevskega, v kateri se lahko v celoti prepoznam. Resorno okrožno sodišče obveščam, da bom vložil tožbo zoper Fjodora Mihajloviča Dostojevskega zaradi žaljive obdolžitve.« (Mag, 3. 11. 1999)

Literatura je plod domišljije, je fikcija, navaja besede predsednika DSP Flisarja novinar Vinko Vasle. Glede na zadnje tri stavke je mogoče sklepati, da se z njim strinja.

™ »Slednje še toliko bolj, ker naj bi v zahodni civilizaciji veljalo, da so literarna dela predvsem plod avtorjeve domišljije, ne pa opis dejanskih dogodkov. /…/ Še več, že na prvi pogled je očitno (pri branju romana Modri e, op. p.), da so opisani ljudje in kraji avtorjev izdelek in kot taki nimajo več zveze z realnostjo – in to ne glede na to, da je Pikalo kot izhodišče za svoje literarne opise zelo verjetno uporabil tudi lastnosti kake realno živeče osebe ali kak dogodek, ki se je res zgodil.« (Dnevnik, 6. 7. 2002)

Literarna dela sicer lahko zajemajo iz realnosti, vendar v njih še vedno ne gre za opis dejanskih dogodkov. Tem pisatelj doda svojo noto, s čimer postanejo njegov izdelek, meni avtor besedila.

119

™ »Dojele niso osnovne razlike med resničnostjo in umetnostjo (sodnice, op. p.). Od tisoč in ene noči preko Homerjeve Iliade, od Kafkovega Procesa do Jančarjevega Galjota so vse civilizacije dojele temeljno naravo umetnosti, za katero je značilno, da črpa iz resničnosti (od kje pa naj bi?), a ustvarja novo, umetniško resničnost.«

(Dnevnik, 17. 4. 2007)

Med resničnostjo in umetniško resničnostjo naj ne bi mogli postaviti enačaja, saj naj bi umetnost tisto, kar je resničnega, pretvorila v fikcijo.

120

5. SKLEP

Književniki so bili skozi zgodovino pogosto preganjani, pa čeprav so dolgo časa, že vse od antike naprej, veljali celo za genije. Ta boj literatov, ki traja že več kot dva tisoč let, je lepo povzel Juvan (2003: 1−7). Spomnil je, da je že Platon v Državi svetoval nadzor,

»cenzuriranje« in celo pregon pesnikov, da ti ne bi s posnemajočim pesništvom, ki je po tem antičnem filozofu daleč od resnice, »kvarili« mladine in državljanov. Že v starem Rimu je tak izgon doživel pesnik Ovidij, ki so mu očitali spotakljivost in lahkotnost njegove poezije.

Takšna »pregnanstva« so literati zaradi svojih nazorov, vpliva svoje literature in njene fikcije na resničnost, zakone in konvencije doživljali vse do danes in jih še vedno. Poleg tega so trpela tudi številna njihova besedila, ki so prišla v roke cenzorjem.

Juvan navaja, da je cenzuro najprej izvajala Cerkev, z iznajdbo tiska pa tudi posvetne oblasti (od lokalnih veljakov do cesarjev). Z industrijsko revolucijo pa se je oblikovala javnost – nova avtoriteta za presojo literarnih del. »Predmet zakonsko-represivne oziroma cenzurne zaščite niso bile več samo posvetna in cerkvena oblast ter nazorska ortodoksija, temveč tudi javna morala, povzdignjena v družbeno dobrino,« pojasnjuje Juvan (2003: 5). V okviru tega diplomskega dela sem pojasnila, da prave korenine spora med literarno fikcijo in zakoni, vezane na odnos literature do dejanskega sveta, sodijo prav v drugo polovico 19.

stoletja, ko se je zgodil »primer« Flaubert. Ta francoski pisatelj je bil namreč prvi, ki je zaradi večne dileme, opozicijskega odnosa med fikcijo in resničnostjo v literaturi, pristal na zatožni klopi. Oral je ledino, ko gre za privatne tožbe zoper književnike, in sprožil val, ki je napovedal spremenjen odnos do knjig.

Primerov, ko so bili pisatelji preganjani zaradi svoje fikcije, tudi v Sloveniji ni bilo malo, vendar je do takšnih posegov zoper literate prihajalo predvsem s strani takšne ali drugačne oblasti. V začetku 20. stoletja je denimo oblast kot »roka pravice« grozila Ivanu Cankarju, ki se je moral soočiti s cenzuro svoje drame Hlapci, ker naj bi ta žalila učiteljski poklic. Pozneje, po 2. svetovni vojni, pa so se tovrstni primeri kar vrstili. Komunistična partija je cenzurirala in celo prepovedala nekatera leposlovna dela, ker njihova vsebina ni bila všeč tedanjemu režimu. Takšno usodo so v času prejšnjega sistema doživeli številni književniki, ne nazadnje tudi Breda Smolnikar.

Kar je na tem mestu najpomembnejše, je torej sprememba, ki jo je v smislu preganjanja doživela književnost in kaže na novo, drugačno recepcijo literature in na njen spremenjen status. Leposlovje je danes, kar dokazujeta tudi primera Pikalo in Smolnikar, tudi

121 na Slovenskem v položaju, ko, kot bi dejal Juvan, znane pisatelje tožijo neznanci. »Pisatelji so si vseskozi izposojali zgodovinske osebnosti in imena, prevzemali opise znanih ljudi iz krvi in mesa, jih po frankensteinsko spajali v fiktivne osebe. Vendar pa pravna kultura ni spodbujala civilnih tožb zoper fikcijsko obrekovanje in posege v zasebnost,« ugotavlja Juvan (2003: 6) in ni se težko strinjati z njim.

Danes torej pisatelje lahko toži vsakdo, ki ne dojame ali noče dojeti bistva literature.

Vprašanje za prihodnost, ki ostaja odprto, je, kako presekati ta gordijski vozel?

V tem diplomskem delu sta bili v središče zanimanja postavljeni dve vprašanji. Prvič:

Kako teoretiki razlagajo odnos med fikcijo in faktografijo v literaturi in v tem smislu še, ali sta roman Modri e in pripovedka Ko se tam gori olistajo breze, fikcija ali ne oz. ali je bila tožba zoper ti literarni deli upravičena ali ne? Drugič: Kako sta bili knjigi prikazani v medijih? Se je tisk pri poročanju o sodnih procesih zoper pisatelja opredelil? Je morebiti vzel v bran kakšno od vpletenih strani – avtorja spornih del ali tožnike, sodišča?

Pri prvem vprašanju se je pokazalo, da je bila moja teza, da tožba zoper pisatelja ni bila utemeljena, pravilna. Na podlagi zgodovinskih in sodobnih teoretičnih spoznanj sem pokazala, da sta tako roman kot pripovedka fikcija – nobena fikcija pa ne more biti hkrati resničnost. To ugotovitev sem utemeljila z aplikacijo na številne teoretične trditve. Pokazala sem, da junaki knjig v stvarnem svetu nimajo sorodnih oseb: Alfred in Rozina si na primer nista sorodna z nobenim od članov slovenskih parlamentarnih strank, prav tako v kontekstu teh dveh del ne bi bilo verjetno, da se glavna literarna lika opredeljujeta do slovensko-hrvaških odnosov ali do Joška Jorasa. Ne eno ne drugo delo ne proizvajata poročil ali hipotez o resničnem svetu. V obeh primerih gre za nepopoln fikcijski svet, ki nam ne da vseh informacij. Ne vemo, koliko je star Alfredov ded, in ne vemo, po kakšnem receptu Rozina peče kruh (če sploh ga). Obe knjigi črpata iz dejanskega sveta, kar pomeni, da imata zunajbesedilne reference. Poglejmo kraja dogajanja: Kanal referira na Prevalje, Ihan dejansko obstaja. Nobeden od njiju pa ni predstavljen celovito in ga zato ne moremo povezati z realnimi značilnostmi teh krajev na način zamenjave.

Da je pri branju leposlovja za pravilno razumevanje potrebna previdnost, sem pokazala še z več drugimi dejstvi. Pisateljem ni treba dokazovati svojih fikcijskih trditev, literati se pretvarjajo, da govorijo o nečem realno obstoječem, za vse skeptike je priporočljivo

»podpisati« fikcijsko pogodbo, upoštevati operator »v fikciji f«, pozabiti pa ne gre tudi, da sta

122 bili deli označeni za roman oz. za pripovedko – torej z oznakama, ki že sami na sebi pričata, da gre v obeh primerih za fikcijo in ne za resničnost.

S pomočjo teorije, ki sem jo obravnavala, da sem se lahko lotila analize obeh knjig, in z aplikacijo teoretičnih spoznanj na obe deli sem tako dokazala tudi, da je vsako literarno delo, ki ni kroniški zapis, utemeljeno kot fikcija.

Z analizo novinarskih besedil se je potrdila še moja druga teza. Pokazalo se je namreč, da so mediji sodna procesa zoper pisatelja pospremili z veliko mero kritike, ki je letela na sodišča. In ne samo to. Ko sem postavila tezo, si nisem predstavljala, da bo močno negativna reprezentacija množično vezana tudi na tožnike in da je tisk ustvarjalno svobodo na Slovenskem prikazal kot tako načeto. Pisatelja sta bila v člankih medijske hiše Delo ter v Dnevniku, Večeru, Mladini, Magu in Jani prikazana v pozitivni luči ali kot žrtvi, prav tako njuni deli, Vertačnik in sestre Nakrst pa kot »negativci«, ki ne znajo brati leposlovja, in grabežljivci. Novinarji so dokazovali tudi, da je literatura plod pisateljeve domišljije. Vsi, ki naj bi temu nasprotovali (sodišča, tožniki, njihovi odvetniki), so bili torej predstavljeni vse prej kot rožnato.

Z analizo novinarskih vrst, naslovov in tipov reprezentacij sem se dokopala še do drugih ugotovitev.

V okviru pregleda novinarskih zvrsti sem ugotovila, da je bilo največ besedil, ki sem jih pregledala, informativne zvrsti, da pa je bilo v okviru časopisne hiše Delo veliko tudi interpretativnih prispevkov (skoraj polovica vseh obravnavanih besedil), kar me je napeljalo na sklep, da sta primera Pikalo in Smolnikar sprožila potrebo novinarjev po subjektivni opredelitvi do dogajanja. Izražali so stališča, povezana s sodnim preganjanjem avtorjev, romana in pripovedke, razpisali so se o bistvu literature in svobodi umetniškega ustvarjanja.

Glede na to, da je slovenska medijska krajina nasičena s politiko, je bilo število interpretativnih prispevkov na to temo presenetljivo visoko.

Pri analizi naslovov sem prišla do zaključka, da v obravnavanih prispevkih prevladujejo takšni, ki imajo nenevtralne naslove – naslove z informativno-stališčno ali pozivno-pridobivalno funkcijo. Tako za prvimi kot za drugimi se pogosto skrivajo novinarjeva stališča. Ta sklep sem z raziskavo (ne)sporočilnosti oz. ekspresivne (ne)zaznamovanosti naslovov še potrdila. Izkazalo se je namreč, da ima povsem nevtralne naslove zgolj četrtina obravnavanih prispevkov.

O tipih reprezentacij, ki sem jih zasledila v obravnavanih novinarskih besedilih, sem v okviru tega sklepa že spregovorila. Naj ponovim le še spoznanje, da enega ali več tipov

123 obravnavanih reprezentacij vsebuje tudi večje število prispevkov informativne zvrsti, ki naj bi po K. Erjavec najbolj stremeli k čim bolj nepopačenem poročanju. Prav zato na tem mestu ni odveč spomniti na besede M. Košir, ki jih ti rezultati lepo ponazarjajo, in sicer, da je objektivnost ideal, ki ga novinar nikoli ne doseže.

V tem diplomskem delu sem se soočala s številnimi omejitvami. Rezultati, ki sem jih navedla, bi bili namreč še bolj verodostojni, če bi v okviru raziskave pod drobnogled vzela še fotografije, vire, ki so jih novinarji uporabljali, ipd. Če ne bi bila prostorsko in časovno omejena, bi lahko analizirala še večje število prispevkov ter v analizo vključila tudi radijske, televizijske in spletne medije, ki so prav tako spremljali primera Pikalo in Smolnikar. Jasno je, da slika, ki si jo je javnost ustvarila ob sodnem preganjanju romana in pripovedke, ne sestoji zgolj iz informacij, ki jih je objavil tisk. Poleg tega je dejavnikov, ki jih nisem analizirala, pa so vplivali na javno recepcijo tega dogajanja (pisateljev, sodišč, tožnikov, literature na sploh), še veliko. Med njimi literarna izobrazba, ki jo premore posameznik, poznavanje dela sodišč, torej prava, ipd. Na človekovo razumevanje sveta in nekega problema vendarle ne vplivajo le mediji – čeprav jim je treba priznati njihovo ogromno moč −, temveč na koncu koncev tudi znanje, izkušnje, zrelost.

Hkrati s tem pomislekom pa lahko podam še iztočnico za nadaljevanje raziskovanja tega področja. Zanimivo bi bilo izvedeti, ali mediji v takšnih primerih, kot sta Modri e in Ko se tam gori olistajo breze (obe deli sta zaradi tožbe, kot smo videli, pogosto polnili časopisne strani) vplivajo na percepcijo in recepcijo literarnih del ter na razumevanje literature na sploh.

Se morebiti bralci zato bolj poglobijo v odnos med fikcijo in dejanskostjo v leposlovju? Ali na podlagi tovrstnega močnejšega medijskega odmeva pogosteje sežejo po neki knjigi in ali spremenijo svoj »odnos« do njenega avtorja? Kot namreč ugotavlja Andrej Blatnik (2005:

171−198), pisatelj na neki način lahko postane blagovna znamka. Ali mu to torej lahko uspe v primeru, da je sodno preganjan, pri čemer pristane pod budnim očesom sedme sile oz. psa čuvaja? Vprašanj, ki jih to delo pušča odprte, je torej še veliko in že kličejo po odgovorih.

124